Tagged: Propaganda

Gledanost sovraštva v Sloveniji

Že več let lahko v slovenskem medijskem prostoru opazujemo oglaševalsko anomalijo, kjer ugledna podjetja v večinski državni lasti in država sama ne zmorejo odgovoriti na vprašanje pojavljanja svojih oglasov poleg vsebin sovraštva, laži in propagande. Govorimo o oglasnih sporočilih znotraj propagandističnega sistema Nova24TV, ki je na večih mestih povezan s parlamentarno stranko SDS in ki ga več neodvisnih virov povezuje z madžarskim režimom Viktorja Orbana.

Na večletne javne pozive po opredelitvi oglaševalskih sporočil v etru in spletnemu podaljšku tega medija s strani podjetja Telekom Slovenija, zavarovalnice Vzajemna, družbe Petrol, Ministrstva za obrambo… nikoli nismo dobili odgovora, ki bi pojasnjeval, kako naročniki oglasov usklajujejo svoje etične kodekse s sovražnimi vsebinami in lažmi, ki jih lahko beremo na portalu ter kakšne tržne cilje zasledujejo z oglaševanjem na njemu.

Tržni vidik medija Nova24TV je bil v javnih razpravah velikokrat zanemarjen do te mere, da se ni nihče vprašal, kako gledani oziroma obiskani so ti medijski kanali oziroma kako tržno smotrn je zakup oglaševalskega prostora na teh medijih. Odgovor na to vprašanje bi namreč pomagal razjasniti odnos oglaševalcev in medijske hiše ter pojasniti, ali oglaševalci z zakupom oglaševalskega prostora na portalu in v etru Nova24TV zasledujejo tržne ali kakšne drugačne cilje.

Več na: https://www.dsavic.net/2021/03/09/gledanost-sovrastva-v-sloveniji/

Nakupovanje do onemoglosti

Kriza potrošništva

Smo preveč materialistični? Ali s tem ko si želimo stvari, namerno uničujemo planet? In kaj je sploh vir vse te blazne potrošniške energije in želje? V hitrem pregledu ekološkega in psihološkega terena ameriške potrošniške kulture, nas dokumentarni film Shop ‘Til You Drop (2010, Nakupuj do onemoglosti) izziva, da se neposredno soočimo s temi vprašanji. Z izpostavitvijo visoko stresnega in visokooktanskega tempa materializma, se film giblje pod zapeljivo površino komercialnega sveta, da bi pokazal, kako je druga stran te akumulacije izčrpavanje – počasna, konstantna erozija tako naravnih virov kot osnovne človeških vrednot. Na koncu nam film pomaga razumeti aktualne ekonomske turbulence in ponuja nepopustljiv, vznemirljiv pogled na razmerje med mejami potrošništva in našim neskončnim iskanjem sreče.

V filmu sodelujejo:

Peter Whybrow, avtor American Mania: When More is Not Enough (2005, Ameriška manija: ko več ni dovolj)
Juliet B. Schor, avtorica The Overspent American (1997, Potrošen Američan)
Cecile Andrews, avtorica Slow Is Beautiful (2006, Počasi je lepo)
Duane Elgin, avtor Voluntary Simplicity (1981, Prostovoljna enostavnost)
Chris Jordan, fotograf
James B. Twitchell, profesor Angleščine in oglaševanja na Univerzi Florida
Julian Darley, soustanovitelj Post-ogličnega inštituta
Eli Jaxon-Bear, avtor Sudden Awakening (2004, Nenadno prebujenje)

Rod Gorney, Ashley Montagu Inštitut
John de Graaf, soavtor Take Back Your Time (2003, Prevzemi nazaj nadzor nad svojim časom)
Carol Holst, ustanoviteljica organizacije Postconsumers (Post-potrošniki)
David Room, ustanovitelj Energy Preparedness (Energetska avantgarda)

Napovednik:

Prirejeni transkript:

V današnjem svetu lahko na vsakem koraku vidimo sledi naše industrijske preteklosti. Kamor koli pogledamo, vidimo znake zapuščine modernega kapitalizma: neizmerno kopičenje blaga, predmetov in umetno ustvarjenih želja. Z izdelki in reklamami zanje je prenasičen vsak del naše kulture in oblikujejo skoraj vsak vidik našega vsakdana. V številnih pogledih nas ne opredeljuje več delo, ki ga opravljamo, ampak predmeti, ki jih uporabljamo. Industrijska družba se je preoblikovala v potrošniško.

»Ko se poistovetimo s trošenjem«, odlomek iz knjige Juliet B. Schor, The Overspent American (1997, Potrošen Američan):

»Gospodinjstvo tipičnega srednjega in zgornjega srednjega sloja obsega več kot 185 m2 površine,

ima vsaj dva avtomobila, nekaj kavčev, številne stole, postelje in mize, pralni in sušilni stroj, več kot dva televizijska sprejemnika, video snemalnik in kabelsko. V kuhinji najdete peč, mikrovalovno pečico, zamrzovalnik, mešalnik, kavni avtomat, čajnik, sekljalnik in tako veliko posod, ponev, kozarcev, skodelic, posod za shranjevanje hrane in kuhinjskih naprav, da jih sploh ne moremo prešteti. V hiši je tudi osebni računalnik in tiskalnik, telefoni, telefonske tajnice, kalkulator, predvajalnik CD-jev, glasbeni instrumenti in veliko umetniških del. Za dodaten umetniški učinek so tu še dekorativni predmeti kot so vaze, krožniki, kipi, fotografije v okvirjih in drobni predmeti. V kopalnici so sušilec za lase, osebna tehtnica, morda tudi električna zobna ščetka ali brivnik, v omaricah pa je nagrmadenih veliko brisač, šamponov, balzamov za lase, krem za obraz in ostale kozmetike. Omare so polne oblačil in obutve vseh vrst, oblek, suknjičev, hlač, majic, puloverjev, plaščev, klobukov, škornjev, športnih copatov, čevljev s peto in brez, pohodniških čevljev in natikačev. In ne pozabimo na nakit. Poleg zapestnih ur, diamantnih prstanov in drugih dragih izdelkov, ponavadi najdemo tudi veliko zbirko ostalega nakita: ogrlic, zapestnic in uhanov, uhanov, uhanov. V dnevni sobi je polno knjig, video kaset, CD-jev, revij in še več fotografij in drugih drobnih predmetov. Na tleh so preproge in tepihi, po vsej hiši pa so raztreseni drugi kosi pohištva, na katerih so morda postavljene posušene ali umetne rože. V garaži ali kleti je shranjena športna oprema, npr. kolesa in smuči, prav tako so tam kovčki in potovalne torbe ter orodje za vrt in travo. Ob tem gospodinjstvo veliko porabi za storitve kot so otroško varstvo, filmi, restavracije in gostilne, nastanitve v hotelih, letalske karte, obiske frizerja, masaže, obiske Disneyworld-a, račune za odvetnika, zavarovalne premije, plačila obresti, včasih pa celo za najemnino dodatnega prostora, kjer je spravljenih še več stvari. Če ste tipičen potrošnik, niste vedno imeli tako veliko. Verjetno je bilo v vašem življenju obdobje, ko ste lahko vse kar ste imeli natovorili v avtomobil in se odpeljali proti soncu. Danes za to potrebujete profesionalce.«

Večina nas je v naši potrošniški družbi zaradi procesa potrošnje tako zaposlenih, odtujenih in tako fragmentiranih, da niti ne vemo, če smo sploh še živi.

Občutek živosti je v tej državi postal popačen občutek. Ko si nekaj kupimo doživimo vzburjenje in mislimo, da je to občutek živosti.

Problem je, da ta trenutek ne traja dolgo, ker ga povzročajo določene okoliščine. Potem moraš ponovno kmalu nekaj kupiti ali imeti spolne odnose, ali ponoviti karkoli ti je že povzročilo ta občutek blaženosti.

V zgodovini človeštva je veljalo, da več kot imaš, srečnejši si. A to ne drži več.

Po eni strani je industrijska revolucija preoblikovala naravo dela. Zamenjala je počasno, premišljeno dobo obrti z načrtovano blaznostjo tovarn. Po drugi strani pa, ko je hitrost in učinkovitost nove dobe eksplodirala v neslutene ravni produktivnosti, je bilo v procesu preoblikovanja nekaj globljega: način, na katerega so ljudje dojemali sebe in svoje mesto v svetu. V tem procesu se je spremenilo ne samo koliko lahko proizvedemo za druge, ampak tudi koliko lahko pridobimo zase.

Tik pred novim stoletjem smo imeli bučna devetdeseta leta. Obdobja dvajsetih, osemdesetih in devetdesetih let dvajsetega stoletja, so bila obdobja velikega bogastva. Bogastvo se je kopičilo na samem vrhu, posledično je porazdelitev postala vse bolj neenakomerna.

V ameriški kulturi je bil prvi, ki je resnično podrobno preučil preveliko potrošnjo, ta čudovit, zagoneten in prepirljiv lik, Thorsten Veblen.

Thorsten Veblen je napisal klasično delo Teorija brezdelnega razreda (1899, The Theory of the Leisure Class), ki je bil rahlo satiričen, a zelo resen pogled na rastočo vlogo uporabe izdelkov pri izražanju družbenega statusa in ustvarjanju družbene premoči. Očitno je gojil tudi odpor do bahanja in bogastva in ju videl kot kršitev vrednot, ki bi jih država morala izražati.

Prvič je predstavil pomen potrošnje, kot načina samo-identifikacije. Pravi, da prekomerno nakupujemo, da bi drugim pokazali, kdo smo. Ameriška kultura se je po drugi svetovni vojni korenito spremenila. Ljudje, ki so si vedno želeli biti del potrošniške miselnosti, so se ji sedaj lahko pridružili, ker so imeli na razpolago čas in denar. Prav tako pa so proizvajalci stvari: avtomobilov, hladilnikov, vseh stvari, ki jih je bilo pred tem težko dobiti, zdaj proizvajali te stvari po vse bolj nizkih cenah, namenjene voljni skupnosti potrošnikov.

Tako smo dobili vse več ljudi delavskega razreda, ki so se lahko vključili v življenjski stil srednjega razreda. Lahko so kupovali hiše, se preseljevali v predmestja itn. Tu se pojavi ideja »biti podoben Jonesovim«. Jonesovi živijo v sosednji hiši, vi pa jih gledate kako kupujejo nov Chevy, pralni stroj, televizijo. Biti podoben Jonesovimi pomeni, da želite slediti rastočim standardom bivanja, zgledujete se po ljudeh, ki jih poznate, med katerimi živite. To je model, ki temelji na soseski. Drugi pomemben del tega modela, ki je v nasprotju s sedanjostjo je, da je bil to model neposrednih družbenih stikov. Ljudje si niso želeli stvari, ker bi jim to povedali oglaševalci, ampak, ker so jih imeli sosedje. Videli so Chevyja, ki se pripelje na dovoz. Videli so nova oblačila ali stvari za otroke, ali kar koli je že bilo in so želeli to imeti. Dejansko je bil to model družbenega primerjanja. V sedemdesetih so se stvari začele spreminjati. Zgodilo se je nekaj velikih sprememb. Število zaposlenih žensk se je povečalo, predvsem poročenih žensk, žensk z otroki. Prišle so iz bolj egalitarnih soseščin v korporacije, ki so zelo hierarhične in so bile tako izpostavljene ljudem iz višjega ekonomskega razreda – šefom, šefovim šefom itn. Druga ključna stvar pa je, da je namesto situacije, v kateri se ljudje v celotnem spektru ekonomske distribucije bolj ali manj zgledujejo po sebi podobnih, vse več ljudi začelo pogledovati proti vrhu, proti t. i. »premožnemu življenjskemu slogu«. To se zgodi zaradi več razlogov. Eden je, da so ti ljudje zaradi svojega zapravljanja postali bolj vidni. Pojavljajo se v časopisih in v revijah. Nekateri najbolj znani primeri tega se pojavijo v osemdesetih letih, kot sta nadaljevanki Dallas (1978) in Dinastija (1981). Telenovele, ki so vedno bolj izpostavljale bogate, se pojavijo v osrednjem televizijskem terminu in gleda jih vse več ljudi. To je tudi doba, ko se predvaja oddaja Življenjski stil bogatih in slavnih (1984, Lifestyles of the Rich and Famous), ki se sčasoma preoblikuje v MTV Cribs (2000) in kasneje v oddaje o Domu in vrtu. Ko ljudje gledajo vse več medijev, ne vidijo več kaj se dogaja z njihovimi sosedi, ker svoje sosede vse manj poznajo. Začeli so graditi hiše z garažami, v katere se lahko zapelješ in sploh nimaš več potrebe hoditi ven. Upad družbenih stikov v soseščini postane zelo pomemben. To je proces podoben temu, o katerem je govoril Veblen okrog leta 1890 in za katerega je značilna zelo, zelo vidna potrošnja.

Nastopi doba modernega oglaševanja. Potrošnja je morda res zelo vidna, še toliko bolj vidno pa postane naslavljanje naših potrošniških želja, kar povzdigne bleščeč nov svet podob in reklamnih sporočil. To je svet površne privlačnosti, ki cilja na globoke človeške potrebe, ki ga izvaja nova skupina strokovnjakov, zadolženih za spodbujanje naše notranje želje po kupovanju.

Tisti, ki imamo dovolj, naša hrepenenja in pomanjkanje ne spodbujajo več, da bi trošili več. Da bi vendarle trošili več smo izpostavljeni veliko propagande.

Ženejo nas naše podzavestne želje. Dokler nas ženejo podzavestne želje, lahko tisti, ki se jih zavedajo, z njimi manipulirajo in upravljajo. Gre za upravljanje s čredami. Kmetje vedo, da če predvajajo primerno glasbo, dajejo krave boljše mleko, zato imamo povsod v nakupovalnih središčih tudi glasbo.

Oglaševalski in marketinški stroj, ki je v zadnjih štiridesetih ali petdesetih letih postal tako sofisticiran, v veliki meri vodi celotno potrošniško kulturo. Strašljivo je, ker so v tem postali tako dobri. Vedo, kako doseči in motivirati mačo moškega, ali pa lepo žensko, ki si želi biti še lepša, ali pa neprilagojenega najstnika. Vedo, kako doseči srž naših strahov. Na nek čuden način je naša družba podvržena obliki nadzora misli. Podobno je kot v filmu Matrica (1999, The Matrix). Izstopiti moramo iz te matrice in se naučiti sprejemati svoje odločitve.

Stvari so se spremenile. Prej je veljalo: če kupiš to, boš popularen. Zdaj pa velja: kupi to in boš srečen. Zelo premeteni so, še posebej do otrok.

Zelo nepošteno je nekaj najboljših strokovnjakov kognitivne psihologije in najboljše strokovnjake za računalniško animacijo in grafiko združiti v kratkih 30 sekundnih filmih zato, da ljudem povedo: »to je, kar ste in to je, kar je pomembno«.

V svoji zadnji knjigi Rojen za nakupovanje (2005, Born to Buy: The Commercialized Child and the New Consumer Culture) sem naredila raziskavo med otroki. Tržniki jim pravijo pred-najstniki (8-12 let) in so zelo intenzivno izpostavljeni oglaševanju. Ugotovila sem, da vključenost otrok v potrošniško kulturo zmanjšuje njihovo dobrobit na več načinov. Otroci, ki so temu manj izpostavljeni, so bolj zdravi, imajo tudi boljšo samopodobo. Uporabila sem statistični model, pri katerem se lahko vprašamo: ali je za potrošništvo krivo slabo starševstvo? Zanimivo pri tem je, da so potrošniško naravnani tako otroci slabih kot dobrih staršev.

Danes porabimo 20-krat več za reklame, namenjene otrokom, kot smo leta 1980. To se obrestuje. Uporabljajo se taktike, ki starše prikazujejo kot bedake in starokopitneže, spodbuja se nasilno in nesramno vedenje, ker je to kul in bo prodajalo izdelek. Tržniki pravijo: če proda izdelek, je antisocialno vedenje dobrodošlo. Švedska ne dovoljuje oglaševanja otrokom mlajšim od 12 let. Ne dovoljuje ga tudi kanadska provinca Quebec. Tudi mi ga ne bi smeli.

Če vaši otroci odraščajo v kulturi, v kateri so vsi vpeti v potrošniško kulturo, potem jih je od tega zelo težko izolirati.

Mislim, da ima oglaševalska industrija v naših življenjih veliko moč. Pravijo: da nadzoruješ družbo, ne rabiš nadzora nad sodišči, ne rabiš nadzora nad vojsko. Vse, kar moraš nadzorovati so zgodbe. In prav televizija in oglaševalska industrija nam pripoveduje največ zgodb, največ časa in največ ljudem.

Zanimivo je, da večina ljudi slej ko prej pride do točke, ko zanje oglaševanje postane nevidno. To pa zato, ker je tako vseprisotno. Oglaševalci so ta scenarij ustvarili sami. S sporočili nas bombardirajo do točke, ko nehamo poslušati in nam ni mar.

Povprečno človek na leto na televiziji vidi okrog 25 000 reklam. Te reklame ne prodajajo samo izdelka. Prodajajo tudi niz vrednot in odnos do življenja.

Če se zavedaš, da je človek programiran, da se na zgodbe odziva čustveno, potem razumeš zakaj je tako pomembno k izdelkom vključiti zgodbe. Recimo, da izdeluješ določen izdelek, ki je popolnoma enak drugemu izdelku. Če ti o enem lahko povem zgodbo, ki ga loči od drugega, te lahko pripravim, da boš do izdelka čutil drugače. Občutek je tisto, za čemer stremimo. Pogosto so luksuzni izdelki takšni samo zaradi občutka, ki nam ga dajejo. »O, zdaj ga imam!« Kaj imaš? Imaš precenjeno vodo. Precenjen avtomobil. Če vključite logiko, potem to nima smisla. Če pa ob tem vključite še občutke, lahko vidite, kaj se dogaja.

Ljudje smo nenavadni, ker imamo dovolj velike možgane in zmožnost, da vidimo onkraj takojšnje nagonske potešitve, kar sicer žene večino živali. Del možganov, ki se je tako razvil je čelni reženj, ki je inteligentni, razumski del možganov. Po eni strani nas žene instinkt, po drugi pa imamo neverjetno inteligenco, ki nam omogoča, da dovolimo instinktu, da prevlada ali pa ne. Če gledamo z vidika nevrologije, je to predpogoj za zelo dobro izdelan in poznan proces, s katerim možgani zaznavajo okolje. Imenuje se sistem nagrajevanja. Poganja ga živčni prenašalec imenovan dopamin. Veliko je načinov, na katere lahko sistem nagrajevanja prelisičimo. Najbolj očitni so kokain, amfetamini, kofein. Ampak, ko so ti sistemi prelisičeni, postopoma prevzamejo razumski del mišljenja. To so zelo dragoceni sistemi, da nas ščitijo in nam povedo kaj je dobro in slabo, nevarnost pa je, da se ujamejo v začaran krog sistema nagrajevanja, ki je nesmiseln. Rad imam sladoled in rad imam čips, vem pa, da bom, če bom čips in sladoled jedel ves dan, končal z več kot 100 kg, kar verjetno ne bo najbolje zame. Nekoč teh dobrin ni bilo toliko, ni bilo sladoleda in ni bilo čipsa. Danes pa imamo v naši družbi obilja vse te stvari. Zavestno si moramo reči: koliko tega potrebujem? Samo več tega danes ni dovolj. Potrebuješ nekaj več od sladoleda in čipsa. Zapleteno je, ni pa težko razumeti. To je ravnotežje med razumskim in instinktivnim vedenjem. Instinktivno vedenje žene sistem nagrajevanja, razumski del pa je to, zaradi česar si človek.

Pomislimo na kontekst, v katerem živimo.

Nenehno iščemo nove stvari.

Potrošniški trg nikoli ne miruje, pravzaprav se pospešuje.

Vsi si želijo nov mobilni telefon, čeprav stari še vedno dobro deluje. Želiš si preklopnega, ali pa srebrnega ali rdečega, ali pa takega, ki ima več gumbov.

V nekaterih pogledih bi to bilo v redu, če bi bil ta trg finančno ali ekološko stabilen. Ker pa sistem nikoli ne miruje, se tvoja identiteta z določenim izdelkom vedno spreminja. Osnovni razlog za dejstvom, da si nekaj želimo, je zakoreninjen v globoki družbeni dinamiki neenakosti, tekmovanja, družbene samozavesti itd. Ker nas naš sistem prepričuje, da samozavest pridobiš s tem, kar imaš in s tem, kako to kažeš. Pri potrošnji gre za družbeno komunikacijo in družbeno povezanost. Problem ni v tem, da je potrošnja družbena. To je dobro. Problem je, da komuniciramo in se povezujemo na zelo perverzne in disfunkcionalne načine.

Rast potrošniške družbe že dolgo vzbuja skrbi zaradi upadanja demokratičnega sodelovanja in državljanstva. Prednostim potrošništva navkljub, za tiste, ki vedo kaj se dogaja in se ne bojijo biti angažirani, te niso vedno sovpadale z osnovnimi zahtevami demokracije.

John Dewey je na svoj 90. rojstni dan povedal: »demokracija se rodi v pogovoru«. Pogovor je tisti, ki nam daje možnost lastnega mišljenja. Živimo v svetu, kjer nimamo časa in ki je poln oglasov, dolgih delovnih ur ali vožnje z avtomobilom. Ves čas moramo hiteti. Ne moremo hoditi, ne moremo voziti kolesa.

Ovir, ki so nam preprečevale delo 24 ur na dan, 7 dni v tednu, ni več. Čas ni več problem. Prostor ni več problem. Razdalje niso več problem. Preprosto lahko delamo ves čas. V državi narašča stopnja tesnobe, ker vsi nenehno tekmujemo. Skrbi nas, da bo kdo boljši.

Ta sprememba, vertikalni proces tekmovanja, ko si vsi želijo živeti kot zgornji srednji sloj in bogataši, se dogaja v času, ko tega ljudje finančno niso več sposobni. Plače ostajajo enake, družine morajo najti dodaten vir dohodka, da lahko preživijo. Kaj lahko naredijo? Več si izposojajo, več delajo, porabijo svoje prihranke.

Zaradi vsega tega, ker so nenehno v pripravljenosti, so ljudje zelo napeti. Človeško telo ni ustvarjeno za to. Človeško telo je ustvarjeno za nujne primere. Če se to stanje nikoli ne neha in alarmi ves čas zvonijo, potem se telo nikoli ne sprosti. Zaradi tega je veliko več bolezni povezanih s stresom. Tesnoba je samo začetek. Ljudje so v depresiji, ker čutijo, da se s tem ne morejo spopasti. Dobijo druge somatske bolezni, kot so prenapetost, bolezni srca in ožilja. Eden najbolj očitnih rezultatov tega zelo hitrega sveta je, da manj časa posvečamo družbenim stikom in zelo pomembnim funkcijam, kot je recimo prehranjevanje in torej manj časa skupaj jemo za mizo, kot se vozimo v avtomobilu.  

To vpliva celo na naše hišne ljubljenčke. Nedolgo nazaj je bil v časopisu Marin County objavljen članek, da je najhitreje rastoča dejavnost v Marinu poklic sprehajalca psa. Še pasje življenje ni več to, kar je bilo.

Lily Tomlin je to zelo dobro opisala ko je dejala: »težava s podganjo dirko je, da tudi če zmagaš, si še vedno samo podgana«. Ljudje se čutijo kot del te dirke in želijo svoje življenje spraviti v red. Svoja življenja želijo poenostaviti, da jim ostane več časa za pomembnejše stvari.

Ko predavam na delovnih mestih, ljudi vprašam: »ali še imate upanje? Lahko naredite kaj glede pomanjkanja časa?« Odgovorijo mi, da ne. Sprašujem se, kako se je to lahko zgodilo? V najmočnejši državi na svetu ljudje nimajo moči, da bi kaj spremenili?

Obilje nas vodi v bolezen, ker ne vemo, kaj naj z njim počnemo. Temu nismo posvečali dovolj pozornosti. Veliko časa smo posvetili razmišljanju o tem kako preživeti, ko nam primanjkuje hrane ali ko smo v nevarnosti, o preobilju pa sploh nismo razmišljali.

Kako smo prišli do problema, s katerim se soočamo, ko življenje postaja vse bolj zapleteno in ko nujno potrebujemo večjo preprostost? Prva celica in vse vrste, ki so ji sledile, se ravnajo po osnovnem načelu, ki mu lahko rečemo tudi osnovni zakon življenja. To je sodelovanje. Konkurenca je bila vedno del tega razvoja, ampak vedno in povsod je bila drugotnega pomena. Do nedavnega. Pred 3 milijoni let se je na planetu začel razvijati prednik današnjega človeka. Preživeli so predvsem zaradi skrbi drug za drugega. Ne zato, ker bi bili kakšni svetniki, ampak, ker je bila to njihova edina socialna varnost. Če si to danes priznamo ali ne, kot vrsta preživimo predvsem zato, ker smo še vedno izjemni skrbniki drug drugega.

Morda je to, ko drug drugemu pomagamo, najboljši način, da se zares počutimo žive. Tega pa v potrošniški družbi ne počnemo.

Velik del vzroka za našo potrošnjo in velik del naših problemov – psiholoških, čustvenih in ostalih, ki jih vidimo okoli sebe – lahko najdemo v naši želji po individualizmu. Ko začneš o sebi razmišljati kot individuum, se lepilo, ki nas drži skupaj in zaradi katerega se počutimo del nečesa, začne razkrajati. Pomembno je omeniti, da velike količine denarja in energije to razkrajanje pospešuje bolj kot kar koli drugega. Ker se lahko na ta način ločiš od drugih.

Ravni skupnosti, ki smo jo imeli v 1940-ih in 1950-ih letih, ni več. Pri tem je pomembno vlogo odigrala tudi televizija.

Stare družbene strukture odpadajo, čeprav so za človekovo učenje nujne. So nekakšen imunski sistem naslednjih generacij. O tem, kako jih nadomestiti, pa sploh ne razmišljamo.

Ko si enkrat individuum, to idejo ločenosti še poudari. To pomeni, da potrebuješ lastno hišo, lasten avto, lastne kuhinjske pripomočke: pralni stroj, pomivalni stroj, hladilnik ali hladilnike, kopalno kad, čistilne pripomočke. Vse, kar si lahko zamislimo.

Smo žrtve lastnega mita, da je pot do dobrega življenja v dobrinah. Da je dobra ekonomija tista, ki nenehno raste. V prvi vrsti se moramo vprašati: zakaj potrebujemo ekonomijo? Če je namen ekonomije samo to, da je najboljša in ima največji bruto domači proizvod na račun našega zdravja, družbe, naših družin, okolja, potem mi bosta ta ekonomija in 2€ morda lahko kupila kapučino. Vprašati se moramo: zakaj smo tako obsedeni s proizvodnjo in porabo na račun vsake druge vrednote, v katere trdimo, da verjamemo.

Ekonomija ni pretok denarja, kot radi verjamemo. Ekonomija je pretok energije in pripadajočih virov. Za sistem ekonomije, ki smo ga razvili, lahko najdemo veliko pridevnikov: nor, uničujoč in, se bojim, navsezadnje tudi samomorilski.

Pod površino navidezno neskončnega spektakla dobrin in blaga, se skriva veliko manj neomejena resnica: poceni energija, na katero se moderna industrijska družba zanaša že več kot stoletje, morda ne more več dohajati silovite globalne ekonomske rasti.

Nafta je bila sprva zamenjava za kitovo olje. Predvsem atlantski kit je bil zaradi tega prignan na prag izumrtja. Na začetku stoletja, natančneje leta 1901, so v Teksasu odkrili nov petrolejski vir, Spindletop. To je popolnoma spremenilo količine dostopnega olja. Ko se je pojavil avtomobil, kar se je na veliko začelo dogajati po letu 1900 in je do leta 1910 že povzročalo prometne zamaške v ZDA, je to, skupaj s številnimi tehnološkimi inovacijami, ki so s tem sovpadale, zapečatilo usodo sveta. To nam je očitno omogočilo preobrazbo transporta. Pomaga nam premagovati velike razdalje. Deloma je to mogoče zaradi ogromne energije, ki je v litru, galoni, pintu ali sodu nafte. Nadvse osupljivo je, koliko energije je v takšni količini. V manj kot 4 litrih bencina je energija, primerljiva z enomesečnim delom močnega moža. Ni čudno, da lahko s tako energijo naredimo tako veliko. Ko smo tako dobili dostop do na videz neomejenega, zelo poceni tekočega energetskega vira, smo pridobili potencial za izjemne in tudi katastrofalne posledice. To je popolnoma spremenilo naš planet. Omogočilo je veliko eksplozijo populacije. Omogočilo nam je dostop do vseh še tako majhnih kotičkov planeta in jih milo rečeno, popolnoma spremeniti. Še veliko drugih stvari je, ki smo jih naredili z nafto. Spremenila je recimo tudi prehrano.

V bistvu jemo fosilna goriva.

Industrijsko kmetijstvo je po besedah Ala Bartletta: »uporaba zemljišča, da nafto in plin spremenimo v hrano«. Vredno si je zapomniti, koliko naše hrane je odvisne od nafte in plina. Potem pa je tukaj še vse drugo. Tu so laki, barve, plastika, kovine, steklo, silikon in solarni paneli. Ni konca. Vredno je izpostaviti temeljno razliko med premogom, drevesi in drugimi stvarmi. Za vsak kilogram ali enoto energije, ki jo želimo pridobiti iz premoga, dreves ali šote, ga moramo najprej posekati ali izkopati. To število molekul moraš premakniti sam. Kar nekaj dela moraš vložiti v to, medtem ko nafta in plin tečeta. V zgodnjem obdobju je pod pritiskom dobesedno sama tekla na površje. Ko se ta tok, kot se že kaže, začne zmanjševati, bomo ugotovili, da je velika razlika med tekočo energijo in energijo, ki jo moramo sami izkopati, stopiti, izkrampati ali obdelati.

Ko govorimo o naftnem vrhuncu (Peak oil), govorimo o dobavi nafte. Povpraševanje je nekaj povsem drugega in tukaj je problem, ker če pogledamo rast industrijske družbe, vidimo, da se ta prične večati s prihodom nafte in plina. Ko se poveča rast proizvodnje nafte, se povečajo tudi BDP, populacija in vse ostalo.

Kaj naj z nespremenljivim, neizbežnim dejstvom, da zato, da smo prišli do te stopnje, uničujemo in pustošimo planet? To je neprijetna resnica, ampak je resnica.

Glede na vire, trenutno porabljamo 1.2 Zemlje. Če bi vsi živeli in porabljali toliko, kot v ZDA, bi potrebovali pet Zemelj.

Če se malo sprehodimo po svetu zlahka vidimo, ko imajo ljudje enkrat priložnost za tak svet, kako vneto si ga želijo.

Zelo hitro se pomikamo v to smer. Naše tehnologije so tako močne in naš vpliv na svet tako velik, da s tem uničujemo ekološke temelje, od katerih je odvisna naša prihodnost.

Soočanje s tako velikimi izzivi bo očitno zahtevalo veliko premisleka. Vendar pa možnosti gibanja, ki bi reševalo nastale probleme, ne bodo velike, če ljudje ne bodo zmogli ali hoteli prepoznati, da ta problem sploh obstaja.

Če pogledate okoli sebe, ni videti, da je kaj narobe.

Temu pravim sindrom sončnega dneva. Pogledaš skozi okno in vidiš lep sončen dan. Voda, ki priteče iz pipe je čista. Veliko je hribov, po katerih se lahko sprehodiš. Ni izpadov elektrike. Hrana iz trgovine je zdrava in dokaj neonesnažena. Ljudje zelo težko razumejo, da problem dejansko obstaja.

Na jasen dan lahko vidimo nekaj kilometrov daleč. Predvsem pa svoje oči uporabljamo, da vidimo svet, ki je samo nekaj metrov stran od nas. Je imelo v evoluciji katero bitje, vključno z nami, sposobnost, da lahko razmišlja, kaj se bo zgodilo čez 10 let ali 10 000 km stran? O tem nismo bili sposobni razmišljati. Nismo dobro razumeli vremena. Prav tako ne zvezd. Lahko smo le opazovali in to je tisto, za kar so naši možgani tudi ustvarjeni.

Trenutno okrog 25% vseh rastlin in živali na zemlji grozi izumrtje. Po mnenju znanstvenikov smo do zdaj doživeli že pet izumrtij. Večina teh so bili kataklizmični dogodki, na katere nismo imeli vpliva – od trčenj z asteroidi do vulkanskih eksplozij – različni dogodki, ki so povzročili izumrtje vseh vrst. Zdaj doživljamo prvo veliko izumrtje, ki ga je povzročila ena od vrst. Doživljamo izumrtje, ki je hitrejše kot izumrtje dinozavrov in smo ga povzročili sami.

Izumiranje različnih vrst lahko primerjamo z letalom, ki leti z razrahljanimi zakovicami. Nekaj jih odpade na enem mestu, nekaj na drugem, po določenem času pa razpade celo letalo. Točno to počnemo naši biosferi. Trgamo tkanino, mrežo samega življenja.

Morda to sprošča nekoč zelo uspešen genski signal, ego. Ego je briljanten mehanizem za preživetje. Prinesel nam je prevlado nad Zemljo, sedaj pa nas ubija. Morda se nam zdaj, ko ego ni več zdravilo preživetja, ampak strup uničenja, sproža drugi biokemijski signal, ki nam sporoča, da je čas, da se zbudimo. Čas je, da napredujemo na drugo raven. Šok ob tem prebujanju pa je, da uničujemo našo Zemljo. Tak šok lahko zbudi celotno človeštvo.

To je nekaj za ljudi, ki preučujejo drugo plat materializma – razsipništvo, odpadke, uničevanje.

To je ena mojih prvih podob v tem ciklu. Ko sem sliko povečal, je bilo zanimivo, da so ljudje, ki so prihajali k meni, začeli opažati stvari, ki jih uporabljajo. Tudi sam sem to opazil. Z ženo sva gledala sliko in opazila pločevinko juhe ali pločevinko fižola, ki sva jo jedla pred nekaj dnevi. Spoznal sem, da to niso smeti nekoga drugega. Ta pločevinka fižola bi prav lahko bila tista, ki sva jo uporabila midva. Zanimivo in hkrati zaskrbljujoče je, če pomislimo, da so vse naše lastne potrošniške navade tako nepomembne v primerjavi s celotno sliko. Kaj je en terenski avtomobil več, če so jih lani v ZDA prodali 3.6 milijona? Na podlagi tega lahko vsak upraviči svoje potrošniške navade. Res pa je tudi, da skupni učinek našega potrošništva uničuje Zemljo. Lahko stopimo korak stran in vidimo skupno porabo nafte ali pa učinek globalnega segrevanja. Lahko pa sliko povečamo in poiščemo posamezni izdelek med množico izdelkov, ki jih uporabljamo. Na primer mobilne telefone.

Če pogledamo okoljski odtis mobilnih telefonov in vseh njegovih sestavin, je količina odpada pri mobilnih telefonih ogromna. Ko sliko še pomanjšaš se zaveš enormne količine teh izdelkov, vse infrastrukture potrošnje in vseh tovornjakov, ki so zaradi tega na cesti, tovornih vlakov, letal in naftnih polj, kjer črpajo nafto iz tal. Ko se povsem odmaknemo od slike, ne vidimo več podrobnosti. Ko govorim o svojem delu, govorim predvsem o ugotovitvi, da gledamo apokalipso v teku. Kupi smeti, ki jih vidim, zame izgledajo apokaliptično. Apokalipsa bi se naj zgodila hitro, spektakularno in dramatično, meni pa se zdi, da se apokalipsa dogaja zdaj, korak za korakom jo povzročamo sami. Kar počnemo planetu in našemu individualnemu duhu, lahko uniči naše veselje in vse razloge za življenje. To je tako velik problem, obnašanje Amerike pa tako času neprimerno, da ga sploh ni mogoče razumeti. Nezmožnost razumevanja je bližnjica do tega, da upravičujemo nadaljevanje po ustaljeni poti. Če bi vprašali skoraj kogarkoli ali v življenju počne stvari, za katere ve, da so prave, če bi res dobro premislili, bi večina morala priznati, da ne. Ampak cena za to je za njih takšna, da s tem lahko živijo. Vredno je imeti dober avto. Vredno je imeti zvočnike iz palisandra. Vsi imamo malo slabega občutka, ne da bi vedeli prav kakšno bi bilo življenje brez tega občutka, življenje s čisto vestjo.

S čisto vestjo pa pridejo tudi dejstva in odgovornost. Dejstvo, ki ga ne moremo več spregledati je, da ima to kar počnemo, da bi ohranili svoj življenjski stil, posledice drugje. Nimamo vsi enakih koristi od tega, kar sistem ponuja. Ne plačamo vsi enake cene, kar ustvarja pogoje za konflikt in odpor.

Največja nevarnost, s katero se soočamo, je prepad med tem kako nujno je, da se naučimo spremeniti naše vrednote in poskrbeti drug za drugega ter besom in maščevanjem ljudi po svetu, ker so izkoriščani.

To me pripelje do drugega opozorila človeštvu, ki ga je podala skupina Nobelovih nagrajencev. Pravijo, da največja nevarnost svetovnemu miru ne bo prišla s strani nerazumnih dejanj držav ali posameznikov, ampak s strani zakonitih zahtev razlaščenih ljudi sveta.

Ko se polastiš njihovih virov te ljudi nujno oslabiš, kar pomeni, da imaš nad njimi prevlado, s tem pa pridobiš še več virov. Za to imamo številne tehnike, vključno z metodami moderne trgovine, kar se mi pogosto zdi komaj kaj drugačnega kot legalizirano piratstvo. Postavili smo si pravila, ki nam zdaj dobro služijo. Če koncentriraš vire na enem kupu in jih odvzameš iz drugega, to povečuje polarizacijo. To pomeni, da nekateri nimajo nič, drugi pa veliko. To je gotovo eden od temeljev globoke ekonomske nepravičnosti.

Američani bomo morali biti bolj ponižni, da se bomo zavedli grozot povzročenih z našim denarjem in v našem imenu, samo zato, da lahko kupujemo poceni stvari.

Živimo v živem sistemu in kot živi biološki organizem bomo vedno imeli napetosti glede distribucije virov. Prvi korak k zrelosti človeštva je, da prepoznamo to napetost in se zavestno naučimo kako trajno živeti na Zemlji.

Usedi se, miruj in poslušaj,

ker si pijan.

Smo pa na robu strehe.

Rumi

Situacija je tako kompleksna, da nobena vlada ne more priti sama do pravočasnega načrta za njeno rešitev. To bo zahtevalo avtonomne posameznike na lokalni ravni, da prevzamejo nadzor nad svojimi življenji, se odmaknejo od nadzornih institucij posla in oblasti ter si rečejo: »to bomo sami uredili«.

Ko gre za vprašanje odgovornosti, nas to takoj pahne nazaj v širšo problematiko, ki je za nekatere ljudi lahko zastrašujoča, upam pa, da je lahko tudi razburljiva. Imamo zelo zmogljive možgane, ki zelo dobro opravljajo tovrstne naloge, ampak za to moramo vaditi.

Spomnim se, da sem videl sliko med vojno z nacisti torpedirane ladje, ki se je potapljala. Ljudem so rekli, da po mostičku pridejo do vode, kjer so jih čakali rešilni čolni. Videl sem nekaj fantov – rekli so mi, da so bili imigranti -, ki so upali, da bodo do novega sveta prišli vsak z dvema kovčkoma, napolnjena z nakitom in urami, s katerimi so upali, da bodo lažje začeli svoja nova življenja. Šli so po mostičku v vodo in potonili. V mnogo pogledih se to dogaja danes tudi nam.

Dolžnost vseh nas je, da se pogledamo v ogledalo -, da vidimo kaj počnemo s svojimi življenji. Da pogledamo hrano, ki jo jemo, oblačila, ki jih nosimo, avtomobile, ki jih vozimo, domove, v katerih živimo, delo, ki ga opravljamo itd. in sprejemamo odločitve, ki nas bodo kolektivno vodile v bolj trajnostno, sočutno in lepšo prihodnost.

Prevedla: Teja Špolad

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse Oddelka za prevodoslovje FF UM pri Društvu za razvoj humanistike (www.zofijini.net)

Transkript: https://www.mediaed.org/transcripts/Shop-Til-You-Drop-Transcript.pdf

Več na: https://shop.mediaed.org/shop-til-you-drop-p140.aspx

Film v celoti:

Slovenski podnapis:

https://www.opensubtitles.org/sl/subtitles/8625213/shop-til-you-drop-the-crisis-of-consumerism-sl

Astroturfing

Tridelno poročilo portala »Pod črto« o pojavu Astroturfinga v Sloveniji. Na Twitterju se pojavljajo profili z ukradenimi profilnimi slikami, ki praktično izključno širijo ideje največje vladne stranke. Njihovo delovanje vzbuja sum, da gre za neavtentično politično delovanje.

Astroturfing (1. del): lažni Twitter profili, ki napadajo kritike stranke SDS

https://podcrto.si/astroturfing-1-del-lazni-twitter-profili-ki-napadajo-kritike-sds/

Astroturfing (2. del): kako potekajo napadi na kritike stranke SDS

https://podcrto.si/astroturfing-2-del-kako-potekajo-napadi-na-kritike-stranke-sds/

Astroturfing (3. del): sovraštvo pod taktirko politikov in mnenjskih voditeljev SDS

https://podcrto.si/astroturfing-3-del-sovrastvo-pod-taktirko-politikov-in-mnenjskih-voditeljev-sds/

Astroturfing: od orodja za marketing do političnih zlorab

O pojavu astroturfinga se v medijih in družbi nasploh v zadnjih letih precej govori. V ZDA so pričeli pojav bolj sistematično analizirati po zmagi Baracka Obame na predsedniških volitvah leta 2008. Obamovi nasprotniki so takrat pričeli uporabljati astroturfing za podžiganje upora med volivci proti Obamovim politikam. To so bile predvsem korporacije in gospodarske lobistične skupine, ki so poskušale preprečiti sprejetje nove zakonodaje na področju zdravstvenega varstva in varovanja okolja. Ta zakonodaja in z njo nove omejitve ter regulacija so namreč za korporacije predstavljale dodatne stroške pri poslovanju.

Ponoven pospešek je debata o astroturfingu dobila ob volitvah leta 2016, ko je množica lažnih Facebook profilov podpirala bodisi izvolitev Donalda Trumpa bodisi Hillary Clinton in s tem po mnenju političnih analitikov želela vnesti čim več razdora v ameriško družbo. Za precej lažnimi profili posameznikov naj bi po ugotovitvah ameriških obveščevalcev v resnici stale ruske tajne službe.

A na samem začetku astroturfing ni bil orodje političnega vplivanja na ljudi. Bil je predvsem način podjetij za pridobivanje novih strank – oziroma poskus spreminjanja navad potrošnikov.

Izvor astroturfinga strokovna literatura prepoznava v kampanji Hugha Moora iz leta 1909. V tistem času je bilo običajno, da so ljudje pri pitju vode iz javnih vodnjakov ali pitnikov uporabljali isti pločevinasti kozarec. Kozarec je bil priklenjen na verižico ob pitniku, ljudje pa so si ga podajali iz roke v roko. Moore je pričel izdajati pamflet, ki je opozarjal na zdravstvena tveganja deljenja javnega kozarca ob pitnikih pri prenosu različnih bolezni. Poimenoval ga je kar »kozarec smrti«.

A Hugh Moore je bralcem pamfleta zamolčal pomembno informacijo. Pamflet ni bil produkt nekega posameznika, ki ga je skrbelo javno zdravje. Moore je bil solastnik podjetja, ki je prodajalo papirnate kozarce za enkratno uporabo. Uporaba takšnih kozarcev namesto pločevinastega ob pitnikih bi pomenila več zaslužka za njegovo podjetje.

Astroturfing je bil na začetku torej način, kako za nek komercialen produkt ustvariti lažno podporo pri ljudeh. Potrošniki seveda precej bolj zaupajo mnenju ostalih potrošnikov kot pa mnenju podjetja, ki produkt prodaja. Lažna pozitivna mnenja pri potrošnikih pa pomenijo več prodanih izdelkov.

Iz te lažnosti oziroma zavajanja izhaja tudi izraz astroturfing. Gre za nekoliko teže prevedljivo besedno igro. »Astroturf« je angleška beseda za znamko umetne trave – takšne, ki jo na primer najdemo na umetnih igriščih za nogomet. Takšno travo je treba »od zgoraj« položiti na igrišče – v nasprotju s pravo travo, ki raste iz zemlje in korenin »od spodaj navzgor«. Podobno velja za družbena gibanja. »Pristna« (»grassroots«) gibanja naj bi se začela »od spodaj«, saj črpajo iz najnižjih, najbolj osnovnih gradnikov družbe – navadnih državljanov, ki so kot posamezniki brez političnega vpliva, moč pa jim daje prav njihova združitev v želji po izpolnitvi nekega točno določenega cilja. Takšna »grassroots« gibanja zato ostali državljani pojmujejo kot nekaj pristnega in iskrenega – nekaj, česar ne dirigirajo vplivni politični ali gospodarski interesi »od zgoraj«, temveč dejanski interesi ljudstva. Če bi želeli sloveniti besedo astroturfing, bi bil primeren izraz »ustvarjanje lažne javnosti«.

Ker grassroots gibanja uživajo visoko stopnjo legitimnosti, so izjemno vabljiva za korporacije ali politične vplivne posameznike. Posnemanje takšnega gibanja lahko slednjim prinese precejšnjo družbeno moč. Eden izmed najbolj znanih primerov takšnega lažnega gibanja so najrazličnejša društva za branjenje svobode kadilcev. Ta društva izgledajo kot skupnost navadnih državljanov, ki jih moti preveliko poseganje države v njihovo svobodo pri kajenju. V resnici pa delovanje mnogih takšnih gibanj finančno podpira tobačna industrija. Oziroma v nekaterih primerih je industrija celo skriti ustanovitelj teh gibanj.

Anže Voh Boštic

Vir: https://podcrto.si/astroturfing-1-del-lazni-twitter-profili-ki-napadajo-kritike-sds/

Množična prodaja lažnih ocen izdelkov na Amazonu

Razkrili množično prodajo lažnih ocen izdelkov na Amazonu, kar je strogo v nasprotju z Amazonovimi pogoji uporabe. Koliko je mogoče zaslužiti kot “ocenjevalec”?

Spletni prodaji posel cveti. Zaradi pandemije se najrazličnejši izdelki vse bolj številčno prodajajo prek interneta, največji spletni trgovec Amazon pa ima v ponudbi več kot dvanajst milijonov izdelkov, skupaj z drugimi ponudniki, ki svoje izdelke prodajajo prek njihove platforme, pa celo več kot 350 milijonov artiklov. A zaradi velike konkurence morajo prodajalci za boljšo prodajo uporabiti različne prijeme. Treba je izstopati.

Eden od načinov, kako to doseči, so pozitivni opisi izdelkov. To je sicer povsem legitimna in tudi za kupca koristna stvar, a le, če se ta lahko zanese na resničnost zapisanega. Kar so uporabniki že dlje časa namigovali, pa zdaj potrjuje skupina Which?, ki je odkrila organizirano in predvsem množično prodajo lažnih ocen za izdelke na Amazonu. Lažne petice pomenijo višjo uvrstitev na seznamu, to pa posledično več klikov in nakupov. Prodaja lažnih ocen izdelkov na Amazonu je sicer strogo v nasprotju z Amazonovimi pogoji uporabe.

Denar in brezplačni izdelki

Pri Which? so našli deset spletnih strani, ki so ocenjevalcem ponujale v povprečju dobrih pet evrov zaslužka za pozitivni opis, poroča Sky News. K oddaji pozitivne ocene so uporabnike spodbujali tudi tako, da so jim v zameno ponudili brezplačne izdelke. Amazonov predstavnik se je sicer na očitke odzval, da “spletni trgovec nemudoma umakne lažne ocene in ukrepa zoper vsakogar, ki je vpleten v zlorabo”.

Kako prepoznati lažen opis

• Bodite skeptični, še posebno, če opazite, da izbrani izdelek v določeni kategoriji zelo izstopa po številu komentarjev z drugimi izdelki.
• Vzemite si čas in komentarje preberite večkrat in vedno znova. Bodite pozorni, če so si med seboj zelo podobni.
• Pri blagovnih znamkah, ki jih ne poznate, preverite, ali imajo svojo uradno spletno stran z jasnimi kontaktnimi podatki.
• Previdni bodite pri izdelkih z veliko slikami ali video posnetki. Prodajalci lahko spodbujajo lažne ocenjevalce, da k opisom dodajajo več fotografij in videoposnetkov.

Prodajalci so lahko v enem koraku kupili celo pakete lažnih pozitivnih ocen in opisov. Za posamezni opis, tako BBC, pa so morali odšteti približno 17 evrov. Če so želeli več, so lahko izbirali med ponudbo dobrih 700 evrov za 50 kupljenih ocen ali slabih 9200 evrov za 1000 najbolj sladkih opisov izdelka, ki morda še zdaleč ni vreden svojega denarja. A to so ocenjevalci seveda morali zamolčati. Kako velika je industrija lažnih ocen, govori številka, da je peterica od omenjenih desetih prodajalcev storitve lažnega ocenjevanja v svojih evidencah, lahko rečemo na svoji plačilni listi, imela več kot 702.000 ocenjevalcev izdelkov.

Pisci po nareku

Ocenjevalci, ki so zaslužili od enega do več kot deset evrov za posamezni komentar, so lahko sodelovali celo v shemah zvestobe, s katerimi so si za nagrado prislužili premium izdelke, kot so otroške igrače ali športnorekreacijski pripomočki. Posredniki, ki jih je Which? vzel pod drobnogled, so svojim priložnostnim ocenjevalcem ponujali celo brezplačno izobraževanje, natančne napotke, kako spisati pozitivni komentar, da se Amazonu ne bo zdel sumljiv. Svetovali so jim denimo, da morajo izdelek oceniti oziroma opisati z vsaj dvema stavkoma in priložiti kakšno fotografijo.

Natalie Hitchins z Which? je angleško vladno upravo za konkurenco in trge (CMA) pozvala, da se nemudoma lotijo problema, ki ga povzročajo lažni opisi. Meni, da mora regulator poiskati te “pisce po nareku” in k odgovornosti zavezati spletna mesta, ki ne bodo zaščitila svojih uporabnikov. “Če tega vlada ne bo mogla storiti, mora nujno okrepiti spletno zaščito potrošnikov,” je dejala Hitchinsova. Prejšnja preiskava potrošniške skupine je namreč odkrila tudi na desetine facebook skupin s prodajalci, ki so ponujali plačilo ali druge ugodnosti v zameno za lažne pozitivne ocene in komentarje. Po razkritju sta Facebook in Ebay s CMA podpisala sporazum, s katerim sta se družbi zavezali, da se bosta trudili bolje prepoznati, raziskati in se odzvati na lažne in zavajajoče ocene. Hitchinsova je prepričana, da bi morali več v tej smeri storiti tudi Amazon in drugi spletni trgovci. “Proaktivno bi morali preprečiti, da na njihova spletna mesta ne bi prodrli lažni komentarji in bi potrošniki lahko zaupali njihovim mnenjem.”

Pri Amazonu sicer navajajo, da s tehnološkimi podjetji sodelujejo pri identifikaciji spornih uporabnikov, a izpostavljajo, da problemu prodajalci prek spleta sami nikakor niso kos. Pri RepricerExpress so izračunali, da obiskovalci spletnega trgovca vsako uro ustvarijo za 17 milijonov prometa.

V pomoč uporabnikom pri odkrivanju lažnih ocen je lahko spletna aplikacija ReviewMeta, ki na podlagi različnih kriterijev oceni, ali je ocena lažna ali pristna. Upošteva dolžino opisa, preveri, kako pogosto uporabnik ocenjuje izdelke, ali redno podeljuje pet zvezdic, če so v njegovem opisu besede, ki jih uporablja tudi prodajalec izdelka na svoji spletni strani, je izdelek tudi sam kupil na Amazonu ali ne. Morda vam bo pri naslednjem nakupu v pomoč. Raziskave, narejene konec lanskega leta, namreč razkrivajo, da je kar 43 odstotkov opisov in ocen na Amazonu lažnih.

Gregor Grosman

Vir: https://www.vecer.com/svet/placani-ocenjevalci-na-amazonu-mnozicna-prodaja-laznih-ocen-izdelkov-na-amazonu-koliko-je-mogoce-zasluziti-kot-ocenjevalec-10235573

Težava s potrošništvom

V okoljskem video eseju, ki so ga pripravili na kanalu Our Changing Climate, se posvečajo problemu potrošništva. Video natančneje prikazuje, kako potrošništvo in raven porabe negirata okoljske koristi trajnostne zelene rasti. Ko neomejeno trošimo, se tudi naša raven rabe materialov in energije povečuje, kar pomeni še težji prehod na obnovljivo energijo. Prazniki, kot sta božič in črni petek, s ponudbami in oglasi moledujeta potrošnike, da kupujemo več. Težava s potrošništvom, potrošnjo, našimi materialističnimi obsesijami in na rast usmerjenim kapitalizmom je v tem, da zaustavlja izjemen napredek na področju energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije. V bogatih državah je treba potrošništvo in potrošnjo uravnotežiti s stanjem, v katerem bomo trošili manj, odrastjo in minimalizmom. Z zmanjševanem stopenj porabe in sprejemanjem odrasti, minimalizma in esencializma, bo prehod v 100% obnovljiv svet bistveno uspešnejši.

Prirejeni transkript:

Leta 2009 je Južna Koreja naredila nekaj izjemnega. Država je 2% svojega BDP-ja, kar je zneslo približno 38,1 milijarde ameriških dolarjev, namenila za okoljske projekte, v upanju, da bo v naslednjih petih letih ustvarila milijon novih zelenih delovnih mest. Cilj je bil hkrati spodbuditi rast v usihajočem gospodarstvu in ustvarjanje nizkoogljične družbe. V nekem smislu je načrt deloval. Gospodarski sistem Južne Koreje je na koncu okreval, toda še v pomembnejšem smislu načrt ni uspel. Od leta 2009 do leta 2014, so se emisije v državi povečale za 11,8%. Torej, kljub velikim naložbam v čisto energijo, širitev železnice in energetsko učinkovitost, so se emisije Južne Koreje še vedno povečevale. Kaj se je zgodilo? Zakaj strategija zelene rasti Južne Koreje ni delovala? V tem video eseju bomo poskušali odgovoriti na to vprašanje, da bi lažje razumeli enega od najbolj zahrbtnih fantomov, ki preganja zeleno energetsko revolucijo: potrošnjo.

Kako potrošnja povzroča podnebne spremembe

December je in ulice New Yorka so v znamenju božiča. Trgovine, drevesa, luči, nakupovalne vrečke, paketi in smeti. Božič je v ZDA sveti kapitalistični praznik, tekom katerega povprečni Američan poveča svoj povprečni letni emisijski odtis za približno 650 kg CO2, medtem ko recimo hkrati za ovojni papir, v katerega zavija svoja darila, porabi 2,6 milijarde dolarjev. Do pred približno 150 leti so za praznike le redko podarjali darila zavita v papir, potem pa so neuradni prazniki, kot je črni petek in veleblagovnice, kot je Macy’s, začeli spodbujati kupce, da nakupovalne vozičke napolnijo s tehniko in drobnarijami, kot način, na katerega izražajo skrb in ljubezen. Danes božično nakupovanje v ZDA odraža potrošniško izkušnjo. Poganja ga zapletena mešanica osebnih želja, družbenih pritiskov, signaliziranja statusa, stresa in propagande, ki v številnih primerih ne delujejo v dobro posameznikovega osebnega počutja, ampak polnjenja računov korporacij. Oglasi na Instagramu in reklamni panoji na Times Squareu nas bombardirajo z vizijami kaj bi lahko bili, če bi le imeli to uro ali ta telefon, kar nas zaklene v svet, v katerem moramo, da bi našli srečo, udobje ali politično spremembo, kupovati stvari. Toda vrsta študij dosledno ugotavlja, da ko so enkrat zadovoljene človekove potrebe, dodatna potrošnja ne izboljšuje našega počutja. Nakupovanje novih telefonov, oblačil in pripomočkov pa ima svojo okoljsko ceno. Kljub temu, da je ugotovljeno, da je le 100 podjetij odgovornih za kar 70% svetovnih emisij, je dejstvo, da smo mi tisti, ki uporabljamo izdelke teh podjetij in kurimo njihovo gorivo. Oziroma so to predvsem bogate skupnosti in države. Ker ravni porabe po svetu niso enake. Povprečni Američan porabi 100-krat več energije kot nekdo iz Indije. In če bi v tem trenutku vsi na svetu živeli na enak način, kot povprečni Nemec, bi se svetovne emisije podvojile. Ko tako tisti v bogatih državah goltajo luksuzne izdelke in najnovejšo tehnologijo, porabljajo energijo in oddajajo emisije v veliko višjih stopnjah, kot države v večinskem delu preostalega sveta, ki so pogosto tudi tiste, ki so deležne največjega števila podnebnih nesreč.

Zakaj se podnebnih sprememb ne moremo rešiti z nakupovanjem

Krivde za prekomerno potrošnjo ne smemo in ne moremo prelagati samo na posameznike. Podjetja in korporacije imajo milo rečeno zelo močan interes, da kupujemo vedno več stvari, saj lahko v nasprotnem primeru bankrotirajo. Tudi zato na svoje izdelke lepijo zelene nalepke in oglašujejo praktično povsod. Celo sama ideja osebnega ogljičnega odtisa (carbon footprint) je samo propagandna kampanja, ki jo je populariziral velikan fosilnih goriv BP (British Petroleum). Ta poteza jim je omogočila še desetletja uporabe fosilnih goriv, ​​tako da so pozornost usmerili stran od svoje vloge pri podnebnih spremembah in namesto tega obtožili posameznika, da ne živi nizkoogljičnega življenjskega sloga ali da ne kupuje pravih stvari. Naravni zaključek v sistemu, ki je prežet z oglasi in kulturnimi normami, ki vse naše čute moledujejo, da kupimo več je, da je naš denar hkrati tudi naš glas. Ideja je v popolnem nasprotju demokratičnemu idealu, po katerem ena oseba pomeni en glas. Verjeli naj bi, da je rast gospodarstva, kar za posameznika pomeni nakupovati več, ne glede na to, ali s tem podpira novo zeleno tehnologijo ali nosi trajnostno izdelana oblačila, način, kako lahko ustavimo podnebne spremembe. Toda dejstvo je, da ta kapitalistični model rasti nasprotuje trudu za zmanjšanje emisij. V zadnjih 40 letih so se svetovne emisije, kljub dramatični širitvi obnovljivih virov energije in energetske tehnološke učinkovitosti, zelo povečale. Da, rast resnično vodi do širjenja novih trajnostnih inovacij, vodi pa tudi do širitve industrij, ki temeljijo na fosilnih gorivih. Samo en odstotek rasti BDP-ja vodi do od 0,5 do 0,8% povečanja emisij. Če bomo še naprej rasli po 3 odstotke na leto, bo do leta 2043 svetovno gospodarstvo dvakrat večje kot je zdaj, kar pomeni, da bo približno toliko večja tudi poraba energije, s tem pa bo veliko težja tudi naloga prehoda v svet brez emisij. Nečemu se bomo torej morali odpovedati. In ta nekaj je potrošnja v bogatih državah.

Kakšne možnosti imamo?

Žalostno dejstvo je, da bo širitev tehnologij brez emisij, da bi zagotovili svetovne energetske potrebe ali tako imenovano ločevanje emisij od rasti, izredno težka naloga. To je naloga, ki jo je Južna Koreja poskusila že leta 2009 in naletela na posledice v rast usmerjenega gospodarstva. Razlog, zakaj so se v Južni Koreji emisije v petih letih še vedno povečale za 11,8% je v tem, ker je njihova skupna poraba energije prehitevala projekte nameščanja obnovljivih virov in energetske učinkovitosti. Torej so emisije, ki so jih prihranili z zeleno tehnologijo izničili s splošnim povečanjem ravni porabe. Torej, kakšne možnosti sploh imamo? Nedavna študija je ugotovila, da bi lahko svet do leta 2050 podpiral trikratnik sedanjega števila svetovnega prebivalstva, če bi se svetovna raven porabe zmanjšala za 60%, nazaj na raven iz leta 1960. Najpomembneje pa je, da študija trdi, da bi to bilo mogoče in bi hkrati lahko še vedno ohranjali ali celo izboljšali dostojen življenjski slog za vse. V svojo opredelitev dostojnega življenja so raziskovalci vključili prenosnike, udobne klimatske sisteme, dostop do razširjene transportne mreže in univerzalno zdravstveno varstvo. Da bi dosegli tak svet, v katerem bi lahko vsi uživali v spodobnem življenjskem slogu, hkrati pa bi se izognili podnebnim izrednim razmeram, raziskovalci predlagajo dvojni pristop. Na strani povpraševanja bi se morala raven porabe v državah z danes najvišjo stopnjo potrošnje na prebivalca znižati za kar 95%. To pomeni, da si ne bi mogli več privoščiti druge hiše ali jesti rdečega mesa vsak dan v tednu. Hkrati s tem pa mora potekati obsežno uvajanje napredne tehnologije v energetsko učinkovitost, obnovljivo energijo in druge sektorje. Model napoveduje, da bi skupaj ti scenariji lahko svetovni populaciji omogočili dobro življenje v svetu brez emisij. Če vse to zveni strašljivo, Hope Jahren, avtorica knjige »The Story of More: How We Got to Climate Change and Where to Go from Here« (Zgodba o več: kako smo prišli do podnebnih sprememb in kako naprej), primerja ta prihodnji življenjski slog z življenjem v Švici v 1960-ih, kar se vendarle ne zdi tako slabo, še posebej glede na to, da bi tako lahko živeli vsi ljudje na svetu.

K odrasti

Ključno je, da zmanjševanje emisij ali tako imenovano ločevanje emisij od rasti, ni dovolj, da bi lahko dovolj hitro preprečili najslabši scenarij podnebnih sprememb. Med rešitve je treba vključiti zmanjševanje porabe, če se želimo hitro pred letom 2050 spoprijeti s podnebno krizo. Toda breme te naloge ne bi smelo biti na posamezniku, to je naloga vlad in prav tistih korporacij, ki so ta problem sploh ustvarile. Predstavljajte si za trenutek, če bi namesto lobiranja za subvencije za fosilna goriva in porabe milijonov za propagando, ki nam sporoča, naj zmanjšamo svoj ogljični odtis, BP moral svojo vlogo pri podnebnih spremembah opravljati tako, da bi fosilna goriva pustil v tleh in razvijal obnovljivo energijo, hiter javni prevoz in tehnologije za energetsko učinkovitost. Predstavljamo si lahko, da bi bila naloga zmanjševanja naše porabe in emisij verjetno veliko lažja. Odrast je pot, ki jo moramo jemati resno, če se želimo spoprijeti s podnebnimi izrednimi razmerami. Čeprav se ne moremo pretvarjati, da bi lahko napovedali daljnosežne posledice, ki bi jih ustvarilo zmanjševanje rasti, vemo eno: manjše kot bodo naše globalne potrebe, lažji bo prehod.

Zeleni petek: Odrast (RTV Slovenija)

Napotila:

https://www.bukla.si/knjigarna/enciklopedije-in-slovarji/odrast.html

https://www.facebook.com/groups/105002116579103/

https://www.delo.si/sobotna-priloga/odrast-ekosistemski-odgovor-na-okoljsko-podnebno-krizo/

https://4d.rtvslo.si/arhiv/zeleni-petek/174735253

Reklamokracija

Redna glosa Marka Radmiloviča na Valu 202

Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. »Reklame« po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic.

Recimo vitamin »D« se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva! Danes ga je moč najti v vseh mogočih izdelkih in sončenje je v trenutku postalo nekaj neskončno predmodernega.

Potem so tu vedno obsežno reklamirani izdelki kozmetične industrije, ki po novem namesto parfumov in krem ponuja razkužila za roke. Reklamiranje razkužila za roke je neskončno manj zapeljivo od reklame za parfume; a kot že tolikokrat reklamarska industrija dela najboljše, kar zna pri obveščanju in osveščanju javnosti o svežih izdelkih razvitega potrošništva …

Ker je nova realnost precej kruta realnost, se je v reklamiranje tržne niše – ki je smrt – vključila ena najbolj potentnih gospodarskih panog – zavarovalniški sektor. Včasih zavarovalničarji v reklamiranju zavarovanj niso šli dlje kot do kakšne zlomljene noge; vsaj glede pokvarljivosti človeškega telesa … Danes pa nam zavarovalnice predvajajo reklame, ki prikazujejo srečno družino, a hkrati ne izključujejo temnih oblakov na obzorju, za katerimi preži smrt … Ena izmed zavarovalnic ponuja sklenitev zavarovanja v primeru smrti kar po telefonu! Torej če čutite bolečine v prsih, vas sili na kašelj, ste starejši od sedemdeset let in imate pridružene bolezni, brž pokličite svojega zavarovalniškega zastopnika … sorodstvo vam bo hvaležno.

Ampak nobeno od teh reklamarskih področij ni tako eksplodiralo, kot so nas preplavile reklame za hrano in posledično za trgovske verige. Saj so bile reklame za prehrambne veletrgovce že prej; a sodobne trgovske reklame so tako množične in kar je še pomembnejše – tako identične, da se razumnemu dozdeva, kot da gre ves čas za eno in isto propagandno sporočilo.

V opisu se omejimo samo na televizijski medij, ki si tradicionalno reže največji del oglasnega kolača:
»cinglajoča glasba, počasna, mehka slika, vedno en in isti globok glas katerega naših dramskih prvakov ter pastorala slovenske pokrajine. Sporočilo po navadi vsebuje tri temeljne besede: domače, slovensko in poceni …«

Ampak najbolj zanimive so upodobitve proizvajalcev kmetijskih pridelkov, se pravi kmetov, kot jih interpretira slovenska ustvarjalna elita. Gre za čvrste, lepe, krepke in zdrave ljudi. Niti slučajno niso podobni slovenskemu kmetu, ki ga je moč srečati na slovenskem podeželju: utrujenemu, zgaranemu, postaranemu, le ob praznikih in nedeljah delno sproščenemu …

V reklamah so kmetje videti zelo urbano; v jeansu, s karirastimi srajcami, novim orodjem, čistimi stroji in rokavicami na rokah. Videti so negovani in so navdušeni, da lahko brkljajo po zemlji, zvečer pa se dobijo ob preobloženi mizi na pirovanju, ki bi jim ga zavidali še Vikingi …

Vse skupaj bi bil benigni okrasek k čudaškosti koronačasov, ko ne bi reklame za hrano oz. kmetijske pridelke v sebi nosile temeljnega nasprotja slovenske pridelave hrane … Mimogrede; v povezavi z idealiziranjem slovenskega kmeta v televizijskih reklamah so se že oglasila nekatera stanovska združenja slovenskega kmetstva, vendar so centri trgovske moči v navezavi s kreativnimi direktorji oglaševalskih agencij prevelika ovira, da bi se njihovi pomisleki slišali.

Ne odkrivamo nič novega, ko opozorimo na temeljni problem verige preskrbe s hrano v Sloveniji … Fenomen ali trend, ki mu v nekaterih gospodarskih okoljih in pri nekaterih prehrambnih izdelkih pravijo »pravična trgovina«, je pri nas samo v sledovih. Čeprav nastopa kot proizvajalec, je kmet v prehrambeni verigi globoko deprivilegiran in vrhovni krvosesi, ki potrošniku sicer obljubljajo nizke cene, hkrati pa cenovno izsiljujejo proizvajalce, so seveda trgovske verige. Problem, s katerim se kmetijska politika že desetletja dolgo spopada, ni ne nov ne preprosto rešljiv; vendar je koronakriza zadevo, vsaj po našem mnenju, končno vrgla iz tečajev.

Kaj se bo zgodilo?

Na koncu, ko bomo porabili vse subvencije, ko bomo najprej pregnali in nato ponovno ustoličili vse elite, ko bomo zrušili zdravstveni in šolski sistem, ko bomo zastrupili medčloveške odnose, bo na koncu prišlo do hrane. Danes je je še v izobilju in vsake toliko nas pomirijo, da je ne bo zmanjkalo; a enako so nam jamčili tudi svobodo … »Nikoli je ne bo zmanjkalo,« so nam govorili trgovci polnih malh svobode.

»Čemu bi zmanjkalo hrane?« vpraša zaveden, dobro informiran in dobro situiran državljan, ki pa je kljub vsemu, kot velika večina, prepričan, da hrana raste v skladiščih trgovin; če ne tam pa vsaj v ogromnih logističnih centrih ob avtocestah.

Hrane bo zmanjkalo preprosto zato, ker se bo slovenski kmet gospodarsko zlomil; ker je kapitalistični vrč tako dolgo hodil po vodo na deželo, da se je ali pa se bo v kratkem razbil. Vzemite katerikoli kmetijski izdelek že hočete; z nekaj osnovnega gospodarskega vedenja in s pričevanjem sorodnika, ki na vasi živi od zemlje, vam bo jasno, da je velika večina slovenske kmetijske proizvodnje na mehanskem predihavanju. Če razkrijemo absurd kmetijske proizvodnje z začetka oddaje: milijone litrov vrhunskega slovenskega vina se je spremenilo v razkužilo za roke; za obupanega kmeta je v plastičnem dozirniku vino še vedno bolj profitabilno kot na polici veletrgovine.

Ukrep proti tej anomaliji je star in znan od tistega dne, ko se je prekinila generična vez med kmetom in tržnim dnem … in so namesto tega prišli trgovci z novci.

Ti bi morali zmanjšati svoje marže in bi bil mir … kar pa se ne bo zgodilo, kajti koncept rezanja veje, na kateri sedijo, je za kravatarje v upravnih odborih nekaj, kar sega čez obzorje njihovega razumevanja … korona gor ali dol!

Iz povedanega sledi, da so pocukrane reklame, ki vas spodbujajo k nakupu zdrave, vrhunske in kakovostne slovenske hrane v točno določeni trgovski verigi grobo norčevanje iz slovenskega kmeta; tako glede zunanje podobe kmetov in kmetic kot tudi norčevanje iz njihovega dela ter nazadnje tudi norčevanje iz podeželja … iz tistega podeželja, ki z vedno večjimi gospodarskimi, socialnimi, infrastrukturnimi in kulturnimi težavami pospešeno tone v fevdalizem.

Marko Radmilovič, Val 202

Vir: https://www.rtvslo.si/kolumne/marko-radmilovic/reklamokracija/543352