Tagged: Mladina

Odkrijte Ljubljano!

Ljubljana se je spremenila v turistično tovarno, ne da bi se o tem kdaj resno pogovorili

Nekoč bo prišel zoprn trenutek, ko bo neki ljubljanski župan moral postaviti neprijetno vprašanje »Kako omejiti turizem?«. Ne bi bil rad na njegovem mestu. Uvajati bo moral neprijetne regulacije, obdavčevati dejavnosti in se spopasti z novo nastajajočim plemenom Airbnb nepremičninarjev. Sodeč po tem, kakšne težave imajo podobne pobude drugod po Evropi, bo pojedel veliko sranja. Domačini sicer že dolgo za šanki jamrajo nad gužvo in cenami v mestu, toda te nevšečnosti težko ustvarijo politično voljo za resen sistemski poseg v sicer bleščečo panogo. Turizem je enostavno preveč donosen, da bi ga preizpraševali – nasprotno, večkrat mu dodelujemo mesijansko vlogo in o njem govorimo kot o božjem daru, ki se mu ne gleda v zobe. Tako kot pri drugih industrijah je zato prepovedana vsaka javna debata o tem, kakšne bodo njene dolgoročne posledice, kako vzdržna je, koga bo zaposlovala in kako se bodo delili dobički. Ljudje, ki odpirajo ta vprašanja, so prikazani kot naduti levičarski nergači, ki svojim sokrajanom ne privoščijo služenja denarja. Nič drugače ni, če se v vašem mestu odpira poceni linija Ryan Aira ali pa nova lakirnica – vsako najmanjše negodovanje nad vplivi neke industrije je takoj utišano z glasnim očitkom: »A misliš, da ste tako bogati, da ne potrebujete novih delovnih mest?«

Nadaljevanje na: http://www.mladina.si/181467/odkrijte-ljubljano/

Miha Blažič – N’toko

Advertisements

Blagoslovljeni 2. januar

[…]

»Ko opazujemo kolone družin, ki se gnetejo na mrazu, čakajoč svoj kozarec kuhančka, nam ne more uiti, kako utrujeni delujejo. Služba proti koncu leta postane še večja norišnica kot po navadi, gneča je večja, vrste so daljše, potrpežljivost tako šefov kot strank pa je pri dnu. Kdo bi si v tem obdobju, ko na delovna mesta prihajamo in z njih odhajamo v trdi temi, želel še malo prazničnih opravil? Iskati parkirno mesto v BTC-ju in se ure izgubljati pod umetno svetlobo neskončnih dvoran v lovu na prava darila za ljudi, ki imajo že vse in ki bodo, tako kot mi, darilo takoj po praznikih vrgli v omaro, naslednje leto pa v klet. Se drenjati s petdesetimi drugimi družinami v vrsti za Dedka Mraza in nato tolažiti cmeravega otroka, ki se ne more sprijazniti, da so drugi otroci dobili boljše igrače. Delati seznam vseh ljudi, ki jih sicer nikoli ne vidimo, a jim je treba podariti nekaj boljšega, kot bodo oni podarili nam, da se vzpostavimo v sorodstveni/ poslovni hierarhiji. Dobro poglejte te obrede in nekaj postane jasno: to ni uživanje prazničnega razkošja, to je garaško delo. Če bi bilo kaj pravice na svetu, bi bili potrošniki za decembrska opravila plačani.

Vedno provokativni režiser Adam Curtis je v filmu Hypernormalisation povedal zabavno teorijo: »Vsak dan hodite v pisarno in sedite za mizo, a morda je ta služba povsem lažna. Resnične tovarne našega časa so namreč šoping centri in vaše pravo delo je nakupovanje …« Ne gre le za to, da s potiskanjem nakupovalnih vozičkov po trgovinskih centrih poganjamo kolesje gospodarstva, ampak da ob pomanjkanju realne rasti v času večnega javnega varčevanja ustvarjamo videz blaginje s kopičenjem zasebnega dolga. Glasni oglaševalski napad bank, ki nam ponujajo ugodne kredite za praznične nakupe, dajejo slutiti, da je nekaj na tem. Nimate denarja? Ni problem! Plačujte na 24 obrokov, vzemite novo kartico, odprite še en račun … Ljudje, ki marljivo prečesavajo predmete na policah, so tako le zrcalna slika delavcev v tovarnah, ki te predmete proizvajajo. Ne glede na naš poklic vsi delamo za banke.

Vsa ta gonja k zapravljanju pa poteka z roko v roki z varčevalsko histerijo, ko naj bi vsi šparali za težke čase. Nakupovanje tako postane dolžnost do družbe, ki jo moramo opraviti, in hkrati greh zoper to isto družbo, zaradi česar bi morali imeti slabo vest in delati še malo več. Dedek Mraz zahteva, da smo pridni, hkrati pa nas vabi v pogoltno in sebično prenažiranje. Nič čudnega, da so praznični opravki tako depresivni. Veseli december je tisti letni čas, ko se paradoksi kapitalizma najbolj neposredno preslikajo na naša življenja – postanemo odmev shizofrenega režima, ki hkrati zahteva razsipnost in varčevanje, delo in užitek, odpuščanje in povečanje povpraševanja.

Morda je pri tem najhuje dejstvo, da se srednji razred vsega tega zaveda, a si ne zna zamisliti alternative. Ničesar ni onkraj tega brezupnega prizadevanja za še več dela, da bomo kupili še več bedarij, ki jih bodo naši otroci čez tri minute užaljeno zavrgli, a bomo pri tem vsaj malo dvigali BDP do naslednje krize. Nobene optimistične prihodnosti ni na vidiku, le še več lučk, več izložb in več parkirnih mest pred njimi. In v sebi slutimo, da to zares ni nobena prihodnost, slutimo, da gre vse to k vragu, da igramo še zadnje ponovitve izpetega scenarija, onkraj katerega nas čakajo velike katastrofe. Jankovićevi okrasni kometi/spermiji, ki grozeče visijo nad glavami utrujenih nakupovalcev v centru Ljubljane, kot da bi simbolizirali prihajajočo kataklizmo. Veliki novoletni ognjemet ni več toliko simbolni vstop v novo leto, ampak preigravanje nekega apokaliptičnega filma. 2017 bo morda konec sveta, bradati klovni na Prešernovemu trgu pa nam delijo balone.

Neoliberalci se gotovo šalijo, ko v tem mučnem procesu ne vidijo zahteve kapitala, ampak svobodno izbiro ljudi. Nihče pri zdravi pameti se ne bi odločil za takšne praznike in vsem nam je že na prvi pogled jasno, da se naši odnosi skozi njih bolj krhajo, kot pa utrjujejo. Jasno nam je tudi, da kakovost naših življenj ni pogojena z gostoto okrasnih lučk v mestih in številom trgovinskih centrov, ampak s količino časa, ki ga preživimo stran od njih. Jebeš božič, v resnici potrebujemo 2. januar. Potrebujemo dneve brez obveznosti in pritiskov. Potrebujemo čas brez spektakla, ko so trgovine zaprte in lahko gledamo v luft. Darilo, ki si ga vsi želimo, a nam ga nihče ne more podariti, je prosti čas.«

Miha Blažič – N’toko v Mladinini kolumni z naslovom »Blagoslovljeni 2. januar« (odlomek)

Vir: http://www.mladina.si/177805/blagoslovljeni-2-januar/

Razmejevanje

»Novi potrošniški način življenja morda ni bil toliko namenjen kopičenju imetja kot pa temu, da bi se lahko omejili od drugih ljudi. Z vsakim nakupom smo zarisali novo črto. Zasebne nepremičnine so postavile meje pred zadušljivim vtikanjem naših družin, profesionalni storitveni servisi so nas osvobodili potrebe po tem, da bi še kdaj klicali na pomoč babico, naj pomaga poskrbeti za dojenčka, ali strica, da pomaga prepleskati fasado. In koga briga sosed, ko pa ima vsak v vasi svojo bor mašino, svojo kosilnico, svoj globinski parni sesalec … Ni se treba razumeti s sošolci, saj ima vsak mulc doma svoj playstation, svoj trampolin in svoj napihljivi bazen. Poleg nepremičninskih agencij so bili Bauhausi, Big Bangi in Spari ključne institucije novega razmejevanja, saj so te omogočile vsakemu človeku osvoboditev od soseda, ki bi ga morali kdaj poklicati na pomoč. Način, kako je organizirana sodobna družba, je še najbolje povzel slogan: »Mercator, vaš najboljši sosed«. Če je zapravljanje denarja na nepremičnini, kupovanje luksuznih predmetov in plačevanje rund za šankom nekoč služilo temu, da bi se obdali s čim več ljudmi in se postavili v središče družbe, je tranzicijski srednji sloj ves denar vložil v to, da bi se od družbe lahko odmaknili.«

Miha Blažič – N’toko v Mladinini kolumni z naslovom “Razmejevanje”

Vir: http://www.mladina.si/176942/razmejevanje/

Narejeno z ljubeznijo

Ne, kickstarter akcije, mikropodjetništvo in etično nakupovanje ne bodo rešili malega človeka pred pohodom megakorporacij – so kvečjemu kozmetični popravek

Pisalo se je leto 1986 in na nacionalni televiziji se je prvič zavrtela turistična reklama »Slovenija, moja dežela«, ki je sprožila nepričakovan val domoljubja. Ob pogledu na vse tiste male ljudi, ki obdani s slikovito naravo ponosno opravljajo svoje delo, so si Slovenci iz 80. rekli: »Kako čudovita dežela! Kakšni krasni ljudje!« Verjetno še danes ni odraslega človeka v državi, ki se ne bi vsaj malo nostalgično raznežil ob spominu na tistega simpatičnega strička, ki prisloni lojtro na obcestno tablo in s pozornostjo kitajskega mojstra kaligrafije napiše »Slovenija« z malim lipovim listom med o-jem in v-jem. Nikakor ne preseneča, da reklama velja za eno izmed iskric, ki naj bi pomagale prebuditi nacionalno zavest in motivirati Slovence, da so nekaj let kasneje na plebiscitu obkrožili »DA«. V današnjem ciničnem vzdušju si je kar težko zamisliti čas, ko smo dejansko verjeli v idejo Slovenije. Še več, da smo jo imeli celo radi.

Nadaljevanje na: http://www.mladina.si/168634/narejeno-z-ljubeznijo/

Miha Blažič – N’toko

Mesta brez oglasnih panojev

Prva stvar, ki nas pričaka ob vstopu v mesto je tabla s prijaznim pozdravom. Nato ji sledijo obcestni plakati, panoji, reklamni izveski in ostala propagandna sporočila. V večini mest je tako. Vendar ne vseh. Nekatera mesta so prekinila tako prakso.

Najbolj odmeven je primer brazilskega velemesta São Paula. Leta 2007 so uvedli zakon, ki je določil, da odstranijo oglase. Župan mesta je izrazil, da je vizualno onesnaženje enako hud problem kot zvočno ali svetlobno. Mnogi prebivalci so prvič dodobra spoznali svoje mesto. Zakon je predvideval tudi prepoved lepljenja reklam na izložbena okna. São Paulo danes sicer ne velja več za mesto brez oglasov, saj so pet let po ukrepu ponovno začeli z uvajanjem oglaševanja, a tokrat pazljiveje. Najprej so uredili vso potrebno zakonodajo in določili prostore, kjer je to dovoljeno. Tako je danes oglaševanje organizirano in bolj pregledno, mesto pa poskuša loviti ravnotežje med zahtevami trga in prebivalcev. Naslednje mesto, ki se je odločilo za ta podvig, je indijski Chennai. Nato je temu zgledu sledilo še več mest. Zanimivo akcijo so izvedli na primer v Teheranu. V začetku letošnjega leta so za deset dni vse oglase prekrili z reprodukcijami slik iranskih umetnikov.

Prvo evropsko mesto, ki je prepovedalo zunanje oglaševanje, je Grenobel. Namesto oglasnih panojev so postavili mestne oglasne plošče. Kjer je bilo možno, pa so posadili drevesa. V Grenoblu so ovrgli tudi teorijo, da oglaševanje prinaša izjemno velik zaslužek. Mesto namreč v zadnjem času z oglasi ni zaslužilo veliko. Podoben ukrep načrtujejo tudi v Bristolu, kjer trenutno zbirajo podpise za peticijo v podporo tej ideji. Pariške oblasti so si leta 2011 zadale cilj, da poskusijo za tretjino zmanjšati število reklamnih oglasov. Po njihovih ocenah so na dobri poti.

Nekateri aktivisti pa se trudijo, da bi tudi New York sledil temu zgledu. Za vzornike so si vzeli nekatere ameriške zvezne dežele, ki so se za ta korak že odločile. Tako so Aljaska, Vermont, Maine in Havaji brez oglasnih panojev. Hkrati se v New Yorku trudijo obuditi zapuščene objekte, ki so v lasti mesta. Več kot 10 tisoč zapuščenih telefonskih govorilnic so skupaj z Googlom spremenili v wi-fi točke. Vendar New York še vedno nima urejenega in preglednega oglaševanja. O neprijetni podobi stenskih oglasov, ki se naselijo na vsak malo višji blok ali stolpnico, je pisala tudi Zadie Smith. Ko je stopila na cesto, jo je pozdravila podoba steklenice vodke. Čez nekaj dni je bila na sosednji stolpnici že druga reklama.

In kako vse to deluje v Sloveniji? Precej klavrno. Vsak kozolec ob avtocesti je odličen prostor za reklamo. Ljudje so se na oglasne plakate navadili, večina jih ne opazi ali jih ne zmotijo. Tudi v Sloveniji bi bilo potrebno bolj podrobno urediti zakonodajo glede oglaševanja. Veliko plakatov je motečih, še posebej svetlobni, marsikateri je namreč kičast. Problem je, ko se razpadajoča pročelja stavb prekriva z oglasi, namesto da bi jih obnovili. S težavo neurejenega oglaševanja se v Sloveniji aktivneje ukvarja Plakatopolis, o čemer smo že pisali. Na problematiko je opozorila tudi slovenska arhitekturna in oblikovalska stroka. »Prav groteskne, cenene, kaotične in neprepoznavne so postale mestne vpadnice, ki meščane in obiskovalce posiljujejo z nepregledno množico oglasov na pročeljih hiš, ograjah, mostovih, nadvozih.« Kdaj bomo v Sloveniji deležni podobne akcije, kot jo je izvedel São Paulo ali Grenobel?

Filip Draženović

Vir: http://www.mladina.si/168696/mesta-brez-oglasnih-panojev/

Napotila
https://tehtnica.wordpress.com/2012/03/29/ustavimo-poplavo-oglasnih-plakatov/
https://tehtnica.wordpress.com/2012/03/18/prepovejmo-jumbo-plakate/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/12/10/plakatopolis/