Tagged: MMC RTV SLO

EU: Dovolj je elektronskih naprav za enkratno uporabo! Biti morajo trajne in popravljive.

Tako EU kot kupci želijo, da bi proizvajalci izdelovali trajnejše elektronske naprave

Evropski parlament kot tudi Evropska komisija sta v času pandemije najavila, da bo EU od proizvajalcev elektronskih naprav zahteval zagotovilo o daljšem času delovanja in možnosti lažjega popravila. V letu 2021 bomo videli, ali bo to zaživelo v praksi.

Pandemija covida-19 je močno posegla v vsakdanjik večine evropskih prebivalcev. Zaradi izolacije in prekinitve medsebojnih druženj kot tudi zaradi morebitnega šolanja od doma ali dela od doma je velika večina odvisna od svojih elektronskih naprav.

Številni pa so se znašli v zagati, če so se njihove elektronske naprave pokvarile oz. so prenehale ustrezno delovati. Večkrat se je zgodilo, da tako nakup kot tudi servis nista bila mogoča zaradi prepovedi prodaje nenujnega blaga in storitev. Rešitev so bili sicer nakupi na daljavo, toda zaradi obremenjenosti trgovcev in dostavnih služb je to pomenilo vsaj nekajdnevno čakanje na pošiljko, če ne celo tedensko.

Življenjski roki predvsem elektronskih naprav so kratki, saj so oblikovane zgolj za enkratno uporabo in kmalu postanejo zrele za odpad, ker nadgradnja programske opreme ni mogoča ali pa je njihovo popravilo mogoče le na pooblaščenih servisih in je velikokrat dražje od nakupa nove naprave.

Pozivi, naj bodo elektronske naprave narejene trajnostno, da bodo lahko delovale več let in jih bo lažje popraviti ob morebitnih okvarah, so naleteli na posluh tudi v Bruslju. Evropski poslanci so konec lanskega novembra sprejeli resolucijo o bolj trajnostnem enotnem trgu, s katero želijo spodbuditi vnovično uporabo in popravila in ukrepati proti krajšanju življenjske dobe proizvodov.

Evropsko komisijo so pozvali, naj kupcem omogoči t. i. pravico do popravil, ki bi morala postati ugodnejša, bolj sistematična in stroškovno privlačnejša, bodisi s podaljšanjem garancije, garancijo za nadomestne dele ali boljšim dostopom do informacij o popravilu in vzdrževanju.

Med cilji resolucije je tudi podpora trgovanju z rabljenim blagom, pozvali pa so tudi k ukrepom proti prekratki življenjski dobi proizvodov in znova tudi k uvedbi sistema enotnih polnilnikov elektronskih naprav, da bi zmanjšali količino elektronskih odpadkov.

Evropski parlament pa se je tudi zavzel za uvedbo sistema označevanja proizvodov glede na njihovo življenjsko dobo (npr. števcev uporabe in jasnih informacij o predvideni življenjski dobi proizvodov).

Pobude in želje evropskih poslancev naj bi podpirale tudi države članice oz. Evropski svet in še posebej Evropska komisija, ki je leta 2019 objavila evropski zeleni dogovor, katerega ključni cilj je podnebno nevtralen EU do leta 2050.

Zeleni načrti Evropske komisije

Evropska komisija je lanskega marca sprejela nov akcijski načrt za krožno gospodarstvo, ki je po njenih navedbah eden glavnih gradnikov evropskega zelenega dogovora. Načrt je zelo velikopotezen, saj naj bi EU z ukrepi zagotovil, da bodo izdelki na trgu EU-ja zasnovani tako, da bodo trajali dlje in jih bo lažje znova uporabiti, popraviti in reciklirati ter da bodo v največji mogoči meri vključevali reciklirane surovine. Prepovedano pa naj bi bilo uničenje neprodanega nepokvarljivega blaga.

Francija prehiteva EU

V EU-ju se že nekaj časa pojavljajo pozivi k ukrepom proti tehnološkim velikanom, še posebej glede proizvajalcev mobilnih naprav, kot so denimo Samsung, Huawei in Apple, da oblikujejo pametne naprave, ki jih je mogoče preprosto razstaviti in popraviti. Medtem ko je EU še v fazi teorije, je Francija z začetkom leta uvedla obvezne oznake, s katerimi imajo vsi pametni telefoni, prenosniki, televizorji, pralni stroji in električne kosilnice, ki se prodajajo v Franciji, oceno popravljivosti.

Francija razvršča izdelke na podlagi: težav pri demontaži, vključno z zahtevanim orodjem in tem, kaj drži stvar skupaj (lepilo, vijaki …); kako preprosto je dobiti nadomestne dele; cene popravil … Omenjena francoska zakonodaja vključuje tudi promocijo rabljenih rezervnih delov, podatke o trajanju posodobitev programske opreme in sklad za popravila, ki prispeva k stroškom popravila.

Slovenska vlada je spomladi državljane obdarila s turističnimi vavčerji, s katerimi je želela pomagati slovenskemu turizmu. Francija pa se je denimo odločila, da bo vsakemu državljanu izplačala 50 evrov za popravilo koles, s čimer naj bi povečala uporabo tovrstnih prevoznih sredstev med pandemijo.

Raziskava Eurobarometra je pokazala, da bi 77 odstotkov državljanov EU-ja svoje naprave raje popravilo kot zamenjalo. 79 odstotkov vprašanih pa meni, da bi morali biti proizvajalci dolžni omogočiti popravilo digitalnih naprav ali zamenjavo njihovih posameznih delov.

Potrošniške organizacije: Naprave morajo delovati dlje

Pravica do popravila ni rešitev. Potrošniške organizacije se zavzemamo, da bi morali imeti izdelki zagotovljeno daljšo dobo delovanja,“ poudarja Boštjan Okorn iz slovenske zveze potrošnikov (ZPS). Elektronski in električni izdelki imajo zdaj tudi v Sloveniji zagotovljeno nekajletno garancijo, ki se lahko ob dodatnem plačilu še podaljša. Toda zaplete se, ko izdelek zaradi okvare konča na popravilu. Zakonsko je sicer določen 45-dnevni rok za popravilo, toda izdelek, ki je slabo izdelan, je lahko večkrat deležen popravila. To pomeni, da ga kupec v času popravila, ki se lahko zaradi slabe kakovosti izdelka podaljša, ne more uporabljati. Če bi bil izdelan za daljši čas uporabe, teh težav ne bi bilo.

Še posebej problematični so mobilni telefoni. Nekateri proizvajalci, denimo Apple, skušajo celo ovirati popravila na nepooblaščenih servisih. Mobilne naprave so oblikovane tako, da uporabnik ne more sam zamenjati okvarjene baterije, na trgu pa je še vedno veliko naprav, ki imajo zastarelo programsko opremo, za katero proizvajalci ne omogočajo več nadgradnje.

Krive so tudi potrošniške navade

Raziskovalni projekt evropske potrošniške organizacije BEUC, imenovan Promt (Preizkušanje zastarelih izdelkov z več deležniki), ki poteka od leta 2019 do 2023, skuša ugotoviti, kako zagotoviti, da bi se izdelki uporabljali dlje, kar ustvarja krožno gospodarstvo, ki koristi tako potrošnikom kot okolju.
Potrošniki si želijo dolgotrajnejših izdelkov in menijo, da se njihove naprave po navadi pokvarijo veliko prej, kot bi se smele. Prav tako nekaterih aparatov preprosto ni mogoče popraviti.

Toda tudi številne naprave se ne uporabljajo tako dolgo, kot bi se jih lahko, ker jih kupci opustijo in jih zamenjanjo za novejše različice, med drugim ugotavljajo v potrošniški organizaciji: “Pomislite na pralni stroj, ki se ne bo zagnal, hladilnik, ki pušča kmalu po nakupu, delujoč telefon, ki konča v predalu, ker so vam ponudili novega, ali pokvarjen aparat za kavo brez rezervnih delov.”

Proizvajalci in kupci morajo uskladiti ta vprašanja, da bi izdelki zdržali dlje. V EU-ju so zavrženi hladilniki, računalniki, tiskalniki in kavni aparati med najhitreje naraščajočimi odpadki, ki se letno povečajo za dva odstotka. Zgodnja zamenjava izdelkov predstavlja obremenitev proračunov kupcev in naravnih virov, kar vodi do čezmerne porabe materialov za izdelavo novih izdelkov, še opozarjajo.

Kaj pa so prioritete potrošniških organizacij?

Prizadevamo si, da bi proizvajalci jamčili določeno obdobje vzdržljivosti izdelkov (denimo 10 let, v predlogu sta minimalno dve leti) in v tem obdobju prevzeli odgovornost za morebitne okvare in napake. Dokaz, da je z izdelkom nekaj narobe, bi moral s kupca preiti na proizvajalca vsaj v prvem letu (zdaj je pol leta),” pravi Okorn.

Prav tako bi morali po mnenju potrošniških organizacij obravnavati programsko opremo in pri tem ločiti tisto, ki je potrebna za delovanje naprave ali izdelka (firmware) od uporabniškega vmesnika. Proizvajalec bi moral določen čas skrbeti za varnostne nadgradnje, kupec pa bi moral imeti možnost izbire, ali želi tudi (funkcionalno) nadgradnjo uporabniškega vmesnika.

Eden od pomembnih segmentov pa je t. i. krožno gospodarstvo. Medtem ko je bilo v prvi fazi zaželeno, da se naprave lahko po uporabi reciklirajo, bi naprave v drugi fazi z zagotovljenim okoli desetletja dolgim delovanjem šle na trg rabljenih naprav, denimo pri avtomobilih.

Pomembno je zagotoviti sistem, ki bi izdelkom povrnil drugi ali celo tretji življenjski cikel – ali samo z učinkovito prodajno mrežo rabljenih izdelkov, popravljanjem okvarjenih, njihovo osvežitvijo (refurbishing) ali ponovno izdelavo oziroma predelavo (remanufacturing); pri tem je treba zagotoviti ustrezno zaščito kupcev takšnih izdelkov, tako z vidika informacij, da ne gre za nov izdelek, kot tudi z vidika zagotavljanja jamstva za brezhibno delovanje,” izpostavlja Okorn.

Koristi od dolgotrajnejših naprav bi imeli tako kupci kot okolje

Zveza nemških potrošniških organizacij (VZBV) je izvedla raziskavo, s katero je ugotavljala učinke daljše uporabe televizorjev, pametnih telefonov, pralnih strojev in prenosnih računalnikov, in ugotovila, da trajni izdelki potrošnikom omogočajo velike finančne prihranke in lahko znatno prispevajo k zmanjšanju škodljivih toplogrednih plinov.

Daljša uporaba naprav bi po njihovih ugotovitvah v Nemčiji letno prihranila skoraj štiri milijone ton ekvivalenta ogljikovega dioksida (CO2e) , kar ustreza izpustom skoraj dveh milijonov avtomobilov.

Okolje ne bi bilo edino, ki bi imelo koristi od dolgotrajnejših izdelkov, temveč tudi kupci. Glede na porabo energije in stroške popravil bi lahko sleherni kupec na svojem pametnem telefonu prihranil do 242 evrov, če bi napravo uporabljal sedem let. Povprečno obdobje uporabe pametnih telefonov trenutno znaša približno dve leti in pol. Sicer pa daljši čas uporabe elektronskih naprav, deset let namesto petih, prihrani skoraj 300 evrov. Trenutna doba televizije je trenutno okoli sedem let, medtem ko je bila v preteklosti 13 let.

Korporacije motijo nepooblaščena popravila

Pravica do popravila je za številne potrebna zaradi odnosa največjih svetovnih korporacij proizvajalcev elektronskih naprav. V letu 2020 je se je zgodil epilog pravde, v kateri je družba Apple tožila norveškega serviserja Henrika Husebyja, so poročali mediji. Norveško vrhovno sodišče je lani razsodilo v korist družbe Apple.

Apple je namreč trdil, da naj bi Huseby uvažal “ponarejene” zaslone iPhona. Huseby je to zanikal in navajal, da je preprosto uporabljal prenovljene zaslone iPhona, ki jih v javnosti nikoli ni oglaševal kot originalne dele.

Okrožno sodišče v Oslu je leta 2018 presodilo, da Huseby ni kršil Appleove blagovne znamke, ker nikoli ni trdil, da uporablja neuporabljene originalne rezervne dele. Nato je drugostopenjsko sodišče leta 2019 presodilo, da so uvoženi zasloni nezakonite kopije. Primer je bil pozneje predložen vrhovnemu sodišču.

To je velika zmaga za podjetja, kot je Apple, ki želijo zapreti mala podjetja, kot je moje, in nadzorovati cene popravil. Lahko trdijo, da bodo stroški zamenjave zaslona enaki kot pri nakupu novega, zato popravilo nima nobene vrednosti. Onemogočajo konkurenco in ustvarjajo monopol,” pravi Huseby.

Prenovljeni zasloni, izdelani na Kitajskem, prihajajo iz podjetij, ki s poškodovanega visokokakovostnega originalnega Applovega LCD-zaslona odstranijo razbito steklo in nanj nanesejo novo steklo. Običajno je preostali del sklopa original ali ponovno uporabljen del, stekleni del pa je proizvedel neki tretji proizvajalec.

Huseby je povedal, da Apple uporablja zakon o intelektualni lastnini kot “orožje“, tako da na vsak sestavni del zaslona postavi več logotipov in QR-kod, ker ve, da kitajski sivi trg ne bo posebej ustrezal serviserjem v drugih državah, ki vneto uveljavljajo intelektualno lastnino. To naj bi ustvarjalo nekakšno “ruleto” za serviserje, ki želijo iz Kitajske uvažati cenovno ugodne prenovljene dele. Apple lahko nato carinske organe v teh državah zaprosi za zaseg prenovljenih delov pošiljk.

Zamenjava zaslona na iPhonih je, kot so navajali, na Norveškem na pooblaščenih servisih ocenjena med 185 in 255 evri, Huseby pa je za popravilo računal 75 evrov.

Huseby je nadaljeval pravdo na vrhovnem sodišču, medtem ko so druga podjetja v enakih razmerah popustila Applu, da bi se izognili sojenju in precejšnjim pravnim stroškom.

Podprli so ga z okoli 10.000 evri donacij, ki so prispele iz Norveške, Evrope in preostalega sveta. Po plačilu honorarjev za pritožbe pa se zdaj spopada s hudimi finančnimi posledicami, ki vključujejo plačilo lastne pravne ekipe in 23.000 evrov odškodnine podjetju Apple.

Gregor Cerar, MMC

Vir: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/eu-dovolj-je-elektronskih-naprav-za-enkratno-uporabo-biti-morajo-trajne-in-popravljive/548502

Odrast – postopen odmik od trajne gospodarske rasti, ki izčrpava planet

Intervju z Dušanom Plutom

“Neomejena rast na omejenem planetu ni mogoča, zato imamo v prihodnosti dve možnosti: ali nadaljevati eksistenčno samomorilski model rasti ali pa poiskati drugačne civilizacijske vzorce,” je prepričan Dušan Plut, ki predlaga “odrast”.

Gospodarsko rast smo v družbi dolgo upravičeno povezovali z razvojem in boljšim življenjem. Gospodarsko rast navadni smrtniki doživljamo kot obdobje, ko je dovolj delovnih mest, plače se za vzorec povišajo in posojila postanejo lažje dostopna. Čeprav se zdijo rast BDP-ja, večanje ponudbe in porabe ter nižja brezposelnost suhoparni pojmi, pomembno vstopajo v življenjska obdobja posameznikov. Dinamika kriz in rasti je kruta, a dolgo se je zdelo, da jo je vredno prenašati, saj časi debelih krav slej ko prej prinesejo blagostanje, napredek, srečo … Pa jih res? Kot opozarja dolgoletni profesor geografije in okoljevarstvenik Dušan Plut, smo z nebrzdanim povečevanjem proizvodnje in porabe, pehanjem za materialnimi dobrinami in neprestanim večanjem gospodarske rasti tako močno posegli v svoj planet, da nam ta kmalu ne bo mogel več zagotavljati optimalnega bivalnega okolja, kot nam ga je doslej. Plut je prepričan, da smo na civilizacijskem razpotju, na katerem se moramo resno vprašati, ali lahko nadaljujemo model količinske gospodarske rasti, ki presega zmogljivosti planeta. Je čas, da človeštvo “odraste”, prerazporedi svetovno bogastvo in razmisli o svojih vrednotah, ki spodbujajo nenehno kopičenje materialnih dobrin? Tu se začne razmislek o konceptu odrasti – ideji o družbi, ki se je izvila iz tempa nenehne rasti, a človeku zagotavlja dostojno življenje, ki je v soglasju s številnimi ekosistemi in drugimi živimi bitji na tem planetu.

Nadaljevanje na: https://www.rtvslo.si/okolje/novice/odrast-postopen-odmik-od-trajne-gospodarske-rasti-ki-izcrpava-planet/539590

Larisa Daugul, MMC

Težava s potrošništvom

V okoljskem video eseju, ki so ga pripravili na kanalu Our Changing Climate, se posvečajo problemu potrošništva. Video natančneje prikazuje, kako potrošništvo in raven porabe negirata okoljske koristi trajnostne zelene rasti. Ko neomejeno trošimo, se tudi naša raven rabe materialov in energije povečuje, kar pomeni še težji prehod na obnovljivo energijo. Prazniki, kot sta božič in črni petek, s ponudbami in oglasi moledujeta potrošnike, da kupujemo več. Težava s potrošništvom, potrošnjo, našimi materialističnimi obsesijami in na rast usmerjenim kapitalizmom je v tem, da zaustavlja izjemen napredek na področju energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije. V bogatih državah je treba potrošništvo in potrošnjo uravnotežiti s stanjem, v katerem bomo trošili manj, odrastjo in minimalizmom. Z zmanjševanem stopenj porabe in sprejemanjem odrasti, minimalizma in esencializma, bo prehod v 100% obnovljiv svet bistveno uspešnejši.

Prirejeni transkript:

Leta 2009 je Južna Koreja naredila nekaj izjemnega. Država je 2% svojega BDP-ja, kar je zneslo približno 38,1 milijarde ameriških dolarjev, namenila za okoljske projekte, v upanju, da bo v naslednjih petih letih ustvarila milijon novih zelenih delovnih mest. Cilj je bil hkrati spodbuditi rast v usihajočem gospodarstvu in ustvarjanje nizkoogljične družbe. V nekem smislu je načrt deloval. Gospodarski sistem Južne Koreje je na koncu okreval, toda še v pomembnejšem smislu načrt ni uspel. Od leta 2009 do leta 2014, so se emisije v državi povečale za 11,8%. Torej, kljub velikim naložbam v čisto energijo, širitev železnice in energetsko učinkovitost, so se emisije Južne Koreje še vedno povečevale. Kaj se je zgodilo? Zakaj strategija zelene rasti Južne Koreje ni delovala? V tem video eseju bomo poskušali odgovoriti na to vprašanje, da bi lažje razumeli enega od najbolj zahrbtnih fantomov, ki preganja zeleno energetsko revolucijo: potrošnjo.

Kako potrošnja povzroča podnebne spremembe

December je in ulice New Yorka so v znamenju božiča. Trgovine, drevesa, luči, nakupovalne vrečke, paketi in smeti. Božič je v ZDA sveti kapitalistični praznik, tekom katerega povprečni Američan poveča svoj povprečni letni emisijski odtis za približno 650 kg CO2, medtem ko recimo hkrati za ovojni papir, v katerega zavija svoja darila, porabi 2,6 milijarde dolarjev. Do pred približno 150 leti so za praznike le redko podarjali darila zavita v papir, potem pa so neuradni prazniki, kot je črni petek in veleblagovnice, kot je Macy’s, začeli spodbujati kupce, da nakupovalne vozičke napolnijo s tehniko in drobnarijami, kot način, na katerega izražajo skrb in ljubezen. Danes božično nakupovanje v ZDA odraža potrošniško izkušnjo. Poganja ga zapletena mešanica osebnih želja, družbenih pritiskov, signaliziranja statusa, stresa in propagande, ki v številnih primerih ne delujejo v dobro posameznikovega osebnega počutja, ampak polnjenja računov korporacij. Oglasi na Instagramu in reklamni panoji na Times Squareu nas bombardirajo z vizijami kaj bi lahko bili, če bi le imeli to uro ali ta telefon, kar nas zaklene v svet, v katerem moramo, da bi našli srečo, udobje ali politično spremembo, kupovati stvari. Toda vrsta študij dosledno ugotavlja, da ko so enkrat zadovoljene človekove potrebe, dodatna potrošnja ne izboljšuje našega počutja. Nakupovanje novih telefonov, oblačil in pripomočkov pa ima svojo okoljsko ceno. Kljub temu, da je ugotovljeno, da je le 100 podjetij odgovornih za kar 70% svetovnih emisij, je dejstvo, da smo mi tisti, ki uporabljamo izdelke teh podjetij in kurimo njihovo gorivo. Oziroma so to predvsem bogate skupnosti in države. Ker ravni porabe po svetu niso enake. Povprečni Američan porabi 100-krat več energije kot nekdo iz Indije. In če bi v tem trenutku vsi na svetu živeli na enak način, kot povprečni Nemec, bi se svetovne emisije podvojile. Ko tako tisti v bogatih državah goltajo luksuzne izdelke in najnovejšo tehnologijo, porabljajo energijo in oddajajo emisije v veliko višjih stopnjah, kot države v večinskem delu preostalega sveta, ki so pogosto tudi tiste, ki so deležne največjega števila podnebnih nesreč.

Zakaj se podnebnih sprememb ne moremo rešiti z nakupovanjem

Krivde za prekomerno potrošnjo ne smemo in ne moremo prelagati samo na posameznike. Podjetja in korporacije imajo milo rečeno zelo močan interes, da kupujemo vedno več stvari, saj lahko v nasprotnem primeru bankrotirajo. Tudi zato na svoje izdelke lepijo zelene nalepke in oglašujejo praktično povsod. Celo sama ideja osebnega ogljičnega odtisa (carbon footprint) je samo propagandna kampanja, ki jo je populariziral velikan fosilnih goriv BP (British Petroleum). Ta poteza jim je omogočila še desetletja uporabe fosilnih goriv, ​​tako da so pozornost usmerili stran od svoje vloge pri podnebnih spremembah in namesto tega obtožili posameznika, da ne živi nizkoogljičnega življenjskega sloga ali da ne kupuje pravih stvari. Naravni zaključek v sistemu, ki je prežet z oglasi in kulturnimi normami, ki vse naše čute moledujejo, da kupimo več je, da je naš denar hkrati tudi naš glas. Ideja je v popolnem nasprotju demokratičnemu idealu, po katerem ena oseba pomeni en glas. Verjeli naj bi, da je rast gospodarstva, kar za posameznika pomeni nakupovati več, ne glede na to, ali s tem podpira novo zeleno tehnologijo ali nosi trajnostno izdelana oblačila, način, kako lahko ustavimo podnebne spremembe. Toda dejstvo je, da ta kapitalistični model rasti nasprotuje trudu za zmanjšanje emisij. V zadnjih 40 letih so se svetovne emisije, kljub dramatični širitvi obnovljivih virov energije in energetske tehnološke učinkovitosti, zelo povečale. Da, rast resnično vodi do širjenja novih trajnostnih inovacij, vodi pa tudi do širitve industrij, ki temeljijo na fosilnih gorivih. Samo en odstotek rasti BDP-ja vodi do od 0,5 do 0,8% povečanja emisij. Če bomo še naprej rasli po 3 odstotke na leto, bo do leta 2043 svetovno gospodarstvo dvakrat večje kot je zdaj, kar pomeni, da bo približno toliko večja tudi poraba energije, s tem pa bo veliko težja tudi naloga prehoda v svet brez emisij. Nečemu se bomo torej morali odpovedati. In ta nekaj je potrošnja v bogatih državah.

Kakšne možnosti imamo?

Žalostno dejstvo je, da bo širitev tehnologij brez emisij, da bi zagotovili svetovne energetske potrebe ali tako imenovano ločevanje emisij od rasti, izredno težka naloga. To je naloga, ki jo je Južna Koreja poskusila že leta 2009 in naletela na posledice v rast usmerjenega gospodarstva. Razlog, zakaj so se v Južni Koreji emisije v petih letih še vedno povečale za 11,8% je v tem, ker je njihova skupna poraba energije prehitevala projekte nameščanja obnovljivih virov in energetske učinkovitosti. Torej so emisije, ki so jih prihranili z zeleno tehnologijo izničili s splošnim povečanjem ravni porabe. Torej, kakšne možnosti sploh imamo? Nedavna študija je ugotovila, da bi lahko svet do leta 2050 podpiral trikratnik sedanjega števila svetovnega prebivalstva, če bi se svetovna raven porabe zmanjšala za 60%, nazaj na raven iz leta 1960. Najpomembneje pa je, da študija trdi, da bi to bilo mogoče in bi hkrati lahko še vedno ohranjali ali celo izboljšali dostojen življenjski slog za vse. V svojo opredelitev dostojnega življenja so raziskovalci vključili prenosnike, udobne klimatske sisteme, dostop do razširjene transportne mreže in univerzalno zdravstveno varstvo. Da bi dosegli tak svet, v katerem bi lahko vsi uživali v spodobnem življenjskem slogu, hkrati pa bi se izognili podnebnim izrednim razmeram, raziskovalci predlagajo dvojni pristop. Na strani povpraševanja bi se morala raven porabe v državah z danes najvišjo stopnjo potrošnje na prebivalca znižati za kar 95%. To pomeni, da si ne bi mogli več privoščiti druge hiše ali jesti rdečega mesa vsak dan v tednu. Hkrati s tem pa mora potekati obsežno uvajanje napredne tehnologije v energetsko učinkovitost, obnovljivo energijo in druge sektorje. Model napoveduje, da bi skupaj ti scenariji lahko svetovni populaciji omogočili dobro življenje v svetu brez emisij. Če vse to zveni strašljivo, Hope Jahren, avtorica knjige »The Story of More: How We Got to Climate Change and Where to Go from Here« (Zgodba o več: kako smo prišli do podnebnih sprememb in kako naprej), primerja ta prihodnji življenjski slog z življenjem v Švici v 1960-ih, kar se vendarle ne zdi tako slabo, še posebej glede na to, da bi tako lahko živeli vsi ljudje na svetu.

K odrasti

Ključno je, da zmanjševanje emisij ali tako imenovano ločevanje emisij od rasti, ni dovolj, da bi lahko dovolj hitro preprečili najslabši scenarij podnebnih sprememb. Med rešitve je treba vključiti zmanjševanje porabe, če se želimo hitro pred letom 2050 spoprijeti s podnebno krizo. Toda breme te naloge ne bi smelo biti na posamezniku, to je naloga vlad in prav tistih korporacij, ki so ta problem sploh ustvarile. Predstavljajte si za trenutek, če bi namesto lobiranja za subvencije za fosilna goriva in porabe milijonov za propagando, ki nam sporoča, naj zmanjšamo svoj ogljični odtis, BP moral svojo vlogo pri podnebnih spremembah opravljati tako, da bi fosilna goriva pustil v tleh in razvijal obnovljivo energijo, hiter javni prevoz in tehnologije za energetsko učinkovitost. Predstavljamo si lahko, da bi bila naloga zmanjševanja naše porabe in emisij verjetno veliko lažja. Odrast je pot, ki jo moramo jemati resno, če se želimo spoprijeti s podnebnimi izrednimi razmerami. Čeprav se ne moremo pretvarjati, da bi lahko napovedali daljnosežne posledice, ki bi jih ustvarilo zmanjševanje rasti, vemo eno: manjše kot bodo naše globalne potrebe, lažji bo prehod.

Zeleni petek: Odrast (RTV Slovenija)

Napotila:

https://www.bukla.si/knjigarna/enciklopedije-in-slovarji/odrast.html

https://www.facebook.com/groups/105002116579103/

https://www.delo.si/sobotna-priloga/odrast-ekosistemski-odgovor-na-okoljsko-podnebno-krizo/

https://4d.rtvslo.si/arhiv/zeleni-petek/174735253

Reklamokracija

Redna glosa Marka Radmiloviča na Valu 202

Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. »Reklame« po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic.

Recimo vitamin »D« se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva! Danes ga je moč najti v vseh mogočih izdelkih in sončenje je v trenutku postalo nekaj neskončno predmodernega.

Potem so tu vedno obsežno reklamirani izdelki kozmetične industrije, ki po novem namesto parfumov in krem ponuja razkužila za roke. Reklamiranje razkužila za roke je neskončno manj zapeljivo od reklame za parfume; a kot že tolikokrat reklamarska industrija dela najboljše, kar zna pri obveščanju in osveščanju javnosti o svežih izdelkih razvitega potrošništva …

Ker je nova realnost precej kruta realnost, se je v reklamiranje tržne niše – ki je smrt – vključila ena najbolj potentnih gospodarskih panog – zavarovalniški sektor. Včasih zavarovalničarji v reklamiranju zavarovanj niso šli dlje kot do kakšne zlomljene noge; vsaj glede pokvarljivosti človeškega telesa … Danes pa nam zavarovalnice predvajajo reklame, ki prikazujejo srečno družino, a hkrati ne izključujejo temnih oblakov na obzorju, za katerimi preži smrt … Ena izmed zavarovalnic ponuja sklenitev zavarovanja v primeru smrti kar po telefonu! Torej če čutite bolečine v prsih, vas sili na kašelj, ste starejši od sedemdeset let in imate pridružene bolezni, brž pokličite svojega zavarovalniškega zastopnika … sorodstvo vam bo hvaležno.

Ampak nobeno od teh reklamarskih področij ni tako eksplodiralo, kot so nas preplavile reklame za hrano in posledično za trgovske verige. Saj so bile reklame za prehrambne veletrgovce že prej; a sodobne trgovske reklame so tako množične in kar je še pomembnejše – tako identične, da se razumnemu dozdeva, kot da gre ves čas za eno in isto propagandno sporočilo.

V opisu se omejimo samo na televizijski medij, ki si tradicionalno reže največji del oglasnega kolača:
»cinglajoča glasba, počasna, mehka slika, vedno en in isti globok glas katerega naših dramskih prvakov ter pastorala slovenske pokrajine. Sporočilo po navadi vsebuje tri temeljne besede: domače, slovensko in poceni …«

Ampak najbolj zanimive so upodobitve proizvajalcev kmetijskih pridelkov, se pravi kmetov, kot jih interpretira slovenska ustvarjalna elita. Gre za čvrste, lepe, krepke in zdrave ljudi. Niti slučajno niso podobni slovenskemu kmetu, ki ga je moč srečati na slovenskem podeželju: utrujenemu, zgaranemu, postaranemu, le ob praznikih in nedeljah delno sproščenemu …

V reklamah so kmetje videti zelo urbano; v jeansu, s karirastimi srajcami, novim orodjem, čistimi stroji in rokavicami na rokah. Videti so negovani in so navdušeni, da lahko brkljajo po zemlji, zvečer pa se dobijo ob preobloženi mizi na pirovanju, ki bi jim ga zavidali še Vikingi …

Vse skupaj bi bil benigni okrasek k čudaškosti koronačasov, ko ne bi reklame za hrano oz. kmetijske pridelke v sebi nosile temeljnega nasprotja slovenske pridelave hrane … Mimogrede; v povezavi z idealiziranjem slovenskega kmeta v televizijskih reklamah so se že oglasila nekatera stanovska združenja slovenskega kmetstva, vendar so centri trgovske moči v navezavi s kreativnimi direktorji oglaševalskih agencij prevelika ovira, da bi se njihovi pomisleki slišali.

Ne odkrivamo nič novega, ko opozorimo na temeljni problem verige preskrbe s hrano v Sloveniji … Fenomen ali trend, ki mu v nekaterih gospodarskih okoljih in pri nekaterih prehrambnih izdelkih pravijo »pravična trgovina«, je pri nas samo v sledovih. Čeprav nastopa kot proizvajalec, je kmet v prehrambeni verigi globoko deprivilegiran in vrhovni krvosesi, ki potrošniku sicer obljubljajo nizke cene, hkrati pa cenovno izsiljujejo proizvajalce, so seveda trgovske verige. Problem, s katerim se kmetijska politika že desetletja dolgo spopada, ni ne nov ne preprosto rešljiv; vendar je koronakriza zadevo, vsaj po našem mnenju, končno vrgla iz tečajev.

Kaj se bo zgodilo?

Na koncu, ko bomo porabili vse subvencije, ko bomo najprej pregnali in nato ponovno ustoličili vse elite, ko bomo zrušili zdravstveni in šolski sistem, ko bomo zastrupili medčloveške odnose, bo na koncu prišlo do hrane. Danes je je še v izobilju in vsake toliko nas pomirijo, da je ne bo zmanjkalo; a enako so nam jamčili tudi svobodo … »Nikoli je ne bo zmanjkalo,« so nam govorili trgovci polnih malh svobode.

»Čemu bi zmanjkalo hrane?« vpraša zaveden, dobro informiran in dobro situiran državljan, ki pa je kljub vsemu, kot velika večina, prepričan, da hrana raste v skladiščih trgovin; če ne tam pa vsaj v ogromnih logističnih centrih ob avtocestah.

Hrane bo zmanjkalo preprosto zato, ker se bo slovenski kmet gospodarsko zlomil; ker je kapitalistični vrč tako dolgo hodil po vodo na deželo, da se je ali pa se bo v kratkem razbil. Vzemite katerikoli kmetijski izdelek že hočete; z nekaj osnovnega gospodarskega vedenja in s pričevanjem sorodnika, ki na vasi živi od zemlje, vam bo jasno, da je velika večina slovenske kmetijske proizvodnje na mehanskem predihavanju. Če razkrijemo absurd kmetijske proizvodnje z začetka oddaje: milijone litrov vrhunskega slovenskega vina se je spremenilo v razkužilo za roke; za obupanega kmeta je v plastičnem dozirniku vino še vedno bolj profitabilno kot na polici veletrgovine.

Ukrep proti tej anomaliji je star in znan od tistega dne, ko se je prekinila generična vez med kmetom in tržnim dnem … in so namesto tega prišli trgovci z novci.

Ti bi morali zmanjšati svoje marže in bi bil mir … kar pa se ne bo zgodilo, kajti koncept rezanja veje, na kateri sedijo, je za kravatarje v upravnih odborih nekaj, kar sega čez obzorje njihovega razumevanja … korona gor ali dol!

Iz povedanega sledi, da so pocukrane reklame, ki vas spodbujajo k nakupu zdrave, vrhunske in kakovostne slovenske hrane v točno določeni trgovski verigi grobo norčevanje iz slovenskega kmeta; tako glede zunanje podobe kmetov in kmetic kot tudi norčevanje iz njihovega dela ter nazadnje tudi norčevanje iz podeželja … iz tistega podeželja, ki z vedno večjimi gospodarskimi, socialnimi, infrastrukturnimi in kulturnimi težavami pospešeno tone v fevdalizem.

Marko Radmilovič, Val 202

Vir: https://www.rtvslo.si/kolumne/marko-radmilovic/reklamokracija/543352

V iskanju dokaza o hibridnem oglaševanju v novinarstvu: o stališču NČR

Začnimo s hipotetičnim primerom, ki je v praksi nadvse realen: po nekem naključju ste novinar, morda na javni radioteleviziji in z dobrim dometom branosti, nekdo vam znova plača pot na čisto drugi konec sveta, ampak izbira vaše malenkosti se je, če verjamemo, odvila po naključju, ne na vašo pobudo, na koncu pa po tretjem naključju v nizu napišete še eno čudovito reportažo z mondene in luksuzne turistične lokacije, ki vas je po prvem naključju gostila.

Prijava kršitve na NČR

Je z vidika novinarske etike s tem početjem kaj narobe? Skušnjava se najbrž pojavlja v vrsti novinarskih profilov, v turističnem, avtomobilskem, kulturnem, lifestyle žanru, tokrat se je v predvsem v kulinaričnem. Oktobra lani sem Novinarskemu častnemu razsodišču (NČR) prijavil novinarko MMC RTV Slovenija, ker me je preprosto preveč ljudi opozorilo na njeno za javni servis sploh nenavadno novinarsko prakso v kombinaciji prej omenjenih treh naključij (Prijava na Novinarsko častno razsodišče: Kaja Sajovic in kršitve kodeksa na MMC RTV Slovenija).

Te dni sem lahko prebral »Stališče NČR DNS in SNS« v tej zadevi, objavljeno na straneh NČR. Dosedanje zgodbe ne mislim preveč na široko obnavljati, saj je objavljena v obeh povezavah, zato le na kratko: v svojem sklepu so zapisali, da je novinarka Kaja Sajovic kršila 26. člen kodeksa, ni pa kršila 25. člena. Prvi od omenjenih govori o dejanskem ali navideznem konfliktu interesa in nalaga, da se mora pri svojem delu novinar odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim. Po mnenju NČR bi se novinarka »izognila vtisu konfliktov interesov, če bi v člankih jasno poudarila, kdo financira njena potovanja. Njen pomislek, da bi izjava o kritju stroškov izničila njeno delo, je neupravičen. Saj ravno s tem, da pušča odprto vprašanje o financiranju, dopušča tudi dvom o zgolj novinarskih namenih obiska.«

Odločitve ne bom podrobneje komentiral glede, ker je NČR sprejel mojo razlago in prepoznal kršitev, sugeriral pa je tudi rešitev: novinarka bi morala jasno zapisati, kdo jo je financiral. Usmeril se bom v kršitev 25. člen kodeksa, ki je ni prepoznal.

Win-win-win

Naj spomnim, po njem »prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil ni dopustno. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če obstaja kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi ali politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni.«

Ni dvoma, marsikateri novinar je pri svojem delu naletel na takšno ali drugačno ponudbo za uslugo, pri čemer najbrž vstopnice in akreditacije res ne štejejo kaj prida: novinarstvo je postalo premočno prepleteno z odnosi z javnostmi in oglaševanjem, vsaka od strani vidi v takem početju koristi zase in za druge, v navidezno prijazni win-win-win situaciji, kjer so vsi vpleteni zadovoljni, pa je potem najbolj na preizkušnji verodostojnost novinarskega poklica in končno tudi stanje kvalitete demokracije.

Od akreditacije do oglaševanja

Seveda je odločitev o objavi nekega prispevka, kakor tudi njegova vsebina, v domeni urednika in novinarja, toda najbolj zanimivi za razlago so »mejni« primeri in takšen je tudi omenjeni: v kakšni meri je plačilo poti, nastanitev, pogostitev ali drugačna oblika usluge ali plačila novinarju že način pogojevanja objave, če mu potem sledi bolj ali manj naklonjeni »oglasni« novinarski prispevek?

Na tej točki se pojavi vprašanje prej omenjenih treh naključij. Kaja Sajovic se je kot novinarka RTV Slovenija pred NČR odkrito branila z »argumentom iz splošne prakse« in omenila »koncept akreditiranja«, ki pri »novinarju predpostavlja določene ugodnosti«, navaja pa tudi nekaj zanjo enakovrstnih praks: poti v Bruselj, ki jih krije EU, poti na olimpijske igre, poti na rock festivale in filmske festivale in podobno. Dejansko so našteti primeri zelo različni od njenega in tudi med sabo.

Uvedba zahteve po dokazu

Poglejmo si ključni moment utemeljitve NČR, zakaj ni prišlo do kršitve 25. člena, ki obenem dokaj nenavadno vsebuje predvsem priporočilo:

»Glede na zasičenost oglaševalskega in tudi medijskega prostora je novinarsko pričevanje postalo ena od sodobnih oglaševalskih tehnik za predstavitev določenega produkta ali storitve. Področje kulinarike ter širše turističnega novinarstva se sprehaja po tanki meji med oglaševanjem in novinarstvom. V izogib vtisu oglaševanja bi bilo priporočljivo, da novinar razkrije, kdo je financiral določeno potovanje in skuša poskrbeti za čimbolj objektivno, tudi kritično predstavitev. In čeprav so organizatorji Kaji Sajovic pogosto plačali nastanitev, pogostitve, ni nobenih dokazov, da bi plačali oziroma usmerjali tudi njeno objavo člankov in samo vsebino.«

Do kršitve torej ni prišlo, ker ni dokazov, da je prišlo do »plačane objave«. S tem smo dejansko prišli do hipotetične situacije, ki jo omenjam na začetku zapisa: nekdo novinarju plača pot na drugi konec sveta, to lahko stori tudi večkrat, novinar bo potem naredil reportažo npr. o nastanitvi plačnika (»organizatorja«) ali storitvi ali proizvodu, ki jih ponuja, a to ne bo štelo za združevanje novinarskega in oglaševalskega besedila. Zakaj ne?

Pojem plačane objave

Ker je NČR uvedel čisto specifično razumevanje pogoja, ki mora biti izpolnjen: plačana mora biti sama objava, za kar pa pogrešajo dokaz. Pojem »plačana objava« torej korelira izključno z neko obliko plačila ali »usmerjanja objave in vsebine«, vendar ob tem financiranje poti, nastanitev in pogostitev ne štejejo za izpolnitev pogoja, kar izrecno povedo.

Takšna odločitev NČR se mi zdi že skoraj precedenčna in verjetno precej odločilna za vse prihodnje primere presojanja. Pričakovanje (materialnega?) dokaza plačila prepoznavanje kršitve kodeksa še zaplete, saj tovrstnega preverjanja verjetno NČR sam ne izvaja, niti za to ni poklican, ne morejo ga pričakovati niti od pritožnika. Kar pa pomeni, da je zahteva po dokazni evidenci nesmiselna omejitev, ki na koncu zaščiti kršitelje 25. člena. Je kaj drugače, če kot kriterij ločeno vzamemo »usmerjanje objave« oziroma »usmerjanje vsebine objave«? Ni, saj tudi tega v formalnem smislu največkrat ne bo mogoče preveriti, kar pa pomeni, da se za kršitve tega člena na stežaj odpirajo vrata.

Nenaključna naključnost

Če jo želi v podobnih primerih NČR res prepoznati, bo moral vpeljati interpretativno možnost presojanja in priznati, da seštevek treh prej omenjenih ponavljajočih se naključij (da se novinar, ki je posredno ali neposredno plačan, znajde na drugi strani sveta in potem objavi novinarski prispevek, ki promocijsko prezentira izbrano lokacijo, izdelek ali storitev) res ne more biti toliko nenaključen, da bi ne mogli prepoznati novinarskega motiva po objavi hibrida oglaševalskega in novinarskega izdelka. Sploh pa ne v primeru, ko novinarka sama priznava, da to počne nenehno, da so stroški deloma plačani s strani organizatorja in da »najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV.«

Če je novinarka kršila 26. člen kodeksa, saj bi morala napisati, kdo financira njena potovanja, pa NČR nenavadno ne prepoznava oglaševalske tendence v »naključnih« reportažah. Absolutno drži, da plačilo poti, nastanitev ali pogostitev novinarju še ne pomeni nujno, da bo ta pisal naklonjeno, toda kako verjetno je, da bo še naprej ostal nadvse zaželeni in vedno znova financirani gost na prestižnih luksuznih destinacijah, če tega ne bo počel? Zato smo spet pri visoko postavljeni zahtevi po dokazovanju plačila.

Pričakovanje višjih novinarskih standardov na RTV Slovenija

Da je nekaj s tem stališčem sumljivo narobe, je ugotovila članica NČR Irena Brejc, spisala ločeno mnenje in mi kot pritožniku dala prav:

»Od javne RTV smemo pričakovati višje novinarske standarde kot od medijev v zasebni lasti, ki načeloma lahko promovirajo karkoli. V sicer privlačnih turistično-potopisno-kulinaričnih člankih novinarke zunanjepolitične redakcije zato izrazito umanjka pojasnilo, instrukcija uredništva (‘disclaimer’), kdo ji plača »večerjo na drugem koncu sveta, potem ko konča svoje običajno delo v službi«. Lahko bi ga vsakič spretno vpletla v svojo reportažo. Nemogoče je verjeti avtorici, da njeni neznani gostitelji za razkošja, ki jih nudijo, ne pričakujejo protiuslug v obliki novinarskih prispevkov, kot piše v odzivu na pritožbo. Če ne bi bila v službi na največjem mediju v državi (kjer ji očitno objavijo vse, da lahko izpolni delovno normo), najbrž tudi ne bi bila vabljena v najbolj eksotične resorte in drage restavracije na oddaljene konce sveta. Pritožnik novinarki zato upravičeno očita kršenje 25. člena novinarskega kodeksa, ki novinarjem ne dopušča niti zastrtega prepletanja oglaševalskih in novinarskih besedil. Obravnavano besedilo namreč zmanjšuje verodostojnost novinarske skupnosti na sploh, v tem primeru še posebej sodelavcev na MMC RTV Slovenija, ki je javni in ne komercialni servis.«

Zavist in principi

Kaj povedati za konec? Predvsem velja izraziti zaskrbljenost, da tokratno branje 25. člena novinarskega kodeksa in posledično dopuščanje mešanja novinarskih in reklamnih sporočil ne bo postalo rutinsko. Vsekakor moram zanikati smešen argument novinarke, da »so njene domnevne kršitve v resnici zgolj izgovor za golo zavist« – nikakor, naj uspešno nabira ponudbe za potovanja in uživa na novih destinacijah, očitno ima podporo urednikov na RTV Slovenija in širšega novinarskega ceha. Kot vselej, me je tudi tokrat zanimala zgolj praksa sledenja novinarskim principom v državi in njihova prihodnja usoda. In tudi te ne zavidam.

Glede na jasno zapisane instrukcije NČR pa smemo pričakovati, da bo poslej podatek o svojih sponzorjih v novih reportažah javno objavljala.

Boris Vezjak

Vir: https://vezjak.com/2020/06/10/v-iskanju-dokaza-o-hibridnem-oglasevanju-v-novinarstvu-o-staliscu-ncr/