Tagged: Mesto

Sporno reklamiranje v Stari Ljubljani moti le Levico

Svetnica Nataša Sukič sprašuje, zakaj MOL v zgodovinskem mestnem jedru reklamiranje podpira, namesto da bi ga omejevala.

Reklamiranje na velikih plakatnih panojih v Ljubljani se je tako razpaslo, da postaja že moteče. Sploh ker pri njem sodelujejo mestna oblast in varuhi kulturne dediščine. Najbolj sporno je, da ga dopuščajo na zaščitenih območjih, kot je Stara Ljubljana. Temu se je s pobudo za omejitev oglaševanja v javnem prostoru že drugič uprla samostojna mestna svetnica Levice Nataša Sukič.

Na septembrski seji je Sukičeva od mestne uprave zahtevala pisni odgovor na svojo pobudo o omejitvi oglaševanja v mestnem središču. Zapisala je, da je oglaševanje v Ljubljani »pereč problem«, saj je mesto preplavljeno z raznimi reklamami, ki zakrivajo njegovo podobo. Trdi, da je objektov za oglaševanje vedno več, še posebej na frekventno obremenjenih lokacijah in celo v zgodovinskem mestnem jedru. Meni, da kazijo javni prostor, zakrivajo kulturno in zgodovinsko dediščino ter spomenike. Varstvo kulturne dediščine in skrb za javni prostor bi morala biti po njenem prepričanju med najpomembnejšimi nalogami mesta. Pretirano oglaševanje namreč onemogoča ogled in dostop do spomenikov nepremične kulturne dediščine, posega v zaščitene vizure starega mesta, fizično omejuje premikanje pešcev in kolesarjev v mestu ter privatizira javni prostor.

Kršenje lastnih zapovedi

Čeprav odlok o oglaševanju v MOL predpisuje število oglaševalskih objektov za oglaševanje, je po njenih ugotovitvah število svetlobnih vitrin in stenskih tabel že preseženo. Ne more se sprijazniti s tem, da je MOL na začetku poletja v zameno za 20 novih postajališč sistema Bicikelj podjetju Europlakat dovolila postaviti kar 80 novih svetlobnih vitrin, saj da to ni v skladu s smernicami trajnostnega razvoja mesta in zaščite starega mestnega jedra. Trdi, da je čezmerno oglaševanje oblika nasilnega prisvajanja javnega prostora, ki mora biti dostopen za vse. Mestna politika tako dovoljuje, da oglaševanje zaseda lokacije, ki bi morale biti namenjene drugačni, predvsem nekomercialni javni rabi. Javni prostor se s tem privatizira in onemogoča, da ga koristijo meščani, še dodaja Sukičeva.

Vdor v Staro Ljubljano

Še bolj pa jo skrbi, ker veliki oglaševalski objekti vdirajo celo na območja za pešce v starem mestnem jedru in v cone, rezervirane za pešce, kjer jih doslej ni bilo. Zdaj pa je Europlakat dobil možnost, da z dovoljenjem občine male svetlobne vitrine postavlja na Čopovi, Nazorjevi in Wolfovi ulici, na Trubarjevi cesti, Mestnem in Krekovem trgu, v Knafljevem prehodu, na zaprtem delu Miklošičeve ceste (ob Emporiumu in Nazorjevi) in celo ob Dvornem trgu. To je dragocen prostor, ki si ga meščani že tako delijo z vse bolj razširjenimi gostinskimi vrtovi. Po novem ga bodo zasedali še oglaševalski objekti, prostora za uporabnike mesta pa bo vedno manj.

Čeprav so svetlobne vitrine dobile dovoljenje zavoda za varstvo kulturne dediščine, v stranki Levica menijo, da jih ne bi smeli postaviti, saj gre za zaščiteno območje, na katerem ni dopustno, da zastirajo poglede na objekte kulturne dediščine. Zato hočejo pisni odgovor, s kakšnimi argumenti je ZVKDS dovolil postavitev vitrin na Slovenski cesti in tik ob Šempetrskem mostu, ali je pristojni mestni organ dal soglasje za postavitev svetlobne vitrine na vogalu pred otroško bolnišnico na sredini pločnika Vrazovega trga in Rozmanove ulice oziroma pred Dnevnikovo stavbo na pločniku na Kopitarjevi ulici v varovana pasova ceste, sicer namenjena pešcem in kolesarjem. Prav tako pa hočejo vedeti, kakšne argumente so uporabili za postavitev svetlobnih vitrin na Dvornem trgu in ploščadi Krekovega trga, ko so na pristojnem zavodu zaprosili za dovoljenje omejevanja odprtih javnih trgov, ki zdaj meščane spodbujajo k potrošnji.

Svetlobne vitrine na Mestnem trgu, pa četudi ob potopnih smetnjakih, so za Levico povsem nedopustne. Zato bi radi zvedeli, kakšni so bili razlogi, da so takšne postavitve v zgodovinsko mestno jedro zdaj dopustne.

Kopališče Ilirija

Ker je kopališče Ilirija zaščiten objekt kulturne dediščine, Sukičeva ne razume, kako so lahko na strehi stavbe, fasadi in vrtni ograji nameščeni veliki jumbo plakati. Zato sprašuje, s čigavim dovoljenjem je Bloudkov športni objekt zdaj z vseh strani obdan s plakati in kolikšni so prihodki od plakatiranja na letni ravni iz tega naslova.

Na stavbi MOL na Poljanski 28 so na celotni stranski slepi fasadi (proti Roški cesti) vse leto nameščeni ogromni jumbo plakati. Ker fasada ni v slabem stanju, je prepričana, da je ni treba zakrivati. Zato jo zanima, kdo oddaja lokacijo za trženje in kako velike prihodke prinaša plakatiranje na letni ravni.

Modna hiša Emporium (nekdanji Centromerkur in Urbančeva palača) je na zgornjem vhodnem delu prekrita z reklamnim panojem, ki prekriva pročelje objekta kulturne dediščine. Sukičevo zanima, ali je mestna inšpekcija že ukrepala, saj pravilnik o merilih za določitev lokacij in o lokacijah za oglaševanje določa, da oglaševalskih objektov ni dovoljeno postavljati v zgodovinsko mestno jedro ter na konstrukcije in ograje podvozov, nadvozov in mostov.

V reklame ovit Plečnikov stadion

Poleg naštetih primerov je po vsej Ljubljani ogromno spornih plakatov tako v križiščih cest in ulic kot tudi v okolici pomembnih spomenikov. Eden takih je tudi Plečnikov stadion. Tam se bohotijo reklame tako na »zaščitni« ograji ob Dunajski cesti kot tudi v križišču Samove in Vodovodne. Pred kratkim pa je občina na svoji parceli ob Samovi, kjer sta nekdaj stala bencinska črpalka in kasneje salon za prodajo rabljenih vozil, dovolila še postavitev velikega reklamnega stebra, ki zdaj dominira tik ob zanemarjeni Plečnikovi ograji na tem delu stadiona. Pri tem se niso potrudili niti toliko, da bi vsaj počistili plevel vzdolž južnega dela stadiona. Novo reklamo so le ogradili s kričečo plastično ograjo.

Janez Petkovšek

Vir: http://www.delo.si/novice/ljubljana/sporno-reklamiranje-v-stari-ljubljani-moti-le-levico.html

Advertisements

Varuhi dediščine pokleknili pred oglaševalci

ZVKDS je najprej zavrnil večino lokacij za svetlobne vitrine, nato pa je vodja območne enote Ljubljana izdal nove pogoje.

Na Mestnem trgu, Čopovi ulici in drugih ljubljanskih ulicah že pripravljajo teren za postavitev malih svetlobnih vitrin, s katerimi občina na stežaj odpira vrata oglaševanju v središču mesta. Soglasje zanje so izdali tudi varuhi kulturne dediščine. Preverili smo, na kakšni podlagi.

Da bodo po prenovljeni Slovenski cesti male svetlobne vitrine zavzele še druge dele ožjega mestnega središča, tudi staro mestno jedro, smo že pisali. Vitrine bodo postavljene v okviru širitve sistema Bicikelj – za vsako novo postajališče zasebnemu partnerju Europlakatu pripadejo štiri lokacije za vitrine. Kar pomeni skupno 80 lokacij za oglaševanje. Ker je občina Europlakatu dovolila postavitev oglasov ob Slovenski cesti, še preden so sploh sklenili dogovor o širitvi Biciklja, v praksi to pomeni dobrih 60 novih svetlobnih vitrin, ki bodo skoraj vse v centru.

V zadnjih dneh so že pripravili teren za postavitev dveh na Mestnem trgu, enako v Čopovi ulici, kjer so delavci KPL rezali kamnite plošče. Kje bodo stale oglaševalske vitrine, se vidi tudi v neposredni bližini Prešernovega trga na Miklošičevi in Trubarjevi. Med predvidenimi lokacijami so še Nazorjeva, Wolfova, Krekov trg …

Novi vitrini že stojita na Dvornem trgu in ob Kopitarjevi ulici. Kot smo izvedeli na občini, naj bi vse postavili do začetka julija. Oglaševalski objekti se sicer v središču Ljubljane pojavljajo že ves čas, a povečini nelegalno, brez ustreznih dovoljenj. Tokrat pa je MOL poleg lastnega dovoljenja poskrbela tudi za soglasje pristojnih za varstvo kulturne dediščine, kot to za historično območje mestnega središča ter zemljišča in objekte, ki so varovani s predpisi o varstvu kulturne dediščine ali ohranjanju narave, predvideva občinski prostorski načrt.

Ob našem prvem pisanju o tem je vodja ljubljanske območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) Boris Vičič zatrdil, da so pri izdaji soglasja upoštevali vso veljavno zakonodajo oziroma predpise s tega področja. A zaposlena na eni od območnih enot, ki ni želela biti imenovana, nas je opozorila, da bi zavod lahko zavrnil izdajo soglasij za oglaševanje v središču Ljubljane – in po njenem mnenju bi zaradi varovanja kulturne dediščine to moral storiti. Zato smo šli po sledeh, kako je bilo soglasje sploh izdano. In ugotovili, da je bil postopek precej nenavaden.

Najprej soglasje le za osem lokacij

Čeprav so dogovor o širitvi Biciklja z Europlakatom podpisali šele lani poleti, je občina že decembra 2015 od ZVKSD, območne enote Ljubljana, zahtevala izdajo kulturnovarstvenih pogojev (KVP) za 80 lokacij za postavitev malih svetlobnih vitrin v ožjem mestnem središču. Kulturnovarstvene pogoje je namreč treba pridobiti pred izdajo soglasja. Od predlaganih 80 jim je zavod odobril le osem lokacij, za druge pa so izdajo pogojev zavrnili, ker so »v nasprotju z varstvenim režimom ter značilnostmi prostora in njegovih varovanih prvin in konservatorskimi izhodišči za varovanje kulturne dediščine«.

Ker je zavod veliko večino lokacij zavrnil, se je občina pritožila na ministrstvo za kulturo. Vodja ljubljanske enote ZVKDS Boris Vičič je v odgovoru na novinarsko vprašanje, v katerem smo poizvedovali o kulturnovarstvenih pogojih, zapisal, da so izdali dopolnjene pogoje, in sicer »po uspešni pritožbi vlagatelja (MOL, op. p.) na ministrstvo za kulturo na naše prvotne KVP. Zato smo opravili dodatne preverbe«.

A to ne drži, smo ugotovili iz dokumentacije, ki so nam jo v zvezi s tem postopkom na našo zahtevo poslali z zavoda. Ministrstvo o pritožbi MOL sploh ni odločalo, saj jo je občina 14. aprila umaknila, zato je ministrstvo postopek ustavilo. In kaj je vodilo k umiku pritožbe? Kot je razvidno iz dopolnjenih KVP, so 7. in 13. aprila opravili »dodatna terenska ogleda in usklajevanje posameznih svetlobnih vitrin«. Temu je torej takoj sledil umik pritožbe MOL, nato nova vloga za nekoliko manj lokacij (izpustili so na primer nabrežja Ljubljanice) in konec maja dopolnjeni pogoji, ki so namesto na osmih omogočali postavitev vitrin na 40 lokacijah.

Vodja enote povozil pogoje podrejene

V nasprotju s prvimi, bolj strogimi kulturnovarstvenimi pogoji, pod katere sta se podpisala konservatorka Marija Režek Kambič kot vodja postopka in vodja enote Vičič, je pod dopolnjenimi pogoji, kot tudi pod kulturnovarstvenim soglasjem, izdanim na njihovi podlagi, podpisan samo Vičič. Poleg tega so se bistveno spremenile utemeljitve, zakaj je postavitev oglaševalskega objekta na neki lokaciji dopustna oziroma zakaj ne. Naša sogovornica, ki tudi sama izdaja pogoje za takšne in drugačne posege v varovana območja, nas je opozorila, da bi bilo treba v njih razložiti, »zakaj neki poseg ni slab za dediščino oziroma v konkretnem primeru, zakaj so te vitrine nemoteče za ohranjanje odnosa med prostorom in stavbami«, saj gre za nov element v prostoru. »Utemeljiti je treba upravičenost posega in to, kako je zadoščeno varstvenemu režimu,« je poudarila.

In prav v utemeljitvah je največja razlika med prvotnimi pogoji, ki so dopustili postavitev le osmih vitrin, in dopolnjenimi, ki so odobrili 40 lokacij. Če je Vičič v dopolnjenih pogojih za 13 vitrin na osrednjem delu Slovenske ceste (ki so sicer tam stale, še preden je občina zaprosila za soglasje zanje) utemeljil, da je »postavitev v skladu s projektom prenove Slovenske ceste«, je bila v prvotnih pogojih nedopustnost njihove postavitve razložena precej širše. Tudi na Mestnem trgu je bila postavitev vitrin najprej nedopustna, ker ni skladna z varstvenim režimom odloka o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra Ljubljane in grajskega griča za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost, »ki prepoveduje spreminjati varovane vrednote talnega oblikovanja ter opreme in prostora«. A je nato postavitev dveh oglaševalskih objektov postala dopustna. Z razlago: »Primerna lokacija tik ob potopnih zbiralnikih.« Nekatere spremembe pri utemeljitvah posameznih lokacij za vitrine navajamo v grafiki.

Vičič je na naše vprašanje, zakaj so v primeru Slovenske ceste ocenili, da je oglaševanje v tako velikem obsegu primerno, odgovoril: »Pri svojem odločanju poskušamo najti optimalno rešitev v okviru predpisov (če seveda prepoved ni eksplicitno določena) in ne naše osebne presoje.« Toda to, da je v dopolnjenih pogojih vodja enote povozil utemeljitve svoje podrejene, kaže na ravno nasprotno.

ZVKDS: besede eno, praksa drugo

Naj spomnimo, da se je ZVKDS oziroma njegov generalni direktor Jernej Hudolin pred dvema letoma pridružil javnemu apelu za omejitev in regulacijo zunanjega oglaševanja v javnem prostoru, ki ga je vrsta društev, zbornic, fakultet in drugih institucij, ki se ukvarjajo z urejanjem prostora, naslovila na vlado, pristojna ministrstva in občine. V pozivu so zapisali, da »že v Ljubljani lahko naštejemo več spomeniško zaščitenih spomenikov, ki jih ‘krasijo’ reklamni panoji, svetlobni displeji in podobno«. In da je »poseben problem praksa financiranja občinskih programov in storitev s trženjem oglasnih mest v javnem prostoru, na škodo podobe tega prostora in kakovosti javne storitve«.

Navedli so še, da »kulturnovarstvene službe, katerih glavna naloga je prav zavarovanje spomenikov pred degradacijo, največkrat nimajo pravnoformalnih vzvodov za preprečevanje in odstranjevanje neprimernih posegov v stavbno in naravno dediščino«. Tudi tokrat niso imeli vzvodov?

Za občino ni omejitev za oglaševanje

S seznama lokacij za oglaševanje, za katere je MOL zaprosila za soglasje kulturnovarstvenikov, je razvidno, da za občino omejitev glede oglaševanja v središču mesta tako rekoč ni. Na prvotnem seznamu tako najdemo skoraj vsa nabrežja Ljubljanice, od Adamič-Lundrovega, Cankarjevega, Hribarjevega (na katerem so hoteli postaviti kar pet vitrin), Petkovškovega, Brega, Krakovskega nasipa. Kar sedem vitrin so nameravali postaviti na Kongresnem trgu, med predlaganimi lokacijami najdemo tudi Stritarjevo ulico in Prešernov trg.

Nad nekaterimi izmed teh ulic in trgov niso obupali niti v novem krogu iskanja dovoljenj za manjkajoče lokacije za vitrine. MOL je zaprosila za pogoje za 35 lokacij, razen ene so vse v središču mesta, zavod ji je februarja izdal pogoje za enajst lokacij, druge pa zavrnil. Občina je med drugim znova predlagala postavitev vitrin na Bregu, Cankarjevem in Petkovškovem nabrežju, Prešernovem in Kongresnem trgu, na novo pa tudi na Ribjem trgu, Pod trančo in na Gornjem trgu.

V dokumentu zavod že tretjič v dobrem letu dni opozori, da so za ureditev Cankarjeve ceste izdali kulturnovarstvene pogoje, »v katerih postavitev objektov za oglaševanje ni dopustna«. A svetlobna vitrina Europlakata na Cankarjevi še kar stoji …

Maša Jesenšek

Vir: http://www.delo.si/novice/ljubljana/varuhi-dediscine-pokleknili-pred-oglasevalci.html

Uvid v sedanjost in možne prihodnosti slovenskega prostora

Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete in Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani sta pod mentorstvom krajinske arhitektke Darje Matjašec in arhitekta Mihe Dešmana izvedla študentsko delavnico. Na njej so študenti s hitro analizo podob prostora, ki jih je leta 2013 pri nas zajel Google za potrebe storitve Google Street View, razgalili stanje slovenskega prostora. Študenti so na podobe naših krajev odgovorili s kritičnim vizualnim komentarjem in prikazali nasprotujoče si prostorske scenarije. Negativni trend so študenti ponazorili z dodajanjem, pozitivnega pa z odvzemanjem vizualnih motenj in oblikovanjem harmoničnega odprtega javnega prostora in stavb.

Pritiski na prostor, ki negativno vplivajo na stanje, so najmočnejši na mestnih obrobjih (Barjanska cesta v Ljubljani, Cesta Boštjana Hladnika v Kranju) in v urbanih središčih (Škofja Loka, Vrhnika, Ljubljana, Maribor), v krajinsko privlačnih območjih (Murska Sobota) in turističnih središčih (Bled, Bohinj, Piran). Mesta po meri avtomobilov, oglasni panoji, nekontrolirana gradnja prizidkov, pisane fasade, slabo stanje mestnih dreves in podrta razmerja v prostoru kazijo podobe naših mest in slabšajo kakovost bivanja.

Ko se zgodi epistemološka sprememba in se pojavi nov način videnja sveta, se spremeni položaj človeka v njem in tudi človek sam. Orientacija v prostoru, ki je bila nekoč možna s pomočjo čutov, nato z zemljevidi, pa tehnologijo GPS, je postala predvsem digitalna. Zato se sprašujemo, ali bomo le nemi opazovalci podob, razkritih s pomočjo Google Street View?

Prostovid omogoča kritičen uvid v zatečeno stanje prostora iz domačega naslonjača. Prek ozaveščanja o dobrih in slabih praksah skušamo vplivati na posameznike, da se iz potrošnikov informacij prelevijo v soodločevalce o prostoru. Novinarji se s tematiko redko ukvarjajo, stroka čaka na priložnosti in posluh, politiki gledajo stran, prebivalci pa kljub vedno slabši bivalni kakovosti živimo v prepričanju, da nimamo vpliva na spremembe. Zato smo ustvarili Prostovid, ki nas spodbuja k večjemu zavedanju o kakovosti bivanja in nujnosti naše aktivne vloge pri tem.

Več na: http://danesjenovdan.si/prostovid/vec/

Komu pripadajo naša mesta?

Wem gehören unsere Städte? (Arte, 2015)

V Nemčiji, Grčiji, Italiji, Španiji in Turčiji so ljudje v zadnjih letih že večkrat šli na ulice in zahtevali svoje pravice. S pohodi in zasedanjem prostorov, se državljani zavzemajo za urbani prostor kot kraj, na katerem je mogoče artikulirati proteste in na katerem lahko poteka urbano življenje. Je javni sektor še vedno porok za humano, ljudem prijazno mesto? Kje smo danes v smislu urbane demokracije? Kako lahko prebivalci proti politikom, urbanistom in investitorjem uveljavljajo svoje pravice? Kakšne dolgoročne vplive imajo vse pogostejša javno-zasebna partnerstva (JZP) in tako imenovana okrožja poslovnih priložnosti (BID – Business Improvement Districts)?

Dokumentarni film »Komu pripadajo naša mesta?« (2015) nas med drugim popelje v Hamburg, Berlin, Pariz, Kopenhagen, Istanbul, London, Toulouse in Lyon. Preučuje ozadja urbanih konceptov in urbanih sprememb ter sprašuje po državljanskih pravicah. Politično motivirane, z buldožerji razlaščene soseske in prisilna urbanizacija so bili povod za demonstracije na trgu Taksim v Istanbulu. Vendar tudi v Nemčiji in Franciji rastejo velika gradbišča – pa naj gre za gradnjo IKEA stanovanjskega kompleksa v centru mesta Hamburg ali za načrtovanje ogromnega nakupovalnega centra v distribucijski verigi Auchan v sklopu projekta »Grand Paris«, s katerim želijo preoblikovati predmestja Pariza. Javni sektor vidi tovrstne projekte kot priložnost, saj sam nima več finančnih sredstev, da bi lahko oblikoval javni prostor.

Film osvetljuje vse večjo privatizacijo Londona, preoblikovanje Kopenhagna v mesto za pešce in težave pri urbanem načrtovanju v mestih Lyon in Toulouse. Pri tem postane jasno, kako pomembno vlogo pri tem igrajo gospodarsko – politični interesi. Vendar uspešni modeli državljanske participacije in ponovno osvajanje javnih prostorov pokažejo tudi na to, kako je mogoče ustvariti protiutež aktualnemu dogajanju.

Vir: http://www.arte.tv/guide/de/050582-000/wem-gehoeren-unsere-staedte

Je svet res lepši, boljši, bolj igriv?

Beseda kreativnost je v modi. Od kje izvira njena moč in komu zares služi?

Za umetnike in boeme je od vekomaj veljajo, da ustvarjajo povsod. Podobna, le bolj estetizirana je produkcija v kreativnih industrijah. Ta je umeščena v podobe urbanega, na videz svetovljanskega življenja, kjer delo in nedelo potekata na istih mestih in mizah, doma, v lokalih, kavarnah, na letališčih.

Kreativnost je čudežna beseda – zagrabila je vse. Zanosno nagovarja voditelje držav in mest, ravnateljice in bančnike (hm, kreativno bančništvo?), čistilne servise, kuharje in ljubimce, mladino in celo same umetnike.

V svetu dela in zasebnem življenju je zaželena in zaukazana bolj kot kdaj prej. Mnogi jo celo razglašajo za glavno gonilno silo ekonomske rasti. »Sposobnost in praksa kreiranja novih zamisli in stalnih izboljšav ultimativno dviguje produktivnost in življenjski standard,« na začetku novega tisočletja trdi utemeljitelj t. i. kreativnih razredov in mest Richard Florida v popularni knjigi Vzpon kreativnega razreda. Vse bolj mobilizirana kreativna energija se po njegovem odraža v strmo rastoči mnogovrstnosti tehnoloških, kulturnih in estetskih inovacij, kreativna mesta, kreativne industrije in kreativni razred pa so njene naravne izpeljave.

Diskurzi kreativnosti si uspešno utirajo pot na vsa družbena polja in v najrazličnejše geografije sveta. Združeni narodi so 2008 v poročilu zapisali: »Kreativna ekonomija ima potencial, da ustvarja dohodke in nova delovna mesta ter hkrati promovira družbene inkluzivnosti, kulturne diverzitete in človeški razvoj.« Leto 2009 je bilo evropsko leto kreativnosti, kar je v praksi pomenilo namenjanje velikih proračunov projektom, ki so vsebovali »dokazano« kreativnost. Tudi v Sloveniji je od leta 2010 razvoj kreativnih industrij prednostna namera vseh pomembnih programov kulturne politike.

Vtis je, da postaja svet lepši, boljši, bolj igriv. Res?

Ko enkrat neka ideja, tako kot je danes kreativnost, postane povsem samoumevna, vseprisotna in zavezujoča, se je smiselno vprašati, katere družbene in ekonomske razmere so pripomogle k njenemu razvoju in katere razlage, konteksti, tehnične novosti so pri tem sodelovali? Predvsem pa je zanimivo vprašanje, od kje izvira njena moč in komu zares služi?

»Nova« kreativnost

V 16. stoletju, ko je Bog izgubil monopol nad stvarništvom, se je ustvarjalnost osamosvojila od obrtništva in vzpostavila kot zmožnost povezovanja intelektualnih in ročnih sposobnosti v poseben način produkcije, ki združuje (samo)refleksijo, tehnično znanje ter zavedanje nestandardiziranosti in nepredvidljivosti procesa. Dvesto let kasneje je v 18. stoletju ustvarjalnost postala osrednja lastnost umetnikov, ki naj bi kot avtonomni ustvarjalci ustvarjali svet na novo. Vsaj od takrat dalje se ustvarjalnost razumeva kot aktivnost, ki se izmika ekonomskim determinantam in jih presega.

V polje vsakdanjega življenja je, zgoščena v sloganu Oblast imaginaciji!, ustvarjalnost vihravo zakorakala v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in pridobila pomen za slehernika. Njeni glavni pobudniki so bili nosilci študentskih gibanj, ki so povzemali takratni duh časa in zgostitve najrazličnejših pojavov, od hipijevskega gibanja, humanistične psihologije, kritične teorije, umetniških smeri (dadaizem, situacionistična internacionala) pa do rokodelstva naredi si sam, zdrave prehrane in še česa.

Tudi če se tega ne zavedamo, marsikatero zahtevo šestdesetih let aktivno živimo v našem obdobju – poudarjen individualizem, gojenje osebne rasti, avtentičnosti in samoizraza, prožnost, postopoma tudi nove oblike rokodelstva –, umanjkale pa so za študentske revolucionarje enako pomembne zahteve po smislu, solidarnosti, pravičnosti, enakosti.

Od leta 1980 je postala kreativnost ena ključnih modnih besed »nove ekonomije«, ki je nadomestila težko industrijsko in blagovno proizvodnjo. (V tej navezi se beseda kreativnost najpogosteje pojavlja tudi v slovenščini, občasno in poljubno pa jo zamenjuje ideološko manj kontaminirana beseda ustvarjalnost.)

Kaj danes pomeni ta nova kreativnost, je težko reči. Vsekakor je vseprežemajoč in neoprijemljiv pojem, ki se spretno izmika poskusom enotne definicije. Hkrati je kompromis in rezultat že omenjenih študentskih idealov, ki so se prepletli z oglaševanjem, modo in mediji, spremljali in pospešili pa so jih procesi naraščajoče estetizacije vseh in vsega, vzpon novih tehnologij ter prehod v informacijsko dobo.

Diskurzi ustvarjalnosti vežejo nase različne pojave, tekste in prakse, ki jih razbiramo v mnogovrstni ponudbi novosti, kul izdelkov in storitev; v novodizajniranih mestnih središčih in pestri izbiri hip lokalov; v vse širšem razponu ustvarjalnih zaposlitev in visoki ceni ustvarjalnih gurujev; v instant orodjih in tehnikah ustvarjalnosti ter še posebej v osebnih življenjskih slogih. Prisilnost teh diskurzov se kaže v posebnih in natančnih operacijah, s katerimi nas nagovarjajo. To počno z argumenti, ki jim lahko samo prikimamo in se z njimi strinjamo. Mar ni kreativnost osnovni človekov potencial? Je kaj lepšega, bolj samorealizirajočega, kot je ustvarjanje?

Kreativne industrije

Zahteva po kreativnosti je globoko usidrana v mestne politike in nacionalne ekonomije v vseh evropskih in ameriških državah. Podpira jo logika kapitalističnega ustroja, ki je vedno bolj odvisna od produkcije trajnih ter vse hitrejših procesov modulacijske kreativnosti in inovacij.

Zgodovina kreativnih industrij seže v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je Tony Blair britanski ekonomski razmah prepletel z novimi tehnologijami, kultom mladosti in individualizma, vročico znamčenja in stalnih organizacijskih sprememb. Po mnenju njegovih privržencev naj bi kreativne industrije ustvarjale klimo, celo etos »ustvarjalnosti«, ki se zadnji dve desetletji zmagovito širi in vpisuje v besedišča in prakse vseh drugih panog ter na celotno populacijo, s posebnim poudarkom na potrošniški sferi.

Kreativne industrije operirajo s kreativnostjo kot z memom, ki mobilizira vsakovrstna pričakovanja, pri čemer je težko vedeti, kaj zares pomenijo in na kaj stavijo. Teksti, ki jih opisujejo, so polni visokoletečih definicij, kot je na primer: delo v kreativnih industrijah je »intrinzično samoaktualizacijsko in meritokratično, zaznamovano z novodobnostjo, svobodo in raznovrstnostjo ter usmerjenostjo k bogatim doživljajskim izkušnjam in elitnemu življenjskemu stilu«.

Zadnja leta so kreativne industrije v nekakšnem dvoumnem razcvetu. Po nekaterih izračunih so tretji najmočnejši gospodarski sektor, pri čemer vanje prištevajo vse več nepričakovanih dejavnosti, npr. kreativno vinogradništvo in mizarstvo, računalniško programiranje, umetniški trg. Obenem se množijo kritike (Naomi Klein, Gerald Raunig, Angela McRobbie, Geert Lovink, Claire Bishop in drugi), da se za njihovo dinamično in svežo podobo, ki promovira splošno zaželene vrednote družbene vključenosti, kulturne raznolikosti in razvoj človekovih potencialov, skriva le nova preobleka neoliberalne ideologije in novodobnega izkoriščanja delavcev, najpogosteje mladih.

Na podlagi analiz teh faktorjev se krepi sum, da kreativne industrije v nasprotju z napovedmi ne ustvarjajo novih delovnih mest. Še več; očitajo jim, da delujejo kot pretveza za državno in korporacijsko prilaščanje intelektualne lastnine, njihov fokus na urbani razvoj pa da z majhnim zamikom izloča iste ustvarjalne delavce, ki ga s svojim delom in načinom bivanja omogočajo.

Kreativne industrije se okoriščajo s človekovo najglobljo potrebo in željo po ustvarjalnem izrazu; prav na vsakem koraku nas naslavljajo kot kreativne posameznike, ki pa se kot taki moramo šele dokazati – najbolj z načinom opravljanja dela, vsakodnevno pa z redno in pravo potrošnjo.

Politike kreativnih industrij lahko najbolje razbiramo iz zaposlitvenih pogojev kreativnih delavcev, iz njenih vplivov na urbanistični razvoj v mestih in skozi gibanja ekonomskih investicij.

Kreativno mesto – paradni konj

V svojih uspešnicah Richard Florida poučuje mestne voditelje, kako narediti njihova mesta in ekonomije bolj konkurenčna s tem, da pritegnejo kreativni razred. Zamisel kreativnega mesta so marsikje navdušeno sprejeli in jo uresničujejo z novimi portfelji urbanega planiranja, z gentrifikacijo posameznih okolišev v »mlade urbane četrti«, s spreminjanjem starih industrijskih objektov v kul prostore popkulture, zabave in potrošnje. Za končen uspeh teh preobrazb je vedno nujno sodelovanje kulturnega kapitala.

Toda danes kritične raziskave dokazujejo, da imajo mesta, ki se uvrščajo visoko po Floridovi lestvici kreativnosti, nadpovprečno visoko razredno polarizacijo in družbeno neenakost. Gentrifikacija neuglednih mestnih četrti sicer pritegne kapital, a že takoj v naslednji fazi z dvigom cen nepremičnin, najemnin in celotnega bivanja odžene staroselce ter izloči umetnike in druge ustvarjalce, ki so preobrazbo pomagali izpeljati. Kmalu postane očitno, da so te nove Potemkinove kulturne in kreativne zone predvsem preobleke za pospešeno komercialno potrošnjo.

Dober primer je Barcelona, ki je med prvimi spremenila svojo kulturno in politično dediščino v paradigmatsko kreativno prestolnico. Vse do zadnjih kriz je delovala kot nekakšen ultra uspešen tematski park za mladi ali vsaj mladostni premožni globalni razred. Uspeh mesta kot priznane mednarodne znamke je ustvaril kolektiven preplet kulturnih in družbenih korenin ter močnih alternativnih subkultur. S svojim delom in življenjskimi praksami so umetniki in ustvarjalni delavci priskrbeli simbolno vrednost nepremičninski in korporacijski ekonomiji, ta pa jih povratno izkorišča in izžema.

Še eno protislovje: kljub »kreiranim« kulturnim razlikam ne morem mimo opažanja, da je danes prav vse v znamenju podobnosti – tudi tako imenovana kreativna mesta si postajajo vse bolj podobna, vsa gredo skozi iste filtre spolirane dekorativnosti podobe, vsebine in končne gentrifikacije.

Živi in delaj kot umetnik!

Novoodkrita kreativnost naj bi elitistično dejavnost umetnosti demokratizirala. Umetnik kot ustvarjalec inovacij, novih načinov produkcije, avtorskih konceptov in oblik življenja – je nov identifikacijski model za marsikaj. Kar je bilo nekoč projicirano v neodvisnega umetnika, se danes pričakuje od kreativnega delavca, a vse bolj tudi od vseh drugih: neomajana vera v poslanstvo, prevzemanje odgovornosti za svoje življenje in (ne)uspehe, prožnost, mobilnost, življenjski slog brez nujnega stalnega prebivališča, neločevanje časa za delo od nedela in podobno.

Za umetnike in boeme je od vekomaj veljajo, da ustvarjajo povsod. Podobna, le bolj estetizirana je produkcija v kreativnih industrijah. Ta je umeščena v podobe urbanega, na videz svetovljanskega življenja, kjer delo in nedelo potekata na istih mestih in mizah, doma, v lokalih, kavarnah, na letališčih.

Figura umetnika tako deluje kot spodbuda in kot vzor za povzdigovanje mita ustvarjalca, podjetništva, samopodjetništva in prekernosti. Bolj konkretno: z brisanjem mej med umetnostjo in drugimi ustvarjalnimi dejavnostmi vzbuja retorika kreativnosti željo po opravljanju dela v kreativnih industrijah (rekrutiranje), voljno podrejanje slabim delovnim razmeram in življenju, pogosto tudi na robu eksistenčnega minimuma. Način življenja, trdi, je morda pretežno reven, a seksi, pot včasih res trda, a uspeh možen, saj o tem pričajo mediji in vsi tisti, ki jim je uspelo.

Podjetniki samega sebe

Kreativne delavce se prikazuje kot visoko ustvarjalne nosilce novih trendov, kula, inovacij, upora in drugih svežih sprememb. Posebno mladi, ki vstopajo na trg dela, ne morejo razbirati, kaj vse se skriva za to retoriko. Kot na primer, da le peščici posameznikov uspe prodor do kulturnega in ekonomskega kapitala. Ter da v ozadju ostaja skrita množica mladih in ne več tako mladih brez perspektiv, ki jih v upu bodočega uspeha in priznanj dolgo vzdržujejo starši.

Svoje težave doživljajo kot prehodno fazo, ki se je predolgo zavlekla, na neuspeh gledajo kot na smolo ali osebno krivdo, na svet trga kot trdega, a tudi polnega upanja za nenaden prodor, uspeh in slavo. Ujeti so v gosto meglo trojne zanke – s svojim delom in načinom življenja najprej služijo kreativnim industrijam kot producenti novih izdelkov, nato kot bleščeči demonstratorji propagiranih življenjskih slogov ter na koncu kot njihovi potrošniki. Malo jih tudi ve, da so mnoga dela znotraj kreativnih poklicev povsem neustvarjalna, mehanična in ponavljajoča se.

Poleg ustvarjalnosti se od kreativnih delavcev pričakuje, da trgu ponujajo vse svoje kompetence, izkušnje, iznajdljivost, celo poznanstva in osebni stil – skratka človeški kapital, ki ga morajo upravljati kot podjetniki samega sebe. Status samozaposlenega pomeni neredno delo pri projektih ter vse večjo negotovost in prekernost. In to ne le v arhitekturi, oblikovanju, modi, glasbi, filmu, informacijski tehnologiji, medijih, temveč vedno bolj tudi v vsem storitvenem sektorju, ki hitro prevzema enake modele »boemskih« življenjskih slogov.

Kako je to videti danes v praksi? Pogosti so brezplačna pripravništva, neplačan čas za iskanje dela, za obsežne prijave na natečaje, urejanje administracije, elektronske korespondence, za treninge novih znanj ipd. Zakonodaja, finančne in druge inštitucije se tej obliki zaposlitve skoraj ne prilagajajo – ni kreditov, ni zavarovanj, vprašljive so bolniške odsotnosti.

Prevladujoče prekerne in projektne oblike zaposlitev silijo posameznike k delovanju v duhu tekmovalnosti, razdrobljenosti, negotovosti in nesodelovanja. Četudi so poimenovani kot kreativni razred, se ne doživljajo kot koherentna skupina ljudi s skupnimi lastnostmi in skrbmi, potrebami, težavami ter le izjemoma solidarizirajo drug z drugim.

Državne oblasti in korporacije pri tem niso nemotivirane. Za mala poplačila ali brezplačno si na najrazličnejše načine prilaščajo ustvarjalno delo in avtorske pravice. Na primer, vse več je brezplačnih in neobvezujočih natečajev, ki zahtevajo podrobno izdelane predloge in rešitve, ki rabijo za brezplačen pregled idej in inspiracij za nadaljnje smeri. Obenem mnogi formalni razpisi zahtevajo dokazila in reference, ki jih kreativni delavec težko pridobi, če predhodno ne sodeluje v projektih, ki so pod krinko družbenega pomena brezplačni, a se jih v naslednji fazi lahko profitno unovči. Zadnja leta izkoriščajo tudi potrebe delavcev v kreativnih poklicih po javnem priznanju in pozicioniranju na trgu, ki sta nujni za nadaljnje pridobivanje novih projektov in naročil.

Industrije negotovosti

Presenetljivo je, da najdemo občudovalce diskurzov kreativnosti na nepričakovanih mestih, včasih tudi na univerzah, v nevladnih organizacijah, celo nekateri umetniki in aktivisti niso izvzeti. Kako, da tisti, za katere bi pričakovali, da bodo kritični, sodelujejo pri legitimaciji tega sistema in mu omogočajo nove modele obstajanja? Dejstvo je, da orientacija res ni enostavna, meje so zabrisane in nihče ne more biti povsem izvzet ali imun za njihovo dominatno retoriko.

A ne gre le za retoriko; gre za konkretno moč, tako, ki ima za neposredno posledico nove oblike kontrole in odvisnosti. Kultura samozaposlitve in institucija projektnega dela, v kateri je kreativnost imperativ, prožnost normativ, prekernost pa pravilo, je najbolj paradigmatična v kreativnih industrijah, a postaja vse bolj pogosta zaposlitvena oblika v vseh sektorjih. Tako stanje povzroča nove oblike discipliniranja, samoizkoriščanja in eksistencialne odvisnosti ter trajne občutke negotovosti, tesnobe, stresa in depresije.

Na udaru smo vsi, še najbolj pa ustvarjalni posamezniki in nevladne organizacije, ki vztrajajo v kritični drži (tudi do kreativnih industrij) in ne sprejemajo zapovedi dirigirane, ukalupljene in kontrolirane kreativnosti. Njihovi viri financiranja se vztrajno krčijo, pogosto izgubljajo mestne in državne finančne podpore. Take razmere povzročajo vse večjo samocenzuro na eni strani ali nevidnost in izločenost na drugi.

Zato ne smemo spregledati, nas opozarja družbeni kritik Brian Holmes, da se prav v kreativnih industrijah bije intenziven boj za razmejitev med menedžerirano kreativnostjo in neodvisnimi ustvarjalnimi praksami – po njegovo je to novo polje preseka, kjer se danes srečujejo kritične subverzivne aktivnosti ter korporacijske in vladne politike.

Maja Hawlina

Vir: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/je-svet-res-lepsi-boljsi-bolj-igriv.html