Tagged: Označevanje

Zakaj moramo proizvajalcem gledati pod prste?

Bio, eko, razgradljivo, zeleno, brez tega in onega … današnji izdelki so prelepljeni s temi krilaticami, oglasni bloki pa trajnostni do onemoglosti. Pa res lahko zaupamo navedbam proizvajalcev, če se seveda sploh znajdemo med vsemi oznakami?

Poročilo Too Good to be True o navedbah na plastičnih izdelkih pravi da ne.

Belgijski kolegi so namreč analizirali izjave in oznake na 82 plastičnih izdelkih in ugotovili sledeče:

  • 75 % navedb zraste na domišljijskem zelniku marketinških oddelkov podjetij in tako niso preverjene s strani neodvisnih strokovnjakov,
  • 49 % navedb je nejasnih za potrošnike,
  • 46 % navedb je nerelevantnih za reševanje plastične krize,
  • 26 % navedb pa je nezanesljivih

Na navedbe proizvajalcev se torej ne gre zanašati. Kaj pa njihovi projekti, rešitve in obljube? Nak, tudi tu jim ne kaže dobro. V gibanju Break Free From Plastic so pripravili pregled vseh teh obljub največjih onesnaževalcev. Izmed 256 projektov oz. obljub je le 39 takih, ki dejansko naslavljajo problem onesnaževanja s plastiko prek ponovne uporabe. Vse ostalo je le pesek v oči, ki samo poslabšuje situacijo. Najslabše se je izmed top globalnih onesnaževalcev, ki jih vsako leto identificiramo prek podpisa blagovnih znamk, odrezal Procter & Gamble.  

Ko smo ravno pri popisu blagovnih znamk … Glede na ta odkritja je očitno, da moramo proizvajalcem gledati pod prste in jih usmerjati, da končno pričnejo denar in energijo vlagati v prave rešitve. Ravno zato že štiri leta po celem svetu opravljamo brand audite oz. popise blagovnih znamk. Poenostavljeno povedano – ko poberemo odpadke na čistilni akciji ali na sprehodu, popišemo še njihove blagovne znamke in nekaj drugih podrobnosti.

Podatke vsako leto konec septembra zberemo in z njimi potrkamo na vrata tistim proizvajalcem, ki smo jih v naših popisnih obrazcih najpogosteje označili. Podatke za Slovenijo zbiramo Ekologi brez meja. Tudi tokrat vas prosimo, da nam pomagate pri tem globalnem projektu skupnostne znanosti, mi pa obljubimo, da bomo še naprej težili največjim onesnaževalcem.

Navodila za popis blagovnih znamk

Za konec pa še nekaj pozitivnega. Prave rešitve obstajajo in delujejo. Prinašajo prihranke za denarnice in okolje. Če bi do leta 2027 delež ponovne uporabe za lončke in embalažo za hrano povečali le za 20 %, bi:

  • prihranili 9,9 milijonov ton virov
  • 2,6 milijard kubičnih metrov vode
  • preprečili izpuste 940.000 ton CO2 in 
  • prihranili 3,7 milijarde €. 

Vas zanimajo številke ob 50 % ponovni uporabi do 2030? Preberite si zanimivo #WeChooseReuse poročilo

Katja Sreš

Vir: http://ebm.si/o/sl/

Boris Vezjak proti Kaji Sajovic (MMC RTV Slovenija)

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Nataša Štefe, Sonja Merljak Zdovc, Bojan Šuštar in Jelena Aščić (člani), je na seji 2. junija 2020 v primeru Boris Vezjak proti Kaji Sajovic, novinarki MMC RTV Slovenija, ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije. Irena Brejc je glasovala proti in napisala ločeno mnenje k stališču.

Primer: Boris Vezjak proti Kaji Sajovic (MMC RTV Slovenija)

Povzetek pritožbe in odgovora novinarke:

Boris Vezjak podaja prijavo proti Kaji Sajovic (MMC) zoper več prispevkov, objavljenih v zadnjem letu na portalu MMC: »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019), »Je najbolj nora picerija v resnici doma v Tokiu?« (MMC RTV Slovenija, 4. oktober 2019), »Kako je videti večerja v najboljši restavraciji sveta?« (MMC RTV Slovenija, 3. september 2019), »Življenje “ambasadorja užitka”: zasebna letala, najboljše restavracije sveta, nore zabave« (MMC RTV Slovenija, 1. avgust 2019).

Še posebej se pritožnik sklicuje na članek »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019), v katerem novinarka opisuje življenje v Bulgari Resortu na Baliju in svojo izkušnjo tridnevnega bivanja v luksuznem letovišču na tem indonezijskem otoku.

Po mnenju pritožnika Kaja Sajovic v potopisnem formatu poroča »o luksuznem življenjskem slogu in kulinaričnih doživetjih z različnih lokacij po svetu – nekaj, česar si, povedano mimogrede, 99 odstotkov državljank in državljanov ne more privoščiti -, pri čemer obstaja utemeljeni sum, da je pri tem zamolčala navzkrižje interesov.«

Za ilustracijo pritožnik omeni daljši citat iz intervjuja s Kajo Sajovic v reviji Zarja Jana (2. oktober 2019), kjer novinarka Žana Kapetanović zapiše tudi »… Kako to poteka v praksi? Najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV, kjer sem že 14 let redno zaposlena, in tam pišem o zunanji politiki. Še vedno je tako, je pa res, da kljub temu največ pišem o kulinariki,’ pravi Kaja.« Kot dodaja pritožnik, »po Zakonu o RTV Slovenija ni mogoče, da javna radiotelevizija sponzorira vsa omenjena res številna bolj ali manj luksuzna potovanja po celem svetu, kulinarične zakuske in gurmanske ekspedicije, v nobenem od prispevkov Kaje Sajovic pa hkrati ni razkrito, kdo je plačal omenjene stroške njenih novinarskih poti, ki so nedvomno izjemno visoki, lahko utemeljeno sumimo, da so bili sponzorirani.«

Novinarki v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?«, podobno pa tudi drugih, očita konflikt interesov in kršitev 26. člena Kodeksa novinarjev Slovenije , ki pravi, da se mora novinar izogniti dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim.

V primeru, da je novinarka bila kakorkoli sponzorirana v smislu plačane poti in bivanja pa je po mnenju pritožnika v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« in drugih kršila tudi 25. člen kodeksa , ki prepoveduje prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil. Kot dodaja pritožnik, »nobeden od člankov novinarke Kaje Sajovic ne vsebuje prav nobene informacije o sponzorju ali naročniku zapisa, ki je finančno omogočil potovanje.«

Kaja Sajovic odgovarja, da pritožnik »v svoji argumentaciji navaja številna ugibanja, netočnosti in očitno nepoznavanje področja turističnega novinarstva.«

V nadaljevanju odgovora Kaja Sajovic pojasnjuje, kako deluje svet mednarodne kulinarike, katerega del je postala v zadnjih letih. Kot opisuje, so jo »leta potovanj v tujino in obedovanja v nekaterih najbolj znanih restavracijah sveta (na lastne stroške) pripeljala do točke, ko je postala prepoznana kot mednarodna novinarka in ena bolj cenjenih poznavalk področja.« Dodaja: »Moje reportaže so plod dolgoletnega dela in nabiranja izkušenj in poglobljene, hkrati so tudi običajno dobro brane. Brez njih bi portal ostal brez kvalitetnih vsebin iz sicer resda ozkega, pogosto elitnega in širši javnosti nedostopnega področja, a argument, da gre za polje, ki si ga večina ne more privoščiti, ni argument, da se vsebine umakne.« Še posebno pa poudarja: »Nikdar ni bil katerikoli moj obisk pogojen z objavo prispevka na MMC-ju. Pri tem sem povsem avtonomna, prispevke pa objavljam po lastni presoji, kaj je za bralce in slovenski prostor relevantno.«

Glede vprašanja financiranja Kaja Sajovic pojasnjuje, da je zaradi prej opisanega položaja večkrat vabljena s strani organizatorja na večerje, dogodke ipd. tako doma kot v tujini. Dodaja da podobno prakso poznajo tudi novinarji, ki pokrivajo filmsko, glasbeno, športno ali turistično področje.

Glede konkretnih destinacij v člankih, na katere se nanaša pritožba, pojasnjuje, da je bila na večino vabljena kot novinarka, stroške pa je deloma poravnala sama, deloma so jih krili organizatorji. Konkretno za najbolj izpostavljen članek »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« pojasnjuje: »Par prijateljev nas je tja povabila kolegica, ki je rezervirala celo vilo. Bil je zaseben obisk, v času mojega dopusta, da sem o tem kaj napisala, je povsem stvar tega, da gre za posebno izkušnjo, večini ljudi težko dostopna, hkrati pa očitno zanimiva, saj je bila reportaža brana. Omemba Bulgarija v članku ni bila sponzorska, tako je pač ime resorta in nikdar nimamo težav z navajanjem konkretnih imen, pa naj si gre za restavracije ali znamke avtomobilov. Omemba Luce Fantina je pač eden od ključnih podatkov – gre za enega najboljših kuharskih mojstrov na svetu.«

Glede izjav o kritju stroškov (oz. da RTV ne krije stroškov) v člankih (disclaimer), novinarka pravi, da jih je pisala, a »sem jih v zadnjih dveh mesecih opustila ravno zato, ker izničujem lastno delo«. Kot dodaja, se ji zdi, da podobnih izjav ne prakticirajo tudi primerljivi novinarji (avtomobilizem, šport …) ter dodaja, da »sam koncept akreditiranja kot novinar predpostavlja določene ugodnosti« pri čemer navaja primere: poti v Bruselj, ki jih krije EU, poti na olimpijske igre, poti na rock festivale in filmske festivale ipd.

Za konec odgovora Kaja Sajovic meni, da so njene domnevne kršitve »v resnici zgolj izgovor za golo zavist« ter da cilj njenih poti ni »hedonizem, ampak poglabljanje znanja o svetovni kulinariki, znanje, ki ga lahko nato posredujem bralcem RTV-ja in navsezadnje, slovenskim bralcem, saj novinarja, ki bi pisal podobne reportaže, pri nas ni.«

Svojemu odgovoru pa prilaga tudi priporočilno pismo profesorice dr. Maje Uran Maravić s Fakultete za turistične študije Turistica Univerze na Primorskem.

SKLEP:

Kaja Sajovic je kršila 26. člen kodeksa, ni pa kršila 25. člena kodeksa.

Obrazložitev:

Glede na zasičenost oglaševalskega in tudi medijskega prostora je novinarsko pričevanje postalo ena od sodobnih oglaševalskih tehnik za predstavitev določenega produkta ali storitve. Področje kulinarike ter širše turističnega novinarstva se sprehaja po tanki meji med oglaševanjem in novinarstvom. V izogib vtisu oglaševanja bi bilo priporočljivo, da novinar razkrije, kdo je financiral določeno potovanje in skuša poskrbeti za čimbolj objektivno, tudi kritično predstavitev. In čeprav so organizatorji Kaji Sajovic pogosto plačali nastanitev, pogostitve, ni nobenih dokazov, da bi plačali oziroma usmerjali tudi njeno objavo člankov in samo vsebino.

V članku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« novinarka opisuje luksuzno bivanje tudi z določeno distanco in ne na neposredno oglaševalski način. Novinarka po sklepu razsodišča ni kršila 25. člena kodeksa, ki govori o nedopustnem prepletu novinarskih in oglaševalskih besedil.

Je pa novinarka Kaja Sajovic kršila 26. člen kodeksa, saj bi se izognila vtisu konfliktov interesov, če bi v člankih jasno poudarila, kdo financira njena potovanja. Njen pomislek, da bi izjava o kritju stroškov izničila njeno delo, je neupravičen. Saj ravno s tem, da pušča odprto vprašanje o financiranju, dopušča tudi dvom o zgolj novinarskih namenih obiska.

Ločeno mnenje Irene Brejc

Od javne RTV smemo pričakovati višje novinarske standarde kot od medijev v zasebni lasti, ki načeloma lahko promovirajo karkoli. V sicer privlačnih turistično-potopisno-kulinaričnih člankih novinarke zunanjepolitične redakcije zato izrazito umanjka pojasnilo, instrukcija uredništva (‘disclaimer’), kdo ji plača »večerjo na drugem koncu sveta, potem ko konča svoje običajno delo v službi«. Lahko bi ga vsakič spretno vpletla v svojo reportažo. Nemogoče je verjeti avtorici, da njeni neznani gostitelji za razkošja, ki jih nudijo, ne pričakujejo protiuslug v obliki novinarskih prispevkov, kot piše v odzivu na pritožbo. Če ne bi bila v službi na največjem mediju v državi (kjer ji očitno objavijo vse, da lahko izpolni delovno normo), najbrž tudi ne bi bila vabljena v najbolj eksotične resorte in drage restavracije na oddaljene konce sveta. Pritožnik novinarki zato upravičeno očita kršenje 25. člena novinarskega kodeksa, ki novinarjem ne dopušča niti zastrtega prepletanja oglaševalskih in novinarskih besedil. Obravnavano besedilo namreč zmanjšuje verodostojnost novinarske skupnosti na sploh, v tem primeru še posebej sodelavcev na MMC RTV Slovenija, ki je javni in ne komercialni servis.

Vir: https://razsodisce.org/2020/06/boris-vezjak-proti-kaji-sajovic-mmc-rtv-slovenija/

Napotilo:
https://vezjak.com/2019/10/09/prijava-na-novinarsko-castno-razsodisce-kaja-sajovic-in-krsitve-kodeksa-na-mmc-rtv-slovenija/

»Super živila – supergoljufija«

V prispevku oddaje TV Slovenija Tednik, je novinarka Erna Petrač Barborič preverjala, koliko je resnice za oglaševanimi trditvami t.i. »superživil«. Kaj so to super živila in ali jih res potrebujemo? Uvažamo jih iz eksotičnih dežel, najdemo jih tudi v nekaterih prehranskih dopolnilih. Oglasi nas prepričujejo, da jih nujno potrebujemo in da lahko celo izboljšajo zdravstveno stanje. A zdravniki in drugi strokovnjaki opozarjajo, da gre za zavajanje in goljufijo.

Posnetek na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174667807

Pošteni supermarket: kaj je res v naši hrani?

»The Honest Supermarket: What’s Really in Our Food?« (BBC, 2019)

Od vsakega evra, ki ga porabimo za nakupovanje hrane, gre kar tri četrtine v supermarkete, kar jim daje velik vpliv na to, kar jemo. Toda ali lahko supermarketom zaupamo, da nam povedo resnico o tem kar kupujemo in kako je bilo to proizvedeno? Ali pa ima njihov dobiček pri tem prednost?

V poskusu odkrivanja skritih resnic o naši vsakdanji hrani, je BBC za namen znanstvene serije »Horizon«, vzpostavil prvi resnično »pošteni supermarket«. Na podlagi najnovejših znanstvenih raziskav in v sodelovanju z vodilnimi strokovnjaki s področja prehrane iz vse Velike Britanije, je ekipa postavila supermarket, v katerem so izdelki označeni z resnično zgodbo o tem, kako so bili proizvedeni in kakšen je njihov dejanski učinek na nas in okolje.

Oddaja, ki jo povezujeta dr. Hannah Fry in dietetičarka Priya Tew, predstavlja vpogled v to, kaj se resnično dogaja s hrano, ki jo jemo. Nikoli več ne boste hrane na policah supermarketov videli na enak način.

Kakšna so torej dejstva za zgodbami, ki nam jih v zvezi s hrano pripoveduje oglaševanje?

Voda v plastenkah je tako preprost izdelek, da se zdi, da ne more skriti ničesar. Čeprav lahko voda v plastenkah stane tudi do petstokrat več kot voda iz pipe, ki nam je na voljo praktično brezplačno, je vsako leto kupimo vedno več. Gre za veliko industrijo, ki se zanaša na obljubo čistosti. Tudi večina potrošnikov verjame, da je voda v plastenkah boljša, čistejša in bolj zdrava kot voda iz pipe. Kaj v resnici kupujemo, ko gre za vodo iz plastenke in kaj pomenijo napisi na etiketah? Če etiketa pravi, da gre za »naravno mineralno vodo«, to pomeni, da se jo črpa iz konkretnega podzemnega vira. Minerali, ki jih vsebuje, morajo biti na etiketi ustrezno navedeni. Če namesto tega etiketa pravi, da gre za »vodo iz vrelca«, tudi to pomeni, da se jo črpa iz konkretnega podzemnega vira, vendar se lahko količina mineralov skozi čas spreminja in je proizvajalcem ni treba navesti na etiketi. Vse ostalo, oznake kot je recimo »gorska voda«, »namizna voda« in drugo, pomenijo, da lahko voda prihaja iz kateregakoli vira, vključno s pipe. Če primerjamo vodo iz plastenke z vodo iz pipe, lahko ugotovimo, da ima voda v plastenkah povišano vrednost bakterij. Voda iz pipe jih ima manj, ker se ji za varnost dodaja klor. Zato vode iz plastenke ne smemo puščati dolgo odprte, ker je velika verjetnost kontaminacije. Toda voda iz plastenke ima še eno precej zaskrbljujočo lastnost – večjo koncentracijo delcev mikro-plastike. Raziskave kažejo, da več kot 90% plastenk vode vsebuje delce mikro-plastike. Zaradi vseprisotnosti plastike se sicer v manjših količinah, mikro-plastiaka vse pogosteje pojavlja tudi v vodi iz pipe. Čeprav so za ugotavljanje škodljivosti teh delcev v vodi potrebne dodatne raziskave, pa je negotovost dovolj za zaskrbljenost. Najlažje se temu izognemo tako, da čim redkeje pijemo vodo iz plastenk.

Glede na denar, ki se obrača v prehrambni industrije, nas ne more presenetiti, da je boj za dobičke neusmiljen in pogosto na račun potrošnikov. Pravila poštenosti se pogosto ukrivljajo vse do točke preloma. Znamke se vse pogosteje zatekajo k rabi privlačnih, a v osnovi praznih trditev, kot je recimo »naravno«. Danes je vse »naravno«. Analize kažejo, da več kot 20% pakirane hrane vsebuje oznako »naravno«. Večina od te je visoko procesirana in nima z naravnim skoraj ničesar skupnega. Čeprav je označevanje regulirano, pa obstajajo zakonska siva polja. Tako recimo noben zakonski akt ne opredeljuje kaj je »naravno«, »dobro« itd. Obstajajo pa besede, ki so strožje regulirane in znanstveno definirane, kot recimo »nizka vsebnost maščob«, kar pomeni, da mora izdelek vsebovati manj kot 3% maščob. A niso samo besede tiste, ki nas lahko prevarajo. Embalaža se kiti s čudovitimi podobami domnevne vsebine, a ko pogledamo sestavine, lahko pogosto ugotovimo, da tega, kar nam embalaža kaže izdelek sploh ne vsebuje, če pa že, je običajno v zanemarljivih količinah. Uporabljajo se takšni ali drugačni nadomestki, ki simulirajo okus, izgled, barvo, obstojnost. Sploh, če so ti nadomestki bolj poceni kot izvirni izdelek. Tak primer je recimo sir v lističih, ki le redko vsebuje kaj veliko sira. Nadomeščajo ga rastlinska olja in razni drugi dodatki.

Obstajajo pa deli trgovine z živili, za katere se nam zdi, da jim lahko bolj zaupamo. Takšni so recimo oddelki, ki se kitijo z besedo »sveže«. Na ta način nam sugerirajo, da gre za hrano, ki jo dobimo neposredno s kmetij, morja ali rek.

Z oznako »sveže iz ladje« in podobno se pogosto označuje tudi ribe. A kaj »sveže« v tem primeru pravzaprav sploh pomeni? Večina potrošnikov »sveže« opredeljuje kot nekaj, kar ni staro več kot dan ali dva do največ tedna dni. Izkaže se, da se kot »sveže« lahko označuje ribe, ki so stare tudi do dvajset dni. Sprejemljivo je skoraj vse, da le potrošnik po zaužitju zaradi tega ne zboli. Pri ribah je tako zaradi dolgih transportnih pot in občutljivosti vsebine potrebna dobra shramba, kar pomeni, da so najboljše ribe zamrznjene in to čeprav skoraj tretjina potrošnikov meni, da je zamrznjena hrana slabše kakovosti od t.i. »sveže«.

Supermarketi niso samo spremenili tega kako in kaj nakupujemo, spremenili so tudi način proizvajanja hrane. Tako se v hrani pojavljajo nekatere snovi, ki se jim praktično ne moremo več izogniti, kot so recimo pesticidi. Bi nas moralo to skrbeti? V javnosti je debata o tem vprašanju zelo živa in poteka med skupinami, ki se zavzemajo za pravice potrošnikov in skupinami, ki zagovarjajo interese prehrambne industrije. Dejstva pa so naslednja. Več kot 40% sadja in zelenjave vsebuje pesticide, ko pa govorimo o hrani na splošno, je ta številka med 60 in 70% vseh živil. Uporaba pesticidov zadnja leta narašča. V 1990 je bil povprečen krompir škropljen okoli 12 krat, danes je ta številka pri 32 krat. Sicer seveda tudi na tem področju obstajajo regulacije, a so te določene za posamezne kemikalije, le redko pa smo pozorni na to, kako se te kemikalije obnašajo, ko jih je več skupaj, ko delujejo kot t.i. kemični koktajl. V limonah je več kot 90% verjetnost, da boste našli več kot en pesticid. V jagodah je ta verjetnost 84%, podobno je z grozdjem, v jabolkih je ta verjetnost pri 64% itd. Je torej odgovor organska hrana? Trenutno v kmetijstvu uporabljamo med 450 in 500 različnih pesticidov, pri čemer jih pri pridelavi organske hrane lahko uporabljajo le 28. Organska hrana torej lahko reši del problema, težava pa je, da je ta hrana precej draga, tako da moramo glede tega razmišljati bolj strateško. Po drugi strani strokovnjaki prehrambne industrije trdijo, da niso problem sami toksini, ampak njihove količine. Vse je lahko strupeno, če so količine prevelike, v pravih merah pa se nam ni treba bati ničesar. Vendar pa raziskave kažejo, da posebej kemični koktajli, mešanice različnih pesticidov v naši hrani, lahko povzročajo kar nekaj nezaželenih učinkov. Medtem ko posamezen pesticid sam zase nima velikega negativnega učinka, pa je lahko v interakciji z drugimi pri živih bitjih veliko bolj škodljiv. Regulacije na tem področju po mnenju znanstvenikov zaostajajo za znanostjo. Ob tem je potrebno poudariti, da prednosti prehranjevanja z zelenjavo in sadjem daleč presegajo nevarnosti, a je previdnost kljub temu na mestu.

Vidimo kako lahko gre naša odvisnost od supermarketov na račun kakovosti hrane in celo našega zdravja, kaj pa cena, ki jo zanjo plačuje naš planet? Hrana, ki jo pridelujemo in zaužijemo je odgovorna za približno tretjino našega ogljičnega odtisa, a odtis se od hrane do hrane razlikuje. Običajno se potrošniki ne ubadajo kaj preveč s tem vprašanjem in sami tudi nimajo preveč dobre predstave o tem, katera hrana je bolj ekološka. Tako običajno menimo, da če je nekaj lokalne pridelave, je zaradi tega odtis manjši. To pa ni vedno primer. Na primer banane, čeprav res prihajajo od daleč, je to sadje z nizkim odtisom pri pridelavi in se običajno transportira z ladjo, ki je v primerjavi z letalom okoli 100 krat bolj učinkovit način transporta. Podobno to velja za vso drugo trdno sadje kot je ananas, jabolka in vse ostalo, kar je dovolj dolgoživo, da lahko gre na ladjo in tako ni zelo pomembno od kje prihaja. Podobno velja tudi za pijačo, kot je vino. Po drugi strani občutljivejše sadje in zelenjava, ki ga v lokalnem okolju izven sezone ne moremo proizvajati, potrebuje daljše in bolj intenzivne transportne poti in s tem ustvarja tudi večji odtis. Jagode, ki prihajajo iz Belgije proizvedejo 2880g CO2, kar je ekvivalent približno 16 kilometrom vožnje s povprečnim avtom. Banane, ki prihajajo iz Južne Amerike, po drugi strani proizvedejo 360g CO2, kar je ekvivalent približno 2 kilometroma vožnje s povprečnim avtom. Največji odtis, ne glede na izvor, ima hrana živalskega izvora. Vse živali so zaradi procesa reje relativno neučinkovit način pridelave hrane. Zanimiv je primer kruha, ki ima načeloma precej majhen odtis, a je med živili izdelek, ki ga gospodinjstva zavežejo največ. Nasveti, ki se jih glede odtisa lahko držimo so, da se čim bolj izogibamo mesu in mlečnim izdelkom, pojemo, kar kupimo, da skratka čim manj zavržemo, in kot tretje, jemo čim več sadja in zelenjave, ki je ali sezonsko in lokalno ali dovolj dolgoživo, da ga je mogoče transportirati z ladjo. Ogljičnega odtisa trenutno ne moremo najti na etiketah naših izdelkov, toda ali bi ta podatek spremenili naše nakupovalne navade?

Supermarketi nam ponujajo hrano, ki je vse cenejša, traja dlje in je vse bolj priročna. Raziskave kažejo, da je že več kot polovica hrane, ki jo lahko kupimo v trgovinah t.i. ultra procesirane. Kakšne posledice ima to za našo prehrano? Katere so skrite sestavine te ultra procesirane hrane? Na etiketah tovrstne hrane tako najdemo vse daljše sezname snovi, ki imajo zelo zapletena in dolga imena. Običajno gre za prezervative, ki dajejo hrani trajnost, potem snovi, ki dajo izdelkom lepšo in bolj trajno barvo, bolj svetlikajoč izgled, razne umetne okuse itd. Kako drugačna je ultra procesirana hrana od te, ki jo pripravimo sami doma, pokaže primer ultra procesirane pizze. Doma zanjo potrebujemo največ pet ali šest sestavin, procesirana različica pa uporablja kar približno 25 različnih sestavin. Nekatere so zavoljo ugodnejše cene ceneni nadomestki, druge sestavine so lahko celo tako strupene, da so v večjih količinah rakotvorne. A niso samo aditivi razlog za skrb, tovrstna hrana je tudi zelo kalorična, v njej je veliko preveč sladkorjev, soli, praktično pa ne vsebuje vitaminov in mineralov. Gre zgolj za visoko koncentrirane prazne kalorije. Globalna raziskava je nedavno ugotovila, da je okoli 70% procesirane hrane prehransko revna in vendar se poraba tovrstne hrane povečuje. Upravičeno bi torej bilo, če bi tovrstna hrana nosila rahlo ironično etiketo, ki pravi, da ultra procesirana hrana sicer podaljšuje svoje življenje, a na račun vašega.

Supermarketi so nedvomno pocenili našo hrano. V zadnjih šestdesetih letih se je procent prihodkov, ki ga zapravimo za hrano, prepolovil. A poceni hrana lahko ima visoko ceno za okolje. Eden takšnih izdelkov, ki se zaradi svoje cene in široke uporabnosti na škodo okolja uporablja vse več, je palmovo olje. Najdemo ga v praktično vseh izdelkih. Po raziskavah je prisotno že v približni polovici vseh izdelkov, ki jih najdemo v trgovinah. Zanje pa predvsem v Maleziji in Indoneziji plačuje deževni pragozd in biotska raznovrstnost, saj se z namenom pridelave palmovega olja, v palmove plantaže spreminja velike površine deževnega gozda. Nedavno je ena od angleških trgovskih verig podala obljubo, da bo iz svojih izdelkov odstranila palmovo olje. A to danes ni tako preprosto. Tako razširjenost rabe kot cena palmovega olja, vsako alternativo hitro podraži do te mere, da ni več konkurenčna. Palmovo olje je konkretni trgovini uspelo odstraniti iz kakšnih 100 izdelkov, za ostale jim obljube ni uspelo držati, zato so iz teh izdelkov enostavno odstranili svojo znamko. Alternativa, ki tako ostane potrošnikom je, da na izdelkih poiščemo oznako za okolju bolj prijazno in trajnostno pridelano palmovo olje.

Naše zdravje je velika industrija. Neka raziskava je pokazala, da smo v večini pripravljeni plačati več za hrano, če smo prepričani, da je za nas zdrava. To za prodajalce predstavlja veliko marketinško priložnost. Tako lahko celo demonizirano hrano kot je recimo sladkor, spremenijo v hrano, ki je zdrava za nas. Za sladkor obstaja 61 različnih poimenovanj. Ta pojmovna raznovrstnost je za oglaševalce velika priložnost. Alternative sladkorju so tako postale zelo dobičkonosno področje: kokosov sladkor, rižev sladkor, rjavi sladkor, med, javorjev sirup, agave itd. Vse to so dražje alternative, toda so dejansko tudi kaj bolj zdrave od navadnega sladkorja? »Naravnost« teh izdelkov nas prepričuje, da so bolj zdravi, a je vsak pretiran vnos sladkorja v naše telo škodljiv za zdravje, ne glede na izvor. Res je, da so nekatere alternative nekoliko manj škodljive kot navaden sladkor, a prav neškodljivega ni, oz. se priporoča, da v vsakem primeru omejimo porabo sladkorja. Oglaševanje na tem področju je tako precej zavajajoče – čeprav se skriva pod drugim imenom in za oznakami kot je »naravno«, je na koncu to še vedno samo sladkor.

Označevanje in embalaža lahko pri nakupovanju hrane popačita resnico in zameglita našo presojo, a to še zdaleč ni edina strategija trgovin, da jim prepustimo čim več denarja. V trgovino verjetno običajno greste z zelo trdno idejo kaj želite kupiti, mogoče v ta namen uporabljate celo kak seznam, iz nje pa se kot po pravilu vračate z veliko stvarmi, ki jih prvotno niste imeli namena kupiti. Trgovine uporabljajo številne psihološke trike, da vplivajo na naše nakupovalne navade. V supermarketih smo deležni prave poplave čutnih stimulacij. Od vpliva različnih vonjav, do tega kako embalaža vpliva na naše odločitve za nakup. Supermarketi želijo vplivati na našo nakupovalno odločitev od trenutka ko vstopimo skozi vrata, tako že sama arhitektura prostora ni naključje. Običajno nas na vhodu v trgovino pričaka oddelke s sadjem in zelenjavo. Če v košaro najprej damo hrano, ki jo dojemamo kot zdravo, si s tem kupimo kredit, da si v nadaljevanju kupimo tudi kaj, česar nimamo za tako zdravo. Skoraj nemogoče je nakupovati samo osnovne sestavine kot so kruh, mleko, čaj ali kava, ker so te običajno na policah na sredi ali na drugem koncu trgovine, tako da moramo do njih med policami ali skozi celotno trgovino, mimo polic z drugimi, zelo privlačno oblikovanimi in oglaševanimi izdelki in tako bolj verjetno pograbimo še kaj, česar prvotno nismo nameravali kupiti. Celo naš čut za dotik je mogoče pretentati. Potrošniki to, kar je težje, smatramo za boljše. Tako pogosto tehtamo steklenice z vinom in primerjamo katera je težja. Skoraj praviloma se odločimo za težjo. Zato v zadnjem času opažamo vse težje steklenice z vinom. In ne samo, da se nam težje steklenice zdijo boljše, zanje smo pripravljeni tudi plačati več. Ti vplivi seveda ciljajo naše podzavestne mentalne procese, ki nagovarjajo naše želje, tako da se jih sami ne zavedamo. Obstaja zanimiva povezava med zvoki, ki jih slišimo v trgovini in tem, kaj kupujemo. Nedavna študija je razkrila primer, v katerem so v trgovini eno uro v ozadju predvajali francosko glasbo, drugo uro pa značilno nemško glasbo. Ko so igrali francosko glasbo, se je povečala prodaja francoskih vin, ko so vrteli nemško, pa nemških. Ko so potrošnike potem vprašali ali je bila glasba tista, ki jih je prepričala v nakup, je večina začudeno vprašala: »kakšna glasba?«. Torej ima že glasba, ki jo poslušamo v trgovini nezaveden učinek na naš nakup.

Veliko znanosti gre v oblikovanje trgovin in naše izkušnje nakupovanja v njih. Vsa naša čutila so tarče subtilnih vplivov, da bi vplivali na naše odločitve in zapravili čim več. Če bi bila ta izkušnja bolj poštena, bi bila tudi naša nakupovalna izkušnja bistveno drugačna. Zaradi tega bi bila tudi naša življenja boljša in nedvomno bi bili zaradi tega tudi bolj zdravi. Dokler se to na spremeni na sistemski ravni, je samo od nas odvisno, da pazimo kakšno hrano kupujemo in jemo.

Več o oddaji:
https://www.bbc.co.uk/programmes/m0006p3j

“Evropski potrošniki imajo pravico, da vedo, kaj imajo na krožniku”

Evropska komisija (še) ni naklonjena obveznemu označevanju živil

Potrošnik ima pravico vedeti, in če želi vedeti, od kod je surovina, smo mu to dolžni omogočiti,” je na sejmu AGRA poudaril kmetijski minister Dejan Židan. Toda številne države EU-ja (še) niso naklonjene označevanju izvora živil.

V Gornji Radgoni se končuje mednarodni kmetijsko-živilski sejem AGRA, ob robu katerega je kmetijsko ministrstvo organiziralo mednarodno ministrsko konferenco z naslovom “Potrošnik ima pravico vedeti“, in sicer glede informacij o poreklu, kakovosti in načinu pridelave hrane.

EU je sicer že predpisal obvezno označevanje porekla za številne kmetijske proizvode, uveljavljene so tudi različne sheme kakovosti, kot so proizvodi z geografskimi označbami med najbolj prepoznavnimi. Nekatere države pa so na nacionalni ravni sprejele predpise o dodatnem obveznem označevanju porekla za nekatere kmetijske proizvode.

Vendar kljub temu prihaja do številnih anomalij in zavajanj kupcev pri hrani, saj sem ter tja izbruhnejo afere, kot je bila pred nekaj leti s konjskim mesom, ki so ga dodajali v zmrznjene lazanje z govejim mesom.

Evropski parlamentarci so zato letos maja z “Resolucijo o obvezni navedbi države izvora ali kraja porekla za nekatera živila” pozvali Evropsko komisijo, naj uvede obvezno označevanje države izvora ali kraja porekla za vse vrste konzumnega mleka, mlečnih in mesnih izdelkov ter da prouči razširitev obveznega označevanja države izvora ali kraja porekla na druga živila z eno sestavino ali živila z eno glavno sestavino.

Uvoz poceni jajc

V resoluciji evropski poslanci med drugim obžalujejo, da “komisija še ni sprejela nobenega ukrepa, da bi na seznam živil, na katerih je treba označiti izvor, vključila tudi jajca in jajčne proizvode, čeprav se zlasti poceni jajčni proizvodi iz tekočih ali suhih jajc, ki se uporabljajo predvsem v predelanih proizvodih, na evropski trg uvažajo iz tretjih držav in se očitno izogibajo prepovedi EU-ja o baterijski reji,” ter jo pozvali, naj predloži tržno analizo in po potrebi pripravi ustrezne zakonodajne predloge.

Prav tako so evropske komisarje pozvali, naj podprejo shemo označevanja glede blaginje živali med vzrejo, prevozom in zakolom, in predlagali spretje ukrepov za boj proti goljufijam pri prostovoljnem označevanju izvora živil in uvedbo strožjih kazni.

Resolucijo je v Gornji Radgoni predstavil slovenski evropski poslanec Zelenih Igor Šoltes. Toda kot pravi, se je že v pogajanjih o resoluciji izkazalo, da je Evropska komisija bolj naklonjena prostovoljnemu označevanju, kot da bi to postalo obvezno na tleh EU-ja.

Izgovor so visoki stroški

Komisija se izgovarja na visoke stroške, ki naj bi jih to prineslo živilski industriji, in trdi, da evropski potrošniki zaradi tega niso pripravljeni plačati višjih cen končnih izdelkov. Sprašujem se, zakaj bi moral stroške vedno nositi končni potrošnik? Prav tako sem mnenja, da ko govorimo o prehrani in našem zdravju, argumenti o odvečnih stroških ne zdržijo. Dejstvo je, da je trenutno stanje za potrošnike slabše, saj omogoča manipulacije in zlorabe. Sem mnenja, da je obvezno označevanje za čim večji segment živil nujno, da se preprečijo takšna zavajanja, kot jih poznamo iz afere s konjskim mesom izpred nekaj let. Evropski potrošniki imajo pravico, da vedo, kaj imajo na krožniku,” poudarja Šoltes.

Največji zaviralec je po njegovih besedah živilska industrija, ki na označevanje proizvodov gleda skozi dodatne stroške in se na vse pretege trudi, da do obveznega označevanja ne bi prišlo. “Zato ni presenečenje, da takšnim ukrepom nasprotujejo predvsem tiste države, ki imajo velike izvoznike hrane. Vse bolj so zdaj krmilo začele prevzemati posamezne države, na primer Francija, ki je na nacionalni ravni že sprejela podobne ukrepe, s katerimi želi zaščititi predvsem svoje kmete. Uprla se je seveda že industrija, ki temu nasprotuje,” pravi Šoltes in dodaja, da bo pritisk na Evropsko komisijo vse večji, ker je jasno, da zgolj samostojne akcije na nacionalnih ravneh niso dovolj.

Gregor Cerar