Tagged: Mediji

Zakaj so očitne laži odlična propaganda

Na prvi pogled se zdi, da imata ameriški predsednik Donald Trump in ruski voditelj Vladimir Putin dva zelo različna komunikacijska stila. Tisto, kar si delita, je tendenca ponavljanja velikih, očitnih laži – raziskovalci so to poimenovali »firehose of falsehood« (širjenje laži). Naj si gre za laži o ruskih vojakih na Krimu ali lažno zatrjevanje, da so milijoni ljudi med volitvami leta 2016 glasovali nezakonito, ko gre za pripovedovanje in ponavljanje velikih laži, oba voditelja kažeta nekakšno predrznost. To pa zato, ker pri tovrstnem širjenju laži dejansko ne gre za prepričevanje, ampak za moč.

Prirejeni transkript:

Na vrhuncu predsedniške kampanje leta 2016, so raziskovalci objavili poročilo, ki opozarja na čudno propagandno tehniko. Imenovali so jo »firehose of falsehood« (širjenje laži) in opisuje situacije, ko propagandisti bombardirajo ljudi z več lažmi, kot jim ti lahko sledijo. Poročilo pravi, da za te laži ni treba da so verjetne, raziskovalci so ugotovili, da imajo tudi očitne laži potencial, da so zelo učinkovite pri oblikovanju javnega mnenja. To poročilo ni govorilo o Trumpu, ki ga sploh ne omenja, ampak o ruski propagandi in zastavlja zanimivo vprašanje: kako lahko močni voditelj pridobi s pripovedovanjem očitnih laži? Po mnenju Christopherja Paula, sociologa pri RAND korporaciji in soavtorja poročila o ruskem širjenju laži, ima to štiri ključne značilnosti:

  1. Ruska propaganda je obsežna in prihaja iz več virov,
  2. je hitra, nenehna in ponavljajoča,
  3. ni zavezana objektivni realnosti in
  4. ni konsistentna.

Prvi dve karakteristiki sta precej značilni za propagando. Raziskava pokaže, da če laž slišimo iz različnih virov, jo imamo za bolj kredibilno. Isto velja za laži, ki se ponavljajo. Bolj kot nam je laž domača, bolj verjetno jo bomo imeli za resnično. Zadnji dve karakteristiki – odsotnost zavezanosti k objektivni realnosti ali konsistentnosti – pa sta presenetljivi. Ni jim veliko mar za resnico. Večina ruske propagande je ali popolnoma neresnične ali je v njej le zrno resnice. Verjetno najbolj očiten primer tega je iz leta 2014, ko je svet gledal kako so ruske enote vstopile v Ukrajino. Ruski vojaki na uniformah niso nosili oznak in mediji so jih označili za »majhne zelene možiclje« (Little green men). Šlo je za pomembno zadevo. Rusija je dejansko vdrla v državo, čeprav je pred tem trdila, da tega ne bo naredila. Ko so Putina o tem povprašali, je vehementno zanikal, da bi bili »majhni zeleni možiclji« ruski vojaki. Ni šlo le za to, da je Putin lagal, lagal je o nečem, kar je bilo tako zelo očitno. Obstajajo namreč številni posnetki teh ruskih vojakov, ki so bili prikazani na televiziji. Potem pa je nekaj tednov kasneje, povedal ravno nasprotno. Nobenega »se opravičujem«, ali »zareklo se mi je«, ampak samo: »seveda imamo tam vojake«. Če izhajamo iz sveta, v katerem je »kredibilnost kralj in resnica bo vedno prevladala«, je to proti-intuitivno in nekaj, česar ne bi pričakovali. Del tega, da si dober lažnivec je, da te pri laži ne ujamejo, da se prepričaš, da so tvoje laži vsaj do neke mere verjetne. Ko je Dick Cheney dejal: »Ni dvoma, da ima Saddam Hussein orožje za množično uničevanje«, je lagal, a večini ljudi, ki niso strokovnjaki za obveščanje, je to zvenelo kredibilno. Pri tem novem širjenju laži pa verjetnost v resnici ni pomembna – za Ruse kredibilnost očitno ni imela posebnega pomena.

Vse od volitev številni ljudje opozarjajo, da tudi Trump uporablja podobne tehnike širjenja laži. Rusko-ameriška novinarka in aktivistka Masha Gessen pravi, da nas lahko zavede kako drugačna sta videti oba voditelja, toda kljub različnima stiloma, oba počneta popolnoma enako – ustvarjata neobvladljivo količino laži. Na podobnosti med Trumpom in Putinom opozarja že leta. Gessenova trdi, da pri širjenju, pripovedovanju in ponavljanju očitnih laži ne gre za prepričevanje, ampak za moč. Ko Putin reče, da »na Krimu ni ruskih vojakov«, ali ko Trump trdi, da »se ni nikoli norčeval iz invalida«, ne samo lažeta, ampak zatrjujeta, da nista omejena z resničnostjo; da je v vse, tudi v stvari, ki so nam popolnoma očitne, mogoče dvomiti. To je zelo jasna demonstracija moči. S tem, kar je povedal kateri od njiju, se moramo ukvarjati, tudi če je napačno. Ti dve karakteristiki širjenja laži – predrznost in nekonsistentnost – sta bistveni. Način kako lažeta, iz očitnih laži dela del igre moči: »da, vem da vi veste, da je kar pravim absurdno in zagovarjam svojo pravico, da povem karkoli želim, kadarkoli želim.« Kar naprej urinirata po preprogi v naši dnevni sobi, mi pa moramo potem to za njima pobrisati. Naš refleksni odziv na tovrstne laži je, da jih preverimo ali držijo. Toda, če je cilj širjenja laži zatrjevanje moči, preverjanje dejstev zgreši bistvo. Nič ni bolj ponižujočega in deprimirajočega kot je v tem primeru poskusiti dokazati resnico. Pomislite na ustrahovalca na šolskem dvorišču, ki vam očita, zakaj kar naprej pretepate samega sebe? Ponižuje tako, da vas prisili, da pretresate očitno. Podoben občutek imamo, ko preverjamo dejstva o Trumpovih izjavah. To je zaznamovano početje. Zdi se, da se lotevamo nečesa, kar ne bi smelo biti del javne sfere. Širjenje laži spreobrne tudi najbolj očitna dejstva v umazane, razorožujoče politične boje. Vsakič ko je soočen s kakšnim dejstvom, se Trump odzove napadalno, Sarah Sanders pa obtožuje medije in tako nekaj, kar niti ne bi smelo biti predmet debate, začne dajati vtis, kot da gre samo še za eno tekmovanje v tem kdo bo glasnejši, v katerem se v resnici nihče ne zdi kredibilen. Tako nam je ta, v bistvu zelo preprosta človeška predpostavka, da lahko vemo kaj je res, odvzeta. Za resnico se moramo zelo potruditi in upanje je, da se bomo v procesu izčrpali in na koncu vdali. Končni cilj širjenja laži ni laži maskirati kot resnice, ampak koncepta, kot sta “dejstva” in “resničnost”, oropati njune moči – reducirati resnico na perspektivo. Če to zveni malo abstraktno, poslušajte kaj je julija dejal Putin na skupni novinarski konferenci s Trumpom: »Nikomur ne morete zaupati. On brani interese ZDA, jaz branim interese Rusije«. Putin je v bistvu želel kot temelj ponuditi dejstvo, da nikomur ni mogoče zaupati – vsi zasledujejo samo svoje strateške interese in da ne obstaja nič takega kot je resnica. Nekaj dni kasneje je Trump ta argument ponesel še korak dlje, dejal je: »Zavedajte se, da kar vidite in kar berete ni to, kar se dogaja. Držite se nas. Ne verjemite sranju, ki vam ga kažejo ti ljudje – lažnivi mediji«. Držite se nas – resnica je v bistvu izbiranje strani. Pravijo, da ne gre za boj med ljudmi, ki poznajo resnico in ljudmi, ki lažejo, ampak da gre samo za prepire glede perspektive – kdorkoli že ima boljšo perspektivo, kdor ima objektivno več moči, ta si lahko lasti resnico in to je neverjetno učinkovito početje. Če se obnašaš kot da imaš popolno moč, ti je samo to ne bo dejansko tudi dalo, a dalo ti bo veliko več moči, kot bi je kot ameriški predsednik lahko imel.

Carlos Maza (Strikethrough, Vox)

Advertisements

Profesionalni nogomet dela iz ljudi funkcionalne idiote

Pogovor z bivšim nogometašem Ivanom Ergićem. Del pogovora je bil leta 2013 objavljen v reškem »Novom listu«, na spletnem portali »lupiga.com«, pa so objavili integralno, neokrnjeno različico pogovora.  

Ivan Ergić je bil profesionalni nogometaš, ki je med drugim igral za Basel in Bursaspor. Med leti 2006 in 2008 je bil tudi nogometni reprezentant Srbije in Črne gore. Po končani karieri se je odločil, da bo svet poskušal seznaniti z zakulisjem tega najpopularnejšega športa.

Živeli ste v Gaćelezi v bližini Šibenika. Kako je vas in vašo družino zaznamovalo, da ste se morali preseliti iz rodne vasi?

»Na žalost to ni bila selitev ampak klasično bežanje, ker je bila naša vas od samega začetka v središču vojne, potem pa tudi na sami črti razmejitve. To je nekaj, kar te zaznamuje za celo življenje in vpliva na sam tvoj obstoj in preživetje, saj si pobegnil vsega z dvema vrečkama, v katerih so bili samo albumi s slikami. Ta uničena in požgana hiša za mene pomeni uničeno otroštvo, del mene je za vedno amputiran in tega ne more nič nadomestil. Moj praded je dal življenje za osvoboditev Dalmacije, da sem lahko doživel, kako mu nekakšni »anti-fašisti« rušijo spomenik in da smo mi kot njegovi potomci  za vedno ločeni od svojih korenin, ker je težko verjeti, da bi se kdaj še lahko vrnili. Tega ne pripovedujem z grenkobo, ampak z žalostjo, ker vem, da na tem našem prostoru obstaja na tisoče podobnih zgodb.«

Kako danes doživljate prostor bivše Jugoslavije?

»To je prostor, ki ga bom v kulturnem in duhovnem smislu vedno doživljal kot svojega. To pomeni, da se ne strinjam, da nenadoma Krleža, klape, sevdalinka ali Radenska niso več moji, ker bi me to zelo osiromašilo. Drugo je, da so danes ta ozemlja okužena z nacionalizmom in nestrpnostjo, kar ostaja nekaj, kar me zelo žalosti. Na koncu se je ponovno potrdila Dvornikovićeva teza, da smo mi narodi prostora in ne časa, ki bi se zavedali zgodovine in svojega mesta v njej, čeprav je ta zgodovina vedno neusmiljena proti malim narodom. Jaz sem Srb, toda v kulturnem smislu bom vedno Jugoslovan, kot je danes lahko nekdo ob pripadnosti svojemu narodu tudi Evropejec ali kaj drugega. Te identitete so v protislovju samo za tiste, ki so zaslepljeni s sovraštvom, ker človek, ki ima več identitet, je tudi v duhu bogatejši.«

Ali verjamete, da bi ljudje na prostoru bivše Jugoslavije v bližnji prihodnosti lahko premagali travme vojne in bili dobri sosedje?

»To bo še dolgo trajalo, ker se sovraštvo prenaša na naslednje generacije. Samo vprašajte mlade kako razmišljajo. So celo bolj nazadnjaški od svojih staršev, spremenijo se v klasične barbare, ki so destruktivno nastrojeni, saj so odraščali z miti o vojnah in v militariziranem okolju. V času kronične revščine in negotovosti nacionalistično navdušenje najbolj poživlja ljudi. Sovraštvo je vedno bolj kalorično od ljubezni in odpuščanja. To vse se dogaja na prostoru, ki se ponovno pokristjanja in ki bi glede na to moral biti strpen in spravljiv. Glede na to, da se dogaja prav nasprotno, se že kot neštetokrat poprej kaže, koliko gre pri tem za iskreno vero.«

Lahko za vaše otroštvo, ki ste ga preživeli v režimu profesionalnih treningov, rečemo, da je bilo srečno?

»O tem takrat nisem razmišljal, ker je bila ljubezen do žoge tako velika, da je bilo vse ostalo lažje prenesti. Vendar, ko gledam iz distance se mi zdi, da je bilo to več kot samo nezdravo, ne glede na to, da je bil mojim staršem cilj kvečjemu ta, da »me umaknejo z ulice«. Od najmlajših selekcij se začne najhujša profesionalizacija in izpostavljen si klasičnemu drilu. Trenerji ne ustvarjajo igralcev in ne razvijajo njihove ustvarjalnosti, ampak jim gre najbolj za to, da tudi v teh kategorijah zmagujejo in pridobivajo na nekakšnem prestižu. Igralci se že tukaj učijo kaj je poraz in kaj pomeni zmaga.«

Kaj mislite o nogometnem svetu, ki za nadarjene dvanajstletnike namenja milijone dolarjev?

»Če živimo v sistemu, ki človeka vrednoti po njegovi tržni vrednosti in v katerem je na vse mogoče  nalepiti ceno ali črtno kodo, potem je to le naravna posledica te logike, ne glede na to, kako je vse skupaj bizarno. Šport v takšni družbi ne more biti etična ali vrednotna oaza. Konec koncev šport danes za to tudi obstaja in se mu daje tako velik pomen, da bi se skozi njega posredovale določene vrednote, zato je šport za družbo pedagoški. A mislite, da bi bil deležen toliko pozornosti, če ne bi bil agitprop plenilskega kapitalizma?«

Kdaj ste se zavedali, da razmišljate drugače od večine drugih nogometašev in kaj je bil povod za vaš angažma s ciljem razložiti (in popraviti?) svet, ki nas obkroža?

»Ne vem. Človek gre skozi nekakšne procese zorenja, tako da na samem začetku svoje kariere, ko sem bil še najstnik, nisem vedel kaj je življenje, svet, ljudje, pa tudi sama ta industrija nogometa. Toda od samega začetka se pri meni vleče nek intuitiven odpor, ki sem ga občutil in zaradi katerega nisem bil nikoli popolnoma prepričan, da to s čemer se ukvarjam, ustreza moji naravi. Od nekje zgodnjih dvajsetih sem se v duhu začel distancirati od vsega, a sem hkrati želel zlorabiti ta oder za prenašanje sporočil, za katere sem menil, da si zaslužijo pozornost. Mislim, da imajo otroci in njihovi starši, ki mislijo, da je nogomet nekaj najboljšega, pravico spoznati njegov pravi karakter. To je moj edini cilj, ki je verjetno skromen, a je lahko morda za koga tudi pomemben. Zato mi je najbolj všeč, ko se kdo od njih obrne name, to je zame večja nagrada od katerekoli medalje.«

Ste kdaj obžalovali, da ste postali nogometaš?

»Če ste razmišljajoč človek, so tovrstna preizpraševanja vedno prisotna. Postati nogometaš so bile moje otroške sanje, tako da sem bil to dolžan »malemu Ivanu«, ki je še vedno nekje v meni in kateremu vsakič, ko v sosedstvu zasliši zvok žoge, zaigra srce. Vendar pa v profesionalnem smislu, ko pogledate nazaj na vse te medalje, trofeje in naslove, za katere vam sugerirajo, da je to, kot bi dejali mladi v žargonu »vrh« in uresničitev nekakšnih sanj, če ste brutalno iskreni do sebe, potem vidite, kako je vse to prazno. Govorijo vam, da ste prišli v zgodovino zaradi tega ali onega naslova, nenehno se uporablja neke prispodobe in poveličevanja, v resnici pa so to povsem običajne neumnosti, saj v človeškem smislu nisi ustvaril nobene dodane vrednosti, nisi oplemenitil ne sebe, ne drugih. Za mene je porazno dejstvo, da je ura socialne delavke, zdravnice ali učiteljice v konkretnem človeškem smislu vredna več kot moja celotna kariera. To je tako preprosto in očitno, vendar je na tej prevari in laži utemeljena družba in njegove vrednostne usmeritve. Nogomet preprosto nima te človeške dimenzije, da bi lahko rekel, da sem delal nekaj smiselnega in vrednega. Sploh nisem vznevoljen, niti ne želim iz nekega romantične razloga razvrednotiti vsega, kar sem dosegel, ampak to je pač preprosta in neprijetna resnica.«

Napisali ste, da »profesionalni šport danes iz športnika dela telesno in duhovno pohabljeno osebnost«. Nam lahko pojasnite to tezo?

»Fizično si podvržen najbolj militarističnemu oblikovanju, ker se mora tvoje telo oblikovati glede na zahteve določenega športa, ne pa kot motorično zdravo in oplemeniteno telo. Morate samo priti na trening mlajših kategorij pa vam bo vse jasno od katere starosti se telo že žene do svojih meja in da je potem v takšnem režimu naravno, da se poškoduje in pohabi. Bil sem vesel, ko sem ob priliki slišal boksarja Mirka Filipovića, čeprav to vrsto športa smatram za zares groteskno in brutalno, kako je povedal, da ne bi želeli, da se njegov sin ukvarja s tem športom. Tovrstnih iskrenih priznanj potrebujemo več. Duhovno, ta biotop in okolje v profesionalnem športu iz tebe delata funkcionalnega idiota in kolikor manj razmišljaš, lažje ti bo. Zanimivo mi je, kako so te zakonitosti lastne tej nogometni mačo kulturi in kako je v tem primeru nad-kulturna, kar pomeni, da sem jo doživljal kjerkoli sem igral.«

Ali menite, da je prav in dobro, da milijoni mladih prav v nogometaših vidijo svoje idole in vzornike?

»To je katastrofalno. Ampak, kot sem rekel, to je pedagoško značilno za sam sistem, ki je utemeljen na tekmovanju in boju vseh proti vsem. To so sugestije, ki neposredno vplivajo na mlade možgane, veliko bolj kot klasične oblike pedagogike, šole, starševstva in drugih oblik vzgoje. To je posledica medijske industrije in marketinga, ki sta »težki« milijarde evrov in otrok nima nobene možnosti v tem nepravičnem boju. Vendar, če upoštevamo, da velika večina nogometašev prihaja iz revnih in marginaliziranih slojev, to pomeni, da je treba ustvariti iluzijo, da ima vsak od njih preko športa enake možnosti in da se lahko povzpne do vrha. Tako so danes športne sanje neka vrsta ameriškega sna, obe pa sta lažni, ker na enega profesionalnega športnika pride 12000 tistih, ki jim v športu ne uspe in nikogar ne briga kako končajo ti drugi, ki so za uspeh prav tako dali vse, kar so imeli. Še dandanes slišim od izobraženih ljudi, kako neprestano ponavljajo, da mora športnik paziti na svoje obnašanje, ker mora biti vzor. Bodisi so podlegli tej ideologiji športne industrije, ki se trudi športu nadeti avro nedolžnosti ali pa še vedno gojijo to staromodno, naivno podobo o športu. Ne vem kako naj si drugače razložim to promoviranje v idola nekoga, ki je v duhovnem in telesnem smislu tako omejen, nezrel, brez vsakega zavedanja o svojem mestu v vrednostnem sistemu družbe.«

Nam lahko poveste kaj o prisotnosti religije v nogometu in profesionalnem športu na splošno?

»Religija je samo del ikonografije, ki na stadionih dopolnjuje nacionalizem ali lokalpatriotizem. Cerkev je vztrajna v prizadevanjih in tradiciji, da ustvari nerazdružljivo povezavo med narodom in vero, tako da gredo to vedno eno z drugim in kot takšna je del koreografije na športnih prireditvah. Temu so podlegli tako navijači kot igralci, čeprav vse to nima nobene veze s pravo vero in je v resnici njeno rušenje in perverzija.«

Nekoč ste rekli, da poskušate združiti »teoretično kritiko z osebnimi izkušnjami v športu, da bi pokazali njegovo pravo sliko, da bi lahko videli, da tukaj ne gre za neko humano dejavnost, ampak predvsem za surovi biznis, kjer so največje žrtve navijači in igralci.« Kakšna je ta žrtev igralcev in navijačev?

»En in drugi v večini primerov izhajajo iz istih slojev družbe – nižjega srednjega in delavskega razreda – vse bolj so to prekarni, torej prikrajšani in siromašni sloji družbe. Izkoriščani so na tak način, da so danes antagonizirani in nasprotujejo eden drugemu, ker so igralci postali daleč bolj bogati, kar pomeni tudi, da so bolj odtujeni. Vsakič ko klubu ne gre kot bi moralo, se navijači pritožujejo nad razvajenimi milijonarji in svoj bes preusmerjajo na njih, med tem ko igralce na drugi strani zares zanima samo denar, brez kakšne navezanosti na klub in njegovo tradicijo. Da, lahko rečemo, da smo mi, igralci, »prodali svojo dušo hudiču«, medtem ko so navijači prodali svoj pogum in to tako, da se po liniji najmanjšega odpora jezijo na igralce, da se jim ne bi bilo treba na politiko, bančnike, tajkune, to je na tiste, ki so pravi vir njihove bede. Igralci nimajo niti promila tega kar imajo ti drugi, a se zato ves čas izpostavlja koliko zaslužijo, da bi navijači prav njih čakali po letališčih ali jih klofutali po slačilnicah, vse samo zato, da jim ne bi bilo treba pred zgradbo skupščine ali na tovarniška dvorišča. Nihče si ne upa tega povedati navijačem, še posebej pa ne igralci, ki zaslužijo neprimerno več kot oni. Politiki se jim prav tako prilizujejo, ker vedo kaj lahko ta množica naredi, če se na pravi način politizira in organizira.«

Nogometni stadioni so na našem prostoru pogosto poligon za nacionalistična izživljanja. Ste imeli kdaj priložnost na terenu biti priča nacionalističnim divjanjem in kako se človek, ki razmišlja tako kot vi, počuti v takšnem trenutku?    

»Ne vem kaj naj rečem, to me je vedno žalostilo, ne glede na to ali so to počeli nasprotniki ali »moji«. Na srečo nisem imel možnosti odigrati veliko tekem na našem prostoru, čeprav sem bil nekajkrat priča tovrstnim izpadom. To je prav tako ena od stvari, zaradi katerih sem se distanciral od tega sveta, ki je postal poligon fašizacije mladih.«

Vas jezijo »nogometni delavci«, ki s svojimi izjavami razpihujejo nacionalizem in zakaj sta nacionalizem in religija tako blizu nogometnemu svetu?

»Ne vem kdo so to nogometni delavci, večinoma gre za ozko misleče provincialce in malomeščane. Tega ne govorim v nekem arbitražnemu smislu, ker sem tudi sam bil del tega sveta in verjetno vlečem nekaj tega za seboj, ampak to danes je pripeljano do samega roba okusa in vljudnosti. Če bi me zdaj vprašali, da imenujem nekoga, ki je danes pri nas v nogometu na neki funkciji in je ostal dostojanstven in korekten, bi se moral zelo potruditi. Dolgo sem mislil, da je srbski nogomet dno dna, a ko sem videl kakšni kljuni vodijo hrvaški nogomet, sem se začel nekoliko tolažiti. Ne gre le za nacionalizem, temveč tudi za kriminal, korupcijo, oportunizem, hinavščino in to vse gre po pravilu skupaj. Tovrstne ljudi ustvarja sama industrija, o kateri govorim, ker pogosto gre za nekdanje nogometaše, ki so zdaj zasedli ugledne službe. Zaradi tega provincializma bo tej miselnosti vedno blizu nacionalizem in folklorna religioznost, ne glede na to, da gre za ljudi, ki so »videli svet« in imajo na videz nekakšno svetovljansko držo.«

Verjamete v frazo, da šport zbližuje ljudi?

»Na nekaterih mestih morda lahko, toda zagotovo ne v tem tekmovalnem, klubskem, profesionalnem športu. Takšen šport, ki je mačo, hujskaški, vedno ustvarja tudi neko določeno vrsto mentalitete, to pa še posebej velja za povojne prostore, kjer so stadioni mesta za ustvarjanje sodobnih barbarov. Vsako okolje ustvarja neke vrste človeka in afiniteto, tako da lahko opazim, da gledališke, glasbene skupine, razstave, angažirane tribune, filmi, torej kulturni delavci na splošno veliko bolj krožijo med našimi državami in uspevajo kolikor toliko, da nas ponovno zbližajo in pokrpajo tisto, kar je pretrgano.«

Vsi starejši zaljubljenci v nogometno igro se strinjajo, da »nogomet ni več to, kar je bil nekoč.« Kaj se je spremenilo?

»Čas v katerem živimo je drugačen. To je čas, v katerem je kapitalizem priveden do svojih skrajnih možnosti. To je posledica hiper-komercializacije samega športa in izgube tistega viteštva, poštene igre, kreativnosti, virtuoznosti in posameznikov, pa tudi samega odnosa, ki se je spremenil, kjer je bil igralec narodni junak, ki se veže na svoj klub in s katerim so se ljudje istovetili. Igralec je danes odtujena in nedosegljiva zvezda.«

Pravijo, da so navijači dvanajsti igralec nogometne ekipe. Kaj menite o navijaški subkulturi?

»V navijaški kulturi obstajajo stvari, ki so mi všeč – na primer odklanjanje komercializacije, kreativnost pri ustvarjanju koreografij, nekateri njeni anti-avtoritarni elementi. Na ta način postane neke vrste kontra-kulture, problem pa je, ko postane sama sebi namen in ne stremi k širšemu in bolj smiselnemu angažmaju. V družbi, v kateri si kot človek nesvoboden, izkoriščan in ponižan, še vedno slišim ljudi, ki pravijo, da je njihov klub zanje svetinja. Mislim, da bi ti moralo biti sveto tvoje dostojanstvo in dostojanstvo prihodnjih generacij ter sveta, ki jim ga zapuščamo, torej nekaj, za kar je res vredno vložiti svojo energijo in angažma. Klanjanje malikom kluba ali naroda je ponovno linija najmanjšega odpora, zamenjava s katero se beži od odgovornosti za spremembo družbe, ker je veliko lažje biti angažiran kot navijač kot človek, ki razmišlja o prihodnosti in boljšem jutri. Trajalo je skoraj dve stoletji, da se je cerkev in religija demaskirala in razkrila, samo vprašanje časa je, ko bo tudi šport kot moderna religija postal odveč, saj je danes šport veliko bolj ovira za razvoj družbe in njenih človeških potencialov, kot benigna zabava ali lokalna tradicija in identiteta.«

Se človek v svetu sodobnega nogometa počuti kot blago? Ste se kdaj počutil tako?

»Seveda ste blago in to potrošno blago s kratkim rokom trajanja. Vendar pa si za to več kot dobro plačan in zato nimaš pravice, da to tako imenuješ. Ker »moj bog«, poglej rudarje ali gradbenike, mi pa se še pritožujemo. Prav v tem je ključ tega kapitalističnega sofizma, ker smo sicer tako eni kot drugi  izkoriščani in podvrženi najtežjim pogojem dela, medtem ko nas s hierarhijami v višini plačila postavljajo nasproti drug drugemu in antagonizirajo. In vse to samo zato, da se ne bi ukvarjali s tistimi, ki imajo nasluteno količino kapitala, pravo moč in oblast, tistimi, ki nadzorujejo vse procese in dogajanja.«

Menite, da bi se pri financiranja športa moralo nekaj spremeniti, določiti zgornjo mejo vrednosti nogometnih prestopov ali kaj podobnega?

»Takšni poskusi so že bili, vendar je kaj takega težko uresničiti. To bi bilo treba izvesti na globalni ravni, ker tisti, ki to naredijo samo v svojih ligah, s tem izgubijo konkurenčnost, ker gre za enotni trg, zlasti za trg prostega pretoka »delovne sile«, to je igralcev. To je podobno kot v državi, ki je trgovinsko povezana z drugimi – ko dvigne davke ali določi visoko minimalno plačo, takoj pride do odliva kapitala v druge države. Bilo bi bolj vljudno in manj bizarno, vendar je to nemogoče, dokler obstaja politična ekonomija kapitalizma, ki ne sprejema tovrstnih regulacij in intervencij.«

Če dejstvo, da se v nogometu služi veliko denarja pustimo ob strani, menite, da imajo nogometni delavci kakšne skupne točke z usodami drugih ljudi na trgu dela?

»Ko govorimo o Hrvaški ali Srbiji, potem da. Danes so naši igralci praktično prekarni – ne izplačujejo jim plač in nagrad, niso zavarovani, ne plačujejo jim prispevkov in so kronično soočeni z morebitnim stečajem in razpustitvijo kluba. Če govorimo o velikih klubih, potem njihovi igralci nimajo skoraj nobenih stičnih točk z običajnim svetom, ker živijo v povsem ločenem svetu.«

Borili ste se z depresijo. Nam lahko poveste kaj o tem. Kaj je bil sprožilec in kaj je za človeka najpomembnejše, da lahko zmaga v takšnem boju?

»Veliko stvari se je nabralo in vleklo za menoj – od prvih dni vojne in begunstva, pogostih selitev pa vse do prve velike pogodbe, ki me je postavila pod neverjeten pritisk. Poleg tega imaš podzavestno to breme, da je od tebe odvisen kup sorodnikov in prijateljev, katerih oči so uprte v tebe in vsi  pričakujejo tvojo pomoč. Že v prvih letih ukvarjanja z nogometom sem prišel v spor s samim seboj, ker sem pogosto delal neke moralne kompromise, ki so me stali samospoštovanja. Nizko samospoštovanje pa je praktično definicija depresije.«

Pisali ste, da ne verjamete, da je bila depresija nesreča, oziroma da se v procesu premagovanja depresije zgodi »razodetje« in da lahko šele takrat vidite kako banalne so nekatere stvari, ki se imajo za relativno pomembne. S katerimi banalnostmi je zaposlen človek oziroma kaj je »razodetje«?

»To razodetje je v spoznanju, da je velika večina stvari, ki jih vrednostni sistem določa kot pomembne, v resnici trivialnih ali vsaj relativnih. Kot so na primer parametri uspeha ali dosežkov. Kje je v tem človeško, plemenito, kje je ljubezen, altruizem. Ob tem je meni ta izkušnja pomagala premagati strahopetnost, to neko malenkostno delanje vsakodnevnih bilanc, da se osvobodim teh omejitev super-ega, ki niso nič drugega kot pričakovanja drugih. Našel sem duhovno ravnovesje in tega ne mislim v nekem ezoteričnem, temveč v elementarnem človeškem smislu.«

Ste marksist. Kaj vas je spodbudilo, da se obrnete k Marxu in ali menite, da je svet kot ga zagovarja Marx mogoč?

»Nikoli nisem izrecno rekel, da sem marksist prav zato, ker je ta pojem danes večpomenski, zrelativiziran in ima v glavnem negativno konotacijo. Vendar pa dejstvo, da je Marx danes tako aktualen kot teoretik in diagnostik časa, govori samo zase. Sartre je imel prav ko je rekel, da bo marksizem ostala filozofija našega časa vse dokler v družbi obstajajo kapitalistični, izkoriščevalski odnosi. Odgovorno lahko trdim, da tisti, ki niso brali Marxa, kljub vsem njegovim pomanjkljivostim in nedoslednostim, ne morejo razumeti družbe in sveta v katerem živimo. Svet, ki si ga je Marx zamislil in pri tem mislim predvsem na svet, v katerem človek ne bo »odtujeno, prezirano, zatirano bitje«, je seveda mogoč, ker že obstajajo komune, ki so družba v malem in kjer živijo po teh humanističnih načelih. Vse liberalne ali konservativne politične filozofije so od samega začetka zasnovane na antropološki laži, da je človek po naravi egoističen in zloben. Kot da nam sama evolucija ni dokaz, da je tudi sama ta narava človeka, ki jo sprejemajo za večno, podvržena spremembam.«

V svojih besedilih pogosto opozarjate na fašizem. Kakšen je obraz novega fašizma? Kaj je novi fašizem?

»Fašizem je danes zame katerakoli vrsta nestrpnosti, šovinizma, rasizma, seksizma, homofobije, ksenofobije. Danes tudi v zahodnih državah parlamentarna desnica ne more več vsrkati vseh teh sentimentov in jih »predelati« v neke vrste zmernega meščanskega rasizma, kar pomeni, da vse bolj pogosto ta fašizem postaja ekstremen. To je danes Breivik in njemu podobni. Pri nas je ta fašizem bolj folklornega značaja, kar pa ne pomeni, da je manj nevaren in uničujoč. Vendar pa je zame bolj kot ne jasno, da vedno fašizem ni nič drugega kot kapitalizem, ki je pripeljan do svojih skrajnih meja.«

Si želite zloma kapitalizma oziroma v kakšnem svetu bi si želeli živeti?

»Seveda bi si želel, da se zgodi korenita sprememba. Kapitalizem sveta ni pripeljal le na rob ekonomske, ampak tudi na rob podnebne katastrofe. Človeka ne uničuje le na esencialnem nivoju, torej njegovega dostojanstva in človeškosti, temveč tudi na povsem eksistencialnem nivoju. Uničil je gozdove, reke, morja, zrak, živali, rastline … svoje vire, energijo, izkušnje poskušam angažirati toliko, da bi prihodnjim generacijam ostal vsaj kanček zavesti, vsaj nekaj kar bi lahko rešili in zaščitili, kakorkoli se to sliši optimistično. Mogoče se lahko zdi nenavadno ali celo hinavsko, da nekdo, ki bi se v kapitalizmu lahko počutil zelo udobno, pričakuje njegov zlom, toda to je zares v mojem srcu. Verjetno si niti sam nekje podzavestno ne želim, da bi se povsem odrekel vsega, kar mi je dal ta sistem, verjetno me duši neki malomeščanski strah pred negotovostjo, čeprav sem prijateljem dejal, da lahko pljunejo vame, če bi me kdaj videli, da bi v Dubrovniku ali pri Svetem Štefanu privezal jahto. Ponavadi pravim, da bi bil samemu sebi verjetno malo bolj simpatičen, da ko bo prišlo do dneva poravnave in razlastitve, ki bo v celoti pravična in upravičena, če bi bili vsaj malo bolj usmiljeni do mene. To bi lahko bila tudi šala, a v bistvu ni. Edino kar me zares straši je lumpenproletarizacija množic, kjer tisti, ki bodo prišli, ne bodo imeli te misijonarske, prometejske vizije in energije, temveč bodo prišli prav tisti, ki jih bomo lahko videli teči s televizorji, novimi supergami in tapiserijami.«

Poznate kakšen živi primer družbene ureditve, ki bi vam kot humanistu in marksistu bila sprejemljiva? 

»Kot sem že omenil obstajajo skupnosti, ki živijo na ta način in kjer sta solidarnost in altruizem primarni vrednoti. To pa nima nič skupnega z neprosvetljenim kolektivizmom, s katerim običajno kapitalistični libertarci poskušajo strašiti ljudi in že v samem začetku onemogočiti takšne ideje. To so skupnosti, v katerih individualizem pride do svoje polne uresničitve in ki je vedno usmerjen k drugemu človeku, brez katerega je življenje nesmiselno in trdo. Socialistični utopisti so že pred Marxom napovedovali takšne ureditve in družbe, torej ni to nič tujega človekovi naravi in duhu. Če takšen odnos že obstaja v teh skupnostih, zakaj potem ne more obstajati tudi v globalni družbi?«

Vir: https://www.lupiga.com/vijesti/ivan-ergic-profesionalni-nogomet-od-ljudi-pravi-funkcionalne-idiote

Napotila:
http://activezenica.com/ivan-ergic-profesionalni-sport-i-nacionalizam/
http://www.mreza-mira.net/vijesti/razno/ivan-ergic-sport-je-ideologija-u-cistom-obliku/
http://zofijini.net/etika-v-sportu/
http://zofijini.net/deset-razlogov-za-nasprotovanje-vsem-olimpijskim-igram/
http://zofijini.net/koticek_sport/
http://zofijini.net/modrost_sport/
http://zofijini.net/koticek_vecji/

Laži kot novice

Če bi morala izbrati pojem, ki mu vsi vpleteni v javno komunikacijo v zadnjih dveh letih namenjajo največ pozornosti – od novinarjev do politikov ter uporabnikov medijev in spleta –, so to zagotovo »lažne novice«.

Kaj ta nenavadna besedna zveza sploh pomeni? Novica je po definiciji nekaj, kar se je zgodilo: dogodek, o katerem v novičarskem žanru poročajo mediji. Lažna novica pa je lahko marsikaj: laž, ki je predstavljena kot medijska novica, ali medijska novica o lažnem dogodku. V politični retoriki je postala »lažna novica« zmerljivka za vsako medijsko vsebino, ki govorcu ne ustreza (podobno kot lahko vsaka uredniška odločitev postane »cenzura«, kar sva opisala v prejšnjem prispevku). Toda v svojem bistvu je »lažna novica« zgolj oblika črne propagande. Ta temelji na lažeh, njen namen pa je manipulirati s prepričanji in stališči ljudi ter zamegliti dejanski vir informacije.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/lazi-kot-novice/

Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić

Svoboda izražanja in cenzura

V vsaki razpravi o možnostih regulacije digitalnih platform se govorci praviloma razdelijo na dva nasprotna tabora. Zagovorniki regulacije opozarjajo, da v javni govorici – na internetu ali kjer koli drugje – ne more biti dovoljeno čisto vse. Na drugi strani pa so zagovorniki (absolutne) svobode govora, ki trdijo, da bi kakršna koli pravila pomenila cenzuro interneta. Toda regulacija ne pomeni izbire med cenzuro in svobodo izražanja. Razmerje med obema pojmoma je veliko bolj kompleksno.

Vsako omejevanje izražanja ni cenzura. Če nekomu skočimo v besedo ali ga preglasimo v debati, to ni cenzura (kaže le našo nekulturo). Prav tako ni cenzura, če na osebni spletni strani izbrišemo komentar, če s svojega profila na facebooku odstranimo zapis ali če časopis zavrne objavo članka. Tudi tožba, s katero posameznik zahteva umik članka ali odškodnino od avtorja, najverjetneje ni cenzura (članki so lahko žaljivi ali slabo napisani). Cenzura je sistemska, sistematična in jo izvaja oblast s podporo državnega aparata: zakonov, sodstva, uradnih cenzorjev in represivnih organov.

To ne pomeni, da ustavna pravica do svobode izražanja zagotavlja enako slišnost vseh idej, mnenj ali stališč. S tožbami, usmerjanjem (oglaševalskega) denarja, pritiski in koncentracijo medijskega lastništva je mogoče tudi v demokratičnih družbah učinkovito utišati kritične glasove in razširjati prevladujočo ideologijo. Internet – podobno kot pred njim mediji – zato ni zrcalo, ki nevtralno odseva družbo. Mediji in internetne platforme dejavno oblikujejo in ustvarjajo naš pogled na svet. Izbirajo teme, o katerih bodo (ali ne bodo) poročali. Izbirajo vire in govorce, ki jih vabijo v javno razpravo. Izbirajo argumente in razlage, ki s ponavljanjem postajajo »naravni« in edini možni. Vsi ti mehanizmi vplivajo na pravico do svobode izražanja in jo lahko omejujejo, a večinoma še ne pomenijo cenzure.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/svoboda-izrazanja-in-cenzura/

Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić

Pet filtrov stroja množičnih medijev

Po mnenju ameriškega lingvista in političnega aktivista Noama Chomskega, mediji delujejo preko pet filtrov: lastništva, oglaševanja, medijske elite, povračil (ang. flak) in skupnega sovražnika.

»Propaganda«. Mnogi to besedo uporabljajo, ko govorijo o državah kot so Severna Koreja, Kazahstan, Iran. To so države, ki jih imajo zahodni mediji za avtoritarne. Pojme kot sta »svoboda medijev« in »svoboda mišljenja« pa uporabljajo, ko govorijo o državah kot so ZDA, Francija in Avstralija. To so »demokracije«. Leta 1988 je Noam Chomsky skupaj z Edwardom Hermanom napisal knjigo »Manufacturing Consent: The Political Economy of the Mass Media« (Proizvodnja soglasja: politična ekonomija množičnih medijev). Ta knjiga je razbila idejo, da mediji delujejo kot nadzor nad politično močjo, da obveščajo javnost in služijo javnosti, da lahko bolje sodelujemo v političnem procesu. V resnici mediji proizvajajo naše soglasje. Pripovedujejo nam, kar tisti na oblasti želijo, da nam sporočajo, da bi tako ostali pod nadzorom. Demokracija se uprizarja s pomočjo medijev, ki delujejo kot propagandni stroji. Mediji delujejo skozi pet filtrov.:

Prvi se nanaša na lastništvo. Množični mediji so velike korporacije. Pogosto so del še večjih konglomeratov. Njihov končni cilj? Dobiček. Zato je v njihovem interesu, da si prizadevajo za vse, kar jim zagotavlja ta dobiček. Kritično novinarstvo je ob korporacijskih potrebah in interesih postranskega pomena.

Drugi filter razkriva pravo vlogo oglaševanja. Mediji stanejo veliko več kot lahko plačajo potrošniki. Kdo potem krije preostale stroške? Oglaševalci. In za kaj oglaševalci plačujejo? Za publiko. Torej ne gre toliko za to, da ti mediji prodajajo svoj izdelek – svojo vsebino, kot da dejansko oglaševalcem prodajajo drugi izdelek – TEBE.

Kako vladajoči razred upravlja medije? Skozi tretji filter. Novinarstvo ne more imeti nadzora nad oblastjo, ker ta sistem spodbuja sokrivdo. Vlade, korporacije in velike institucije vedo kako igrati medijsko igro. Vedo kako vplivati na medijsko pripoved. Medije hranijo s senzacijami, uradnimi informacijami in intervjuji s »strokovnjaki«. S tem sebe uveljavljajo kot nujne za novinarski proces. Torej so tisti na oblasti in tisti, ki o njih poročajo, tesno povezani.

Če želite izzvati moč, boste marginalizirani. Vaše ime ne bo med izbranimi. Ne boste imeli več dostopa. Ostali boste brez zgodbe. Kadar se mediji – novinarji, žvižgači, viri – oddaljujejo od »soglasja«, so deležni povračil in očitkov (flak). To je četrti filter. Ko je zgodba neprijetna za tiste, ki so na oblasti, bo stroj diskreditiral vire, zamegljeval dejstva in preusmerjal pripoved.

Za proizvodnjo soglasja je potreben sovražnik – tarča. Ta skupni sovražnik je peti filter. Komunizem, teroristi, priseljenci. Skupni sovražnik, ki se ga je treba bati, pomaga pri usmerjanju javnega mnenja.

Pet filtrov, ena velika medijska teorija. Soglasje se okoli nas proizvaja ves čas.

Vir: The Listening Post

Naracija: Amy Goodman
Produkcija: Democracy Now!
Animacija in oblikovanje: Pierangelo Pirak

Napotila:
https://www.democracynow.org
http://zofijini.net/koticek_mediji/
http://zofijini.net/predavanja_mediji_feral/
http://zofijini.net/kriza-medijev/
http://zofijini.net/rekviem-za-ameriske-sanje/
http://zofijini.net/modrost_banalnost/