Tagged: Možgani

Zakaj pametni ljudje verjamejo mitom o koronavirusu

Veliko pametnih ljudi, od študentov do politikov, je nasedlo nevarnim lažem, ki se širijo o novem koronavirusu. Zakaj? In kako se lahko zaščitimo pred napačnimi informacijami?

Žalostna resnica je, da bo vsaka zdravstvena kriza sprožila svojo pandemijo napačnih informacij.

V 1980-ih, 1990-ih in 2000-ih smo videli širjenje nevarnih laži o aidsu – od prepričanja, da je bil virus HIV ustvarjen v državnih laboratorijih, do ideje, da so testi za virus HIV nezanesljivi in vse do izjemno neutemeljene teorije, da ga je mogoče zdraviti s kozjim mlekom. Tovrstne trditve so povečale tvegano vedenje in zaostrovale krizo.

Zdaj smo priče svežemu pojavu lažnih novic – tokrat okoli pandemije koronavirusa. Na socialnih omrežjih – od Facebooka do WhatsAppa – pogosto deljene napačne informacije vključujejo vse od tega kaj je izbruh povzročilo, do tega, kako lahko preprečite, da bi zboleli.

V najslabšem primeru so tovrstne ideje škodljive same po sebi – nedavno poročilo iz ene od pokrajin v Iranu je ugotovilo, da je več ljudi umrlo zaradi pitja industrijskega alkohola, ki je temeljilo na lažni trditvi, da vas lahko zaščiti pred Covid-19, kot od samega virusa. Toda tudi na videz neškodljive ideje lahko vas in druge zvabijo v lažni občutek varnosti in vas odvrnejo od upoštevanja vladnih smernic ter spodkopavajo zaupanje v zdravstvene uradnike in organizacije.

Obstajajo dokazi, da se tovrstne ideje obdržijo zelo dolgo. Ena od anketa, ki sta jo marca 2020 opravila YouGov in Economist, je na primer ugotovila, da kar 13% Američanov verjame, da je kriza Covid-19 prevara, medtem ko jih neverjetnih 49% verjame, da je epidemijo umetno povzročil človek. Čeprav bi upali, da nam lahko boljši premislek ali izobrazba pomagata pri razlikovanju ​​dejstev od fikcije, ni težko najti primerov številnih izobraženih ljudi, ki prav tako nasedejo tovrstnim napačnim informacijam.

Vzemimo za primer pisateljico Kelly Brogan, vidno teoretičarko zarot v zvezi s Covid-19; diplomirala je na MIT-ju (Massachusetts Institute of Technology) in študirala psihiatrijo na univerzi Cornell (Cornell University). Kljub temu je zanikala jasne dokaze o nevarnosti virusa v državah, kot sta Kitajska in Italija. Šla je celo tako daleč, da je postavila pod vprašaj osnovna načela mikrobiološke teorije in hkrati podpirala psevdoznanstvene ideje.

Tudi nekateri svetovni voditelji – za katere bi upali, da bodo, ko gre za neutemeljene govorice, imeli boljšo razsodnost – so krivi širjenja netočnih informacij glede nevarnosti izbruha in promocije nedokazanih zdravil, ki lahko naredijo več škode kot koristi, kar je Twitter in Facebook napeljalo v korak brez primere in k odstranitvi tovrstnih objav.

Na srečo psihologi ta pojav že proučujejo. Njihove ugotovitve nam lahko ponudijo nove načine, kako se zaščititi pred lažmi in pomagajo preprečiti širjenje teh dezinformacij ter neumnega vedenja.

Informacijska preobremenitev

Del težave izvira iz narave samih sporočil.

Ves dan, vsak dan smo bombardirani z informacijami, zato se pri odločanju ali je nekaj resnično, pogosto zanašamo na svojo intuicijo. Kot smo v programu BBC Future že opisal v preteklosti, lahko trgovci z lažnimi novicami resničnost svojih sporočil okrepijo s pomočjo nekaj preprostih trikov, ki nas odvrnejo od uporabe sposobnosti kritičnega razmišljanja – na primer preverjanja verodostojnosti določenega vira. Kot pravijo avtorji ene od študij: »Ko misli neovirano brzijo mimo, jim ljudje prikimavajo

Eryn Newman z Avstralske nacionalne univerze (Australian National University) je na primer pokazala, da lahko preprosta prisotnost slike ob določeni izjavi poveča naše zaupanje v njeno točnost – tudi če je le bežno povezana s podano trditvijo. Recimo povsem generična slika virusa, ki spremlja nekatere trditve o novem zdravljenju, morda ne bo podkrepila same izjave, a nam bo pomagala pri vizualizaciji nekega splošnega scenarija. To »procesno pretočnost« jemljemo kot znak, da je trditev resnična.

Iz podobnih razlogov bodo napačne informacije vsebovale opisni jezik ali nazorne osebne zgodbe. Vsebovale bodo tudi ravno dovolj znanih dejstev ali številk – na primer navajale imena priznanih zdravstvenih organov -, da se laž pokaže prepričljivejša in se naveže na naše obstoječe znanje.

Tudi najbolj preprosto ponavljanje izjave – ne glede na to, ali gre za isto besedilo ali več različnih sporočil, ki ga zgolj povzemajo – lahko s povečanjem občutka domačnosti, ki ga pomotoma zamenjujemo za dejansko resničnost, poveča njeno »resničnost«. Torej, pogosteje ko vidimo nekaj na svoji časovnici, večja je verjetnost, da bomo menili, da je to res – tudi če smo bili prvotno do tega skeptični.

Delimo preden razmislimo

Propagandisti in trgovci z napačnimi informacijami že dolgo poznajo te trike, današnji socialni mediji pa lahko našo nagnjenost k lahkovernosti samo še poslabšajo. Nedavne raziskave kažejo, da mnogi ljudje refleksno delijo vsebine, ne da bi sploh pomislili na njihovo resničnost.

Gordon Pennycook, eden vodilnih raziskovalcev na področju psihologije dezinformacij na Univerzi v Regini (University of Regina) v Kanadi, je udeležence ene od študij prosil, naj razmislijo o mešanici resničnih in napačnih naslovov o izbruhu koronavirusa. Ko so jih posebej prosili naj presodijo resničnost izjav, so udeleženci ugotovili, da so lažne novice resnične v približno 25% primerov. Ko pa so jih povprašali, ali bi te naslove delili, pa jih je približno 35% odgovorilo, da bi lažne novice posredovali naprej – ker je 10% več.

»To nakazuje, da so ljudje delili gradiva, za katerega bi, če bi o njih malo razmislili, lahko vedeli, da so lažna« pove Pennycook. (Kot večina najnovejših raziskav o Covid-19, tudi ta še ni recenzirana, a je bil njen osnutek objavljen na spletni strani Psyarxiv.)

Mogoče so se spraševali predvsem, ali bo neka njihova objava deležna všečkov in retvitov, namesto da bi premislili njeno resničnost. »Socialni mediji ne spodbujajo resnice,« pravi Pennycook, »kar spodbujajo, je predvsem vključenost.«

Ali pa so morda menili, da bi lahko odgovornost presoje prenesli na druge, češ naj presodijo sami: veliko ljudi je lažno informacijo delilo z nekakšno izjavo o odpovedi odgovornosti, dodali so ji nekaj v stilu: »Ne vem, če to drži, ampak …«. Mogoče menijo, da če je informacija na kak način vendarle resnična, bi to lahko pomagalo prijateljem in sledilcem, če pa ni resnična, potem je neškodljiva – zato ta inercija po deljenju, ne zavedajoč se, da lahko deljenje takšne informacije povzroča tudi škodo.

Ne glede na to ali ponujajo obljube o kakšnem domačem zdravilu ali trditve o nekakšni temni državni zaroti, obljuba sprožitve močnega odziva pri njihovih sledilcih, ljudi odvrne od postavljanja najbolj očitnega vprašanja.

To vprašanje bi seveda moralo biti: ali je res?

Premagovanje reakcij

Klasične psihološke raziskave kažejo, da nekateri ljudje svoje refleksne odzive preglasijo lažje kot drugi. Ta ugotovitev nam lahko pomaga razumeti, zakaj so nekateri ljudje bolj dovzetni za lažne novice kot drugi.

Raziskovalci kot je Pennycook, za merjenje te težnje uporabljajo orodje imenovano »kognitivni refleksivni test« (cognitive reflection test) ali CRT. Da bi lažje razumeli kako deluje, razmislite o naslednjem vprašanju:

»Emilyin oče ima tri hčerke. Prvima dvema je ime April in May. Kako je ime tretji hčerki?«

Ste odgovorili June? To je intuitiven odgovor, ki ga poda veliko ljudi, toda pravilen odgovor je seveda Emily.

Da lahko pridete do te rešitve, se morate zaustaviti in preglasiti svoj intuitivni odziv. Zaradi tega razloga CRT vprašanja niso toliko preizkus surove inteligence, kot preizkus nagnjenosti k uporabi inteligence na način, da o stvari premislimo temeljito na deliberativen, analitičen način, namesto da se zanesemo na svojo začetno intuicijo. Ljudi, ki tega ne naredijo, psihologi pogosto imenujejo »kognitivni skopuhi«, saj imajo morda na zalogi velike mentalne rezerve, vendar jih ne »uporabljajo«.

Kognitivna skopost nas dela dovzetne za številne kognitivne pristranosti, prav tako pa se zdi, da spreminja način, kako dostopamo do informacij (in napačnih informacij).

Ko je na primer šlo za izjave o koronavirusu, je Pennycook ugotovil, da so ljudje, ki so se na CRT testu slabo odrezali, manj kritično presojali izjave, ki so jim verjeli in so jih bili pripravljeni deliti.

Matthew Stanley z univerze Duke (Duke University in Durham) v Severni Karolini (ZDA) je pri dovzetnosti ljudi za lažne teorije o kronavirusu poročal o podobnem vzorcu. Ne pozabite, da približno 13% državljanov ZDA verjame tem teorijam, ki bi lahko potencialno ljudi odvrnile od ustrezne higiene in socialnega distanciranja. »Trinajst odstotkov je več kot dovolj, da bi lahko temu virusu omogočili zelo hitro širjenje«, pravi Stanley.

Ko je kmalu po opravljeni prvotni YouGov/Economist anketi testiral udeležence, je ugotovili, da so ljudje, ki so na CRT testu dosegli slabši rezultat, bistveno bolj dovzetni za te napačne argumente.

Ti kognitivni skopuhi so tudi manj verjetno spremenili svoje vedenje, da bi tako preprečili širjenje bolezni – kot je na primer umivanje rok in socialno distanciranje.

Ustavimo širjenje

Če vemo, da ima veliko ljudi – tudi zelo inteligentnih in izobraženih – tovrstne »skopuške« tendence po nekritičnem sprejemanju dezinformacij, bi nam to lahko pomagalo ustaviti širjenje dezinformacij.

Glede na to kako deluje širjenje lažnosti – ideje, po kateri »samo prikimavamo, medtem ko misli neovirano tečejo mimo nas«, se morajo organizacije, ki poskušajo te mite razkriti, izogibati preveliki kompleksnosti.

Namesto tega bi morale dejstva predstavljati čim bolj preprosto – po možnosti s pripomočki, kot so slike in grafi, ki pomagajo pri vizualizaciji idej. Kot pravi Stanley: »Potrebujemo več komunikacijskega in strateškega dela, da dosežemo tiste ljudi, ki niso tako pripravljeni na razmišljanje in deliberacijo.« Preprosto ni dovolj, da predstavimo trden argument in upamo, da se bo prijel.

Če lahko, se morajo te kampanje tudi same izogibati ponavljanju mitov. S ponavljanjem se ideja udomači, kar lahko poveča njeno resničnost. To seveda ni vedno mogoče, toda kampanje lahko vsaj poskusijo narediti resnična dejstva vidnejša in bolj izstopajoča od mitov, da bi tako bolj verjetno ostala v glavah ljudi. (Tudi zaradi tega sem v tem članku o lažnih teorijah navedel tako malo informacij, kot je bilo le mogoče.)

Ko govorimo o našem lastnem vedenju na spletu, se lahko poskusimo emocionalno distancirati od posamezne vsebine in malo bolj poglobljeno razmisliti o njeni dejanski podlagi, preden jo posredujemo naprej. Ali temelji na govoricah ali na trdnih znanstvenih dokazih? Ali ji lahko sledimo do izvira? Kako se primerja z obstoječimi podatki? In ali se avtor pri podajanju svoje plati zgodbe naslanja na običajne logične napake?

To so vprašanja, ki bi si jih morali zastaviti – ne pa, ali bo naša objava nabrala dovolj všečkov in ali bi lahko bila na kak način drugim »v pomoč«. Obstaja kar nekaj dokazov, da lahko z nekaj prakse vsi v tovrstnem razmišljanju postanemo boljši.

Pennycook predlaga, da bi lahko socialna omrežja z nekaj precej preprostimi posegi svoje uporabnike spodbudila k večji previdnosti. V svojih eksperimentih je ugotovil, da če udeležence prosi, da ocenijo dejansko resničnost posamezne trditve, udeležence pripravi do tega, da začnejo o izjavah bolj kritično razmišljati, tako da so bili potem tudi več kot dvakrat bolj odgovorni glede informacij, ki so jih delili.

Kot pove, bi to v praksi lahko pomenilo preprost samodejen opomnik, s katerim bi platforma občasno opozorila uporabnika, da naj dvakrat premisli, preden nekaj deli, čeprav bi lahko natančno testiranje pomagalo podjetjem najti najbolj zanesljivo strategijo.

Splošno zdravilo za to ne obstaja. Tako kot pri poskusih, da bi obvladali sam virus, bomo potrebovali širši pristop tudi za boj proti širjenju nevarnih in potencialno življenje ogrožajočih dezinformacij.

S tem, ko se bo kriza poglabljala, bo postala zajezitev tega širjenja odgovornost vseh.

David Robson

David Robson je avtor knjige The Intelligence Trap (Past inteligentnosti), ki preučuje, zakaj pametni ljudje ravnajo neumno in načine, kako lahko vsi sprejemamo pametnejše odločitve. Na Twitterju ga najdete na @d_a_robson.

Vir: https://www.bbc.com/future/article/20200406-why-smart-people-believe-coronavirus-myths

Napotila:
https://www.bbc.co.uk/news/reality_check
https://www.who.int/emergencies/diseases/novel-coronavirus-2019/advice-for-public/myth-busters
https://postaja.wordpress.com/2019/08/02/slabi-misleci/
https://postaja.wordpress.com/2017/09/13/v-iskanju-boljsega-sveta/
https://postaja.wordpress.com/2017/04/07/ne-toliko-post-resnicnost-kot-prevec-resnic/
https://postaja.wordpress.com/2015/09/10/sum/
https://postaja.wordpress.com/2015/07/30/propaganda-v-demokraticni-druzbi/
https://postaja.wordpress.com/2015/03/16/svet-demonov/
https://tehtnica.wordpress.com/2019/02/19/velika-vloga-youtuba-v-radikalizaciji-uporabnikov-interneta/
https://tehtnica.wordpress.com/2018/09/04/zakaj-so-ocitne-lazi-odlicna-propaganda/
https://tehtnica.wordpress.com/2018/06/11/lazi-kot-novice/
https://tehtnica.wordpress.com/2017/10/01/tako-se-strah-in-jeza-prodajajo-za-dobicek/
https://tehtnica.wordpress.com/2015/07/30/umetnost-prodaje/
https://tehtnica.wordpress.com/2015/07/22/pravica-do-lazi/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/05/21/seks-lazi-in-youtube-oglasi/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/02/17/8-najpogostejsih-miselnih-napak/
https://tehtnica.wordpress.com/2013/02/13/10-oglasevalskih-lazi-s-katerimi-nas-hranijo/

8 najpogostejših miselnih napak

V toku evolucije so v možganih nastale priročne bližnjice za hitre ocene in odločitve. In zato včasih tudi napačne…

Človeška bitja smo racionalna bitja. Odlikuje nas logično razmišljanje in odločanje v skladu z našimi interesi, pa tudi interesi širše skupnosti.

A pogosto se ne zavedamo, da je naše razmišljanje pogosto neracionalno in pristransko.

Za to so krivi naši možgani, ugotavljajo v Huffington postu. V toku evolucije so v njih nastale priročne bližnjice (v psihologiji jih imenujejo kognitivna pristranskost), ki nam omogočajo hitre ocene in odločitve. V modernem svetu, ko se ne soočamo več vsak dan z grožnjami našemu preživetju, še vedno pomembno vplivajo na naš pogled na svet.

Trpimo za posledicami dejstva, da živimo v času, za katerega (še) nismo evolucijsko prilagojeni, pojasnjuje nevroznanstvenik Dean Buonomano, pisec knjige Brain Bugs: How The Brain’s Flaws Shape Our Lives (Kako pomanjkljivosti možganov oblikujejo naše življenje).

Našteva osem najpogostejših miselnih napak in kognitivnih pristranosti:

1. Ne moremo si pomagati, da se ne bi osredotočali na negativno

Po psihologu Ricku Hansonu, piscu dela Hardwiring Happiness, so naši možgani narejeni tako, da so ves čas na preži za nevarnostjo. Ko naletijo nanjo, jo izolirajo in se osredotočijo samo nanjo, pri tem pa včasih izgubijo pogled na širše dogajanje. In čeprav ne živimo več ves čas v nevarnosti, da bi nas pojedle zveri, možgani še niso izgubili občutljivosti na domnevne nevarnosti, čeprav ta zdaj preži denimo v podobi elektronskega sporočila s šefovega naslova.

Zato možgani – v primerjavi z reakcijo na dobre novice – na slabe novice reagirajo bistveno intenzivneje. In ker nas negativne izkušnje bolj zaznamujejo, so raziskave pokazale, da je celo v trdnih, dolgotrajnih partnerstvih za to, da bi bilo uspešno, potrebno razmerje med dobrimi in slabimi izkušnjami v razmerju pet proti ena.

2. Vidimo vzorce tam, kjer jih ni.

Ena najbolj temeljnih miselnih napak se imenuje napaka tipa 1: prepričanje, da je napačna hipoteza resnična, pri čemer korelacijo (soodnostnost) pomešamo s slučajnostjo. (To je razlaga, zakaj imamo tako radi naključja.)

Tudi pri tem je imela prste vmes evolucija.

Vzročno razmišljanje se je razvilo zato, da bi ljudje lahko razumeli in nadzorovali svoje okolje, denimo, da bi lahko predvideli, da bodo umrli, če bodo jedli rdečo mušnico. Ta tip razmišljanja nas lahko pripelje do napake: denimo, da smo prepričani, da je nekaj res, čeprav ni, na primer, da nam prinaša srečo, če si dvakrat zavežemo vezalke na čevljih.

Tendenca, da iščemo povezave in vzorce v naključnih informacijah, se imenuje apofenija. To lahko pripelje k temu, da slučajnostim pripišemo pomen teorij zarot in da najdemo skrite kode ali pomen v številkah ali besedilu.

3. Ne vidimo stvari, ki jih imamo pred nosom.

V sloviti študiji leta 1998 so raziskovalci Harvarda in univerze Kent preverjali pri študentih, koliko se zavedajo okolice: medtem ko je najeti igralec mimoidočega spraševal za pot, sta med njima delavca nesla vrata. V tem času so igralca zamenjali z igralcem drugačne velikosti, postave in pričeske. Polovica udeležencev raziskave zamenjave sploh ni opazila!

Ta eksperiment je ilustracija fenomena slepote za spremembe, ki kaže našo selektivnost pri vizualnem pomnenju. Zdi se, da se zanesemo na spomin in prepoznavanje vzorcev dosti bolj, ko si mislimo, in da je naše vizualno opažanje okolice dosti manj zanesljivo, kot si predstavljamo.

4. Pristranski smo do tistega, kar nam ustreza.

Naši možgani ne marajo konfliktov in nesoglasij, zato se zelo trudijo, da bi se jim izognili. Zato smo pristranski do stvari, s katerimi se strinjamo ali ki potrjujejo še obstoječa prepričanja.

Strokovni izraz za to se imenuje kognitivna disonanca: možgani iščejo le potrditve hipoteze in ignorirajo informacije, ki ji nasprotujejo. Zato imamo take težave pri spreminjanju stališč. In ta pristranost nas pogosto pripravi do tega, da delamo napake: v življenju, pri delu, v politiki.

Paradoksalno je, da internet to tendenco še krepi, piše  v blogu io9. Drži: kakršnakoli se že vaša politična, verska ali druga prepričanja, vedno je lažje najti informacije, ki vam povedo, da imate prav.

5. Sebe postavljamo v središče pozornosti

Se vam je zgodilo kaj groznega v srednji šoli, pa vas je mama potolažila, češ, saj nihče sploh ni opazil, vsi so zaposleni sami s seboj.

To drži. Nagnjeni smo k temu, da povečujemo svoje napake in pomanjkljivosti in mislimo, da jim ljudje posvečajo več pozornosti, kot jim v resnici posvečajo. To v psihologiji imenujejo učinek žarometa in dokazali so ga v neštetih eksperimentih.

Ta učinek je v bistvu posledica našega naravnega egocentričnega pogleda na svet, pojasnjuje psiholog Nathan Heflick. Smo središče svojega lastnega vesolja, je zapisal v Psychology Today. To ne pomeni, da smo arogantni ali da sebe cenimo bolj od drugih, temveč da svojo eksistenco ocenjujejo samo s stališča svojih izkušenj in s svoje perspektive… Toda drugi ljudje, ne le, da nimajo informacije o madežu na vašem puloverju, hkrati so tudi središče svojih lastnih vesolij in se osredotočajo na druge stvari.

6. V naših izbirah smo pristranski

V potrošniški družbi imamo na voljo neomejeno izbiro. A preveč izbire ustvari svojevrstno paralizo, opozarja psiholog Barry Schwartz. Včasih zaradi prevelike izbire ne izberemo ničesar. In če nekaj izberemo, je verjetneje, da bomo to obžalovali ali bomo razočarani. To psihologi imenujejo paradoks izbire.

Zlahka si je mogoče predstavljati, da bi se lahko odločili bolje, je dejal Schwartz. To obžalovanje zmanjšuje zadovoljstvo, ki bi ga čutili ob sprejeti odločitvi (ki je bila sicer dobra.)

Še več, pojasnjuje Schwartz, stvari vrednotimo tako, da jih primerjamo z drugimi stvarmi. In če imamo za primerjavo na voljo veliko stvari, si radi predstavljamo prednosti teh stvari in s tem zmanjšujemo domnevno vrednost stvari, ki jih imamo.

Gre za fenomen, ki mu po domače rečemo, da je trava vedno drugod bolj zelena, zato nismo sposobni objektivno ovrednotiti svoje izbire.

7. Spominu ne moremo zaupati

Čeprav si pogosto domišljamo, da se natanko spominjamo dogodkov iz preteklosti, v resnici ni tako. Pričevanja očividcev so pogosto nezanesljiva. Neka raziskava je denimo dokazala, da je 25 odstotkov ljudi mogoče prepričati, da se spominjajo dogodkov, ki se jim niso nikoli zgodili.

Pogosta napaka je, da naš pogled na preteklost obarvajo sedanja čustva. Ste se razšli s partnerjem? Vaše celotno razmerje z njim se vam zdi grozno. Ste napredovali v službi? Vaše prvo slabo plačano in težaško delovno mesto se vam naenkrat zdi kot dragocena stopnička k boljšim stvarem.

Buonomano pojasnjuje:

»Napačen spomin je v resnici posledica dejstva, da v človeškem spominu ni nobene razlike med shranjevanjem in jemanjem iz spomina, kot je to pri računalniku. Ko računalnik nekaj zapiše, ima en laser, ki ga uporablja za shranjevanje spomina in drugega za priklic iz spomina in to sta dva povsem različna procesa. V človeškem spominu pa te razlike ni in to ima včasih prav dramatične posledice… Dejanje jemanja iz spomina lahko vpliva na shranjeno.«

8. (Preveč) pristranski smo do svojih najbližjih

Tako naša vsakodnevna izkušnja kot zgodovinski dogodki vedno znova dokazujejo našo pristranost do članov lastne družbene skupine. Človeška bitja imamo dokazano kognitivno pristranost do članov lastnega klana (dejanskega ali namišljenega), in to gre prek etničnih, socialnih ali nacionalnih skupin. Psihologi so z eksperimenti dokazali, da se pristranost razvije pri naključno zbranih skupinah. Pristranskost do »svojih« pa lahko – čeprav ni nujno – vodi do sovražnosti in stereotipnega zaznavanja do drugih skupin.

R. D., Delo.si

Vir: http://www.delo.si/druzba/zdravje/8-najpogostejsih-miselnih-napak.html