Tagged: Potrošništvo

Vaš življenjski slog je bil v naprej določen

Pravi razlog za štirideseturni delovni teden

No, pa sem ponovno v svetu dela. Našel sem si dobro plačano inženirsko službo in življenje se po devetih mesecih potovanja končno vrača v normalne okvirje.

Ker sem, ko sem potoval, živel precej drugačen življenjski slog, je ta nenaden prehod nazaj na običajni osemurni dnevni delovni ritem, razkril nekaj o njem, kar sem prej spregledal.

Od trenutka, ko so mi ponudili službo, sem z denarjem začel ravnati veliko bolj brezskrbno. Ne povsem brezumno, samo nekoliko hitreje izvlečem denarnico. Na primer, ponovno si kupujem drago kavo, čeprav niti približno ni tako dobra, kot je bila tista na Novi Zelandiji, in čeprav ne vključuje izkušnje, da bi jo lahko popil na sončni terasi. Ko sem potoval, so bili tovrstni nakupi manj impulzivni in sem v njih bolj užival.

Ne govorim o velikih, ekstravagantnih nakupih. Govorim o majhnih, priložnostnih in naključnih izdatkih za stvari, ki v resnici mojemu življenju ne dodajajo kakšne vrednosti. In še kakšna dva tedna dejansko sploh ne bom dobil plače.

Ko pogledam nazaj, lahko ugotovim, da ko sem imel dobro službo, sem to vedno počel – ko sem bil poln denarja, sem na veliko trošil. Po tem, ko sem devet mesecev živel z nahrbtnikom in brez dohodka, se tega fenomena, ko se pojavi, nekoliko bolj zavedam.

Predvidevam, da to počnem, ker menim, da sem zdaj, ko sem ponovno dobro plačan strokovnjak, ponovno pridobil določen status, kar mi očitno daje pravico do določene stopnje potratnosti. Obstaja nenavaden občutek moči, ki ga pridobiš, ko lahko brez vsakega kritičnega premisleka pustiš za seboj nekaj dvajsetakov. Če veš, da se ti bo ta denar hitro povrnil, ti ta moč denarja daje dober občutek.

Kar počnem, sploh ni tako nenavadno. Zdi se, da to počnejo tudi vsi drugi. Pravzaprav mislim, da sem se, potem, ko sem nekaj časa preživel stran od nje, samo vrnil v normalno potrošniško miselnost.

Eno od najbolj presenetljivih odkritij, na katero sem naletel med svojim potovanjem, je bilo, da sem tekom potovanja po tujih deželah (vključno z državami, ki so bile dražje od Kanade) na mesec zapravil veliko manj denarja kot v času, ki sem ga v službi preživel doma. Imel sem veliko več prostega časa, obiskal sem nekatere najlepših krajev na svetu, levo in desno sem se srečeval z novimi ljudmi, bil sem pomirjen in miroljuben ter sem se tudi drugače imel nepozabno, in nekako me je vse to stalo veliko manj, kot moj ponižni osemurni delovni življenjski slog, tukaj v enem od najcenejših mest v Kanadi.

Zdi se, da sem, ko sem potoval, za svoj denar dobil veliko več. Zakaj?

Kultura nepotrebnega

Tukaj na zahodu življenjski slog nepotrebnega trošenja poslovni interesi gojijo in negujejo namenoma. Podjetja različnih industrij imajo veliki interes, da smo ljudje nagnjena k nepremišljenemu ravnanju s svojim denarjem. Kadarkoli je to le mogoče, si prizadevajo spodbujati navade ljudi po priložnostni ali nebistveni porabi.

V dokumentarnem filmu The Corporation (2003), je psihologinja za trženje govorila o eni od metod, ki jih uporablja, da bi povečala prodajo. Njeni sodelavci so izvedli študijo o učinku otroškega »gnjavljenja« na verjetnost, da bodo starši svojemu otroku kupili igračo. Ugotovili so, da se od 20% do 40% nakupov igrač ne bi zgodilo, če otrok svojim staršem ne bi »gnjavil«. Prav tako ne bi prišlo do vsakega četrtega obiska tematskega parka. Te študije so uporabili za neposredno trženje svojih izdelkov otrokom in jih pri tem spodbujali, da za nakup svojim staršem »gnjavijo«.

Samo ta marketinška kampanja predstavlja več milijonov dolarjev, ki so bili porabljeni, ker je bilo povpraševanje ustvarjeno popolnoma umetno.

»Potrošnike lahko manipulirate, da si želijo in zato tudi kupijo vaše izdelke. To je igra.« Lucy Hughes, soavtorica »The Nag Factor« (Faktorja gnjavljenja)

To je samo majhen primer nečesa, kar se dogaja že zelo dolgo. Velika podjetja niso svojih milijonov zaslužila, ker so iskreno promovirala vrline svojih izdelkov, ustvarila so jih tako, da so ustvarila kulturo več sto milijonov ljudi, ki kupujejo veliko več, kot potrebujejo in ki poskušajo svoje nezadovoljstvo pregnati z denarjem.

Stvari kupujemo, da se razvedrimo, da tekmujemo s svojimi sosedi, da izpolnimo svoje otroške vizije o tem, kakšno bo naše odraslo življenje, da svetu kažemo svoj status in zaradi veliko drugih psiholoških razlogov, ki imajo zelo malo opraviti s tem, kako uporaben je v resnici izdelek. Koliko stvari imate v vaši kleti ali garaži, ki jih v preteklem letu sploh niste uporabili?

Resničen razlog za štirideseturni delovni teden

Ultimativno orodje korporacij, da ohranjajo tovrstno kulturo, je razvoj 40-urnega delovnega tedna, kot običajnega načina življenja. V teh delovnih pogojih morajo ljudje izgraditi svoje življenje ob večerih in ob vikendih. Ta ureditev nas dela naravno bolj nagnjene k večjemu zapravljanju za razvedrilo in udobje, ker je naš prosti čas tako omejen.

Le nekaj dni sem nazaj na delu in vendar že opažam, da hitro iz svojega življenja opuščam bolj zdrave dejavnosti kot so: hoja, telovadba, branje, meditacija in dodatno pisanje.

Ena najbolj očitnih podobnosti med temi dejavnostmi je, da stanejo malo ali nič denarja, vendar zanje potrebujemo čas.

Nenadoma imam veliko več denarja in veliko manj časa, kar pomeni, da imam veliko več skupnega s tipičnim delovnim Severnoameričanom, kot sem imel še pred nekaj meseci. Ko sem bil v tujini, ne bi dvakrat premišljeval o tem, da bi dan preživel med sprehajanjem po narodnem parku ali da bi nekaj ur prebiral knjigo na plaži. Zdaj se kaj takšnega zdi, da ne pride v poštev. Če bi počel eno ali drugo, bi mi to med vikendom vzelo večino dragocenega časa!

Zadnja stvar, ki si jo želim početi, ko pridem domov z dela je, da še telovadim. To je tudi zadnja stvar, ki si jo želim početi po večerji, ali pred spanjem, ali takoj po tem, ko se zbudim; in to je resnično tudi ves čas, ki ga med vikendom sploh imam na voljo.

To se zdi problem s preprosto rešitvijo: delajte manj, da bi lahko imeli več prostega časa. Sam sem sebi že dokazal, da lahko živim izpolnjujoč življenjski slog z manj, kot dobim zdaj. Na žalost je to v moji industriji in v večini drugih, skoraj nemogoče. Ali delaš 40-ur in več, ali ne delaš. Moje stranke in pogodbeniki so vsi trdno zasidrani v kulturi standardnega delavnega dne, zato ne bi bilo praktično, če bi jih prosil, da od me po 13. uri ne zahtevajo ničesar več, čeprav bi v kaj takega morda lahko prepričal svojega delodajalca.

Osemurni delovni dan se je razvil v 19. stoletju med industrijsko revolucijo v Veliki Britaniji, kot oddih za tovarniške delavce, ki so bili pred tem izkoriščani v 14 ali 16 urnem delovnem dnevu.

Z napredkom tehnologije in delovnih metod, so bili delavci v vseh industrijah sposobni proizvajati veliko več vrednosti v krajšem času. Mislili bi si, da bo to vodilo do krajšega delovnega dne.

Toda 8-urni delovni dan je za velika podjetja preveč donosen, ne zaradi dela, ki ga ljudje v teh osmih urah opravijo (povprečni pisarniški delavec v 8 urah opravi manj kot tri ure dejanskega dela), ampak zato, ker ta omogoča takšno nakupov željno javnost. Omejevanje prostega časa pomeni, da ljudje plačujejo veliko več za udobje, razne zadovoljitve in kakšne druge sprostitve, ki jih lahko kupijo. To jih zadržuje pri gledanju televizije in njenih oglasov. To jih zunaj dela zadržuje tudi v neambicioznosti.

Zapeljali so nas v kulturo, ki je zasnovana tako, da nas pušča utrujene, lačne razvajanja in zaradi katere smo pripravljeni plačati veliko za udobje in zabavo, in kar je najpomembneje, zaradi nje smo še vedno nezadovoljni z našimi življenji, zato si še naprej želimo stvari, ki jih nimamo. Tako veliko kupujemo, ker se nam še vedno zdi, da nekaj manjka.

Zahodne ekonomije, zlasti ta v ZDA, so bile zelo preračunljivo zgrajene na temelju zadovoljevanja, odvisnosti in nepotrebne porabe. Trošimo, da se razvedrimo, da se nagradimo, da proslavimo, da tako rešujemo probleme, da dvignemo svoj status in da ublažimo dolgčas.

Si lahko predstavljate kaj bi se zgodilo, če bi vsa Amerika nehala kupovati toliko nepotrebne krame, ki našim življenjem ne dodaja veliko trajne vrednosti?

Ekonomija bi propadla in si nikoli več ne bi opomogla.

Vsi ameriški problemi, o katerih se veliko piše, vključno z debelostjo, depresijo, onesnaženjem in korupcijo, so cena ustvarjanja in vzdrževanja trilijone dolarjev vredne ekonomije. Da bi bila ekonomija »zdrava«, mora Amerika ostati nezdrava. Zdravi, srečni ljudje nimajo občutka, da bi potrebovali veliko tega, česar še nimajo, kar pomeni, da ne kupujejo veliko ropotije, ne potrebujejo toliko zabave in zaradi tega tudi ne gledajo veliko oglasov.

Kultura osemurnega delovnega dne je najmočnejše orodje velikih podjetij, da ohranjajo ljudi v tem nenehnem stanju nezadovoljstva, v katerem je odgovor na vsako težavo, da nekaj kupimo.

Mogoče ste že slišali za Parkinsonov zakon. Pogosto se uporablja v povezavi s porabo časa: več časa kot vam je na voljo, da nekaj naredite, več časa boste za to potrebovali. Presenetljivo je, koliko lahko narediš v dvajsetih minutah, če je teh dvajset minut ves čas, ki ti je na voljo. Če pa imaš na voljo celo popoldne, bo verjetno vse skupaj trajalo veliko dlje.

Večina nas na ta način obravnava tudi denar. Več kot zaslužimo, več zapravimo. Ne gre za to, da moramo nenadoma kupiti več samo zato, ker več zaslužimo, ampak gre samo za to, da lahko, zato to tudi počnemo. Pravzaprav se nam je zelo težko izogniti povečanju življenjskega standarda (ali pa vsaj naši stopnji porabe) vsakič, ko dobimo višjo plačo.

Ne mislim, da se moramo odpovedati celotnemu grdemu sistemu, iti živeti v gozd in se pretvarjati, da smo gluhonemi, kot je pogosto sanjaril glavni junak Varuha v rži, Holden Caulfield. Vsekakor pa bi nam bilo veliko bolje, če bi dobro razumeli, kaj si veliki komercialni interesi za nas resnično želijo da smo. Že desetletja se trudijo ustvariti milijone idealnih potrošnikov, in to jim je tudi uspelo. Razen, če ste v sistemu kakšna anomalija, je bil vaš življenjski slog že v naprej določen.

Popoln potrošnik je nezadovoljen, vendar upa, nezainteresiran je za resen osebni razvoj, zelo prilagojen na televizijo, dela s polnim delovnim časom, zasluži določen spodoben znesek, v prostem času pa se vdaja užitkom in se tako nekako prebija.

Ste to vi?

Pred dvema tednoma bi dejal ne, to nisem jaz, toda če bodo vsi moji tedni podobni minulemu, potem bo to samo moja pobožna želja.

David Cain   

Vir: https://www.filmsforaction.org/news/your-lifestyle-has-already-been-designed/

Napotili:
http://zofijini.net/koticek_komercializiacija/
https://www.raptitude.com

Advertisements

Kako oglaševalci nadzirajo naše misli

Tehnika vdiranja v naše možgane temelji na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije

Če bi živeli pred 500 leti, bi bil naš pogled na svet povsem drugačen, posledično bi tudi naše odločitve bile povsem drugačne. Kdo oziroma kaj torej vpliva na naše odločitve? So res povsem naše? Na naše misli vpliva družbeno okolje, zlasti prepričanja, ki nam jih posredujejo tisti, ki imajo moč. Včasih so to bili monarhi, aristokrati, verski voditelji. Danes pa nam koncerni, milijarderji in mediji sporočajo, kaj naj mislimo. Ljudje smo etične in intelektualne gobe, kar pomeni, da v naše dobro in slabo podzavestno vpijamo vplive, ki nas obkrožajo, v Guardianu piše George Monbiot.

Predstava, da sami oblikujemo svoje misli, je ideja, ki bi bila pred petsto leti večini ljudi tuja. To ne pomeni, da nismo sposobni oblikovati neodvisnih misli, ampak to, da neodvisno razmišljanje od nas zahteva, da zavestno plavamo proti družbenemu toku, ki nas usmerja, ne da bi se tega večinoma zavedali. Plavanje proti toku pa zahteva (pre)veliko napora.

Tudi pri majhnih odločitvah, ki jih sprejemamo, smo ves čas tarča vplivov, nekatere vidimo, nekaterih ne. In obstaja velikanska industrija, ki hoče odločati namesto nas. Njene tehnike so vsako leto bolj izpopolnjene, saj temeljijo na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije. Ta industrija se imenuje oglaševanje. Vsak mesec izide nova knjiga z nasveti, kako je mogoče z nevromarketingom prepričati vsakogar, kadar koli in kjer koli. Čeprav so mnoge obljube v teh knjigah pretiravanje, opisujejo disciplino, ki hitro prodira v naše možgane in otežuje neodvisno razmišljanje. Vedno bolj izpopolnjeno oglaševanje je usklajeno z digitalnimi tehnologijami, z namenom ukiniti avtonomijo.

Otroški psiholog Richard Freed je marca lani pojasnil, kako pri razvoju družbenih medijev, računalniških igric in telefonov, ki povzročajo odvisnost, uporabljajo psihološke raziskave. Navedel je izjavo enega od tehnologov, da v armaturne plošče lahko vgradijo gumbe, s katerimi dosežejo, da na tisoče ljudi po svetu, ne da bi se tega zavedali, spremeni vedenje, dobi nov značaj. George Monbiot pojasnjuje, da je namen tega vdora v možgane oblikovati učinkovite platforme za oglaševanje.

Iz dokumentov, ki so prišli v javnost, je Facebook v sodelovanju z oglaševalcem  naredil raziskavo, kdaj so najstniki med uporabo tega omrežja negotovi, se počutijo ničvredni ali so v stresu. To je trenutek, da se jim pokaže ciljni oglas. Facebook seveda zavrača trditve, da “ponuja orodja za iskanje ljudi na podlagi njihovega čustvenega stanja”.

Komercialna podjetja poskušajo uporabljati vse zakonsko dovoljenje trike. Družba, ki jo zastopa vlada, jih lahko zaustavi z zakonodajo, ki je zdaj še ni. A bolj kot to Monbiota moti, da so univerze pripravljene izvajati raziskave, ki pomagajo oglaševalcem vdirati v naše možgane. Ideal razsvetljenstva, za katerega vse univerze pravijo, da je njihovo vodilo, pravi, da mora vsak razmišljati sam. Zakaj imajo potem oddelke, kjer raziskovalci iščejo nove poti za blokado možnosti za lastno razmišljanje?

Georg Monbiot to vprašanje postavlja zato, ker ga je osupnila raziskava, ki so jo naredili akademiki z javnih univerz na Nizozemskem in v ZDA. Njegov namen je povsem v nasprotju z javnim interesom, saj so raziskovali “različne poti, s katerimi se potrošniki branijo oglaševanja, in taktike, s katerimi se je mogoče boriti proti temu odporu ali se mu izogniti”. Njihova rešitev je, da je treba ljudi zasuti z dovolj oglasi, da se njihove zmogljivosti za razmišljanje izčrpajo, uničiti je treba sposobnosti za razmišljanje. To še zdaleč ni edini tak znanstveni dokument, Monbiot jih je našel cel kup.

Med njimi je recimo študija, kako dvomljivce prepričati, da verjamejo trditvam podjetja, da se obnaša družbeno odgovorno, še posebej, če so te trditve v nasprotju z njegovo dejavnostjo. Očiten primer takšnega podjetja je naftni koncern ExxonMobil, ki skuša prepričati ljudi, da skrbi za okolje, ker raziskuje možnosti za pridobivanje goriv iz alg, da bi lahko v prihodnosti zmanjšali izpuste CO2, ob tem pa vsak dan načrpa nove milijone sodov nafte. George Monbiot je upal, da bodo raziskovalci predlagali, da mora podjetje spremeniti svoje ravnanje. Namesto tega predlagajo, kako je mogoče »minimalizirati dvome deležnikov« s pametno kombinacijo fotografij in izjav.

V eni od študij raziskovalci obravnavajo oglaševanje, ki učinkuje na podlagi sindroma strahu, da bi nekaj zamudili (Fear of missing out). Ena od taktik, ki jih predlagajo raziskovalci, je spodbujanje strahu pred izgubo priložnosti med in po odločitvi za nakup. Tako ljudje postanejo bolj dovzetni za nove enake oglase.

George Monbiot priznava, da tudi sam dela na področju, ki večino prihodkov dobi prek oglasov. Ker pa je oglaševanje eden od temeljev gospodarstva, katerega cilj je neskončna rast, ga je treba postaviti pod vprašaj. Med tistimi, ki bi to morali narediti, bi morale biti prve v vrsti univerze in akademske družbe, katerih naloga je postavljati in ohranjati etične standarde. Če one ne zmorejo plavati proti toku, kdo potem lahko, svojo kolumno zaključuje Monbiot.

Darja Kocbek

Vir: https://www.mladina.si/188906/kako-oglasevalci-nadzirajo-nase-misli

Napotilo:
https://www.theguardian.com/commentisfree/2018/dec/31/advertising-academia-controlling-thoughts-universities

Siti božiča, še preden nastopi

Božič je praznik, ki ima vsebino: družino, odnose. Če smo odločeni vztrajati pri tej vsebini, smo bolj varni tudi pred decembrsko potrošniško mrzlico.

Tako daleč še nismo, da bi ustanavljali združenja “sovražim veseli december”; predvsem v anglosaksonskem svetu imajo te sorte klubi že dolgo brado. No, če malo prebrskate forume na spletu, postane jasno, da je ljudi, ki pišejo, da bi “najraje prespali december z vsemi prazniki vred in se zbudili sredi januarja”, presenetljivo veliko. Posebna zgodba so osamljeni; osamljenost zna med prazniki, ko je “zaukazano” veselje in “srečno”, še posebej silovito načeti duše, toda zakaj se čutijo “izpraznjene” tudi mnogi ljudje, ki niso sami?

Andreja Tasič, psihoterapevtka, o tem: “Prazniki, sploh družinski, so ena taka sladko-grenka zadeva. Nadvse se jih veselimo, a ko se približujejo, nas lahko z vsakim dnem, ki je bliže, grabi tesnoba, ki nas stiska v prsih, a je ne znamo poimenovati … In tako je skorajda pri večini ljudi. Pravzaprav pa bi se morali vprašati, ali se sploh še znamo veseliti ali pa smo podlegli toku, ki nas nosi k temu, da je vse težko, če ne že grozno, vse brez zveze, če ne že kar čisto prazno … Sladko-grenka zadeva, ker se prav med prazniki večkrat razvijejo konflikti med ljudmi, med katerimi ni pravih odnosov. Odnosov pa se ne da izboljševati z darili.”

Vztrajati pri vsebini

Med najpogostejšimi tožbami – tudi tistih, ki celo na sveti predvečer norijo po trgovinah – je, da je postal praznik, ki je v temeljnem sporočilu praznik medsebojnih odnosov, popolnoma potrošniški.

“In raztegnil se je praktično skozi cela dva meseca. V času moje mladosti božič še niti ni bil dela prost dan. Prihitela sem iz šole, bila je že tema in šele takrat smo začeli okraševati drevesce, pogrinjati mizo. In tudi če sta se starša kdaj skregala, tako kot se pač vsi, se je vedelo, da bo to večer, ko bomo drug z drugim prijazni, igrivi, ko se bomo šalili in čvekali. In zelo jasno se spominjam občutja ljubezni, topline, pripadnosti, hrepenenja – leto se izteka in v zraku je možnost, da se rodi nekaj novega, luč premaguje temo, dobro premaguje zlo …”

Več ali manj se vsi spominjamo teh občutij, pravi Tasičeva, verni in neverni, ker je božič praznik, ki ima vsebino: družino, odnose. Če smo odločeni vztrajati pri tej vsebini, smo lahko bolj varni tudi pred decembrsko potrošniško mrzlico.

“Ko danes javkamo čez komercializacijo praznika, pozabljamo, da smo sami aktivni del tega pojava. Brez naše čezmernosti in triumfa črednega nagona pri decembrskem nakupovanju, žuranju, prenajedanju, bi bili ponudba in seveda tudi dobiček v trgovinah v pametnih mejah. Vsak od nas ima vpliv na to, kaj bo sam naredil, kako bo živel.”

Živimo po nareku kapitalizma, kar je pri praznikih tako očitno. Potrošništvo pa ne oddaljuje ljudi samo od vsebin praznikov, oddaljuje tudi ljudi med seboj. Znanstveniki so izračunali, da v potrošniški družbi dobi vsak posameznik dnevno osem do devet tisoč informacij, ki spodbujajo nakupovanje, v prazničnih dneh se to število potroji. Ko “oddelamo” december in “ponovoletne popuste”, je pred vrati valentinovo, potem pust in velika noč. Med prvomajskimi prazniki je treba imeti “hudo dobro zgodbo” vsaj s kakšnim potovanjem, sledi dopustniška “industrija”, kmalu pa že noč čarovnic, dan spomina na mrtve in – krog se je zavrtel. Potrošniški kralj med prazniki, tisti, ki najbolj odpira denarnice, je prav božič. Raztegnjenost božičnega vzdušja na “veseli december” nam ukrade pravo občutje praznika, ker smo zasičeni z njim, še preden nastopi.

“Pri tem pa brez pomislekov ‘odkupimo’ celo tako absurdne ponudbe, kot sta denimo noč čarovnic in nakupovalni črni petek. Koliko ljudi pa je ob dnevu reformacije ‘nalimalo’ na facebook kaj o Trubarju, o prvi pisani slovenski besedi? Ne, tam je mrgolelo fotografij izrezljanih buč in čarovnic. Silno spretno nam trgovci ‘nastavljajo’ zanke, mi pa še kar padamo na trik, da nam stvari, ki so na prodaj, lahko prinesejo boljše življenje, več zadovoljstva, več sreče, in postajamo pravi nakupovalni upognjenci … Ampak stika s seboj, ki je alfa in omega odnosov in kakovostnega življenja, se ne da najti v nakupovalnem centru.”

Najbližja prijateljica depresije

Izguba stika s samim seboj je kriva, da je tudi osamljenosti, te najbližje prijateljice depresije, vse več, pravi Andreja Tasič. Ne tiste situacijske osamljenosti, pogojene z odsotnostjo ljudi okrog sebe, ko denimo odidejo otroci, ko umre zakonec, ob ločitvah …, ampak osamljenosti sredi “arene življenja”. “Vedno več ljudi ne zmore ali ne zna vzpostaviti odkritega pogovora s samim seboj o tem, kaj je zame najpomembnejše, kaj me teži, kako rešujem težave, kaj postavljam na vrh prioritet? Ne zna niti najti jezika, ki bi opisal, kaj čutim in si dovolim čutiti, kdo sem … Z vsemi plusi in minusi. Čustva so zato, da jih čutimo, ne da se jim izogibamo, četudi gre za žalost, razočaranje, jezo … Kaj mi govori telo? Mi govori, da sem v ravnovesju, umirjenosti, ali govori o vznemirjenosti? Ker nekaj drži kot pribito: Če si znotraj sebe osamljen, te nihče ne more narediti manj osamljenega. Če ne vem, kdo sem, je partner idealen krivec za vse, kar se v meni dogaja. Ko si osamljen v sebi, kar je vedno večji problem človeštva, je prepad med tem, kar čutiš, in diktatom veseljaškega in hrupnega decembra, najširši in prinaša največ tesnobe. Ker se v sebi ne počutiš ne praznično, ne srečno, okolici pa prodajaš lažni jaz, kar je naporno.”

Prepad še širi do absurda dodelana podoba božiča v medijih, pravi naša sogovornica. Naj se zdijo reklame in božični filmi še tako osladno prirejeni, počasi narahljajo podobe ljudi, ki so videti srečni in zadovoljni, ki zmeraj najdejo prave besede, podobe prijateljev, ki te ne pustijo na cedilu, domov, ki so kot iz škatlice, ljubečih partnerjev in vzornih otrok. In tako smo še malo bolj obremenjeni, še malo bolj nezadovoljni, razdraženi in negotovi in po malem zavistni – idealna tarča za trgovce, ki ne prodajajo le produktov, pač pa hkrati z njim iluzije samopotrditve, samospoštovanja, socialnega statusa, življenjske izkušnje … Ko pričakovanja niso uresničena, sledi praznina, nejevolja, a tovrstno nezadovoljstvo obeta postati ozdravljivo z novo željo, novim nakupom. In vse se ponovi.

Zunaj koncepta veselega decembra

Kaj zdaj? “Kar osmišlja življenje, so odnosi,” pravi Andreja Tasič. “Pri tem je treba imeti v mislih, da moraš imeti najprej dober odnos sam s seboj, da ga boš lahko imel tudi do partnerja, otrok, staršev, sodelavcev … Do vseh skratka, ki so v življenju zate pomembni. In te poti do sebe ne more namesto tebe prehoditi nihče drug. Najprej pa so potrebni odločitev, jasna namera in osredotočenost. Potrebna je kar dobra mera kondicije, da se začneš poslušati in graditi odnos s seboj vse do takrat, ko začutiš v sebi umirjenost in pomirjenost z vsem, kar si, tudi s tisto svojo platjo, ki ti ni všeč. Nismo popolna bitja, smo pa celostna: narejeni iz svetlobe in tudi iz teme. Samo takrat, ko izhajaš iz sebe, lahko gradiš svoj osebni razvoj, s tem pa spreminjaš vzorce svojega vedenja, izbir in razmišljanj. Hrepenimo po odnosih, a ni bolj pomembnega odnosa, kot je odnos s seboj. Ker če ne pripadam sebi, ne morem pripadati nikomur drugemu.”

Ko se lahko toplo zavlečemo v svojo notranjo umiritev, nas bo tudi kapital težko vlekel za nos. Ne, to ni poziv, da bi si prepovedali nakupe daril, le zdravo kmečko pamet je treba vklopiti in ustvariti hierarhijo vsebin prazničnih dni, pravi naša sogovornica.

“Takrat je tudi veselje lahko pristno, takrat se lahko daš in sprejemaš. In takrat se lahko tudi odločaš, kako preživeti praznike in si lahko celo sam, če si to želiš, ker ne podlegaš obrazcu, da je človek, ki je sam za praznike, zunaj koncepta veselega decembra. Poznam ljudi, ki so silvestrski večer preživeli sami ob gledanju filmov, denimo, pa so bili bolj zadovoljni in srečni kot marsikdo, ki je na facebook prilepil svoje veliko silvestrovanje na Karibih.”

Triki za večjo prodajo

Da lahko nakupe obdržimo v razumnih mejah, je dobro poznati trike trgovcev, ki vas pripravijo do tega, da zapravite več, kot ste nameravali. O tem je bilo narejenih veliko raziskav.

Najbrž ni večjega trgovskega centra, ki ne bi imel v tem času božične “pravljične dežele” za otroke. Otroci so namreč pomemben odločevalec pri nakupih in jih je torej treba privabiti. Starši se v tem času težko uprejo, ko otrok želi novo igračo, obleko, športni rekvizit …, čeprav vedo, da tega ne potrebuje. Izračunali so, da starš, ki ga spremlja otrok, porabi za 26 odstotkov več denarja, kot bi ga sicer.

V tem času v trgovinah diši po cimetu in vaniliji; to so vonji, ki spominjajo na toplino in učinkovito zmehčajo trden namen, koliko bomo zapravili. Predvsem vanilija ima velik vpliv na ženske, kažejo raziskave. Tudi božična glasba se v trgovskih centrih ne vrti kar tako, ampak zato, ker smo kupci ob zvokih melodij pripravljeni zapraviti več.

V trgovinah z živili je na dosegu rok največ tistih proizvodov, ki jih ne potrebujete. Predmete, ki prinašajo največ dobička, najdete na policah v višini oči, ravno tako tiste produkte, za katere trgovci želijo, da pritegnejo otroke, postavijo v višino njihovih oči. Najcenejši izdelki nikoli niso tam, kjer jih najlažje opazite. Najpogosteje prodajani so na koncu prodajalne, da morate mimo vseh polic. Ogromni nakupovalni vozički so takšni z namenom: tudi če ste kupili čisto dovolj, se kupljeno v njih tako izgubi, da imate občutek, kako niste skoraj nič kupili.

Pomembno vlogo pri odločanju o nakupu ima tudi svetloba, saj so primerno osvetljeni predmeti videti privlačnejši, kot dejansko so. Dokazano je, da vijolična svetloba spominja na razkošje, zato spodbuja k nakupu, modra pa vliva zaupanje v trgovce.

Božični blues

Zanikanje “veselega decembra” je psihiatrom znan pojav. Pri nas se govori o “božičnih depresivnih občutjih”, ki so nevrotično-situacijska, v tujini pa je uveljavljen izraz Christmas Blues. Ljudje primerjajo svoja čustva s tem, kar predpostavljajo, da občutijo drugi, in se pogosto počutijo kot outsiderji. Na pojav božičnega bluesa vplivata tudi strah in sram, da zaradi pomanjkanja denarja ne bodo zmogli kupiti dovolj “primernih” daril. Eden pomembnih sprožilcev teh občutij je osamljenost, še posebej pri starejših ljudeh. Tudi pri nas se v decembru poveča število klicev “v sili” na SOS telefonske številke.

V krizni situaciji se znajdejo tudi mladi pari, ki bi radi preživeli praznike v okviru svoje nove družine, na koncu pa morajo slalomirati med obojimi starimi starši. Še toliko težje je pri ločenih parih, katerih otroci imajo tri “garniture” starih staršev, in je treba uskladiti obiske. Mnogi ljudje zapadejo v depresivna občutja zaradi vremena. Človek je namreč tudi simbolno bitje, zato ga dolgotrajna vremenska sivina “zdela” tudi na čustveni ravni. Bolj ko je človek sugestibilen, slabše se bo počutil.

Predvsem pri ženskah pa je sprožilec depresivnih občutij lahko obremenjenost z nakupi daril in živil; vsekakor nosijo pri pripravah na praznično družinsko srečanje večje breme kot moški.

Glorija Lorenci

Vir: https://www.vecer.com/siti-bozica-se-preden-nastopi-6626437

Resnična cena hitre mode

Vsako leto na odlagališčih za smeti konča na milijone ton oblačil – to je ena najhitreje rastočih kategorij odpadkov na svetu. Kako lahko modna industrija še naprej raste in hkrati rešuje potrebo okolja, da ljudje kupujejo vse manj oblek?

Posnetek prispevka YouTube kanala revije The Economist:

Za več podobnih prispevkov revije The Economist, obiščite: http://films.economist.com/

Dan brez nakupov bo – pridruži se!

Vabimo vse, ki bi radi sooblikovali obeleženje dneva brez nakupov (23. november 2018), da se nam pridružijo v FB skupini Dan brez nakupov.

Na prvem strateškem srečanju smo oblikovali začetne smernice. Če vas zanima več in bi se nam pridružili, nam pišite ali pa se pridružite skupini, kjer bomo razmišljali o kampanji. V kolikor kanala FB ne uporabljate pa nam pišite na ziva@focus.si. Vabimo vse, ki se vam zdi smiselno na ta način opozoriti na brezglavo in prekomerno potrošništvo, da se nam pridružite in podelite svoje ideje, misli, predloge…

Letos bomo dan brez nakupov obeležili 23. novembra. To je med drugim odgovor na znižanja in zapravljanje na črni petek, s katerim se že začne tudi najbolj potrošniški mesec v letu.

Lani smo v Poligonu organizirali razpravo z zanimivimi sogovorniki, ki so se strinjali, da je ta dan pomemben v sklopu opozarjanja na škodljive posledice potrošništva, kot ga poznamo danes. Kdo vse je sodeloval in kaj so gostje povedali, lahko pogledate tukaj.

Pri načrtovanju aktivnosti si želimo sodelovanja in idej čim širšega kroga ljudi. Med drugim bi radi nadaljevali z idejo iz lanskega leta, ko nismo zgolj pozivali k temu, da je v prvi vrsti treba trošiti manj, temveč smo tudi predstavljali iniciative, ki ne vključujejo trošenja. Na ta dan so se zvrstili različni dogodki, kot so izmenjevalnice, odprta je bila knjižnica reči, popravljalnica in še kaj.

Tematsko številko glasila Etični potrošnik si lahko preberete tukaj. Vabimo vas, da nas spremljate tudi na FB.

Video zapis ulične akcije, pa si lahko pogledate tukaj.
Kartica 100% popust
Kartica “Volk in ovčke”

Obenem bi se radi ob tej priložnosti ponovno zahvalili vsem bivšim, sedanjim in prihodnjim prostovoljcem in prostovoljkam, ki so in bodo soustvarjali ta dan.

VSI, KI SI ŽELITE SODELOVATI LETOS STE VABLJENI, DA SE NAM PRIDRUŽITE … saj veste – več glav več ve!!!!!

Vir: http://focus.si/dan-brez-nakupov-bo-pridruzi-se/