Tagged: Mercator

Več(er) kot fer: oglaševalci na naslovnicah Večera in Primorskih novic

Kar je leta 2016 ob »oglaševalskih naslovnicah« še predstavljalo določen izziv za etično razpravo o novinarskem poslanstvu, se je danes povsem normaliziralo. Takrat so trije največji tiskani dnevniki, Delo, Dnevnik in Večer, namesto svojih naslovnic objavili promocijski »oglasni ovitek« in svoje časopise »ovili« v reklamo za najboljšega soseda, Mercator. Danes se dogaja nekaj podobnega, a s to razliko, da se nihče več ne razburja. Nekako po pričakovanjih.

Primorske novice in Večer sta ta teden ponovila zgodbo: tokrat sta svoje časopise preoblekla v reklamo za Hofer. Svojo naslovnico in drugo stran sta prodala nizkocenovnemu trgovskemu podjetju. Več kot fer? Zato se velja spomniti, česa smo se in česa nismo v tem času naučili.

Zavajanje bralcev

Stališče leta 2016, čeprav se je zgodba vmes ponovila, je bilo takšnole: uporabljeni format oglaševanja je za bralca zavajajoč, ker diši po prikritem oglaševanju. Tega ne spremeni niti dejstvo, da so v kakšnem kotičku z zelo majhnimi črkami izpisana opozorila, da je pred nami oglaševalska vsebina, s čimer so se takrat branili pri Mercatorju in mirili javnost, da naslovnice niso pomanjkljivo označene.

Seveda nas sklicevanje na drobni tisk ne bi smelo prepričati – ker ga večina ne bere ali spregleda, na kar mnogi računajo. In ne gre le za to, da je bralec zmanipuliran, kajti ločnica med novinarsko vsebino in medijsko zakupljenim oglasom ni edina, ki bi nas morala skrbeti.

Evidentno namreč pada še ena in enako, če ne bolj pomembna ločnica, tista med novinarstvom kot takšnim (per se) in oglaševanjem. Na simbolični ravni se s tem, ko novinarji svoj prostor celo na naslovnicah prepuščajo oddelkom za oglasno trženje, predajajo in prodajajo oglaševalski branži, na kocko postavljajo svoje poslanstvo, s tem pa v naslednjem koraku, ker so mediji zanjo nujni pogoj, tudi uspešno delovanje demokracije.

Poteptani etični standardi

Povedanega so se leta 2016, vsaj na deklarativni ravni, zavedali nekateri med njimi. V svojem komentarju z naslovom Pristni izdelki iz domačih medijskih kmetij sem takrat zapisal:

»Velika zmaga kapitala nad novinarstvom, oglaševanja nad poslanstvom medijev. Ko stopijo na prizorišče vseh treh najpomembnejših slovenskih nacionalnih časopisov plačane naslovnice, ni druge razlage: politiki so začeli, kapital pa bo zabil v krsto novinarstva še zadnji žebelj.«

V Društvu novinarjev Slovenije so takrat vehementno ocenili, da gre za nedopusten vdor oglaševalskih vsebin v časopise, ki niso nedvoumno in prepoznavno ločene od novinarskih besedil. Pozvali so k zavračanju takšnih oglasnih prijemov:

»Danes je dan, ko so slovenski časniki poteptali osnovne novinarske in etične standarde. Lastniki, ki bi spoštovali novinarsko delo in standarde ter bralce, bi morali takšne oglaševalske prijeme zavrniti. Zavrniti bi jih morali tudi odgovorni oglaševalci.«

Glede na to, da se danes takšnega oglaševanja znova poslužuje Večer, čigar novinarka Petra Lesjak Tušek je bila takrat in je še danes predsednica DNS, medtem ko je sedanji odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik obenem poprejšnji predsednik istega društva, se lahko upravičeno čudimo, kdo in zakaj dopušča takšno teptanje poklicnih standardov – kar je njihov izraz. Tistih, nad katerimi mora bdeti taisto društvo.

Mimikretičnost oglaševanja

Leta 2016 so skoraj konsenzualno tovrstno oglaševalcem uslužno postopanje zavrnili tudi aktivi novinarjev vseh treh časopisnih hiš, ki so oglasne zavihke objavili. Pri Dnevniku nedvoumno govorijo o manipulaciji:

»Bralci znajo ločiti oglas od novinarskih sporočil, vendar je neprimerno in do bralcev podcenjujoče oglase maskirati v novinarska besedila in jim s tem neupravičeno podeljevati kredibilnost. Drobna, komaj vidna opomba na naslovnici, da gre za promocijska besedila ali za oglas, le utrjuje vtis, da gre za manipulacijo.«

Danes je očitno mimikretičnost oglaševanja, ki se pretvarja, da je novinarska informacija, postala splošno sprejeta in povsem neproblematizirana. Ne le, da je hipertrofija oglaševalskih sporočil in njihova invazivnost v medijih kritično obsežna, ob asistenci lastnikov medijev, urednikov in novinarjev so se oglaševalci spomnili, da lahko imitirajo že samo novinarsko prakso in s svojimi tržnimi prijemi posežejo v tiste medije, ki veljajo za tradicionalne, klasične in verodostojne.

Kdo nas lahko ubrani?

Leta 2016 se je zdelo, da je zakonska regulacija na tem področju zadostna, oglasiti se mora zgolj DNS ali njegov organ NČR, saj je po novinarskem kodeksu prikrito oglaševanje z namenom zavajanja medijskega uporabnika prepovedano. Da bodo verjetno ukrepali na Ministrstvu za kulturo, kjer imajo inšpektorje.

In res, Domen Savič se je takrat naslovil na medijski inšpektorat. Po res debelih dveh letih (!) je prejel odgovor na vprašanje, skladno z določbo 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, in glede oglaševanja Mercatorja v Delu, Dnevniku in Večeru bil deležen pojasnila, da tam kršitve niso zaznali:

»Po pregledu konkretnih oglaševalskih vsebin na naslovnicah navedenih tiskanih medijev je bilo ugotovljeno, da oglaševalske vsebine ustrezajo oz. izpolnjujejo pogoj iz tretjega odstavka 46. člena ZMed, torej so od drugih programskih vsebin medija posebej ločene in povsem jasno prepoznavne kot oglaševalske vsebine.«

Kar velja za novinarski, po vsem sodeč drži tudi za oglaševalski kodeks, zato je sklep neizbežen: v Sloveniji je v medijskem kaosu, nespoštovanju zakonodaje, nedelovanju pristojnih državnih organov in popolni anemičnosti novinarske srenje mogoče skoraj vse.

Ob zadnjem dejanju nativnega oglaševanja v podobi kamuflažnega oblačenja resnih medijev v oglaševalska oblačila zdaj nestrpno pričakujemo, kakšno je naslednje novo dno, na katerega se bomo morali navaditi.

Vir: https://vezjak.com/2019/12/20/vecer-kot-fer-oglasevalci-na-naslovnicah-vecera-in-primorskih-novic/

Boris Vezjak

Podjetja, ki z oglasi financirajo medije s sovražno vsebino, v veliki meri državna

Podjetja vztrajajo, da ne želijo podpirati sovražnih vsebin

Čeprav določeni mediji širijo sovražne vsebine, vključno z rasizmom in homofobijo, v njih oglase zakupujejo številna velika podjetja, ki so v veliki meri v državni lasti, pa tudi javni medijski zavod. S tem prihajajo oglaševalci pogosto v nasprotje z lastnimi načeli, kot kaže, pa bo vsaj eno državno podjetje oglaševanje prekinilo.

“Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev”, “Rjuharice preplavile Qlandio v Novem mestu”, “Priporočila zdravorazumskim staršem, kako otroka v šoli ubraniti pred škodljivimi aktivisti LGBT in agendo multikulturalizma!” so le nekateri izmed naslovov člankov, s katerimi Demokracija redno privablja pozornost bralstva. Identičen diskurz širi Nova24TV, ki si z Demokracijo deli odgovornega urednika. “Prosim, prosim, pe*ri, pustite nas, naše otroke in pse na miru, ker vam nismo nič naredili,” so naslovili povzetek nekega intervjuja.

A sovražne vsebine obeh medijev niso dovolj sovražne, da ne bi tam oglaševala velika podjetja, tako v zasebni kot delni ali večinski državni lasti. Kot pokaže pregled izvodov Demokracije iz zadnjih dveh let, tednik z oglasi finančno podpirajo predvsem Pošta SlovenijeZavarovalnica SavaPetrol, Zavarovalnica TriglavGEN-I in T2, pri čemer le v zadnjem država nima celotnega ali pomembnega deleža. Gre za polstranske in celostranske oglase, ki glede na tednikov cenik stanejo med 1.120 in 2.800 evrov.

Televiziji Nova24TV pa za oglasni prostor, kolikor smo zaznali, plačujejo predvsem Telekom SlovenijePetrolMercatorSlovenske železnice in Telemach. Tudi v tem primeru gre večinoma za podjetja, v katerih ima država pomemben lastniški delež.

Pri tem je treba poudariti, da se nekatera od teh podjetij predstavljajo kot “družbeno odgovorna”. S tem se hvalijo v Pošti Slovenije, Zavarovalnici Sava, Petrolu, Mercatorju in Telekomu Slovenije. V Zavarovalnici Sava tako pravijo, da prevzemajo “skrb in odgovornost do ljudi in prostora, v katerem živimo”, v Petrolu sporočajo, da so zavezani “k družbeni odgovornosti, tako k pomoči tistim, ki jo najbolj potrebujejo, kot tudi k spodbujanju ustvarjalnosti in opozarjanju na sočutje do sočloveka”, v Mercatorju pa se “zavedajo vpetosti v družbeno in naravno okolje”.

“Za enakost” ob “rasistični propagandi”

Ob tem imajo vsaj Telekom Slovenije, Petrol in Zavarovalnica Sava tudi etični kodeks oziroma kodeks ravnanja. “Spoštovanje dostojanstva in integritete posameznika se nanaša tako na zaposlene v Zavarovalnici Sava kot tudi na druge posameznike, s katerimi družba stopa v različna razmerja, predvsem pa na stranke,” piše na spletni strani zavarovalnice. V Petrolu pa pravijo, da se “zavzemamo za enakopravnost in enakost vseh ljudi ter spoštujemo drugače misleče”.

Drugače menijo v Demokraciji. Ta je na začetku meseca objavila razpis za t. i. izvirno slovensko pravljico. Eden od pogojev je, da mora pravljica obravnavati “nevarnosti, ki jih prinašajo multikulturalizem in ilegalne migracije”, če pa ima besedilo za junake živali, pa naj “pozitivne junake predstavlja domača živalska vrsta, vsiljivce oziroma negativce pa tujerodna invazivna vrsta”. V Društvu slovenskih pisateljev in 142 drugih organizacijah in javnih zavodih so ob tem opozorili, da tednik z razpisom “zlorablja otroško literaturo za rasistično propagando”.

Telekom naj bi se zavedal “moči besed”

Zanimivo pri Telekomu je, da zakupujejo oglasne prostore v mediju, ki širi sovražni govor, obenem pa sodelujejo v pobudi “Moč besed”, s katero želijo “opozoriti na pojav sovražnega govora na spletu med mladimi”. V okviru akcije so “pozvali vse uporabnike spleta, da se pridružijo pobudi za kulturen spletni dialog, ki izključuje sovražni govor.”

Nedoslednost Telekomovega ravnanja na družbenih omrežjih že dober mesec izpostavlja Domen Savič iz zavoda Državljan D, ki problematizira oglaševanje tega podjetja na Nova24TV. Spomnimo, Savič je podobno akcijo sprožil že leta 2014 po smrti mariborskega ravnatelja, ki je naredil samomor, potem ko so nekateri mediji objavljali posnetek njegovega odnosa z eno od učiteljic. Kot je Savič pojasnil v pogovoru za MMC, gre tokrat za “naslednjo fazo kampanje za boljše medije”. Pred leti se je sicer osredotočil na Slovenske novice in oglaševalce, ki so tam zakupovali oglasni prostor.

Zakaj tokrat opozarja na oglaševanje Telekoma Slovenije na Nova24TV? Med glavnimi razlogi navaja, da gre za eno večjih podjetij v državi, ki je v večinski državni lasti, in dejstvo, da je v preteklosti izvajal kampanje na temo sovražnega oziroma neprimernega govora na spletu. “Telekom ima v svojem etičnem kodeksu eksplicitno napisane stvari, ki so stoodstotno v nasprotju s tem, kar dela na področju zakupa oglaševalskega prostora,” opozarja Savič.

V kodeksu, ki ga omenja, tako piše, da se v Telekomu pri svojem delu zavzemajo “za strpnost, medsebojno spoštovanje in spoštovanje osnovnih človekovih pravic”. “Zavračamo kakršno koli obliko trpinčenja, nadlegovanja ali diskriminacije zaradi spola, rase, barve kože, starosti, zdravstvenega stanja, verskega, političnega ali drugega prepričanja, narodnostnega in socialnega porekla, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin,” piše.

Medtem se na spletnem portalu Nova24TV Telekomovi oglasi pojavljajo ob naslovih, kot so “Feminizem in LGBT spreminjata svet na slabše”, “Človekove pravice skupnosti LGBT ne obstajajo”, “LGBT aktivisti pravijo: Zdaj prihajamo po vaše otroke” in podobno.

“Cilj akcije je javna opredelitev Telekoma do financiranja vsebin, ki jih producira Nova24TV, z oglaševanjem,” je dejal Savič, ki meni, da bi se moralo vsako podjetje, ne glede na to, ali ima etični kodeks oziroma daje poseben poudarek družbeni odgovornosti ali ne, zavedati pomembnosti plasiranja oglasov, še posebej, ko govorimo o spletnem oglaševanju.

“Bolj ignoranca kot aktivno podpiranje”

Na to temo smo govorili s predstojnico Katedre za tržno komuniciranje in odnose z javnostmi na Fakulteti za družbene vede dr. Uršo Golob Podnar, ki se ukvarja tudi s področjem družbene odgovornosti podjetij. Poudarja, da ima koncept družbene odgovornosti tudi etično konotacijo, “ki se pogosto pozablja”. Kot pravi, podjetja družbeno odgovornost pogosto razumejo zelo ozko in jo vežejo na odnose z lokalno skupnostjo oziroma na projekte, ki jih izvajajo z različnimi skupinami, recimo otroki, ostalih stvari pa ne vidijo kot del družbene odgovornosti, pa tudi ne želijo si je dojemati tako široko in se opredeljevati.

Glede oglaševanja v medijih s sovražnimi vsebinami sogovornica meni, da gre na splošno “bolj za ignoranco kot aktivno podpiranje”. Podjetja se do teh vsebin “preprosto bodisi ne želijo opredeljevati bodisi se jim ne zdijo relevantna ali se ne zavedajo posledic svojih dejanj, ker so osredotočeni na doseganje neke ciljne skupine, ki ji želijo nekaj prodati”.

Kaj sploh pomeni status družbene odgovornosti? Kot pojasnjuje dr. Golob Podnar, si podjetja ta status pravzaprav podelijo sama in ga legitimirajo s svojimi praksami, ki jih navajajo. Če bi doživljali pritiske deležnikov, da ni res, da počnejo to, kar govorijo, bi to legitimnost izgubili in bi morali ukrepati, dodaja.

Podjetja zanima le doseg ciljnih skupin

Vsem omenjenim podjetjem smo poslali vprašanja glede njihovega oglaševanja v medijih s sovražnimi vsebinami, odgovori pa so zelo podobni. Tako oglaševanje upravičujejo s tem, da jih zanima “doseganje najširše javnosti”, “maksimalni doseg vseh naših dejanskih in potencialnih naročnikov”, “doseči kar največji krog uporabnikov in potencialnih uporabnikov”in podobno.

Odgovori so sicer pričakovani. Kot je namreč za MMC dejala Ana Predovič iz Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ), je “podjetjem ekstremno pomembno, da so s svojim oglaševanjem učinkoviti, torej da s svojim sporočilom dosežejo želeno ciljno skupino”. Po njenih besedah “podjetjem verjetno ni v interesu, da bi se pojavljali ob nekih vsebinah, ki zaradi svoje agresivne ali kakšne druge prakse, morda niso v skladu z oglaševano tržno znamko, z njeno osebnostjo”. Kot pa je dodala, je “objava oglasa ob vsebini, ki je žaljiva bodisi z vidika rasne ali narodnostne pripadnosti ali glede na druga merila razlikovanja, kot jih opredeljuje kodeks, ali pa če vsebuje sovražni govor, stvar odločitve oglaševalca”. Gre za slovenski oglaševalski kodeks, ki pa se, kot je pojasnila sogovornica, “nanaša izključno na vsebino in obliko oglaševanja, zato se po kodeksu lahko presoja izključno oglaševanje, nikakor pa ne more posegati v uredniško svobodo medija.”

Na vprašanje podjetjem, ali na njihovo odločitev o oglaševanju vplivajo vsebine medija oziroma zakaj oglašujejo v medijih, ki širijo sovražni govor, ta predvsem podarjajo, da se od tovrstnih vsebin distancirajo ali pa da v uredniške vsebine medija ne posegajo. Ponekod omenjajo tudi prizadevanje, da se njihovi oglasi ne pojavljajo ob določenih vsebinah, kot recimo v Zavarovalnici Triglav, ki oglašuje v Demokraciji. V tem podjetju sicer ne želijo, da se njihov oglas pojavlja ob vsebinah, ki med drugim “izražajo nestrpnost”, a gre zgolj za omejitev glede mikrolokacije oglasa, ne pa tudi medija kot takega.

V Petrolu medtem priznavajo, da “pozorno” spremljajo dogajanja “v vseh medijih, s katerimi imamo oglaševalske pogodbe”, od vseh poslovnih partnerjev pa pričakujejo, da delujejo skladno z njihovimi vrednotami in opozarjajo, da je nespoštovanje njihovega kodeksa ravnanja in vrednot “vedno lahko razlog za prekinitev sodelovanja s katerim koli poslovnim partnerjem”.

V Pošti Slovenije, pomembnem zakupniku oglasnega prostora v Demokraciji, pravijo, da vsebin, ki jih tednik v določenem izidu plasira, ne dobijo na vpogled, pri čemer ne problematizirajo ponavljajočih se sovražnih vsebin tednika.

V Slovenskih železnicah so večino vprašanj preprosto ignorirali in zgolj zapisali, da “namenjajo sredstva za oglaševanje v večini domačih medijev” ter da želijo doseči “kar največji krog uporabnikov in potencialnih uporabnikov Slovenskih železnic”.

V Zavarovalnici Sava in Mercatorju na vprašanja niso odgovorili, v T2 pa so sporočili: “Nabor medijev, s katerimi sodelujemo, /je/ pester, tako po uredniških vsebinah kot po ciljnih javnostih, ki jih posamezen medij nagovarja,” in dodali, da se “ne opredeljuje/j/o do vsebin posameznih medijev, kakor tudi ne išče/j/o vpliva nanje.”

“Posredna in implicitna” legitimacija vsebine

Telekom Slovenije, ki kupuje prostor na Nova24TV, odgovarja, da s svojim oglaševanjem: “… nikoli nismo in ne spodbujamo nobene izmed oblik nestrpnosti,” in da se kot oglaševalec “ne opredeljuje/j/o do uredniških politik posameznih medijev”. Mariborski filozof in kritični analitik medijskega diskurza v Sloveniji dr. Boris Vezjak pa meni drugače. “Če Telekom Slovenije oglašuje v Novi24TV, posredno in implicitno legitimira ne samo medij, temveč tudi njegovo vsebino. Že po racionalnem razmisleku ne more držati argument o nepovezanosti oglaševalskega dejanja od neke vsebine medija, s čimer se zdaj branijo pri tem podjetju: po isti logiki bi lahko Telekom oglaševal tudi v kakšnem neonacističnem glasilu ali biltenu kukluksklanovcev in bi nato enostavno dejal, da se ne opredeljuje do vsebine ali njihove uredniške politike,” je v odgovorih na naša vprašanja zapisal izredni profesor na mariborski Filozofski fakulteti.

Tudi on poudarja Telekomovo kontradiktorno ravnanje. “Najbolj groteskno in obenem pomenljivo ob navedenem je dejstvo, da je v zadnjih letih isto podjetje podpiralo in celo samo izvajalo akcije, v katerih je izrecno želelo opozarjati na pojave sovražnega govora na spletu – in politični medij, v katerem zdaj oglašuje, je bil že velikokrat v javnosti prepoznan kot diseminator slednjega,” je zapisal.

Na Nova24TV oglašuje tudi Telemach. Spomnimo, omenjeni portal je lani vzel v bran Bernarda Brščiča, ki je dejal, da je “nemški narod žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo”, kar so na portalu upravičili s konceptom svobode govora. V Telemachu pa zdaj pravijo: “Nikakor ne podpiramo in se distanciramo od vseh rasističnih, antisemitskih, homofobnih ter kakršnihkoli drugačnih vsebin ali gibanj, ki lahko širijo nestrpnost in razdvajajo.” Tudi v tem podjetju trdijo, da nimajo vpliva na uredniško politiko medijev.

Podjetja, s katerimi smo kontaktirali, so ob tem večinoma sporočila, da oglase v medijih zakupujejo prek agencij za zakup medijskega prostora in da z omenjenima medijema nimajo neposrednih pogodb.

GEN-I naj bi prenehal oglaševati

Drugače pa odgovarjajo v državnem podjetju GEN-I, ki oglašuje v Demokraciji. Kot so nam odgovorili, s tednikom sodelujejo od leta 2013 in imajo z njim “neposreden dogovor o oglaševanju tudi v letošnjem letu”. Dodajajo pa, da pri izbiri medija, kjer se bodo oglaševali, upoštevajo “primernost in odgovornost vsebine”.Zapisali so, da do zdaj v tem mediju sicer niso zaznali spornih vsebin, in dodali, da “družba GEN-I ne spodbuja in tudi ne podpira vsebin, ki bi vplivale na kakršno koli obliko diskriminacije ali sovražnega govora”.

“Kot skupina, ki ima svojo globalno prisotnost v več kot dvajsetih državah po svetu, sledimo politiki družbeno odgovornega poslovanja. K temu bomo strmeli tudi v prihodnje. Z obzirom na zgoraj navedeno smo se odločili prekiniti oglaševanje za določen čas,” so še zapisali. Podjetje smo prosili za dodatna pojasnila, in sicer kaj konkretno so bili razlogi za to odločitev in kdaj ter za koliko časa bodo prekinili oglaševanje, a na nova vprašanja niso želeli odgovoriti.

SDH: Odgovorne so posamezne uprave

Ker omenjena medija z oglasi podpirajo predvsem podjetja v večinski ali delni državni lasti, smo se obrnili tudi na Slovenski državni holding (SDH) kot upravljavca kapitalskih naložb države in jih vprašali, kakšno je njihovo stališče do oglaševanja podjetij, ki jih upravljajo, v medijih s sovražnimi vsebinami. Odgovarjajo, da na poslovanje teh podjetij nimajo vpliva. SDH namreč “ne sme posegati v neodvisnost organov družb, predvsem pa ne sme posegati v posamezne poslovne in vodstvene odločitve”. “Uprava posamezne družbe vodi posle samostojno in na lastno odgovornost,” so še dodali.

Ali koncept družbene odgovornosti v kaj večji meri velja za podjetja v večinski ali delni državni lasti, smo vprašali profesorico Uršo Golob Podnar. Če jemljemo državo kot institucijo, ki mora biti toliko bolj vredna zaupanja in če država bedi nad podjetji v svoji lasti, je dejala, potem po njenem osebnem mnenju to drži in bi morala biti takšna podjetja še pozornejša na ta vprašanja. Podobno meni tudi Savič, ki pri podjetjih v državni lasti pričakuje toliko odgovornejšo in bolj profesionalno držo, kar se tiče financiranja določenih medijev z oglaševanjem.

Vezjak medtem opozarja na nevarnost zlorab. “Oglaševanje državnih podjetij v medijih, še zlasti, če so ti izrecno politično profilirani ali celo posredno v lasti političnih strank, bi v normalnih demokracijah moralo biti prepovedano, saj naravnost kliče po zlorabah. Ker ni, je konflikt oglaševalske prakse že po sebi na dlani: tako rekoč nujno je, da si državna podjetja s tem kupujejo sedanji ali prihodnji mir, včasih pa celo vodilni kadri v njih, tudi če tja niso bili politično dirigirani, svojo eksistenco,” je sporočil.

Odgovoren tudi javni medijski zavod

V Demokraciji pa ne oglašujejo le podjetja, temveč tudi RTV Slovenija, ki je sodeč po številu in velikosti oglasov eden vidnejših oglaševalcev v tem tedniku. Ne samo, da tam zakupuje oglasni prostor, ampak Demokraciji, ki je v nedavni številki javni medijski zavod označila za “simbol sovražnosti” in “zastavonošo sovraštva in ovajanja drugače mislečih”, tudi omogoča oglaševanje v etru javnega radia. Vodstvo zavoda smo tako vprašali, zakaj RTV Slovenija oglašuje v tem mediju kljub sovražnim vsebinam do različnih družbenih skupin, koliko je zavod letos plačal za to oglaševanje, kakšna je odgovornost javnega zavoda za širjenje rasizma, homofobije in podobnih izključujočih idej, ki jih širi tudi omenjeni tednik, ter ali bo zavod oglaševanje nadaljeval.

Kot so pojasnili, gre za “medsebojno sodelovanje”, v skladu s katerim Demokracija oglašuje na Radiu Slovenija. Pogodbe z mediji so “večinoma vse 100-odstotno kompenzacijske”, kar načeloma pomeni, da RTV Slovenija dobi prostor za oglaševanje v Demokraciji v zameno za oglaševalski prostor, ki ga tedniku ponuja na valovih javnega radia. Pogodba z izdajateljem Nova obzorja je sicer sklenjena do konca leta.

Direktor Radia Slovenija Miha Lampreht je pojasnil, da je “vsak oglas, ki bi bodisi z naslovnico bodisi z napovedano vsebino lahko mejil na sovražni govor, treba odločno in dosledno zavrniti”, glede oglaševanja Demokracije na javnem radiu pa so v vodstvu zavoda poudarili, da zavod ne prevzema “nikakršne odgovornosti za vsebino oglasov naročnika ter resničnost trditev v njih”.

Kaj RTV Slovenija s sodelovanjem z Demokracijo sporoča javnosti? Boris Vezjak meni, da je “nemogoče reči, da javni zavod RTV ne legitimira vsebin Demokracije in njene politične agende, če oglašuje v tem mediju”. Po njegovih besedah namreč “oglaševalec, želel ali ne, po nujnosti vedno podpira aktivnost tistega, ki ga ali pri katerem oglašuje”.

Brez skrbi za ugled ne bo problematizacije

Kot je razvidno iz odgovorov podjetij, ta vsebine medijev, v katerih oglašujejo in jih tako podpirajo, ne problematizirajo, kar Urša Golob Podnar s FDV-ja pripisuje tudi pomanjkanju pritiska javnosti. “Podjetja o tem ne želijo razmišljati, dokler jim ne bo nekdo tega izpostavil in dokler jih ne bo skrbelo, da bodo zaradi tega ob ugled, se to ne bo problematiziralo.”

Podobna akcija, ki jo na primeru Telekoma Slovenije izvaja Domen Savič, je pred dvema letoma potekala v ZDA, kjer je skupina anonimnih aktivistov Sleeping Giants pozivala podjetja, naj prenehajo oglaševati na skrajno desničarskem portalu Breitbart, prav tako znanem po islamofobiji in homofobiji. V aktivistični skupini pravijo, da jim je uspelo prepričati 3.800 oglaševalcev, da tam prenehajo oglaševati.

Med podjetji, ki so prekinila stike z Breitbartom, so tudi BMWVisa, KelloggsDeutsche TelekomLufthansa. V nemškem letalskem prevozniku so sporočili, da je razlog za njihovo odločitev Breitbartova “nasilna, seksistična, ekstremistična in radikalna politična vsebina”, je poročal britanski Independent.

Emma Pullman, aktivistka iz druge skupine, ki je prav tako izvajala pritisk na oglaševalce, SumOfUs, je za kampanjo dejala: “To je zelo otipljiv način, na katerega lahko ljudje prepričajo podjetja, naj ne oglašujejo, je pa tudi način, da se kritizira porast skrajne desnice in sovraštva, ksenofobije in rasizma, ki prihaja iz Breitbarta.”

Boris Vasev

Vir: http://www.rtvslo.si/slovenija/podjetja-ki-z-oglasi-financirajo-medije-s-sovrazno-vsebino-v-veliki-meri-drzavna/469472

Razmejevanje

»Novi potrošniški način življenja morda ni bil toliko namenjen kopičenju imetja kot pa temu, da bi se lahko omejili od drugih ljudi. Z vsakim nakupom smo zarisali novo črto. Zasebne nepremičnine so postavile meje pred zadušljivim vtikanjem naših družin, profesionalni storitveni servisi so nas osvobodili potrebe po tem, da bi še kdaj klicali na pomoč babico, naj pomaga poskrbeti za dojenčka, ali strica, da pomaga prepleskati fasado. In koga briga sosed, ko pa ima vsak v vasi svojo bor mašino, svojo kosilnico, svoj globinski parni sesalec … Ni se treba razumeti s sošolci, saj ima vsak mulc doma svoj playstation, svoj trampolin in svoj napihljivi bazen. Poleg nepremičninskih agencij so bili Bauhausi, Big Bangi in Spari ključne institucije novega razmejevanja, saj so te omogočile vsakemu človeku osvoboditev od soseda, ki bi ga morali kdaj poklicati na pomoč. Način, kako je organizirana sodobna družba, je še najbolje povzel slogan: »Mercator, vaš najboljši sosed«. Če je zapravljanje denarja na nepremičnini, kupovanje luksuznih predmetov in plačevanje rund za šankom nekoč služilo temu, da bi se obdali s čim več ljudmi in se postavili v središče družbe, je tranzicijski srednji sloj ves denar vložil v to, da bi se od družbe lahko odmaknili.«

Miha Blažič – N’toko v Mladinini kolumni z naslovom “Razmejevanje”

Vir: http://www.mladina.si/176942/razmejevanje/

Darilo so tudi objem, pogled in prijaznost

Igrače, otroci in potrošništvo

V predbožičnem času se v svetu proda okoli 70 odstotkov igrač. Američani so zanje lani zapravili vsaj 13 milijard evrov, največ za punčke, Rusi 2 milijardi evrov, največ za plišaste igračke, Nemci pa so leta 2010 za igrače odšteli slabe 3 milijarde evrov, od tega samo za kocke pol milijarde evrov. Raziskave kažejo, da se bo trg igrač v prihodnjih letih krepil samo prodaja videoigric je lani narasla za 18 odstotkov, zato lahko upravičeno pričakujemo tudi agresivnejše oglaševanje.

Tudi pri nas trgovci v teh dneh staršem izdatno »pomagajo« pri izbiri s številnimi katalogi igrač, s katerimi pa nagovarjajo tudi otroke. Ti imajo vse večje želje, starši jim ugodijo, igrače pa čez nekaj dni obležijo pozabljene v kotu sobe. Strokovnjaki opozarjajo, da morajo odrasli otroke že zgodaj učiti, da nihče ne more imeti vsega, kar ponujajo oglasi. Zaradi igrač otroci tudi ne bodo bolj srečni; osrečuje jih namreč igra sama – tako z vrstniki kot starši. Čeprav je trg z igračami lani zabeležil triodstotno rast, pa so regionalne razlike precejšnje. V zahodni Evropi in ZDA se je lani vrednost opravljenih nakupov igrač znižala – predvsem zaradi šibkega gospodarskega stanja, več kot prejšnja leta pa so za nakupe igrač porabili potrošniki v vzhodni Evropi in Latinski Ameriki. Na globalni ravni naj bi trg igrač stalno rasel do leta 2016, ugotavlja Euromonitor International, vodilni specialist za tržne raziskave. V ZDA so najbolj priljubljene igrače punčke in vse, kar spada zraven (samo lani so zanje zapravili več kot 2 milijardi evrov), sledijo jim igre in sestavljanke (puzzle), kocke, igrače za ustvarjanje ter plišaste igračke. V Rusiji kupci največ denarja odštejejo prav za plišaste igračke, sledijo jim kocke in punčke. Nemci najpogosteje kupujejo kocke, sledijo igre in sestavljanke, takoj za njimi pa akcijski junaki in vse, kar je povezano z njimi. Pričakovali bi, da bo prodaja otroških akcijskih junakov največja v ZDA, vendar tam otroci potrebi po »akciji« očitno zadostijo z videoigricami in igralnimi konzolami, ki pa jih statistika ne zajame v posebno kategorijo.

Oglasi ustvarjajo želje

Predstojnica katedre za področje socialnega vključevanja in pravičnosti na Fakulteti za socialno delo dr. Darja Zaviršek je ocenila, da bi lahko bile omenjene razlike povezane tako z naravnanostjo staršev in njihovimi preferencami kot tudi s socialnim položajem družin. »Akcijske« igrače v ZDA kupujejo pogosteje nižji sloji, ki že sicer kupujejo manj igrač. Nemški starši so osredotočeni na igrače, ki spodbujajo intelektualne potenciale otrok in si jih lahko privoščijo tako bogatejši kot revnejši. V Rusiji pa je velik odstotek plišastih igrač povezan s starši z nižjimi dohodki, obenem pa je plišasta igrača tudi simbol nedolžnega, mehkega otroštva«, razmišlja dr. Zavirškova. Dr. Ljubica Marjanovič Umek, profesorica razvojne psihologije, je opozorila, da bi lahko bila v ozadju delitev glede na spol, ker gre za značilno deške igrače na eni ter značilno dekliške igrače na drugi strani. »Res je tudi, da je skoraj gotovo v ozadju tudi cena igrač in da so kompleti konstrukcijskih igrač ali sestavljanke dražji kot posamezne akcijske igrače, ki jih verjetno pogosteje kupijo starši, ki imajo manj denarja.« V specializiranih ljubljanskih prodajalnah za otroke Pikapolonica in Baby Center ugotavljajo, da postajajo nakupi vse bolj preudarni in načrtovani, kupci posegajo po cenovno ugodnejših izdelkih, še vedno pa pazijo na kakovost in varnost igrač. Starši v Sloveniji radi kupijo igračo, ki ima več funkcij in možnosti uporabe, tako da se lahko uporablja daljše obdobje. V ospredju sta torej igralna in didaktična vrednost igrače. Obe podjetji sta na domove razposlali svoje kataloge igrač. To so v teh dneh storili praktično vsi slovenski in tuji trgovci pri nas. Kupce v njih prepričujejo, da prav oni prodajajo najboljše igrače po najugodnejši ceni. Predstojnica katedre za trženje na Ekonomski fakulteti v Ljubljani dr. Vesna Žabkar pojasnjuje, da je eden od zanimivih tržnih pristopov specializiranih trgovin z igračami v predbožičnem času prav pošiljanje katalogov z igračami, medtem ko hipermarketi, kjer je ponudba igrač samo del asortimenta, uporabljajo popuste na igrače kot vabo, da pritegnejo kupce v trgovino še po druge izdelke na policah. Oglaševanje ima seveda določen vpliv – bodisi na starše bodisi otroke. Pogovarjali smo se s številnimi starši, ki pred prihajajočimi prazniki izbirajo darila za otroke. Mamica Irena nam je povedala, da si je ogledala številne kataloge igrač, ki so prispeli v njen nabiralnik. Dejala je, da reklame do neke mere vplivajo na njeno odločitev, saj si lahko že pred obiskom trgovine naredi ožji izbor, primerja pa lahko tudi cene pri posameznih trgovcih. Pri nakupu igrač poskuša upoštevati otroške želje, vendar običajno izbere igračo, ki tako ali drugače spodbuja otrokov razvoj. Mamica Alenka pa je zatrdila, da poplava reklam na njen nakup neposredno ne vpliva, opaža pa, da imajo oglasi zelo močan vpliv na otroke. Reklame jih izredno privabijo in tako vplivajo na njihovo odločitev, je prepričana. Najbolj bodejo v oči oglasi, ki neposredno nagovarjajo otroke. Mercator je denimo v letak z igračami dodal vsestransko uporabno »pismo dobremu možu«; vanj naj bi otroci nalepili sličice svojih najljubših igrač iz kataloga. Nemški trgovec Müller pa svoj katalog zaključuje s seznamom želja vanj otroci vpišejo svojo največjo željo ter še dodatnih deset želja, ob tem pa označijo stran v katalogu, kjer je želena igrača predstavljena. Na takih seznamih so seveda popularni junaki, ki jih otroci poznajo iz otroških televizijskih programov, katalogi pa tudi širijo otroško domišljijo in povečujejo želje. »Oglasi so le del neokapitalistične mašinerije, ki je dobila ime ‘bonanza kapitalizem’. To pomeni: na hitro postani bogat in čim hitreje pobegni s plenom. Zato ne moremo pričakovati, da bodo oglasi etični! Ustvarjajo želje – tako otrokom kot odraslim,« je jasna dr. Zavirškova. »Žal so vsa oglaševanja praviloma zelo agresivna in na vsak način želijo doseči svojega potencialnega kupca,« dodaja dr. Marjanovič Umkova. Zadeva je po njenem mnogo bolj neprijetna in občutljiva, če so potencialni uporabniki otroci, še posebej najmlajši, saj se še ne znajo »zaščititi« pred oglasnimi ponudbami. Raziskovalci se že precej časa ukvarjajo s tem, v kolikšni meri lahko otroci razumejo oglaševanje kot to, kar je: plačana oblika komunikacije prek medijev, oblikovana tako, da prejemnika prepričuje. Pri tem razlikujejo med tremi stopnjami v procesu socializacije otrok: v prvi kategoriji so otroci, stari od 3 do 7 let, v drugi od 7 do 11 let in v tretji od 11 do 16 let. Dr. Žabkarjeva navaja, da lahko prepričevalno naravo oglasov prepoznajo otroci, starejši od 7 let. Mlajši so sicer oglasom praviloma naklonjeni, ker so zabavni, zanimivi, in jih jemljejo kot resnične. Ker gre za občutljivo ciljno skupino, zlasti na prvih dveh stopnjah, je oglaševanje otrokom in mladostnikom posebej regulirano, med drugim v oglaševalskem kodeksu. Ta prepoveduje neposredne pozive k nakupu, oglaševanje tudi ne sme neposredno vplivati na otroke, da bi ti silili svoje starše ali skrbnike k nakupu izdelka. Poleg tega izdelki in cene ne smejo biti predstavljeni tako, da bi namigovali, da si jih otroci in mladostniki ali njihove družine zlahka privoščijo. V podjetju Müller se na naša vprašanja niso odzvali, v Mercatorju pa so o svojem oglasnem letaku z igračami povedali, da je namenjen obojim, staršem in otrokom, ki končno odločitev o nakupu sprejmejo skupaj. »Z omenjenim pismom smo želeli na nekoliko drugačen način olajšati odločitev, saj vemo, da so nakupne odločitve vedno bolj premišljene in racionalne, pomembna je interakcija v družini, da se torej o obdarovanju pogovorijo in skupaj sprejmejo odločitve. Upoštevali smo tudi navade v družinah, kjer otroci tradicionalno pišejo pisma dobrim možem,« so pojasnili v podjetju. Dodajajo, da je »oglaševanje sestavni del sodobne družbe«, pri čemer oglase gledajo tudi otroci, in to vsakršne oglase, ne le tistih za izdelke za otroke. Po njihovem »moraliziranje, prirejanje ali umikanje nekaterih vsebin pred deli javnosti ali celo prepovedi ne dajejo boljših učinkov kot obveščanje, izobraževanje, ozaveščanje in vzgoja za kritičnega in preudarnega potrošnika, ki zna preveriti, premisliti in se razumno odločiti«.

Odgovornost staršev in sreča

Ker je oglaševanje prisotno praktično povsod, je po mnenju dr. Marjanovič Umkove prav, da otroke že zgodaj učimo, da »nihče ne more imeti vsega, kar ponujajo oglasi, da oglasi ponujajo stvari z namenom, da bi jih kupili in bi ‘oni’ čim več zaslužili, in da marsičesa, kar ponujajo, sploh ne potrebujemo«. Nenazadnje je pomembno, da smo tudi odrasli zgled in se s svojim ravnanjem ne odzivamo brezglavo na oglase, je jasna psihologinja. Tudi Zveza potrošnikov Slovenije opominja, da imajo pomembno nalogo starši in tudi učitelji, saj je treba otroke poučiti o pomenu in namenu medijskih vsebin ter jim privzgojiti kritičen odnos do različnih oblik trženja. Jasmina Bevc Bahar iz ZPS je povedala, da imajo ponudniki še hitrejši in preprostejši dostop do otrok preko šol, zato so v letošnjem letu pripravili akcijo Za šolo brez oglasov, saj oglaševalci otrokom ustvarjajo lažne potrebe, oglaševanje v šolah pa je še posebej usmerjeno in ciljano. Tudi starši postajajo vedno bolj občutljivi, nekateri zaradi socialne stiske, drugi, ker želijo svoje otroke zaščititi pred oglaševanjem. Šola bi po njenem morala poskrbeti, da oglaševalci ostanejo pred njenimi vrati. Ti se namreč dobro zavedajo pomena vrstnikov. »Sošolci in prijatelji so zanje pomembna referenčna skupina. Marketinški strokovnjaki vedo, da se proces prepoznave blagovnih znamk začne že v rani mladosti, zato oglaševalci vedo, da je treba nagovarjati že najmlajše,« opozarja Bevc Baharjeva, ki dodaja še, da so otroci učinkoviti tudi pri prepričevanju staršev, ki velikokrat ugodijo njihovim željam in zahtevam. Starši se z igračami pogosto »odkupujejo« za svojo odsotnost. Otroci imajo posledično praviloma preveč igrač, kar pa jih ne dela srečne – morda le v tistem hipu, ko igračo dobijo, pravi dr. Marjanovič Umkova. Po njenem preobilje igrač otroke sili k površnosti pri igranju in beganju od igrače do igrače, kar ni kakovostna igra. Otrok se lahko vživeto igra le z eno ali majhnim številom igrač, saj mora v igro vključiti domišljijo, ustvarjalnost in najti rešitve za »manjkajoče« igrače. Tako otroci pogosto uporabijo predmete iz okolja, naredijo svojo igračo ali pa gredo v igri razvojno daleč in je njihov govor vodilo za igranje. »In zanimivo je, da otroci, ki nimajo na kupe pogosto nerabljenih igrač, ne prosijo ves čas za nove in nove. V večini primerov otroke bolj osrečuje igra sama, druženje z vrstniki, vključevanje odraslih oseb v igro – skratka to, da so skupaj.« Zato so lahko srečni tudi afriški otroci, ki se pogosto igrajo kar s predmeti iz okolja, saj so jim v veselje igra in druženje. Igrača torej ne glede na to, kako vsestranska je, nikoli ne bo mogla nadomestiti osebnega stika. Dobra igrača je le pripomoček in ne nadomestek za starše oziroma otroku najbližje posameznike. Darilo so tudi objem, pogled in prijazna beseda..

Ana Vučina Vršnak

Objavljeno v Dnevniku, v soboto, 1.12.2012

Vir: http://www.dnevnik.si/objektiv/vec-vsebin/darilo-so-tudi-objem-pogled-in-prijaznost