S pulitzerjem nagrajeni novinar New York Timesa Michael Moss razkriva nekatere skrivnosti multinacionalnih živilskih podjetij

Podatke za svojo knjigo »Sol, sladkor, maščoba: Kako prehranski giganti povzročajo zasvojenost?« je Michael Moss analiziral kar tri leta. V knjigi je natančno opisal skrite trike, ki jih prehranska industrija uporablja za spodbujanje porabe hrane. Od preoblikovanja fizične oblike soli do kemijske spremembe sladkorja in skrivnosti o tem, zakaj čips ob ugrizu ustvari tako privlačen zvok hrustanja. Po pogovoru s predstavniki, znanstveniki in tehno­logi največjih živilskih multinacionalk je odkril tudi, da je bistvo korporativ­nih strategij v kombinaciji soli, slad­korja in maščob.

Točke blaženosti so različne

Kot pojasnjuje Moss, podjetja upora­bljajo celo magnetnoresonančno slika­nje možganov, da bi preučila, kakšen vpliv ima hrana na možgane in na ob­čutke posameznika. Slikanje namreč pokaže, kateri del možganov je ak­tiven in kako dejaven je ob uživanju različnih vrst hrane. Tako so ugotovili, da sladkor na možgane deluje po­dobno kot kokain. Cilj proizvajalcev industrijske hrane je namreč ustva­riti popolno razmerje med hrano in občutkom sreče posameznika, ki ga povzroča.

Da bi ugotovili pravo razmer­je sladkorja v hrani, ki povzroča ob­čutke blaženosti, so opravili številne ankete med kupci in ugotovili, da je odvisno od kulturoloških in demo­grafskih posebnosti trga. Točka bla­ženosti je lahko na različnih območjih drugačna. Prebivalci na jugu Kitajske imajo na primer občutljivejša čutila za sladko kot tisti na severu, zato na podlagi teh raziskav na različnih trgih prilagajajo količino sladkorja v živilih. Prav tako so ugotovili, da se točka bla­ženosti razlikuje glede na starost po­trošnikov. Pri otrocih se pojavi ob 36 odstotkih sladkorja v hrani, kar je tri­krat večja količina kot pri večini od­raslih.

Strategija ustvarjanja odvisnosti

Proizvajalci, ki najbolje zadenejo točko blaženosti svojih potrošnikov, ustvar­jajo največji profit. Cena tega pa sta vse večja odvisnost od nezdrave hrane in s tem epidemija debelosti. Moss namreč trdi, da podobno kot sladkor delujejo tudi sol in maščobe. Trojica teh okusov pa prinaša še večji učinek. “Brez soli krekerji izgubijo svoj čar, podobno je tudi pri drugih proizvodih, kot so juhe, meso, kruh. Če tem proizvodom odvzamete malo soli, sladkorja in ma­ščobe, ne ostane nič. In še huje, takrat okušate le rezultate industrijsko pre­delane hrane, ki ima grenak, trpek in kovinski okus,” v knjigi piše avtor.

Znanstveniki naj bi celo spreminja­li obliko soli in maščob v živilih, da bi prinašale večje užitke. Tako svetov­ni dobavitelj soli, ameriško podjetje Cargill, sol zdrobi v fini prah, da bi bil njen učinek takojšnji ob vstopu v usta, kar omogoča, da je čips postal veliko okusnejši kot pred 20 leti. Spreminja se tudi sladkor. Ne samo, da se uporablja­jo pospeševalci sladkosti, uporablja­jo tudi fruktozo, ki jo kristalizirajo v aditiv in s tem sladkajo živila, ki imajo naravno nizko raven sladkorja. Znan­stveniki so tako vse bolj zaskrbljeni nad zdravstvenim učinkom fruktoze, saj telo drugače predeluje sirup fruk­toze kot naravni sladkor. Jetra so bolj obremenjena, kar ustvarja niz težav, kot so povečane vrednosti maščob v krvi, ki so povezane s srčno-žilni­mi boleznimi. Tak sladkor uporablja­jo v sladkarijah, jogurtih, sladoledih, energijskih napitkih in keksih nekate­rih proizvajalcev.

Moss svetuje, da se industrijsko predelani hrani in živilom izogiba­mo, uživamo pa čim bolj naravno in nepredelano hrano.

(rz)

Objavljeno v Večeru, v četrtek, 28.3.2013

Vir: http://www.vecer.com/clanekzna2013032805899527

Napotilo:

http://www.amazon.com/Salt-Sugar-Fat-Giants-Hooked/dp/1400069807