Tagged: Mediji

Pet filtrov stroja množičnih medijev

Po mnenju ameriškega lingvista in političnega aktivista Noama Chomskega, mediji delujejo preko pet filtrov: lastništva, oglaševanja, medijske elite, povračil (ang. flak) in skupnega sovražnika.

»Propaganda«. Mnogi to besedo uporabljajo, ko govorijo o državah kot so Severna Koreja, Kazahstan, Iran. To so države, ki jih imajo zahodni mediji za avtoritarne. Pojme kot sta »svoboda medijev« in »svoboda mišljenja« pa uporabljajo, ko govorijo o državah kot so ZDA, Francija in Avstralija. To so »demokracije«. Leta 1988 je Noam Chomsky skupaj z Edwardom Hermanom napisal knjigo »Manufacturing Consent: The Political Economy of the Mass Media« (Proizvodnja soglasja: politična ekonomija množičnih medijev). Ta knjiga je razbila idejo, da mediji delujejo kot nadzor nad politično močjo, da obveščajo javnost in služijo javnosti, da lahko bolje sodelujemo v političnem procesu. V resnici mediji proizvajajo naše soglasje. Pripovedujejo nam, kar tisti na oblasti želijo, da nam sporočajo, da bi tako ostali pod nadzorom. Demokracija se uprizarja s pomočjo medijev, ki delujejo kot propagandni stroji. Mediji delujejo skozi pet filtrov.:

Prvi se nanaša na lastništvo. Množični mediji so velike korporacije. Pogosto so del še večjih konglomeratov. Njihov končni cilj? Dobiček. Zato je v njihovem interesu, da si prizadevajo za vse, kar jim zagotavlja ta dobiček. Kritično novinarstvo je ob korporacijskih potrebah in interesih postranskega pomena.

Drugi filter razkriva pravo vlogo oglaševanja. Mediji stanejo veliko več kot lahko plačajo potrošniki. Kdo potem krije preostale stroške? Oglaševalci. In za kaj oglaševalci plačujejo? Za publiko. Torej ne gre toliko za to, da ti mediji prodajajo svoj izdelek – svojo vsebino, kot da dejansko oglaševalcem prodajajo drugi izdelek – TEBE.

Kako vladajoči razred upravlja medije? Skozi tretji filter. Novinarstvo ne more imeti nadzora nad oblastjo, ker ta sistem spodbuja sokrivdo. Vlade, korporacije in velike institucije vedo kako igrati medijsko igro. Vedo kako vplivati na medijsko pripoved. Medije hranijo s senzacijami, uradnimi informacijami in intervjuji s »strokovnjaki«. S tem sebe uveljavljajo kot nujne za novinarski proces. Torej so tisti na oblasti in tisti, ki o njih poročajo, tesno povezani.

Če želite izzvati moč, boste marginalizirani. Vaše ime ne bo med izbranimi. Ne boste imeli več dostopa. Ostali boste brez zgodbe. Kadar se mediji – novinarji, žvižgači, viri – oddaljujejo od »soglasja«, so deležni povračil in očitkov (flak). To je četrti filter. Ko je zgodba neprijetna za tiste, ki so na oblasti, bo stroj diskreditiral vire, zamegljeval dejstva in preusmerjal pripoved.

Za proizvodnjo soglasja je potreben sovražnik – tarča. Ta skupni sovražnik je peti filter. Komunizem, teroristi, priseljenci. Skupni sovražnik, ki se ga je treba bati, pomaga pri usmerjanju javnega mnenja.

Pet filtrov, ena velika medijska teorija. Soglasje se okoli nas proizvaja ves čas.

Vir: The Listening Post

Naracija: Amy Goodman
Produkcija: Democracy Now!
Animacija in oblikovanje: Pierangelo Pirak

Napotila:
https://www.democracynow.org
http://zofijini.net/koticek_mediji/
http://zofijini.net/predavanja_mediji_feral/
http://zofijini.net/kriza-medijev/
http://zofijini.net/rekviem-za-ameriske-sanje/
http://zofijini.net/modrost_banalnost/

Advertisements

Kaj je novinarstvo – drugi del

Novinarji svoje delo največkrat utemeljujejo na naslednjih posplošitvah: da informirajo javnost, da nadzirajo družbene elite, ter da so odgovorni svojemu poklicnemu kodeksu in občinstvom: bralcem, poslušalcem in gledalcem. Zaposleni medijski delavci v komercialnih medijih včasih priznajo, da je njihovo delo vsak dan naprodaj na trgu medijskih vsebin, kjer se njihovi uporabniki na nakupovalnem ljudskem referendumu odločajo, za katere vsebine bodo glasovali z denarnico ali pozornostjo. Le redki novinarji pa bodo spregovorili o najbolj pomembni skupini kupcev, od katerih ni odvisna samo njihova plača, temveč skoraj ves dobiček lastnika: o oglaševalcih.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/kaj-je-novinarstvo-drugi-del/

Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić

Kaj je novinarstvo – prvi del

Kadar govorimo o medijih, večinoma mislimo na novinarstvo, čeprav njihova simbioza ni samoumevna. Mediji ne morejo obstajati brez novinarstva, saj jih šele novinarsko delo loči od ostalih oblik komunikacije (ekonomske in politične propagande). Novinarstvo, nasprotno, lahko obstaja tudi brez medijskih podjetij, kar je veljalo v večjem delu medijske zgodovine.

Sprva so v časopisih in revijah objavljali kar sami izdajatelji, ki so bili hkrati tudi uredniki in lastniki medija. Veliko vsebine so prispevali bralci. Beseda »correspondent« je včasih dobesedno pomenila »dopisnika«: nekoga, ki je na časopis poslal pismo, esej ali pamflet. Številne publikacije so izdajala obrtna združenja, literarni krožki in politične stranke. Tudi tam večinoma ni bilo novinarskih besedil. Za britanskega medijskega zgodovinarja in urednika digitalne izdaje Economista Toma Standagea se je novinarstvo kot poklic začelo šele s prvimi množičnimi časopisi v 19. stoletju. Ti časopisi so bili organizirani kot klasične medijske tovarne – z razdeljenim proizvodnim procesom in besednimi obrtniki, ki so znali vsak dan napolniti časopisne strani s standardiziranimi članki. Po razmahu svetovnega spleta so začeli vsebine javno objavljati vsi uporabniki spleta, a tudi njihove objave večinoma niso bile novinarske.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/kaj-je-novinarstvo-prvi-del/

Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić

Kaj so storitve?

Za izhodišče bova uporabila evropsko Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah AVMSD (v nadaljevanju Direktivo). Ta dokument povzema vse ključne usmeritve evropske medijske politike, ki na novo opredeljuje regulacijo medijskega sektorja. In sicer kot izboljšanje notranjega trga proizvodnje in distribucije programov ter zagotavljanje pogojev lojalne konkurence.

Temeljni namen direktive je zagotavljanje avdiovizualnih storitev. Kar pomeni, da morajo ponudniki storitev potrošnikom (in ne državljanom) pod nediskriminatornimi pogoji in za kar najnižjo ceno zagotoviti bogato izbiro programov ustrezne kakovosti. Potrpežljivim bralcem in bralkam prepuščava, da se sami prebijejo skozi hermetičen jezik direktive. Zgovoren pa je že prvi člen, v katerem so avtorji direktive definirali temeljne pojme.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/kaj-so-storitve/

Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić

Pozor, v Sloveniji je izjemno veliko bolezni, ki so posledica parazitov!

Težko se je boriti proti slabi znanosti. Ko smo se pred dnevi na okrogli mizi pogovarjali o etiki na spletu, smo se med drugim strinjali, da je kriva odsotnost uredniške presoje; tako med novinarji kot med oglaševalci. Ta odsotnost urednikovanja se kaže v preprostem sprenevedanju in prelaganju odgovornosti. Pred dnevi je na primer Delova priloga Ona objavila intervju o izjemno škodljivih kapljicah MMS. Ko je javnost uredništvo vprašala po odgovornosti, so le-to preložili na bralca, ki naj namesto novinarke ter urednice presoja, kaj je res in kaj ne:

“Članek je v obliki intervjuja in to so trditve sogovornice, ne naše. Na bralcih stoji odločitev, na katero stran se bodo postavili. Predlagamo, da še enkrat pozorno preberete vprašanja in odgovore, tudi tisto, ko sprašujemo, zakaj avtorica za posledice ne prevzema odgovornosti.”

Nekaj je zelo narobe, če uredništvo objavi intervju, ki promovira zdravju škodljivo prakso, odgovornost pa prenese na bralca. Zanimivo, da se tej odpove celo intervjuvanka, domnevna zdravnica, Antje Oswald. Najprej veliko besed o zdravilni rabi klorovega dioksida, nato pa še spiranje odgovornosti z opozorilom, da ni primeren za vse. Novinarka očitno tudi ni čutila potrebe, da bi preverila kredibilnost gostje. Ni težko, vzame pa več kot pol ure.

Nadaljevanje na: https://medium.com/@praprotnix/pozor-v-sloveniji-je-izjemno-veliko-bolezni-ki-so-posledica-parazitov-74d7c669e0a8

Matej Praprotnik