Tagged: Nagrade

Zakaj je Američane tako lahko manipulirati in nadzorovati?

Na kupce, študente, delavce in volivce potrošništvo in behaviorizem gledata na isti način: kot na pasivne, pogojevane objekte.

Kako fascinantna zadeva! Popolni nadzor nad živimi organizmi! – psiholog B.F. Skinner

Korporatizacija družbe zahteva populacijo, ki sprejema nadzor avtoritet, zato je, ko so psihologi in psihiatri začeli zagotavljati tehnike, s katerimi je mogoče nadzorovali ljudi, korporatokracija strokovnjake za duševno zdravje sprejela za svoje.

V svoji najbolj prodajani knjigi »Beyond Freedom and Dignity« (1971) (Onkraj svobode in dostojanstva) je psiholog B.F. Skinner trdil, da sta svoboda in dostojanstvo iluziji, ki ovirata znanost vedenjskega modificiranja, za katero je trdil, da lahko ustvari bolje organizirano in srečnejšo družbo.

Na vrhuncu Skinnerjeve slave v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo za anti-avtoritarce, kot sta bila Noam Chomsky (»The Case Against B.F. Skinner«) (»Primer proti B.F. Skinnerju) in Lewis Mumford očitno, da je Skinnerjev pogled na svet – družba, ki ji vladajo dobronamerni nadzorovalni friki – v nasprotju z demokracijo. V Skinnerjevem romanu »Walden Two« (1948) njegov behaviorističen junak pravi: »Zgodovine ne jemljemo resno«, na kar se je Lewis Mumford odzval: »Ni čudno: če človek ne bi poznal zgodovine, bi svetu vladali Skinnerji, kot je skromno predlagal Skinner v svoji behavioristični utopiji.«

Kot študent psihologije v tistem obdobju se spominjam, da me je bilo zaradi tišine večine psihologov glede političnih posledic Skinnerja in vedenjskega modificiranja sram.

Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja sem kot internist na zaprtem oddelku državne psihiatrične bolnišnice prvič izkusil eno glavnih tehnik vedenjskega modificiranja – »ekonomijo žetonov«. Tam sem prav tako odkril, da se anti-avtoritarci po svojih najboljših močeh trudijo upreti vedenjskemu modificiranju. George je bil hudo depresiven anti-avtoritarec, ki je zavračal pogovor z osebjem, ki pa je iz nekega razloga izbral mene, da sem z njim igral biljard. Moj šef, klinični psiholog, je opazil mojo interakcijo z Georgeom in mi povedal, da mu moram dati žeton – cigareto -, da bi tako nagradil njegovo »prosocialno vedenje«. Temu sem se upiral, poskušal sem razložiti, da imam 20 let, George pa je star 50 let in da bi bilo to ponižujoče. Toda moj šef mi je subtilno zagrozil, da me bo vrgel iz oddelka. Torej sem Georgea vprašal kaj naj naredim. George, ki se je spopadel s stranskimi učinki hude medikalizacije, se je nasmehnil in rekel: »Zmagali bomo. Daj mi cigareto.« Vpričo osebja je George vzel cigareto in jo je dal v žep drugega pacienta, nato pa je zmajujoč z glavo s prezirom pogledal osebje.

Za razliko od Skinnerja, George ni bil »onstran svobode in dostojanstva«. Anti-avtoritarci, kot je bil George, ki ne jemljejo resno nagrad in kazni nadzorovalnih avtoritet, avtoritarne ideologije, kot je vedenjsko modificiranje, prikrajšujejo za popolno dominacijo.

Tehnike vedenjske modifikacije vzburjajo avtoritarce

Če ste kdaj jemali uvod v psihologijo, ste verjetno slišali za »klasično pogojevanje« Ivana Pavlova in za »instrumentalno pogojevanje« B.F. Skinnerja.

Primer Pavlovega klasičnega pogojevanja? Pes zasliši zvonec istočasno ko dobi hrano; potem ko zvonec zazvoni brez hrane, pri psu vzbudi slinjenje. Združite skromno oblečeno privlačno žensko s kakim zanič pivom in pogojujete moške, da se ob pogledu na to zanič pivo spolno slinijo in ga kupijo. Oglaševalska industrija že dlje časa uporablja klasično pogojevanje.

Skinnerjevo instrumentalno pogojevanje? Nagrade, kot denimo denar, so »pozitivne ojačitve«; če nagrade umanjkajo so to »negativne ojačitve«; in kazni, kot električni šoki, so dejansko označene kot »kazni«. Instrumentalno pogojevanje preplavlja učilnice, delovna mesta in zdravljenje duševnih bolezni.

Na Skinnerja je močno vplivala knjiga »Behaviorism« (1924) Johna B. Watsona. Watson je bil deležen nekaj slave v začetku dvajsetega stoletja, ko se je zavzemal za mehaničen, tog in neljubezniv način vzgajanja otrok. Samozavestno je trdil, da lahko vzame kateregakoli zdravega dojenčka in če ima popoln nadzor nad njegovim svetom, ga lahko vzgoji za katerikoli poklic. Ko je bil Watson v svojih zgodnjih štiridesetih, je zapustil univerzitetno življenje in začel novo kariero v oglaševanju pri agenciji J. Walter Thompson.

Behaviorizem in potrošništvo, dve ideologiji, ki sta v dvajsetem stoletju dosegli izjemno moč, sta dve polovici istega kovanca. Na kupca, študenta, delavca in volivca potrošništvo in behaviorizem gledata na enak način: kot na pasivne, pogojevane objekte.

Koga je lažje manipulirati?

Tisti, ki v korporatokraciji pridejo na oblast, so nadzorovalni friki, ki so zasvojeni z močjo nad drugimi ljudmi, zato je za takšne oblasti normalno, da se navdušujejo nad vedenjskim modificiranjem.

Alfie Kohn v knjigi »Punished by Rewards« (1993) (Kaznovani z nagradami), s temeljito raziskavo dokumentira kako vedenjsko modificiranje najbolje deluje na odvisnih, nemočnih, infantilnih, zdolgočasenih in institucionaliziranih ljudeh. Tako je to za avtoritete, ki so zasvojene z nadzorovanjem drugih, to strašna spodbuda za gradnjo družbe, ki ustvarja odvisne, nemočne, infantilizirane, zdolgočasene in institucionalizirane ljudi.

Številne izmed najbolj uspešnih aplikacij vedenjskega modificiranja so vključevale laboratorijske živali, otroke ali institucionalizirane odrasle. Po mnenju teoretikov menedžmenta Richarda Hackmana in Grega Oldhama v knjigi »Work Redesign« (1980) (Preoblikovanje dela) so: »posamezniki v vsaki od teh skupin za mnoge stvari, ki jih najbolj želijo in potrebujejo, neizogibno odvisni od močnih drugih, njihovo vedenje pa je običajno mogoče precej enostavno oblikovati.«

Podobno raziskovalec Paul Thorne v reviji »International Management« (»Fitting Rewards«, 1990) (Mednarodni menedžment – Primerno nagrajevanje) poroča, da če želimo, da se ljudje obnašajo na določen način, morajo biti »dovolj v stiski, da lahko nagrade krepijo želeno vedenje«.

Prav tako je lažje pogojevati ljudi, ki ne marajo tega, kar počnejo. Po mnenju raziskovalca Mortona Deutscha (Distributive Justice, 1985) (Distributivna pravičnost) nagrade najbolj učinkujejo na tiste, ki so odtujeni od svojega dela. To pomaga razložiti, zakaj se otroci, ki imajo diagnozo motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), pri dolgočasnem šolskem delu prav tako dobro odrežejo, kot tako imenovani »normali«, če so za to plačani (glej knjigo Thomasa Armstronga »The Myth of the A.D.D. Child«, 1995 (Mit o otroku z A.D.D.)). Analogno temu Kohn ponuja raziskave, ki kažejo, da so nagrade najmanj učinkovite, ko ljudje počnejo nekaj, kar ni dolgočasno.

Po pregledu literature o škodljivih učinkih nagrajevanja, je raziskovalec Kenneth McGraw zaključil, da bodo nagrade škodljivo vplivale na delo pod dvema pogojema: »prvič, ko je naloga za posameznike dovolj zanimiva, da je ponudba spodbude odvečen vir motivacije in drugič, ko je rešitev naloge dovolj odprta, da koraki, ki vodijo k rešitvi, niso takoj očitni.«

Kohn prav tako poroča, da vsaj deset študij kaže, da nagrade najbolje delujejo pri poenostavljenih in predvidljivih nalogah. Kaj pa pri bolj zahtevnih? V raziskavah o predšolskih otrocih (ki so delali za igrače), starejših otrocih (ki so delali za ocene) in odraslih (ki so delali za denar), so se vsi izogibali zahtevnim nalogam. Večja kot je bila nagrada, lažja je bila naloga, ki so si jo izbrali; ko pa ne gre za nagrade, bodo ljudje verjetneje sprejeli izziv.

Torej, v družbi obstaja zahrbtna spodbuda za nadzorne frike – bodisi psihologe, učitelje, oglaševalce, menedžerje ali druge avtoritete, ki uporabljajo vedenjsko modificiranje. Natančneje, da lahko nadzorniki izkusijo največ nadzora in pridobijo »slo po moči«, morajo biti njihovi subjekti infantilizirani, odvisni, odtujeni in zdolgočaseni.

Anti-demokratična narava vedenjskega modificiranja

Vedenjsko modificiranje je v bistvu sredstvo za nadzor ljudi in s tem za Kohna »po svoji naravi škodljivo za demokracijo, kritično razmišljanje in prosto izmenjavo idej med enakopravnimi udeleženci«.

Za Skinnerja je vse obnašanje nadzorovano od zunaj in mi v resnici nimamo svobode in izbire. Behavioristi vidijo svobodo, izbiro in notranjo motivacijo kot iluzijo ali kot je to imenoval Skinner, kot »fantome«. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je Noam Chomsky razkril Skinnerjev neznanstveni pogled na znanost, zlasti Skinnerjev pogled, da bi bilo treba znanosti prepovedati preučevanje notranjih stanj in intrinzičnih sil.

V demokraciji so državljani svobodni, da razmišljajo sami zase in raziskujejo, motivirajo pa jih zelo resnične – ne fantomske – intrinzične sile, vključno z radovednostjo in željo po pravičnosti, skupnosti in solidarnosti.

Pri behavioristih je prav tako strašljivo, da lahko njihov zunanji nadzor uniči intrinzične sile naše človečnosti, ki so potrebne za demokratično družbo. Raziskovalec Mark Lepper je uspel zmanjšati intrinzično veselje otrok za risanje z barvnimi flomastri tako, da je vsakemu posebej podelil certifikat za barvanje z barvnimi flomastri. Tudi samo enkratna nagrada za to, kar počnemo radi, lahko za več tednov pobije naš interes.

Vedenjsko modificiranje lahko uniči tudi našo intrinzično željo po sočutju, ki je nujna za demokratično družbo. Kohn ponuja več študij, ki kažejo, da so »otroci katerih starši verjamejo v uporabo nagrad za njihovo motiviranje, manj kooperativni in radodarni (otroci) kot njihovi vrstniki.« Otroci mater, ki so se zanašale na konkretne nagrade, so bili doma manj skrbni in so manj delili z drugimi, kot drugi otroci.

Kako lahko v demokratični družbi otroci postanejo etični in skrbni odrasli? Potrebujejo izkušnje, v katerih smo do njih skrbni, moramo jih jemati resno in jih spoštovati, kar lahko potem modelirajo in vračajo tudi drugim.

Danes so poklici s področja duševnega zdravja presegli vedenjske tehnologije nadzora. Danes neposlušne otroke diagnosticirajo z motnjami pomanjkanja pozornosti, motnjo hiperaktivnosti, opozicionalno kljubovalno motnjo in pediatrično bipolarno motnjo ter jih poskušajo obvladati z močnimi sedativnimi zdravili. Medtem ko imajo velika farmacevtska podjetja od predpisovanja zdravil neposredne koristi, ima celotna korporatokracija koristi od legitimacije pogojevanja in nadzorovanja strokovnjakov s področja duševnega zdravja.

Bruce E. Levine

Vir: https://www.alternet.org/2012/10/why-are-americans-so-easy-manipulate-and-control/

Napotili:
https://en.wikipedia.org/wiki/Bruce_E._Levine
http://brucelevine.net

Joške zate in joške zame: o prihodu bizarnega oglaševanja

Osvoji joške zate in za tvojo frendico. Medijska akcija Radia Antena nas, celo vsega hudega navajene v sferi medijskega oglaševanja, postavlja pred staro dilemo: postajamo starokopitni in konservativni starci in starke, ki več ne dojemamo tega ponorelega, a z neko nevidno racionalnostjo vendarle osmišljenega sveta, ali pa je morda v takšnih nagradnih igrah, kjer glasujemo za nove joške svoje frendice v režiji lepotne kirurgije Fabjan, res nekaj močno degeneriranega?

Zmagala bo seveda tista, ki nas bo prepričala, da je vredna kirurškega noža. V danem primeru, če prav razumem, ponuja dva para in javnost mora glasovati za enega med njima. Ampak ne le to, Radio Antena, ki »ima najbolj vročo akcijo te zime«, se hvali tako rekoč z dobrodelnostjo.

Nadaljevanje na: https://vezjak.com/2017/02/14/joske-zate-in-joske-zame-o-prihodu-bizarnega-oglasevanja/

Boris Vezjak

Kolikšna je cena “prestiža”?

Kaj imajo skupnega fakulteta, podjetje, ki se ukvarja s topolovimi vlakni, farmacevtska družba in mlinarstvo? To, da so prejemniki “prestižnih” nagrad, ki ne odražajo odličnosti, temveč jih prejme vsakdo, ki je zanje pripravljen odšteti dovolj denarja

“Fakulteta za dizajn je časten lastnik prestižne mednarodne nagrade ‘najboljša univerza’, ki jo podeljuje Association Europe Business Assembly (EBA) – Klub evropskih rektorjev Univerze v Oxfordu” piše na spletni strani Fakultete za dizajn. Zraven novice sta priloženi fotografiji, na katerih so pozlačen kipec, medaljon, priznanje in certifikat z napisom “najboljša univerza”. Datum 10. 12. 2013. Informacij o tem, za kakšno nagrado gre, na spletni strani fakultete ni moč najti, a zanimivo je predvsem to, da teh podatkov ni mogoče najti niti na spletni strani organizacije, ki podeljuje nagrado EBA.

“V EBA menimo, da mora biti trdo delo nagrajeno. Zato smo razvili prestižen in dolgoročen program, ki ga nadzorujejo naši nacionalni odbori in druge nacionalne in mednarodne organizacije. Nominiranci so politiki, poslovneži, znanstveniki in umetniki ter tisti, ki prispevajo k ekonomskemu, znanstvenemu in kulturnemu razvoju družbe,” je pojasnilo samoimenovane prestižne organizacije o tem, kdo podeljuje nagrade in kdo so nagrajenci. Čeprav celotne zgodovine o nagrajencih ni mogoče najti, pa na spletni strani vendarle izpostavljajo, da so v preteklih letih to nagrado prejela znana podjetja, denimo Krka, d.d. “Nagrado Best Enterprises of Europe (kategorija nagrad pod blagovno znamko EBA, op. a.) smo prejeli decembra 2007. Podelitev je bila na Dunaju. Plačali smo pristojbino za registracijo in udeležbo na srečanju nagrajencev. Podelitev je bila priložnost za srečanja z gospodarstveniki predvsem iz držav iz republik nekdanje Sovjetske zveze,” so skopo pojasnili v Krki.

Pompozne slovesnosti in medli opisi

S to in neko drugo, podobno nagrado, o kateri pravzaprav nič ni znano, se hvalijo tudi v podjetju Insol. Na njiho­vi spletni strani so fotografije s slavno­stne prireditve na Dunaju in v Ženevi, kjer je podjetje lani prejelo pozlačen kipec in priznanje neke druge organi­zacije, The European Society for Qua­lity Research (ESQR), ki ima uradno sedež v Luzernu v Švici. Tudi na sple­tni strani nekega drugega podjetja, Mlin Katič, najdemo novico: “Podeli­tev mednarodne nagrade za predanost svetovni kakovosti je bila 25. septem­bra 2006 v Kongresni palači v Parizu. Dogodku je predsedoval Jose E. Prieto, predsednik in generalni direktor Business Initiative Directions (BID).”

Tako kot spletna stran organizaci­je EBA tudi spletni strani ESQR in BID ne vsebujeta nikakršnih podatkov o tem, kakšni so kriteriji, po katerih iz­birajo nagrajence, kdo je v komisiji, na katerih področjih podeljujejo nagra­de in drugih osnovnih podatkov. Tako denimo proces nagrajevanja opisujejo na spletni strani BID: “Slovesnosti se udeležijo podjetja iz različnih držav skupaj z vodji poslovnih sektorjev, profesionalci iz gospodarstva, ume­tnosti in korporacij, strokovnjaki za kvaliteto kot tudi znani akademiki in diplomatski predstavniki. Dogodek pokrivajo javni mediji. Med slovesnostjo podelimo nagrado v kategorijah zlata, platinasta in diamantna. Kriteriji so: odličnost v vodstvu in upravljanju, kvaliteta in odličnost, poslovni prestiž, tehnologija, inovacije in projekcije.”

Poslovna ideja: prodaja nagrad

Kaj imajo skupnega fakulteta, podjetje, ki se ukvarja s topolovimi vlakni, far­macevtska družba in mlinarstvo? To, da so prejemniki nagrad, ki jih dobi vsakdo, ki je zanje pripravljen odšte­ti dovolj denarja. Kaj pa imajo skupne­ga vse naštete organizacije, EBA (t. i. Evropska poslovna zbornica), ESQR (t. i. Evropska družba za kvalitetne raz­iskave), BID (t. i. Poslovna iniciativa)? To, da niso priznane institucije, ka­terih nagrade bi bile res prestižne ali odraz odličnosti, ampak podjetja, ki nagrade preprosto prodajajo (mimo­grede, kratico EBA uporabljajo tudi za nagrade European Business Award, ki izpostavljajo najboljša podjetja v regiji, pri čemer niso na črnem sezna­mu “plačljivih nagrad”).

Tako sta pred časom center razi­skovalnega novinarstva v Srbiji (CINS) in sorodna organizacija, ki se ukvar­ja z odkrivanjem organiziranega kri­minala in korupcije (OCCRP), razkrila, da vse te organizacije delujejo na isti način. Vsako leto pripravijo več slav­nostnih prireditev na katerih podelijo nagrade z različnih področij. Njihova cena je visoka, od 2000 do 7000 evrov, so razkrili raziskovalni novinarji. Ob tem so pregledali več kot 15 let medij­skih arhivov in ugotovili, da so te or­ganizacije podjetjem v Srbiji in Bosni prodale več kot 250 nagrad. Ena izmed teh organizacij – edina, ki je na svoji spletni strani objavila podatek o šte­vilu podeljenih nagrad – je v 18 letih podelila 2635 nagrad različnih katego­rij, pri čemer ena stane 4200 evrov. Pri Večeru smo šli po njihovi sledi in prei­skali domačo poslovno sceno ter tako našli domača podjetja, ki so ali naj bi kupila nagrado.

“O kriterijih ne vem nič”

“Ko smo dobili povabilo organizacij, ki jih omenjate, smo seveda preverili, po kakšnem ključu so se te nagrade pode­ljevale, in tudi preverili prejšnje nagra­jence. Šele ko smo dobili informacije, da so prejemniki nagrad uveljavljena podjetja, smo pristopili k ceremoniji. Tako so nagrado EBA prejeli denimo Rosfnet (Rusija), Creative Communica­tions GmbH (Avstrija) pa Krka, Petrol in drugi, nagrado ESQR pa Unicredit (Italija), OPEC … Tudi sami brez novi­narjev smo spoznali, da same nagra­de ne predstavljajo izjemnih dosežkov na posameznih področjih,” je poja­snil Marko Likon, direktor podjetja Insol. “Nagrado smo zavestno prevze­li in jo smatramo kot našo promocijo in pomoč pri navezavi mednarodnih stikov. Za sodelovanje smo plačali 2700 evrov,” prizna.

Na naša konkretna vprašanja, koliko so plačali za udeležbo na prire­ditvi in za registracijo, medtem v Krki niso želeli odgovoriti. Na Fakulteti za dizajn se slovesnosti niso udeležili, na­grado pa so prejeli po pošti. “Za član­stvo v navedenem združenju fakulteta plača 820 evrov na leto,” so priznali na fakulteti. O tem, na podlagi česa jih je združenje izbralo in nagradilo, niso povedali ničesar.

“Na podlagi kakšnih kriterijev je potekal izbor nagrajencev in na pod­lagi katerih kriterijev smo prejeli na­grado, nam niso razložili,” pove Marko Katič, direktor podjetja Mlin Katič. Ker je od takrat, ko so prejeli nagrado, minilo že nekaj let, podjetje pa je tedaj vodil njegov oče, sam nima informacij, kako je nagrajevanje potekalo. “Čla­narine ali za samo nagradno nismo plačali, ali je to bilo kako drugače ‘za­pakirano’ v smislu prenočitve, večer­je …, ne vem,” pravi. “S čim podobnim se nismo srečali ne pred to nagrado ne po njej. Nismo včlanjeni v nič podob­nega,” doda.

Medtem pa so novinarji, združeni v CINS in OCCRP, ugotovili, da orga­nizacije pošljejo stotine pisem tako na elektronske naslove podjetij kot fakul­tet in jih obveščajo, da so nominirani za nagrado, ali jih povabijo, naj kar sami sebe nominirajo na spletni stani teh organizacij. “EBA je poslala e-maile na polovico fakultet v Srbiji. Fakultete dobijo pisma večkrat letno, celo tiste, ki so se odzvale, da jih te nagrade ne zanimajo,” pravijo novinarji.

Kljub temu da se Likon zaveda ozadja teh ceremonij in nagrajevanj, pa pravi, da je bil denar, ki so ga pla­čali za nagrado, vendarle dobro na­ložen, “saj smo v okviru konvencije navezali stike s kupci na Filipinih, v Rusiji, z indijskim proizvajalcem av­tomobilov in s pristaniščem v Savdski Arabiji. Bolj kot nagrada je za podjetja pomembno mreženje, saj so na prire­ditvah predstavniki podjetij, ki spada­jo med 500 najbolj premožnih podjetij na svetu. Ena bolj pomembnih stvari pa so bile objave v mednarodnih ti­skanih medijih. Dobili smo plačane objave, za katere bi verjetno morali plačati mnogo več, če bi morali objave plačevati načrtovano.”

Anja Hreščak

Objavljeno v Večeru, v soboto, 22.11.2014

Vir: http://nov.vecer.com/clanek/201411226075543