Tagged: Prevare

Oglas Lux Factorja ni novinarski prispevek

»Deluje že po dveh tednih uporabe in učinkovito gladi gube ter tanke linije okrog oči, ust in na čelu, ki se jim je po 30. letu starosti nemogoče izogniti,« so 19. oktobra objavili v Oni, prilogi časnika Delo. 

V prilogi so predstavili kozmetično kremo Lux-Factor 4D Hyaluron. Bralcem so sporočili, da lahko kremo kupijo po promocijski ceni s 50-odstotnim popustom, s »kodo za super popust« pa so ponudili še nižjo ceno.

Kako krema učinkovito gladi gube že po dveh tednih uporabe, v besedilu niso pojasnili. Prav tako teh informacij ni v spletnih trgovinah podjetja Lux Factor. Ob izdelkih je sicer objavljen ISO certifikat o skladnosti, ki naj bi dokazoval kakovost izdelkov, vendar je ta, kot je Oštro razkril oktobra, ponaredek

Poleg tega je zdravstveni inšpektorat v Sloveniji že leta 2017 prepovedal prodajo kozmetičnih izdelkov podjetja Lux Factor, ker niso izpolnjevali vrste zahtev, denimo niso imeli dokazila o resničnosti navedb na njihovih izdelkih in v spletni trgovini. 

Kot je Oštro še poročal, so se prihodki od prodaje njihovih kozmetičnih izdelkov stekali v podjetje Lux Factor na Sejšelih, za katero je mariborski podjetnik Marko Glinšek vrsto let zanikal dejansko lastništvo, kar je prav tako ovrgel Oštro. Glinšek je bil lani pravnomočno obsojen zaradi preslepitve kupcev.

Oglas mora biti označen

Kako delujejo pomlajevalne kreme in ali je lahko krema 4D Hyaluron podjetja Lux Factor učinkovita že po dveh tednih, smo vprašali pet dermatologov in farmacevtko. Na vprašanja se niso odzvali ali pa učinkovitosti kreme 4D Hyaluron niso želeli javno komentirati, ker bi morali primer natančneje preučiti oziroma zaradi strahu pred morebitnimi pravnimi zapleti. 

V prispevku, objavljenem v prilogi Ona, niso navedli avtorja. Prav tako besedila niso ustrezno označili, torej, da gre za oglasno vsebino, kar je v nasprotju z zakonom o medijih in oglaševalskim kodeksom

Kodeks oglaševalcem narekuje, da mora biti vsebina že na prvi pogled prepoznavna kot oglasna. Zakon o medijih pa medijskim ustvarjalcem prepoveduje »prikrito oglaševanje, ki naj bi prepričalo bralca, poslušalca oziroma gledalca, da v primeru objave posameznega oglasa ne gre za oglaševalske vsebine«. 

»Zdaj smo vendarle ugotovili, da je to oglas,« so nam po našem poizvedovanju sporočili iz uredništva priloge Ona. Na oddelku za oglasno trženje Dela pa so pojasnili, da so pri pregledu oglasa spregledali, da ne gre za uredniško, temveč za oglasno vsebino. Ustrezno oznako oglasa so izpustili pomotoma.

Uredništvo priloge Ona in tržni oddelek Dela smo še vprašali, ali so bili pred oglaševanjem izdelkov Lux Factor seznanjeni z ugotovitvami Oštra. Odgovorili so, da z njimi niso bili seznanjeni.

Spodkopavanje poklica

»Prikrito oglaševanje spodkopava novinarsko integriteto in zaupanje v novinarstvo,« je za Razkrinkavanje.si dejal profesor novinarstva na ljubljanski fakulteti za družbene vede Jernej Amon Prodnik. To je problematično, pravi, saj je zaupanje v novinarstvo načeto že brez takšnih praks. 

Pojasnil je, da profesionalne norme novinarstva temeljijo na jasni ločnici med novinarskim in oglaševalskim delom, kjer je osrednji namen prodaja izdelka. Toda oglaševalci poskušajo pri prikritem oglaševanju to ločnico obiti, saj pridobijo prispevki, ki so domnevno delo novinarja, »večjo avro resničnosti, kot če gre le za oglas«.

Opozoril je, da ima nespoštovanje ločnice v enem mediju lahko posledice za zaupanje v novinarstvo kot celoto: »Zakaj bi nekdo kupoval medij in mu zaupal pri določenih tematikah glede zdravstvenih vprašanj, če mu bo na drugi strani pod krinko poskušal prodati kačje olje? Pričakoval bi, da bi bil vsaj v osnovi, v okvirih epidemije, ta premislek že opravljen.«

Z inšpektorata za kulturo in medije, ki je pristojen za ugotavljanje, ali je bila medijska vsebina naročena oziroma plačana, so po novinarskih vprašanjih Razkrinkavanja.si sporočili, da bodo uvedli inšpekcijski postopek zoper časopisno-založniško podjetje Delo kot izdajatelja priloge Ona.

Kozmetične izdelke podjetja Lux Factor so po razkritju Oštra 4. oktobra oglaševali tudi na portalu 24ur.com, a so bila besedila ustrezno označena kot oglasna. Od 4. oktobra do 10. novembra so na portalu objavili 15 oglasov za kozmetične izdelke Lux Factor, katerih certifikat o kakovosti je po ugotovitvah Oštra ponaredek.

Tržni oddelek portala 24ur.com smo vprašali, ali so seznanjeni z ugotovitvami Oštra o podjetju Lux Factor in njegovih izdelkih ter ali jih nameravajo še naprej oglaševati. Odgovor bomo objavili, ko ga bomo prejeli. 

Za mnenje smo vprašali tudi oglaševalsko zbornico, a so pojasnili, da konkretnih primerov ne morejo komentirati. Uradne pritožbe glede oglaševanja izdelkov podjetja Lux Factor niso prejeli, vendar morebitnih pritožb v prihodnosti ne izključujejo. 

Dopolnitev, 17. 11.

S tržnega oddelka 24ur.com so na vprašanje, ali so seznanjeni z ugotovitvami Oštra o podjetju Lux Factor in njegovih izdelkih ter ali jih nameravajo še naprej oglaševati, odgovorili, da so na njihovi spletni strani oglaševalske vsebine striktno ločene od uredniških, pri čemer se dosledno držijo oglaševalskega kodeksa. »Kot oglaševalska platforma se ne postavljamo v vlogo razsodnika. Prepričani smo, da so za to pristojni drugi organi.«

SKLEP

V Oni, prilogi časnika Delo, so 19. oktobra objavili prispevek o kozmetični kremi Lux-Factor 4D Hyaluron. V njem so poročali, da krema deluje že po dveh tednih uporabe in učinkovito gladi gube, tanke linije okrog oči, ust in na čelu. 

V spletnih trgovinah podjetja Lux Factor je ob kozmetičnih izdelkih objavljen ISO certifikat o skladnosti, ki naj bi dokazoval njihovo kakovost, vendar je ta, kot je Oštro razkril oktobra, ponaredek. Poleg tega je zdravstveni inšpektorat v Sloveniji že leta 2017 prepovedal prodajo kozmetičnih izdelkov tega podjetja, ker niso izpolnjevali vrste zahtev. 

Prispevek v prilogi Ona ni bil ustrezno označen, da gre za oglasno vsebino, kar je v nasprotju z oglaševalskim kodeksom in zakonom o medijih. Na tržnem oddelku Dela so za Razkrinkavanje.si pojasnili, da so oznako izpustili pomotoma.

V primeru prispevka o kozmetični kremi Lux-Factor 4D Hyaluron, ki je bil objavljen v Oni, gre po metodologiji Razkrinkavanja.si za prikrito oglaševanje.

Vir: https://www.ostro.si/si/razkrinkavanje/objave/oglas-lux-factorja-ni-novinarski-prispevek

Zala Čas

Zakaj pametni ljudje verjamejo mitom o koronavirusu

Veliko pametnih ljudi, od študentov do politikov, je nasedlo nevarnim lažem, ki se širijo o novem koronavirusu. Zakaj? In kako se lahko zaščitimo pred napačnimi informacijami?

Žalostna resnica je, da bo vsaka zdravstvena kriza sprožila svojo pandemijo napačnih informacij.

V 1980-ih, 1990-ih in 2000-ih smo videli širjenje nevarnih laži o aidsu – od prepričanja, da je bil virus HIV ustvarjen v državnih laboratorijih, do ideje, da so testi za virus HIV nezanesljivi in vse do izjemno neutemeljene teorije, da ga je mogoče zdraviti s kozjim mlekom. Tovrstne trditve so povečale tvegano vedenje in zaostrovale krizo.

Zdaj smo priče svežemu pojavu lažnih novic – tokrat okoli pandemije koronavirusa. Na socialnih omrežjih – od Facebooka do WhatsAppa – pogosto deljene napačne informacije vključujejo vse od tega kaj je izbruh povzročilo, do tega, kako lahko preprečite, da bi zboleli.

V najslabšem primeru so tovrstne ideje škodljive same po sebi – nedavno poročilo iz ene od pokrajin v Iranu je ugotovilo, da je več ljudi umrlo zaradi pitja industrijskega alkohola, ki je temeljilo na lažni trditvi, da vas lahko zaščiti pred Covid-19, kot od samega virusa. Toda tudi na videz neškodljive ideje lahko vas in druge zvabijo v lažni občutek varnosti in vas odvrnejo od upoštevanja vladnih smernic ter spodkopavajo zaupanje v zdravstvene uradnike in organizacije.

Obstajajo dokazi, da se tovrstne ideje obdržijo zelo dolgo. Ena od anketa, ki sta jo marca 2020 opravila YouGov in Economist, je na primer ugotovila, da kar 13% Američanov verjame, da je kriza Covid-19 prevara, medtem ko jih neverjetnih 49% verjame, da je epidemijo umetno povzročil človek. Čeprav bi upali, da nam lahko boljši premislek ali izobrazba pomagata pri razlikovanju ​​dejstev od fikcije, ni težko najti primerov številnih izobraženih ljudi, ki prav tako nasedejo tovrstnim napačnim informacijam.

Vzemimo za primer pisateljico Kelly Brogan, vidno teoretičarko zarot v zvezi s Covid-19; diplomirala je na MIT-ju (Massachusetts Institute of Technology) in študirala psihiatrijo na univerzi Cornell (Cornell University). Kljub temu je zanikala jasne dokaze o nevarnosti virusa v državah, kot sta Kitajska in Italija. Šla je celo tako daleč, da je postavila pod vprašaj osnovna načela mikrobiološke teorije in hkrati podpirala psevdoznanstvene ideje.

Tudi nekateri svetovni voditelji – za katere bi upali, da bodo, ko gre za neutemeljene govorice, imeli boljšo razsodnost – so krivi širjenja netočnih informacij glede nevarnosti izbruha in promocije nedokazanih zdravil, ki lahko naredijo več škode kot koristi, kar je Twitter in Facebook napeljalo v korak brez primere in k odstranitvi tovrstnih objav.

Na srečo psihologi ta pojav že proučujejo. Njihove ugotovitve nam lahko ponudijo nove načine, kako se zaščititi pred lažmi in pomagajo preprečiti širjenje teh dezinformacij ter neumnega vedenja.

Informacijska preobremenitev

Del težave izvira iz narave samih sporočil.

Ves dan, vsak dan smo bombardirani z informacijami, zato se pri odločanju ali je nekaj resnično, pogosto zanašamo na svojo intuicijo. Kot smo v programu BBC Future že opisal v preteklosti, lahko trgovci z lažnimi novicami resničnost svojih sporočil okrepijo s pomočjo nekaj preprostih trikov, ki nas odvrnejo od uporabe sposobnosti kritičnega razmišljanja – na primer preverjanja verodostojnosti določenega vira. Kot pravijo avtorji ene od študij: »Ko misli neovirano brzijo mimo, jim ljudje prikimavajo

Eryn Newman z Avstralske nacionalne univerze (Australian National University) je na primer pokazala, da lahko preprosta prisotnost slike ob določeni izjavi poveča naše zaupanje v njeno točnost – tudi če je le bežno povezana s podano trditvijo. Recimo povsem generična slika virusa, ki spremlja nekatere trditve o novem zdravljenju, morda ne bo podkrepila same izjave, a nam bo pomagala pri vizualizaciji nekega splošnega scenarija. To »procesno pretočnost« jemljemo kot znak, da je trditev resnična.

Iz podobnih razlogov bodo napačne informacije vsebovale opisni jezik ali nazorne osebne zgodbe. Vsebovale bodo tudi ravno dovolj znanih dejstev ali številk – na primer navajale imena priznanih zdravstvenih organov -, da se laž pokaže prepričljivejša in se naveže na naše obstoječe znanje.

Tudi najbolj preprosto ponavljanje izjave – ne glede na to, ali gre za isto besedilo ali več različnih sporočil, ki ga zgolj povzemajo – lahko s povečanjem občutka domačnosti, ki ga pomotoma zamenjujemo za dejansko resničnost, poveča njeno »resničnost«. Torej, pogosteje ko vidimo nekaj na svoji časovnici, večja je verjetnost, da bomo menili, da je to res – tudi če smo bili prvotno do tega skeptični.

Delimo preden razmislimo

Propagandisti in trgovci z napačnimi informacijami že dolgo poznajo te trike, današnji socialni mediji pa lahko našo nagnjenost k lahkovernosti samo še poslabšajo. Nedavne raziskave kažejo, da mnogi ljudje refleksno delijo vsebine, ne da bi sploh pomislili na njihovo resničnost.

Gordon Pennycook, eden vodilnih raziskovalcev na področju psihologije dezinformacij na Univerzi v Regini (University of Regina) v Kanadi, je udeležence ene od študij prosil, naj razmislijo o mešanici resničnih in napačnih naslovov o izbruhu koronavirusa. Ko so jih posebej prosili naj presodijo resničnost izjav, so udeleženci ugotovili, da so lažne novice resnične v približno 25% primerov. Ko pa so jih povprašali, ali bi te naslove delili, pa jih je približno 35% odgovorilo, da bi lažne novice posredovali naprej – ker je 10% več.

»To nakazuje, da so ljudje delili gradiva, za katerega bi, če bi o njih malo razmislili, lahko vedeli, da so lažna« pove Pennycook. (Kot večina najnovejših raziskav o Covid-19, tudi ta še ni recenzirana, a je bil njen osnutek objavljen na spletni strani Psyarxiv.)

Mogoče so se spraševali predvsem, ali bo neka njihova objava deležna všečkov in retvitov, namesto da bi premislili njeno resničnost. »Socialni mediji ne spodbujajo resnice,« pravi Pennycook, »kar spodbujajo, je predvsem vključenost.«

Ali pa so morda menili, da bi lahko odgovornost presoje prenesli na druge, češ naj presodijo sami: veliko ljudi je lažno informacijo delilo z nekakšno izjavo o odpovedi odgovornosti, dodali so ji nekaj v stilu: »Ne vem, če to drži, ampak …«. Mogoče menijo, da če je informacija na kak način vendarle resnična, bi to lahko pomagalo prijateljem in sledilcem, če pa ni resnična, potem je neškodljiva – zato ta inercija po deljenju, ne zavedajoč se, da lahko deljenje takšne informacije povzroča tudi škodo.

Ne glede na to ali ponujajo obljube o kakšnem domačem zdravilu ali trditve o nekakšni temni državni zaroti, obljuba sprožitve močnega odziva pri njihovih sledilcih, ljudi odvrne od postavljanja najbolj očitnega vprašanja.

To vprašanje bi seveda moralo biti: ali je res?

Premagovanje reakcij

Klasične psihološke raziskave kažejo, da nekateri ljudje svoje refleksne odzive preglasijo lažje kot drugi. Ta ugotovitev nam lahko pomaga razumeti, zakaj so nekateri ljudje bolj dovzetni za lažne novice kot drugi.

Raziskovalci kot je Pennycook, za merjenje te težnje uporabljajo orodje imenovano »kognitivni refleksivni test« (cognitive reflection test) ali CRT. Da bi lažje razumeli kako deluje, razmislite o naslednjem vprašanju:

»Emilyin oče ima tri hčerke. Prvima dvema je ime April in May. Kako je ime tretji hčerki?«

Ste odgovorili June? To je intuitiven odgovor, ki ga poda veliko ljudi, toda pravilen odgovor je seveda Emily.

Da lahko pridete do te rešitve, se morate zaustaviti in preglasiti svoj intuitivni odziv. Zaradi tega razloga CRT vprašanja niso toliko preizkus surove inteligence, kot preizkus nagnjenosti k uporabi inteligence na način, da o stvari premislimo temeljito na deliberativen, analitičen način, namesto da se zanesemo na svojo začetno intuicijo. Ljudi, ki tega ne naredijo, psihologi pogosto imenujejo »kognitivni skopuhi«, saj imajo morda na zalogi velike mentalne rezerve, vendar jih ne »uporabljajo«.

Kognitivna skopost nas dela dovzetne za številne kognitivne pristranosti, prav tako pa se zdi, da spreminja način, kako dostopamo do informacij (in napačnih informacij).

Ko je na primer šlo za izjave o koronavirusu, je Pennycook ugotovil, da so ljudje, ki so se na CRT testu slabo odrezali, manj kritično presojali izjave, ki so jim verjeli in so jih bili pripravljeni deliti.

Matthew Stanley z univerze Duke (Duke University in Durham) v Severni Karolini (ZDA) je pri dovzetnosti ljudi za lažne teorije o kronavirusu poročal o podobnem vzorcu. Ne pozabite, da približno 13% državljanov ZDA verjame tem teorijam, ki bi lahko potencialno ljudi odvrnile od ustrezne higiene in socialnega distanciranja. »Trinajst odstotkov je več kot dovolj, da bi lahko temu virusu omogočili zelo hitro širjenje«, pravi Stanley.

Ko je kmalu po opravljeni prvotni YouGov/Economist anketi testiral udeležence, je ugotovili, da so ljudje, ki so na CRT testu dosegli slabši rezultat, bistveno bolj dovzetni za te napačne argumente.

Ti kognitivni skopuhi so tudi manj verjetno spremenili svoje vedenje, da bi tako preprečili širjenje bolezni – kot je na primer umivanje rok in socialno distanciranje.

Ustavimo širjenje

Če vemo, da ima veliko ljudi – tudi zelo inteligentnih in izobraženih – tovrstne »skopuške« tendence po nekritičnem sprejemanju dezinformacij, bi nam to lahko pomagalo ustaviti širjenje dezinformacij.

Glede na to kako deluje širjenje lažnosti – ideje, po kateri »samo prikimavamo, medtem ko misli neovirano tečejo mimo nas«, se morajo organizacije, ki poskušajo te mite razkriti, izogibati preveliki kompleksnosti.

Namesto tega bi morale dejstva predstavljati čim bolj preprosto – po možnosti s pripomočki, kot so slike in grafi, ki pomagajo pri vizualizaciji idej. Kot pravi Stanley: »Potrebujemo več komunikacijskega in strateškega dela, da dosežemo tiste ljudi, ki niso tako pripravljeni na razmišljanje in deliberacijo.« Preprosto ni dovolj, da predstavimo trden argument in upamo, da se bo prijel.

Če lahko, se morajo te kampanje tudi same izogibati ponavljanju mitov. S ponavljanjem se ideja udomači, kar lahko poveča njeno resničnost. To seveda ni vedno mogoče, toda kampanje lahko vsaj poskusijo narediti resnična dejstva vidnejša in bolj izstopajoča od mitov, da bi tako bolj verjetno ostala v glavah ljudi. (Tudi zaradi tega sem v tem članku o lažnih teorijah navedel tako malo informacij, kot je bilo le mogoče.)

Ko govorimo o našem lastnem vedenju na spletu, se lahko poskusimo emocionalno distancirati od posamezne vsebine in malo bolj poglobljeno razmisliti o njeni dejanski podlagi, preden jo posredujemo naprej. Ali temelji na govoricah ali na trdnih znanstvenih dokazih? Ali ji lahko sledimo do izvira? Kako se primerja z obstoječimi podatki? In ali se avtor pri podajanju svoje plati zgodbe naslanja na običajne logične napake?

To so vprašanja, ki bi si jih morali zastaviti – ne pa, ali bo naša objava nabrala dovolj všečkov in ali bi lahko bila na kak način drugim »v pomoč«. Obstaja kar nekaj dokazov, da lahko z nekaj prakse vsi v tovrstnem razmišljanju postanemo boljši.

Pennycook predlaga, da bi lahko socialna omrežja z nekaj precej preprostimi posegi svoje uporabnike spodbudila k večji previdnosti. V svojih eksperimentih je ugotovil, da če udeležence prosi, da ocenijo dejansko resničnost posamezne trditve, udeležence pripravi do tega, da začnejo o izjavah bolj kritično razmišljati, tako da so bili potem tudi več kot dvakrat bolj odgovorni glede informacij, ki so jih delili.

Kot pove, bi to v praksi lahko pomenilo preprost samodejen opomnik, s katerim bi platforma občasno opozorila uporabnika, da naj dvakrat premisli, preden nekaj deli, čeprav bi lahko natančno testiranje pomagalo podjetjem najti najbolj zanesljivo strategijo.

Splošno zdravilo za to ne obstaja. Tako kot pri poskusih, da bi obvladali sam virus, bomo potrebovali širši pristop tudi za boj proti širjenju nevarnih in potencialno življenje ogrožajočih dezinformacij.

S tem, ko se bo kriza poglabljala, bo postala zajezitev tega širjenja odgovornost vseh.

David Robson

David Robson je avtor knjige The Intelligence Trap (Past inteligentnosti), ki preučuje, zakaj pametni ljudje ravnajo neumno in načine, kako lahko vsi sprejemamo pametnejše odločitve. Na Twitterju ga najdete na @d_a_robson.

Vir: https://www.bbc.com/future/article/20200406-why-smart-people-believe-coronavirus-myths

Napotila:
https://www.bbc.co.uk/news/reality_check
https://www.who.int/emergencies/diseases/novel-coronavirus-2019/advice-for-public/myth-busters
https://postaja.wordpress.com/2019/08/02/slabi-misleci/
https://postaja.wordpress.com/2017/09/13/v-iskanju-boljsega-sveta/
https://postaja.wordpress.com/2017/04/07/ne-toliko-post-resnicnost-kot-prevec-resnic/
https://postaja.wordpress.com/2015/09/10/sum/
https://postaja.wordpress.com/2015/07/30/propaganda-v-demokraticni-druzbi/
https://postaja.wordpress.com/2015/03/16/svet-demonov/
https://tehtnica.wordpress.com/2019/02/19/velika-vloga-youtuba-v-radikalizaciji-uporabnikov-interneta/
https://tehtnica.wordpress.com/2018/09/04/zakaj-so-ocitne-lazi-odlicna-propaganda/
https://tehtnica.wordpress.com/2018/06/11/lazi-kot-novice/
https://tehtnica.wordpress.com/2017/10/01/tako-se-strah-in-jeza-prodajajo-za-dobicek/
https://tehtnica.wordpress.com/2015/07/30/umetnost-prodaje/
https://tehtnica.wordpress.com/2015/07/22/pravica-do-lazi/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/05/21/seks-lazi-in-youtube-oglasi/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/02/17/8-najpogostejsih-miselnih-napak/
https://tehtnica.wordpress.com/2013/02/13/10-oglasevalskih-lazi-s-katerimi-nas-hranijo/

4000 evrov za boljše počutje

V oddaji TV Slovenija, Tednik, so predstavili problematiko izkoriščanja ranljivih starejših oseb, ki pri nakupovanju slepo in nekritično verjamejo prodajalcem in njihovim trditvam o izdelkih, ki jih prodajajo.

Posteljno ležišče, ki vas zaščiti pred kozmičnimi sevanji in 100-odstotno izboljša vaše psihofizično počutje. Starejša gospa z demenco je tem besedam verjela in kupila dve taki ležišči s pokrivalom, za kar je odštela več kot 4300 evrov. Svojci so se obrnili na nas, saj menijo, da gre za zlorabo bolnikov z demenco. Tudi v Zvezi potrošnikov Slovenije opozarjajo, da je vse več tovrstnih poskusov trgovcev, ko starejšim prodajo drage, a pogosto nepotrebne izdelke. Novinarka prispevka je Anja Šter.

Posnetek je na povezavi: https://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174677444

Napotilo:
https://www.rtvslo.si/tednik/

Mož, ki preučuje širjenje nevednosti

Kako ljudje ali podjetja s posebnimi interesi širijo nevednost in zakrivajo znanje? Georgina Kenyon ugotavlja, da za ta pojav obstaja poseben izraz.

Leta 1979 je bil javnosti razkrit tajni dokument tobačne industrije. »Predlog o kajenju in zdravju« (Smoking and Health Proposal) je desetletje pred tem napisala tobačna družba Brown&Williamson in je razkrival številne strategije, ki so jih velika tobačna podjetja uporabljala za boj proti taboru svojih nasprotnikov.

V enem od najbolj razkrivajočih delov dokumenta je predstavljeno, kako množični javnosti tržiti cigarete: »Dvom je naš izdelek, ker je to najboljši način za tekmovanje z »naborom dejstev«, ki obstajajo v glavah splošne javnosti. To je prav tako sredstvo vpeljevanja kontroverznosti.«

To razkritje je vzbudilo zanimanje Roberta Proctorja, zgodovinarja znanosti z univerze Stanford, ki se je začel ukvarjati s praksami tobačnih podjetij in kako so širila zmedo glede tega, ali kajenje povzroča raka.

Proctor je ugotovil, da tobačna industrija ni želela, da bi potrošniki vedeli za škodljivost njihovega izdelka in je porabila milijarde dolarjev za to, da so zakrivali dejstva o vplivih kajenja na zdravje. To raziskovanje ga je pripeljalo do tega, da je ustvaril besedo za preučevanje namernega širjenja nevednosti: agnotologija.

Izhaja iz neoklasične grške besede agnosis, ki pomeni nevednost ali ‘neznanje’, in ontologije, veje metafizike, ki se ukvarja z naravo bivanja. Agnotologija je preučevanje namernega širjenja zmede in varanja, običajno z namenom prodaje kakega izdelka ali pridobivanja naklonjenosti.

»Raziskoval sem, kako lahko močne industrije spodbujajo nevednost, da bi prodale svoje izdelke. Nevednost je moč … in agnotologija govori o namernem ustvarjanju nevednosti.

Ko sem se ukvarjal z agnotologijo, sem odkril skrivni svet tajne znanosti in mislil sem, da bi zgodovinarji morali temu fenomenu nameniti več pozornosti.«

Proctor pravi, da dokument iz leta 1969 in taktike, ki jih je uporabljala tobačna industrija, predstavljajo popoln primer agnotologije. »Nevednost ni samo tisto, česar še ne vemo, temveč so to tudi politične spletke, namerno ustvarjanje močnih akterjev, ki želijo, da česa »ne vemo«.«

Da bi mu pomagal pri raziskovanju, se je Proctor za pomoč obrnil na lingvista iz kalifornijske univerze Berkeley, Iaina Boala in skupaj sta prišla do omenjanega izraza – neologizem je bil skovan leta 1995, čeprav je večino analiz tega fenomena Proctor opravil že v desetletjih pred tem.

Uravnoteževanje

Agnotologija je danes prav tako pomembna, kot je bila takrat, ko je Proctor proučeval zakrivanje dejstev o raku in kajenju tobačne industrije. Na primer, nasprotniki ameriškega predsednika Baracka Obame so več mesecev sejali politično motiviran dvom o njegovem državljanstvu, dokler ni leta 2011 razkril svojega rojstnega lista. V drugem primeru so nekateri avstralski politični komentatorji poskušali zanetiti paniko tako, da so bonitetno oceno države povezali z bonitetno oceno Grčije, kljub redno dostopnim javnim informacijam bonitetnih agencij, ki so prikazovale, da sta ti dve ekonomiji zelo različni.

Proctor pojasnjuje, da se nevednost pogosto lahko širi pod pretvezo uravnotežene razprave. Na primer, pogosto slišana ideja, da bosta vedno obstajala dva nasprotujoča si pogleda, ne pripelje vedno do racionalnega zaključka. To stoji tudi za tem, kako so tobačne družbe uporabile znanost, da so svoje izdelke lahko prikazovale kot neškodljive, in se uporablja danes s strani zanikovalcev podnebnih sprememb, ki poskušajo pobijati znanstvene dokaze.

»Ta »rutina uravnoteževanja« je ljudem s cigaretami ali zanikovalcem podnebnih sprememb danes omogočila, da lahko trdijo, da v vsaki zgodbi obstajata dve strani, da se »strokovnjaki ne strinjajo« – in tako ustvarjajo napačno sliko resnice, torej nevednost.«

Na primer, veliko raziskav, ki so povezovale rakotvorne snovi v cigaretnih, so na začetku naredili na miših, tobačna industrija pa je na to odgovorila, da navkljub nasprotnim zdravstvenim izidom pri številnih kadilcih, raziskave na miših ne pomenijo, da so ogroženi tudi ljudje.

Nova doba nevednosti

»Živimo v svetu radikalne nevednosti in pravi čudež je, da se skozi ves ta hrup sploh prebije kakšna resnica,« pravi Proctor. Opozarja, da čeprav je znanje široko »dostopno«, to še ne pomeni, da do njega tudi dostopamo.

Čeprav je za večino to trivialno – kot na primer vprašanje vrelišča živega srebra -, pri pomembnejših političnih in filozofskih vprašanjih, znanje, ki ga ljudje imajo, bolj kot od kje drugje, pogosto izhaja iz vere, tradicije ali propagande.«

Proctor je ugotovil, da se nevednost širi, ko, prvič, veliko ljudi ne razume koncepta ali dejstva, in drugič, ko skupine s posebnimi interesi – kot so na primer komercialna podjetja ali politične skupine – trdo delajo na tem, da glede določenega vprašanja ustvarjajo zmedo. V primeru nevednosti o tobaku in podnebnih spremembah, bo verjetno znanstveno nepismena družba bolj dovzetna za taktike tistih, ki želijo vnašati zmedo in zamegljevati resnico.

Vzemimo za primer podnebne spremembe. »Boj ne poteka samo glede tega ali podnebne spremembe obstajajo, ampak tudi glede tega, ali je Bog ustvaril Zemljo, da jo ljudje lahko izkoriščamo, glede tega, ali ima vlada pravico regulirati industrijo, ali moramo opolnomočiti okoljevarstvenike in tako naprej. Ne gre samo za dejstva, temveč kaj si predstavljamo, da iz takšnih dejstev izhaja in kaj se v njih steka,« pove Proctor.

Odločamo se sami

Drugi akademik, ki preučuje nevednost, je David Dunning iz univerze Cornell. Dunning opozarja, da nevednost pomaga širiti tudi internet – to je prostor, kjer ima vsakdo možnost, da je sam svoj strokovnjak, kar nas dela za lahek plen močnih interesov, ki si želijo namerno širiti nevednost.

»Medtem ko bo nekaj pametnih ljudje s tem, da so zdaj vse informacije oddaljene le klik, pridobilo, bodo mnogi zavedeni v lažen občutek strokovnosti. Ne skrbi me, da bi izgubljali sposobnost, da se o čem odločamo sami, ampak da to postaja vse preveč lahko. Z drugimi bi se morali pri tem posvetovati veliko bolj, kot si to predstavljamo. Tudi drugi ljudje so prav tako nepopolni, a pogosto nam njihova mnenja lahko pomagajo pri popravljanju naših lastnih nepopolnosti, kot naše lastno nepopolno strokovno znanje lahko pomaga odpravljati njihove napake,« opozarja Dunning.

Dunning in Proctor prav tako opozarjata, da je namerno širjenje nevednosti razširjeno na obeh straneh političnega spektra ameriške predsedniške kampanje.

»Donald Trump je očiten trenutni primer v ZDA, ki svojim sledilcem običajno predlaga enostavne rešitve, ki so ali neizvedljive ali neustavne,« pravi Dunning.

Čeprav je morda imela agnotologija svoj izvor v dobi razcveta tobačne industrije, je danes potreba tako po tem pojmu, kot preučevanju človeške nevednosti, tako močna kot kdaj koli poprej.

Georgina Kenyon, BBC

Vir: https://www.bbc.com/future/article/20160105-the-man-who-studies-the-spread-of-ignorance

Napotila:
https://4d.rtvslo.si/arhiv/sobotno-branje/174415741
https://www.dnevnik.si/1042513985
https://podcrto.si/o-ucinkovitem-in-brezcutnem-propagandnem-stroju-tobacne-industrije/
https://zofijini.net/koticek_samomor/
https://zofijini.net/propaganda-oblikovanje-soglasja/
https://zofijini.net/modrost_fenomen/

Pošteni supermarket: kaj je res v naši hrani?

»The Honest Supermarket: What’s Really in Our Food?« (BBC, 2019)

Od vsakega evra, ki ga porabimo za nakupovanje hrane, gre kar tri četrtine v supermarkete, kar jim daje velik vpliv na to, kar jemo. Toda ali lahko supermarketom zaupamo, da nam povedo resnico o tem kar kupujemo in kako je bilo to proizvedeno? Ali pa ima njihov dobiček pri tem prednost?

V poskusu odkrivanja skritih resnic o naši vsakdanji hrani, je BBC za namen znanstvene serije »Horizon«, vzpostavil prvi resnično »pošteni supermarket«. Na podlagi najnovejših znanstvenih raziskav in v sodelovanju z vodilnimi strokovnjaki s področja prehrane iz vse Velike Britanije, je ekipa postavila supermarket, v katerem so izdelki označeni z resnično zgodbo o tem, kako so bili proizvedeni in kakšen je njihov dejanski učinek na nas in okolje.

Oddaja, ki jo povezujeta dr. Hannah Fry in dietetičarka Priya Tew, predstavlja vpogled v to, kaj se resnično dogaja s hrano, ki jo jemo. Nikoli več ne boste hrane na policah supermarketov videli na enak način.

Kakšna so torej dejstva za zgodbami, ki nam jih v zvezi s hrano pripoveduje oglaševanje?

Voda v plastenkah je tako preprost izdelek, da se zdi, da ne more skriti ničesar. Čeprav lahko voda v plastenkah stane tudi do petstokrat več kot voda iz pipe, ki nam je na voljo praktično brezplačno, je vsako leto kupimo vedno več. Gre za veliko industrijo, ki se zanaša na obljubo čistosti. Tudi večina potrošnikov verjame, da je voda v plastenkah boljša, čistejša in bolj zdrava kot voda iz pipe. Kaj v resnici kupujemo, ko gre za vodo iz plastenke in kaj pomenijo napisi na etiketah? Če etiketa pravi, da gre za »naravno mineralno vodo«, to pomeni, da se jo črpa iz konkretnega podzemnega vira. Minerali, ki jih vsebuje, morajo biti na etiketi ustrezno navedeni. Če namesto tega etiketa pravi, da gre za »vodo iz vrelca«, tudi to pomeni, da se jo črpa iz konkretnega podzemnega vira, vendar se lahko količina mineralov skozi čas spreminja in je proizvajalcem ni treba navesti na etiketi. Vse ostalo, oznake kot je recimo »gorska voda«, »namizna voda« in drugo, pomenijo, da lahko voda prihaja iz kateregakoli vira, vključno s pipe. Če primerjamo vodo iz plastenke z vodo iz pipe, lahko ugotovimo, da ima voda v plastenkah povišano vrednost bakterij. Voda iz pipe jih ima manj, ker se ji za varnost dodaja klor. Zato vode iz plastenke ne smemo puščati dolgo odprte, ker je velika verjetnost kontaminacije. Toda voda iz plastenke ima še eno precej zaskrbljujočo lastnost – večjo koncentracijo delcev mikro-plastike. Raziskave kažejo, da več kot 90% plastenk vode vsebuje delce mikro-plastike. Zaradi vseprisotnosti plastike se sicer v manjših količinah, mikro-plastiaka vse pogosteje pojavlja tudi v vodi iz pipe. Čeprav so za ugotavljanje škodljivosti teh delcev v vodi potrebne dodatne raziskave, pa je negotovost dovolj za zaskrbljenost. Najlažje se temu izognemo tako, da čim redkeje pijemo vodo iz plastenk.

Glede na denar, ki se obrača v prehrambni industrije, nas ne more presenetiti, da je boj za dobičke neusmiljen in pogosto na račun potrošnikov. Pravila poštenosti se pogosto ukrivljajo vse do točke preloma. Znamke se vse pogosteje zatekajo k rabi privlačnih, a v osnovi praznih trditev, kot je recimo »naravno«. Danes je vse »naravno«. Analize kažejo, da več kot 20% pakirane hrane vsebuje oznako »naravno«. Večina od te je visoko procesirana in nima z naravnim skoraj ničesar skupnega. Čeprav je označevanje regulirano, pa obstajajo zakonska siva polja. Tako recimo noben zakonski akt ne opredeljuje kaj je »naravno«, »dobro« itd. Obstajajo pa besede, ki so strožje regulirane in znanstveno definirane, kot recimo »nizka vsebnost maščob«, kar pomeni, da mora izdelek vsebovati manj kot 3% maščob. A niso samo besede tiste, ki nas lahko prevarajo. Embalaža se kiti s čudovitimi podobami domnevne vsebine, a ko pogledamo sestavine, lahko pogosto ugotovimo, da tega, kar nam embalaža kaže izdelek sploh ne vsebuje, če pa že, je običajno v zanemarljivih količinah. Uporabljajo se takšni ali drugačni nadomestki, ki simulirajo okus, izgled, barvo, obstojnost. Sploh, če so ti nadomestki bolj poceni kot izvirni izdelek. Tak primer je recimo sir v lističih, ki le redko vsebuje kaj veliko sira. Nadomeščajo ga rastlinska olja in razni drugi dodatki.

Obstajajo pa deli trgovine z živili, za katere se nam zdi, da jim lahko bolj zaupamo. Takšni so recimo oddelki, ki se kitijo z besedo »sveže«. Na ta način nam sugerirajo, da gre za hrano, ki jo dobimo neposredno s kmetij, morja ali rek.

Z oznako »sveže iz ladje« in podobno se pogosto označuje tudi ribe. A kaj »sveže« v tem primeru pravzaprav sploh pomeni? Večina potrošnikov »sveže« opredeljuje kot nekaj, kar ni staro več kot dan ali dva do največ tedna dni. Izkaže se, da se kot »sveže« lahko označuje ribe, ki so stare tudi do dvajset dni. Sprejemljivo je skoraj vse, da le potrošnik po zaužitju zaradi tega ne zboli. Pri ribah je tako zaradi dolgih transportnih pot in občutljivosti vsebine potrebna dobra shramba, kar pomeni, da so najboljše ribe zamrznjene in to čeprav skoraj tretjina potrošnikov meni, da je zamrznjena hrana slabše kakovosti od t.i. »sveže«.

Supermarketi niso samo spremenili tega kako in kaj nakupujemo, spremenili so tudi način proizvajanja hrane. Tako se v hrani pojavljajo nekatere snovi, ki se jim praktično ne moremo več izogniti, kot so recimo pesticidi. Bi nas moralo to skrbeti? V javnosti je debata o tem vprašanju zelo živa in poteka med skupinami, ki se zavzemajo za pravice potrošnikov in skupinami, ki zagovarjajo interese prehrambne industrije. Dejstva pa so naslednja. Več kot 40% sadja in zelenjave vsebuje pesticide, ko pa govorimo o hrani na splošno, je ta številka med 60 in 70% vseh živil. Uporaba pesticidov zadnja leta narašča. V 1990 je bil povprečen krompir škropljen okoli 12 krat, danes je ta številka pri 32 krat. Sicer seveda tudi na tem področju obstajajo regulacije, a so te določene za posamezne kemikalije, le redko pa smo pozorni na to, kako se te kemikalije obnašajo, ko jih je več skupaj, ko delujejo kot t.i. kemični koktajl. V limonah je več kot 90% verjetnost, da boste našli več kot en pesticid. V jagodah je ta verjetnost 84%, podobno je z grozdjem, v jabolkih je ta verjetnost pri 64% itd. Je torej odgovor organska hrana? Trenutno v kmetijstvu uporabljamo med 450 in 500 različnih pesticidov, pri čemer jih pri pridelavi organske hrane lahko uporabljajo le 28. Organska hrana torej lahko reši del problema, težava pa je, da je ta hrana precej draga, tako da moramo glede tega razmišljati bolj strateško. Po drugi strani strokovnjaki prehrambne industrije trdijo, da niso problem sami toksini, ampak njihove količine. Vse je lahko strupeno, če so količine prevelike, v pravih merah pa se nam ni treba bati ničesar. Vendar pa raziskave kažejo, da posebej kemični koktajli, mešanice različnih pesticidov v naši hrani, lahko povzročajo kar nekaj nezaželenih učinkov. Medtem ko posamezen pesticid sam zase nima velikega negativnega učinka, pa je lahko v interakciji z drugimi pri živih bitjih veliko bolj škodljiv. Regulacije na tem področju po mnenju znanstvenikov zaostajajo za znanostjo. Ob tem je potrebno poudariti, da prednosti prehranjevanja z zelenjavo in sadjem daleč presegajo nevarnosti, a je previdnost kljub temu na mestu.

Vidimo kako lahko gre naša odvisnost od supermarketov na račun kakovosti hrane in celo našega zdravja, kaj pa cena, ki jo zanjo plačuje naš planet? Hrana, ki jo pridelujemo in zaužijemo je odgovorna za približno tretjino našega ogljičnega odtisa, a odtis se od hrane do hrane razlikuje. Običajno se potrošniki ne ubadajo kaj preveč s tem vprašanjem in sami tudi nimajo preveč dobre predstave o tem, katera hrana je bolj ekološka. Tako običajno menimo, da če je nekaj lokalne pridelave, je zaradi tega odtis manjši. To pa ni vedno primer. Na primer banane, čeprav res prihajajo od daleč, je to sadje z nizkim odtisom pri pridelavi in se običajno transportira z ladjo, ki je v primerjavi z letalom okoli 100 krat bolj učinkovit način transporta. Podobno to velja za vso drugo trdno sadje kot je ananas, jabolka in vse ostalo, kar je dovolj dolgoživo, da lahko gre na ladjo in tako ni zelo pomembno od kje prihaja. Podobno velja tudi za pijačo, kot je vino. Po drugi strani občutljivejše sadje in zelenjava, ki ga v lokalnem okolju izven sezone ne moremo proizvajati, potrebuje daljše in bolj intenzivne transportne poti in s tem ustvarja tudi večji odtis. Jagode, ki prihajajo iz Belgije proizvedejo 2880g CO2, kar je ekvivalent približno 16 kilometrom vožnje s povprečnim avtom. Banane, ki prihajajo iz Južne Amerike, po drugi strani proizvedejo 360g CO2, kar je ekvivalent približno 2 kilometroma vožnje s povprečnim avtom. Največji odtis, ne glede na izvor, ima hrana živalskega izvora. Vse živali so zaradi procesa reje relativno neučinkovit način pridelave hrane. Zanimiv je primer kruha, ki ima načeloma precej majhen odtis, a je med živili izdelek, ki ga gospodinjstva zavežejo največ. Nasveti, ki se jih glede odtisa lahko držimo so, da se čim bolj izogibamo mesu in mlečnim izdelkom, pojemo, kar kupimo, da skratka čim manj zavržemo, in kot tretje, jemo čim več sadja in zelenjave, ki je ali sezonsko in lokalno ali dovolj dolgoživo, da ga je mogoče transportirati z ladjo. Ogljičnega odtisa trenutno ne moremo najti na etiketah naših izdelkov, toda ali bi ta podatek spremenili naše nakupovalne navade?

Supermarketi nam ponujajo hrano, ki je vse cenejša, traja dlje in je vse bolj priročna. Raziskave kažejo, da je že več kot polovica hrane, ki jo lahko kupimo v trgovinah t.i. ultra procesirane. Kakšne posledice ima to za našo prehrano? Katere so skrite sestavine te ultra procesirane hrane? Na etiketah tovrstne hrane tako najdemo vse daljše sezname snovi, ki imajo zelo zapletena in dolga imena. Običajno gre za prezervative, ki dajejo hrani trajnost, potem snovi, ki dajo izdelkom lepšo in bolj trajno barvo, bolj svetlikajoč izgled, razne umetne okuse itd. Kako drugačna je ultra procesirana hrana od te, ki jo pripravimo sami doma, pokaže primer ultra procesirane pizze. Doma zanjo potrebujemo največ pet ali šest sestavin, procesirana različica pa uporablja kar približno 25 različnih sestavin. Nekatere so zavoljo ugodnejše cene ceneni nadomestki, druge sestavine so lahko celo tako strupene, da so v večjih količinah rakotvorne. A niso samo aditivi razlog za skrb, tovrstna hrana je tudi zelo kalorična, v njej je veliko preveč sladkorjev, soli, praktično pa ne vsebuje vitaminov in mineralov. Gre zgolj za visoko koncentrirane prazne kalorije. Globalna raziskava je nedavno ugotovila, da je okoli 70% procesirane hrane prehransko revna in vendar se poraba tovrstne hrane povečuje. Upravičeno bi torej bilo, če bi tovrstna hrana nosila rahlo ironično etiketo, ki pravi, da ultra procesirana hrana sicer podaljšuje svoje življenje, a na račun vašega.

Supermarketi so nedvomno pocenili našo hrano. V zadnjih šestdesetih letih se je procent prihodkov, ki ga zapravimo za hrano, prepolovil. A poceni hrana lahko ima visoko ceno za okolje. Eden takšnih izdelkov, ki se zaradi svoje cene in široke uporabnosti na škodo okolja uporablja vse več, je palmovo olje. Najdemo ga v praktično vseh izdelkih. Po raziskavah je prisotno že v približni polovici vseh izdelkov, ki jih najdemo v trgovinah. Zanje pa predvsem v Maleziji in Indoneziji plačuje deževni pragozd in biotska raznovrstnost, saj se z namenom pridelave palmovega olja, v palmove plantaže spreminja velike površine deževnega gozda. Nedavno je ena od angleških trgovskih verig podala obljubo, da bo iz svojih izdelkov odstranila palmovo olje. A to danes ni tako preprosto. Tako razširjenost rabe kot cena palmovega olja, vsako alternativo hitro podraži do te mere, da ni več konkurenčna. Palmovo olje je konkretni trgovini uspelo odstraniti iz kakšnih 100 izdelkov, za ostale jim obljube ni uspelo držati, zato so iz teh izdelkov enostavno odstranili svojo znamko. Alternativa, ki tako ostane potrošnikom je, da na izdelkih poiščemo oznako za okolju bolj prijazno in trajnostno pridelano palmovo olje.

Naše zdravje je velika industrija. Neka raziskava je pokazala, da smo v večini pripravljeni plačati več za hrano, če smo prepričani, da je za nas zdrava. To za prodajalce predstavlja veliko marketinško priložnost. Tako lahko celo demonizirano hrano kot je recimo sladkor, spremenijo v hrano, ki je zdrava za nas. Za sladkor obstaja 61 različnih poimenovanj. Ta pojmovna raznovrstnost je za oglaševalce velika priložnost. Alternative sladkorju so tako postale zelo dobičkonosno področje: kokosov sladkor, rižev sladkor, rjavi sladkor, med, javorjev sirup, agave itd. Vse to so dražje alternative, toda so dejansko tudi kaj bolj zdrave od navadnega sladkorja? »Naravnost« teh izdelkov nas prepričuje, da so bolj zdravi, a je vsak pretiran vnos sladkorja v naše telo škodljiv za zdravje, ne glede na izvor. Res je, da so nekatere alternative nekoliko manj škodljive kot navaden sladkor, a prav neškodljivega ni, oz. se priporoča, da v vsakem primeru omejimo porabo sladkorja. Oglaševanje na tem področju je tako precej zavajajoče – čeprav se skriva pod drugim imenom in za oznakami kot je »naravno«, je na koncu to še vedno samo sladkor.

Označevanje in embalaža lahko pri nakupovanju hrane popačita resnico in zameglita našo presojo, a to še zdaleč ni edina strategija trgovin, da jim prepustimo čim več denarja. V trgovino verjetno običajno greste z zelo trdno idejo kaj želite kupiti, mogoče v ta namen uporabljate celo kak seznam, iz nje pa se kot po pravilu vračate z veliko stvarmi, ki jih prvotno niste imeli namena kupiti. Trgovine uporabljajo številne psihološke trike, da vplivajo na naše nakupovalne navade. V supermarketih smo deležni prave poplave čutnih stimulacij. Od vpliva različnih vonjav, do tega kako embalaža vpliva na naše odločitve za nakup. Supermarketi želijo vplivati na našo nakupovalno odločitev od trenutka ko vstopimo skozi vrata, tako že sama arhitektura prostora ni naključje. Običajno nas na vhodu v trgovino pričaka oddelke s sadjem in zelenjavo. Če v košaro najprej damo hrano, ki jo dojemamo kot zdravo, si s tem kupimo kredit, da si v nadaljevanju kupimo tudi kaj, česar nimamo za tako zdravo. Skoraj nemogoče je nakupovati samo osnovne sestavine kot so kruh, mleko, čaj ali kava, ker so te običajno na policah na sredi ali na drugem koncu trgovine, tako da moramo do njih med policami ali skozi celotno trgovino, mimo polic z drugimi, zelo privlačno oblikovanimi in oglaševanimi izdelki in tako bolj verjetno pograbimo še kaj, česar prvotno nismo nameravali kupiti. Celo naš čut za dotik je mogoče pretentati. Potrošniki to, kar je težje, smatramo za boljše. Tako pogosto tehtamo steklenice z vinom in primerjamo katera je težja. Skoraj praviloma se odločimo za težjo. Zato v zadnjem času opažamo vse težje steklenice z vinom. In ne samo, da se nam težje steklenice zdijo boljše, zanje smo pripravljeni tudi plačati več. Ti vplivi seveda ciljajo naše podzavestne mentalne procese, ki nagovarjajo naše želje, tako da se jih sami ne zavedamo. Obstaja zanimiva povezava med zvoki, ki jih slišimo v trgovini in tem, kaj kupujemo. Nedavna študija je razkrila primer, v katerem so v trgovini eno uro v ozadju predvajali francosko glasbo, drugo uro pa značilno nemško glasbo. Ko so igrali francosko glasbo, se je povečala prodaja francoskih vin, ko so vrteli nemško, pa nemških. Ko so potrošnike potem vprašali ali je bila glasba tista, ki jih je prepričala v nakup, je večina začudeno vprašala: »kakšna glasba?«. Torej ima že glasba, ki jo poslušamo v trgovini nezaveden učinek na naš nakup.

Veliko znanosti gre v oblikovanje trgovin in naše izkušnje nakupovanja v njih. Vsa naša čutila so tarče subtilnih vplivov, da bi vplivali na naše odločitve in zapravili čim več. Če bi bila ta izkušnja bolj poštena, bi bila tudi naša nakupovalna izkušnja bistveno drugačna. Zaradi tega bi bila tudi naša življenja boljša in nedvomno bi bili zaradi tega tudi bolj zdravi. Dokler se to na spremeni na sistemski ravni, je samo od nas odvisno, da pazimo kakšno hrano kupujemo in jemo.

Več o oddaji:
https://www.bbc.co.uk/programmes/m0006p3j