Tagged: Novinarstvo

V iskanju dokaza o hibridnem oglaševanju v novinarstvu: o stališču NČR

Začnimo s hipotetičnim primerom, ki je v praksi nadvse realen: po nekem naključju ste novinar, morda na javni radioteleviziji in z dobrim dometom branosti, nekdo vam znova plača pot na čisto drugi konec sveta, ampak izbira vaše malenkosti se je, če verjamemo, odvila po naključju, ne na vašo pobudo, na koncu pa po tretjem naključju v nizu napišete še eno čudovito reportažo z mondene in luksuzne turistične lokacije, ki vas je po prvem naključju gostila.

Prijava kršitve na NČR

Je z vidika novinarske etike s tem početjem kaj narobe? Skušnjava se najbrž pojavlja v vrsti novinarskih profilov, v turističnem, avtomobilskem, kulturnem, lifestyle žanru, tokrat se je v predvsem v kulinaričnem. Oktobra lani sem Novinarskemu častnemu razsodišču (NČR) prijavil novinarko MMC RTV Slovenija, ker me je preprosto preveč ljudi opozorilo na njeno za javni servis sploh nenavadno novinarsko prakso v kombinaciji prej omenjenih treh naključij (Prijava na Novinarsko častno razsodišče: Kaja Sajovic in kršitve kodeksa na MMC RTV Slovenija).

Te dni sem lahko prebral »Stališče NČR DNS in SNS« v tej zadevi, objavljeno na straneh NČR. Dosedanje zgodbe ne mislim preveč na široko obnavljati, saj je objavljena v obeh povezavah, zato le na kratko: v svojem sklepu so zapisali, da je novinarka Kaja Sajovic kršila 26. člen kodeksa, ni pa kršila 25. člena. Prvi od omenjenih govori o dejanskem ali navideznem konfliktu interesa in nalaga, da se mora pri svojem delu novinar odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim. Po mnenju NČR bi se novinarka »izognila vtisu konfliktov interesov, če bi v člankih jasno poudarila, kdo financira njena potovanja. Njen pomislek, da bi izjava o kritju stroškov izničila njeno delo, je neupravičen. Saj ravno s tem, da pušča odprto vprašanje o financiranju, dopušča tudi dvom o zgolj novinarskih namenih obiska.«

Odločitve ne bom podrobneje komentiral glede, ker je NČR sprejel mojo razlago in prepoznal kršitev, sugeriral pa je tudi rešitev: novinarka bi morala jasno zapisati, kdo jo je financiral. Usmeril se bom v kršitev 25. člen kodeksa, ki je ni prepoznal.

Win-win-win

Naj spomnim, po njem »prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil ni dopustno. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če obstaja kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi ali politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni.«

Ni dvoma, marsikateri novinar je pri svojem delu naletel na takšno ali drugačno ponudbo za uslugo, pri čemer najbrž vstopnice in akreditacije res ne štejejo kaj prida: novinarstvo je postalo premočno prepleteno z odnosi z javnostmi in oglaševanjem, vsaka od strani vidi v takem početju koristi zase in za druge, v navidezno prijazni win-win-win situaciji, kjer so vsi vpleteni zadovoljni, pa je potem najbolj na preizkušnji verodostojnost novinarskega poklica in končno tudi stanje kvalitete demokracije.

Od akreditacije do oglaševanja

Seveda je odločitev o objavi nekega prispevka, kakor tudi njegova vsebina, v domeni urednika in novinarja, toda najbolj zanimivi za razlago so »mejni« primeri in takšen je tudi omenjeni: v kakšni meri je plačilo poti, nastanitev, pogostitev ali drugačna oblika usluge ali plačila novinarju že način pogojevanja objave, če mu potem sledi bolj ali manj naklonjeni »oglasni« novinarski prispevek?

Na tej točki se pojavi vprašanje prej omenjenih treh naključij. Kaja Sajovic se je kot novinarka RTV Slovenija pred NČR odkrito branila z »argumentom iz splošne prakse« in omenila »koncept akreditiranja«, ki pri »novinarju predpostavlja določene ugodnosti«, navaja pa tudi nekaj zanjo enakovrstnih praks: poti v Bruselj, ki jih krije EU, poti na olimpijske igre, poti na rock festivale in filmske festivale in podobno. Dejansko so našteti primeri zelo različni od njenega in tudi med sabo.

Uvedba zahteve po dokazu

Poglejmo si ključni moment utemeljitve NČR, zakaj ni prišlo do kršitve 25. člena, ki obenem dokaj nenavadno vsebuje predvsem priporočilo:

»Glede na zasičenost oglaševalskega in tudi medijskega prostora je novinarsko pričevanje postalo ena od sodobnih oglaševalskih tehnik za predstavitev določenega produkta ali storitve. Področje kulinarike ter širše turističnega novinarstva se sprehaja po tanki meji med oglaševanjem in novinarstvom. V izogib vtisu oglaševanja bi bilo priporočljivo, da novinar razkrije, kdo je financiral določeno potovanje in skuša poskrbeti za čimbolj objektivno, tudi kritično predstavitev. In čeprav so organizatorji Kaji Sajovic pogosto plačali nastanitev, pogostitve, ni nobenih dokazov, da bi plačali oziroma usmerjali tudi njeno objavo člankov in samo vsebino.«

Do kršitve torej ni prišlo, ker ni dokazov, da je prišlo do »plačane objave«. S tem smo dejansko prišli do hipotetične situacije, ki jo omenjam na začetku zapisa: nekdo novinarju plača pot na drugi konec sveta, to lahko stori tudi večkrat, novinar bo potem naredil reportažo npr. o nastanitvi plačnika (»organizatorja«) ali storitvi ali proizvodu, ki jih ponuja, a to ne bo štelo za združevanje novinarskega in oglaševalskega besedila. Zakaj ne?

Pojem plačane objave

Ker je NČR uvedel čisto specifično razumevanje pogoja, ki mora biti izpolnjen: plačana mora biti sama objava, za kar pa pogrešajo dokaz. Pojem »plačana objava« torej korelira izključno z neko obliko plačila ali »usmerjanja objave in vsebine«, vendar ob tem financiranje poti, nastanitev in pogostitev ne štejejo za izpolnitev pogoja, kar izrecno povedo.

Takšna odločitev NČR se mi zdi že skoraj precedenčna in verjetno precej odločilna za vse prihodnje primere presojanja. Pričakovanje (materialnega?) dokaza plačila prepoznavanje kršitve kodeksa še zaplete, saj tovrstnega preverjanja verjetno NČR sam ne izvaja, niti za to ni poklican, ne morejo ga pričakovati niti od pritožnika. Kar pa pomeni, da je zahteva po dokazni evidenci nesmiselna omejitev, ki na koncu zaščiti kršitelje 25. člena. Je kaj drugače, če kot kriterij ločeno vzamemo »usmerjanje objave« oziroma »usmerjanje vsebine objave«? Ni, saj tudi tega v formalnem smislu največkrat ne bo mogoče preveriti, kar pa pomeni, da se za kršitve tega člena na stežaj odpirajo vrata.

Nenaključna naključnost

Če jo želi v podobnih primerih NČR res prepoznati, bo moral vpeljati interpretativno možnost presojanja in priznati, da seštevek treh prej omenjenih ponavljajočih se naključij (da se novinar, ki je posredno ali neposredno plačan, znajde na drugi strani sveta in potem objavi novinarski prispevek, ki promocijsko prezentira izbrano lokacijo, izdelek ali storitev) res ne more biti toliko nenaključen, da bi ne mogli prepoznati novinarskega motiva po objavi hibrida oglaševalskega in novinarskega izdelka. Sploh pa ne v primeru, ko novinarka sama priznava, da to počne nenehno, da so stroški deloma plačani s strani organizatorja in da »najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV.«

Če je novinarka kršila 26. člen kodeksa, saj bi morala napisati, kdo financira njena potovanja, pa NČR nenavadno ne prepoznava oglaševalske tendence v »naključnih« reportažah. Absolutno drži, da plačilo poti, nastanitev ali pogostitev novinarju še ne pomeni nujno, da bo ta pisal naklonjeno, toda kako verjetno je, da bo še naprej ostal nadvse zaželeni in vedno znova financirani gost na prestižnih luksuznih destinacijah, če tega ne bo počel? Zato smo spet pri visoko postavljeni zahtevi po dokazovanju plačila.

Pričakovanje višjih novinarskih standardov na RTV Slovenija

Da je nekaj s tem stališčem sumljivo narobe, je ugotovila članica NČR Irena Brejc, spisala ločeno mnenje in mi kot pritožniku dala prav:

»Od javne RTV smemo pričakovati višje novinarske standarde kot od medijev v zasebni lasti, ki načeloma lahko promovirajo karkoli. V sicer privlačnih turistično-potopisno-kulinaričnih člankih novinarke zunanjepolitične redakcije zato izrazito umanjka pojasnilo, instrukcija uredništva (‘disclaimer’), kdo ji plača »večerjo na drugem koncu sveta, potem ko konča svoje običajno delo v službi«. Lahko bi ga vsakič spretno vpletla v svojo reportažo. Nemogoče je verjeti avtorici, da njeni neznani gostitelji za razkošja, ki jih nudijo, ne pričakujejo protiuslug v obliki novinarskih prispevkov, kot piše v odzivu na pritožbo. Če ne bi bila v službi na največjem mediju v državi (kjer ji očitno objavijo vse, da lahko izpolni delovno normo), najbrž tudi ne bi bila vabljena v najbolj eksotične resorte in drage restavracije na oddaljene konce sveta. Pritožnik novinarki zato upravičeno očita kršenje 25. člena novinarskega kodeksa, ki novinarjem ne dopušča niti zastrtega prepletanja oglaševalskih in novinarskih besedil. Obravnavano besedilo namreč zmanjšuje verodostojnost novinarske skupnosti na sploh, v tem primeru še posebej sodelavcev na MMC RTV Slovenija, ki je javni in ne komercialni servis.«

Zavist in principi

Kaj povedati za konec? Predvsem velja izraziti zaskrbljenost, da tokratno branje 25. člena novinarskega kodeksa in posledično dopuščanje mešanja novinarskih in reklamnih sporočil ne bo postalo rutinsko. Vsekakor moram zanikati smešen argument novinarke, da »so njene domnevne kršitve v resnici zgolj izgovor za golo zavist« – nikakor, naj uspešno nabira ponudbe za potovanja in uživa na novih destinacijah, očitno ima podporo urednikov na RTV Slovenija in širšega novinarskega ceha. Kot vselej, me je tudi tokrat zanimala zgolj praksa sledenja novinarskim principom v državi in njihova prihodnja usoda. In tudi te ne zavidam.

Glede na jasno zapisane instrukcije NČR pa smemo pričakovati, da bo poslej podatek o svojih sponzorjih v novih reportažah javno objavljala.

Boris Vezjak

Vir: https://vezjak.com/2020/06/10/v-iskanju-dokaza-o-hibridnem-oglasevanju-v-novinarstvu-o-staliscu-ncr/

Boris Vezjak proti Kaji Sajovic (MMC RTV Slovenija)

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Nataša Štefe, Sonja Merljak Zdovc, Bojan Šuštar in Jelena Aščić (člani), je na seji 2. junija 2020 v primeru Boris Vezjak proti Kaji Sajovic, novinarki MMC RTV Slovenija, ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije. Irena Brejc je glasovala proti in napisala ločeno mnenje k stališču.

Primer: Boris Vezjak proti Kaji Sajovic (MMC RTV Slovenija)

Povzetek pritožbe in odgovora novinarke:

Boris Vezjak podaja prijavo proti Kaji Sajovic (MMC) zoper več prispevkov, objavljenih v zadnjem letu na portalu MMC: »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019), »Je najbolj nora picerija v resnici doma v Tokiu?« (MMC RTV Slovenija, 4. oktober 2019), »Kako je videti večerja v najboljši restavraciji sveta?« (MMC RTV Slovenija, 3. september 2019), »Življenje “ambasadorja užitka”: zasebna letala, najboljše restavracije sveta, nore zabave« (MMC RTV Slovenija, 1. avgust 2019).

Še posebej se pritožnik sklicuje na članek »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019), v katerem novinarka opisuje življenje v Bulgari Resortu na Baliju in svojo izkušnjo tridnevnega bivanja v luksuznem letovišču na tem indonezijskem otoku.

Po mnenju pritožnika Kaja Sajovic v potopisnem formatu poroča »o luksuznem življenjskem slogu in kulinaričnih doživetjih z različnih lokacij po svetu – nekaj, česar si, povedano mimogrede, 99 odstotkov državljank in državljanov ne more privoščiti -, pri čemer obstaja utemeljeni sum, da je pri tem zamolčala navzkrižje interesov.«

Za ilustracijo pritožnik omeni daljši citat iz intervjuja s Kajo Sajovic v reviji Zarja Jana (2. oktober 2019), kjer novinarka Žana Kapetanović zapiše tudi »… Kako to poteka v praksi? Najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV, kjer sem že 14 let redno zaposlena, in tam pišem o zunanji politiki. Še vedno je tako, je pa res, da kljub temu največ pišem o kulinariki,’ pravi Kaja.« Kot dodaja pritožnik, »po Zakonu o RTV Slovenija ni mogoče, da javna radiotelevizija sponzorira vsa omenjena res številna bolj ali manj luksuzna potovanja po celem svetu, kulinarične zakuske in gurmanske ekspedicije, v nobenem od prispevkov Kaje Sajovic pa hkrati ni razkrito, kdo je plačal omenjene stroške njenih novinarskih poti, ki so nedvomno izjemno visoki, lahko utemeljeno sumimo, da so bili sponzorirani.«

Novinarki v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?«, podobno pa tudi drugih, očita konflikt interesov in kršitev 26. člena Kodeksa novinarjev Slovenije , ki pravi, da se mora novinar izogniti dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim.

V primeru, da je novinarka bila kakorkoli sponzorirana v smislu plačane poti in bivanja pa je po mnenju pritožnika v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« in drugih kršila tudi 25. člen kodeksa , ki prepoveduje prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil. Kot dodaja pritožnik, »nobeden od člankov novinarke Kaje Sajovic ne vsebuje prav nobene informacije o sponzorju ali naročniku zapisa, ki je finančno omogočil potovanje.«

Kaja Sajovic odgovarja, da pritožnik »v svoji argumentaciji navaja številna ugibanja, netočnosti in očitno nepoznavanje področja turističnega novinarstva.«

V nadaljevanju odgovora Kaja Sajovic pojasnjuje, kako deluje svet mednarodne kulinarike, katerega del je postala v zadnjih letih. Kot opisuje, so jo »leta potovanj v tujino in obedovanja v nekaterih najbolj znanih restavracijah sveta (na lastne stroške) pripeljala do točke, ko je postala prepoznana kot mednarodna novinarka in ena bolj cenjenih poznavalk področja.« Dodaja: »Moje reportaže so plod dolgoletnega dela in nabiranja izkušenj in poglobljene, hkrati so tudi običajno dobro brane. Brez njih bi portal ostal brez kvalitetnih vsebin iz sicer resda ozkega, pogosto elitnega in širši javnosti nedostopnega področja, a argument, da gre za polje, ki si ga večina ne more privoščiti, ni argument, da se vsebine umakne.« Še posebno pa poudarja: »Nikdar ni bil katerikoli moj obisk pogojen z objavo prispevka na MMC-ju. Pri tem sem povsem avtonomna, prispevke pa objavljam po lastni presoji, kaj je za bralce in slovenski prostor relevantno.«

Glede vprašanja financiranja Kaja Sajovic pojasnjuje, da je zaradi prej opisanega položaja večkrat vabljena s strani organizatorja na večerje, dogodke ipd. tako doma kot v tujini. Dodaja da podobno prakso poznajo tudi novinarji, ki pokrivajo filmsko, glasbeno, športno ali turistično področje.

Glede konkretnih destinacij v člankih, na katere se nanaša pritožba, pojasnjuje, da je bila na večino vabljena kot novinarka, stroške pa je deloma poravnala sama, deloma so jih krili organizatorji. Konkretno za najbolj izpostavljen članek »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« pojasnjuje: »Par prijateljev nas je tja povabila kolegica, ki je rezervirala celo vilo. Bil je zaseben obisk, v času mojega dopusta, da sem o tem kaj napisala, je povsem stvar tega, da gre za posebno izkušnjo, večini ljudi težko dostopna, hkrati pa očitno zanimiva, saj je bila reportaža brana. Omemba Bulgarija v članku ni bila sponzorska, tako je pač ime resorta in nikdar nimamo težav z navajanjem konkretnih imen, pa naj si gre za restavracije ali znamke avtomobilov. Omemba Luce Fantina je pač eden od ključnih podatkov – gre za enega najboljših kuharskih mojstrov na svetu.«

Glede izjav o kritju stroškov (oz. da RTV ne krije stroškov) v člankih (disclaimer), novinarka pravi, da jih je pisala, a »sem jih v zadnjih dveh mesecih opustila ravno zato, ker izničujem lastno delo«. Kot dodaja, se ji zdi, da podobnih izjav ne prakticirajo tudi primerljivi novinarji (avtomobilizem, šport …) ter dodaja, da »sam koncept akreditiranja kot novinar predpostavlja določene ugodnosti« pri čemer navaja primere: poti v Bruselj, ki jih krije EU, poti na olimpijske igre, poti na rock festivale in filmske festivale ipd.

Za konec odgovora Kaja Sajovic meni, da so njene domnevne kršitve »v resnici zgolj izgovor za golo zavist« ter da cilj njenih poti ni »hedonizem, ampak poglabljanje znanja o svetovni kulinariki, znanje, ki ga lahko nato posredujem bralcem RTV-ja in navsezadnje, slovenskim bralcem, saj novinarja, ki bi pisal podobne reportaže, pri nas ni.«

Svojemu odgovoru pa prilaga tudi priporočilno pismo profesorice dr. Maje Uran Maravić s Fakultete za turistične študije Turistica Univerze na Primorskem.

SKLEP:

Kaja Sajovic je kršila 26. člen kodeksa, ni pa kršila 25. člena kodeksa.

Obrazložitev:

Glede na zasičenost oglaševalskega in tudi medijskega prostora je novinarsko pričevanje postalo ena od sodobnih oglaševalskih tehnik za predstavitev določenega produkta ali storitve. Področje kulinarike ter širše turističnega novinarstva se sprehaja po tanki meji med oglaševanjem in novinarstvom. V izogib vtisu oglaševanja bi bilo priporočljivo, da novinar razkrije, kdo je financiral določeno potovanje in skuša poskrbeti za čimbolj objektivno, tudi kritično predstavitev. In čeprav so organizatorji Kaji Sajovic pogosto plačali nastanitev, pogostitve, ni nobenih dokazov, da bi plačali oziroma usmerjali tudi njeno objavo člankov in samo vsebino.

V članku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« novinarka opisuje luksuzno bivanje tudi z določeno distanco in ne na neposredno oglaševalski način. Novinarka po sklepu razsodišča ni kršila 25. člena kodeksa, ki govori o nedopustnem prepletu novinarskih in oglaševalskih besedil.

Je pa novinarka Kaja Sajovic kršila 26. člen kodeksa, saj bi se izognila vtisu konfliktov interesov, če bi v člankih jasno poudarila, kdo financira njena potovanja. Njen pomislek, da bi izjava o kritju stroškov izničila njeno delo, je neupravičen. Saj ravno s tem, da pušča odprto vprašanje o financiranju, dopušča tudi dvom o zgolj novinarskih namenih obiska.

Ločeno mnenje Irene Brejc

Od javne RTV smemo pričakovati višje novinarske standarde kot od medijev v zasebni lasti, ki načeloma lahko promovirajo karkoli. V sicer privlačnih turistično-potopisno-kulinaričnih člankih novinarke zunanjepolitične redakcije zato izrazito umanjka pojasnilo, instrukcija uredništva (‘disclaimer’), kdo ji plača »večerjo na drugem koncu sveta, potem ko konča svoje običajno delo v službi«. Lahko bi ga vsakič spretno vpletla v svojo reportažo. Nemogoče je verjeti avtorici, da njeni neznani gostitelji za razkošja, ki jih nudijo, ne pričakujejo protiuslug v obliki novinarskih prispevkov, kot piše v odzivu na pritožbo. Če ne bi bila v službi na največjem mediju v državi (kjer ji očitno objavijo vse, da lahko izpolni delovno normo), najbrž tudi ne bi bila vabljena v najbolj eksotične resorte in drage restavracije na oddaljene konce sveta. Pritožnik novinarki zato upravičeno očita kršenje 25. člena novinarskega kodeksa, ki novinarjem ne dopušča niti zastrtega prepletanja oglaševalskih in novinarskih besedil. Obravnavano besedilo namreč zmanjšuje verodostojnost novinarske skupnosti na sploh, v tem primeru še posebej sodelavcev na MMC RTV Slovenija, ki je javni in ne komercialni servis.

Vir: https://razsodisce.org/2020/06/boris-vezjak-proti-kaji-sajovic-mmc-rtv-slovenija/

Napotilo:
https://vezjak.com/2019/10/09/prijava-na-novinarsko-castno-razsodisce-kaja-sajovic-in-krsitve-kodeksa-na-mmc-rtv-slovenija/

Medijska nasprotja v času koronavirusa

V prvi polovici 19. stoletja, ko je izšla študija Demokracija v Ameriki, si mladi Francoz Alexis de Tocqueville ni mislil, da bo še dve stoletji kasneje njegova analiza veljala za temeljno delo politične teorije.

Prepričan je celo bil, da bo knjiga njegovega prijatelja Gustava de Beaumonta, s katerim je obiskal Ameriko, veliko pomembnejša. Beaumont je popisal suženjstvo in rasizem v tej mladi državi, vendar ga danes ne pozna skoraj nihče več. Tocqueville po drugi strani velja za enega izmed prvih pravih družboslovcev, mimo katerega še danes ne morejo številne družboslovne discipline.

V impresivnem popisu demokracije, tega nenavadnega političnega sistema, ki je bil za večino sveta takrat povsem nedoumljiv, najdemo tudi podrobne popise novinarstva in živahne širitve časopisov, ki je bila posledica uzakonitve svobode tiska. Tocqueville je menil, da je svoboda tiska neločljivo povezana z demokracijo, vendar se je tudi tega fenomena lotil skeptično. V prvi knjigi je celo zapisal, da do svobode tiska ne goji “tako brezpogojne ljubezni, kot jo naklanjamo stvarem, ki so dobre po svoji naravi”. Nadaljeval je: “Veliko bolj jo imam rad zato, ker preprečuje zlo, kot zato, ker dela dobro.” Čeprav je do izida druge knjige Tocqueville prepoznal, da je tisk pozitiven sam po sebi, je že ta negativna opredelitev pomembno vodilo, da razumemo izjemen doprinos novinarstva za demokracijo. Ne glede na številna nasprotja in težave, ki ga prepredajo, demokracije brez njega preprosto ne delujejo.

Dve stoletji kasneje živimo v situaciji, ki je, zgodovinsko gledano, brez primere. Širitev koronavirusa je v skoraj nepredstavljivo kratkem času zaustavila celoten svet, številne industrije pa so se zaradi prepletenosti svetovnega gospodarstva ustavile že, ko je bil virus omejen na Kitajsko. Podobno kot pri novinarstvu to priča o globokih nasprotjih, prisotnih v modernih komunikacijskih sistemih, ki so se s telegrafom, tem prvim internetom, pričeli razvijati prav v Tocquevillovem času. Po eni strani je povsem jasno, da bi bile brez digitalne komunikacijske infrastrukture in spletnih družbenih omrežij težave, s katerimi se soočamo, v mnogih pogledih še globlje. Mnogo služb in storitev se lahko vsaj za silo opravlja prek interneta, z njegovo pomočjo pa lahko ostajamo v neprestanem stiku in smo v vsakem trenutku informirani. Vendar prav te tehnologije so med razlogi, zakaj bodo posledice koronavirusa daljnosežne za ves planet. Brez izjemno hitrih in globaliziranih komunikacijskih sistemov bi svet le stežka postal tako soodvisen in gospodarstva tako prepletena.

Tehnologije, ki prinašajo mnoge rešitve, s seboj nosijo možnosti za izjemne težave. Njihov naraščajoči vpliv v naših življenjih pomeni, da so toliko vplivnejše tudi njihove posledice.

Ugotovitev o globokih nasprotjih lahko razširimo tudi na medosebno raven. Prav spletna družbena omrežja, ki nas zbližujejo, nas v resnici kot širše povezano skupnost nemalokrat razdružujejo. Na teh omrežjih si izberemo, komu bomo sledili, koga bomo poslušali, in s tem, koga bomo izločili, ker se z njim mogoče ne strinjamo. Ti spletni kotički le na videz delujejo kot skupni prostori, saj smo v resnici razdrobljeni po poznanstvih, identitetnih značilnostih in ozkih interesih, zaradi česar smo v majhnih skupinah pogosto izolirani od širše družbe.

Za razliko od tega demokracije potrebujejo komunikacijske prostore skupnega in razumnega sporazumevanja, ne enklav enakomislečih, ki le utrjujejo svoja že obstoječa mnenja in napadajo domnevne heretike. Vloga tradicionalnih medijev zato ni ključnega pomena le pri nadzoru tistih, ki imajo v družbi moč, temveč tudi v nudenju skupnih referenčnih točk, skozi katere se izgrajujejo skupnosti; da sploh lahko delujemo kot povezana družba.

Čeprav je v trenutni situaciji težko najti pozitivne plati, jo vseeno lahko vzamemo kot opomnik, katere storitve bi morale biti dostopne vsem in brez česa si je težko predstavljati kvalitetno življenje. Poleg zdravstva in številnih javnih storitev, o katerih smo v preteklosti dnevno brali žaljivke, to velja tudi za kvalitetno novinarstvo. Si kdo zares predstavlja, da bi bil v danem kontekstu lahko dobro informiran brez informacij, ki jih ustvarijo tradicionalni množični mediji? (Medklic: v to kategorijo gotovo ne spada načrtna novinarska histerizacija s perverznim iskanjem naključnih sprehajalcev, kar počnejo nekatere televizije.) Vrteli bi se v komunikacijskem prostoru teorij zarot, načrtnih dezinformacij, redkih kvalitetnih prispevkov, promocijskih besedil in nefiltrirane politične propagande.

O pomenu medijev zelo jasno govori tudi izjemna rast gledanosti in branosti, ki jo v času koronavirusa po svetu doživljajo resni mediji. Kljub tem trendom in celo nekaterim akcijam posameznikov, ki pozivajo k nakupovanju tiskanih medijev in s tem njihovi podpori, utegnejo številni že v kratkem zaiti v še globljo krizo, kot so jo doživljali poprej. Kljub temu da novinarji in mediji delajo s polno paro, ni presenetljivo, da ni prav veliko podjetij, ki bi v tem kontekstu videla smiselnost oglaševanja.

Imamo torej še zadnje nasprotje: višji javni pomen medijev ter višjo branost in gledanost, a še manj prihodkov. Že pred to krizo so se oglaševalci selili drugam; ne zato, ker bi imeli mediji v primerjavi s preteklostjo slabo branost in gledanost (tiskanim bralcem so se ne nazadnje pridružili digitalni), temveč zato, ker je prostorov za oglaševanje več, omogočajo preprostejše nadzorovanje uporabnikov, ki ostajajo brez zasebnosti, oglaševanje pa je cenejše. Vsebin zanje ne ustvarjajo plačani novinarji, temveč uporabniki brezplačno. Mediji, ki še naprej ustvarjajo novinarske vsebine, s takšnim ekonomskim modelom ne morejo tekmovati, še posebej v jezikovno majhnih okoljih. Ali pa zavoljo gledanosti postavljajo kamere ob Blejsko jezero in lovijo mimoidoče.

Ključna težava je, da oglaševalski denar ni le eden izmed prihodkov. Za večino množičnih medijev je od začetka dvajsetega stoletja predstavljal osrednji finančni vir, ki je presegal prihodke iz naročnin in prodaje. Oglaševanje se je zato dojemalo kot ne ravno idealna subvencija za novinarske vsebine. Upad tega denarja je posledično novinarsko opustošil sicer razvita medijska okolja in ustvaril medijske puščave, v katerih mnoge lokalne skupnosti nimajo več dostopa do kvalitetnega poročanja.

V resnici je zanašanje na oglaševanje slaba podlaga za kvalitetno novinarstvo, saj ni brez lastnih težav. Nič zato ne bi bilo narobe, če bi našli druge modele za finančno delovanje novičarskih medijev. In v aktualni krizi so celo najbolj goreči zagovorniki trga spoznali, da vsega ne velja prepustiti (ne)racionalnosti trga. Gre za popotnico, ki si jo velja dobro zapomniti in jo tudi pri novinarstvu vzeti na znanje …

Pa čeprav ga kdo morda nima rad, ker bi bilo dobro samo po sebi, temveč le zato, ker preprečuje zlo.

Doc. dr. Jernej Amon Prodnik, predstojnik katedre za novinarstvo, FDV

Vir: https://www.vecer.com/medijska-nasprotja-v-casu-koronavirusa-10155771

Kako so oglasi iz tiskanih medijev izrinili novice

Nova fotografska instalacija Boruta Krajnca, ki jo je naslovil Pritisk, tematizira delovanje medijev in se vsebinsko povezuje s prej nastalima serijama Praznine in Politika.

V Galeriji Alkatraz v AKC-ju Metelkova mesto bodo odprli razstavo Boruta Krajnca.

Krajnčeva serija Praznine (2004–2008) je zaznamovala redke trenutke praznosti oglasnih površin, serija Politika (2012–2014) pa je bila fotografski zapis populistično zastavljene predvolilne kampanje trenutnega predsednika države, ki se je volivkam in volivcem poskušal približati tako, da se jim je pridružil na delovnih mestih.

Oglaševanje izrinja informiranje

V seriji Pritisk pa se Krajnc osredotoča na naslovnice vodilnih slovenskih tiskanih dnevnikov. Nenavadne naslovnice, ki so se začele pojavljati z letom 2016, namreč vsebujejo oglasna sporočila, ki zasedajo celoten prostor najbolj izpostavljenega dela časopisa – njegovo prvo stran. Korporacije tako s privolitvijo medijev zasedajo prostor, namenjen udarnim novicam, mediji pa nam sporočila, namenjena višanju dobička zasebnih podjetij, predstavljajo kot nadomestilo za novico dneva, ki jo pričakujemo na naslovnici, sta ob razstavi zapisala Ana Grobler in Sebastian Krawczyk.

Sprejetje konsenza o novih standardih oglaševanja, ki brišejo mejo med novicami in oglasi, ni vzbudilo zanimanja javnosti. Zdi se, da je na novi pojav odreagirala z utrujenim skomigom z rameni: “Pač še ena reklama.” Krajnc pa je povsem drugega mnenja. Pogled obiskovalca, ki bo odprl vrata galerije, bo takoj pritegnila množica velikoformatnih fotografij na nasprotnem koncu razstavišča, ki predstavljajo strnjeno paleto časopisnih naslovnic, ki jih polnijo oglaševalske strategije zapeljevanja, privlačen vizualni jezik in spretno manevriranje z (dez)informacijami.

Krajnc je s povečanjem fotografij ustvari hiperboličen učinek in tako gledalcu poskusi približati bistvo pereče problematike. “Popolno privatizacijo javne komunikacije,” kot je zapisala Sandra Bašić Hrvatin.

Nasprotna stena v podobni maniri prikazuje fotografije treh naslovnic največjih slovenskih dnevnikov, ki jih je trgovsko podjetje isti dan najelo za namene promocije. Gledalec je priča nenavadnemu prizoru: trije največji predstavniki tiskanih medijev so de facto ostali brez naslovnice, bralci pa so posledično ostali brez izbora najpomembnejših novic dneva.

Na podoben način krčenje prostora neodvisnih novinarskih vsebin, namenjenih ozaveščanju, obveščanju in javnemu dobremu, poudarja t. i. študijska soba, kjer je med drugim mogoče videti naslovnico časopisa z reklamnim oglasom tujega trgovskega podjetja, ki naj bi v prestolnici ustvarilo 300 novih delovnih mest, na drugi strani pa le obstransko kratko novičko o “mehkejših” oblikah zmanjševanja delovnih mest v tej isti medijski hiši.

Pasivna javnost

Fotografsko instalacijo zaokroži fototapeta temne, rdeče osvetljene dvorane z občinstvom, ki kot da zre na razstavljene fotografije. Delo je simbolični prikaz inertne drže javnosti: enolična telesa vzbujajo vtis brezosebne, uniformne množice, ki pasivno konzumira vsebine, ki jih zanjo izberejo odločevalci.

Borut Krajnc je dokumentarni fotograf in fotoreporter, od leta 1991 dela za tednik Mladina. Na svoji fotografski poti je spremljal družbeno in politično tranzicijo, razvoj slovenske družbe in države, vojno v Sloveniji in na Hrvaškem, vzpostavitev novega gospodarskega in družbenega sistema v Sloveniji, vključevanje Slovenije v EU in uvedbo evra, v letu 2015 pa je spremljal in dokumentiral množičen prihod prebežnikov v Slovenijo.

Vir: https://www.rtvslo.si/kultura/vizualna-umetnost/kako-so-oglasi-iz-tiskanih-medijev-izrinili-novice/514365

Napotila:
http://galerijalkatraz.org/?p=16430
https://tehtnica.wordpress.com/2019/12/20/vecer-kot-fer-oglasevalci-na-naslovnicah-vecera-in-primorskih-novic/
https://tehtnica.wordpress.com/2016/05/12/pristni-izdelki-iz-domacih-medijskih-kmetij/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/04/10/reklama-kot-naslovnica/

Več(er) kot fer: oglaševalci na naslovnicah Večera in Primorskih novic

Kar je leta 2016 ob »oglaševalskih naslovnicah« še predstavljalo določen izziv za etično razpravo o novinarskem poslanstvu, se je danes povsem normaliziralo. Takrat so trije največji tiskani dnevniki, Delo, Dnevnik in Večer, namesto svojih naslovnic objavili promocijski »oglasni ovitek« in svoje časopise »ovili« v reklamo za najboljšega soseda, Mercator. Danes se dogaja nekaj podobnega, a s to razliko, da se nihče več ne razburja. Nekako po pričakovanjih.

Primorske novice in Večer sta ta teden ponovila zgodbo: tokrat sta svoje časopise preoblekla v reklamo za Hofer. Svojo naslovnico in drugo stran sta prodala nizkocenovnemu trgovskemu podjetju. Več kot fer? Zato se velja spomniti, česa smo se in česa nismo v tem času naučili.

Zavajanje bralcev

Stališče leta 2016, čeprav se je zgodba vmes ponovila, je bilo takšnole: uporabljeni format oglaševanja je za bralca zavajajoč, ker diši po prikritem oglaševanju. Tega ne spremeni niti dejstvo, da so v kakšnem kotičku z zelo majhnimi črkami izpisana opozorila, da je pred nami oglaševalska vsebina, s čimer so se takrat branili pri Mercatorju in mirili javnost, da naslovnice niso pomanjkljivo označene.

Seveda nas sklicevanje na drobni tisk ne bi smelo prepričati – ker ga večina ne bere ali spregleda, na kar mnogi računajo. In ne gre le za to, da je bralec zmanipuliran, kajti ločnica med novinarsko vsebino in medijsko zakupljenim oglasom ni edina, ki bi nas morala skrbeti.

Evidentno namreč pada še ena in enako, če ne bolj pomembna ločnica, tista med novinarstvom kot takšnim (per se) in oglaševanjem. Na simbolični ravni se s tem, ko novinarji svoj prostor celo na naslovnicah prepuščajo oddelkom za oglasno trženje, predajajo in prodajajo oglaševalski branži, na kocko postavljajo svoje poslanstvo, s tem pa v naslednjem koraku, ker so mediji zanjo nujni pogoj, tudi uspešno delovanje demokracije.

Poteptani etični standardi

Povedanega so se leta 2016, vsaj na deklarativni ravni, zavedali nekateri med njimi. V svojem komentarju z naslovom Pristni izdelki iz domačih medijskih kmetij sem takrat zapisal:

»Velika zmaga kapitala nad novinarstvom, oglaševanja nad poslanstvom medijev. Ko stopijo na prizorišče vseh treh najpomembnejših slovenskih nacionalnih časopisov plačane naslovnice, ni druge razlage: politiki so začeli, kapital pa bo zabil v krsto novinarstva še zadnji žebelj.«

V Društvu novinarjev Slovenije so takrat vehementno ocenili, da gre za nedopusten vdor oglaševalskih vsebin v časopise, ki niso nedvoumno in prepoznavno ločene od novinarskih besedil. Pozvali so k zavračanju takšnih oglasnih prijemov:

»Danes je dan, ko so slovenski časniki poteptali osnovne novinarske in etične standarde. Lastniki, ki bi spoštovali novinarsko delo in standarde ter bralce, bi morali takšne oglaševalske prijeme zavrniti. Zavrniti bi jih morali tudi odgovorni oglaševalci.«

Glede na to, da se danes takšnega oglaševanja znova poslužuje Večer, čigar novinarka Petra Lesjak Tušek je bila takrat in je še danes predsednica DNS, medtem ko je sedanji odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik obenem poprejšnji predsednik istega društva, se lahko upravičeno čudimo, kdo in zakaj dopušča takšno teptanje poklicnih standardov – kar je njihov izraz. Tistih, nad katerimi mora bdeti taisto društvo.

Mimikretičnost oglaševanja

Leta 2016 so skoraj konsenzualno tovrstno oglaševalcem uslužno postopanje zavrnili tudi aktivi novinarjev vseh treh časopisnih hiš, ki so oglasne zavihke objavili. Pri Dnevniku nedvoumno govorijo o manipulaciji:

»Bralci znajo ločiti oglas od novinarskih sporočil, vendar je neprimerno in do bralcev podcenjujoče oglase maskirati v novinarska besedila in jim s tem neupravičeno podeljevati kredibilnost. Drobna, komaj vidna opomba na naslovnici, da gre za promocijska besedila ali za oglas, le utrjuje vtis, da gre za manipulacijo.«

Danes je očitno mimikretičnost oglaševanja, ki se pretvarja, da je novinarska informacija, postala splošno sprejeta in povsem neproblematizirana. Ne le, da je hipertrofija oglaševalskih sporočil in njihova invazivnost v medijih kritično obsežna, ob asistenci lastnikov medijev, urednikov in novinarjev so se oglaševalci spomnili, da lahko imitirajo že samo novinarsko prakso in s svojimi tržnimi prijemi posežejo v tiste medije, ki veljajo za tradicionalne, klasične in verodostojne.

Kdo nas lahko ubrani?

Leta 2016 se je zdelo, da je zakonska regulacija na tem področju zadostna, oglasiti se mora zgolj DNS ali njegov organ NČR, saj je po novinarskem kodeksu prikrito oglaševanje z namenom zavajanja medijskega uporabnika prepovedano. Da bodo verjetno ukrepali na Ministrstvu za kulturo, kjer imajo inšpektorje.

In res, Domen Savič se je takrat naslovil na medijski inšpektorat. Po res debelih dveh letih (!) je prejel odgovor na vprašanje, skladno z določbo 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, in glede oglaševanja Mercatorja v Delu, Dnevniku in Večeru bil deležen pojasnila, da tam kršitve niso zaznali:

»Po pregledu konkretnih oglaševalskih vsebin na naslovnicah navedenih tiskanih medijev je bilo ugotovljeno, da oglaševalske vsebine ustrezajo oz. izpolnjujejo pogoj iz tretjega odstavka 46. člena ZMed, torej so od drugih programskih vsebin medija posebej ločene in povsem jasno prepoznavne kot oglaševalske vsebine.«

Kar velja za novinarski, po vsem sodeč drži tudi za oglaševalski kodeks, zato je sklep neizbežen: v Sloveniji je v medijskem kaosu, nespoštovanju zakonodaje, nedelovanju pristojnih državnih organov in popolni anemičnosti novinarske srenje mogoče skoraj vse.

Ob zadnjem dejanju nativnega oglaševanja v podobi kamuflažnega oblačenja resnih medijev v oglaševalska oblačila zdaj nestrpno pričakujemo, kakšno je naslednje novo dno, na katerega se bomo morali navaditi.

Vir: https://vezjak.com/2019/12/20/vecer-kot-fer-oglasevalci-na-naslovnicah-vecera-in-primorskih-novic/

Boris Vezjak