Tagged: Oglaševalci

Spletni vplivneži

V eni nedavnih oddaj BBC-ja Panorama, je novinarka Catrin Nye raziskovala moč in vpliv tako imenovanih spletnih vplivnežev ali influencerjev na potrošnike.

To relativno novo področje digitalnega oglaševanja se vrti okoli osrednjega vprašanja: »koliko sledilcev imate na spletu?« Vzpon socialnih medijev je prinesel s seboj novo vrsto znanih osebnosti, digitalnih vplivnežev. Te mega zvezde Instagrama in YouTubea so s preobrazbo svojih virtualnih sledilcev v realno valuto, popeljali oglaševalsko industrijo v povsem novo dimenzijo.

Velike blagovne znamke so s ponudbami zasule spletne zvezdnike in zvezdnice ter jim, da bi podprle njihove izdelke, plačujejo milijone, vendar je to področje zavoljo zavajajočega in nereguliranega oglaševanja pogosto prepoznano kot »divji zahod«, ki pretežno mlademu občinstvu oglašuje vse, od lažnih dietnih pijač do spletnih iger na srečo. (BBC)

Nedavno smo tudi pri nas lahko brali o tem, kako (in koliko) tovrstni vplivneži služijo s svojimi objavami na spletu. Nekaj najbolj izpostavljenim vplivnežem na družabnih omrežjih, med njimi popzvezdnicam Ellie Goulding in Riti Ori ter manekenkama Rosie Huntington – Whiteley in Alexi Chung, so zaradi njihovih spletnih objav britanski cenzorji stopili na prste.

Glavna težava je predvsem v tem, da pri velikem število teh objav gledalci ne vedo, da pravzaprav gledajo plačano komercialno sporočilo. Kot so zapisali v medijskem sporočilu »so bili vplivneži prisiljeni sprejeti, da bodo morali od zdaj naprej pri svoji objavi jasno zapisati, ali so bili plačani in ali so prejeli kompenzacijo za izdelke, ki jih promovirajo. Do te odločitve prihaja po opozorilih britanskega telesa za konkurenco in trg (CMA), da bi zvezdniki s svojimi objavami lahko kršili zakon o potrošnikih. Izražanje podpore določeni znamki na družabnih omrežjih lahko tej znamki močno koristi, lahko pa so tovrstne objave tudi zelo zavajajoče, opozarja CMA, ki se namerava zdaj korenito lotiti preiskave tovrstnih objav. CMA opozarja, da če se dogovora ne bodo držali, bi se lahko zagovarjali pred sodiščem. Za kršenje zakona o potrošnikih je zagrožena visoka globa ali celo zaporne kazni do dveh let. Praksa spletnega promoviranja izdelkov, od oblačil do avtomobilov, od hotelov do počitniških paketov, je med t. i. influencerji na družabnih omrežjih široko razmahnjena. Mnogi potrošniki namreč bolj zaupajo izdelku, če tega priporoča nekdo, ki ga občudujejo.« (MMC)

Septembra 2018, je ASA (Advertising Standards Authority) britansko samo-regulacijsko telo oglaševalske industrije, ki skrbi za standarde v oglaševanju, objavilo vodnik za influencerje, zbirko pravil za oglaševanje na socialnih omrežjih. Ta določa, da vsakič ko neko podjetje vplivnežem ponudi plačilo, darilo ali katero drugo uslugo za promocijo njihove znamke, vsaka posledična objava zapade pod zakon o potrošnikih. Po teh pravilih je odgovornost obeh, tako znamke kot vplivneža, da zagotovita, da je vsa vsebina, ki oglašuje izdelek ali znamko, jasno in razločno označena kot takšna.

Glede na vse, kar internet ponuja, je pomembno imeti zavest o vplivu, ki ga imajo spletne vsebine na mentalno zdravje (mladih) ljudi, zato je treba komercialni interes jasno označiti in ločiti od drugih vsebin. Vpliv na mentalno zdravje je izpričan in znanstveno dokazan. Nedavna raziskava Univerzitetnega kolidža London je recimo pokazala na zelo zaskrbljujoče učinke rabe socialnih omrežij na mentalno zdravje najstnikov.

Koliko pa vplivneži zaslužijo s svojimi, v glavnem »skritimi« priporočili? Zelo različno in odvisno od številnih faktorjev, pri katerih je gotovo najpomembnejši doseg oz. število sledilcev. Za svoje objave lahko na plačilo računa že nekdo, ki ima na Instagramu vsaj okrog 10 000 sledilcev. S takšno količino sledilcev lahko računate na približno 120€ na objavo. Hitro pa ta številka prične rasti. Ko enkrat dosežete 30 000 sledilcev lahko za objave s področja mode ali kozmetike računate že na približni 800€  na objavo. Ljudje z milijoni sledilcev pa lahko zaslužijo zneske, ki gredo v sto tisoče evrov. Kylie Jenner, ki ima trenutno 126 milijonov sledilcev, je tako za objavo plačna okoli milijona evrov.

Instagram je očitno ena osrednjih platform za služenje denarja in je tudi ena glavnih platform, ki služi za vse mogoče in nemogoče oglaševalske akcije. Med močnejšimi tovrstnimi platformami je tudi YouTube. Nekdo, ki ima na YouTubu več kot milijon sledilcev, lahko zlahka zasluži okoli 100000 evrov na objavo. Še posebej, če gre za oglaševanje iger na srečo, ki so na spletu med donosnejšimi industrijami.

ASA poroča, da so v Veliki Britaniji zaradi pomanjkljivega slednja oglaševalskim pravilom na to doslej opozoril med 200 in 300 vplivnežev. Pravila pa postavljajo tudi znamke same. Nekdo, ki se odloči oglaševati določeno znamko, mora tem pravilom precej strogo slediti, če ne, so prihodki lahko hitro izničeni ali se lahko celo znajde na sodišču. (Independent)

Viri in več na:
https://www.rtvslo.si/zabava/iz-sveta-znanih/zvezdnikom-stopili-na-prste-zaradi-njihovih-placanih-objav-na-instagramu/478095
https://www.bustle.com/p/how-much-are-social-media-influencers-paid-you-dont-need-a-huge-following-to-start-earning-money-15941023 https://www.bbc.co.uk/iplayer/episode/b0c3gmcv/panorama-million-pound-selfie-sell-off
https://www.independent.co.uk/life-style/bbc-panorama-influencers-instagram-youtube-million-pound-selfie-sell-off-a8775601.html
https://www.truthinadvertising.org/social-media-influencer-disclosure-requirements/
https://www.had.si/blog/2016/12/04/kaj-je-influencer-marketing/
https://val202.rtvslo.si/2019/02/influencer-si/
https://archive.org/details/BBCNEWS_20190213_033000_Million_Pound_Selfie_Sell_Off_-_Panorama
https://www.rtvslo.si/zabava/zanimivosti/sodobno-vplivnistvo-prodajanje-olepsane-resnicnosti-ali-prava-sluzba/460512
https://djnd.si/bvuk

Tom Waits proti oglaševanju

Hreščeč, skoraj godrnjav glas Toma Waitsa, je postal sinonim za pevca, ki so ga različni kritiki opisovali, kot da bil bil »prepojen z viskijem« ali pa, kot da bi ga »zbil avto«. Ta izrazito prepoznaven zvok v kombinaciji s širokim katalogom hitov pomeni, da so Waitsa skozi leta pogosto nagovarjale oglaševalske agencije, ki jih je vse po vrsti zavračal. Ko so ga nekoč vprašali, zakaj je tako rezerviran do tega, da bi njegovo glasbo uporabili za promocijo izdelkov, je Waits zelo nazorno povzel svoje stališče: »Oglasi so nenaravna uporaba mojega dela … To je, kot da bi imel na obraz prišit kravji vimen – boleče in ponižujoče.«

[…]

»Vseskozi dobivam ponudbe, in ponujajo mi … veliko denarja. Na žalost se ne želim pridružiti tej zabavi. Ko mi nekdo poje o toaletnem papirju – morda res potrebuješ denar, toda oropaj raje kakšno trgovino! Naredi nekaj z dostojanstvom in nas reši zagate, da bi pljuvali po tvojem grobu.«

Tom Waits

Vir: http://www.todayifoundout.com/index.php/2016/11/tom-waits-vs-world-advertising/

Podjetja, ki z oglasi financirajo medije s sovražno vsebino, v veliki meri državna

Podjetja vztrajajo, da ne želijo podpirati sovražnih vsebin

Čeprav določeni mediji širijo sovražne vsebine, vključno z rasizmom in homofobijo, v njih oglase zakupujejo številna velika podjetja, ki so v veliki meri v državni lasti, pa tudi javni medijski zavod. S tem prihajajo oglaševalci pogosto v nasprotje z lastnimi načeli, kot kaže, pa bo vsaj eno državno podjetje oglaševanje prekinilo.

“Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev”, “Rjuharice preplavile Qlandio v Novem mestu”, “Priporočila zdravorazumskim staršem, kako otroka v šoli ubraniti pred škodljivimi aktivisti LGBT in agendo multikulturalizma!” so le nekateri izmed naslovov člankov, s katerimi Demokracija redno privablja pozornost bralstva. Identičen diskurz širi Nova24TV, ki si z Demokracijo deli odgovornega urednika. “Prosim, prosim, pe*ri, pustite nas, naše otroke in pse na miru, ker vam nismo nič naredili,” so naslovili povzetek nekega intervjuja.

A sovražne vsebine obeh medijev niso dovolj sovražne, da ne bi tam oglaševala velika podjetja, tako v zasebni kot delni ali večinski državni lasti. Kot pokaže pregled izvodov Demokracije iz zadnjih dveh let, tednik z oglasi finančno podpirajo predvsem Pošta SlovenijeZavarovalnica SavaPetrol, Zavarovalnica TriglavGEN-I in T2, pri čemer le v zadnjem država nima celotnega ali pomembnega deleža. Gre za polstranske in celostranske oglase, ki glede na tednikov cenik stanejo med 1.120 in 2.800 evrov.

Televiziji Nova24TV pa za oglasni prostor, kolikor smo zaznali, plačujejo predvsem Telekom SlovenijePetrolMercatorSlovenske železnice in Telemach. Tudi v tem primeru gre večinoma za podjetja, v katerih ima država pomemben lastniški delež.

Pri tem je treba poudariti, da se nekatera od teh podjetij predstavljajo kot “družbeno odgovorna”. S tem se hvalijo v Pošti Slovenije, Zavarovalnici Sava, Petrolu, Mercatorju in Telekomu Slovenije. V Zavarovalnici Sava tako pravijo, da prevzemajo “skrb in odgovornost do ljudi in prostora, v katerem živimo”, v Petrolu sporočajo, da so zavezani “k družbeni odgovornosti, tako k pomoči tistim, ki jo najbolj potrebujejo, kot tudi k spodbujanju ustvarjalnosti in opozarjanju na sočutje do sočloveka”, v Mercatorju pa se “zavedajo vpetosti v družbeno in naravno okolje”.

“Za enakost” ob “rasistični propagandi”

Ob tem imajo vsaj Telekom Slovenije, Petrol in Zavarovalnica Sava tudi etični kodeks oziroma kodeks ravnanja. “Spoštovanje dostojanstva in integritete posameznika se nanaša tako na zaposlene v Zavarovalnici Sava kot tudi na druge posameznike, s katerimi družba stopa v različna razmerja, predvsem pa na stranke,” piše na spletni strani zavarovalnice. V Petrolu pa pravijo, da se “zavzemamo za enakopravnost in enakost vseh ljudi ter spoštujemo drugače misleče”.

Drugače menijo v Demokraciji. Ta je na začetku meseca objavila razpis za t. i. izvirno slovensko pravljico. Eden od pogojev je, da mora pravljica obravnavati “nevarnosti, ki jih prinašajo multikulturalizem in ilegalne migracije”, če pa ima besedilo za junake živali, pa naj “pozitivne junake predstavlja domača živalska vrsta, vsiljivce oziroma negativce pa tujerodna invazivna vrsta”. V Društvu slovenskih pisateljev in 142 drugih organizacijah in javnih zavodih so ob tem opozorili, da tednik z razpisom “zlorablja otroško literaturo za rasistično propagando”.

Telekom naj bi se zavedal “moči besed”

Zanimivo pri Telekomu je, da zakupujejo oglasne prostore v mediju, ki širi sovražni govor, obenem pa sodelujejo v pobudi “Moč besed”, s katero želijo “opozoriti na pojav sovražnega govora na spletu med mladimi”. V okviru akcije so “pozvali vse uporabnike spleta, da se pridružijo pobudi za kulturen spletni dialog, ki izključuje sovražni govor.”

Nedoslednost Telekomovega ravnanja na družbenih omrežjih že dober mesec izpostavlja Domen Savič iz zavoda Državljan D, ki problematizira oglaševanje tega podjetja na Nova24TV. Spomnimo, Savič je podobno akcijo sprožil že leta 2014 po smrti mariborskega ravnatelja, ki je naredil samomor, potem ko so nekateri mediji objavljali posnetek njegovega odnosa z eno od učiteljic. Kot je Savič pojasnil v pogovoru za MMC, gre tokrat za “naslednjo fazo kampanje za boljše medije”. Pred leti se je sicer osredotočil na Slovenske novice in oglaševalce, ki so tam zakupovali oglasni prostor.

Zakaj tokrat opozarja na oglaševanje Telekoma Slovenije na Nova24TV? Med glavnimi razlogi navaja, da gre za eno večjih podjetij v državi, ki je v večinski državni lasti, in dejstvo, da je v preteklosti izvajal kampanje na temo sovražnega oziroma neprimernega govora na spletu. “Telekom ima v svojem etičnem kodeksu eksplicitno napisane stvari, ki so stoodstotno v nasprotju s tem, kar dela na področju zakupa oglaševalskega prostora,” opozarja Savič.

V kodeksu, ki ga omenja, tako piše, da se v Telekomu pri svojem delu zavzemajo “za strpnost, medsebojno spoštovanje in spoštovanje osnovnih človekovih pravic”. “Zavračamo kakršno koli obliko trpinčenja, nadlegovanja ali diskriminacije zaradi spola, rase, barve kože, starosti, zdravstvenega stanja, verskega, političnega ali drugega prepričanja, narodnostnega in socialnega porekla, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin,” piše.

Medtem se na spletnem portalu Nova24TV Telekomovi oglasi pojavljajo ob naslovih, kot so “Feminizem in LGBT spreminjata svet na slabše”, “Človekove pravice skupnosti LGBT ne obstajajo”, “LGBT aktivisti pravijo: Zdaj prihajamo po vaše otroke” in podobno.

“Cilj akcije je javna opredelitev Telekoma do financiranja vsebin, ki jih producira Nova24TV, z oglaševanjem,” je dejal Savič, ki meni, da bi se moralo vsako podjetje, ne glede na to, ali ima etični kodeks oziroma daje poseben poudarek družbeni odgovornosti ali ne, zavedati pomembnosti plasiranja oglasov, še posebej, ko govorimo o spletnem oglaševanju.

“Bolj ignoranca kot aktivno podpiranje”

Na to temo smo govorili s predstojnico Katedre za tržno komuniciranje in odnose z javnostmi na Fakulteti za družbene vede dr. Uršo Golob Podnar, ki se ukvarja tudi s področjem družbene odgovornosti podjetij. Poudarja, da ima koncept družbene odgovornosti tudi etično konotacijo, “ki se pogosto pozablja”. Kot pravi, podjetja družbeno odgovornost pogosto razumejo zelo ozko in jo vežejo na odnose z lokalno skupnostjo oziroma na projekte, ki jih izvajajo z različnimi skupinami, recimo otroki, ostalih stvari pa ne vidijo kot del družbene odgovornosti, pa tudi ne želijo si je dojemati tako široko in se opredeljevati.

Glede oglaševanja v medijih s sovražnimi vsebinami sogovornica meni, da gre na splošno “bolj za ignoranco kot aktivno podpiranje”. Podjetja se do teh vsebin “preprosto bodisi ne želijo opredeljevati bodisi se jim ne zdijo relevantna ali se ne zavedajo posledic svojih dejanj, ker so osredotočeni na doseganje neke ciljne skupine, ki ji želijo nekaj prodati”.

Kaj sploh pomeni status družbene odgovornosti? Kot pojasnjuje dr. Golob Podnar, si podjetja ta status pravzaprav podelijo sama in ga legitimirajo s svojimi praksami, ki jih navajajo. Če bi doživljali pritiske deležnikov, da ni res, da počnejo to, kar govorijo, bi to legitimnost izgubili in bi morali ukrepati, dodaja.

Podjetja zanima le doseg ciljnih skupin

Vsem omenjenim podjetjem smo poslali vprašanja glede njihovega oglaševanja v medijih s sovražnimi vsebinami, odgovori pa so zelo podobni. Tako oglaševanje upravičujejo s tem, da jih zanima “doseganje najširše javnosti”, “maksimalni doseg vseh naših dejanskih in potencialnih naročnikov”, “doseči kar največji krog uporabnikov in potencialnih uporabnikov”in podobno.

Odgovori so sicer pričakovani. Kot je namreč za MMC dejala Ana Predovič iz Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ), je “podjetjem ekstremno pomembno, da so s svojim oglaševanjem učinkoviti, torej da s svojim sporočilom dosežejo želeno ciljno skupino”. Po njenih besedah “podjetjem verjetno ni v interesu, da bi se pojavljali ob nekih vsebinah, ki zaradi svoje agresivne ali kakšne druge prakse, morda niso v skladu z oglaševano tržno znamko, z njeno osebnostjo”. Kot pa je dodala, je “objava oglasa ob vsebini, ki je žaljiva bodisi z vidika rasne ali narodnostne pripadnosti ali glede na druga merila razlikovanja, kot jih opredeljuje kodeks, ali pa če vsebuje sovražni govor, stvar odločitve oglaševalca”. Gre za slovenski oglaševalski kodeks, ki pa se, kot je pojasnila sogovornica, “nanaša izključno na vsebino in obliko oglaševanja, zato se po kodeksu lahko presoja izključno oglaševanje, nikakor pa ne more posegati v uredniško svobodo medija.”

Na vprašanje podjetjem, ali na njihovo odločitev o oglaševanju vplivajo vsebine medija oziroma zakaj oglašujejo v medijih, ki širijo sovražni govor, ta predvsem podarjajo, da se od tovrstnih vsebin distancirajo ali pa da v uredniške vsebine medija ne posegajo. Ponekod omenjajo tudi prizadevanje, da se njihovi oglasi ne pojavljajo ob določenih vsebinah, kot recimo v Zavarovalnici Triglav, ki oglašuje v Demokraciji. V tem podjetju sicer ne želijo, da se njihov oglas pojavlja ob vsebinah, ki med drugim “izražajo nestrpnost”, a gre zgolj za omejitev glede mikrolokacije oglasa, ne pa tudi medija kot takega.

V Petrolu medtem priznavajo, da “pozorno” spremljajo dogajanja “v vseh medijih, s katerimi imamo oglaševalske pogodbe”, od vseh poslovnih partnerjev pa pričakujejo, da delujejo skladno z njihovimi vrednotami in opozarjajo, da je nespoštovanje njihovega kodeksa ravnanja in vrednot “vedno lahko razlog za prekinitev sodelovanja s katerim koli poslovnim partnerjem”.

V Pošti Slovenije, pomembnem zakupniku oglasnega prostora v Demokraciji, pravijo, da vsebin, ki jih tednik v določenem izidu plasira, ne dobijo na vpogled, pri čemer ne problematizirajo ponavljajočih se sovražnih vsebin tednika.

V Slovenskih železnicah so večino vprašanj preprosto ignorirali in zgolj zapisali, da “namenjajo sredstva za oglaševanje v večini domačih medijev” ter da želijo doseči “kar največji krog uporabnikov in potencialnih uporabnikov Slovenskih železnic”.

V Zavarovalnici Sava in Mercatorju na vprašanja niso odgovorili, v T2 pa so sporočili: “Nabor medijev, s katerimi sodelujemo, /je/ pester, tako po uredniških vsebinah kot po ciljnih javnostih, ki jih posamezen medij nagovarja,” in dodali, da se “ne opredeljuje/j/o do vsebin posameznih medijev, kakor tudi ne išče/j/o vpliva nanje.”

“Posredna in implicitna” legitimacija vsebine

Telekom Slovenije, ki kupuje prostor na Nova24TV, odgovarja, da s svojim oglaševanjem: “… nikoli nismo in ne spodbujamo nobene izmed oblik nestrpnosti,” in da se kot oglaševalec “ne opredeljuje/j/o do uredniških politik posameznih medijev”. Mariborski filozof in kritični analitik medijskega diskurza v Sloveniji dr. Boris Vezjak pa meni drugače. “Če Telekom Slovenije oglašuje v Novi24TV, posredno in implicitno legitimira ne samo medij, temveč tudi njegovo vsebino. Že po racionalnem razmisleku ne more držati argument o nepovezanosti oglaševalskega dejanja od neke vsebine medija, s čimer se zdaj branijo pri tem podjetju: po isti logiki bi lahko Telekom oglaševal tudi v kakšnem neonacističnem glasilu ali biltenu kukluksklanovcev in bi nato enostavno dejal, da se ne opredeljuje do vsebine ali njihove uredniške politike,” je v odgovorih na naša vprašanja zapisal izredni profesor na mariborski Filozofski fakulteti.

Tudi on poudarja Telekomovo kontradiktorno ravnanje. “Najbolj groteskno in obenem pomenljivo ob navedenem je dejstvo, da je v zadnjih letih isto podjetje podpiralo in celo samo izvajalo akcije, v katerih je izrecno želelo opozarjati na pojave sovražnega govora na spletu – in politični medij, v katerem zdaj oglašuje, je bil že velikokrat v javnosti prepoznan kot diseminator slednjega,” je zapisal.

Na Nova24TV oglašuje tudi Telemach. Spomnimo, omenjeni portal je lani vzel v bran Bernarda Brščiča, ki je dejal, da je “nemški narod žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo”, kar so na portalu upravičili s konceptom svobode govora. V Telemachu pa zdaj pravijo: “Nikakor ne podpiramo in se distanciramo od vseh rasističnih, antisemitskih, homofobnih ter kakršnihkoli drugačnih vsebin ali gibanj, ki lahko širijo nestrpnost in razdvajajo.” Tudi v tem podjetju trdijo, da nimajo vpliva na uredniško politiko medijev.

Podjetja, s katerimi smo kontaktirali, so ob tem večinoma sporočila, da oglase v medijih zakupujejo prek agencij za zakup medijskega prostora in da z omenjenima medijema nimajo neposrednih pogodb.

GEN-I naj bi prenehal oglaševati

Drugače pa odgovarjajo v državnem podjetju GEN-I, ki oglašuje v Demokraciji. Kot so nam odgovorili, s tednikom sodelujejo od leta 2013 in imajo z njim “neposreden dogovor o oglaševanju tudi v letošnjem letu”. Dodajajo pa, da pri izbiri medija, kjer se bodo oglaševali, upoštevajo “primernost in odgovornost vsebine”.Zapisali so, da do zdaj v tem mediju sicer niso zaznali spornih vsebin, in dodali, da “družba GEN-I ne spodbuja in tudi ne podpira vsebin, ki bi vplivale na kakršno koli obliko diskriminacije ali sovražnega govora”.

“Kot skupina, ki ima svojo globalno prisotnost v več kot dvajsetih državah po svetu, sledimo politiki družbeno odgovornega poslovanja. K temu bomo strmeli tudi v prihodnje. Z obzirom na zgoraj navedeno smo se odločili prekiniti oglaševanje za določen čas,” so še zapisali. Podjetje smo prosili za dodatna pojasnila, in sicer kaj konkretno so bili razlogi za to odločitev in kdaj ter za koliko časa bodo prekinili oglaševanje, a na nova vprašanja niso želeli odgovoriti.

SDH: Odgovorne so posamezne uprave

Ker omenjena medija z oglasi podpirajo predvsem podjetja v večinski ali delni državni lasti, smo se obrnili tudi na Slovenski državni holding (SDH) kot upravljavca kapitalskih naložb države in jih vprašali, kakšno je njihovo stališče do oglaševanja podjetij, ki jih upravljajo, v medijih s sovražnimi vsebinami. Odgovarjajo, da na poslovanje teh podjetij nimajo vpliva. SDH namreč “ne sme posegati v neodvisnost organov družb, predvsem pa ne sme posegati v posamezne poslovne in vodstvene odločitve”. “Uprava posamezne družbe vodi posle samostojno in na lastno odgovornost,” so še dodali.

Ali koncept družbene odgovornosti v kaj večji meri velja za podjetja v večinski ali delni državni lasti, smo vprašali profesorico Uršo Golob Podnar. Če jemljemo državo kot institucijo, ki mora biti toliko bolj vredna zaupanja in če država bedi nad podjetji v svoji lasti, je dejala, potem po njenem osebnem mnenju to drži in bi morala biti takšna podjetja še pozornejša na ta vprašanja. Podobno meni tudi Savič, ki pri podjetjih v državni lasti pričakuje toliko odgovornejšo in bolj profesionalno držo, kar se tiče financiranja določenih medijev z oglaševanjem.

Vezjak medtem opozarja na nevarnost zlorab. “Oglaševanje državnih podjetij v medijih, še zlasti, če so ti izrecno politično profilirani ali celo posredno v lasti političnih strank, bi v normalnih demokracijah moralo biti prepovedano, saj naravnost kliče po zlorabah. Ker ni, je konflikt oglaševalske prakse že po sebi na dlani: tako rekoč nujno je, da si državna podjetja s tem kupujejo sedanji ali prihodnji mir, včasih pa celo vodilni kadri v njih, tudi če tja niso bili politično dirigirani, svojo eksistenco,” je sporočil.

Odgovoren tudi javni medijski zavod

V Demokraciji pa ne oglašujejo le podjetja, temveč tudi RTV Slovenija, ki je sodeč po številu in velikosti oglasov eden vidnejših oglaševalcev v tem tedniku. Ne samo, da tam zakupuje oglasni prostor, ampak Demokraciji, ki je v nedavni številki javni medijski zavod označila za “simbol sovražnosti” in “zastavonošo sovraštva in ovajanja drugače mislečih”, tudi omogoča oglaševanje v etru javnega radia. Vodstvo zavoda smo tako vprašali, zakaj RTV Slovenija oglašuje v tem mediju kljub sovražnim vsebinam do različnih družbenih skupin, koliko je zavod letos plačal za to oglaševanje, kakšna je odgovornost javnega zavoda za širjenje rasizma, homofobije in podobnih izključujočih idej, ki jih širi tudi omenjeni tednik, ter ali bo zavod oglaševanje nadaljeval.

Kot so pojasnili, gre za “medsebojno sodelovanje”, v skladu s katerim Demokracija oglašuje na Radiu Slovenija. Pogodbe z mediji so “večinoma vse 100-odstotno kompenzacijske”, kar načeloma pomeni, da RTV Slovenija dobi prostor za oglaševanje v Demokraciji v zameno za oglaševalski prostor, ki ga tedniku ponuja na valovih javnega radia. Pogodba z izdajateljem Nova obzorja je sicer sklenjena do konca leta.

Direktor Radia Slovenija Miha Lampreht je pojasnil, da je “vsak oglas, ki bi bodisi z naslovnico bodisi z napovedano vsebino lahko mejil na sovražni govor, treba odločno in dosledno zavrniti”, glede oglaševanja Demokracije na javnem radiu pa so v vodstvu zavoda poudarili, da zavod ne prevzema “nikakršne odgovornosti za vsebino oglasov naročnika ter resničnost trditev v njih”.

Kaj RTV Slovenija s sodelovanjem z Demokracijo sporoča javnosti? Boris Vezjak meni, da je “nemogoče reči, da javni zavod RTV ne legitimira vsebin Demokracije in njene politične agende, če oglašuje v tem mediju”. Po njegovih besedah namreč “oglaševalec, želel ali ne, po nujnosti vedno podpira aktivnost tistega, ki ga ali pri katerem oglašuje”.

Brez skrbi za ugled ne bo problematizacije

Kot je razvidno iz odgovorov podjetij, ta vsebine medijev, v katerih oglašujejo in jih tako podpirajo, ne problematizirajo, kar Urša Golob Podnar s FDV-ja pripisuje tudi pomanjkanju pritiska javnosti. “Podjetja o tem ne želijo razmišljati, dokler jim ne bo nekdo tega izpostavil in dokler jih ne bo skrbelo, da bodo zaradi tega ob ugled, se to ne bo problematiziralo.”

Podobna akcija, ki jo na primeru Telekoma Slovenije izvaja Domen Savič, je pred dvema letoma potekala v ZDA, kjer je skupina anonimnih aktivistov Sleeping Giants pozivala podjetja, naj prenehajo oglaševati na skrajno desničarskem portalu Breitbart, prav tako znanem po islamofobiji in homofobiji. V aktivistični skupini pravijo, da jim je uspelo prepričati 3.800 oglaševalcev, da tam prenehajo oglaševati.

Med podjetji, ki so prekinila stike z Breitbartom, so tudi BMWVisa, KelloggsDeutsche TelekomLufthansa. V nemškem letalskem prevozniku so sporočili, da je razlog za njihovo odločitev Breitbartova “nasilna, seksistična, ekstremistična in radikalna politična vsebina”, je poročal britanski Independent.

Emma Pullman, aktivistka iz druge skupine, ki je prav tako izvajala pritisk na oglaševalce, SumOfUs, je za kampanjo dejala: “To je zelo otipljiv način, na katerega lahko ljudje prepričajo podjetja, naj ne oglašujejo, je pa tudi način, da se kritizira porast skrajne desnice in sovraštva, ksenofobije in rasizma, ki prihaja iz Breitbarta.”

Boris Vasev

Vir: http://www.rtvslo.si/slovenija/podjetja-ki-z-oglasi-financirajo-medije-s-sovrazno-vsebino-v-veliki-meri-drzavna/469472

Oglasi za prepoznavne blagovne znamke z delovno silo na brezplačni preizkušnji

V Sindikatu prekarcev opozarjajo na sporne prakse v družbi

Produkcijsko podjetje Bas Production se lahko pohvali s širokim naborom prepoznavnih blagovnih znamk, za katere so snemali oglase, a oglasi nastajajo pod vprašljivimi praksami z vidika pravic delavcev. V podjetju na naša vprašanja niso odgovorili, medtem ko v Sindikatu prekarcev opozarjajo na pogosto kršenje delavskih pravic v tej dejavnosti.

Lexus, Mazda, Suzuki, Porsche, Hyundai, Bank Austria, Deutsche Bank, Raiffeisen, Samsung, Bosch, Persil, Bentley, Bridgestone in Nissan so le del družb oziroma blagovnih znamk, s katerimi se družba Bas Production lahko pohvali s sodelovanjem. Produkcijska hiša večinoma snema oglase, tako za predvajanje po televiziji kot tudi na spletnih platformah. Bolj vprašljivo pa je njihovo delovanje z vidika pravic delavcev, saj, kot opozarjajo v Sindikatu prekarcev, novim sodelavcem ponudijo sodelovanje, pri čemer pa pri prvem projektu sodelujejo brezplačno in brez sklenjene kakršne koli pogodbe.

Podobno je doživel tudi naš sogovornik, ki je sodeloval pri snemanju oglasa za eno izmed svetovno znanih blagovnih znamk. “Sprva so mi pojasnili, da me morajo preizkusiti in da bo to trajalo kak dan ali dva in da z vidika dela ne bo nič posebnega, na koncu pa sem delal pri celotnem projektu od priprave do zaključka snemanja, kar pomeni več kot devet ur dela dnevno.” Naš sogovornik obenem poudarja, da je končni izdelek tisti, ki ga bodo potem prodali naročniku in da ni šlo zgolj za neko preizkusno delo.

Celoten oglas brez pogodbe

Ko pa se je snemanje končalo in je povprašal svojega nadrejenega o oceni njegovega dela in morebitnem nadaljnjem sodelovanju ter obenem tudi o honorarju za delovne dni, ki so presegli prvotni dogovor o uvajanju, pa je dobil zgolj prijazen odgovor, da se bodo o njegovem delu pogovorili, glede honorarja pa zgolj pojasnilo, da njegovo delo ni bilo predvideno, zato ga naročnik verjetno ne bo pripravljen plačati. Nadrejeni mu je sicer obljubil, da bodo preverili, kaj mu lahko ponudijo, preden je komunikacija med njima povsem zamrla. Za uvajanje tudi niso sklenili nobene pogodbe.

Predsednik Sindikata prekarcev Marko Funkl ob tem opozarja, da omenjeni primer ni osamljen in da so se s prakso “brezplačne delovne sile” v času uvajanja tudi v omenjeni družbi v Sindikatu prekarcev že srečali. “V praksi to pomeni, da delavci pri njih na začetku več dni snemajo oglase od jutra do večera, brez plačila, brez pogodbe, in kar je najhuje, brez zdravstvenega zavarovanja.” Funkl ob tem dodaja, da gre za prakso, podobno “gazdam”, ki izkoriščajo tujo delovno silo.

V Sindikatu prekarcev se bodo obrnili na inšpektorat

Še toliko bolj se zdi Funklu sporno, da so oglasi, ki jih pri tem podjetju snemajo, tudi taki, katerih snemanja “potekajo na dokaj nevarnih predelih v naravi, kar pomeni, da je izpostavljenost poškodbam še večja“. V Sindikatu prekarcev so se namreč v preteklosti že srečali s primerom delavca, ki se je v isti panogi, a pri drugem podjetju, pri delu tako poškodoval, da je bil nekaj dni v komi. “In šele takrat je ugotovil, da bi lahko celo umrl, pri čemer sploh ni bil zavarovan,” pravi Funkl in dodaja, da se je omenjeno podjetje naknadno odločilo delavcu urediti zdravstveno zavarovanje, a obenem dvomi, da bi se za to odločili, če bi šlo za lažjo poškodbo.

Ključna težava je po njegovem mnenju v tem, da gre za dejavnost, kjer je najemanje zunanjih sodelavcev pogosto, prakse pa vprašljive, saj je nadzor nad delom zaradi kadrovske podhranjenosti inšpektorata za delo pomanjkljiv. Funkl ob tem dodaja, da konkreten primer Bas Production bode v oči tudi zaradi javno dostopnih podatkov: “Dejstvo je, da imajo na istem naslovu odprti dve podjetji: Bas Production in Bas Holding, in po podatkih Ajpesa imajo na letni ravni pet milijonov sredstev.” Zato se Funklu zdi še toliko bolj nesprejemljiva tovrstna praksa in napoveduje, da se bodo v Sindikatu prekarcev, potem ko se v družbi Bas Production na njihove pozive niso odzvali, obrnili na inšpektorat za delo.

V družbi Bas Production na naša vprašanja niso odgovorili, zato smo jih naslovili tudi na inšpektorat za delo, kjer so nam odgovorili, da nadzora v družbi Bas Production še niso opravljali.

Luka Lukič

Vir: http://www.rtvslo.si/slovenija/oglasi-za-prepoznavne-blagovne-znamke-z-delovno-silo-na-brezplacni-preizkusnji/462088

Pet filtrov stroja množičnih medijev

Po mnenju ameriškega lingvista in političnega aktivista Noama Chomskega, mediji delujejo preko pet filtrov: lastništva, oglaševanja, medijske elite, povračil (ang. flak) in skupnega sovražnika.

»Propaganda«. Mnogi to besedo uporabljajo, ko govorijo o državah kot so Severna Koreja, Kazahstan, Iran. To so države, ki jih imajo zahodni mediji za avtoritarne. Pojme kot sta »svoboda medijev« in »svoboda mišljenja« pa uporabljajo, ko govorijo o državah kot so ZDA, Francija in Avstralija. To so »demokracije«. Leta 1988 je Noam Chomsky skupaj z Edwardom Hermanom napisal knjigo »Manufacturing Consent: The Political Economy of the Mass Media« (Proizvodnja soglasja: politična ekonomija množičnih medijev). Ta knjiga je razbila idejo, da mediji delujejo kot nadzor nad politično močjo, da obveščajo javnost in služijo javnosti, da lahko bolje sodelujemo v političnem procesu. V resnici mediji proizvajajo naše soglasje. Pripovedujejo nam, kar tisti na oblasti želijo, da nam sporočajo, da bi tako ostali pod nadzorom. Demokracija se uprizarja s pomočjo medijev, ki delujejo kot propagandni stroji. Mediji delujejo skozi pet filtrov.:

Prvi se nanaša na lastništvo. Množični mediji so velike korporacije. Pogosto so del še večjih konglomeratov. Njihov končni cilj? Dobiček. Zato je v njihovem interesu, da si prizadevajo za vse, kar jim zagotavlja ta dobiček. Kritično novinarstvo je ob korporacijskih potrebah in interesih postranskega pomena.

Drugi filter razkriva pravo vlogo oglaševanja. Mediji stanejo veliko več kot lahko plačajo potrošniki. Kdo potem krije preostale stroške? Oglaševalci. In za kaj oglaševalci plačujejo? Za publiko. Torej ne gre toliko za to, da ti mediji prodajajo svoj izdelek – svojo vsebino, kot da dejansko oglaševalcem prodajajo drugi izdelek – TEBE.

Kako vladajoči razred upravlja medije? Skozi tretji filter. Novinarstvo ne more imeti nadzora nad oblastjo, ker ta sistem spodbuja sokrivdo. Vlade, korporacije in velike institucije vedo kako igrati medijsko igro. Vedo kako vplivati na medijsko pripoved. Medije hranijo s senzacijami, uradnimi informacijami in intervjuji s »strokovnjaki«. S tem sebe uveljavljajo kot nujne za novinarski proces. Torej so tisti na oblasti in tisti, ki o njih poročajo, tesno povezani.

Če želite izzvati moč, boste marginalizirani. Vaše ime ne bo med izbranimi. Ne boste imeli več dostopa. Ostali boste brez zgodbe. Kadar se mediji – novinarji, žvižgači, viri – oddaljujejo od »soglasja«, so deležni povračil in očitkov (flak). To je četrti filter. Ko je zgodba neprijetna za tiste, ki so na oblasti, bo stroj diskreditiral vire, zamegljeval dejstva in preusmerjal pripoved.

Za proizvodnjo soglasja je potreben sovražnik – tarča. Ta skupni sovražnik je peti filter. Komunizem, teroristi, priseljenci. Skupni sovražnik, ki se ga je treba bati, pomaga pri usmerjanju javnega mnenja.

Pet filtrov, ena velika medijska teorija. Soglasje se okoli nas proizvaja ves čas.

Vir: The Listening Post

Naracija: Amy Goodman
Produkcija: Democracy Now!
Animacija in oblikovanje: Pierangelo Pirak

Napotila:
https://www.democracynow.org
http://zofijini.net/koticek_mediji/
http://zofijini.net/predavanja_mediji_feral/
http://zofijini.net/kriza-medijev/
http://zofijini.net/rekviem-za-ameriske-sanje/
http://zofijini.net/modrost_banalnost/