Tagged: Poziv

Botri sovraštva

Ne zgolj politika, tudi neodgovorna podjetja so kriva za zaskrbljujoče stanje v naši državi.

Tukaj je seznam nekaterih, ki z oglaševalskim denarjem posredno podpirajo očitno širjenje strahu, sovraštva, ksenofobije, rasizma, šovinizma in homofobije.

Normalizacija sovražnega diskurza je družbeni problem, na katerega moramo dosledno in glasno opozarjati. Kljub priporočilom Sveta Evrope v Sloveniji primanjkuje moralnih zgledov političnih funkcionarjev in ustreznih mehanizmov v pravosodju. Zato je odgovornost civilne družbe, da se postavi po robu razraščanju nevarne in toksične sovražnosti. Namesto da se čudimo ustanavljanju paravojaških milic po gozdovih, se vprašajmo, kje je izvor problema in kaj mu botruje.

Zahtevajmo umik oglaševanja podjetij v medijih, ki razpihujejo sovraštvo!

Deli katerega od spodnjih “oglasov” in pomagaj prisiliti odločevalce, da razmislijo, če želijo svojo blagovno znamko res povezovati s sovražnimi vsebinami.

Vir in več: https://danesjenovdan.si/botri-sovrastva

Advertisements

O učinkovitem in brezčutnem propagandnem stroju tobačne industrije

Kako tobačna industrija z zavajanjem, tajenjem in zvitimi marketinškimi prijemi pridobiva nove kadilce. Kratek povzetek knjige Roberta N. Proctorja Zlati holokavst: Izvor cigaretne katastrofe in poziv k njeni odpravi.

Število kadilcev na svetu se spet povečuje, stroški, povezani s škodljivimi učinki kajenja, pa so ocenjeni na po nekaj odstotkov BDP. V Sloveniji zaradi posledic kajenja letno umre tri do štiri tisoč ljudi. Prihaja nov protikadilski zakon in z njim zaostritve. Smo pa še daleč od “edine smiselne, pa tudi pametne in nujne rešitve”: popolne prepovedi kajenja in prodaje tobačnih izdelkov, ki jo profesor zgodovine znanosti z ameriške univerze Stanford, dr. Robert N. Proctor, predlaga v svoji epohalni knjigi Zlati holokavst. Proctor je več desetletij preučeval zgodovino tobačnih podjetij in se prekopal čez tisoče in tisoče strani arhivskega gradiva. Slovenski prevod krajše, le 500 strani (z opombami 700) dolge različice, je izšel 31. maja, na svetovni dan brez tobaka. Izdajatelj, založba UMco, je sicer pripravila tiskovno konferenco, a kaj dosti objav ni sledilo. Knjiga govori o tem, kako je kajenje postalo seksi, rutinsko in banalno. Simbol izbire svobode … ali vsaj svobodne izbire smrti.

Knjiga je zanimivo branje, četudi nismo kadilci in nas tema sama po sebi ne zanima kaj posebej. Poglobljena zgodovinska študija postreže s podatki o obsegu in moči tobačne industrije ter o njenih lažeh, prefinjenemu zavajanju potrošnikov in do konca razvitemu PR-ju. Ugotovimo tudi, da je marsikaj, kar o kajenju vemo, nepravilno, najbrž tudi zaradi zavzetega in neprekinjenega delovanja velikega in učinkovitega propagandnega stroja tobačnega lobija, ki je že preko sto let v tesni spregi z vladami.

Nadaljevanje na: https://podcrto.si/o-ucinkovitem-in-brezcutnem-propagandnem-stroju-tobacne-industrije/

Mirjam Dular

Napotili:
http://zofijini.net/koticek_samomor/
http://zofijini.net/modrost_fenomen/

Tobačna industrija in tobačni zakon

V oddaji prvega programa slovenskega radia »Studiu ob 17ih« so spregovorili o zaostritvi protitobačne zakonodaje, prvi po letu 2007. Tobačni velikani so desetletja prikrivali interne dokumente o smrtonosnih posledicah cigaretnega dima. Ali smo v boju proti tobačni industriji sploh lahko uspešni? Ali zaostrovanje zakonodaje zmanjša število kadilcev? Kateri ukrepi so najbolj učinkoviti? Avtor oddaje je Iztok Konc z gosti.

Poslušaj na: http://radioprvi.rtvslo.si/2016/08/studio-ob-sedemnajstih-vmes-porocila-355/

“Evropski potrošniki imajo pravico, da vedo, kaj imajo na krožniku”

Evropska komisija (še) ni naklonjena obveznemu označevanju živil

Potrošnik ima pravico vedeti, in če želi vedeti, od kod je surovina, smo mu to dolžni omogočiti,” je na sejmu AGRA poudaril kmetijski minister Dejan Židan. Toda številne države EU-ja (še) niso naklonjene označevanju izvora živil.

V Gornji Radgoni se končuje mednarodni kmetijsko-živilski sejem AGRA, ob robu katerega je kmetijsko ministrstvo organiziralo mednarodno ministrsko konferenco z naslovom “Potrošnik ima pravico vedeti“, in sicer glede informacij o poreklu, kakovosti in načinu pridelave hrane.

EU je sicer že predpisal obvezno označevanje porekla za številne kmetijske proizvode, uveljavljene so tudi različne sheme kakovosti, kot so proizvodi z geografskimi označbami med najbolj prepoznavnimi. Nekatere države pa so na nacionalni ravni sprejele predpise o dodatnem obveznem označevanju porekla za nekatere kmetijske proizvode.

Vendar kljub temu prihaja do številnih anomalij in zavajanj kupcev pri hrani, saj sem ter tja izbruhnejo afere, kot je bila pred nekaj leti s konjskim mesom, ki so ga dodajali v zmrznjene lazanje z govejim mesom.

Evropski parlamentarci so zato letos maja z “Resolucijo o obvezni navedbi države izvora ali kraja porekla za nekatera živila” pozvali Evropsko komisijo, naj uvede obvezno označevanje države izvora ali kraja porekla za vse vrste konzumnega mleka, mlečnih in mesnih izdelkov ter da prouči razširitev obveznega označevanja države izvora ali kraja porekla na druga živila z eno sestavino ali živila z eno glavno sestavino.

Uvoz poceni jajc

V resoluciji evropski poslanci med drugim obžalujejo, da “komisija še ni sprejela nobenega ukrepa, da bi na seznam živil, na katerih je treba označiti izvor, vključila tudi jajca in jajčne proizvode, čeprav se zlasti poceni jajčni proizvodi iz tekočih ali suhih jajc, ki se uporabljajo predvsem v predelanih proizvodih, na evropski trg uvažajo iz tretjih držav in se očitno izogibajo prepovedi EU-ja o baterijski reji,” ter jo pozvali, naj predloži tržno analizo in po potrebi pripravi ustrezne zakonodajne predloge.

Prav tako so evropske komisarje pozvali, naj podprejo shemo označevanja glede blaginje živali med vzrejo, prevozom in zakolom, in predlagali spretje ukrepov za boj proti goljufijam pri prostovoljnem označevanju izvora živil in uvedbo strožjih kazni.

Resolucijo je v Gornji Radgoni predstavil slovenski evropski poslanec Zelenih Igor Šoltes. Toda kot pravi, se je že v pogajanjih o resoluciji izkazalo, da je Evropska komisija bolj naklonjena prostovoljnemu označevanju, kot da bi to postalo obvezno na tleh EU-ja.

Izgovor so visoki stroški

Komisija se izgovarja na visoke stroške, ki naj bi jih to prineslo živilski industriji, in trdi, da evropski potrošniki zaradi tega niso pripravljeni plačati višjih cen končnih izdelkov. Sprašujem se, zakaj bi moral stroške vedno nositi končni potrošnik? Prav tako sem mnenja, da ko govorimo o prehrani in našem zdravju, argumenti o odvečnih stroških ne zdržijo. Dejstvo je, da je trenutno stanje za potrošnike slabše, saj omogoča manipulacije in zlorabe. Sem mnenja, da je obvezno označevanje za čim večji segment živil nujno, da se preprečijo takšna zavajanja, kot jih poznamo iz afere s konjskim mesom izpred nekaj let. Evropski potrošniki imajo pravico, da vedo, kaj imajo na krožniku,” poudarja Šoltes.

Največji zaviralec je po njegovih besedah živilska industrija, ki na označevanje proizvodov gleda skozi dodatne stroške in se na vse pretege trudi, da do obveznega označevanja ne bi prišlo. “Zato ni presenečenje, da takšnim ukrepom nasprotujejo predvsem tiste države, ki imajo velike izvoznike hrane. Vse bolj so zdaj krmilo začele prevzemati posamezne države, na primer Francija, ki je na nacionalni ravni že sprejela podobne ukrepe, s katerimi želi zaščititi predvsem svoje kmete. Uprla se je seveda že industrija, ki temu nasprotuje,” pravi Šoltes in dodaja, da bo pritisk na Evropsko komisijo vse večji, ker je jasno, da zgolj samostojne akcije na nacionalnih ravneh niso dovolj.

Gregor Cerar

Uvid v sedanjost in možne prihodnosti slovenskega prostora

Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete in Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani sta pod mentorstvom krajinske arhitektke Darje Matjašec in arhitekta Mihe Dešmana izvedla študentsko delavnico. Na njej so študenti s hitro analizo podob prostora, ki jih je leta 2013 pri nas zajel Google za potrebe storitve Google Street View, razgalili stanje slovenskega prostora. Študenti so na podobe naših krajev odgovorili s kritičnim vizualnim komentarjem in prikazali nasprotujoče si prostorske scenarije. Negativni trend so študenti ponazorili z dodajanjem, pozitivnega pa z odvzemanjem vizualnih motenj in oblikovanjem harmoničnega odprtega javnega prostora in stavb.

Pritiski na prostor, ki negativno vplivajo na stanje, so najmočnejši na mestnih obrobjih (Barjanska cesta v Ljubljani, Cesta Boštjana Hladnika v Kranju) in v urbanih središčih (Škofja Loka, Vrhnika, Ljubljana, Maribor), v krajinsko privlačnih območjih (Murska Sobota) in turističnih središčih (Bled, Bohinj, Piran). Mesta po meri avtomobilov, oglasni panoji, nekontrolirana gradnja prizidkov, pisane fasade, slabo stanje mestnih dreves in podrta razmerja v prostoru kazijo podobe naših mest in slabšajo kakovost bivanja.

Ko se zgodi epistemološka sprememba in se pojavi nov način videnja sveta, se spremeni položaj človeka v njem in tudi človek sam. Orientacija v prostoru, ki je bila nekoč možna s pomočjo čutov, nato z zemljevidi, pa tehnologijo GPS, je postala predvsem digitalna. Zato se sprašujemo, ali bomo le nemi opazovalci podob, razkritih s pomočjo Google Street View?

Prostovid omogoča kritičen uvid v zatečeno stanje prostora iz domačega naslonjača. Prek ozaveščanja o dobrih in slabih praksah skušamo vplivati na posameznike, da se iz potrošnikov informacij prelevijo v soodločevalce o prostoru. Novinarji se s tematiko redko ukvarjajo, stroka čaka na priložnosti in posluh, politiki gledajo stran, prebivalci pa kljub vedno slabši bivalni kakovosti živimo v prepričanju, da nimamo vpliva na spremembe. Zato smo ustvarili Prostovid, ki nas spodbuja k večjemu zavedanju o kakovosti bivanja in nujnosti naše aktivne vloge pri tem.

Več na: http://danesjenovdan.si/prostovid/vec/