Tagged: Odpadki

Umazane skrivnosti mode

Stacey Dooley preiskuje

Stacey Dooley Investigates: Fashion’s Dirty Secrets (BBC, 2018)

Nekateri trdijo, da je industrija oblačil drugi največji onesnaževalec na svetu. Stacey Dooley sooči potrošnike na eni od nakupovalnih ulic v Glasgowu, z nekaj neprijetnimi resnicami o pravkar kupljenih oblačilih.

Novinarka Stacey Dooley za dokumentarno oddajo BBC-ja potuje po svetu, da bi odkrila skrite stroške naše odvisnosti od hitre mode. Na svoje oči se prepriča, kako strupene kemikalije, ki jih uporablja industrija oblačil, onesnažujejo vodne tokove, od katerih so odvisni milijoni ljudi.

Priča je nekdanjemu Aralskemu morju, nekoč enemu največjih zalog sveže vode, ki se je danes skoraj v celoti spremenilo v prah. Tovrstna šokantna odkritja vas bodo napeljala, da boste naslednjič dvakrat premislili ali res potrebujete kak nov kos oblačila.

Posnetek na: https://www.bbc.co.uk/programmes/p06n27x3

Več na: https://www.bbc.co.uk/programmes/b0bn6034

Advertisements

Pridelujemo hrano, da nahranimo podgane?

V medijih pogosto zakroži ocena, da kar tretjina svetovne hrane konča v smeteh. V Evropski uniji je lani nastalo poročilo, ki ugotavlja, da Evropejci na leto zavržemo kar 88 milijonov ton hrane, kar je vrednostno enako 143 milijardam evrov. Del hrane se izgubi na vsakem koraku, daleč največ pa je zavrže končni potrošnik; v EU 46,5 milijona ton.

Če omenim krizo iz prejšnjega desetletja, se nam misli takoj usmerijo k finančni krizi, ki se je začela s propadom investicijske banke Lehman Brothers septembra 2008, a to pomeni, da smo lahko srečni, da živimo v tem delu sveta. Za tiste manj srečne se je izjemno huda kriza začela že vsaj leto prej; od konca leta 2006 do sredine 2008 so namreč cene hrane na svetovnih trgih izrazito poskočile in v mnogih revnih ter razvijajočih se državah je pomanjkanje hrane privedlo do nemirov in izgredov.

Nadaljevanje na: http://svetkapitala.delo.si/ikonomija/pridelujemo-hrano-da-nahranimo-podgane-4365

Klemen Košir

Naša neizprosna potrošnja uničuje planet

Rast se mora nadaljevati – je povsod glavni politični imperativ, ki uničuje Zemljo. Ne znamo je ohraniti zelene, zato potrebujemo nov sistem

Vsi želijo vse – kako lahko to deluje? Obljuba ekonomske rasti je, da bodo lahko revni živeli kot bogati, bogati pa kot oligarhi. Toda že smo prestopili fizične zmožnosti planeta, ki nas vzdržuje. Podnebne spremembe, izguba rodovitnih tal, propad habitatov in različnih vrst, morje iz plastike, uničevanje žuželk: vse to so posledice naraščajoče potrošnje. Obljube zasebnega luksuza za vsakogar ni mogoče doseči: za kaj takega nimamo niti fizičnega niti ekološkega prostora.

Toda rast se mora nadaljevati: to je povsod politični imperativ. In svoje okuse moramo temu ustrezno prilagoditi. Oglaševanje v imenu avtonomije in izbire uporablja  najnovejše ugotovitve iz nevroznanosti, da bi zaobšlo naše obrambne mehanizme. Tisti, ki bi se želeli upreti, morajo biti, kot »divjaki« v Krasnem novem svetu (Brave New World, 1931), utišani – v tem primeru s strani medijev.

Z vsako generacijo se temelj normalizirane potrošnje premakne. Pred tridesetimi leti je bilo smešno kupovati ustekleničeno vodo, kjer je bilo v izobilju čiste vode iz pipe. Danes po vsem svetu porabimo milijon plastičnih steklenic na minuto.

Vsak petek je »črni petek«, vsak božič bolj grozljiv festival uničenja. Ob izdelkih kot so snežne savne, prenosni hladilniki za lubenice in pametni telefoni za pse, ki nas vabijo, da z njimi napolnimo svoja življenja, gre moja #extremecivilisation (#ekstremnacivilizacija) nagrada izdelku PancakeBot: 3D tiskalniku za palačinke, ki vam omogoča, da vsak dan za zajtrk pojeste Mono Liso, Taj Mahal ali zadnjico vašega psa. V praksi vam bo v kuhinji kak teden v napoto, dokler se ne boste odločili, da zanj nimate prostora. Za tovrstno šaro uničujemo živi planet in svoje lastne možnosti za preživetje. Vse se mora prodati.

Obstaja obljuba, da lahko z zelenim potrošništvom preživetje planeta uskladimo z nenehno rastjo. Toda vrsta raziskav razkriva, da med ekološkim odtisom ljudi, ki jim je mar in ljudmi, ki jim ni, ni bistvene razlike. Nedavni članek objavljen v reviji »Environment and Behavior« (Okolje in vedenje) pravi, da tisti, ki se identificirajo kot zavedni potrošniki, porabijo več energije in ogljika kot tisti, ki se ne.

Zakaj? Ker je okoljska ozaveščenost praviloma višja med bogatimi ljudmi. Ni odnos tisti, ki vodi naš vpliv na planet, ampak dohodek. Bogatejši kot smo, večji je naš odtis, ne glede na naše dobre namere. Raziskava je ugotovila, da se tisti, ki se imajo za zelene potrošnike, v glavnem osredotočajo na vedenje, ki ima »relativno malo koristi«.

Poznam ljudi, ki pikolovsko reciklirajo, hranijo plastične vrečke, skrbno merijo vodo v grelnikih vode, nato pa gredo na počitnice na Karibe in vsak morebiten ekološki prihranek postoterjeno zavržejo. Prišel sem do spoznanja, da jim recikliranje daje dovoljenje za njihove čezoceanske polete – ljudi prepričuje, da so ekološko ozaveščeni in jim tako omogoča, da spregledajo svoj večji vpliv.

Nič od tega ne pomeni, da ne bi smeli poskušati zmanjšati svojega ekološkega odtisa, vendar se moramo ob tem zavedati omejitev tovrstnih praks. Naše vedenje v sistemu ne more spremeniti rezultatov sistema. Spremeniti se mora sam sistem.

Raziskave Oxfama kažejo, da najbogatejši 1% svetovnega prebivalstva (če ima vaše gospodinjstvo dohodke v višini 70 000 funtov (prib. 78 000€) ali več, to pomeni, da spadate v to skupino) proizvede približno 175-krat več ogljika kot najrevnejših 10%. Kako se lahko v svetu, v katerem bi si naj vsi prizadevali za visoke dohodke, izognemo spremeniti Zemljo, od katere je odvisna vsa blaginja, v kroglo prahu?

Ekonomisti nam pravijo, da lahko to dosežemo z ločitvijo gospodarske rasti od uporabe materialov. Torej, kako dobro nam gre to od rok? V članku objavljenem v reviji »Plos One« ugotavljajo, da čeprav se je v nekaterih državah zgodila relativna tovrstna ločitev, »v zadnjih 50 letih ni nobena država dosegla absolutne ločitve«. To pomeni, da se količina materialov in energije, ki je povezana z vsakim povečanjem BDP-ja lahko sicer zmanjša, vendar pa, ker rast presega učinkovitost, se celotna poraba virov še naprej povečuje. Še pomembneje, kot razkriva prispevek je, da je zaradi fizičnih omejitev učinkovitosti, tako absolutna kot relativna ločitev od uporabe temeljnih virov dolgoročno nemogoča.

Svetovna stopnja rasti za 3% na leto pomeni, da se velikost svetovnega gospodarstva podvoji vsakih 24 let. Zato se okoljske krize pospešujejo s takšno stopnjo. Toda načrt je zagotoviti, da se podvaja znova in znova v neskončnost. V prizadevanjih za zaščito živega sveta pred vrtincem uničenja verjamemo, da se borimo proti korporacijam in vladam ter splošni neumnosti človeštva, vendar so to le zastopniki resničnega problema: večne rasti na planetu, ki ne raste.

Tisti, ki upravičujejo ta sistem vztrajajo, da je gospodarska rast bistvena za zmanjševanje revščine. Toda članek v reviji World Economic Review ugotavlja, da najrevnejših 60% svetovnega prebivalstva prejme le 5% dodatnega dohodka, ki ga ustvarja naraščajoči BDP. Posledično je za vsako zmanjšanje revščine v višini 1 ameriškega dolarja potrebnih 111$ (94€). Po trenutnih trendih bi za to, da bi vsem lahko zagotovili prihodek 5$ na dan, potrebovali 200 let. Do te točke bi povprečni dohodek na prebivalca dosegel 1 milijon dolarjev letno, gospodarstvo pa bi bilo 175-krat večje kot je danes. To ni formula za zmanjševanje revščine, to je formula za uničenje vsega in vsakogar.

Ko boste slišali, da ima nekaj ekonomski smisel, to pomeni, da je v nasprotju z zdravo pametjo. Ti razumni moški in ženske, ki vodijo finančne organizacije in centralne banke in ki vidijo neskončno rast potrošnje kot normalno in nujno, niso pri pameti: zato, da bi ohranili niz nekih številk, ki imajo zelo malo povezave s splošno blaginjo, uničujemo čudesa živega sveta in blaginjo prihodnjih generacij.

Zeleno potrošništvo, ločevanje uporabe virov od rasti, trajnostna rast: vse to so iluzije, zasnovane, da bi opravičile ekonomski model, ki nas vodi v katastrofo. Sedanji sistem, ki temelji na zasebnem razkošju in javni bedi, nas bo vse osiromašil: v tem modelu sta luksuz in pomanjkanje zver z dvema glavama.

Potrebujemo drugačen sistem, ki ne bo temeljil na ekonomskih abstrakcijah, temveč na fizičnih dejstvih, ki določajo parametre, s katerimi lahko ocenjujemo njegovo zdravje. Graditi moramo svet, v katerem je rast nepotrebna, svet zasebne zadostnosti in javnega razkošja. Moramo ga uresničiti, preden nas v to prisili katastrofa.

George Monbiot

Vir: https://www.theguardian.com/commentisfree/2017/nov/22/black-friday-consumption-killing-planet-growth

Manj je več

Manj je več je koncept, ki zagovarja več kakovosti, več prihrankov in manj odpadkov. S popravilom, izmenjavo ali izposojo predmetov se izognemo nakupu novega izdelka in s tem predmetom podarimo novo življenje. Ko pa nakupa nove stvari ne moremo preprečiti, izberimo tiste izdelke s čim manj embalaže. Po hierarhiji ravnanja z odpadki ima namreč prednost pred vsakim recikliranjem ponovna uporaba, ki pomeni prihranek naravnih virov in denarja.

Vabljeni k aktivni uporabi strani. Ne le brskanju, ampak tudi sodelovanju z vnosom dogodkov, mojstrov in trgovin. Pri tem vam bodo v pomoč Pravila igre in Navodila za uporabo.

Povezava: https://manjjevec.si/

Ekologi brez meja

Napotilo:
https://www.vecer.com/prirocno-vsi-mojstri-popravljalnice-ropotarnice-in-izposojevalnice-na-enem-mestu-6304744

Več smisla, manj stvari

Osebno zadovoljstvo je predpogoj trajnostne družbe.

Novo leto je čas za refleksijo. Med drugim se zastavlja vprašanje, kaj si želimo kot okoljevarstveniki. Ne toliko na področjih, kjer delujemo, ampak širše, na področju vrednot. Kot okoljevarstvenikom nam ni treba posebej poudarjati osnovne želje, da ob tem, ko si ljudje prizadevajo za zadovoljitev lastnih potreb in želja, pazijo tudi na naravo in okolje. Zanimivejše dileme nastajajo ob vprašanju, kaj naj bi bilo dobro življenje, oziroma kako naj bi bilo videti (za človeka in okolje) boljše življenje. Naj navržem nekaj želja, ki bi prispevale k večji okoljski ozaveščenosti v naši družbi.

Najprej je pomembno, da vedno stremimo k boljšemu razumevanju sveta, da poskušamo biti odprti do drugačnih stališč in poskušamo razumeti drug drugega. Kdor drugega razume, v njegovem ali njenem mnenju ne vidi nujno nasprotja ali grožnje, ampak morda tudi povabilo k večji sproščenosti do svojih lastnih stališč in morebitni spremembi le teh. Okoljevarstveniki smo pogosto postavljeni na mesto obrobnežev. Naša stališča namreč ne izhajajo iz uveljavljenega načina mišljenja in delovanja, ampak svoje ideje oblikujemo po tem, ko vidimo škodljive učinke obstoječega ravnanje za zdravje ljudi in okolja.

Za naše okolje bi bilo dobro tudi, da bi ljudje bolj cenili sami sebe, svoje bližnje in vse kar posedujejo. Velik pritisk na uničevanje okolja namreč prihaja iz nenehno rastoče proizvodnje stvari. Te so namenjene neskončnim željam potrošnikov po posedovanju vedno večje količine predmetov kot so oblačila, naprave in avtomobili.

Nadaljevanje na: http://www.delo.si/novice/okolje/vec-smisla-manj-stvari.html

Dejan Savić