Tagged: Mediji

Gledanost sovraštva v Sloveniji

Že več let lahko v slovenskem medijskem prostoru opazujemo oglaševalsko anomalijo, kjer ugledna podjetja v večinski državni lasti in država sama ne zmorejo odgovoriti na vprašanje pojavljanja svojih oglasov poleg vsebin sovraštva, laži in propagande. Govorimo o oglasnih sporočilih znotraj propagandističnega sistema Nova24TV, ki je na večih mestih povezan s parlamentarno stranko SDS in ki ga več neodvisnih virov povezuje z madžarskim režimom Viktorja Orbana.

Na večletne javne pozive po opredelitvi oglaševalskih sporočil v etru in spletnemu podaljšku tega medija s strani podjetja Telekom Slovenija, zavarovalnice Vzajemna, družbe Petrol, Ministrstva za obrambo… nikoli nismo dobili odgovora, ki bi pojasnjeval, kako naročniki oglasov usklajujejo svoje etične kodekse s sovražnimi vsebinami in lažmi, ki jih lahko beremo na portalu ter kakšne tržne cilje zasledujejo z oglaševanjem na njemu.

Tržni vidik medija Nova24TV je bil v javnih razpravah velikokrat zanemarjen do te mere, da se ni nihče vprašal, kako gledani oziroma obiskani so ti medijski kanali oziroma kako tržno smotrn je zakup oglaševalskega prostora na teh medijih. Odgovor na to vprašanje bi namreč pomagal razjasniti odnos oglaševalcev in medijske hiše ter pojasniti, ali oglaševalci z zakupom oglaševalskega prostora na portalu in v etru Nova24TV zasledujejo tržne ali kakšne drugačne cilje.

Več na: https://www.dsavic.net/2021/03/09/gledanost-sovrastva-v-sloveniji/

Slovenska vojska v službi madžarskega sovraštva

Domen Savič je v devetih delih pripravil temeljito analizo zadnje oglaševalske kampanje Slovenske vojske. Za razumevanje preberite še drugitretjičetrti in peti del, prvi komentar ter šestisedmiosmi del ter zaključni komentar.

Nadaljevanje prvega dela na: https://www.dsavic.net/2020/05/18/slovenska-vojska-v-sluzbi-madzarskega-sovrastva/

Boris Vezjak proti Kaji Sajovic (MMC RTV Slovenija)

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Nataša Štefe, Sonja Merljak Zdovc, Bojan Šuštar in Jelena Aščić (člani), je na seji 2. junija 2020 v primeru Boris Vezjak proti Kaji Sajovic, novinarki MMC RTV Slovenija, ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije. Irena Brejc je glasovala proti in napisala ločeno mnenje k stališču.

Primer: Boris Vezjak proti Kaji Sajovic (MMC RTV Slovenija)

Povzetek pritožbe in odgovora novinarke:

Boris Vezjak podaja prijavo proti Kaji Sajovic (MMC) zoper več prispevkov, objavljenih v zadnjem letu na portalu MMC: »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019), »Je najbolj nora picerija v resnici doma v Tokiu?« (MMC RTV Slovenija, 4. oktober 2019), »Kako je videti večerja v najboljši restavraciji sveta?« (MMC RTV Slovenija, 3. september 2019), »Življenje “ambasadorja užitka”: zasebna letala, najboljše restavracije sveta, nore zabave« (MMC RTV Slovenija, 1. avgust 2019).

Še posebej se pritožnik sklicuje na članek »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019), v katerem novinarka opisuje življenje v Bulgari Resortu na Baliju in svojo izkušnjo tridnevnega bivanja v luksuznem letovišču na tem indonezijskem otoku.

Po mnenju pritožnika Kaja Sajovic v potopisnem formatu poroča »o luksuznem življenjskem slogu in kulinaričnih doživetjih z različnih lokacij po svetu – nekaj, česar si, povedano mimogrede, 99 odstotkov državljank in državljanov ne more privoščiti -, pri čemer obstaja utemeljeni sum, da je pri tem zamolčala navzkrižje interesov.«

Za ilustracijo pritožnik omeni daljši citat iz intervjuja s Kajo Sajovic v reviji Zarja Jana (2. oktober 2019), kjer novinarka Žana Kapetanović zapiše tudi »… Kako to poteka v praksi? Najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV, kjer sem že 14 let redno zaposlena, in tam pišem o zunanji politiki. Še vedno je tako, je pa res, da kljub temu največ pišem o kulinariki,’ pravi Kaja.« Kot dodaja pritožnik, »po Zakonu o RTV Slovenija ni mogoče, da javna radiotelevizija sponzorira vsa omenjena res številna bolj ali manj luksuzna potovanja po celem svetu, kulinarične zakuske in gurmanske ekspedicije, v nobenem od prispevkov Kaje Sajovic pa hkrati ni razkrito, kdo je plačal omenjene stroške njenih novinarskih poti, ki so nedvomno izjemno visoki, lahko utemeljeno sumimo, da so bili sponzorirani.«

Novinarki v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?«, podobno pa tudi drugih, očita konflikt interesov in kršitev 26. člena Kodeksa novinarjev Slovenije , ki pravi, da se mora novinar izogniti dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim.

V primeru, da je novinarka bila kakorkoli sponzorirana v smislu plačane poti in bivanja pa je po mnenju pritožnika v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« in drugih kršila tudi 25. člen kodeksa , ki prepoveduje prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil. Kot dodaja pritožnik, »nobeden od člankov novinarke Kaje Sajovic ne vsebuje prav nobene informacije o sponzorju ali naročniku zapisa, ki je finančno omogočil potovanje.«

Kaja Sajovic odgovarja, da pritožnik »v svoji argumentaciji navaja številna ugibanja, netočnosti in očitno nepoznavanje področja turističnega novinarstva.«

V nadaljevanju odgovora Kaja Sajovic pojasnjuje, kako deluje svet mednarodne kulinarike, katerega del je postala v zadnjih letih. Kot opisuje, so jo »leta potovanj v tujino in obedovanja v nekaterih najbolj znanih restavracijah sveta (na lastne stroške) pripeljala do točke, ko je postala prepoznana kot mednarodna novinarka in ena bolj cenjenih poznavalk področja.« Dodaja: »Moje reportaže so plod dolgoletnega dela in nabiranja izkušenj in poglobljene, hkrati so tudi običajno dobro brane. Brez njih bi portal ostal brez kvalitetnih vsebin iz sicer resda ozkega, pogosto elitnega in širši javnosti nedostopnega področja, a argument, da gre za polje, ki si ga večina ne more privoščiti, ni argument, da se vsebine umakne.« Še posebno pa poudarja: »Nikdar ni bil katerikoli moj obisk pogojen z objavo prispevka na MMC-ju. Pri tem sem povsem avtonomna, prispevke pa objavljam po lastni presoji, kaj je za bralce in slovenski prostor relevantno.«

Glede vprašanja financiranja Kaja Sajovic pojasnjuje, da je zaradi prej opisanega položaja večkrat vabljena s strani organizatorja na večerje, dogodke ipd. tako doma kot v tujini. Dodaja da podobno prakso poznajo tudi novinarji, ki pokrivajo filmsko, glasbeno, športno ali turistično področje.

Glede konkretnih destinacij v člankih, na katere se nanaša pritožba, pojasnjuje, da je bila na večino vabljena kot novinarka, stroške pa je deloma poravnala sama, deloma so jih krili organizatorji. Konkretno za najbolj izpostavljen članek »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« pojasnjuje: »Par prijateljev nas je tja povabila kolegica, ki je rezervirala celo vilo. Bil je zaseben obisk, v času mojega dopusta, da sem o tem kaj napisala, je povsem stvar tega, da gre za posebno izkušnjo, večini ljudi težko dostopna, hkrati pa očitno zanimiva, saj je bila reportaža brana. Omemba Bulgarija v članku ni bila sponzorska, tako je pač ime resorta in nikdar nimamo težav z navajanjem konkretnih imen, pa naj si gre za restavracije ali znamke avtomobilov. Omemba Luce Fantina je pač eden od ključnih podatkov – gre za enega najboljših kuharskih mojstrov na svetu.«

Glede izjav o kritju stroškov (oz. da RTV ne krije stroškov) v člankih (disclaimer), novinarka pravi, da jih je pisala, a »sem jih v zadnjih dveh mesecih opustila ravno zato, ker izničujem lastno delo«. Kot dodaja, se ji zdi, da podobnih izjav ne prakticirajo tudi primerljivi novinarji (avtomobilizem, šport …) ter dodaja, da »sam koncept akreditiranja kot novinar predpostavlja določene ugodnosti« pri čemer navaja primere: poti v Bruselj, ki jih krije EU, poti na olimpijske igre, poti na rock festivale in filmske festivale ipd.

Za konec odgovora Kaja Sajovic meni, da so njene domnevne kršitve »v resnici zgolj izgovor za golo zavist« ter da cilj njenih poti ni »hedonizem, ampak poglabljanje znanja o svetovni kulinariki, znanje, ki ga lahko nato posredujem bralcem RTV-ja in navsezadnje, slovenskim bralcem, saj novinarja, ki bi pisal podobne reportaže, pri nas ni.«

Svojemu odgovoru pa prilaga tudi priporočilno pismo profesorice dr. Maje Uran Maravić s Fakultete za turistične študije Turistica Univerze na Primorskem.

SKLEP:

Kaja Sajovic je kršila 26. člen kodeksa, ni pa kršila 25. člena kodeksa.

Obrazložitev:

Glede na zasičenost oglaševalskega in tudi medijskega prostora je novinarsko pričevanje postalo ena od sodobnih oglaševalskih tehnik za predstavitev določenega produkta ali storitve. Področje kulinarike ter širše turističnega novinarstva se sprehaja po tanki meji med oglaševanjem in novinarstvom. V izogib vtisu oglaševanja bi bilo priporočljivo, da novinar razkrije, kdo je financiral določeno potovanje in skuša poskrbeti za čimbolj objektivno, tudi kritično predstavitev. In čeprav so organizatorji Kaji Sajovic pogosto plačali nastanitev, pogostitve, ni nobenih dokazov, da bi plačali oziroma usmerjali tudi njeno objavo člankov in samo vsebino.

V članku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« novinarka opisuje luksuzno bivanje tudi z določeno distanco in ne na neposredno oglaševalski način. Novinarka po sklepu razsodišča ni kršila 25. člena kodeksa, ki govori o nedopustnem prepletu novinarskih in oglaševalskih besedil.

Je pa novinarka Kaja Sajovic kršila 26. člen kodeksa, saj bi se izognila vtisu konfliktov interesov, če bi v člankih jasno poudarila, kdo financira njena potovanja. Njen pomislek, da bi izjava o kritju stroškov izničila njeno delo, je neupravičen. Saj ravno s tem, da pušča odprto vprašanje o financiranju, dopušča tudi dvom o zgolj novinarskih namenih obiska.

Ločeno mnenje Irene Brejc

Od javne RTV smemo pričakovati višje novinarske standarde kot od medijev v zasebni lasti, ki načeloma lahko promovirajo karkoli. V sicer privlačnih turistično-potopisno-kulinaričnih člankih novinarke zunanjepolitične redakcije zato izrazito umanjka pojasnilo, instrukcija uredništva (‘disclaimer’), kdo ji plača »večerjo na drugem koncu sveta, potem ko konča svoje običajno delo v službi«. Lahko bi ga vsakič spretno vpletla v svojo reportažo. Nemogoče je verjeti avtorici, da njeni neznani gostitelji za razkošja, ki jih nudijo, ne pričakujejo protiuslug v obliki novinarskih prispevkov, kot piše v odzivu na pritožbo. Če ne bi bila v službi na največjem mediju v državi (kjer ji očitno objavijo vse, da lahko izpolni delovno normo), najbrž tudi ne bi bila vabljena v najbolj eksotične resorte in drage restavracije na oddaljene konce sveta. Pritožnik novinarki zato upravičeno očita kršenje 25. člena novinarskega kodeksa, ki novinarjem ne dopušča niti zastrtega prepletanja oglaševalskih in novinarskih besedil. Obravnavano besedilo namreč zmanjšuje verodostojnost novinarske skupnosti na sploh, v tem primeru še posebej sodelavcev na MMC RTV Slovenija, ki je javni in ne komercialni servis.

Vir: https://razsodisce.org/2020/06/boris-vezjak-proti-kaji-sajovic-mmc-rtv-slovenija/

Napotilo:
https://vezjak.com/2019/10/09/prijava-na-novinarsko-castno-razsodisce-kaja-sajovic-in-krsitve-kodeksa-na-mmc-rtv-slovenija/

Zakaj pametni ljudje verjamejo mitom o koronavirusu

Veliko pametnih ljudi, od študentov do politikov, je nasedlo nevarnim lažem, ki se širijo o novem koronavirusu. Zakaj? In kako se lahko zaščitimo pred napačnimi informacijami?

Žalostna resnica je, da bo vsaka zdravstvena kriza sprožila svojo pandemijo napačnih informacij.

V 1980-ih, 1990-ih in 2000-ih smo videli širjenje nevarnih laži o aidsu – od prepričanja, da je bil virus HIV ustvarjen v državnih laboratorijih, do ideje, da so testi za virus HIV nezanesljivi in vse do izjemno neutemeljene teorije, da ga je mogoče zdraviti s kozjim mlekom. Tovrstne trditve so povečale tvegano vedenje in zaostrovale krizo.

Zdaj smo priče svežemu pojavu lažnih novic – tokrat okoli pandemije koronavirusa. Na socialnih omrežjih – od Facebooka do WhatsAppa – pogosto deljene napačne informacije vključujejo vse od tega kaj je izbruh povzročilo, do tega, kako lahko preprečite, da bi zboleli.

V najslabšem primeru so tovrstne ideje škodljive same po sebi – nedavno poročilo iz ene od pokrajin v Iranu je ugotovilo, da je več ljudi umrlo zaradi pitja industrijskega alkohola, ki je temeljilo na lažni trditvi, da vas lahko zaščiti pred Covid-19, kot od samega virusa. Toda tudi na videz neškodljive ideje lahko vas in druge zvabijo v lažni občutek varnosti in vas odvrnejo od upoštevanja vladnih smernic ter spodkopavajo zaupanje v zdravstvene uradnike in organizacije.

Obstajajo dokazi, da se tovrstne ideje obdržijo zelo dolgo. Ena od anketa, ki sta jo marca 2020 opravila YouGov in Economist, je na primer ugotovila, da kar 13% Američanov verjame, da je kriza Covid-19 prevara, medtem ko jih neverjetnih 49% verjame, da je epidemijo umetno povzročil človek. Čeprav bi upali, da nam lahko boljši premislek ali izobrazba pomagata pri razlikovanju ​​dejstev od fikcije, ni težko najti primerov številnih izobraženih ljudi, ki prav tako nasedejo tovrstnim napačnim informacijam.

Vzemimo za primer pisateljico Kelly Brogan, vidno teoretičarko zarot v zvezi s Covid-19; diplomirala je na MIT-ju (Massachusetts Institute of Technology) in študirala psihiatrijo na univerzi Cornell (Cornell University). Kljub temu je zanikala jasne dokaze o nevarnosti virusa v državah, kot sta Kitajska in Italija. Šla je celo tako daleč, da je postavila pod vprašaj osnovna načela mikrobiološke teorije in hkrati podpirala psevdoznanstvene ideje.

Tudi nekateri svetovni voditelji – za katere bi upali, da bodo, ko gre za neutemeljene govorice, imeli boljšo razsodnost – so krivi širjenja netočnih informacij glede nevarnosti izbruha in promocije nedokazanih zdravil, ki lahko naredijo več škode kot koristi, kar je Twitter in Facebook napeljalo v korak brez primere in k odstranitvi tovrstnih objav.

Na srečo psihologi ta pojav že proučujejo. Njihove ugotovitve nam lahko ponudijo nove načine, kako se zaščititi pred lažmi in pomagajo preprečiti širjenje teh dezinformacij ter neumnega vedenja.

Informacijska preobremenitev

Del težave izvira iz narave samih sporočil.

Ves dan, vsak dan smo bombardirani z informacijami, zato se pri odločanju ali je nekaj resnično, pogosto zanašamo na svojo intuicijo. Kot smo v programu BBC Future že opisal v preteklosti, lahko trgovci z lažnimi novicami resničnost svojih sporočil okrepijo s pomočjo nekaj preprostih trikov, ki nas odvrnejo od uporabe sposobnosti kritičnega razmišljanja – na primer preverjanja verodostojnosti določenega vira. Kot pravijo avtorji ene od študij: »Ko misli neovirano brzijo mimo, jim ljudje prikimavajo

Eryn Newman z Avstralske nacionalne univerze (Australian National University) je na primer pokazala, da lahko preprosta prisotnost slike ob določeni izjavi poveča naše zaupanje v njeno točnost – tudi če je le bežno povezana s podano trditvijo. Recimo povsem generična slika virusa, ki spremlja nekatere trditve o novem zdravljenju, morda ne bo podkrepila same izjave, a nam bo pomagala pri vizualizaciji nekega splošnega scenarija. To »procesno pretočnost« jemljemo kot znak, da je trditev resnična.

Iz podobnih razlogov bodo napačne informacije vsebovale opisni jezik ali nazorne osebne zgodbe. Vsebovale bodo tudi ravno dovolj znanih dejstev ali številk – na primer navajale imena priznanih zdravstvenih organov -, da se laž pokaže prepričljivejša in se naveže na naše obstoječe znanje.

Tudi najbolj preprosto ponavljanje izjave – ne glede na to, ali gre za isto besedilo ali več različnih sporočil, ki ga zgolj povzemajo – lahko s povečanjem občutka domačnosti, ki ga pomotoma zamenjujemo za dejansko resničnost, poveča njeno »resničnost«. Torej, pogosteje ko vidimo nekaj na svoji časovnici, večja je verjetnost, da bomo menili, da je to res – tudi če smo bili prvotno do tega skeptični.

Delimo preden razmislimo

Propagandisti in trgovci z napačnimi informacijami že dolgo poznajo te trike, današnji socialni mediji pa lahko našo nagnjenost k lahkovernosti samo še poslabšajo. Nedavne raziskave kažejo, da mnogi ljudje refleksno delijo vsebine, ne da bi sploh pomislili na njihovo resničnost.

Gordon Pennycook, eden vodilnih raziskovalcev na področju psihologije dezinformacij na Univerzi v Regini (University of Regina) v Kanadi, je udeležence ene od študij prosil, naj razmislijo o mešanici resničnih in napačnih naslovov o izbruhu koronavirusa. Ko so jih posebej prosili naj presodijo resničnost izjav, so udeleženci ugotovili, da so lažne novice resnične v približno 25% primerov. Ko pa so jih povprašali, ali bi te naslove delili, pa jih je približno 35% odgovorilo, da bi lažne novice posredovali naprej – ker je 10% več.

»To nakazuje, da so ljudje delili gradiva, za katerega bi, če bi o njih malo razmislili, lahko vedeli, da so lažna« pove Pennycook. (Kot večina najnovejših raziskav o Covid-19, tudi ta še ni recenzirana, a je bil njen osnutek objavljen na spletni strani Psyarxiv.)

Mogoče so se spraševali predvsem, ali bo neka njihova objava deležna všečkov in retvitov, namesto da bi premislili njeno resničnost. »Socialni mediji ne spodbujajo resnice,« pravi Pennycook, »kar spodbujajo, je predvsem vključenost.«

Ali pa so morda menili, da bi lahko odgovornost presoje prenesli na druge, češ naj presodijo sami: veliko ljudi je lažno informacijo delilo z nekakšno izjavo o odpovedi odgovornosti, dodali so ji nekaj v stilu: »Ne vem, če to drži, ampak …«. Mogoče menijo, da če je informacija na kak način vendarle resnična, bi to lahko pomagalo prijateljem in sledilcem, če pa ni resnična, potem je neškodljiva – zato ta inercija po deljenju, ne zavedajoč se, da lahko deljenje takšne informacije povzroča tudi škodo.

Ne glede na to ali ponujajo obljube o kakšnem domačem zdravilu ali trditve o nekakšni temni državni zaroti, obljuba sprožitve močnega odziva pri njihovih sledilcih, ljudi odvrne od postavljanja najbolj očitnega vprašanja.

To vprašanje bi seveda moralo biti: ali je res?

Premagovanje reakcij

Klasične psihološke raziskave kažejo, da nekateri ljudje svoje refleksne odzive preglasijo lažje kot drugi. Ta ugotovitev nam lahko pomaga razumeti, zakaj so nekateri ljudje bolj dovzetni za lažne novice kot drugi.

Raziskovalci kot je Pennycook, za merjenje te težnje uporabljajo orodje imenovano »kognitivni refleksivni test« (cognitive reflection test) ali CRT. Da bi lažje razumeli kako deluje, razmislite o naslednjem vprašanju:

»Emilyin oče ima tri hčerke. Prvima dvema je ime April in May. Kako je ime tretji hčerki?«

Ste odgovorili June? To je intuitiven odgovor, ki ga poda veliko ljudi, toda pravilen odgovor je seveda Emily.

Da lahko pridete do te rešitve, se morate zaustaviti in preglasiti svoj intuitivni odziv. Zaradi tega razloga CRT vprašanja niso toliko preizkus surove inteligence, kot preizkus nagnjenosti k uporabi inteligence na način, da o stvari premislimo temeljito na deliberativen, analitičen način, namesto da se zanesemo na svojo začetno intuicijo. Ljudi, ki tega ne naredijo, psihologi pogosto imenujejo »kognitivni skopuhi«, saj imajo morda na zalogi velike mentalne rezerve, vendar jih ne »uporabljajo«.

Kognitivna skopost nas dela dovzetne za številne kognitivne pristranosti, prav tako pa se zdi, da spreminja način, kako dostopamo do informacij (in napačnih informacij).

Ko je na primer šlo za izjave o koronavirusu, je Pennycook ugotovil, da so ljudje, ki so se na CRT testu slabo odrezali, manj kritično presojali izjave, ki so jim verjeli in so jih bili pripravljeni deliti.

Matthew Stanley z univerze Duke (Duke University in Durham) v Severni Karolini (ZDA) je pri dovzetnosti ljudi za lažne teorije o kronavirusu poročal o podobnem vzorcu. Ne pozabite, da približno 13% državljanov ZDA verjame tem teorijam, ki bi lahko potencialno ljudi odvrnile od ustrezne higiene in socialnega distanciranja. »Trinajst odstotkov je več kot dovolj, da bi lahko temu virusu omogočili zelo hitro širjenje«, pravi Stanley.

Ko je kmalu po opravljeni prvotni YouGov/Economist anketi testiral udeležence, je ugotovili, da so ljudje, ki so na CRT testu dosegli slabši rezultat, bistveno bolj dovzetni za te napačne argumente.

Ti kognitivni skopuhi so tudi manj verjetno spremenili svoje vedenje, da bi tako preprečili širjenje bolezni – kot je na primer umivanje rok in socialno distanciranje.

Ustavimo širjenje

Če vemo, da ima veliko ljudi – tudi zelo inteligentnih in izobraženih – tovrstne »skopuške« tendence po nekritičnem sprejemanju dezinformacij, bi nam to lahko pomagalo ustaviti širjenje dezinformacij.

Glede na to kako deluje širjenje lažnosti – ideje, po kateri »samo prikimavamo, medtem ko misli neovirano tečejo mimo nas«, se morajo organizacije, ki poskušajo te mite razkriti, izogibati preveliki kompleksnosti.

Namesto tega bi morale dejstva predstavljati čim bolj preprosto – po možnosti s pripomočki, kot so slike in grafi, ki pomagajo pri vizualizaciji idej. Kot pravi Stanley: »Potrebujemo več komunikacijskega in strateškega dela, da dosežemo tiste ljudi, ki niso tako pripravljeni na razmišljanje in deliberacijo.« Preprosto ni dovolj, da predstavimo trden argument in upamo, da se bo prijel.

Če lahko, se morajo te kampanje tudi same izogibati ponavljanju mitov. S ponavljanjem se ideja udomači, kar lahko poveča njeno resničnost. To seveda ni vedno mogoče, toda kampanje lahko vsaj poskusijo narediti resnična dejstva vidnejša in bolj izstopajoča od mitov, da bi tako bolj verjetno ostala v glavah ljudi. (Tudi zaradi tega sem v tem članku o lažnih teorijah navedel tako malo informacij, kot je bilo le mogoče.)

Ko govorimo o našem lastnem vedenju na spletu, se lahko poskusimo emocionalno distancirati od posamezne vsebine in malo bolj poglobljeno razmisliti o njeni dejanski podlagi, preden jo posredujemo naprej. Ali temelji na govoricah ali na trdnih znanstvenih dokazih? Ali ji lahko sledimo do izvira? Kako se primerja z obstoječimi podatki? In ali se avtor pri podajanju svoje plati zgodbe naslanja na običajne logične napake?

To so vprašanja, ki bi si jih morali zastaviti – ne pa, ali bo naša objava nabrala dovolj všečkov in ali bi lahko bila na kak način drugim »v pomoč«. Obstaja kar nekaj dokazov, da lahko z nekaj prakse vsi v tovrstnem razmišljanju postanemo boljši.

Pennycook predlaga, da bi lahko socialna omrežja z nekaj precej preprostimi posegi svoje uporabnike spodbudila k večji previdnosti. V svojih eksperimentih je ugotovil, da če udeležence prosi, da ocenijo dejansko resničnost posamezne trditve, udeležence pripravi do tega, da začnejo o izjavah bolj kritično razmišljati, tako da so bili potem tudi več kot dvakrat bolj odgovorni glede informacij, ki so jih delili.

Kot pove, bi to v praksi lahko pomenilo preprost samodejen opomnik, s katerim bi platforma občasno opozorila uporabnika, da naj dvakrat premisli, preden nekaj deli, čeprav bi lahko natančno testiranje pomagalo podjetjem najti najbolj zanesljivo strategijo.

Splošno zdravilo za to ne obstaja. Tako kot pri poskusih, da bi obvladali sam virus, bomo potrebovali širši pristop tudi za boj proti širjenju nevarnih in potencialno življenje ogrožajočih dezinformacij.

S tem, ko se bo kriza poglabljala, bo postala zajezitev tega širjenja odgovornost vseh.

David Robson

David Robson je avtor knjige The Intelligence Trap (Past inteligentnosti), ki preučuje, zakaj pametni ljudje ravnajo neumno in načine, kako lahko vsi sprejemamo pametnejše odločitve. Na Twitterju ga najdete na @d_a_robson.

Vir: https://www.bbc.com/future/article/20200406-why-smart-people-believe-coronavirus-myths

Napotila:
https://www.bbc.co.uk/news/reality_check
https://www.who.int/emergencies/diseases/novel-coronavirus-2019/advice-for-public/myth-busters
https://postaja.wordpress.com/2019/08/02/slabi-misleci/
https://postaja.wordpress.com/2017/09/13/v-iskanju-boljsega-sveta/
https://postaja.wordpress.com/2017/04/07/ne-toliko-post-resnicnost-kot-prevec-resnic/
https://postaja.wordpress.com/2015/09/10/sum/
https://postaja.wordpress.com/2015/07/30/propaganda-v-demokraticni-druzbi/
https://postaja.wordpress.com/2015/03/16/svet-demonov/
https://tehtnica.wordpress.com/2019/02/19/velika-vloga-youtuba-v-radikalizaciji-uporabnikov-interneta/
https://tehtnica.wordpress.com/2018/09/04/zakaj-so-ocitne-lazi-odlicna-propaganda/
https://tehtnica.wordpress.com/2018/06/11/lazi-kot-novice/
https://tehtnica.wordpress.com/2017/10/01/tako-se-strah-in-jeza-prodajajo-za-dobicek/
https://tehtnica.wordpress.com/2015/07/30/umetnost-prodaje/
https://tehtnica.wordpress.com/2015/07/22/pravica-do-lazi/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/05/21/seks-lazi-in-youtube-oglasi/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/02/17/8-najpogostejsih-miselnih-napak/
https://tehtnica.wordpress.com/2013/02/13/10-oglasevalskih-lazi-s-katerimi-nas-hranijo/

Medijska nasprotja v času koronavirusa

V prvi polovici 19. stoletja, ko je izšla študija Demokracija v Ameriki, si mladi Francoz Alexis de Tocqueville ni mislil, da bo še dve stoletji kasneje njegova analiza veljala za temeljno delo politične teorije.

Prepričan je celo bil, da bo knjiga njegovega prijatelja Gustava de Beaumonta, s katerim je obiskal Ameriko, veliko pomembnejša. Beaumont je popisal suženjstvo in rasizem v tej mladi državi, vendar ga danes ne pozna skoraj nihče več. Tocqueville po drugi strani velja za enega izmed prvih pravih družboslovcev, mimo katerega še danes ne morejo številne družboslovne discipline.

V impresivnem popisu demokracije, tega nenavadnega političnega sistema, ki je bil za večino sveta takrat povsem nedoumljiv, najdemo tudi podrobne popise novinarstva in živahne širitve časopisov, ki je bila posledica uzakonitve svobode tiska. Tocqueville je menil, da je svoboda tiska neločljivo povezana z demokracijo, vendar se je tudi tega fenomena lotil skeptično. V prvi knjigi je celo zapisal, da do svobode tiska ne goji “tako brezpogojne ljubezni, kot jo naklanjamo stvarem, ki so dobre po svoji naravi”. Nadaljeval je: “Veliko bolj jo imam rad zato, ker preprečuje zlo, kot zato, ker dela dobro.” Čeprav je do izida druge knjige Tocqueville prepoznal, da je tisk pozitiven sam po sebi, je že ta negativna opredelitev pomembno vodilo, da razumemo izjemen doprinos novinarstva za demokracijo. Ne glede na številna nasprotja in težave, ki ga prepredajo, demokracije brez njega preprosto ne delujejo.

Dve stoletji kasneje živimo v situaciji, ki je, zgodovinsko gledano, brez primere. Širitev koronavirusa je v skoraj nepredstavljivo kratkem času zaustavila celoten svet, številne industrije pa so se zaradi prepletenosti svetovnega gospodarstva ustavile že, ko je bil virus omejen na Kitajsko. Podobno kot pri novinarstvu to priča o globokih nasprotjih, prisotnih v modernih komunikacijskih sistemih, ki so se s telegrafom, tem prvim internetom, pričeli razvijati prav v Tocquevillovem času. Po eni strani je povsem jasno, da bi bile brez digitalne komunikacijske infrastrukture in spletnih družbenih omrežij težave, s katerimi se soočamo, v mnogih pogledih še globlje. Mnogo služb in storitev se lahko vsaj za silo opravlja prek interneta, z njegovo pomočjo pa lahko ostajamo v neprestanem stiku in smo v vsakem trenutku informirani. Vendar prav te tehnologije so med razlogi, zakaj bodo posledice koronavirusa daljnosežne za ves planet. Brez izjemno hitrih in globaliziranih komunikacijskih sistemov bi svet le stežka postal tako soodvisen in gospodarstva tako prepletena.

Tehnologije, ki prinašajo mnoge rešitve, s seboj nosijo možnosti za izjemne težave. Njihov naraščajoči vpliv v naših življenjih pomeni, da so toliko vplivnejše tudi njihove posledice.

Ugotovitev o globokih nasprotjih lahko razširimo tudi na medosebno raven. Prav spletna družbena omrežja, ki nas zbližujejo, nas v resnici kot širše povezano skupnost nemalokrat razdružujejo. Na teh omrežjih si izberemo, komu bomo sledili, koga bomo poslušali, in s tem, koga bomo izločili, ker se z njim mogoče ne strinjamo. Ti spletni kotički le na videz delujejo kot skupni prostori, saj smo v resnici razdrobljeni po poznanstvih, identitetnih značilnostih in ozkih interesih, zaradi česar smo v majhnih skupinah pogosto izolirani od širše družbe.

Za razliko od tega demokracije potrebujejo komunikacijske prostore skupnega in razumnega sporazumevanja, ne enklav enakomislečih, ki le utrjujejo svoja že obstoječa mnenja in napadajo domnevne heretike. Vloga tradicionalnih medijev zato ni ključnega pomena le pri nadzoru tistih, ki imajo v družbi moč, temveč tudi v nudenju skupnih referenčnih točk, skozi katere se izgrajujejo skupnosti; da sploh lahko delujemo kot povezana družba.

Čeprav je v trenutni situaciji težko najti pozitivne plati, jo vseeno lahko vzamemo kot opomnik, katere storitve bi morale biti dostopne vsem in brez česa si je težko predstavljati kvalitetno življenje. Poleg zdravstva in številnih javnih storitev, o katerih smo v preteklosti dnevno brali žaljivke, to velja tudi za kvalitetno novinarstvo. Si kdo zares predstavlja, da bi bil v danem kontekstu lahko dobro informiran brez informacij, ki jih ustvarijo tradicionalni množični mediji? (Medklic: v to kategorijo gotovo ne spada načrtna novinarska histerizacija s perverznim iskanjem naključnih sprehajalcev, kar počnejo nekatere televizije.) Vrteli bi se v komunikacijskem prostoru teorij zarot, načrtnih dezinformacij, redkih kvalitetnih prispevkov, promocijskih besedil in nefiltrirane politične propagande.

O pomenu medijev zelo jasno govori tudi izjemna rast gledanosti in branosti, ki jo v času koronavirusa po svetu doživljajo resni mediji. Kljub tem trendom in celo nekaterim akcijam posameznikov, ki pozivajo k nakupovanju tiskanih medijev in s tem njihovi podpori, utegnejo številni že v kratkem zaiti v še globljo krizo, kot so jo doživljali poprej. Kljub temu da novinarji in mediji delajo s polno paro, ni presenetljivo, da ni prav veliko podjetij, ki bi v tem kontekstu videla smiselnost oglaševanja.

Imamo torej še zadnje nasprotje: višji javni pomen medijev ter višjo branost in gledanost, a še manj prihodkov. Že pred to krizo so se oglaševalci selili drugam; ne zato, ker bi imeli mediji v primerjavi s preteklostjo slabo branost in gledanost (tiskanim bralcem so se ne nazadnje pridružili digitalni), temveč zato, ker je prostorov za oglaševanje več, omogočajo preprostejše nadzorovanje uporabnikov, ki ostajajo brez zasebnosti, oglaševanje pa je cenejše. Vsebin zanje ne ustvarjajo plačani novinarji, temveč uporabniki brezplačno. Mediji, ki še naprej ustvarjajo novinarske vsebine, s takšnim ekonomskim modelom ne morejo tekmovati, še posebej v jezikovno majhnih okoljih. Ali pa zavoljo gledanosti postavljajo kamere ob Blejsko jezero in lovijo mimoidoče.

Ključna težava je, da oglaševalski denar ni le eden izmed prihodkov. Za večino množičnih medijev je od začetka dvajsetega stoletja predstavljal osrednji finančni vir, ki je presegal prihodke iz naročnin in prodaje. Oglaševanje se je zato dojemalo kot ne ravno idealna subvencija za novinarske vsebine. Upad tega denarja je posledično novinarsko opustošil sicer razvita medijska okolja in ustvaril medijske puščave, v katerih mnoge lokalne skupnosti nimajo več dostopa do kvalitetnega poročanja.

V resnici je zanašanje na oglaševanje slaba podlaga za kvalitetno novinarstvo, saj ni brez lastnih težav. Nič zato ne bi bilo narobe, če bi našli druge modele za finančno delovanje novičarskih medijev. In v aktualni krizi so celo najbolj goreči zagovorniki trga spoznali, da vsega ne velja prepustiti (ne)racionalnosti trga. Gre za popotnico, ki si jo velja dobro zapomniti in jo tudi pri novinarstvu vzeti na znanje …

Pa čeprav ga kdo morda nima rad, ker bi bilo dobro samo po sebi, temveč le zato, ker preprečuje zlo.

Doc. dr. Jernej Amon Prodnik, predstojnik katedre za novinarstvo, FDV

Vir: https://www.vecer.com/medijska-nasprotja-v-casu-koronavirusa-10155771