Tagged: Nevromarketing

Kako oglaševalci nadzirajo naše misli

Tehnika vdiranja v naše možgane temelji na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije

Če bi živeli pred 500 leti, bi bil naš pogled na svet povsem drugačen, posledično bi tudi naše odločitve bile povsem drugačne. Kdo oziroma kaj torej vpliva na naše odločitve? So res povsem naše? Na naše misli vpliva družbeno okolje, zlasti prepričanja, ki nam jih posredujejo tisti, ki imajo moč. Včasih so to bili monarhi, aristokrati, verski voditelji. Danes pa nam koncerni, milijarderji in mediji sporočajo, kaj naj mislimo. Ljudje smo etične in intelektualne gobe, kar pomeni, da v naše dobro in slabo podzavestno vpijamo vplive, ki nas obkrožajo, v Guardianu piše George Monbiot.

Predstava, da sami oblikujemo svoje misli, je ideja, ki bi bila pred petsto leti večini ljudi tuja. To ne pomeni, da nismo sposobni oblikovati neodvisnih misli, ampak to, da neodvisno razmišljanje od nas zahteva, da zavestno plavamo proti družbenemu toku, ki nas usmerja, ne da bi se tega večinoma zavedali. Plavanje proti toku pa zahteva (pre)veliko napora.

Tudi pri majhnih odločitvah, ki jih sprejemamo, smo ves čas tarča vplivov, nekatere vidimo, nekaterih ne. In obstaja velikanska industrija, ki hoče odločati namesto nas. Njene tehnike so vsako leto bolj izpopolnjene, saj temeljijo na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije. Ta industrija se imenuje oglaševanje. Vsak mesec izide nova knjiga z nasveti, kako je mogoče z nevromarketingom prepričati vsakogar, kadar koli in kjer koli. Čeprav so mnoge obljube v teh knjigah pretiravanje, opisujejo disciplino, ki hitro prodira v naše možgane in otežuje neodvisno razmišljanje. Vedno bolj izpopolnjeno oglaševanje je usklajeno z digitalnimi tehnologijami, z namenom ukiniti avtonomijo.

Otroški psiholog Richard Freed je marca lani pojasnil, kako pri razvoju družbenih medijev, računalniških igric in telefonov, ki povzročajo odvisnost, uporabljajo psihološke raziskave. Navedel je izjavo enega od tehnologov, da v armaturne plošče lahko vgradijo gumbe, s katerimi dosežejo, da na tisoče ljudi po svetu, ne da bi se tega zavedali, spremeni vedenje, dobi nov značaj. George Monbiot pojasnjuje, da je namen tega vdora v možgane oblikovati učinkovite platforme za oglaševanje.

Iz dokumentov, ki so prišli v javnost, je Facebook v sodelovanju z oglaševalcem  naredil raziskavo, kdaj so najstniki med uporabo tega omrežja negotovi, se počutijo ničvredni ali so v stresu. To je trenutek, da se jim pokaže ciljni oglas. Facebook seveda zavrača trditve, da “ponuja orodja za iskanje ljudi na podlagi njihovega čustvenega stanja”.

Komercialna podjetja poskušajo uporabljati vse zakonsko dovoljenje trike. Družba, ki jo zastopa vlada, jih lahko zaustavi z zakonodajo, ki je zdaj še ni. A bolj kot to Monbiota moti, da so univerze pripravljene izvajati raziskave, ki pomagajo oglaševalcem vdirati v naše možgane. Ideal razsvetljenstva, za katerega vse univerze pravijo, da je njihovo vodilo, pravi, da mora vsak razmišljati sam. Zakaj imajo potem oddelke, kjer raziskovalci iščejo nove poti za blokado možnosti za lastno razmišljanje?

Georg Monbiot to vprašanje postavlja zato, ker ga je osupnila raziskava, ki so jo naredili akademiki z javnih univerz na Nizozemskem in v ZDA. Njegov namen je povsem v nasprotju z javnim interesom, saj so raziskovali “različne poti, s katerimi se potrošniki branijo oglaševanja, in taktike, s katerimi se je mogoče boriti proti temu odporu ali se mu izogniti”. Njihova rešitev je, da je treba ljudi zasuti z dovolj oglasi, da se njihove zmogljivosti za razmišljanje izčrpajo, uničiti je treba sposobnosti za razmišljanje. To še zdaleč ni edini tak znanstveni dokument, Monbiot jih je našel cel kup.

Med njimi je recimo študija, kako dvomljivce prepričati, da verjamejo trditvam podjetja, da se obnaša družbeno odgovorno, še posebej, če so te trditve v nasprotju z njegovo dejavnostjo. Očiten primer takšnega podjetja je naftni koncern ExxonMobil, ki skuša prepričati ljudi, da skrbi za okolje, ker raziskuje možnosti za pridobivanje goriv iz alg, da bi lahko v prihodnosti zmanjšali izpuste CO2, ob tem pa vsak dan načrpa nove milijone sodov nafte. George Monbiot je upal, da bodo raziskovalci predlagali, da mora podjetje spremeniti svoje ravnanje. Namesto tega predlagajo, kako je mogoče »minimalizirati dvome deležnikov« s pametno kombinacijo fotografij in izjav.

V eni od študij raziskovalci obravnavajo oglaševanje, ki učinkuje na podlagi sindroma strahu, da bi nekaj zamudili (Fear of missing out). Ena od taktik, ki jih predlagajo raziskovalci, je spodbujanje strahu pred izgubo priložnosti med in po odločitvi za nakup. Tako ljudje postanejo bolj dovzetni za nove enake oglase.

George Monbiot priznava, da tudi sam dela na področju, ki večino prihodkov dobi prek oglasov. Ker pa je oglaševanje eden od temeljev gospodarstva, katerega cilj je neskončna rast, ga je treba postaviti pod vprašaj. Med tistimi, ki bi to morali narediti, bi morale biti prve v vrsti univerze in akademske družbe, katerih naloga je postavljati in ohranjati etične standarde. Če one ne zmorejo plavati proti toku, kdo potem lahko, svojo kolumno zaključuje Monbiot.

Darja Kocbek

Vir: https://www.mladina.si/188906/kako-oglasevalci-nadzirajo-nase-misli

Napotilo:
https://www.theguardian.com/commentisfree/2018/dec/31/advertising-academia-controlling-thoughts-universities

8 najpogostejših miselnih napak

V toku evolucije so v možganih nastale priročne bližnjice za hitre ocene in odločitve. In zato včasih tudi napačne…

Človeška bitja smo racionalna bitja. Odlikuje nas logično razmišljanje in odločanje v skladu z našimi interesi, pa tudi interesi širše skupnosti.

A pogosto se ne zavedamo, da je naše razmišljanje pogosto neracionalno in pristransko.

Za to so krivi naši možgani, ugotavljajo v Huffington postu. V toku evolucije so v njih nastale priročne bližnjice (v psihologiji jih imenujejo kognitivna pristranskost), ki nam omogočajo hitre ocene in odločitve. V modernem svetu, ko se ne soočamo več vsak dan z grožnjami našemu preživetju, še vedno pomembno vplivajo na naš pogled na svet.

Trpimo za posledicami dejstva, da živimo v času, za katerega (še) nismo evolucijsko prilagojeni, pojasnjuje nevroznanstvenik Dean Buonomano, pisec knjige Brain Bugs: How The Brain’s Flaws Shape Our Lives (Kako pomanjkljivosti možganov oblikujejo naše življenje).

Našteva osem najpogostejših miselnih napak in kognitivnih pristranosti:

1. Ne moremo si pomagati, da se ne bi osredotočali na negativno

Po psihologu Ricku Hansonu, piscu dela Hardwiring Happiness, so naši možgani narejeni tako, da so ves čas na preži za nevarnostjo. Ko naletijo nanjo, jo izolirajo in se osredotočijo samo nanjo, pri tem pa včasih izgubijo pogled na širše dogajanje. In čeprav ne živimo več ves čas v nevarnosti, da bi nas pojedle zveri, možgani še niso izgubili občutljivosti na domnevne nevarnosti, čeprav ta zdaj preži denimo v podobi elektronskega sporočila s šefovega naslova.

Zato možgani – v primerjavi z reakcijo na dobre novice – na slabe novice reagirajo bistveno intenzivneje. In ker nas negativne izkušnje bolj zaznamujejo, so raziskave pokazale, da je celo v trdnih, dolgotrajnih partnerstvih za to, da bi bilo uspešno, potrebno razmerje med dobrimi in slabimi izkušnjami v razmerju pet proti ena.

2. Vidimo vzorce tam, kjer jih ni.

Ena najbolj temeljnih miselnih napak se imenuje napaka tipa 1: prepričanje, da je napačna hipoteza resnična, pri čemer korelacijo (soodnostnost) pomešamo s slučajnostjo. (To je razlaga, zakaj imamo tako radi naključja.)

Tudi pri tem je imela prste vmes evolucija.

Vzročno razmišljanje se je razvilo zato, da bi ljudje lahko razumeli in nadzorovali svoje okolje, denimo, da bi lahko predvideli, da bodo umrli, če bodo jedli rdečo mušnico. Ta tip razmišljanja nas lahko pripelje do napake: denimo, da smo prepričani, da je nekaj res, čeprav ni, na primer, da nam prinaša srečo, če si dvakrat zavežemo vezalke na čevljih.

Tendenca, da iščemo povezave in vzorce v naključnih informacijah, se imenuje apofenija. To lahko pripelje k temu, da slučajnostim pripišemo pomen teorij zarot in da najdemo skrite kode ali pomen v številkah ali besedilu.

3. Ne vidimo stvari, ki jih imamo pred nosom.

V sloviti študiji leta 1998 so raziskovalci Harvarda in univerze Kent preverjali pri študentih, koliko se zavedajo okolice: medtem ko je najeti igralec mimoidočega spraševal za pot, sta med njima delavca nesla vrata. V tem času so igralca zamenjali z igralcem drugačne velikosti, postave in pričeske. Polovica udeležencev raziskave zamenjave sploh ni opazila!

Ta eksperiment je ilustracija fenomena slepote za spremembe, ki kaže našo selektivnost pri vizualnem pomnenju. Zdi se, da se zanesemo na spomin in prepoznavanje vzorcev dosti bolj, ko si mislimo, in da je naše vizualno opažanje okolice dosti manj zanesljivo, kot si predstavljamo.

4. Pristranski smo do tistega, kar nam ustreza.

Naši možgani ne marajo konfliktov in nesoglasij, zato se zelo trudijo, da bi se jim izognili. Zato smo pristranski do stvari, s katerimi se strinjamo ali ki potrjujejo še obstoječa prepričanja.

Strokovni izraz za to se imenuje kognitivna disonanca: možgani iščejo le potrditve hipoteze in ignorirajo informacije, ki ji nasprotujejo. Zato imamo take težave pri spreminjanju stališč. In ta pristranost nas pogosto pripravi do tega, da delamo napake: v življenju, pri delu, v politiki.

Paradoksalno je, da internet to tendenco še krepi, piše  v blogu io9. Drži: kakršnakoli se že vaša politična, verska ali druga prepričanja, vedno je lažje najti informacije, ki vam povedo, da imate prav.

5. Sebe postavljamo v središče pozornosti

Se vam je zgodilo kaj groznega v srednji šoli, pa vas je mama potolažila, češ, saj nihče sploh ni opazil, vsi so zaposleni sami s seboj.

To drži. Nagnjeni smo k temu, da povečujemo svoje napake in pomanjkljivosti in mislimo, da jim ljudje posvečajo več pozornosti, kot jim v resnici posvečajo. To v psihologiji imenujejo učinek žarometa in dokazali so ga v neštetih eksperimentih.

Ta učinek je v bistvu posledica našega naravnega egocentričnega pogleda na svet, pojasnjuje psiholog Nathan Heflick. Smo središče svojega lastnega vesolja, je zapisal v Psychology Today. To ne pomeni, da smo arogantni ali da sebe cenimo bolj od drugih, temveč da svojo eksistenco ocenjujejo samo s stališča svojih izkušenj in s svoje perspektive… Toda drugi ljudje, ne le, da nimajo informacije o madežu na vašem puloverju, hkrati so tudi središče svojih lastnih vesolij in se osredotočajo na druge stvari.

6. V naših izbirah smo pristranski

V potrošniški družbi imamo na voljo neomejeno izbiro. A preveč izbire ustvari svojevrstno paralizo, opozarja psiholog Barry Schwartz. Včasih zaradi prevelike izbire ne izberemo ničesar. In če nekaj izberemo, je verjetneje, da bomo to obžalovali ali bomo razočarani. To psihologi imenujejo paradoks izbire.

Zlahka si je mogoče predstavljati, da bi se lahko odločili bolje, je dejal Schwartz. To obžalovanje zmanjšuje zadovoljstvo, ki bi ga čutili ob sprejeti odločitvi (ki je bila sicer dobra.)

Še več, pojasnjuje Schwartz, stvari vrednotimo tako, da jih primerjamo z drugimi stvarmi. In če imamo za primerjavo na voljo veliko stvari, si radi predstavljamo prednosti teh stvari in s tem zmanjšujemo domnevno vrednost stvari, ki jih imamo.

Gre za fenomen, ki mu po domače rečemo, da je trava vedno drugod bolj zelena, zato nismo sposobni objektivno ovrednotiti svoje izbire.

7. Spominu ne moremo zaupati

Čeprav si pogosto domišljamo, da se natanko spominjamo dogodkov iz preteklosti, v resnici ni tako. Pričevanja očividcev so pogosto nezanesljiva. Neka raziskava je denimo dokazala, da je 25 odstotkov ljudi mogoče prepričati, da se spominjajo dogodkov, ki se jim niso nikoli zgodili.

Pogosta napaka je, da naš pogled na preteklost obarvajo sedanja čustva. Ste se razšli s partnerjem? Vaše celotno razmerje z njim se vam zdi grozno. Ste napredovali v službi? Vaše prvo slabo plačano in težaško delovno mesto se vam naenkrat zdi kot dragocena stopnička k boljšim stvarem.

Buonomano pojasnjuje:

»Napačen spomin je v resnici posledica dejstva, da v človeškem spominu ni nobene razlike med shranjevanjem in jemanjem iz spomina, kot je to pri računalniku. Ko računalnik nekaj zapiše, ima en laser, ki ga uporablja za shranjevanje spomina in drugega za priklic iz spomina in to sta dva povsem različna procesa. V človeškem spominu pa te razlike ni in to ima včasih prav dramatične posledice… Dejanje jemanja iz spomina lahko vpliva na shranjeno.«

8. (Preveč) pristranski smo do svojih najbližjih

Tako naša vsakodnevna izkušnja kot zgodovinski dogodki vedno znova dokazujejo našo pristranost do članov lastne družbene skupine. Človeška bitja imamo dokazano kognitivno pristranost do članov lastnega klana (dejanskega ali namišljenega), in to gre prek etničnih, socialnih ali nacionalnih skupin. Psihologi so z eksperimenti dokazali, da se pristranost razvije pri naključno zbranih skupinah. Pristranskost do »svojih« pa lahko – čeprav ni nujno – vodi do sovražnosti in stereotipnega zaznavanja do drugih skupin.

R. D., Delo.si

Vir: http://www.delo.si/druzba/zdravje/8-najpogostejsih-miselnih-napak.html

Nevromarketing: Orwelova vizija postaja resničnost

V filmu Stevena Spielberga Posebno poročilo nekakšni golobučni, brezpigmentni in bledooki, s šopkom iz glav štrlečih elektrod in kablov, v nekakšnih banjah potopljeni vegetirajoči osebki napovedujejo kriminalna dejanja. Na podlagi teh napovedi jih potem posebna policijska enota poskuša preprečevati. Kaže, da podobna usoda čaka tudi potrošnike. Marketing jim ne verjame in ne zaupa več. Postali so nepredvidljivi in nezanesljivi. Tisto, kar izjavljajo anketarjem in tržnim raziskovalcem, je vprašljivo in ne gre jemati za suho zlato. Potrošniki menda govorijo eno, mislijo pa nekaj drugega. Počnejo spet nekaj tretjega. Prav zaradi tega bi jim marketing rad pokukal kar v možgane. Dobesedno. V pomoč mu bo nova znanstvenoraziskovalna disciplina – nevromarketing. Že ime ne obeta čisto nič dobrega. Sliši se zlovešče in grozljivo, kot denimo gensko zmanipulirana hrana. Ali revmatični klon, ovca Doly.

Kaj vidite in ne kaj gledate

Potrošnikovo telo, njegova čutila, predvsem usta in jezik, ni dovolj zanesljiv posrednik njegovih misli. Oči in ušesa so prav tako slabi prenašalci sporočil lepih in zapeljivih oglasov. Še telemetrija ne zadošča več. Nevromarketing hoče vedeti ne le, kaj gledate, temveč tudi, kaj dejansko vidite. Bog ve, kakšna godlja, polna dvomov o verodostojnosti oglasov in oglaševalcev pride do možganov. No ja, že Descartes je zagovarjal ločenost racionalnega razmišljanja od čustev, torej telesa od duha. Filozofi si to pač lahko privoščijo. Toda če to počnejo marketingarji, to ni več filozofija, ampak Huxleyjev krasni novi svet. Nevromarketing ima menda celo moč predvidevanja rojstev ali propadov blagovnih znamk.

Moralni zadržki?

In če se takšno “kukanje” v možgane komu zdi sporno, zagovorniki nevromarketinga trdijo, da ni nobenih moralnih zadržkov. Celo nasprotno. Ko bodo potrošniki spoznali način delovanja svojih možganov in skrivnosti nakupnega odločanja ter lastno nezanesljivost, bodo pridobili več nadzora nad lastno nerazumno zapravljivostjo. Ne bodo več nasedali zvijačam oglaševalcev in trgovcev. Ups. Kdo že financira raziskave nevromarketinga? Kdo bi rad potrošnike obvaroval pred nerazumnimi nakupi? Samo razumni nakupi bi šele spravili svetovno gospodarstvo v resne težave. Kdo si koplje lastni grob? Upam, da v ozadju raziskav ne tičijo še kakšni drugi, skriti cilji. Kje pa. Nevromarketing je namenjen razumevanju potrošnikov, ne pa njihovi manipulaciji. Toda orodje je lahko tudi orožje. In če je orožje pri roki, ga bodo gospodarstveniki prej ali slej tudi uporabili. Takšnih skušnjav, v kriznih časih še posebno, ne bo manjkalo. Če podjetje vidi najlažji izhod iz težav v manipulaciji potrošnikov, bo ta izhod tudi uporabilo. Kljub zaprisegam o “miroljubni” uporabi nevromarketinga. Verjetno bo o tem odločala nekakšna nedefinirana etika, ki je lahko tudi reševanje delovnih mest, pragmatičnost in pohlep.

Vpliv na odločanje

Raziskovalci delovanja možganov lahko pridejo v skušnjavo, da postanejo tudi njegovi oblikovalci. Vpliv na odločanje, ne le nakupno, ustvarjanje potreb, oblikovanje estetskih norm, odnosov in etike lahko kar hitro pripelje na stranpot in psihiatrijo. Dvom o tem, ali nam bodo raziskovalci povedali vse, kar bodo skenerji odkrili v naših možganih, ali pa bodo kaj obdržali zase, za eventualne “izhode v sili”, je še tako utemeljen. Sodobnim oblikam (diktature) raziskav, ki jih omogočajo nove tehnologije nadziranja obnašanja (ljudi) potrošnikov – video nadzor komuniciranja (prisluškovanja, keksi) – se sedaj pridružuje še nadzor misli. Orwelova vizija postaja resničnost. K sreči je nevromarketing menda še v povojih. Toda že obeti so pošastni. Kaj šele bo, ko bo zrasel. Ali bo sploh v službi potrošnika, kot se za marketing spodobi? Malo verjetno.

Zato mi je bolj kot Descartes pri srcu Spinoza, ki pravi, da sta telo in duh dva paralelna, usklajena procesa. Prav zanima me, ali se moji možgani strinjajo z mano.

BUDIMIR MILOSAVLJEVIĆ

Izvirno objavljeno v Večeru, 16. 7. 2009

Vir: http://www.vecer.com/clanekmar2009071605451631

Proti reklamam ni nihče imun

V sklopu predavanj z delavnicami za otroke Pravljično starševstvo, ki jih organizira Mladinski center Ormož, je bilo v viteški dvorani ormoškega gradu nedavno zelo zanimivo predavanje Andreje Ternar na temo Skrite sestavine oglasov in njihov vpliv na vzgojo naših otrok in mladostnikov.

Odrasli, odgovorni za vzgojo otrok, se moramo zavedati moči in načinov zavajanj skritih vsebin oglasov, saj ljudje še nikoli v zgodovini nismo bili izpostavljeni tako veliki množici informacij, ki vplivajo na naše nezavedne odločitve, obnašanje in življenjski stil. O tem, kako v resnici vplivajo reklame na nas, vemo zelo malo. Predavateljica je zbranim predstavila mlado znanstveno vedo, imenovano nevromarketing, ki proučuje funkcije in miselne procese, ki vplivajo na naše nakupne odločitve. Nevromarketing za raziskave uporablja funkcionalno magnetno resonanco (fMR). Tako izmerijo potrošnikov odziv na določene izdelke, embalažo, oglase. „Reklame vplivajo na našo podzavest in tega niti ne vemo, če procesa ne ozavestimo. Vpliv reklam je zelo močan in bo vedno močnejši. Vpliv reklam na možgane se da meriti in marketinški strokovnjaki se tega dobro zavedajo. Ljudje spreminjamo naš celoten življenjski stil, ker nam reklame pravijo tako. V nedeljo se namesto kuhanja odpravimo v nakupovalni center, kjer nakupujemo reči, ki jih ne potrebujemo. Če slučajno nimamo denarja za vse to, pa smo zaradi tega nesrečni,“ je bila direktna Andreja Ternar.

Večina misli, da smo proti reklamam imuni, mislimo, da na nas ne vplivajo. Ni nujno, da se to pozna danes, morda se bo jutri, čez mesec ali nekaj let. „V trgovini se nam zdijo izdelki znani, pa sploh ne vemo, od kod. Znanstveniki izvajajo številne poizkuse, ki dokazujejo, da se da na navade vplivati še pred rojstvom. Oddelek za prehrano v neki blagovnici so poškropili z vonjem po češnjah. Nosečnice so se tam počutile še posebej dobro, ko so bili otroci rojeni, se niso nikjer tako lepo umirili kot tam, saj vonj lahko zaznamo že v maternici. Cilj oglaševanja je, da se v naših možganih vklopi točka želja – nucleus accumbens,“ pravi Andreja Ternar.

Pepsi je okusnejša, izberemo pa kokakolo

Eden najboljših primerov učinkovite reklame je reklama za kokakolo, ki vedno igra na naša čustva. To je odločilna razlika, zaradi katere kokakola zmaga v boju s pepsi. V raziskavi s pijačama v neoznačenih kozarcih se je več kot polovica anketiranih odločila, da je pepsi okusnejša. Če pa sta pijači na voljo v kozarcih z logotipom, pa se 75 % odloči za kokakolo.

Najbolj učinkoviti so oglasi, ki so umeščeni v filme, saj je gledalec v tistem trenutku čustveno vezan na junaka in izdelki mu dobesedno zlezejo pod kožo. Tudi razporeditev oddelkov v trgovinah ni slučajna. Pri vhodu v trgovino z živili je vedno najprej oddelek s sadjem, zelenjavo in rožami. Gre za preprost trik, s katerim se v človeku vzbudi občutek za svežino in pod tem vtisom potem zaznavamo celo trgovino kot svežo. Podobno je z ribami, ki so ponujene na ledu. Ternarjeva pravi, da ledu ribe ne potrebujejo, gre za asociacijo na domačnost, vzbujanje iluzije, da so ribe iz rek in jezer, čeprav so večinoma gojene. Na oddelkih, ki pa niso tako privlačni za kupce, pa imajo zaviralce hitrosti. Pod tlemi so nameščene miniaturne ovire, ki povzročijo, da se vozički na tistem oddelku gibljejo počasneje. Strokovnjaki za marketing nas k nakupu zmamijo tudi tako, da je določen izdelek v določeni trgovini na voljo le določen čas, potem pa ne več. S tem smo postavljeni v situacijo, če ne bomo kupili sedaj, izdelka ne bomo imeli.

Na vprašanje, kako naj otroke zaščitimo pred vsem tem, če se marsičesa niti sami ne zavedamo, pa je Ternarjeva svetovala: „Odločiti se moramo, kaj želimo s svojim prostim časom in denarjem početi ter koliko izpostavljamo otroke televiziji in internetu. Igrice na internetu so namreč prav tako prave oglaševalske kampanje. Otroci so napadeni že v maternici, z letom in pol pa je otrok sposoben prepoznati 150 različnih logotipov. V vrtcu so otrokom ponudili dva identična hamburgerja, eden je bil zavit v McDonald’sov papir, drugi pa v običajen papir. Kaj menite, kateri je bil boljši? Priporočam, da otroci začnejo gledati televizijo čim kasneje, starši pa jim morajo razložiti, da so reklame namenjene spodbujanju želja. Pri nakupovanju je potrebno ohraniti stik z ljudmi, ki so izdelek izdelali, iti na tržnico ali h kmetu po pridelke in otrokom razložiti, zakaj je nek izdelek dober, drugi pa ne. Treba jim je povedati, da ni prav, da igračo, s katero se igra, izdelujejo otroci na drugem koncu sveta. Otroci so to sposobni razumeti.“

Ormož, 21.12.2012

Viki Ivanuša

Vir: http://www.tednik.si/proti-reklamam-ni-nihce-imun