Tagged: Politika

Astroturfing

Tridelno poročilo portala »Pod črto« o pojavu Astroturfinga v Sloveniji. Na Twitterju se pojavljajo profili z ukradenimi profilnimi slikami, ki praktično izključno širijo ideje največje vladne stranke. Njihovo delovanje vzbuja sum, da gre za neavtentično politično delovanje.

Astroturfing (1. del): lažni Twitter profili, ki napadajo kritike stranke SDS

https://podcrto.si/astroturfing-1-del-lazni-twitter-profili-ki-napadajo-kritike-sds/

Astroturfing (2. del): kako potekajo napadi na kritike stranke SDS

https://podcrto.si/astroturfing-2-del-kako-potekajo-napadi-na-kritike-stranke-sds/

Astroturfing (3. del): sovraštvo pod taktirko politikov in mnenjskih voditeljev SDS

https://podcrto.si/astroturfing-3-del-sovrastvo-pod-taktirko-politikov-in-mnenjskih-voditeljev-sds/

Astroturfing: od orodja za marketing do političnih zlorab

O pojavu astroturfinga se v medijih in družbi nasploh v zadnjih letih precej govori. V ZDA so pričeli pojav bolj sistematično analizirati po zmagi Baracka Obame na predsedniških volitvah leta 2008. Obamovi nasprotniki so takrat pričeli uporabljati astroturfing za podžiganje upora med volivci proti Obamovim politikam. To so bile predvsem korporacije in gospodarske lobistične skupine, ki so poskušale preprečiti sprejetje nove zakonodaje na področju zdravstvenega varstva in varovanja okolja. Ta zakonodaja in z njo nove omejitve ter regulacija so namreč za korporacije predstavljale dodatne stroške pri poslovanju.

Ponoven pospešek je debata o astroturfingu dobila ob volitvah leta 2016, ko je množica lažnih Facebook profilov podpirala bodisi izvolitev Donalda Trumpa bodisi Hillary Clinton in s tem po mnenju političnih analitikov želela vnesti čim več razdora v ameriško družbo. Za precej lažnimi profili posameznikov naj bi po ugotovitvah ameriških obveščevalcev v resnici stale ruske tajne službe.

A na samem začetku astroturfing ni bil orodje političnega vplivanja na ljudi. Bil je predvsem način podjetij za pridobivanje novih strank – oziroma poskus spreminjanja navad potrošnikov.

Izvor astroturfinga strokovna literatura prepoznava v kampanji Hugha Moora iz leta 1909. V tistem času je bilo običajno, da so ljudje pri pitju vode iz javnih vodnjakov ali pitnikov uporabljali isti pločevinasti kozarec. Kozarec je bil priklenjen na verižico ob pitniku, ljudje pa so si ga podajali iz roke v roko. Moore je pričel izdajati pamflet, ki je opozarjal na zdravstvena tveganja deljenja javnega kozarca ob pitnikih pri prenosu različnih bolezni. Poimenoval ga je kar »kozarec smrti«.

A Hugh Moore je bralcem pamfleta zamolčal pomembno informacijo. Pamflet ni bil produkt nekega posameznika, ki ga je skrbelo javno zdravje. Moore je bil solastnik podjetja, ki je prodajalo papirnate kozarce za enkratno uporabo. Uporaba takšnih kozarcev namesto pločevinastega ob pitnikih bi pomenila več zaslužka za njegovo podjetje.

Astroturfing je bil na začetku torej način, kako za nek komercialen produkt ustvariti lažno podporo pri ljudeh. Potrošniki seveda precej bolj zaupajo mnenju ostalih potrošnikov kot pa mnenju podjetja, ki produkt prodaja. Lažna pozitivna mnenja pri potrošnikih pa pomenijo več prodanih izdelkov.

Iz te lažnosti oziroma zavajanja izhaja tudi izraz astroturfing. Gre za nekoliko teže prevedljivo besedno igro. »Astroturf« je angleška beseda za znamko umetne trave – takšne, ki jo na primer najdemo na umetnih igriščih za nogomet. Takšno travo je treba »od zgoraj« položiti na igrišče – v nasprotju s pravo travo, ki raste iz zemlje in korenin »od spodaj navzgor«. Podobno velja za družbena gibanja. »Pristna« (»grassroots«) gibanja naj bi se začela »od spodaj«, saj črpajo iz najnižjih, najbolj osnovnih gradnikov družbe – navadnih državljanov, ki so kot posamezniki brez političnega vpliva, moč pa jim daje prav njihova združitev v želji po izpolnitvi nekega točno določenega cilja. Takšna »grassroots« gibanja zato ostali državljani pojmujejo kot nekaj pristnega in iskrenega – nekaj, česar ne dirigirajo vplivni politični ali gospodarski interesi »od zgoraj«, temveč dejanski interesi ljudstva. Če bi želeli sloveniti besedo astroturfing, bi bil primeren izraz »ustvarjanje lažne javnosti«.

Ker grassroots gibanja uživajo visoko stopnjo legitimnosti, so izjemno vabljiva za korporacije ali politične vplivne posameznike. Posnemanje takšnega gibanja lahko slednjim prinese precejšnjo družbeno moč. Eden izmed najbolj znanih primerov takšnega lažnega gibanja so najrazličnejša društva za branjenje svobode kadilcev. Ta društva izgledajo kot skupnost navadnih državljanov, ki jih moti preveliko poseganje države v njihovo svobodo pri kajenju. V resnici pa delovanje mnogih takšnih gibanj finančno podpira tobačna industrija. Oziroma v nekaterih primerih je industrija celo skriti ustanovitelj teh gibanj.

Anže Voh Boštic

Vir: https://podcrto.si/astroturfing-1-del-lazni-twitter-profili-ki-napadajo-kritike-sds/

Množična prodaja lažnih ocen izdelkov na Amazonu

Razkrili množično prodajo lažnih ocen izdelkov na Amazonu, kar je strogo v nasprotju z Amazonovimi pogoji uporabe. Koliko je mogoče zaslužiti kot “ocenjevalec”?

Spletni prodaji posel cveti. Zaradi pandemije se najrazličnejši izdelki vse bolj številčno prodajajo prek interneta, največji spletni trgovec Amazon pa ima v ponudbi več kot dvanajst milijonov izdelkov, skupaj z drugimi ponudniki, ki svoje izdelke prodajajo prek njihove platforme, pa celo več kot 350 milijonov artiklov. A zaradi velike konkurence morajo prodajalci za boljšo prodajo uporabiti različne prijeme. Treba je izstopati.

Eden od načinov, kako to doseči, so pozitivni opisi izdelkov. To je sicer povsem legitimna in tudi za kupca koristna stvar, a le, če se ta lahko zanese na resničnost zapisanega. Kar so uporabniki že dlje časa namigovali, pa zdaj potrjuje skupina Which?, ki je odkrila organizirano in predvsem množično prodajo lažnih ocen za izdelke na Amazonu. Lažne petice pomenijo višjo uvrstitev na seznamu, to pa posledično več klikov in nakupov. Prodaja lažnih ocen izdelkov na Amazonu je sicer strogo v nasprotju z Amazonovimi pogoji uporabe.

Denar in brezplačni izdelki

Pri Which? so našli deset spletnih strani, ki so ocenjevalcem ponujale v povprečju dobrih pet evrov zaslužka za pozitivni opis, poroča Sky News. K oddaji pozitivne ocene so uporabnike spodbujali tudi tako, da so jim v zameno ponudili brezplačne izdelke. Amazonov predstavnik se je sicer na očitke odzval, da “spletni trgovec nemudoma umakne lažne ocene in ukrepa zoper vsakogar, ki je vpleten v zlorabo”.

Kako prepoznati lažen opis

• Bodite skeptični, še posebno, če opazite, da izbrani izdelek v določeni kategoriji zelo izstopa po številu komentarjev z drugimi izdelki.
• Vzemite si čas in komentarje preberite večkrat in vedno znova. Bodite pozorni, če so si med seboj zelo podobni.
• Pri blagovnih znamkah, ki jih ne poznate, preverite, ali imajo svojo uradno spletno stran z jasnimi kontaktnimi podatki.
• Previdni bodite pri izdelkih z veliko slikami ali video posnetki. Prodajalci lahko spodbujajo lažne ocenjevalce, da k opisom dodajajo več fotografij in videoposnetkov.

Prodajalci so lahko v enem koraku kupili celo pakete lažnih pozitivnih ocen in opisov. Za posamezni opis, tako BBC, pa so morali odšteti približno 17 evrov. Če so želeli več, so lahko izbirali med ponudbo dobrih 700 evrov za 50 kupljenih ocen ali slabih 9200 evrov za 1000 najbolj sladkih opisov izdelka, ki morda še zdaleč ni vreden svojega denarja. A to so ocenjevalci seveda morali zamolčati. Kako velika je industrija lažnih ocen, govori številka, da je peterica od omenjenih desetih prodajalcev storitve lažnega ocenjevanja v svojih evidencah, lahko rečemo na svoji plačilni listi, imela več kot 702.000 ocenjevalcev izdelkov.

Pisci po nareku

Ocenjevalci, ki so zaslužili od enega do več kot deset evrov za posamezni komentar, so lahko sodelovali celo v shemah zvestobe, s katerimi so si za nagrado prislužili premium izdelke, kot so otroške igrače ali športnorekreacijski pripomočki. Posredniki, ki jih je Which? vzel pod drobnogled, so svojim priložnostnim ocenjevalcem ponujali celo brezplačno izobraževanje, natančne napotke, kako spisati pozitivni komentar, da se Amazonu ne bo zdel sumljiv. Svetovali so jim denimo, da morajo izdelek oceniti oziroma opisati z vsaj dvema stavkoma in priložiti kakšno fotografijo.

Natalie Hitchins z Which? je angleško vladno upravo za konkurenco in trge (CMA) pozvala, da se nemudoma lotijo problema, ki ga povzročajo lažni opisi. Meni, da mora regulator poiskati te “pisce po nareku” in k odgovornosti zavezati spletna mesta, ki ne bodo zaščitila svojih uporabnikov. “Če tega vlada ne bo mogla storiti, mora nujno okrepiti spletno zaščito potrošnikov,” je dejala Hitchinsova. Prejšnja preiskava potrošniške skupine je namreč odkrila tudi na desetine facebook skupin s prodajalci, ki so ponujali plačilo ali druge ugodnosti v zameno za lažne pozitivne ocene in komentarje. Po razkritju sta Facebook in Ebay s CMA podpisala sporazum, s katerim sta se družbi zavezali, da se bosta trudili bolje prepoznati, raziskati in se odzvati na lažne in zavajajoče ocene. Hitchinsova je prepričana, da bi morali več v tej smeri storiti tudi Amazon in drugi spletni trgovci. “Proaktivno bi morali preprečiti, da na njihova spletna mesta ne bi prodrli lažni komentarji in bi potrošniki lahko zaupali njihovim mnenjem.”

Pri Amazonu sicer navajajo, da s tehnološkimi podjetji sodelujejo pri identifikaciji spornih uporabnikov, a izpostavljajo, da problemu prodajalci prek spleta sami nikakor niso kos. Pri RepricerExpress so izračunali, da obiskovalci spletnega trgovca vsako uro ustvarijo za 17 milijonov prometa.

V pomoč uporabnikom pri odkrivanju lažnih ocen je lahko spletna aplikacija ReviewMeta, ki na podlagi različnih kriterijev oceni, ali je ocena lažna ali pristna. Upošteva dolžino opisa, preveri, kako pogosto uporabnik ocenjuje izdelke, ali redno podeljuje pet zvezdic, če so v njegovem opisu besede, ki jih uporablja tudi prodajalec izdelka na svoji spletni strani, je izdelek tudi sam kupil na Amazonu ali ne. Morda vam bo pri naslednjem nakupu v pomoč. Raziskave, narejene konec lanskega leta, namreč razkrivajo, da je kar 43 odstotkov opisov in ocen na Amazonu lažnih.

Gregor Grosman

Vir: https://www.vecer.com/svet/placani-ocenjevalci-na-amazonu-mnozicna-prodaja-laznih-ocen-izdelkov-na-amazonu-koliko-je-mogoce-zasluziti-kot-ocenjevalec-10235573

Slovenska vojska v službi madžarskega sovraštva

Domen Savič je v devetih delih pripravil temeljito analizo zadnje oglaševalske kampanje Slovenske vojske. Za razumevanje preberite še drugitretjičetrti in peti del, prvi komentar ter šestisedmiosmi del ter zaključni komentar.

Nadaljevanje prvega dela na: https://www.dsavic.net/2020/05/18/slovenska-vojska-v-sluzbi-madzarskega-sovrastva/

Beseda je veljala več, kot danes velja podpisana pogodba

Predsednica Zveze potrošnikov Slovenije, nevladne organizacije za varstvo potrošnikov, ki je te dni praznovala 30 let obstoja.

Pred dnevi je bila Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) stara 30 let. Leta 1990 smo dobili Demos, prve večstrankar­ske volitve, Jugoslavija je praktično raz­padla, JLA je hotela razorožiti teritorialno obrambo … Ob tej množici usodnih do­godkov ste vi razmišljali o varstvu sloven­skih potrošnikov. Dokaj nenavadno.

“Varstvo potrošnikov sem razumela popol­noma drugače kot denimo svetovanje, kako ceneje in čim več kupiti. Zame je bilo od samega začetka pomembno potrošnikom dati moč, da postanejo aktivni državljani. Navsezadnje prav potrošniki poganjajo go­spodarstvo in morajo vedeti, da z denarjem, s katerim razpolagajo, lahko vplivajo na trg. Za to pa morajo biti informirani o kakovo­sti izdelkov in storitev, treba jim je svetova­ti pri potrošniških vprašanjih, zanje je treba preverjati kakovost izdelkov in storitev, treba jih je zastopati, ko se jim godijo kri­vice … V socializmu smo pač bili brezimna množica, za katero že drugi najbolje vedo, kaj je dobro zanjo. Ko se je odprl trg, je po­dročje potrošniških pravic dobilo tudi pri nas veljavo. Pri zvezi smo se hitro poveza­li s potrošniškimi organizacijami v Evropi in svetu in podrobno spoznavali uvelja­vljene modele varstva potrošnikov v tujini. Kmalu smo imeli polne roke dela, hkrati pa smo lobirali za vzpostavitev pravnega in institucionalnega varstva potrošnikov. Ker nevladna organizacija lahko dobro in učinkovito deluje samo v dobro urejenem sistemu, pa seveda v dialogu in ob oboje­stranskem spoštovanju vseh deležnikov – predvsem pa političnih odločevalcev.”

Zdaj najbrž malo ciljate na to, da danes ni nikakršnega dialoga med vlado in nevladniki, je samo še konflikt.

“Ja, žal ga na ključnem področju res ni. V 30 letih ZPS smo imeli tako obdobja dobrega dialoga s politiko in zavzetega skupnega iskanja rešitev kot popolnega ignoriranja zveze. In kakor je kapital postajal močnejši, se nas je vse bolj poskušala otresti tudi politika. Financiranje so nam pri­škrnili vsakič, ko se je vladajoči politični gar­nituri zazdelo, da smo malo preveč neodvisni in da nočemo delati po njenih navodilih.”

Ker je roko, ki ti daje, treba ponižno polju­bljati.

“Ob peti obletnici zveze smo imeli v parlamen­tu posvet o pomenu varstva potrošnikov in posebni gost je bil dr. Fritz Koppe, direktor av­strijske potrošniške organizacije VKI in takra­tni guru varstva potrošnikov pri naših severnih sosedih. Priznal nam je, da z velikimi koraki zmanjšujemo zaostanek na področju varstva potrošnikov v primerjavi z Avstrijo. Za zmeraj pa so se mi vtisnile v spomin njegove besede, da mora imeti potrošniška organizacija takšno stopnjo neodvisnosti in svobode, da lahko ugri­zne roko, ki jo hrani. No, dandanes se s takšno svobodo zatika tudi v Avstriji, z močjo korpora­cij in političnim udinjanjem kapitalu postajajo poskusi ‘discipliniranja’ potrošniških organizacij pogostejši.”

Začetek pa je bil več kot obetaven. Navseza­dnje ste v začetku devetdesetih let skupaj s takratno oblastjo trli tako trde orehe, kot je bila denimo zgodba prezadolženih mladih družin, ki so najele kredit pri Stanovanjsko-komunalni banki Ljubljana (kasneje SKB) in se čez noč znašle pred tem, da ga niso mogle več odplačevati.

“To je bila odmevna zgodba, ki nam je pripe­ljala veliko članstva in nam dala precej vetra v jadra. Vzdušje tik pred osamosvojitvijo in še posebno po njej je bilo izjemno dobro in politi­ki tistega časa so razumeli, da je njihova ključ­na naloga urejanje javnih zadev v javno dobro. Po prvih parlamentarnih volitvah je bil v par­lamentu tudi odbor za varstvo potrošnikov in naša zveza je takrat prvič aktivno sodelovala pri pripravi in sprejemanju zakonodaje. Takrat nam je skupaj s politiko uspelo preprečiti soci­alno katastrofo, ki je grozila 3500 mladim dru­žinam. Najele so kredit za stanovanje, banka pa je nenadoma dvignila realno obrestno mero z dveh na 14 odstotkov in je bilo kredit praktič­no nemogoče odplačati. Takrat nam je odbor za varstvo potrošnikov v parlamentu naročil ana­lizo stanovanjskih posojil, ki je bila strokovna podlaga za nadaljnje reševanje prezadolženosti predvsem mladih družin. Imeli smo sogovor­nike tudi v vladi in v ministrstvu za okolje in prostor, prišli smo do skupne rešitve. Na naš pre­dlog je stanovanjski sklad dobil začetni kapital, a če ne bi bilo politične volje za to, to ne bi nič pomagalo. Tako pa je 3500 družin ohranilo ne­premičnino, lahko so zamenjale zelo drag kredit za ugodnejšega z dvoodstotno obrestno mero. Politika je prisluhnila potrebam ljudi. Danes imamo podobno zgodbo kreditojemalcev stano­vanjskih posojil v švicarskih frankih, pa ni žal nikakršnega razumevanja na strani politike, ki bi morala bankam, ne davkoplačevalcem nalo­žiti del finančnih posledic za nastalo situacijo.”

Še enega dobrega sodelovanja politike in zveze se spomnimo: kako brzdati cene v času uvedbe evra.

“Pa je bila na oblasti druga politična opcija kot pri reševanju kreditov. Dokler je bila politika odprta za sodelovanje in je bila v zraku iskrena želja zgraditi sodobno demokratično državo, ni bilo prisile, da moraš biti ‘naš’, če hočemo sode­lovati. Na žalost pa se je pokazalo, da večstran­karski sistem pomeni tudi delitev na naše in vaše.”

Že običajno je, da ZPS več ali manj deluje v iz­rednih razmerah in tudi na robu preživetja. Ste konfliktni?

“Naše delo je zaradi konflikta interesov kon­fliktno, saj zastopamo interese potrošnikov in stopamo na prste ponudnikom. Naša velika sreča je bila, da smo že vse od začetka gradi­li članstvo, ki s članarino prispeva pomemben del denarja za delovanje, če tega ne bi bilo, bi naša zveza gotovo potonila, ko je država prvič ukinila pomemben del financiranja ZPS, ker nismo bili pripravljeni postati podaljšana roka politične opcije na oblasti in delati po njihovih navodilih. V času po finančni krizi leta 2013 se je ukinitev financiranja ponovila.”

Takrat je bila najbrž zelo pomembna pomoč Evropske potrošniške organizacije (BEUC). Dva mandata ste bili podpredsednica te or­ganizacije.

“Tri mandate. Od leta 2004 sem v vodstvu BEUC; člani smo postali že leta 1995. V zače­tnem obdobju smo bili bolj opazovalci, po letu 2000 pa vedno bolj aktivni pri oblikovanju sku­pnih stališč evropskih potrošniških organizacij. BEUC je v Bruslju spoštovan sogovornik, vedno več potrošniške zakonodaje pa se tako ali tako sprejema in usklajuje v Bruslju. Tako kljub igno­ranci domače politike, kjer zdaj Slovenija nima več niti nacionalne strategije varstva potrošni­kov niti letnega programa dela, ostajamo ak­tivni, strokovno kompetentni v evropskem in mednarodnem prostoru. Uspešni smo tudi pri pridobivanju evropskih projektov.”

V teh letih ste se najbrž naučili, da je zelo ne­produktivno tožiti nad tem, če država odte­gne sofinanciranje.

“Ja, hitro smo ugotovili, da lahko po dolgem in počez razlagamo, da se nam dogaja krivica, lahko bi dokazovali in polemizirali. To jemlje preveč energije. Energijo je bolje preusmeriti v iskanje rešitev. Ni bilo lahko – leta 2013 smo morali tudi odpuščati, preostali smo si krepko znižali plače, a jedro organizacije smo ohra­nili. Če bi moji sodelavci obupali, sama ne bi zmogla narediti ničesar. Ohranili smo revijo za potrošnike, okrepili mednarodno sodelovanje s potrošniškimi organizacijami in še posebej z Evropsko potrošniško organizacijo. Poiskali smo vsebine, s katerimi smo se lahko prijavljali na projekte, bistveno smo okrepili tudi primer­jalno testiranje. In preživeli – tudi ob pomoči močnih tujih potrošniških organizacij.”

Primerjalni testi blaga in storitev so tista vaša dejavnost, ki najbolj odmeva. Ne le med potrošniki, tudi med ponudniki blaga in storitev. Primerjalni testi so hit povsod po svetu.  

“ZPS je članica ICRT, mednarodne organizaci­je za potrošniška testiranja in raziskave. Testi, ki jih izvajamo potrošniške organizacije, raz­galjajo tiste ponudnike, ki vam želijo prodaja­ti blago in storitve, nevredne svojega denarja. Vključeni smo v skupino srednje velikih po­trošniških organizacij in seveda smo veseli, ko izsledke testov, izvedenih v slovenskih labo­ratorijih, objavijo potrošniške organizacije iz Avstrije, Češke, Švedske, Nizozemske, Nemči­je, celo v Hongkongu so bili objavljeni. Seveda pa v naši specializirani reviji za potrošnike, ki se je iz VIP preimenovala v ZPStest, objavljamo tudi izsledke testov partnerskih potrošniških organizacij, ker je trg globalen. Po drugi strani je takšno povezovanje naših organizacij po­membno tudi zato, ker bi močne korporacije, ki jim stopimo na žulj, lahko s tožbami skušale utišati majhne potrošniške organizacije, kot je ZPS; če smo povezane v veliko družino, pa je to težje storiti. Prav zaradi tega, da ne bi proizva­jalci testiranih proizvodov skušali vplivati na izsledke testiranj, laboratorijev, kjer testiramo, ne razkrivamo. Seveda so to neodvisni akredi­tirani laboratoriji, kjer se dela po vnaprej dolo­čeni metodologiji. Izdelke za testiranje kupimo v trgovini kot običajni potrošniki, storitve pa preizkušamo anonimno. Tako ponudniki in proizvajalci izdelkov za izbor ne vedo in nanj nimajo nobenega vpliva.

Pred dobrim desetletjem smo uvedli tudi znak ZPStest, s katerim Lahko podjetja označijo iz­delke, ki so bili preizkušeni na primerjalnih testih potrošniških organizacij; tako potrošni­kom olajšamo izbiro pri nakupu. Nobena skriv­nost ni, da se izdelki z dobro oceno pospešeno prodajajo.”

Včasih so ocene testov osupljive. Kateri je vas pustil brez besed?

“Morda bi – kot ženska pač – izpostavi­la test kozmetičnih krem proti gubam, pri katerem se je izkazalo, da je zma­govalni izdelek na voljo na policah ene diskontnih verig. Če to ne bi bil test potrošniške organizacije, kreme proti gubam zagotovo ne bi kupila v diskontni prodajalni. Zame je to bil pomem­ben trenutek resnice. Nekatere uveljavljene blagovne znamke, ki so bile 10-, celo 15-krat dražje od najbolje ocenjenega izdelka, so imele slabšo ali celo slabo oceno kakovosti, bile pa so v lepi embalaži in pospremljene z odličnim marketingom. Mogoče bi morali imeti večkrat v mislih, da reklame na televiziji in v prestižnih revijah še ne pomenijo kakovosti proizvoda. In pomisliti bi morali, da je potrošnik tisti, ki vso to silno reklamo plača v ceni izdelka.

Podobna zgodba se je odvila tudi pri zaščitnih sredstvih za sončenje. Najbolje ocenjena so bila hkrati najcenejša.”

Potem ne velja več tisti rek: “Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni stvari.”

“Mislim, da ne. Pri tehničnem blagu denimo lahko najdete dva po kakovosti povsem pri­merljiva izdelka, razlika v ceni pa je lahko tudi nekaj sto evrov. Še posebej pri prehranskih testih, ki jih delamo, se je pokazalo, da so zelo kvalitetni izdelki lahko pomembno cenejši od dražjih, ki so povrhu slabše kakovosti. Ni pa to pravilo. Prav zadnji test čevapčičev, ki smo ga izvedli, je pokazal, da je bil najdražji izdelek tudi najboljše kvalitete. A roko na srce – tudi slovenski, lokalni produkti niso vsi najboljše kvalitete že samo zato, ker so lokalni in ker je treba podpirati lokalno pridelavo. Četudi tega ne slišimo radi.”

Danes se zdi nadvse smešno, da smo še pred nekaj desetletji mesece čakali na že plačane avtomobile, da so bile na voljo štiri znamke in da si še barve avta nisi mogel izbrati. Pa ni nihče razmišljal o pravicah potrošnika.

“Zdelo se nam je normalno, ker je to bil edini svet, ki smo ga poznali. A kljub vsemu mislim, da smo bili privilegirana generacija. Zato, ker je bila bodočnost svetla, ker so se dohodki povečevali, ker je vsak imel streho nad glavo, ker skoraj nihče ni izgubil službe …

Mi se še spomnimo, kako smo mirno drug drugemu podpisovali poroštva za kredite in ni nihče niti pomislil, da bo to nekaj desetletij kasneje izjemno nevarno ravnanje. Včasih je beseda veljala več, kot danes velja podpisana pogodba. To seveda ni nostal­gija po socializmu, nikakor ne bi želela nazaj v sistem, kjer drugi vedo, kaj je najboljše zate. Ni pa mi tudi všeč tiranija izbire, ki jo imamo danes. Testiraš 50 izdelkov in ugotoviš, da je 45 takšnih, med katerimi pravzaprav ni nobene razlike razen v imenu in nekem nepomembnem de­tajlu.”

In želeli bi si pralnih strojev, na primer, ki dobro perejo 20 let, omar, ki preživijo pet selitev … Pogrešamo stvari, ki se dajo popraviti in se jih splača popraviti.

“Ko vzamem v roke prvo našo revijo, ki je izšla leta 1991, mi je ljubo, ko vidim, da smo v njej pisali o trajnostni potrošnji. Zdaj nam je dal covid-19 resno lekcijo zavedanja, da smo del narave in da nas potrošništvo pelje v velike probleme. Morali bomo spremeniti vzorce pro­izvodnje in potrošnje, kajti vsak dan vidimo, da nam Zemlja izstavlja račun. S klimatskimi spremembami, novimi boleznimi, izginjanjem vrst … Skrajni čas je, da začnemo razmišljati, kaj zares potrebujemo, ne pa, da kupujemo stvari zato, ker so v akciji. Danes se itak vse prodaja v akcijah in s popusti. Gledam v trgovinah metre obarvanih sladkih pijač, ki so nedvomno ško­dljive, če jih pijete v večjih količinah. A ne bi raje svojih otrok naučili, da je osnovna pijača za žejo voda, hkrati pa storili vse, da bi lahko še dolgo pili dobro vodo iz pipe. Kdor je bil po svetu, ve, kakšen privilegij je imeti tako dobro vodo. Mi smo pravico do pitne vode zapisali v ustavo. In? Dokler nič ne naredimo za to, da bi jo še dolgo imeli, je zapisano samo deklaracija in nič drugega. Navsezadnje – boli koga glava zaradi tega, ker smo toliko vodnih virov že prodali tujcem? Ima kdo slabo vest?”

Se je od pojava novega koronavirusa nabor vprašanj potrošnikov, ki pokličejo vašo zvezo, zelo spremenil?

“V tem času nas je klicalo predvsem veliko ljudi, ki so imeli vplačana najrazličnejša potovanja in počitnice.

Žal je v času epidemije država z inter­ventno zakonodajo potrošnike v primeru odpovedi potovanj prisila v brezobrestno kreditiranje turističnih agencij, kar se mi ne zdi prav, ker so se mnogi znašli v tem času v finančnih težavah. Agencijam je omogočila izdajo vrednotnic ali zamik vračila denar­ja v dvanajstih mesecih namesto v 14 dneh, hkrati pa ni zagotovila dodatnega jamstva, da bodo agencije izpolnile svoje obveznosti. Kaj, če gre agencija v stečaj? Bo potrošnik ostal tako brez potovanja kot brez vrnjene­ga denarja? Zeta dobro se zavedam, kakšna katastrofa se je zgodila turizmu, toda zdaj­šnji model reševanja je iz enega problema naredil dva. Nedavno opravljena raziskava javnega mnenja kaže, da je zaupanje ljudi v turistične agencije padlo za 30 odstotkov. Za dolgoročni obstoj ponudnikov turističnih storitev pa je zelo pomembno, da ljudje ohranijo zaupanje vanje.”

Glorija Lorenci

Vir: https://www.vecer.com/intervju-breda-kutin-beseda-je-veljala-vec-kot-danes-velja-podpisana-pogodba-10194474

Napotili:
https://www.zps.si
Ne, ne bomo tiho!
https://www.zps.si/index.php/o-nas-mainmenu-361/30-let-zps/10390-ne-ne-bomo-tiho-6-2020

Nizozemski manifest

Pet predlogov za boljši svet po pandemiji – 170 nizozemskih akademikov je podpisalo manifest za trajnostne, enakopravne in raznolike družbe, ki temeljijo na mednarodni solidarnosti

Naslednja izjava, ki jo je podpisalo 170 akademikov z osmih nizozemskih univerz, je bila zelo prisotna v nizozemskih medijih in je postala izhodišče za razpravo o tem, kako se pri načrtovanju prihodnosti izogniti ponovitvi preteklih napak.

Covid-19 je pretresel svet. Medtem ko mnogi v vitalnih poklicih delajo dan in noč, da bi oskrbeli bolne in ustavili nadaljnje širjenje okužb, je pripeljal že do izgube ali opustošenja neštetih življenj. Osebne in družbene izgube ter boj za njihovo zaustavitev, zahtevajo naše nenehno spoštovanje in podporo. Hkrati pa je pomembno na to pandemijo gledati v zgodovinskem kontekstu, da se na ta način, ko načrtujemo prihodnost, izognemo ponavljanju napak iz preteklosti.

Dejstvo, da je Covid-19 že imel tako velik vpliv na ekonomijo, med drugim izhaja iz modela ekonomskega razvoja, ki je globalno prevladoval v zadnjih 30 letih. Ta model, navkljub neštetim ekološkim težavam in vse večjim neenakostim, ki jih ustvarja, zahteva nenehno naraščajoče kroženje blaga in ljudi.

V zadnjih nekaj tednih so bile slabosti neoliberalnega stroja rasti boleče izpostavljene. Med drugimi smo lahko videli: velika podjetja, ki zaprošajo za takojšnjo državno podporo, takoj ko povpraševanje že za kratek čas upade; izgubljanje negotovih delovnih mest ali pošiljanje delavcev na prisilno čakanje; in nadaljnjo obremenjevanje že sicer nezadostno financiranih zdravstvenih sistemov. Ljudje, ki so se še nedavno borili z vlado v svojih prizadevanjih za priznanje in dostojne plače, zdaj veljajo za »vitalne poklice« v zdravstvu, oskrbi starejših, javnem prevozu in izobraževanju.

Nadaljnja šibkost trenutnega sistema, ki pa še ni prisotna v razpravah o pandemiji, je povezava med ekonomskim razvojem, izgubo biotske raznovrstnosti in pomembnimi funkcijami ekosistema ter možnostjo, da se bolezni, kot je Covid-19, širijo med ljudmi. To so smrtonosne povezave, ki bi se lahko še zaostrile. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je že ocenila, da v svetu zaradi onesnaženega zraka vsako leto umre 4,2 milijona ljudi in da bi naj vpliv podnebnih sprememb med letoma 2030 in 2050 povzročil še 250 000 dodatnih smrti na leto. Strokovnjaki opozarjajo, da so z nadaljnjo hudo degradacijo ekosistemov –  scenarij, ki ga je v trenutnem ekonomskem modelu treba pričakovati – možnosti za nadaljnje in še močnejše izbruhe virusov ob že znanih katastrofah, zelo realne.

Vse to zahteva drastično in celostno ukrepanje, zato je ključno, da za svet po Covid-19 začnemo načrtovati čim prej. Čeprav so se v krizi pojavili nekateri kratkoročni pozitivni socialni in okoljski učinki – kot na primer podpora skupnosti, lokalno organiziranje in solidarnost, manj onesnaževanja in emisij toplogrednih plinov – bodo te spremembe, brez usklajenih prizadevanj za širše politične in gospodarske spremembe, le začasne in marginalizirane. Zato je treba predvideti, kako bi lahko ta trenutna situacija privedla do bolj trajnostne, poštene, pravične, zdrave in prožne oblike (ekonomskega) razvoja; takšne, ki prepoznava strukturno nezdrave pritiske neoliberalnega modela na ljudi in okolje ter ki vzpostavlja politike in politične strategije za doseganje smiselnih, trajnostnih in pravičnih sprememb.

Ta kratek manifest, ki ga je podpisalo 162 nizozemskih znanstvenikov, ki delujejo na področjih problematik okoli razvoja, poskuša povzemati to, kar na osnovi naših skupnih raziskav in pisanja vemo, da so kritične in uspešne politične strategije za napredovanje med krizo in po njej.

Predlagamo pet ključnih predlogov politik za razvojni model po Covid-19, ki jih je vse mogoče izvesti takoj in ohraniti tudi po tem, ko se bo ta aktualna kriza umaknila:

  1. odmik od razvoja, ki se osredotoča na skupno rast BDP-ja, da se razlikuje med sektorji, ki lahko rastejo in potrebujejo naložbe (tako imenovani kritični javni sektorji in področja čiste energije, izobraževanja, zdravstva in drugega) ter sektorji, ki zaradi svoje temeljne nevzdržnosti ali vloge pri nenehni in prekomerni potrošnji (zlasti v zasebnih sektorjih nafte, plina, rudarstva, oglaševanja in podobno) potrebujejo korenito odrast (degrow);
  1. ekonomski okvir, ki je osredotočen na redistribucijo, ki vzpostavlja univerzalni temeljni dohodek (UTD), ki je utemeljen v univerzalnem sistemu socialne politike, močni progresivni obdavčitvi dohodkov, dobičkov in bogastva, zmanjševanju delovnega časa in delitvi delovnih mest ter ki priznava skrbstvenemu delu in osnovnim javnim storitvam, kot so zdravstvo in izobraževanje, njihovo intrinzično vrednost;
  1. agrikulturna preobrazba v regenerativno kmetijstvo, ki temelji na ohranjanju biotske raznovrstnosti, trajnostni in v glavnem lokalni ter vegetarijanski proizvodnji hrane, kot tudi poštenih agrikulturnih pogojih zaposlovanja in plač;
  1. zmanjšanje potrošnje in potovanj z drastičnim premikom od razkošne in potratne potrošnje ter potovanj k osnovni, neizogibni, trajnostni in zadovoljujoči potrošnji in potovanjem;
  1. odpis dolga, zlasti delavcem in lastnikom malih podjetij ter državam globalnega juga (tako s strani bogatejših držav, kot mednarodnih finančnih institucij).

Kot akademiki smo prepričani, da bo ta politična vizija vodila k bolj trajnostnim, enakovrednim in raznolikim družbam, ki temeljijo na mednarodni solidarnosti, in takšnim družbam, ki bodo lahko bolje preprečile in se soočale s prihodnjimi šoki in pandemijami. Za nas vprašanje ni več, ali moramo te strategije začeti izvajati, ampak kako jih uresničiti. Ko prepoznavamo tiste skupine, ki jih je ta kriza na Nizozemskem in širše najbolj prizadela, smo lahko do njih s tem, da smo proaktivni v zagotavljanju, da bo prihodnja kriza veliko manj huda, da bo povzročila veliko manj trpljenja ali se sploh ne bo zgodila, vsaj so določene mere pravičnejši.

Predvsem pa moramo delati na teh pozitivnih vizijah, da bi preprečili odzive »kapitalizma katastrof« (disaster capitalist), katerega cilj je (še) več dobičkov na plečih bede drugih in krepiti tiste politike, ki so pripeljale do nevzdržnosti planeta. Skupaj z mnogimi drugimi skupnostmi na Nizozemskem in po vsem svetu, verjamemo, da je to pravi čas za takšno pozitivno in pomenljivo vizijo. Pozivamo politike, oblikovalce politik in širšo javnost, da se, raje prej kot kasneje, pričnejo organizirati za njeno implementacijo.

Kolektiv

Vir: http://www.europe-solidaire.org/spip.php?article53045

Enačba tovarne sovraštva

V zadnjih tednih se je v javnosti spet odprlo vprašanje madžarskih tovarn sovraštva, ki v slovenskem medijskem prostoru že več let širijo sovraštvo, laži, propagando in neumnost.

Povečana izpostavljenost tega problema je botrovala dvema dejstvoma. Dejstvu, da so mediji ponovno objavili stare ugotovitve o problematičnemu financiranju propagandističnih portalov in mu dodali nove informacije ter dejstvu, da so se o teh informacijah izrekli tuji politiki.

Glede na to, da na problem propagandističnih medijev v Sloveniji opozarjam od septembra 2018, naj podčrtam nekaj tematik, ki se jih v tem novem pogrevanju starih informacij mediji in javnost načrtno ali ponesreči izogibajo.

Nadaljevanje na: https://www.dsavic.net/2020/02/15/enacba-tovarne-sovrastva/

Domen Savič