Tagged: Oglaševalsko razsodišče

Stereotipi na prodaj

Oglaševanje je del popularne kulture, ki (po)ustvarja mnenja, stališča in vrednote, zato je smiselno, da smo pozorne_i na različne oglaševalske strategije. Njihov glavni cilj je vplivati na potrošniške odločitve, pri čemer je stereotipiziranje še posebno uporaben mehanizem, saj omogoča hipen odziv ciljne publike. Pogosto gre za potrjevanje že znanih in problematičnih stereotipov, ki služijo ohranjanju neenakih razmerij med družbenimi skupinami, vsekakor pa obstajajo tudi primeri, ki izzivajo stereotipne predstave in jih obračajo na glavo, s čimer opozarjajo na družbeno raznolikost.

Čeprav je oglaševanje regulirana oblika komuniciranja, je slovenska zakonodaja na tem področju precej razpršena. Zakona, ki posredno posegata na področje oglaševanja, sta na primer Zakon o medijih in Zakon o varstvu potrošnikov. Delovanje v skladu z zakonom pa še ne zagotavlja etičnosti, zato je Slovenska oglaševalska zbornica (SOZ)oblikovala Slovenski oglaševalski kodeks (SOK), nabor načel in pravil, ki se osredotoča na etičnost oglaševanja, pri čemer o primernosti oglasov presoja Oglaševalsko razsodišče. Čeprav stereotipov neposredno ne omenja, je v kontekstu njihove uporabe zanimiv drugi člen SOK-a, ki govori o zagotavljanju dostojnosti. Prepoveduje žaljive vsebine na podlagi rasne, narodnostne in politične pripadnosti, verskega prepričanja, spolne opredeljenosti, invalidnosti in drugih kriterijev razlikovanja ter določa, da oglaševanje »ne sme nasprotovati samoumevni enakopravnosti med spoloma, niti prikazovati moškega, ženske ali otroka na žaljiv oz. podcenjujoč način« (SOK, 2009, str. 10). Ob tem sicer navaja, da »kot splošno veljavna pravila o dostojnosti ne morejo biti upoštevana pravila posameznih družbenih skupin« (prav tam) in da dejstvo, da je izdelek žaljiv za posameznike ali skupine, ni zadosten razlog za presojo skladnosti z določili kodeksa (prav tam, str. 11), s čimer pušča prostor za marginalizacijo družbenih manjšin.

Nadaljevanje na: https://spol.si/blog/2018/05/23/stereotipi-na-prodaj/

Ana Mladenović

»Oglasi so žaljivi in presegajo meje dobrega okusa«

Sedem strokovnjakov oglaševalskega razsodišča je soglasno odločilo, da je oglase treba umakniti.

Skoraj nemogoče je bilo prezreti Marka Potrča, ki je z napol olupljeno banano v roki na oglasnih panojih v blokovskih naseljih in tudi po elektronskih medijih mesec dni nagovarjal etažne lastnike k vsesplošnemu puntu proti upravnikom. Oglaševalsko razsodišče je akcijo raztrgalo. Oglasi so se razredčili, oglaševalec pa se na razsodbo požvižga; akcijo bo nadaljeval, ko se »naval naročnikov vsaj malo poleže«.

Naj spomnimo: podjetje Izberem.si trži nov portal za javno zbiranje ponudb, ki omogoča naročnikom – posebej poziva etažne lastnike – izbrati konkurenčne izvajalce del brez posrednika (upravnika) in torej brez provizij (ki naj bi po trditvah idejnega očeta portala Jureta Lisice znašale do četrtine cene). Storitev je za uporabnika in njegovega upravnika brezplačna, storitvena podjetja naj bi za svoje mesto na portalu plačevala po devet do okoli sto evrov članarine na mesec (odvisno od frekvence kandidiranja za posel).

Že ob predstavitvi Izberem.si smo bili nekateri mediji skeptični do visokozvenečih obljub o prihrankih in do zagotovil o popolnosti in pravičnosti sistema »brez provizij«, saj nas je zmotilo marsikaj. Na primer lastniška prepletenost: portal je v solasti upravnika nepremičnin Upra-stana, ki ni na prav dobrem glasu (o njegovih nečednih poslih smo v Delu že pisali), njegovega direktorja Jureta Lisice in upravnikovega lastnika. Zagotovil je, da so ponudniki, ki nastopajo na portalu, v resnici bodisi kakovostni bodisi najcenejši (v naboru so pač tisti, ki članarino poravnajo). Članarina je, kaj drugega, kot prikrita provizija, ki jo naročnik plača posredno s ceno storitve. In sploh ni nedolžna. In ne nazadnje, sistem podeljuje upravnikom nekakšen izmišljeni certifikat …

»Pritožba je utemeljena«

Posebno sporna pa je embalaža, v katero je Lisica zapakiral svojo storitev. Širokopotezno oglaševalsko akcijo je zastavil po načelu: če nimaš notranje trdne vsebine, vzbujaj pozornost z zunanjo podobo. Potrč, banana in kopica udarnih trditev. S plakati in oglasi je tako rekoč preplavil Slovenijo. Potrošniki so se razburjali, zbornica za poslovanje z nepremičninami pa ga je prijavila na Oglaševalsko razsodišče na Oglaševalski zbornici Slovenije in tržno inšpekcijo zaradi kaznivega zavajajočega oglaševanja.

Medtem ko na inšpektoratu zadeva še poteka, je razsodišče primer sklenilo: pritrdilo je vsem očitkom iz pritožbe. Lisica je po odvetniku vložil ugovor, a njegova argumentacija razsodišča ni prepričala. Iz razsodbe je razvidno, da oglas krši določila slovenskega oglaševalskega kodeksa o poštenosti, resničnosti in dokazljivosti. Omalovažuje tako upravnike (vse po vrsti) kot tudi etažne lastnike. S trditvijo: »Lupijo vas kot banane,« jih iritira, s tem krši načela odgovornosti do družbe in posameznikov. Upravnike v njihovi funkciji zbiranja ponudb v imenu in za račun etažnih lastnikov (v primerjavi s svojo platformo) predstavlja zelo slabšalno, pri čemer krši tudi določila kodeksa o primerjalnem oglaševanju. Zato, je odločilo razsodišče, mora oglaševalec oglase takoj umakniti.

»Oglaševalsko razsodišče je komunikacijo presojalo v okviru in skladno s pooblastili znotraj Slovenskega oglaševalskega kodeksa, ki primarno skrbi za urejenost trga skupaj z državnimi organi, torej varuje potrošnike in podjetja pred neetično, nepošteno in zavajajočo oglaševalsko prakso. Vseh sedem strokovnjakov z različnih področij marketinga, ki sestavljajo razsodišče, je soglasno presodilo, da je oglaševanje žaljivo in da je preseglo meje dobrega okusa,« je odločitev utemeljila predsednica razsodišča dr. Milena Fornazarič.

Pritožniki so z omenjeno razsodbo zadovoljni. Boštjanu Udoviču, direktorju omenjene zbornice, se zdi pomembno, da »tako etažni lastniki kot naši člani vidijo, da je bila oglaševalska kampanja žaljiva do upravnikov, da vsebuje navedbe, ki niso dokazane, insinuacije in da takšnega produkta pač ni mogoče oglaševati«. Nekateri upravniki so menda testirali platformo in ugotovili, da ponudbe ponavadi niso najugodnejše.

Z razsodbo se ne obremenjujejo

Diametralno nasprotno je (še vedno) stališče oglaševalcev. Jure Lisica v sočnem jeziku govori o »podlih mahinacijah nekaterih upravnikov in drugih podkupljenih akterjev«. Na vprašanje, ali so oglase umaknili na poziv razsodišča, odgovarja, da so jih umaknili samo začasno, pa ne zaradi mnenja oglaševalskega razsodišča, ampak zaradi prevelikega obsega del, ki ga imajo zaradi svetovanja oziroma izobraževanja etažnih lastnikov, ki se borijo proti svojim upravnikom in njihovim provizijam. Z razsodbo oglaševalskega razsodišča se ne obremenjujejo in se z njihovim mnenjem nikakor ne strinjajo. Vse druge zadeve bodo reševali sodno. Dodaja, da bodo nadaljevali še večjo marketinško, medijsko in oglaševalsko akcijo, kot je Lupijo vas kot banane.

Podjetnik trdi, da je bil sistem tarča vdorov, poskusov kraje uporabniških imen in gesel, ribarjenja in podobnih napadov. Čeprav je postal »novo zatočišče za izmenjavo povpraševanja in ponudbe v storitveni dejavnosti pri nas«. Odziv uporabnikov je večji, kot so pričakovali, »revolucionarna novost« pa zahteva izobraževanje. V dveh mesecih so po besedah Lisice prejeli okoli 400 sporočil etažnih lastnikov iz vse Slovenije, ki od svojega upravnika zahtevajo uporabo sistema, a jih večina pri tem ni bilo uspešnih »zaradi premalo aktivnosti oziroma upora nekaterih večjih upravnikov, ki preprosto nočejo spreminjati svojega do zdaj udobnega poslovnega odnosa z izvajalci«.

Metoda »prijaznega tatiča«

»Oglas v različnih izvedbah (televizijski, časopisni in veleplakatni) s svojim kričaškim sporočilom prepričuje stanovalce blokov, da ima rešitev za tiste, ki jim upravniki zgradb kradejo denar iz že napol praznih denarnic. Pomaga si z metodo, ki jo psihologi metaforično imenujejo ‘prijazni tatič’. V tej vlogi se pojavlja prepoznavni Marko Potrč, ki v pospešenem ritmu drdra rešitev, ki čaka ljudi na spletni strani z vabljivim imenom. Takšne ponudbe obljubljajo zelo veliko, a se vedno končajo z razočaranjem tistih, ki so slepo sledili sporočilu,« je akcijo komentiral poznavalec dr. Miro Kline.

Božena Križnik

Vir: http://www.delo.si/gospodarstvo/novice/oglasi-so-zaljivi-in-presegajo-meje-dobrega-okusa-51407.html

Slovenske potrošnike zavajajo oglasi čudežnih zdravil in “zdravniki” v njih

V oddaji Posebna ponudba (31.1.2017) na TV Slovenija, so spregovorili o zavajajočem oglaševanju. V zadnjem času je v časopisih in na spletu mogoče zaslediti kup celostranskih oglasov za različne kapsule in dopolnila, ki naj bi ščitila jetra ali obnovila hrustanec ter tako izboljšala gibljivost sklepov. V oglasih se pojavljajo tudi priporočila zdravnikov, ki to niso, in pričevanja zadovoljnih uporabnikov, ki ne obstajajo. A oglasi kljub temu sploh pri starejši populaciji zbudijo precejšnje zanimanje. Gostje v studiu: Mojca Štrucl, Zveza potrošnikov Slovenije, Milena Fornazarič, nova predsednica oglaševalskega razsodišča pri SOZ in Janez Rakušček, kreativni direktor pri agenciji za komuniciranje Luna TWBA.

Posnetek oddaje na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/posebna-ponudba/174452386

“Če je prelepo, da bi bilo res, potem verjetno ni res”

Kodeks zdravniške etike zdravnikom prepoveduje oglaševanje izdelkov, katerih učinki nimajo znanstvene podlage. Po novem pa lahko zdravniki oglašujejo storitve.

V zadnjem času je v časopisih in na spletu mogoče zaslediti kup celostranskih oglasov za različne kapsule in dopolnila, ki naj bi ščitila jetra ali obnovila hrustanec ter tako izboljšala gibljivost sklepov. V oglasih se pojavljajo tudi priporočila zdravnikov, ki to niso, in pričevanja zadovoljnih uporabnikov, ki ne obstajajo. A oglasi kljub temu sploh pri starejši populaciji zbudijo precejšnje zanimanje.

Konec lanskega leta je v veljavo stopil nov kodeks zdravniške etike, ki je nekaj novosti vpeljal tudi na področju pojavljanja zdravnikov v oglasih. Kodeks je zdravnikom sicer že prej prepovedoval reklamiranje izdelkov, katerih učinki nimajo strokovne ali znanstvene podlage. “Če bi se zdravnik pojavil v reklamah za kapsule, ki naj bi ščitile jetra, izboljšale gibljivost sklepov ali odpravile krčne žile, bi bilo to nedvomno proti kodeksu zdravniške etike,” pojasnjuje upokojeni onkolog dr. Matjaž Zwitter, vodja ekipe, ki je dve leti pripravljala nov kodeks.

Zdravniki lahko po novem oglašujejo storitve
Ena od sprememb, ki jo je prinesel novi kodeks zdravniške etike je, da lahko zdravnik reklamira storitve. “Če lahko hrvaški zdravnik pri nas objavi pol strani veliko reklamo, ne vem, zakaj je ne bi smel objaviti slovenski zdravnik. Etično tu ne vidim prekrška.” Odbora za pravno-etična vprašanja in za zobozdravstvo pri zdravniški zbornici sta v zadnjih letih v povprečju sicer obravnavala od tri do pet primerov pojavljanja slovenskih zdravnikov v oglasih za zdravila in druge medicinske pripomočke. Pred časom je denimo v oglasu za protiglivično mazilo nastopila ginekologinj, ob oglasu za prehransko dopolnilo pa je z izjavo nastopil splošni zdravnik. “Pred kratkim sem imel vprašanje ortopeda, ki je vprašal, ali sme nastopati v reklami za šolsko torbo, ki je prilagojena za hrbtenico. V tem ne vidim kakšne hudo sporne stvari, ampak ta torba mora biti dobra,” pravi Zwitter.

Lažni zdravniki v oglasih
Kdo so torej zdravniki, ki v celostranskih časopisnih oglasih promovirajo najrazličnejša dopolnila, ki odpravijo vse vrste bolečin? Kot pojasnjuje Andreja Mojškrc z zdravstvenega inšpektorata, se je v večini obravnavanih primerov izkazalo, da ne gre za resnične osebe, temveč so bile v oglasih objavljene fotografije, najdene na spletu. “Ti oglasi običajno vsebujejo veliko drugih elementov, ki so bolj v oči bodeči in bolj zavajajoči za potrošnike kot ta slika zdravnika,” dodaja Mojškrčeva in izpostavlja navajanje lastnosti zdravljenja, kar je dovoljeno samo za zdravila. Dr. Samo Kreft s Fakultete za farmacijo dodaja, da imajo tovrstni, večinoma zavajajoči oglasi, lahko velik placebo učinek. Tako bodo po njegovih besedah nekateri res občutili izboljšanje stanja, ki pa bo posledica psihološkega učinka, kar ne opravičuje proizvajalca, da služi z zavajanjem. “Kot vedno pri vseh oglasih. Če je prelepo, da bi bilo res, potem verjetno ni res,” meni Kreft. Zwitter pa s prstom pokaže tudi na medije: “Mediji ste vsi v finančnih težavah in če nekdo takega oglasa ne bo objavil, ga bo pač nekdo drug. Nedvomno je odgovornost medija, če nekoga prikazuje kot zdravnika, če to ni.”

Kdo so lažni zdravniki v oglasih?
Posnetek prispevka na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/posebna-ponudba/174452491

Število zavajajočih oglasov raste
Na oglaševalskem razsodišču v zadnjih letih opažajo porast pritožb zaradi zavajajočih oglasov. Kot nam je povedala predsednica razsodišča, dr. Milena Forznarič, se največ pritožb nanaša na spletne oglase, prijavljajo pa jih največkrat zdravniki in najbolj osveščeni potrošniki. Vse več je oglasov, ki obljubljajo hitro izgubo odvečnih kilogramov. Učinkovitost oglaševanih shujševalnih izdelkov običajno prikazujejo s fotografijami zadovoljnih uporabnikov, ki pričajo o čudežnih učinkih proizvodov, kar pa je dovoljeno le v nekaterih primerih. “Oglaševalec mora navesti vir, organizacijo, ki je izvedla raziskavo, vzorec in podobno. Podatki ne smejo biti izmišljeni,” pojasnjuje Forznaričeva. Med oglasi, ki izstopajo, so denimo tudi tisti, ki zagotavljajo, da se tujega jezika lahko naučimo v dveh tednih. Med njimi je tudi metoda Ling Fluent. Psiholog Simon Brezovar pravi, da so se otrokovi možgani zmožni najhitreje naučiti tujega jezika. “Otrok pa za to potrebuje dobro leto ali pa še več, da od tistih prvih besed, ki se jih nauči v prvem letu, začne formirati cele in pa smiselne stavke. Že to nam pove, da se v enem letu tujega jezika pač ne da naučiti.”

Vse več zavajajočih oglasov
Posnetek prispevka na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/posebna-ponudba/174452492

Domišljija avtorjev oglasov brez meja
Oglaševalsko razsodišče je lani prejelo pritožbo potrošnice glede radijskega oglasa družbe Doktor 1A, s katerim so oglaševali svoje storitve na področju zobozdravstva. “Sem preveč jezikala, pa mi je mož vse zobe izbil. Kje naj pa zdaj dobim nove,” se je glasil oglas. Razsodišče je predvajanje prepovedalo, češ da gre za neposrečeno šalo, ki normalizira nasilje nad ženskami. Lani so umaknili tudi televizijski oglas za kondome Durex, v katerem so trdili, da se v Sloveniji vsaka tretja ženska odloči za splav. Ugotovili so, da je šlo za napačen izračun na podlagi statističnih podatkov, ki pa so ga po opozorilu zbornice nemudoma popravili. Nesporno dejstvo je, da oglaševalci ob množici izdelkov uporabljajo različne strategije, s katerimi želijo prepričati k nakupu. In prav čustva igrajo pomembno vlogo v procesu odločanja potrošnika.

Ali verjamete oglasom?
Posnetek prispevka na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/posebna-ponudba/174452488

Kako prepoznati zavajanje v oglasih? Katere so najpogostejše kršitve in kakšne so mogoče posledice zavajajočih reklamnih sporočil? Kakšni so oglaševalski standardi ter pravila in načela najboljše prakse, ki se jim prostovoljno zavezuje oglaševalska industrija?

Rok Kužel, TV Slovenija

Vir: http://www.rtvslo.si/zdravje/novice/slovenske-potrosnike-zavajajo-oglasi-cudeznih-zdravil-in-zdravniki-v-njih/413845

Napotilo:
http://www.rtvslo.si/posebnaponudba/ce-je-prelepo-da-bi-bilo-res-potem-verjetno-ni-res/413839

Je neomejeno res neomejeno?

V oddaji RTV Slovenija »Posebna ponudba« so v prispevku obravnavali oglaševanje določenih telekomunikacijskih podjetij, ki ponujajo pakte s t.i. »neomejenim« dostopom. Vemo, da zakoni fizike (resničnega sveta) v oglaševanju ne štejejo nič, prispevek pa nazorno pokaže, kako težko jih je v Sloveniji na področju oglaševanja uveljaviti in preprečiti širjenje lažnih, neresničnih, zavajajočih informacij. To ne uspe niti institucijam, ki so za to pristojne. Tako recimo AKOS (http://www.akos-rs.si/) še vedno čaka na odgovor tržnega inšpektorja, medtem ko je »zloglasno« oglaševalsko razsodišče (OR razsoja o tem, ali so oglasi skladni s Slovenskim oglaševalskim kodeksom: oglaševanje mora biti zakonito, dostojno, pošteno in resnično. V primeru OR gre za samoregulacijo oglaševanja brez resnih sankcij za kršilce) v tovrstnih primerih »brezzobo«. Medtem so drugje po svetu tovrstna zavajanja že prepovedali.

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/posebna-ponudba/174364801

Napotilo:
http://www.rtvslo.si/zunanje-vsebine/posebna-ponudba
Razsodba OR
http://www.soz.si/oglasevalsko_razsodisce/arhiv-razsodb/razsodba_oglasevalskega_razsodisca_st_247_17_9_2014

Spol in oglaševanje – poročilo

V sklopu cikla filmozofskih večerov »Mediozofija – o posredovanem svetu« smo Zofijini 22. maja v Kulturnem inkubatorju pripravili projekcijo dokumentarnega filma »The Codes of Gender« in okroglo mizo na temo spola v oglaševanju in popularni kulturi.

V začetku letošnjega leta so na Oglaševalskem razsodišču pri SOZ zavrnili pritožbe, ki so se nanašale na sporne domnevno seksistične plakate in oglase. Debata, ki se je razvila okoli te zavrnitve je spodbudila idejo o okrogli mizi, na kateri bi ob projekciji dokumentarnega filma »The Codes of Gender« (Kode spola, 2009), spregovorili o konkretnem primeru in tudi bolj splošno o vlogi spola v oglaševanju in popularni kulturi.

V dokumentarnem filmu »The Codes of Gender« (Kode spola, 2009) medijski strokovnjak Sut Jhally s tezo, da oglaševanje ne prodaja zgolj izdelkov ampak tudi ideje o svetu, ponuja intenzivno analizo nezmožnosti komercialne kulture, da se izogne reakcionarnim reprezentacijam spola. Jhallyevo izhodišče je revolucionarno delo pokojnega sociologa Ervinga Goffmana, katerega knjiga iz leta 1959, »The Presentation of the Self in Everyday Life« (Predstavljanje sebstva v vsakdanjem življenju) je predhodila rastočemu področju performativnih študij. Jhally Goffmanovo analizo telesa v tiskanih oglasih uporabi za analizo stotine današnjih oglasov in tako razkriva presenetljiv vzorec regresivnih in destruktivnih kodov spola. S pogledom preko oglaševanja, kot medija, ki preprosto prodaja izdelke in preko analiz spola, ki se rade osredotočajo ali zgolj na biologijo ali objektivizacijo, dokumentarni film ponuja pomembne vpoglede v socialno konstrukcijo moškosti in ženskosti, odnos med spolom in močjo ter vsakodnevno izvajanje kulturnih norm.

Sut Jhally je profesor komunikacij na Univerzi Amherst v Massachusettsu in ustanovitelj ter izvršni direktor Media Education Foundation (Fundacije za medijsko izobraževanje). Je eden vodilnih strokovnjakov na področju vloge, ki jo v naših življenjih igra oglaševanje in popularna kultura. Je avtor številnih knjig in člankov o medijih in je prav tako večkrat nagrajevani profesor. Širšemu občinstvu je najbolj znan kot producent in režiser številnih izobraževalnih filmov, ki se ukvarjajo s številnimi aktualnimi temami iz področja medijske kulture.

Gostje okrogle mize, ki je sledila projekciji, so bili: Dr. Barbara Rajgelj, doktorica prava, docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede in LGBT aktivistka. Dr. Friderik Klampfer predava etiko, politično in socialno filozofijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Je avtor »Etiškega pojmovnika za mlade« (2003), soavtor (z Janezom Bregantom in Smiljano Gartner) »Telovadnice za možgane: uvoda v kritično mišljenje« (2008) in avtor monografije »Cena življenja« (2010), ki prinaša v slovenski prostor artikulirane filozofske razprave s področja bioetike, ter številnih drugih člankov s področja teoretične in praktične etike ter politične filozofije. Dr. Renata Šribar je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literature ter iz angleškega jezika s književnostjo. Leta 2002 je magistrirala na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete, v 2006 pa doktorirala na ISH – Fakulteti za podiplomski humanistični študij, Ljubljana. Od leta 2004 do 2012 je imela status samostojne raziskovalke za področje sociologije in socialne ter kulturne antropologije, z letom 2014 pa je vpeta v pedagoško delo na AMEU-ISH (Fakulteti za podiplomske humanistične študije) – program antropologija spola. Ukvarja se predvsem z dekonstrukcijami in rekonstrukcijami ženske telesnosti, tako z diskurzi o substancialni telesnosti kot videzu, z medijskimi govori o seksualnosti, z družbeno enakostjo spolov. Roman Berčon je dipl.univ. fil. in direktor oglaševalske agencije Votan Leo Burnett. V mandatu 2010/2013 je bil član Upravnega odbora Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ) in član Upravnega odbora Slovenskega združenja oglaševalskih agencij pri SOZ. V mandatu 2014 / 2016 je predsednik Oglaševalskega razsodišča pri SOZ. Na doktorskem študiju na Filozofski fakulteti v Ljubljani se ukvarja s kulturo nadjaza.

Nadaljevanje na: http://zofijini.net/spol-in-oglasevanje-porocilo/