Tagged: Načrtno zastaranje

Načrtno zastaranje je ovira. Tukaj je nekaj razlogov, zakaj še vedno obstaja

Zakaj in (kako) načrtno zastaranje in kapitalizem ustvarjata slabe izdelke.

V tem video eseju Our Changing Climate o podnebnih spremembah, preverjamo, zakaj se načrtno zastaranje dogaja in kako ustvarja odpadke in emisije. Natančneje pokažemo, kako je načrtno zastaranje simptom poznega kapitalizma in kako podjetja, kot je Apple, uporabljajo zaznavno in načrtno zastaranje, da stranke kupujejo več njihovih izdelkov. Apple načrtno zastaranje v svojih baterijah in strojni opremi uporablja na način, da ko se njihova garancija izteče, naprave na splošno začnejo odpovedovati. Zaradi načrtnega zastaranja so Apple že večkrat tožile različne kampanje gibanj, ki se zavzemajo za pravico do popravila (Right to Repair) in tudi vlade, kot je francoska, ki trdijo, da Apple namerno upočasnjuje telefone, otežuje njihovo popravilo in na splošno izdeluje telefone in računalnike s krajšo življenjsko dobo. Načrtno zastaranje je simptom poznega stadija kapitalizma, ki prežema veliko velikih korporacij, ker pomeni večjo potrošnjo in posledično več dobička.

Prirejeni transkript:

Decembra 1924 so se vodje največjih proizvajalcev žarnic iz vsega sveta sestali v Ženevi, da bi skovali zlovešč načrt. V pogovorih so določili omejitve za življenjsko dobo žarnic, ki jih proizvajajo. Ideja je bila, da bi morali kupci, če bi žarnice odpovedale hitreje, kupiti več njihovih izdelkov. V tem video eseju bomo analizirali to idejo o namenskem ustvarjanju slabih izdelkov, da bi na ta način spodbujali prodajo, kar je simptom poznega stadija kapitalizma, ki so ga od takrat poimenovali načrtno zastaranje. Kot bomo videli, lahko ima to zastaranje drastične posledice na naše denarnice, tokove odpadkov in celo na naše podnebje.

Kaj je načrtno zastaranje?

Korporacije ustvarjajo zastaranje na dva osnovna načina: načrtno zastaranje in zaznano zastaranje. Obe praksi sta namenjeni temu, da se izdelek zdi ali dejansko postane neuporaben, da bi na ta način spodbudili prodajo. Načrtno zastaranje se zgodi, ko podjetje izdela napravo, ki odpove pred njeno realno življenjsko dobo. To običajno pomeni šibkejšo žarilno nitko, plastično ohišje ali krhek stekleni zaslon, ki omejuje trpežnost blaga. V primeru srečanja elektroenergetskih podjetij iz 1920-ih, ki je postalo znano kot kartel Phoebus, so to načelo uporabili za žarnice. Kartel Phoebus je življenjsko dobo svojih izdelkov prepolovil iz 2000 na 1000 ur, tako da bi morali potrošniki kupiti dvakrat več žarnic kot pred tem.

Kaj je zaznano zastaranje?

Na drugi strani zastarelosti je bolj abstrakten fenomen zaznane zastarelosti. Pomislite na novi telefon, ki ste ga kupili, ali na nov slog oblačil, ki si jih ravno ogledujete, ali celo na novo letošnjo linijo dostavnih vozil. Vse to so primeri zaznane zastarelosti. Ko podjetja izdajo na trg svojo novo linijo izdelkov, gredo njihovi starejši izdelki hitro iz mode ali postanejo manj zaželeni. Da bi še naprej kupovali njihovo blago, korporacije dosledno tržijo svoje najnovejše linije tako, da se zdi, kot da je izdelek, ki ste kupili šele pred letom dni, že starina, čeprav v večini primerov starejši izdelek še vedno brezhibno deluje. Tovrstna zaznana zastarelost je še posebej razširjena pri avtomobilih, tehnologiji in modi, ker so ta potrošniška blaga preoblikovana v statusne simbole. Če želite vzdrževati in ohranjati svoj videz, zgrabite najnovejši model iPhona. Če želite izgledati dobro, kupite oblačila najnovejšega sloga, ki ste jih videli v oglasu na Instagramu. Toda kako in zakaj načrtno in zaznano zastaranje deluje na nas?

Kako deluje načrtno zastaranje?

Kot smo pravkar ugotovili, smo moderne zastarelosti lahko deležni v različnih oblikah: od krhkih delov, ki se zlahka zlomijo, do v ohišje zalepljenih baterij, ki jih ne moremo zamenjati, do estetskih nadgradenj, ki prejšnje različice naredi za nemodne. Zdi se, da so mojstri vseh teh metod pri podjetju Apple. Apple je eden izmed treh največjih proizvajalcev telefonov na svetu in hkrati eno najbogatejših podjetij na svetu. Deloma je tržno prevlado tega tehnološkega giganta ustvarila okolju nevarna kombinacija zaznanega in načrtnega zastaranja, zaradi česar potrošniki vsaki dve ali tri leta kupijo povsem nov iPhone. Za iPhone se vse začne z baterijo. Po približno dveh do treh letih največje zmogljivosti, se baterija v iPhonu začne obrabljati. Če želite baterijo zamenjati, to ni tako preprosto, da bi lahko enostavno odprli zadnji pokrov telefona in vstavili novo baterijo. Odvisno od različice iPhona, boste samo za to, da zamenjate izpraznjeno baterijo, potrebovali posebne izvijače, odstranjevalce lepila, priseske in morda celo spajkalno pištolo. V pogovoru z ekipo priljubljene tehnične DIY (naredi si sam) spletne strani iFixit so baterijo iPhona opisali kot »uro prezgodnje smrti, ki jo vgrajujejo z namenom povečanja prodaje iPhonov, tako da skrajšujejo njegovo življenjsko dobo.« Appleova normalizacija vgrajene baterije, ki smo jo pred dobo iPhona v mobilnih telefonih videli le redko, spodbuja kupce, namesto da bi se potrudili zamenjati staro baterijo, k nakupu novega telefona. Če pa vendarle želite, da vam Apple zamenja baterijo ali popravi kakšno drugo škodo na vaši napravi, boste za to morali plačati veliko denarja. Včasih tudi do 50–70% prvotne cene telefona. To pa zato, ker svojega iPhona ne morete kar odpeljati v katerokoli servisno delavnico. iPhone smejo popravljati samo Appleove prodajalne in Applovi pooblaščeni servisi. Če so stroški popravila tako visoki, pravkar pa je izšel tudi najnovejši model iPhona, je težko, da se ne bi raje pobahali z novo napravo. To je še ena ovira ponovni rabi telefona, zmanjšanju potrošnje in na koncu zmanjševanju vpliva na okolje. Nenazadnje pa Appleova garancija pokriva vaš pravkar kupljeni iPhone samo za eno leto, kar je precej pred dve do tri letnim obdobjem, ko Appleova strojna oprema običajno prične odpovedovati. Bistvo je v tem: nobena od teh praks ni potrebna za proizvodnjo ali prodajo Applovih izdelkov; Apple se je namerno odločil, da bo to vgradil v svoje oblikovanje izdelkov in poslovni načrt, ker so ti koraki potrebni, da lahko Apple postane tehnološki velikan in kapitalistična pošast. Apple dejansko priznava kako dolgo pričakuje, da bodo njihove naprave delovale: sedem let. Po sedmih letih njihovi izdelki, po njihovih besedah, »zastarajo«. Toda ali ni sedem let za telefon ali računalnik kar veliko časa? Morda se nam to danes zdi veliko, toda pred pojavom te iPhone paradigme, bi se potrošiti 1000$ (825€) za nek izdelek, ki bo v največ sedmih letih zastarel, zdelo popolnoma nerazumno. Mnogi od nas smo tako obkroženi z načrtno in zaznano zastarelostjo, da smo pripravljeni misliti, da je lastništvo neke naprave za sedem let dejansko dolgo obdobje. In tudi če njihovi telefoni dejansko zdržijo polnih sedem let, Apple z nenehnim trženjem svojih telefonov z estetiko, življenjskim slogom in statusom, ustvarja zaznavno zastarelost. Celo tisti zeleni oblaček v iMessage nam sporoča, da so vsi drugi telefoni nekako slabši od aktualnega. Torej, če bi Apple resnično želel, da še naprej uporabljamo njihov telefon, bi vnam ponudil daljša jamstva ali ustvaril bolj trpežno in bolj enostavno popravljivo tehnologijo. A tega ne storijo, ker ko enkrat osvojite trg tako kot je to uspelo njim, zastaranje postane precej donosno. Apple pa je le eden izmed številnih primerov zastarelosti v kapitalizmu. Obstajajo Epsonove zaščitene kartuše s črnilom, komaj kaj spremenjene nove izdaje šolskih učbenikov in celo Tesla se zdi, da gre s svojo nenaklonjenostjo do neodvisnih avtomehaničnih servisov, v smeri, ki je izjemno podobna strategiji Appla. Tako načrtovana kot tudi zaznana zastarelost vodita do kupa popolnoma delujočih telefonov v predalih vaših pisalnih miz, kot tudi do 50 milijonov ton elektronskih odpadkov vsako leto. Te poslovne prakse močno otežujejo prizadevanja, da bi sprejeli podnebju prilagojene ukrepe, kot je ponovna uporaba in zmanjšanje potrošnje. Skratka, proizvajanje zastarelosti spodbuja potrošništvo in poslabšuje stanje okolja v svetu, ki že tako ali tako preveč troši. Če gre očitno za prakso, ki je slaba za naše denarnice, dobro počutje in okolje, kako jo lahko ustavimo?

Nov ekonomski model

Na srečo obstaja veliko različnih kratkoročnih in dolgoročnih rešitev za odpravo načrtne zastarelosti. Na individualni ravni si je v prvem koraku preprosto treba vzeti čas za popravilo, skrb in ponovno uporabo dobrin. A kot smo pravkar videli, je podjetjem v interesu, da vam to čim bolj otežijo – tako z življenjsko dobo svojih izdelkov, kot z vplivanjem na vašo miselnost z oglaševanjem. Kar pomeni, da so kampanje pravice do popravila in različni sodni primeri proti tehnološkim velikanom, bistveni za lajšanje nepotrebnega bremena, ki je na potrošniku. V splošnem pa morajo biti podjetja, kot je Apple, prisiljena spremeniti svoje poslovanje. Francija že ima zakone o načrtni zastarelosti, podjetja, kot je Fairphone (pošteni telefon) pa kažejo, da je dejansko mogoče izdelati telefon z daljšo življenjsko dobo, ki ga lahko enostavno tudi popravimo. Baterijo na Fairphoneu je mogoče zamenjati v približno osmih minutah. Zastaranje je simptom poznega stadija kapitalizma, zato če želimo ustvariti svet, v katerem so trajni in trajnostni proizvodi norma, moramo sprejeti novo miselnost in zgraditi nov ekonomski sistem, ki se bo na vsaki stopnji procesa vprašal: »ali dejavno prispeva k uspešnemu skupnemu sožitju ljudi in narave, kot enoten integralen sistem na tem planetu? Če je odgovor da, dobi zeleno luč. Če ne, dobi rdečo luč. Pika.« Če vse to zveni težko ali nemogoče, nam znanost pove, da drugače sploh ne more biti. Od zgodnjih osemdesetih let dvajsetega stoletja vemo, da se bodo svetovne temperature zvišale, če jih ne bomo nadzorovali, vendar smo od takrat zelo malo napredovali. Svet in v tem smislu tudi naša ekonomija se morata spremeniti, odprava načrtnega zastaranja pa je le korak na poti do bolj pravičnega in bolj trajnostnega ekonomskega sistema.

Napotila:
http://zofijini.net/ekologija_zastaranje/ 
https://tehtnica.wordpress.com/tag/nacrtno-zastaranje/ 
http://zofijini.net/ekologija_popravljanje/ 
https://www.cpu-reuse.com 
https://eustore.ifixit.com

EU: Dovolj je elektronskih naprav za enkratno uporabo! Biti morajo trajne in popravljive.

Tako EU kot kupci želijo, da bi proizvajalci izdelovali trajnejše elektronske naprave

Evropski parlament kot tudi Evropska komisija sta v času pandemije najavila, da bo EU od proizvajalcev elektronskih naprav zahteval zagotovilo o daljšem času delovanja in možnosti lažjega popravila. V letu 2021 bomo videli, ali bo to zaživelo v praksi.

Pandemija covida-19 je močno posegla v vsakdanjik večine evropskih prebivalcev. Zaradi izolacije in prekinitve medsebojnih druženj kot tudi zaradi morebitnega šolanja od doma ali dela od doma je velika večina odvisna od svojih elektronskih naprav.

Številni pa so se znašli v zagati, če so se njihove elektronske naprave pokvarile oz. so prenehale ustrezno delovati. Večkrat se je zgodilo, da tako nakup kot tudi servis nista bila mogoča zaradi prepovedi prodaje nenujnega blaga in storitev. Rešitev so bili sicer nakupi na daljavo, toda zaradi obremenjenosti trgovcev in dostavnih služb je to pomenilo vsaj nekajdnevno čakanje na pošiljko, če ne celo tedensko.

Življenjski roki predvsem elektronskih naprav so kratki, saj so oblikovane zgolj za enkratno uporabo in kmalu postanejo zrele za odpad, ker nadgradnja programske opreme ni mogoča ali pa je njihovo popravilo mogoče le na pooblaščenih servisih in je velikokrat dražje od nakupa nove naprave.

Pozivi, naj bodo elektronske naprave narejene trajnostno, da bodo lahko delovale več let in jih bo lažje popraviti ob morebitnih okvarah, so naleteli na posluh tudi v Bruslju. Evropski poslanci so konec lanskega novembra sprejeli resolucijo o bolj trajnostnem enotnem trgu, s katero želijo spodbuditi vnovično uporabo in popravila in ukrepati proti krajšanju življenjske dobe proizvodov.

Evropsko komisijo so pozvali, naj kupcem omogoči t. i. pravico do popravil, ki bi morala postati ugodnejša, bolj sistematična in stroškovno privlačnejša, bodisi s podaljšanjem garancije, garancijo za nadomestne dele ali boljšim dostopom do informacij o popravilu in vzdrževanju.

Med cilji resolucije je tudi podpora trgovanju z rabljenim blagom, pozvali pa so tudi k ukrepom proti prekratki življenjski dobi proizvodov in znova tudi k uvedbi sistema enotnih polnilnikov elektronskih naprav, da bi zmanjšali količino elektronskih odpadkov.

Evropski parlament pa se je tudi zavzel za uvedbo sistema označevanja proizvodov glede na njihovo življenjsko dobo (npr. števcev uporabe in jasnih informacij o predvideni življenjski dobi proizvodov).

Pobude in želje evropskih poslancev naj bi podpirale tudi države članice oz. Evropski svet in še posebej Evropska komisija, ki je leta 2019 objavila evropski zeleni dogovor, katerega ključni cilj je podnebno nevtralen EU do leta 2050.

Zeleni načrti Evropske komisije

Evropska komisija je lanskega marca sprejela nov akcijski načrt za krožno gospodarstvo, ki je po njenih navedbah eden glavnih gradnikov evropskega zelenega dogovora. Načrt je zelo velikopotezen, saj naj bi EU z ukrepi zagotovil, da bodo izdelki na trgu EU-ja zasnovani tako, da bodo trajali dlje in jih bo lažje znova uporabiti, popraviti in reciklirati ter da bodo v največji mogoči meri vključevali reciklirane surovine. Prepovedano pa naj bi bilo uničenje neprodanega nepokvarljivega blaga.

Francija prehiteva EU

V EU-ju se že nekaj časa pojavljajo pozivi k ukrepom proti tehnološkim velikanom, še posebej glede proizvajalcev mobilnih naprav, kot so denimo Samsung, Huawei in Apple, da oblikujejo pametne naprave, ki jih je mogoče preprosto razstaviti in popraviti. Medtem ko je EU še v fazi teorije, je Francija z začetkom leta uvedla obvezne oznake, s katerimi imajo vsi pametni telefoni, prenosniki, televizorji, pralni stroji in električne kosilnice, ki se prodajajo v Franciji, oceno popravljivosti.

Francija razvršča izdelke na podlagi: težav pri demontaži, vključno z zahtevanim orodjem in tem, kaj drži stvar skupaj (lepilo, vijaki …); kako preprosto je dobiti nadomestne dele; cene popravil … Omenjena francoska zakonodaja vključuje tudi promocijo rabljenih rezervnih delov, podatke o trajanju posodobitev programske opreme in sklad za popravila, ki prispeva k stroškom popravila.

Slovenska vlada je spomladi državljane obdarila s turističnimi vavčerji, s katerimi je želela pomagati slovenskemu turizmu. Francija pa se je denimo odločila, da bo vsakemu državljanu izplačala 50 evrov za popravilo koles, s čimer naj bi povečala uporabo tovrstnih prevoznih sredstev med pandemijo.

Raziskava Eurobarometra je pokazala, da bi 77 odstotkov državljanov EU-ja svoje naprave raje popravilo kot zamenjalo. 79 odstotkov vprašanih pa meni, da bi morali biti proizvajalci dolžni omogočiti popravilo digitalnih naprav ali zamenjavo njihovih posameznih delov.

Potrošniške organizacije: Naprave morajo delovati dlje

Pravica do popravila ni rešitev. Potrošniške organizacije se zavzemamo, da bi morali imeti izdelki zagotovljeno daljšo dobo delovanja,“ poudarja Boštjan Okorn iz slovenske zveze potrošnikov (ZPS). Elektronski in električni izdelki imajo zdaj tudi v Sloveniji zagotovljeno nekajletno garancijo, ki se lahko ob dodatnem plačilu še podaljša. Toda zaplete se, ko izdelek zaradi okvare konča na popravilu. Zakonsko je sicer določen 45-dnevni rok za popravilo, toda izdelek, ki je slabo izdelan, je lahko večkrat deležen popravila. To pomeni, da ga kupec v času popravila, ki se lahko zaradi slabe kakovosti izdelka podaljša, ne more uporabljati. Če bi bil izdelan za daljši čas uporabe, teh težav ne bi bilo.

Še posebej problematični so mobilni telefoni. Nekateri proizvajalci, denimo Apple, skušajo celo ovirati popravila na nepooblaščenih servisih. Mobilne naprave so oblikovane tako, da uporabnik ne more sam zamenjati okvarjene baterije, na trgu pa je še vedno veliko naprav, ki imajo zastarelo programsko opremo, za katero proizvajalci ne omogočajo več nadgradnje.

Krive so tudi potrošniške navade

Raziskovalni projekt evropske potrošniške organizacije BEUC, imenovan Promt (Preizkušanje zastarelih izdelkov z več deležniki), ki poteka od leta 2019 do 2023, skuša ugotoviti, kako zagotoviti, da bi se izdelki uporabljali dlje, kar ustvarja krožno gospodarstvo, ki koristi tako potrošnikom kot okolju.
Potrošniki si želijo dolgotrajnejših izdelkov in menijo, da se njihove naprave po navadi pokvarijo veliko prej, kot bi se smele. Prav tako nekaterih aparatov preprosto ni mogoče popraviti.

Toda tudi številne naprave se ne uporabljajo tako dolgo, kot bi se jih lahko, ker jih kupci opustijo in jih zamenjanjo za novejše različice, med drugim ugotavljajo v potrošniški organizaciji: “Pomislite na pralni stroj, ki se ne bo zagnal, hladilnik, ki pušča kmalu po nakupu, delujoč telefon, ki konča v predalu, ker so vam ponudili novega, ali pokvarjen aparat za kavo brez rezervnih delov.”

Proizvajalci in kupci morajo uskladiti ta vprašanja, da bi izdelki zdržali dlje. V EU-ju so zavrženi hladilniki, računalniki, tiskalniki in kavni aparati med najhitreje naraščajočimi odpadki, ki se letno povečajo za dva odstotka. Zgodnja zamenjava izdelkov predstavlja obremenitev proračunov kupcev in naravnih virov, kar vodi do čezmerne porabe materialov za izdelavo novih izdelkov, še opozarjajo.

Kaj pa so prioritete potrošniških organizacij?

Prizadevamo si, da bi proizvajalci jamčili določeno obdobje vzdržljivosti izdelkov (denimo 10 let, v predlogu sta minimalno dve leti) in v tem obdobju prevzeli odgovornost za morebitne okvare in napake. Dokaz, da je z izdelkom nekaj narobe, bi moral s kupca preiti na proizvajalca vsaj v prvem letu (zdaj je pol leta),” pravi Okorn.

Prav tako bi morali po mnenju potrošniških organizacij obravnavati programsko opremo in pri tem ločiti tisto, ki je potrebna za delovanje naprave ali izdelka (firmware) od uporabniškega vmesnika. Proizvajalec bi moral določen čas skrbeti za varnostne nadgradnje, kupec pa bi moral imeti možnost izbire, ali želi tudi (funkcionalno) nadgradnjo uporabniškega vmesnika.

Eden od pomembnih segmentov pa je t. i. krožno gospodarstvo. Medtem ko je bilo v prvi fazi zaželeno, da se naprave lahko po uporabi reciklirajo, bi naprave v drugi fazi z zagotovljenim okoli desetletja dolgim delovanjem šle na trg rabljenih naprav, denimo pri avtomobilih.

Pomembno je zagotoviti sistem, ki bi izdelkom povrnil drugi ali celo tretji življenjski cikel – ali samo z učinkovito prodajno mrežo rabljenih izdelkov, popravljanjem okvarjenih, njihovo osvežitvijo (refurbishing) ali ponovno izdelavo oziroma predelavo (remanufacturing); pri tem je treba zagotoviti ustrezno zaščito kupcev takšnih izdelkov, tako z vidika informacij, da ne gre za nov izdelek, kot tudi z vidika zagotavljanja jamstva za brezhibno delovanje,” izpostavlja Okorn.

Koristi od dolgotrajnejših naprav bi imeli tako kupci kot okolje

Zveza nemških potrošniških organizacij (VZBV) je izvedla raziskavo, s katero je ugotavljala učinke daljše uporabe televizorjev, pametnih telefonov, pralnih strojev in prenosnih računalnikov, in ugotovila, da trajni izdelki potrošnikom omogočajo velike finančne prihranke in lahko znatno prispevajo k zmanjšanju škodljivih toplogrednih plinov.

Daljša uporaba naprav bi po njihovih ugotovitvah v Nemčiji letno prihranila skoraj štiri milijone ton ekvivalenta ogljikovega dioksida (CO2e) , kar ustreza izpustom skoraj dveh milijonov avtomobilov.

Okolje ne bi bilo edino, ki bi imelo koristi od dolgotrajnejših izdelkov, temveč tudi kupci. Glede na porabo energije in stroške popravil bi lahko sleherni kupec na svojem pametnem telefonu prihranil do 242 evrov, če bi napravo uporabljal sedem let. Povprečno obdobje uporabe pametnih telefonov trenutno znaša približno dve leti in pol. Sicer pa daljši čas uporabe elektronskih naprav, deset let namesto petih, prihrani skoraj 300 evrov. Trenutna doba televizije je trenutno okoli sedem let, medtem ko je bila v preteklosti 13 let.

Korporacije motijo nepooblaščena popravila

Pravica do popravila je za številne potrebna zaradi odnosa največjih svetovnih korporacij proizvajalcev elektronskih naprav. V letu 2020 je se je zgodil epilog pravde, v kateri je družba Apple tožila norveškega serviserja Henrika Husebyja, so poročali mediji. Norveško vrhovno sodišče je lani razsodilo v korist družbe Apple.

Apple je namreč trdil, da naj bi Huseby uvažal “ponarejene” zaslone iPhona. Huseby je to zanikal in navajal, da je preprosto uporabljal prenovljene zaslone iPhona, ki jih v javnosti nikoli ni oglaševal kot originalne dele.

Okrožno sodišče v Oslu je leta 2018 presodilo, da Huseby ni kršil Appleove blagovne znamke, ker nikoli ni trdil, da uporablja neuporabljene originalne rezervne dele. Nato je drugostopenjsko sodišče leta 2019 presodilo, da so uvoženi zasloni nezakonite kopije. Primer je bil pozneje predložen vrhovnemu sodišču.

To je velika zmaga za podjetja, kot je Apple, ki želijo zapreti mala podjetja, kot je moje, in nadzorovati cene popravil. Lahko trdijo, da bodo stroški zamenjave zaslona enaki kot pri nakupu novega, zato popravilo nima nobene vrednosti. Onemogočajo konkurenco in ustvarjajo monopol,” pravi Huseby.

Prenovljeni zasloni, izdelani na Kitajskem, prihajajo iz podjetij, ki s poškodovanega visokokakovostnega originalnega Applovega LCD-zaslona odstranijo razbito steklo in nanj nanesejo novo steklo. Običajno je preostali del sklopa original ali ponovno uporabljen del, stekleni del pa je proizvedel neki tretji proizvajalec.

Huseby je povedal, da Apple uporablja zakon o intelektualni lastnini kot “orožje“, tako da na vsak sestavni del zaslona postavi več logotipov in QR-kod, ker ve, da kitajski sivi trg ne bo posebej ustrezal serviserjem v drugih državah, ki vneto uveljavljajo intelektualno lastnino. To naj bi ustvarjalo nekakšno “ruleto” za serviserje, ki želijo iz Kitajske uvažati cenovno ugodne prenovljene dele. Apple lahko nato carinske organe v teh državah zaprosi za zaseg prenovljenih delov pošiljk.

Zamenjava zaslona na iPhonih je, kot so navajali, na Norveškem na pooblaščenih servisih ocenjena med 185 in 255 evri, Huseby pa je za popravilo računal 75 evrov.

Huseby je nadaljeval pravdo na vrhovnem sodišču, medtem ko so druga podjetja v enakih razmerah popustila Applu, da bi se izognili sojenju in precejšnjim pravnim stroškom.

Podprli so ga z okoli 10.000 evri donacij, ki so prispele iz Norveške, Evrope in preostalega sveta. Po plačilu honorarjev za pritožbe pa se zdaj spopada s hudimi finančnimi posledicami, ki vključujejo plačilo lastne pravne ekipe in 23.000 evrov odškodnine podjetju Apple.

Gregor Cerar, MMC

Vir: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/eu-dovolj-je-elektronskih-naprav-za-enkratno-uporabo-biti-morajo-trajne-in-popravljive/548502

“Gospa, ne splača se popravljati. Vzemite novega, imamo ravno super akcijo!”

Elektronski odpadki so najhitreje rastoča vrsta odpadkov

Kaj storiti z razbitim telefonom, pokvarjenim sušilcem za lase in obrabljenimi čevlji? Večinoma se odločimo za nakup novega izdelka. Ne ljubi se nam ukvarjati s tem, kdo nam ga lahko popravi, ali pa se popravilo ne izplača. In še lepo je imeti kaj novega.

Gospa, tega se ne splača popravljati. Raje vzemite novega, imamo ravno super akcijo!” Nekako tako je zvenel stavek prodajalke pri enem največjih mobilnih operaterjev, pri katerem imam sklenjeno naročnino in dve leti vezave za mobilni telefon. Ko mi je iz rok padel na pločnik in se je steklo razpočilo po celi površini, je bil star točno eno leto. “Odplačati morate še 120 evrov, to je približno toliko, kot stane menjava stekla. Ne splača se, bolje, da vzamete novega,” je bila iskreno prepričana prodajalka in skoraj bi prepričala še mene.

Odločila sem se, da malo premislim in pridobim še drugo mnenje. Nekoliko me je ujezilo, da ničesar več ni mogoče popraviti. Malo pred tem smo namreč z družino v popravilo k proizvajalcu peljali star sesalec. “Treba bi bilo zamenjati cev, ki stane 200 evrov, to se ne izplača, za ta denar dobite nov sesalec.” Za diagnostiko smo plačali 15 evrov. Da nam ne bi še česa zaračunali, smo se le v mislih spraševali, iz česa je ta cev, ki stane 200 evrov, in se za popravilo nismo odločili.

“Vse je narejeno tako, da stvari ne popravljaš”

Če bi se vam razbilo steklo na pametnem telefonu, bi ga zamenjali?” sem vprašala Gajo Brecelj, direktorico Umanotere. “Zagotovo bi šla na servis in se pozanimala, kakšne so možnosti,” je pojasnila in mi ponudila konkreten primer: “Telefon mi je iz žepa padel v stranišče. A danes so vsi telefoni narejeni tako, da ga ne moreš sam razstaviti in posušiti. Odpreti ga ne morejo niti v prodajalni, kjer si ga kupil, zato sem poiskala servis, kjer so mi telefon lahko odprli. Rekli so mi, da mi ničesar ne garantirajo. Vseeno sem jih prosila, naj mi telefon posušijo in popravijo. Telefon je potem delal še tri leta, čeprav so me vsi odvračali od popravila. Vse je narejeno tako, da stvari ne popravljaš.

V ozadju je zelo močna marketinška ideja. Na tržišče vsako leto pride nov telefon, ki ga vsi hočejo imeti. Potem so tu še aplikacije, ki na starejših telefonih ne delujejo, kar spet prisili človeka, da si kupi nov telefon. Celoten ustroj deluje v to smer,” je še dejala.

Brecljeva je v septembru vodila delavnico z naslovom Komu zvoni? Življenje in smrt pametnega telefona. “V vsakem telefonu – ni pomembno, ali je pametni ali ne, je ogromno redkih surovin, ki se pridobivajo iz vseh koncev sveta v zelo slabih delavskih pogojih in z veliko obremenitvami za okolje,” je opozorila. Vsakič, ko prenehamo uporabljati star telefon, gredo te surovine iz obtoka in jih moramo znova pridobiti iz okolja. S podaljševanjem življenjske dobe telefona oziroma s popravili pa surovine vsaj “obdržimo znotraj surovinskega toka“.

Kar 80 odstotkov snovi, ki so v pametnem telefonu, bi lahko reciklirali, a ljudje svojo staro napravo ob nakupu nove redko vrnejo. Zato je pravilno recikliranih le nekaj odstotkov telefonov. “Ko je res nujno kupiti nov telefon, je ključno, da ljudje razumejo, zakaj je treba star telefon vrniti nazaj k proizvajalcu. Pustiti ga v predalu je najslabša odločitev,” pojasni Brecljeva. Telefon lahko nesemo na odlagališče in ga odložimo v pravilen zbiralnik, lahko pa ga pustimo kar v trgovini, v kateri smo ga kupili. “Trgovine morajo po zakonu brezplačno prevzeti odsluženo napravo,” še opozori.

Kako pogosto menjati telefon?

Trgovini, kjer prodajajo telefone, je v interesu, da kupite nov telefon, mi reče Mitja Gradišar, vodja servisa v podjetju Mobistekla, ko mu povem, da so mi pri svojem operaterju odsvetovali menjavo stekla in mi priporočili nakup novega telefona. “Nabavna cena tega telefona je med 250 in 300 evrov, popravilo bo stalo okoli 70 evrov, to je tretjina cene. Če telefon dobro deluje, imamo na njem vse podatke, smo nanj navajeni, ne vidim, zakaj se popravilo ne bi izplačalo.”

Servis, ki je odprt slabih pet let, ima vedno več strank, popravijo okoli 40 telefonov na dan. “Rekel bi, da se vedno več ljudi odloči za popravilo tudi zato, ker so cene nekaterih telefonov zelo visoke. Hkrati je vedno več telefonov steklenih spredaj in zadaj, zasloni pa so bolj občutljivi na udarce, zato se vedno več telefonov razbije in posledično popravlja.

A tudi če telefon vmes popravimo, na tihem velja, da ga moramo zaradi “zastarelosti” zamenjati po dveh letih. V tem obdobju običajno poteče vezava, hkrati pa napreduje tudi tehnologija in star telefon hitro ni več kos novim aplikacijam. “Tehnologija gre naprej, a spet ne tako hitro, kot govorijo proizvajalci novih telefonov. Aplikacije so vedno bolj zahtevne, to drži, a telefon srednjega razreda nekoga, ki ni “heavy user”, zdrži najmanj dve leti brez težav. Splača se tudi pogledati, kaj vse imamo na telefonu naloženo in nam teče v ozadju, ter očistiti sistem. Potem bo telefon lahko spet dobro deloval,” svetuje Gradišar.

Štiri vrste zastarelosti

Za nakup nečesa novega se, če prej ne pride do okvare, običajno odločimo zaradi zastarelosti izdelka. Kot nam je pojasnila Helena Neiboer z Ekologov brez meja, ločimo štiri vrste zastarelosti. Prva je materialna zastarelost, torej hitra obraba običajno slabih materialov. Druga je funkcionalna zastarelost, ki jo srečamo pri mobilnih telefonih in računalniški opremi, gre torej za nezdružljivost programske ali strojne opreme. Tretja je psihološka zastarelost oziroma želja potrošnika po novem izdelku kljub neoporečnosti obstoječega. Četrta pa je ekonomska zastarelost, s katero se bomo srečali pri čevljarju. Gre za to, da je izdelek v osnovi prepoceni, da bi bilo popravilo še ekonomsko upravičeno.

Pri čevljarju

Čevljarstvo kot poklic zamira. Čevlji so vse cenejši in cenejši. Ker čevelj stane 10, 20 evrov, ga ljudje preprosto vržejo stran in si kupijo novega. Še deset let nazaj je bilo več kot 100 odstotkov več popravil, kot jih je zdaj,” prijazno pojasni čevljar, ki ima delavnico v središču Ljubljane, a želi ostati neimenovan, da mu izpostavljanje ne nakoplje še dodatnih težav. Na vprašanje, ali ima dovolj posla, odgovori: “Trenutno je še za preživeti, ko pa enkrat ne bo več tako, je edino smiselno zapreti.

Pokažem mu leto dni stare čevlje, ki so na pogled že kar zdelani. Usnje je spraskano, podplat na peti pa že precej zlizan. “Ta čevelj je stal 70 evrov. Je to kakovosten čevelj?” ga vprašam. “Zgoraj je usnje in je kakovostno, a če pogledate notranjost, je podložena z umetnim materialom. To ne pomeni, da čevelj ne diha, a se ta podloga hitro uniči. Ni več taka, kot bi morala biti,” mi pokaže in res je že precej natrgana.

Pri čevljih cena ni več merilo kakovosti

Nato ga vprašam, kako drag čevelj bi morala kupiti, da bi bila lahko prepričana, da je kakovosten. “Ah, cena že davno ni več merilo kakovosti. Lahko je zelo visoka samo zaradi dizajnerskega imena, čevelj pa ni nujno kakovosten.” Pokaže mi skoraj nenošen čevelj znamke zelo priljubljenega oblikovalca, ki je stal vsaj 100, če ne 200 evrov. Podplat je popolnoma odstopil. “Vse to je proizvedeno na Kitajskem,” mi pojasni.

Nato se osredotoči na podplate mojih čevljev. “Včasih so bili podplati gumijasti, danes so iz poliuretana. Kakovosti tega materiala pa so precej različne, nekatere variante celo zelo drsijo.” Tak podplat se precej hitreje obrabi kot dobra guma, mi pojasni. Zato trenutno čevljarju to tudi prinese največ dela. “Največ je lepljenja,” pravi, a ne le krpanja podplatov, tudi lepljenja zgornjega dela čevlja na podplat. “Nova lepila ne zdržijo več dolgo, okoli dve leti. Tudi če čevlja ne nosimo, lepilo izgine, čeprav imamo razvito ne vem kakšno tehnologijo,” se čudi čevljar.

Preden grem, mi še pove, da bom na popravilo čakala štiri dni, cena bo skupaj z voskanjem usnja okoli 10 evrov. “Dobim kakšen listek?” ga vprašam. “Ah, ne. Saj sem tako ali tako sam.” Stranke in njihove čevlje si očitno zapomni. Nato se usede za svoj stari šivalni stroj. “Tudi šivalni stroji, stari 60, 70 let še vedno delajo. Novi imajo nemehanske prenose in na njih ni mogoče šivati različnih debelin materiala. Na stare pa je mogoče zašiti tudi debelejše kose,” namigne na to, da je tudi tehnika, podobno kot čevlji, danes manj trpežna in manj univerzalna.

Pralni stroj, ki stane 250 evrov, je kot lesen “šporhet”

Marjan Podjed je samostojni podjetnik in se s popravili bele tehnike ukvarja že dobrih 35 let. Na vprašanje, ali se bela tehnika danes res bolj kvari kot včasih, odgovori pritrdilno, a pogostejše okvare pripiše predvsem višjim obremenitvam aparatov. “Včasih smo dali v pralne stroje tri ali štiri kilograme perila, potem smo prišli na pet kilogramov, zdaj pa imamo stroje, ki operejo po devet kilogramov. Prav tako so imeli stroji včasih centrifugo s 350 do 400 obrati na minuto. S kolektorskim motorjem se je centrifuga zvišala do 1200 obratov. Zdaj so obodne sile že tako velike, da ni čudno, da se kaj pokvari.

Za razliko od čevljarja Podjed prisega na cenovni razred aparata. “Če je stroj stal od 250 do 300 evrov, mu jaz pravim leseni “šporhet”. Ne morete pričakovati enake kakovosti pri stroju za 200 evrov kot pri stroju za 800 evrov. Meja se vrti pri okoli 500 evrih, da lahko rečemo, da je to ‘stroj’.” Ljudje, ki kupijo poceni stroj, se ob okvari tudi hitro odločijo za novega, doda Podjed. “Če pa je stroj višjega cenovnega razreda, potem se odločijo za popravilo.

Za konec mu potožim še o sušilcu za lase, ki se mi je poleg sesalca, telefona in čevljev prav tako pokvaril. V sušilec mi je potegnilo lase in odtlej je ob uporabi smrdel po zažganem. Doma smo ga hoteli razstaviti in očistiti, a ni šlo. Vijak je imel ugrez, podoben na sredi prekinjeni črki I, zato ga z navadnim ali križnim izvijačem nismo mogli izviti. In spet se je vrnila stara mantra: Zakaj bi se trudili, če lahko kupimo novega za manj kot 20 evrov?

Podjed pravi, da imajo vsi mali gospodinjski aparati tovrstne vijake in da gre za neke vrste varovalo. “To je zato, da v elektroniko ne posega vsakdo, ki ima pet minut časa, saj bi lahko naredil tudi kakšno neumnost. Znotraj so grelci, če kaj ne dela tako, kot bi moralo, lahko pride tudi do požara.” Čeprav dvomim, da bi ob čiščenju sušilca zažgali hišo, vprašam še, ali vijaki niso povezani z določenimi znamkami, ki zahtevajo popravilo le na pooblaščenem servisu? Podjed mi našteje štiri vrste nasadil pri vijakih: torks, inbus, navadni ali križni. A moj “fen” ni imel nobenega od teh štirih.

Ali so zasledili pojav posebnih vijakov, sem vprašala tudi Ekologe brez meja, ki so mi odgovorili, da je ta pojav kar pogost. “Zgodi se tudi, da proizvajalci namesto vijaka uporabijo lepilo, s čimer je onemogočeno popravilo, ne da bi poškodovali izdelek. Proizvajalci na ta način ‘poskrbijo’, da izdelke lahko popravijo le njihovi pooblaščeni serviserji,” pojasni Katja Sreš. To seveda pomeni vnovični dobiček za podjetje, hkrati pa so pri pooblaščenih servisih cene popravil višje kot drugje. “Potrošniki so tako prisiljeni, da na tehtnici odločitev med popravilom in nakupom novega izdelka spet izberejo slednjo.”

Elektronski odpadki – najhitreje rastoča vrsta odpadkov

Dobro leto dni star sušilec, ki se ga ni dalo odpreti in očistiti, je tako postal odpadek. Odsluženi ali gospodinjski aparati in bela tehnika potrebujejo ločeno obdelavo, zato jih ne smemo odvreči v navadne smeti, ampak v posebne zabojnike za odpadno električno in elektronsko opremo. “Tovrstni izdelki namreč vsebujejo težke kovine in nevarne pline, ki ob nepravilnem ravnanju lahko škodujejo okolju,” pojasni Sreševa.

Električni in elektronski odpadki so najhitreje rastoča vrsta odpadkov. Če smo leta 2005 v Evropski uniji pridelali 9 milijonov ton tovrstnih odpadkov, naj bi se do leta 2020 številka povzpela na 12 milijonov ton. “Po podatkih Eurostata na ravni EU-ja recikliramo ali ponovno uporabimo 41 odstotkov odpadne električne in elektronske opreme, v Sloveniji pa le 34 odstotkov. Leta 2018 je tako v Sloveniji nastalo 2134 ton odpadne električne in elektronske opreme,” opozori Sreševa.

Evropska unija s smernicami za lažja popravila in ponovno uporabo

Čeprav se trenutno zdi, da je “vse je narejeno tako, da stvari ne popravljaš“, je Evropska komisija 30. septembra sprejela ukrepe “eko dizajna”, s katerimi naj bi se izboljšali življenjska doba, pogoji za popravilo, ponovna uporaba in recikliranje izdelkov. To velja za hladilnike, pralne in pomivalne stroje, elektronske zaslone, vključno s televizijami, sijalke itd., če naštejemo le tiste, ki so ključni za gospodinjstva. Izdelki bodo tako morali biti v prihodnje lažje popravljivi, da jih ne bo treba prezgodaj metati v smeti.

Nove smernice, ki jih je komisija sprejela v okviru prizadevanj za zmanjšanje ogljičnega odtisa, tako prvič vključujejo zahteve za možnost popravila in recikliranja. Med drugim bodo morali biti nadomestni deli za aparate po prodaji na voljo še najmanj sedem let (za hladilnike) oziroma deset let (za pralne in sušilne stroje).

V tem obdobju bodo morali proizvajalci tudi poskrbeti, da bodo nadomestni deli za pokvarjene aparate dostavljeni v roku 15 delovnih dni. Hkrati pa bodo dolžni zagotoviti, da se deli lahko zamenjajo s široko dostopnimi orodji in pri tem ne pride do trajne poškodbe izdelka. “Proizvajalci bodo morali profesionalnim servisom omogočiti dostop do navodil za popravila,” je še pojasnila Sreševa. Ob koncu življenjske dobe pa bo mogoče aparate tudi preprosto reciklirati.

Manj elektrike, ogljikovega dioksida in stroškov za gospodinjstva

Nova pravila za proizvajalce gospodinjskih aparatov naj bi bila uveljavljena leta 2021 in bi morala po oceni komisije skupaj z novimi energijskimi nalepkami prinesti ogromne prihranke pri porabi električne energije in izpustih toplogrednih plinov, je poročal STA. Po teh izračunih bo tako do leta 2030 v EU-ju mogoče prihraniti za 167 milijard kilovatnih ur električne energije na leto. To je približno toliko elektrike, kot je letno porabi Danska, pojasni Sreševa. Prihranek elektrike pa pomeni tudi približno 46 milijonov ton manj ogljikovega dioksida.

S temi ukrepi naj bi tudi evropsko gospodinjstvo prihranilo v povprečju 150 evrov letno. In koliko sem prihranila sama? Za popravilo čevljev in telefona sem skupaj odštela 75 evrov. Če bi kupila nove čevlje in telefon, bi bila hitro ob 400 evrov. Novega sušilca pa iz principa še nisem kupila, počakala bom na takega, ki bo popravljiv s “široko dostopnimi orodji”. Lasje se bodo morali še nekaj časa sušiti kar na zraku.

Larisa Daugul

Vir: https://www.rtvslo.si/slovenija/gospa-ne-splaca-se-popravljati-vzemite-novega-imamo-ravno-super-akcijo/502947

Tehnološki razvoj v senci potrošništva

Ko sem po letu in pol morala menjati telefon, ker je ta dobesedno izdahnil, sem se ponovno srečala z »načrtovano zastarelostjo« in resnično ne razumem, kako proizvajalcem ni mar, ali se ne zavedajo, da s takšnim načinom proizvodnje uničujejo planet in na dolgo rok zastrupljajo ne samo države, ki jih imenujejo ”tretje razvite” ampak tudi celoten planet. Vse vrača, sam vprašanje, če takrat ne bo prepozno. In ko se ob poplavi novih telefonov reklamirajo oh in sploh številne funkcije ter kaj vse zmore, bi za spremembo bilo dobro videti rok trajanja kot eno izmed karakteristik in prednost telefona.

A ni ravno razvoj tehnologije tisto, kar bi naj omogočilo čim daljšo življenjsko dobo izdelkom in s tem med drugim čim manjšo stopnjo onesnaženosti okolja? Žalostno je videti znanstvenike, ki so padli na nivo proizvajalcev smeti v rokah kapitalizma in potrošniške naravnanosti, namesto razvijanja napredka in razvoja za dobrobit civilizacije in planeta, kar je znanost v osnovi. Tako lahko na fotografiji vidiš mikser, ki je starejši od mene in deluje odlično! Uporabljam ga za mletje semen in vse pohvale podjetju Iskra. Drug primer (žal nimam slike) je bil hladilnik, ki sem ga imela v stanovanju v Atenah. Namreč hladilnik je bil iz 50-tih! in ga je izdelalo podjetje Opel, za katerega niti vedela nisem, da je izdelovalo hladilnike. V glavnem hladilnik je imel prelep retro dizajn in pa izjemno kakovost. Danes, ko se na vsakem koraku izpostavlja, kako smo napredovali v tehnologiji, pa elektronski izdelki živijo leto in pol, kjer je popravilo dražje, kot nakup novega izdelka in tako se je uvedel pojem »načrtovana zastarelost« in obremenitev okolja zaradi e-odpadkov.

Nadaljevanje na: https://almiracatovic.wordpress.com/2016/11/27/tehnoloski-razvoj-v-senci-potrosnistva/

Almira Ćatović

Vir čistoče – in slabe volje

Sodobnost in tehnološka naprednost strojev je očitno v obratnem sorazmerju z njihovo trajnostjo, ta pa s komercialno uspešnostjo. Včasih “pomagajo” tudi nepovezana naključja

Pa začnimo z malce nostalgije. Pred dobrega pol stoletja so se tudi pri nas pojavili pralni stroji z oznako superavtomatik, ki perilo v enem ciklu operejo, splaknejo in ožmejo. Izbira je bila pičla, cene kar visoke, a dali so se dobiti na kredit. In zdržali so celo večnost. Če se je kaj pokvarilo, so mojstri pač popravili – za zmerno plačilo. Celo če je odpovedal motor, praviloma ni bilo treba kupiti novega, ampak le na novo naviti tuljave ali zamenjati krtačke, in stvar je spet brezhibno delovala. Pri sodobnih inverterskih to seveda ni tako preprosto – so pa zato varčnejši in tišji …

Prvega ne pozabiš

Naša družina z razposajenima mulcema, ki nisva niti približno pazila na čistočo, je svoj prvi stroj brez večjih popravil uporabljala kakih dvanajst let, še nekaj časa pa je nato služil nekomu drugemu. Mi smo si namreč privoščili sodobnejšega. Malce raje se je kvaril, a tudi ta je funkcioniral več kot desetletje. Vsak naslednji pa manj ter z več in bolj zasoljenimi (a še vedno smiselnimi) popravili. Zadnji dve desetletji živim v lastnem gospodinjstvu. Enočlanskem (z rednimi gostovanji še ene odrasle človeške in ene pasje osebe). Torej tudi perem manj pogosto. Kljub temu pa sem si pred kratkim kupil že peti stroj. Prvi je ob nekaj popravilih trajal osem let, a je pral vedno slabše – in ko se je temeljito pokvaril, mi je pravzaprav odleglo. Naslednji je imel manj tovrstnih težav, a več popravil – k sreči med petletno garancijo. Ko je spet odpovedal kaki dve leti kasneje, mi je serviser prijazno pojasnil, da bi zamenjava modula (zdaj več ne popravljajo delov) stala skoraj pol cene novega stroja, enako pa da me spet čaka kmalu, ko bo dotrajal delček kakega drugega sklopa. In da novi stroji pač niso več narejeni “za vekomaj”, kot so bili v starih časih.

Nadaljevanje na: http://www.vecer.com/vir-cistoce-in-slabe-volje-6219597

Darinko Kores Jacks

Napotili:
Zamolčana zgodba o načrtnem zastaranju
http://zofijini.net/ekologija_zastaranje/
Manifest popravljanja
http://zofijini.net/ekologija_popravljanje/