Tagged: Pizda!

Nedemokracija

Edward Bernays, danes precej neznan, je eden izmed tistih, ki so imeli največji vpliv na družbo 20. In 21. stoletja (podrobno o njegovem delu govori odličen BBC-jev dokumentarec The Century of the Self). Med prvo svetovno vojno je bil zaposlen pri propagandnem oddelku ameriške vojske, njegova naloga pa je bila promoviranje ameriških vojnih interesov v medijih. Ker je videl, kako izjemen učinek ima propaganda na ljudi, se je odločil svoje ideje preizkusiti tudi v času miru. Ko se je vrnil v ZDA, je odprl svoje podjetje Svet za odnose z javnostjo (ni uporabil besede propaganda, ker je imela ta beseda preveč negativen prizvok). Njegovo delo je povzročilo pravo revolucijo na področju oglaševanja in manipulacije, skoraj vse ameriške korporacije so pri njem iskale nasvete, kako bi lahko najbolje prodale svoje izdelke. Bil je prvi človek na svetu, ki je podjetjem in korporacijam pokazal, kako lahko pripravijo ljudi do tega, da si želijo imeti oz. kupiti stvari, ki jih sicer ne potrebujejo. Eden njegovih največjih zgodnjih dosežkov je bil ta, da je populariziral kajenje med ženskami, tobačna podjetja pa so s tem zaslužila ogromne vsote denarja. Ustvaril je idejo, da je ženska, ki kadi, močnejša in bolj samostojna.

Njegove prijeme so kmalu začeli zanimati tudi politike. Zanimalo jih je, kako postati všečen ljudem, da jih bodo ti izvolili na položaje. Eden prvih, ki so se obrnili nanj, je bil ameriški predsednik Calvin Cooldige, saj so ga novinarji prikazovali kot pustega in dolgočasnega voditelja. Bernays se je z veseljem odzval, saj ga je politika močno zanimala. Prepričan je bil, da so ljudje preveč neracionalni, zato ne smejo biti aktivni sooblikovalci demokracije, ampak morajo biti zgolj pasivni potrošniki. Njegova rešitev je bila ta, da je v Belo hišo povabil filmske zvezdnike. Takoj naslednji dan so se v časopisih znašli naslovi tipa »Predsednik Coolidge zabaval igralce v Beli hiši«.

Kaj je bistveno – ustvaril je čustveno povezavo med posameznikom in izdelkom ali storitvijo oz. povezavo med politikom in filmskimi zvezdniki – filmski zvezdniki so kul in avtomatično postane kul tudi politik, ki se druži s filmskimi zvezdniki. Ljudje so se začeli izražati prek izdelkov – avtomobil, ki ga voziš, drugim daje vedeti, kakšen človek si, kakšne vrednote imaš itd. S pomočjo potrošniških izdelkov so lahko zgradili svojo identiteto. Podjetja so se vedno najbolj bala, da bi proizvedla več izdelkov, kot bi jih ljudje kupili. Ampak danes smo že dosegli raven, ko o tem nihče več ne govori, ker podjetja več ne poznajo tržišča omejenih potreb, ampak zgolj tržišče neomejenih in večno spremenljivih potreb, preko katerih nato ljudje izražajo sami sebe. S tem se je spremenil tudi pogled ljudi na svet, saj danes velja prepričanje, da je vse na svetu, tudi moralne presoje, primerno ocenjevati zgolj z vidika lastnega zadovoljstva. Danes velja prepričanje, da je prav, če dajemo največjo prednost zadovoljevanju lastnih čustev in želja, brez kakršnega koli oziranja na svet okrog sebe. Takšno razmišljanje se je preneslo tudi v sfero politike in volitev – na oblast so lahko prišli le tisti, ki so zagovarjali takšen sebičen pogled na svet.

»Zavestna ter inteligentna manipulacija navad in mnenj množic je pomemben element demokratične družbe. Tisti, ki manipulirajo s tem nevidnim družbenim mehanizmom, predstavljajo nevidno vlado, ki predstavlja resnično vladajočo moč naše države. Naše ume, okuse in ideje oblikujejo ter krojijo ljudje, za katere večinoma še nikoli nismo slišali. To je logična posledica načina organiziranosti naše demokratične družbe. Na ta način morajo funkcionirati ogromne ljudske množice, če naj bi umirjeno živele skupaj v gladko utečeni družbi. V skoraj vsakem aspektu našega vsakdana, naj gre za področje politike, poslovanja, za naše vedenje ali našo etiko, nam vlada majhno število oseb. To so osebe, ki razumejo miselne procese in socialne vzorce ljudskih množic. Oni so tisti, ki upravljajo z vrvicami, ki nadzirajo javno mnenje.« Edward Bernays v knjigi Propaganda.

Politiki in njihovi svetovalci tako danes ne vidijo več ljudi oz. množice volivcev, temveč zgolj skupek želja in potreb, ki jih morajo zadovoljiti, za to pa je najbolj učinkovit kapitalizem prostega trga. Danes se politiki in ljudstvo več ne sprašujejo o bistvu politike, kako bomo organizirali svet, v katerem živimo, ampak zgolj o trivialnih temah, ki nimajo nobenega resničnega vpliva na razmerja moči v današnji družbi. Danes potekajo debate, če je boljši 10 ali 20 odstotni davek na dobiček, ali si neka skupina ljudi zasluži iste pravice kot preostali ipd., ne sprašujemo pa se več o sistemskih problemih. Bernays je menil, da množice nikdar ne smejo imeti resničnega nadzora nad svojimi življenji, potrošništvo pa je varen izhod, saj daje ljudem iluzijo nadzora, medtem ko »primerni« posamezniki dejansko določajo smer družbenega razvoja. Demokracija, ki naj bi pomenila aktivno participacijo vseh državljanov, danes pomeni to, da so državljani pasivni potrošniki, ki imajo enkrat na štiri leta možnost izvoliti takšno ali drugačno stranko – ni pomembno katero, saj so si vse med sabo v 90 % identične. Tisti, ki danes oblikujejo mainstream politično sceno, so prepričani, da je takšna oblika demokracije edina primerna. Če bi ljudem dali možnost odločanja o tem, v kakšni družbi želijo živeti, bi to pomenilo nevarnost za obstoječi red. Ljudem prav tako ni možno zaupati, da bodo znali voliti »pravo« stran. Medtem ko se ukvarjamo s problemom, ali naj se skozi novi predor Markovec vozimo z vinjetami ali ne, politiki (v strogi tajnosti in zaprti pred očmi javnosti) zaključujejo pogajanja glede novega mednarodnega prostotrgovinskega sporazuma TTIP, ki bo dejansko odvzel suverenost državam in državljanom ter dal moč v roke zasebnih korporacij, s čimer se bo naša družba v resnici spremenila oz. bo odplula v neko novo smer.

V naši družbi je ljudstvo nosilec oblasti, izvajajo pa jo predstavniki. Pasivnost je bistvena za obstoj predstavniške demokracije. Kritizirati pasivnost pomeni kritizirati predstavniško demokracijo v vseh njenih različicah, od socialnega partnerstva do parlamenta. In odkrivati resnično demokracijo. To pa trenutno počnejo zgolj ozke skupine večinoma mladih ljudi – raziskujejo samoorganiziranost in neposredno demokracijo. Vendar ni nič čudnega, če se ljudje (še predvsem mladi) ne upirajo, kje naj najdejo jezik in imaginacijo, ki bi ji upor sploh omogočala artikulirati? Hkrati pa je tudi samo uporništvo postalo zgolj ena izmed mnogih možnih identitet, ki nam jih prodajajo podjetja.[1]

Prava demokracija bi morala v osnovi pomeniti sodelovanje državljanov pri vodenju družbenih zadev. Demokracija je lahko zgolj neposredna in sodelovalna. Zborovanje in stalen dialog glede organizacije življenja sta lahko edina prava izraza demokracije. Zastopstvo in parlament, kot obliki vladanja, izkoriščata demokracijo tako, da zmanjšujeta moč državljanov na raven volitev, torej na nič. Izbira med svetlo- in temno-sivo ni pravo odločanje. Sedeže v parlamentu zasedajo stranke, ki se med seboj praktično ne razlikujejo in vse temeljijo na istem bistvu: ohranitvi trenutnega kapitalističnega družbenega in ekonomskega sistema.

Matevž Hrženjak

Izvirno objavljeno v Pizda!, št. 3, julij 2015

Napotilo:
http://www.infopeka.org/web/?p=46159

[1] http://www.mladina.si/53707/upor-jeznih/.

Kaj je narobe s filmi?

To vprašanje se mi poraja že kar nekaj let, predvsem od porasta računalniško generiranih podob, vendar v pričujočem članku ne bom pisala o tem. Pisala bom o sistemski napaki, ki se v filmu (pa tudi v drugih zabavnih vsebinah) pojavlja že skoraj od njegovega začetka. Gre za presenetljivo nizko zastopanost žensk oz. ženskih likov v filmu, ki jo lahko zelo hitro določimo s preprostim testom treh vprašanj. Ta, v svetu kultni test, nosi ime Bechdelin test in ga sestavljajo sledeča tri vprašanja:

  1. Ali v filmu nastopata vsaj dve ženski (ki sta poimenovani)?
  2. Ali se obe ženski v filmu pogovarjata vsaj enkrat?
  3. Ali se pogovarjata o čem drugem kot o moškem protagonistu?

Vprašanja, ki sestavljajo test, delujejo presenetljivo banalno in pričakovali bi, da omenjenim kriterijem menda ustreza skoraj vsak film, ki v svoji osnovi ni specifično misoginističen ali usmerjen v izrazito moško publiko. A če se samo sprehodimo po svojem spominu in prikličemo zadnjih nekaj filmov, ki smo si jih ogledali v kinu, hitro ugotovimo, da tem trem preprostim kriterijem ne ustreza presenetljivo število priljubljenih filmov. Med filmi, ki padejo na testu, se tako znajdejo npr. The Grand Budapest Hotel, celotna trilogija Gospodarja prstanov, prvotna trilogija Vojne zvezd, Kaznilnica odrešitve, Sedem, Diplomiranec, Državljan Kane, praktično vsi filmi Stanleya Kubricka, celoten nabor Christopherja Nolana itd. Po drugi strani pa Bechdelin test odlično opravijo filmi, kot so Scary Movie, Transformerji, 50 odtenkov sive in celotna saga Somrak. Seveda test ne odraža kakovosti filmov, prav tako nam ne pove, ali se omenjeni filmi kakorkoli dotikajo enakosti med spoloma, temveč le postavlja ločnico med zastopanostjo in odsotnostjo žensk v filmski zgodbi. Kriteriji so postavljeni zelo nizko, in vendar še vedno obstaja približno 75 % filmov, ki jim ne zadoščajo.

Bechdelin test je v obliki stripa prvič objavila avtorica Alison Bechdel v svoji feministični reviji »Dykes to watch out for« že leta 1985. Izvorna ideja za test pripada avtoričini prijateljici Liz Wallace, ki je navdih našla v eseju Virginie Wolf z naslovom »A Room of One’s Own«. Virginia Wolf tako v tem eseju zapiše: »Vsi ti odnosi med ženskami, sem pomislila, ko sem na hitro priklicala čudovito galerijo fiktivnih žensk, so preveč preprosti. (…) In skušala sem se spomniti katerega koli primera med svojim branjem, ko sta dve ženski predstavljeni kot prijateljici. (…) Tu in tam so matere in hčere. Vendar so skoraj vedno, brez izjeme, predstavljene v svojem odnosu do moških. Nenavadno se je zavedati, da so bile vse velike ženske v literaturi vse do časa Jane Austen ne le prikazane skozi oči nasprotnega spola, temveč tudi samo skozi odnos do tega spola. In kako majhen del ženskega življenja je to (…).«

Bechdelin test je doživel širšo prepoznavnost šele v zadnjih nekaj letih, predvsem zahvaljujoč internetu, vendar ob svojem kultnem renomeju doživlja tudi številne kritike in ostaja načelno prezrt s strani filmskih ustvarjalcev in kritikov. Tako je citat anonimnega profesorja na neki ameriški šoli za film postal že skoraj slaven: »Ljudje ne želijo gledati kopice žensk, ki se pogovarjajo, o čemerkoli se ženske pač pogovarjajo.« Kritiki testa tudi z vnemo dokazujejo, da so filmi, ki test opravijo, ponavadi slabi oz. celo nasprotno, da so kakovostni filmi takšni predvsem zato, ker ne upoštevajo testa. To nam seveda več kot o samem testu pove o naši družbi, ki moško orientiranost vidi kot nevtralno, žensko orientiranost pa kot specifično, izjemo k pravilu. Namen preizpraševanja skozi takšen test ni iskanje kakovostnejših filmov oz. zgodb, temveč le zavedanje, da so ženske v filmih premalo izpostavljene kot samostojni subjekti, ne glede na kakovost samega izdelka, v katerem (ne) nastopajo. Moška orientiranost, ki trenutno prevladuje, se kaže tako, da so moški protagonisti tisti, ki zgodbo pripeljejo do zaključka in prav tako tisti, ki zgodbo načrtujejo in se o njej pogovarjajo. Ženske protagonistke nastopajo v vlogi »popestritve« npr. kot potencialne partnerice, hčerke ali matere moškega, nikakor pa ne po svoji lastni pravici, sposobnostih, znanju ipd. Pogosto so povsem seksualizirane, če se znajdejo v vlogi sorodnice (spet hčerke ali matere), pa jim je ta vloga čisto odvzeta, kot da je možna oziroma dovoljena le ena izmed teh dveh skrajnosti.

Med zanimivejšimi klišeji, ki se pojavljajo v zgodbah so: sindrom Smrkete – edine ženske v skupini moških, moški imajo svoje karakteristike, medtem ko je ženska le ženska, izjema moškemu pravilu; sindrom čudovite nenavadne vilinske ženske – ženska, ki živi po svojih pravilih in moškega povsem očara in začara, pogosto nastopa kot ideal za vse »navadne« ženske (500 dni poletja, Harold in Maude); sindrom zelene ali modre vesoljke – po mojem mnenju eden izmed najbolj zaskrbljujočih, saj se z omenjenimi barvami ustvarjalci spretno izognejo rasizmu, hkrati pa ohranjajo seksizem, vesoljke so povsem seksualizirane in oblečene v pomanjkljive krpice (Možje X, Avatar). Klišeji so seveda tudi pasivne čakajoče ženske, potencialne partnerice in princeske v stiski. Redke izjeme tem klišejem so npr. ženske junakinje v akcijskih filmih 80-ih in 90-ih prejšnjega stoletja (Helen Ripley, Sarah Connor, Thelma in Louise), ki so nakazovale nekakšen trend močnih, samostojnih ženskih likov, vendar ta trend v zadnjih letih ponovno upada. Študija približno 850 filmov v obdobju od 1950 do 2006 je pokazala, da v filmih konsistentno nastopa dvakrat več moških kot žensk, hkrati pa za te ženske obstaja dvakrat večja verjetnost, da bodo prikazane med seksom, kot to velja za moške. Oba spola doživljata v filmu porast nasilja, ženske vloge pa vsebujejo vedno več spolnosti.

Nedvomno so filmi (tako kot vsa ostala zabavna industrija) zrcalo naše družbe. Kljub temu, da danes ženske delujejo v čisto vseh sferah javnega in zasebnega življenja (temu še pred 50-imi leti ni bilo tako), se to le malo odraža v zgodbah, ki si jih kot človeštvo pripovedujemo. Brez pravega premisleka in teoretične osnove zlahka spregledamo normativnost, ki prevladuje v filmih. Tako ženske kot moški enako normativno dojemamo moško orientiranost, medtem ko žensko orientiranost dojemamo kot specifično. Bechdelin test je tako odlično orodje, ki kaže na sistemske napake v prikazovanju obeh spolov v filmih, hkrati pa nam služi kot lasten osebnostni kompas na področju enakosti spolov in potencialno sredstvo še preveč potrebne diskusije o družbi.

Urška Repina

Izvirno objavljeno v Pizda!, št. 3, julij 2015

Napotila:
http://dykestowatchoutfor.com/
http://bechdeltest.com/
http://www.infopeka.org/web/?p=46159