Tagged: Podnebne spremembe

Načrtno zastaranje je ovira. Tukaj je nekaj razlogov, zakaj še vedno obstaja

Zakaj in (kako) načrtno zastaranje in kapitalizem ustvarjata slabe izdelke.

V tem video eseju Our Changing Climate o podnebnih spremembah, preverjamo, zakaj se načrtno zastaranje dogaja in kako ustvarja odpadke in emisije. Natančneje pokažemo, kako je načrtno zastaranje simptom poznega kapitalizma in kako podjetja, kot je Apple, uporabljajo zaznavno in načrtno zastaranje, da stranke kupujejo več njihovih izdelkov. Apple načrtno zastaranje v svojih baterijah in strojni opremi uporablja na način, da ko se njihova garancija izteče, naprave na splošno začnejo odpovedovati. Zaradi načrtnega zastaranja so Apple že večkrat tožile različne kampanje gibanj, ki se zavzemajo za pravico do popravila (Right to Repair) in tudi vlade, kot je francoska, ki trdijo, da Apple namerno upočasnjuje telefone, otežuje njihovo popravilo in na splošno izdeluje telefone in računalnike s krajšo življenjsko dobo. Načrtno zastaranje je simptom poznega stadija kapitalizma, ki prežema veliko velikih korporacij, ker pomeni večjo potrošnjo in posledično več dobička.

Prirejeni transkript:

Decembra 1924 so se vodje največjih proizvajalcev žarnic iz vsega sveta sestali v Ženevi, da bi skovali zlovešč načrt. V pogovorih so določili omejitve za življenjsko dobo žarnic, ki jih proizvajajo. Ideja je bila, da bi morali kupci, če bi žarnice odpovedale hitreje, kupiti več njihovih izdelkov. V tem video eseju bomo analizirali to idejo o namenskem ustvarjanju slabih izdelkov, da bi na ta način spodbujali prodajo, kar je simptom poznega stadija kapitalizma, ki so ga od takrat poimenovali načrtno zastaranje. Kot bomo videli, lahko ima to zastaranje drastične posledice na naše denarnice, tokove odpadkov in celo na naše podnebje.

Kaj je načrtno zastaranje?

Korporacije ustvarjajo zastaranje na dva osnovna načina: načrtno zastaranje in zaznano zastaranje. Obe praksi sta namenjeni temu, da se izdelek zdi ali dejansko postane neuporaben, da bi na ta način spodbudili prodajo. Načrtno zastaranje se zgodi, ko podjetje izdela napravo, ki odpove pred njeno realno življenjsko dobo. To običajno pomeni šibkejšo žarilno nitko, plastično ohišje ali krhek stekleni zaslon, ki omejuje trpežnost blaga. V primeru srečanja elektroenergetskih podjetij iz 1920-ih, ki je postalo znano kot kartel Phoebus, so to načelo uporabili za žarnice. Kartel Phoebus je življenjsko dobo svojih izdelkov prepolovil iz 2000 na 1000 ur, tako da bi morali potrošniki kupiti dvakrat več žarnic kot pred tem.

Kaj je zaznano zastaranje?

Na drugi strani zastarelosti je bolj abstrakten fenomen zaznane zastarelosti. Pomislite na novi telefon, ki ste ga kupili, ali na nov slog oblačil, ki si jih ravno ogledujete, ali celo na novo letošnjo linijo dostavnih vozil. Vse to so primeri zaznane zastarelosti. Ko podjetja izdajo na trg svojo novo linijo izdelkov, gredo njihovi starejši izdelki hitro iz mode ali postanejo manj zaželeni. Da bi še naprej kupovali njihovo blago, korporacije dosledno tržijo svoje najnovejše linije tako, da se zdi, kot da je izdelek, ki ste kupili šele pred letom dni, že starina, čeprav v večini primerov starejši izdelek še vedno brezhibno deluje. Tovrstna zaznana zastarelost je še posebej razširjena pri avtomobilih, tehnologiji in modi, ker so ta potrošniška blaga preoblikovana v statusne simbole. Če želite vzdrževati in ohranjati svoj videz, zgrabite najnovejši model iPhona. Če želite izgledati dobro, kupite oblačila najnovejšega sloga, ki ste jih videli v oglasu na Instagramu. Toda kako in zakaj načrtno in zaznano zastaranje deluje na nas?

Kako deluje načrtno zastaranje?

Kot smo pravkar ugotovili, smo moderne zastarelosti lahko deležni v različnih oblikah: od krhkih delov, ki se zlahka zlomijo, do v ohišje zalepljenih baterij, ki jih ne moremo zamenjati, do estetskih nadgradenj, ki prejšnje različice naredi za nemodne. Zdi se, da so mojstri vseh teh metod pri podjetju Apple. Apple je eden izmed treh največjih proizvajalcev telefonov na svetu in hkrati eno najbogatejših podjetij na svetu. Deloma je tržno prevlado tega tehnološkega giganta ustvarila okolju nevarna kombinacija zaznanega in načrtnega zastaranja, zaradi česar potrošniki vsaki dve ali tri leta kupijo povsem nov iPhone. Za iPhone se vse začne z baterijo. Po približno dveh do treh letih največje zmogljivosti, se baterija v iPhonu začne obrabljati. Če želite baterijo zamenjati, to ni tako preprosto, da bi lahko enostavno odprli zadnji pokrov telefona in vstavili novo baterijo. Odvisno od različice iPhona, boste samo za to, da zamenjate izpraznjeno baterijo, potrebovali posebne izvijače, odstranjevalce lepila, priseske in morda celo spajkalno pištolo. V pogovoru z ekipo priljubljene tehnične DIY (naredi si sam) spletne strani iFixit so baterijo iPhona opisali kot »uro prezgodnje smrti, ki jo vgrajujejo z namenom povečanja prodaje iPhonov, tako da skrajšujejo njegovo življenjsko dobo.« Appleova normalizacija vgrajene baterije, ki smo jo pred dobo iPhona v mobilnih telefonih videli le redko, spodbuja kupce, namesto da bi se potrudili zamenjati staro baterijo, k nakupu novega telefona. Če pa vendarle želite, da vam Apple zamenja baterijo ali popravi kakšno drugo škodo na vaši napravi, boste za to morali plačati veliko denarja. Včasih tudi do 50–70% prvotne cene telefona. To pa zato, ker svojega iPhona ne morete kar odpeljati v katerokoli servisno delavnico. iPhone smejo popravljati samo Appleove prodajalne in Applovi pooblaščeni servisi. Če so stroški popravila tako visoki, pravkar pa je izšel tudi najnovejši model iPhona, je težko, da se ne bi raje pobahali z novo napravo. To je še ena ovira ponovni rabi telefona, zmanjšanju potrošnje in na koncu zmanjševanju vpliva na okolje. Nenazadnje pa Appleova garancija pokriva vaš pravkar kupljeni iPhone samo za eno leto, kar je precej pred dve do tri letnim obdobjem, ko Appleova strojna oprema običajno prične odpovedovati. Bistvo je v tem: nobena od teh praks ni potrebna za proizvodnjo ali prodajo Applovih izdelkov; Apple se je namerno odločil, da bo to vgradil v svoje oblikovanje izdelkov in poslovni načrt, ker so ti koraki potrebni, da lahko Apple postane tehnološki velikan in kapitalistična pošast. Apple dejansko priznava kako dolgo pričakuje, da bodo njihove naprave delovale: sedem let. Po sedmih letih njihovi izdelki, po njihovih besedah, »zastarajo«. Toda ali ni sedem let za telefon ali računalnik kar veliko časa? Morda se nam to danes zdi veliko, toda pred pojavom te iPhone paradigme, bi se potrošiti 1000$ (825€) za nek izdelek, ki bo v največ sedmih letih zastarel, zdelo popolnoma nerazumno. Mnogi od nas smo tako obkroženi z načrtno in zaznano zastarelostjo, da smo pripravljeni misliti, da je lastništvo neke naprave za sedem let dejansko dolgo obdobje. In tudi če njihovi telefoni dejansko zdržijo polnih sedem let, Apple z nenehnim trženjem svojih telefonov z estetiko, življenjskim slogom in statusom, ustvarja zaznavno zastarelost. Celo tisti zeleni oblaček v iMessage nam sporoča, da so vsi drugi telefoni nekako slabši od aktualnega. Torej, če bi Apple resnično želel, da še naprej uporabljamo njihov telefon, bi vnam ponudil daljša jamstva ali ustvaril bolj trpežno in bolj enostavno popravljivo tehnologijo. A tega ne storijo, ker ko enkrat osvojite trg tako kot je to uspelo njim, zastaranje postane precej donosno. Apple pa je le eden izmed številnih primerov zastarelosti v kapitalizmu. Obstajajo Epsonove zaščitene kartuše s črnilom, komaj kaj spremenjene nove izdaje šolskih učbenikov in celo Tesla se zdi, da gre s svojo nenaklonjenostjo do neodvisnih avtomehaničnih servisov, v smeri, ki je izjemno podobna strategiji Appla. Tako načrtovana kot tudi zaznana zastarelost vodita do kupa popolnoma delujočih telefonov v predalih vaših pisalnih miz, kot tudi do 50 milijonov ton elektronskih odpadkov vsako leto. Te poslovne prakse močno otežujejo prizadevanja, da bi sprejeli podnebju prilagojene ukrepe, kot je ponovna uporaba in zmanjšanje potrošnje. Skratka, proizvajanje zastarelosti spodbuja potrošništvo in poslabšuje stanje okolja v svetu, ki že tako ali tako preveč troši. Če gre očitno za prakso, ki je slaba za naše denarnice, dobro počutje in okolje, kako jo lahko ustavimo?

Nov ekonomski model

Na srečo obstaja veliko različnih kratkoročnih in dolgoročnih rešitev za odpravo načrtne zastarelosti. Na individualni ravni si je v prvem koraku preprosto treba vzeti čas za popravilo, skrb in ponovno uporabo dobrin. A kot smo pravkar videli, je podjetjem v interesu, da vam to čim bolj otežijo – tako z življenjsko dobo svojih izdelkov, kot z vplivanjem na vašo miselnost z oglaševanjem. Kar pomeni, da so kampanje pravice do popravila in različni sodni primeri proti tehnološkim velikanom, bistveni za lajšanje nepotrebnega bremena, ki je na potrošniku. V splošnem pa morajo biti podjetja, kot je Apple, prisiljena spremeniti svoje poslovanje. Francija že ima zakone o načrtni zastarelosti, podjetja, kot je Fairphone (pošteni telefon) pa kažejo, da je dejansko mogoče izdelati telefon z daljšo življenjsko dobo, ki ga lahko enostavno tudi popravimo. Baterijo na Fairphoneu je mogoče zamenjati v približno osmih minutah. Zastaranje je simptom poznega stadija kapitalizma, zato če želimo ustvariti svet, v katerem so trajni in trajnostni proizvodi norma, moramo sprejeti novo miselnost in zgraditi nov ekonomski sistem, ki se bo na vsaki stopnji procesa vprašal: »ali dejavno prispeva k uspešnemu skupnemu sožitju ljudi in narave, kot enoten integralen sistem na tem planetu? Če je odgovor da, dobi zeleno luč. Če ne, dobi rdečo luč. Pika.« Če vse to zveni težko ali nemogoče, nam znanost pove, da drugače sploh ne more biti. Od zgodnjih osemdesetih let dvajsetega stoletja vemo, da se bodo svetovne temperature zvišale, če jih ne bomo nadzorovali, vendar smo od takrat zelo malo napredovali. Svet in v tem smislu tudi naša ekonomija se morata spremeniti, odprava načrtnega zastaranja pa je le korak na poti do bolj pravičnega in bolj trajnostnega ekonomskega sistema.

Napotila:
http://zofijini.net/ekologija_zastaranje/ 
https://tehtnica.wordpress.com/tag/nacrtno-zastaranje/ 
http://zofijini.net/ekologija_popravljanje/ 
https://www.cpu-reuse.com 
https://eustore.ifixit.com

Težava s potrošništvom

V okoljskem video eseju, ki so ga pripravili na kanalu Our Changing Climate, se posvečajo problemu potrošništva. Video natančneje prikazuje, kako potrošništvo in raven porabe negirata okoljske koristi trajnostne zelene rasti. Ko neomejeno trošimo, se tudi naša raven rabe materialov in energije povečuje, kar pomeni še težji prehod na obnovljivo energijo. Prazniki, kot sta božič in črni petek, s ponudbami in oglasi moledujeta potrošnike, da kupujemo več. Težava s potrošništvom, potrošnjo, našimi materialističnimi obsesijami in na rast usmerjenim kapitalizmom je v tem, da zaustavlja izjemen napredek na področju energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije. V bogatih državah je treba potrošništvo in potrošnjo uravnotežiti s stanjem, v katerem bomo trošili manj, odrastjo in minimalizmom. Z zmanjševanem stopenj porabe in sprejemanjem odrasti, minimalizma in esencializma, bo prehod v 100% obnovljiv svet bistveno uspešnejši.

Prirejeni transkript:

Leta 2009 je Južna Koreja naredila nekaj izjemnega. Država je 2% svojega BDP-ja, kar je zneslo približno 38,1 milijarde ameriških dolarjev, namenila za okoljske projekte, v upanju, da bo v naslednjih petih letih ustvarila milijon novih zelenih delovnih mest. Cilj je bil hkrati spodbuditi rast v usihajočem gospodarstvu in ustvarjanje nizkoogljične družbe. V nekem smislu je načrt deloval. Gospodarski sistem Južne Koreje je na koncu okreval, toda še v pomembnejšem smislu načrt ni uspel. Od leta 2009 do leta 2014, so se emisije v državi povečale za 11,8%. Torej, kljub velikim naložbam v čisto energijo, širitev železnice in energetsko učinkovitost, so se emisije Južne Koreje še vedno povečevale. Kaj se je zgodilo? Zakaj strategija zelene rasti Južne Koreje ni delovala? V tem video eseju bomo poskušali odgovoriti na to vprašanje, da bi lažje razumeli enega od najbolj zahrbtnih fantomov, ki preganja zeleno energetsko revolucijo: potrošnjo.

Kako potrošnja povzroča podnebne spremembe

December je in ulice New Yorka so v znamenju božiča. Trgovine, drevesa, luči, nakupovalne vrečke, paketi in smeti. Božič je v ZDA sveti kapitalistični praznik, tekom katerega povprečni Američan poveča svoj povprečni letni emisijski odtis za približno 650 kg CO2, medtem ko recimo hkrati za ovojni papir, v katerega zavija svoja darila, porabi 2,6 milijarde dolarjev. Do pred približno 150 leti so za praznike le redko podarjali darila zavita v papir, potem pa so neuradni prazniki, kot je črni petek in veleblagovnice, kot je Macy’s, začeli spodbujati kupce, da nakupovalne vozičke napolnijo s tehniko in drobnarijami, kot način, na katerega izražajo skrb in ljubezen. Danes božično nakupovanje v ZDA odraža potrošniško izkušnjo. Poganja ga zapletena mešanica osebnih želja, družbenih pritiskov, signaliziranja statusa, stresa in propagande, ki v številnih primerih ne delujejo v dobro posameznikovega osebnega počutja, ampak polnjenja računov korporacij. Oglasi na Instagramu in reklamni panoji na Times Squareu nas bombardirajo z vizijami kaj bi lahko bili, če bi le imeli to uro ali ta telefon, kar nas zaklene v svet, v katerem moramo, da bi našli srečo, udobje ali politično spremembo, kupovati stvari. Toda vrsta študij dosledno ugotavlja, da ko so enkrat zadovoljene človekove potrebe, dodatna potrošnja ne izboljšuje našega počutja. Nakupovanje novih telefonov, oblačil in pripomočkov pa ima svojo okoljsko ceno. Kljub temu, da je ugotovljeno, da je le 100 podjetij odgovornih za kar 70% svetovnih emisij, je dejstvo, da smo mi tisti, ki uporabljamo izdelke teh podjetij in kurimo njihovo gorivo. Oziroma so to predvsem bogate skupnosti in države. Ker ravni porabe po svetu niso enake. Povprečni Američan porabi 100-krat več energije kot nekdo iz Indije. In če bi v tem trenutku vsi na svetu živeli na enak način, kot povprečni Nemec, bi se svetovne emisije podvojile. Ko tako tisti v bogatih državah goltajo luksuzne izdelke in najnovejšo tehnologijo, porabljajo energijo in oddajajo emisije v veliko višjih stopnjah, kot države v večinskem delu preostalega sveta, ki so pogosto tudi tiste, ki so deležne največjega števila podnebnih nesreč.

Zakaj se podnebnih sprememb ne moremo rešiti z nakupovanjem

Krivde za prekomerno potrošnjo ne smemo in ne moremo prelagati samo na posameznike. Podjetja in korporacije imajo milo rečeno zelo močan interes, da kupujemo vedno več stvari, saj lahko v nasprotnem primeru bankrotirajo. Tudi zato na svoje izdelke lepijo zelene nalepke in oglašujejo praktično povsod. Celo sama ideja osebnega ogljičnega odtisa (carbon footprint) je samo propagandna kampanja, ki jo je populariziral velikan fosilnih goriv BP (British Petroleum). Ta poteza jim je omogočila še desetletja uporabe fosilnih goriv, ​​tako da so pozornost usmerili stran od svoje vloge pri podnebnih spremembah in namesto tega obtožili posameznika, da ne živi nizkoogljičnega življenjskega sloga ali da ne kupuje pravih stvari. Naravni zaključek v sistemu, ki je prežet z oglasi in kulturnimi normami, ki vse naše čute moledujejo, da kupimo več je, da je naš denar hkrati tudi naš glas. Ideja je v popolnem nasprotju demokratičnemu idealu, po katerem ena oseba pomeni en glas. Verjeli naj bi, da je rast gospodarstva, kar za posameznika pomeni nakupovati več, ne glede na to, ali s tem podpira novo zeleno tehnologijo ali nosi trajnostno izdelana oblačila, način, kako lahko ustavimo podnebne spremembe. Toda dejstvo je, da ta kapitalistični model rasti nasprotuje trudu za zmanjšanje emisij. V zadnjih 40 letih so se svetovne emisije, kljub dramatični širitvi obnovljivih virov energije in energetske tehnološke učinkovitosti, zelo povečale. Da, rast resnično vodi do širjenja novih trajnostnih inovacij, vodi pa tudi do širitve industrij, ki temeljijo na fosilnih gorivih. Samo en odstotek rasti BDP-ja vodi do od 0,5 do 0,8% povečanja emisij. Če bomo še naprej rasli po 3 odstotke na leto, bo do leta 2043 svetovno gospodarstvo dvakrat večje kot je zdaj, kar pomeni, da bo približno toliko večja tudi poraba energije, s tem pa bo veliko težja tudi naloga prehoda v svet brez emisij. Nečemu se bomo torej morali odpovedati. In ta nekaj je potrošnja v bogatih državah.

Kakšne možnosti imamo?

Žalostno dejstvo je, da bo širitev tehnologij brez emisij, da bi zagotovili svetovne energetske potrebe ali tako imenovano ločevanje emisij od rasti, izredno težka naloga. To je naloga, ki jo je Južna Koreja poskusila že leta 2009 in naletela na posledice v rast usmerjenega gospodarstva. Razlog, zakaj so se v Južni Koreji emisije v petih letih še vedno povečale za 11,8% je v tem, ker je njihova skupna poraba energije prehitevala projekte nameščanja obnovljivih virov in energetske učinkovitosti. Torej so emisije, ki so jih prihranili z zeleno tehnologijo izničili s splošnim povečanjem ravni porabe. Torej, kakšne možnosti sploh imamo? Nedavna študija je ugotovila, da bi lahko svet do leta 2050 podpiral trikratnik sedanjega števila svetovnega prebivalstva, če bi se svetovna raven porabe zmanjšala za 60%, nazaj na raven iz leta 1960. Najpomembneje pa je, da študija trdi, da bi to bilo mogoče in bi hkrati lahko še vedno ohranjali ali celo izboljšali dostojen življenjski slog za vse. V svojo opredelitev dostojnega življenja so raziskovalci vključili prenosnike, udobne klimatske sisteme, dostop do razširjene transportne mreže in univerzalno zdravstveno varstvo. Da bi dosegli tak svet, v katerem bi lahko vsi uživali v spodobnem življenjskem slogu, hkrati pa bi se izognili podnebnim izrednim razmeram, raziskovalci predlagajo dvojni pristop. Na strani povpraševanja bi se morala raven porabe v državah z danes najvišjo stopnjo potrošnje na prebivalca znižati za kar 95%. To pomeni, da si ne bi mogli več privoščiti druge hiše ali jesti rdečega mesa vsak dan v tednu. Hkrati s tem pa mora potekati obsežno uvajanje napredne tehnologije v energetsko učinkovitost, obnovljivo energijo in druge sektorje. Model napoveduje, da bi skupaj ti scenariji lahko svetovni populaciji omogočili dobro življenje v svetu brez emisij. Če vse to zveni strašljivo, Hope Jahren, avtorica knjige »The Story of More: How We Got to Climate Change and Where to Go from Here« (Zgodba o več: kako smo prišli do podnebnih sprememb in kako naprej), primerja ta prihodnji življenjski slog z življenjem v Švici v 1960-ih, kar se vendarle ne zdi tako slabo, še posebej glede na to, da bi tako lahko živeli vsi ljudje na svetu.

K odrasti

Ključno je, da zmanjševanje emisij ali tako imenovano ločevanje emisij od rasti, ni dovolj, da bi lahko dovolj hitro preprečili najslabši scenarij podnebnih sprememb. Med rešitve je treba vključiti zmanjševanje porabe, če se želimo hitro pred letom 2050 spoprijeti s podnebno krizo. Toda breme te naloge ne bi smelo biti na posamezniku, to je naloga vlad in prav tistih korporacij, ki so ta problem sploh ustvarile. Predstavljajte si za trenutek, če bi namesto lobiranja za subvencije za fosilna goriva in porabe milijonov za propagando, ki nam sporoča, naj zmanjšamo svoj ogljični odtis, BP moral svojo vlogo pri podnebnih spremembah opravljati tako, da bi fosilna goriva pustil v tleh in razvijal obnovljivo energijo, hiter javni prevoz in tehnologije za energetsko učinkovitost. Predstavljamo si lahko, da bi bila naloga zmanjševanja naše porabe in emisij verjetno veliko lažja. Odrast je pot, ki jo moramo jemati resno, če se želimo spoprijeti s podnebnimi izrednimi razmerami. Čeprav se ne moremo pretvarjati, da bi lahko napovedali daljnosežne posledice, ki bi jih ustvarilo zmanjševanje rasti, vemo eno: manjše kot bodo naše globalne potrebe, lažji bo prehod.

Zeleni petek: Odrast (RTV Slovenija)

Napotila:

https://www.bukla.si/knjigarna/enciklopedije-in-slovarji/odrast.html

https://www.facebook.com/groups/105002116579103/

https://www.delo.si/sobotna-priloga/odrast-ekosistemski-odgovor-na-okoljsko-podnebno-krizo/

https://4d.rtvslo.si/arhiv/zeleni-petek/174735253

Točka obrata

Novi animirani video Stevea Cuttsa z naslovom ‘The Turning Point’ (Točka obrata), na svoj, že dobro znani način, raziskuje uničevanje okolja, klimatske spremembe in izumiranje vrst. Glasba Wantaways. Ustvarjeno s programi After Effects, Premiere Pro, Clip Studio Pro in Cinema 4D. Scenarij, režija in animacija Steve Cutts.

Napotilo:
http://www.stevecutts.com

Maskirane linije

Leta 2013 je v Bangladešu ob kolapsu zgradbe, v kateri so bile med drugim tudi šivalnice za več zahodnjaških modnih hiš s t.i. »hitro modo«, umrlo 1134 ljudi. Ena od modnih hiš, ki so sodelovale s šivalnicami v Rana Plazi, je bil tudi Primark, katerega prepoznavni znak so cene oblačil, ki so še nižje od cen pri konkurenci. Ob odprtju Primarkove poslovalnice v ljubljanskem BTC se je kupk_cev trlo; pripeljale_i se niso le iz vseh koncev Slovenije, temveč so se s posebnimi, samo za ta namen vzpostavljenimi avtobusnimi linijami pripeljale_i denimo tudi iz sosednje Hrvaške.

Obenem pa je to – vsaj kolikor je meni znano – prvo odprtje modne poslovalnice s hitro modo pri nas, ob katerem se je odvil protest; skupina aktivistk_ov iz gibanja Mladi za podnebno pravičnost je odprtju trgovine nasprotovala iz okoljskih in etičnih razlogov; opozarjale_i so na izjemen okoljski pritisk, ki ga predstavlja tekstilna industrija (zelo visoka poraba pitne vode, onesnaževanje rek, ogromni izpusti toplogrednih plinov, obsežna uporaba zdravju škodljivih snovi, ustvarjanje neznosne količine odpadkov, ki se jih pretežno ne reciklira itd.) ter na kolonialistične delovne prakse, ki jih industrija hitre mode uveljavlja v manj ekonomsko razvitih državah (dolgi delavniki, nepravično plačilo in njegovo izostajanje, delo brez pogodbe o delovnem razmerju, diskriminacija na delovnem mestu, preprečljive nesreče pri delu, slaba higiena in slaba varnost delovnih prostorov, izpostavljenost številnim nevarnim kemikalijam pri procesu dela), pa tudi na sistemske težave hitre mode (npr. kapitalistično zasledovanje nenehnega produciranja novih in novih produktov).

Nadaljevanje na: http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/maskirane-linije/

Anja Radaljac

Zakaj še vedno ne razumete Zelenega New Deala

Prirejeni transkript:

V ameriškem kongresu so demokrati predstavili predlog z imenom »Zeleni New Deal« (Green New Deal). Gre za načrt boja proti podnebnim spremembam, med drugim s posodobitvami transportnega, električnega sistema in s preusmeritvijo na zeleno energijo, kot sta veter in sonce. Načrt predstavlja veliko dobrih predlogov, a večina med nami ni strokovnjakov za energetsko politiko in imamo glede tega veliko vprašanj. Recimo: kako bi se te ideje odnesle v praksi? Kako hitro jih lahko uresničimo? Ali so ti ukrepi dovolj, da se bomo lahko izognili prezgodnji smrti planeta? Da bi prišel do odgovorov, sem naredil, kar naredi vsak Američan, ko želi izvedeti več o določeni politični ideji. Poskusil sem to izvedeti iz medijev.

Ogledal sem si ure in ure novinarskih poročil, ki so govorila o Zelenem New Dealu, a nobeno od njih ni dejansko pojasnilo kako bi naj načrt deloval. Namesto tega so se osredotočili na politikantstvo, politične igre glede tega ali bo načrt sprejet, ali je všeč Nancy Pelosi in kaj o njem pravi (tvita) Trump. Skratka vse razen to ali dejansko gre za dobro idejo. Za tovrstno novinarsko poročanje obstaja ime. Imenuje se »taktično okvirjanje« in nas vse dela preveč cinične, da bi se lotevali reševanja velikih problemov preden bo prepozno.

Taktično okvirjanje je podobno, kot da bi iz fotografije izrezali košček podobe in se osredotočili na njega. Gre za pristop do poročanja, ki se osredotoča bolj na strategijo kot na vsebino. Tako v tem primeru, namesto, da bi se spraševali ali je ta novi predlog dobra ideja, taktično okvirjanje sprašuje ali je priljubljen, ali je lahko sprejet in kakšno vlogo bo igral na naslednjih volitvah. Razprava se osredotoča na igralce in posledice za njih ter za njihove politične kariere, ne pa na samo politično idejo ali njeno sposobnost, da razreši neki problem.

Kathleen Hall Jamieson je direktorica Annenbergovega centra za javne politike (Annenberg Public Policy Center (APPC)) in je skovala izraz taktično okvirjanje. Trdi, da nam ta obsedenost s strategijo otežuje razumevanje velikih političnih idej: »Vprašajte se, koliko medijske pozornosti Zelenemu New Dealu vam je dejansko povedalo kaj konkretno je v njem? Verjetno se vam to, kaj Zeleni New Deal sploh je, niti ne sanja. Verjetno do neke točke razumete, da je povezan s podnebjem in podnebnimi spremembami, a verjetno kaj veliko več od tega ne veste.«

Tej ugotovitvi je težko oporekati. Poglejte samo nekatere od naslovov iz te debate: »Ali je Zeleni New Deal pametna politična poteza demokratov?«, »Zeleni New Deal razdvaja demokrate glede podnebnih sprememb«, »Sedem razlogov zakaj demokrati ne bodo uspeli sprejeti Zelenega New Deala«. V tem primeru govorimo o usodi človeštva, a je fokus še vedno na politikantstvu. Opazimo lahko, da se razpravljavci ne sprašujejo kakšen problem načrt poskuša nasloviti in ali je to zanj primerna rešitev. Tovrstno okvirjanje nas dela manj informirane, a nas hkrati dela tudi bolj cinične.

Jamiesonova in njen raziskovalni partner Joseph N. Cappella sta izvedla eksperiment, v katerem sta ljudem predstavila tri različne tipe novinarskih zgodb o volilni tekmi za župana Philadelphie. Prva skupina je dobila zgodbe, ki so se osredotočale na probleme: katere težave so kandidati poskušali rešiti in kaj so predlagali za njihovo rešitev. Druga skupina je dobila zgodbe, ki so se fokusirale na taktike: kako so kandidati poskušali pridobiti glasove, tretja skupina pa je dobila kombinacijo obojega: zgodbe, ki so se začele s taktičnim okvirjem in potem nadaljevale z diskusijo o vsebini. Rezultati so bili po pričakovanju presenetljivi.

V drugi in tretji skupini, ki sta bili soočeni s taktičnim okvirjanjem, so sporočila aktivirala njihov cinizem. Veliko verjetneje kot člani prve skupine so člani teh skupin dejali, da kandidati obljubljajo nekaj, česar ne morejo izpolniti ali da je situacija itak brezupna. Prav tako so se veliko manj verjetno spomnili osnovnih informacij o političnih predlogih, tudi če je to, kar so videli, vključevalo dejanske analize konkretnih politik. »Ugotovili smo, da tudi če je v sporočilu prisotna informacija dobra, jo javnost manj verjetno opazi, ker taktični okvir ustvarja pogled nanjo, ki pravi, da tega itak ne bodo izvedli, da gre pri tem samo za politikantstvo. Zaupaj raje svojemu političnemu instinktu, ki temelji na tvoji ideologij.«

Kathleen Hall Jamieson in Joseph N. Cappella sta leta 1997 o svojih ugotovitvah objavila knjigo in jo naslovila »Spirala cinizma« (Spiral of Cynicism: The Press and the Public Good). V njej trdita, da ta cinizem vztraja tudi še po tem, ko se premaknemo naprej, stran od taktičnega okvirjanja. Nekaj dni po eksperimentu so udeležence prosili, da se odzovejo na odlomek iz debate med kandidati. Tisti, ki so bili soočeni s taktičnim okvirjanjem, so se še vedno odzivali cinično. »To nam je povedalo, da je bila spodbuda v novinarskih sporočilih tako močna, da tudi ko nisi več pod neposrednim vplivom tovrstnih neposrednih spodbud, da bi bil ciničen, taktičen, volilno tekmo še vedno gledaš skozi ta očala.«

Mogoče je vaša reakcija na to: »pa kaj potem? Seveda nas gledanje novinarskih poročil dela cinične.« Toda taktično okvirjanje nam otežuje, da bi presekali ta vozel in nas sili, da na politične rešitve gledamo skozi strankarska očala. »Morda to zveni presenetljivo, a večina ljudi, večino časa v svojih odločitvah ne sledi stranki. Vendar lahko svoj občutek in občutek javnosti pripadnosti stranki aktiviramo tako, da se osredotočim na okvir, ki daje pripadnosti stranki večji pomen.«

Velik del poročil o Zelenem New Dealu se osredotoča na to, kako bi lahko na volitvah 2020 pri volivcih republikanci pridobili prednost s tem, da bi napadli ta predlog. Vse to je lahko res, a nam prav tako zastavlja dilemo: če je edino, kar volivci vedo o predlogu, da ga republikanci sovražijo, demokrati pa ljubijo, je veliko bolj verjetno, da se bodo nanj odzvali po strankarskih linijah. V okolju, v katerem novinarsko poročanje pokriva stvari skozi politikantska očala, republikanci proti demokratom, levi proti desnim, je za ljudi veliko težje najti skupne točke nekje na sredini.

Ta taktični okvir na koncu postane samouresničujoča se prerokba. Zgodbe se sporoča skozi strankarska očala tako, da skozi strankarska očala nanje tudi reagiramo, kar pripadnost strankam dela za edino kar je pomembno. »Iz nas to dela politične analitike, strokovnjake, ne pa tudi posebej dobre volivce.«

Pred nekaj tedni je Trump preko Twitterja sporočil, da bi naj Zeleni New Deal »prepovedal avtomobile, krave in vojsko«. To je bila sijajna priložnost razložiti kako bi Zeleni New Deal v resnici deloval. Da bi volivci lahko sami odločili ali je nadgradnja energetskega sistema in modernizacija našega transportnega sistema dobra ali slaba ideja. Toda novinarji so na vsak način želeli govoriti o volitvah 2020. Veliko republikancev in zmernih demokratov bi veliko tega, kar je navedenega v tem predlogu, dejansko podprli, a tega nikoli ne bomo vedeli, ker nam segmenti poročil o tem na televiziji pripovedujejo, da je to debata o socializmu.

Mogoče je res vse skupaj brezupno in mogoče smo res preveč jezni in razdvojeni, da bi bili sposobni preprečiti pretečo okoljsko katastrofo, a tega ne bomo vedeli dokler ljudje ne bodo razumeli kakšne možnosti so nam sploh na voljo. Dokler ne dobimo priložnosti, da rešitve presojamo glede na njihovo vrednost in ne glede na njihovo politično popularnost. Vzpostavili smo strukturo novinarskega poročanja, ki minimalizira možnost, da bi javnost dejansko razumela dovolj o vsebinah, da bi lahko sprejemala informirane odločitve. Bistvo političnega novinarstva bi moralo biti, da nas prebudi iz cinizma, da nas opomni na velikost problemov, s katerimi se soočamo in da nas uči kakšne so sploh naše možnosti. To je pomembna razprava, od katere je odvisen naš planet, a je tudi razprava, ki se jo diskvalificira vsakič, ko se novinarji odločijo, da se bodo osredotočili na taktike.

Carlos Maza, Vox

Vir: https://youtu.be/UpqFaf8vQfk

Več na: https://www.vox.com/energy-and-environment/2018/12/21/18144138/green-new-deal-alexandria-ocasio-cortez