Tagged: Pravo

Kam vodijo manipulacije oglaševalskotehnoloških platform?

V želji po čim večji dobičkonosnosti si oglaševalskotehnološki velikani prepogosto zatiskajo oči, ko gre za vse pogostejše prevare in goljufije na njihovih platformah. Kaj to pomeni za oglaševalce in (spletno) oglaševalsko industrijo? Je še čas, da si ta povrne svoj ugled?

Internet naj bi v svoji osnovi demokratiziral in racionaliziral informacije ter tako ustvaril trge, na katerih neodvisne metrike samodejno dajejo prednost prikazom najverodostojnejših idej in najboljših izdelkov oziroma storitev. Vendar spletne prevare in nepravilnosti, o katerih skoraj vsakodnevno poročajo svetovni mediji, kažejo prav nasprotno. Beremo lahko o ruskih botih, ki se pretvarjajo, da so ameriški ljudje. Ali o ameriških boti, ki se pretvarjajo, da so človeški troli. Pa tudi o ljudeh, ki se pretvarjajo, da so boti. ReviewMeta, neodvisno spletno mesto, ki spremlja verodostojnost spletnih komentarjev, poroča, da se je v zadnjem času na platformi Amazon izjemno povečalo število lažnih recenzij. Te so namreč napisali uporabniki, ki niti niso opravili nakupa izdelka (unverified purchasers), ki ga ocenjujejo. (Ne)presenetljivo pa so jih ocenili s kar petimi zvezdicami. So ti primeri dovolj zgovorni, da bi lahko podvomili tudi o verodostojnosti podanih prijav o ponarejenih izdelkih? Kaj je torej res? Se maje ključna dodana vrednost platforme, katere neposredna prodaja temelji na priporočilih svojih uporabnikov? So kratkoročni zaslužki platforme vredni tovrstnih praks, da se jih niti ne trudi ustaviti?

Oglaševalski model, dovzeten za goljufije

Poslovni modeli velikih tehnoloških platform (kot so Google, Facebook, Apple, Amazon) so načeloma preprosti. Služijo z oglaševalskim denarjem v zameno za zagotovljene oglede zakupljenega prostora. Svoj poslovni model gradijo predvsem na unovčevanju podatkov svojih uporabnikov preko lastnega oglaševalskega sistema. Obljuba v ozadju je, da so ti oglasi natančno ciljani in izmerjeni, tako da blagovna znamka dejansko plačuje samo za oglede, ki jih želi doseči. Pri tem lahko neprestano nadzira svoje ciljno občinstvo in ima celo možnost dostopa do podrobnega vpogleda v to, kako dolgo gledajo njihove oglase, pa tudi druge metrike, in to vse v realnem času. Ta oglaševalski model je v svoji osnovi ekonomska premisa sodobnega interneta. Vendar pa je žal, kot se izkazuje vse pogosteje, tudi zelo dovzeten za goljufije; poln je namreč navideznih ogledov in lažnih klikov.

Leta 2016 je Facebook »ugotovil«, da je dve leti močno precenjeval, kako dolgo ljudje v povprečju gledajo videoposnetke na njihovi platformi. A brez skrbi; ta »napaka« naj ne bi vplivala na oglaševalski denar, kot sta sveto zatrdila tako Facebookova služba za odnose z javnostmi kot seveda tudi šef Mark Zuckerberg osebno. Afera se je nadaljevala z dodatno tožbo leta 2018, ki jo je vložilo več manjših oglaševalcev. Ti so trdili, da so dejanske številke še bolj napihnjene od priznane »napake« in, kar je še bolj skrb vzbujajoče, da so pri Facebooku za to vedeli že veliko prej, a so s prakso nadaljevali.

Medtem se je posel, ki ustvarja lažne (t. j. navidezne, ponarejene) oglede, močno razcvetel. Lani se je izkazalo, da so bile nekatere aplikacije v trgovini Google Play, vključno z orodjem za urejanje fotografij in nekaterimi igrami, dejansko »trojanski konji« za zlonamerno programsko opremo. Tako imenovani »botneti« so v ozadju telefona neprestano klikali na oglase, z namenom višanja metrik ogledov in posledično dohodka za razvijalce aplikacij. Oglaševalci lahko tako le »ugibajo«, koliko resničnih ljudi si je dejansko ogledalo določen njihov video.

Sta verodostojnost in transparentnost na spletu le mita?

Predpostavka o verodostojnosti in transparentnosti spleta postaja mit in fama. Že uporabniki sami v osnovi predpostavljamo, da je vse na spletu »lažno«. Postajamo družba, v kateri je nezaupanje primarno dejstvo. Zato (vsaj bolj ozaveščeni?) sprejemamo in podpiramo zaprte skupnosti ter tam (vsiljena?) pravila velikih, ki jih omogočajo. Kot nas ti prepričujejo, naj bi to vendarle bilo v naše dobro in zaščito. Posledično smo prišli do stanja, ko Google popolnoma nadzoruje vsebino znotraj svojega ekosistema, Apple z jekleno roko upravlja svojo trgovino aplikacij, Amazon pogojuje sprejetje politike vračil od svojih oglaševalcev, večina družbenih omrežij pa dopušča pravico odstraniti kogar koli s svoje platforme, ki ne upošteva njenih pravil. Medtem ko vas izključitev s Facebookovega ali Twtitterjevega računa lahko stane prijateljev, zaveznikov in drugega občinstva, pa je lahko rezultat izgube poslovnega računa na Amazonu ali v Applovi trgovini celo konec vašega poslovanja, če je to eden od vaših glavnih distribucijskih kanalov. Še posebej, če ste jim vsaj deloma ali potencialno konkurenčni, si lahko kaj hitro obetate »nespodobno« povabilo za prevzem in posledično (sovražno-partnersko) pripojitev »k velikim«.

Kako premagati ta val zlorab in ustaviti spiralo splošnega nezaupanja? Je možna povrnitev v dobo poštenih, uspešnih in odprtih družb? Revija Wired v eni od zadnjih številk predlaga vzpostavitev boljših pravil in tehnologije, ki potrjuje spletne transakcije, izgradnjo na spletne goljufije odpornejšo oglaševalsko tehnologijo, ki resnično poskrbi za našo zasebnost, ter nenazadnje regulacijo, ki tovrstne spremembe predpisuje v zakone, saj se jih brez tega preprosto ne spoštuje.

[…]

Pravo vedno caplja za razvojem tehnologije

Jelena Burnik, vodja mednarodnega sodelovanja in nadzora pri Informacijskem pooblaščencu RS,opozarja, da se vse večji avtomatizaciji procesov oglaševanja v oglaševalskotehnološki industriji pridružujejo vedno bolj prefinjene metode analize podatkov uporabnikov, uporaba algoritmov, strojnega učenja in umetne inteligence. Rezultat so posameznikom bolj prilagojene vsebine, zanje relevantni zadetki v spletnih trgovinah, lažje povezovanje in iskanje informacij, prihranek časa in denarja, vendar pa na drugi strani tudi veliko večje možnosti diskriminacije in družbene segregacije ter zapiranje možnosti, ki so posamezniku na voljo izven njegovega zabeleženega in predvidenega »profila«. Kot ugotavlja, je velika težava algoritmičnega, avtomatiziranega odločanja njegova prikritost oz. netransparentnost. Pogosto je namreč komercialni nadzor nad posamezniki neviden oziroma ga ljudje kot takšnega težko prepoznajo; po eni strani zato, ker je težko razumeti te tehnično kompleksne procese, in po drugi, ker nas vedno vodijo notranji predsodki, zaradi katerih relativno slabo skrbimo za svojo zasebnost. Ker se nam »ne more zgoditi nič hudega, saj nimamo česa skrivati«, ne spreminjamo nastavitev storitev, dopuščamo deljenje svojih podatkov med podjetji in za popolnoma drugačne namene. Vsaka naprava interneta stvari, zapestnice, ure, pametni pomočniki in telefoni pomenijo podatkovne točke, ki jih industrija s pridom uporablja za nadgrajevanje svojih storitev, monetizacijo in dobiček. Še večja težava pa nastane, ko to preskoči na področje države, na odločanje o pravicah, posojilih ali višini zavarovanja. Ne pobrskajte za svojo diagnozo na spletu, pravijo, velike možnosti so (vsaj v ZDA), da bo ta podatek pridobila zavarovalnica in prilagodila premijo. Že odraslemu, izobraženemu človeku je težko razumeti obseg tveganj, ki smo mu izpostavljeni v podatkovni industriji, kaj šele ranljivejšim skupinam, manj izobraženim, starejšim, mladostnikom, otrokom.

»Stanje ni rožnato in regulacija tega področja je nujna, tako zaradi zaščite posameznikov in družbenih demokratičnih procesov kot tudi zaradi oblikovanja bolj ‘zdrave’ industrije, manj podvržene notranjim zlorabam in prevaram. Prav netransparentnost praks industrije in slabo poznavanje s strani posameznikov sta razloga, zakaj samo regulacija na tem področju do zdaj ni bila učinkovita,« meni Burnikova.

Po njenih besedah z vidika varovanja posameznikov v EU na tem področju največ prispeva zakonodaja o varstvu osebnih podatkov in zasebnosti v elektronskih komunikacijah, ki predstavlja otipljive omejitve, kaj sme podatkovna industrija početi s podatki posameznikov, za kaj potrebuje njihove privolitve in kako mora podatke varovati pred zlorabami. Mreža nadzornih organov za varstvo osebnih podatkov v EU je tesno prepletena, tudi z novimi zmožnostmi formalnega sodelovanja v inšpekcijskih postopkih pri čezmejnih podjetjih, ki nam jih daje splošna uredba za varstvo osebnih podatkov (GDPR). Večina velikih tehnoloških podjetij ima svoje EU sedeže na Irskem, pa tudi na Nizozemskem in v Belgiji, in morajo spoštovati relativno strogo zakonodajo, pripoveduje Burnikova. »Trenutno potekajo postopki nadzora za vse te velikane, tudi glede njihov praks monetizacije s pomočjo svojih oglaševalskih platform, kjer informacijski pooblaščenec na dnevni ravni sodeluje z drugimi organi v EU. Že v naslednjem letu je pričakovati zaključke nekaterih največjih primerov in potencialne izreke glob. Veliko je pričakovanj tudi glede preoblikovanja nove uredbe o e-zasebnosti, ki naj bi še dodatno zaostrila pogoje za ponudnike te vrste oglaševalskih storitev,« pravi Burnikova.

Ob tem opozarja, da le akcija na področju varstva osebnih podatkov še zdaleč ne zadošča. Po njenem mnenju so veliki tehnološki velikani problematični tudi z vidika varovanja konkurence, zasedajo praktično monopolne položaje in se jim posamezniki ne morejo izogniti v svojem zasebnem, poslovnem, šolskem življenju, hkrati pa so bili dolgo izven radarja in so nemoteno gradili svoje poslovne imperije.

»Nedavne odločitve pristojnih organov v EU in ZDA tudi na tem področju kažejo premike. Tudi na davčnem področju se napovedujejo spremembe glede obdavčitve tehnoloških velikanov. Zaradi vseh negativnih daljnosežnih posledic pa je na sporne prakse potrebno pogledati tudi z etičnega vidika. Pravo vedno caplja za razvojem tehnologije in potrebni so etični premisleki o tem, v kakšni družbi želimo živeti, do katere mere želimo biti podvrženi manipulaciji s strani velikih tehnoloških velikanov in tistih, ki imajo finančne zmožnosti za komercialni nadzor, kako daleč bomo dovolili družbi nadzora in do kod se bo lahko tehnologija sama odločala namesto nas,« je za MM še povedala Burnikova.

Članek je bil prvotno objavljen v  461. številki Marketing magazina.

Vir: http://www.marketingmagazin.si/novice/mmarketing/17475/kam-vodijo-manipulacije-oglasevalskotehnoloskih-platform?

Avtorica: Urška Saletinger

#StopSpyingOnUs: Skupine za človekove in digitalne pravice v 9-ih državah EU vložile pritožbe zaradi nezakonite metode spletnega oglaševanja

Dvanajst organizacij za človekove in digitalne pravice, ki jih usklajuje organizacija Liberties, je 4. junija vložilo pritožbe v devetih državah EU svojim nacionalnim organom za varstvo podatkov zaradi nezakonitih tehnik, ki jih uporablja oglaševalska industrija.

Pritožbe so del širše kampanje #StopSpyingOnUs, s katero želijo Liberties in partnerske organizacije opozoriti na obsežne zlorabe podatkov s strani podjetij, ki uporabljajo vedenjsko oglaševanje.

Éva Simon, strokovnjakinja za pravne zadeve pri Liberties pojasnjuje: “Vsakič, ko oseba obišče spletno mesto in se ji prikaže vedenjski oglas, to pomeni, da se njeni osebni podatki, kot so zgodovina brskanja ali lokacija, pa tudi spolna usmerjenost, etnična pripadnost, politično prepričanje itd., delijo s tisoči podjetij v realnem času. Ta način oglaševanja krši uredbo EU o varstvu podatkov (GDPR).”

V Sloveniji je pritožbo Informacijskemu pooblaščencu vložil direktor Mirovnega inštituta dr. Iztok Šori: »Gre za problem, ki zadeva vse uporabnike in uporabnice interneta. Kaj sedaj oglaševalska podjetja počnejo z našimi podatki ni mogoče nadzirati.«

Poleg usklajenega vlaganja pritožb, želi kampanja #StopSpyingOnUs spodbuditi evropske državljane in državljanke, da se pridružijo akciji in preko spletne strani Liberties tudi sami vložijo pritožbo Informacijskemu pooblaščencu.

Vir: http://www.mirovni-institut.si/stopspyingonus-skupine-za-clovekove-in-digitalne-pravice-v-9-ih-drzavah-eu-vlozile-pritozbe-zaradi-nezakonite-metode-spletnega-oglasevanja/

Napotili:
https://www.liberties.eu/en
https://www.liberties.eu/en/campaigns/stop-spying-on-us-fix-ad-tech-campaign/307

Reklama, rodna vas domača

Slovenijo bi v svetu lahko oglaševali kot državo oglasov. Medtem ko drugod sprejemajo zakone, ki omejujejo oziroma prepovedujejo oglaševanje na javnih mestih, se zdi, da se pri nas kultura reklamnih panojev neomejeno širi.

Med spornimi primeri je denimo dogovor ljubljanskega župana s podjetjem Europlakat, ki je v zameno za kolesa in nefunkcionalne avtobusne postaje dobil dovoljenje, da najlepše mesto na svetu zasuje z reklamami. Kako krasna bi lahko v resnici bila (tudi) Ljubljana, smo pred časom raziskovali s projektom Prostovid.

Mogoče bo konec vsaj tistih jumbo plakatov, ki nam kazijo razgled med vožnjo izven mest, saj je lansko leto upravno sodišče prvič ugodilo tožbi, ki je problematizirala reklamni pano, postavljen na zasebnem kmetijskem zemljišču. Vendar lahko taka tožba zdrži samo, kadar je bil za namen oglaševanja postavljen objekt in ne kadar se oglašuje na že obstoječi strukturi ali gre za premičen objekt.

Vsekakor bo potrebno razmisliti o tem, kaj o nas pove dejstvo, da pustimo oglaševalskim podjetjem, da nas dušijo s plakati, ki so v njihovih domačih krajih že zdavnaj prepovedani.

Vir: https://djnd.si/mhf

Napotilo:
https://agrument.danesjenovdan.si

Ekonomija pozornosti

V oddaji »The Agenda« kanadske televizije TVO, se Steve Paikin pogovarja s Timom Wujem, strokovnjakom za pravna vprašanja tehnologije, med drugim avtorjem razvpite knjige The Master Switch: The Rise and Fall of Information Empires (Glavno stikalo: vzpon in propad informacijskih imperijev, 2010) in fraze Network Neutrality (nevtralnost interneta).

Internet je poln spletnih strani, ki tekmujejo za našo pozornost in vsak klik je še ena priložnost za uporabnike, da vidijo oglase. Tim Wu pravi, da je tovrsten model spletnih strani, ki jih podpira oglaševanje, povzročil veliko težav -, vendar ni treba, da je tako. V pogovoru spregovori o svoji novi knjigi The Attention Merchants: The Epic Scramble to Get Inside Our Heads (Trgovci s pozornostjo: epsko pehanje, da bi prišli v naše glave, 2016).

Se vam zdi, da izgubljate pozornost? Se vam morda celo zdi, da ste napadeni? Ameriški poslovni model temelji na tem. V skoraj vsakem trenutku budnega življenja se soočamo s poplavo sporočil, oglaševalskega zapeljevanja, znamčenja, sponzoriranih socialnih medijev in drugih prizadevanj po naši pozornosti. Zelo malo je ostalo trenutkov in prostorov, ki niso obdelani s strani »trgovcev s pozornostjo«, kar prispeva k raztresenosti in neosredotočenosti smisla našega časa.

Tim Wu trdi, da to stanje ni le stranski produkt zadnjih tehnoloških inovacij, ampak je rezultat več kot stoletja rasti in širitve industrij, ki se hranijo s človeško pozornostjo. Od rojstva oglaševanja preko Madison Avenue do eksplozije mobilnega spleta; od AOL-a in izuma elektronske pošte do monopolov nad pozornostjo podjetij kot sta Google in Facebook; od Eda Sullivana do blagovnih znamk slavnih, kot so Oprah Winfrey, Kim Kardashian in Donald Trump, se temeljni poslovni model »trgovcev s pozornostjo« ni spremenil: brezplačna zabava v zameno za trenutek vaše pozornost, ki se proda oglaševalcu, ki ponudi največ.

Wu opisuje upore, ki so se pojavili proti neusmiljenemu obleganju naše zavesti, od daljinskega upravljalnika, vzpostavljanja javnih radiotelevizij do Applovega računalniškega sistema, ki blokira oglase. Vendar da vedeti, da trgovcem s pozornostjo vedno rastejo nove glave tudi ko njihova sredstva prebijanja v naše glave spreminjajo samo našo naravo – kognitivno, socialno, politično in drugo – na načine, ki so bili še generacijo nazaj nepredstavljivi.

Vir: http://tvo.org/video/programs/the-agenda-with-steve-paikin/the-economics-of-attention

Kaotično stanje pri varstvu slovenskih potrošnikov

Šele po treh letih, na primer, v slovenski pravni red vnašamo direktivo o prodaji na daljavo

Potrošnik je preko spleta kupil rabljen notesnik, v odstopnem roku ga je želel vrniti, za uporabnino v času, ko ga je imel, pa mu je želel prodajalec zaračunati skoraj dvakratni znesek cene, po kateri je izdelek kupil. To je le eden izmed številnih “malih” sporov, s katerimi so se ukvarjali na Sodišču evropskih skupnosti in ki so bili 2011 razlog za izoblikovanje evropske direktive o prodaji na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov. Naša država to direktivo nerazumno, po neverjetno dolgem času v svojo zakonodajo vnaša šele zdaj, so se s predsednico Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) Bredo Kutin strinjali člani državnega odbora za gospodarstvo. A že z novim zadržkom. Predsednica odbora Alenka Pavlič je namreč opozorila, da izjave predstavnikov vlade niso zavezujoče – zaradi “kaotične situacije” v notranji politiki.

Vsak na sodišče sam

Pokazatelje, kako zelo kaotične so razmere na področju varstva potrošnikov, pa je nizala Kutinova. Denimo, še vedno nimamo zakona o izvensodnem reševanju sporov, kot tudi ne instituta kolektivne tožbe. “Na sodišče je treba za vsak posamezni primer,” je spomnila na odmevno izkušnjo modrega zavarovanja, ko je bilo vprašljivih 40 tisoč pogodb, “samo” 180 ljudi pa se je odločilo za sodišče in vložilo tožbo.

Revija ZPS z naslovom VIP je ostala brez vladne finančne podpore, četudi ji mnogi, med njimi poslanec Mirko Brulc (SD), pripisujejo najširši izobraževalni pomen. “VIP bi moral biti brezplačnik za vsako gospodinjstvo,” je celo predlagal Brulc, češ da je pritisk na potrošnike katastrofalen. Ob tem je jasno, da take revije ne sme sponzorirati ali kako drugače podpirati gospodarstvo – utegnilo bi biti celo protizakonito. Revija je še med bralci, a njeno izhajanje omogoča le sedem tisoč naročnikov; po besedah Kutinove ni prav, da bi na njihovih plečih ozaveščali vso javnost. Tudi vsa testiranja izdelkov so rezultat lastnega znanja strokovnjakov ZPS in potekajo na nacionalni ravni, kot taka pa bi morala biti v javnem interesu. Vse, ki predlagajo večjo vključenost interesnih skupin, pa Kutinova spomni, da je Slovenija ena redkih držav, ki sploh nima posvetovalnega organa za področje varstva potrošnikov. “Svet za varstvo potrošnikov bi morala sestavljati različna združenja in potrošniške organizacije,” je ZPS opozarjala že ob ukinjanju Urada za varstvo potrošnikov. Da ga pogrešajo, je priznala tudi Tanja Šulin Drnovšek, ki preko Zveze potrošniških organizacij povezuje regionalne potrošniške pisarne. In pripomnila, da naj bo zakon, ne glede na vsebino, pisan tako, da ga bodo potrošniki lahko brali sami, brez strokovne pravne pomoči. “Stanje, kakršno je na področju varovanja potrošnikov zdaj, je posledica tega, da se o tej problematiki sploh ne pogovarjamo,” je prepričana Kutinova, četudi bi lahko bili ukrepi za varstvo potrošnikov po njenem dolgoletnem poznava­nju tega področja ključni del ukrepov za izhod iz krize.

Veliko denarja, malo kakovosti

“V Sloveniji so potrošniki zelo neo­sveščeni, ljudje z veliko kupno močjo kupuje neverjetno nekvalitetne izdel­ke. To je posebna potrošniška kultu­ra, ki je v Sloveniji povsem nerazvita. Prideš domov k ljudem, ki imajo veliko denarja, pa tako nekvalitetne izdelke! V okviru te kulture tudi ne kupujejo slovenskih blagovnih znamk, ki imajo določeno kvaliteto. In ravno preko te­stiranj in priporočil Zveze potrošnikov bi lahko slovenske blagovne znamke dobile domicil v svoji sferi izdelkov, kjer bi lahko pokazale svojo nepokvar­jenost. Tako pa slovenski davkoplače­valci oziroma potrošniki nasedajo vsem trikom trženja, vsem barvam, vsem embalažam. Zato verjamem, da je nevladna institucija Zveze potrošni­kov nujno potrebna,” je dejal poslanec, sicer podjetnik Franc Breznik (SDS).

Mateja Grošelj

Objavljeno v Večeru, v četrtek, 8.5.2014

Vir: http://nov.vecer.com/clanek.aspx?id=201405086026306