Tagged: Propaganda

Vaš življenjski slog je bil v naprej določen

Pravi razlog za štirideseturni delovni teden

No, pa sem ponovno v svetu dela. Našel sem si dobro plačano inženirsko službo in življenje se po devetih mesecih potovanja končno vrača v normalne okvirje.

Ker sem, ko sem potoval, živel precej drugačen življenjski slog, je ta nenaden prehod nazaj na običajni osemurni dnevni delovni ritem, razkril nekaj o njem, kar sem prej spregledal.

Od trenutka, ko so mi ponudili službo, sem z denarjem začel ravnati veliko bolj brezskrbno. Ne povsem brezumno, samo nekoliko hitreje izvlečem denarnico. Na primer, ponovno si kupujem drago kavo, čeprav niti približno ni tako dobra, kot je bila tista na Novi Zelandiji, in čeprav ne vključuje izkušnje, da bi jo lahko popil na sončni terasi. Ko sem potoval, so bili tovrstni nakupi manj impulzivni in sem v njih bolj užival.

Ne govorim o velikih, ekstravagantnih nakupih. Govorim o majhnih, priložnostnih in naključnih izdatkih za stvari, ki v resnici mojemu življenju ne dodajajo kakšne vrednosti. In še kakšna dva tedna dejansko sploh ne bom dobil plače.

Ko pogledam nazaj, lahko ugotovim, da ko sem imel dobro službo, sem to vedno počel – ko sem bil poln denarja, sem na veliko trošil. Po tem, ko sem devet mesecev živel z nahrbtnikom in brez dohodka, se tega fenomena, ko se pojavi, nekoliko bolj zavedam.

Predvidevam, da to počnem, ker menim, da sem zdaj, ko sem ponovno dobro plačan strokovnjak, ponovno pridobil določen status, kar mi očitno daje pravico do določene stopnje potratnosti. Obstaja nenavaden občutek moči, ki ga pridobiš, ko lahko brez vsakega kritičnega premisleka pustiš za seboj nekaj dvajsetakov. Če veš, da se ti bo ta denar hitro povrnil, ti ta moč denarja daje dober občutek.

Kar počnem, sploh ni tako nenavadno. Zdi se, da to počnejo tudi vsi drugi. Pravzaprav mislim, da sem se, potem, ko sem nekaj časa preživel stran od nje, samo vrnil v normalno potrošniško miselnost.

Eno od najbolj presenetljivih odkritij, na katero sem naletel med svojim potovanjem, je bilo, da sem tekom potovanja po tujih deželah (vključno z državami, ki so bile dražje od Kanade) na mesec zapravil veliko manj denarja kot v času, ki sem ga v službi preživel doma. Imel sem veliko več prostega časa, obiskal sem nekatere najlepših krajev na svetu, levo in desno sem se srečeval z novimi ljudmi, bil sem pomirjen in miroljuben ter sem se tudi drugače imel nepozabno, in nekako me je vse to stalo veliko manj, kot moj ponižni osemurni delovni življenjski slog, tukaj v enem od najcenejših mest v Kanadi.

Zdi se, da sem, ko sem potoval, za svoj denar dobil veliko več. Zakaj?

Kultura nepotrebnega

Tukaj na zahodu življenjski slog nepotrebnega trošenja poslovni interesi gojijo in negujejo namenoma. Podjetja različnih industrij imajo veliki interes, da smo ljudje nagnjena k nepremišljenemu ravnanju s svojim denarjem. Kadarkoli je to le mogoče, si prizadevajo spodbujati navade ljudi po priložnostni ali nebistveni porabi.

V dokumentarnem filmu The Corporation (2003), je psihologinja za trženje govorila o eni od metod, ki jih uporablja, da bi povečala prodajo. Njeni sodelavci so izvedli študijo o učinku otroškega »gnjavljenja« na verjetnost, da bodo starši svojemu otroku kupili igračo. Ugotovili so, da se od 20% do 40% nakupov igrač ne bi zgodilo, če otrok svojim staršem ne bi »gnjavil«. Prav tako ne bi prišlo do vsakega četrtega obiska tematskega parka. Te študije so uporabili za neposredno trženje svojih izdelkov otrokom in jih pri tem spodbujali, da za nakup svojim staršem »gnjavijo«.

Samo ta marketinška kampanja predstavlja več milijonov dolarjev, ki so bili porabljeni, ker je bilo povpraševanje ustvarjeno popolnoma umetno.

»Potrošnike lahko manipulirate, da si želijo in zato tudi kupijo vaše izdelke. To je igra.« Lucy Hughes, soavtorica »The Nag Factor« (Faktorja gnjavljenja)

To je samo majhen primer nečesa, kar se dogaja že zelo dolgo. Velika podjetja niso svojih milijonov zaslužila, ker so iskreno promovirala vrline svojih izdelkov, ustvarila so jih tako, da so ustvarila kulturo več sto milijonov ljudi, ki kupujejo veliko več, kot potrebujejo in ki poskušajo svoje nezadovoljstvo pregnati z denarjem.

Stvari kupujemo, da se razvedrimo, da tekmujemo s svojimi sosedi, da izpolnimo svoje otroške vizije o tem, kakšno bo naše odraslo življenje, da svetu kažemo svoj status in zaradi veliko drugih psiholoških razlogov, ki imajo zelo malo opraviti s tem, kako uporaben je v resnici izdelek. Koliko stvari imate v vaši kleti ali garaži, ki jih v preteklem letu sploh niste uporabili?

Resničen razlog za štirideseturni delovni teden

Ultimativno orodje korporacij, da ohranjajo tovrstno kulturo, je razvoj 40-urnega delovnega tedna, kot običajnega načina življenja. V teh delovnih pogojih morajo ljudje izgraditi svoje življenje ob večerih in ob vikendih. Ta ureditev nas dela naravno bolj nagnjene k večjemu zapravljanju za razvedrilo in udobje, ker je naš prosti čas tako omejen.

Le nekaj dni sem nazaj na delu in vendar že opažam, da hitro iz svojega življenja opuščam bolj zdrave dejavnosti kot so: hoja, telovadba, branje, meditacija in dodatno pisanje.

Ena najbolj očitnih podobnosti med temi dejavnostmi je, da stanejo malo ali nič denarja, vendar zanje potrebujemo čas.

Nenadoma imam veliko več denarja in veliko manj časa, kar pomeni, da imam veliko več skupnega s tipičnim delovnim Severnoameričanom, kot sem imel še pred nekaj meseci. Ko sem bil v tujini, ne bi dvakrat premišljeval o tem, da bi dan preživel med sprehajanjem po narodnem parku ali da bi nekaj ur prebiral knjigo na plaži. Zdaj se kaj takšnega zdi, da ne pride v poštev. Če bi počel eno ali drugo, bi mi to med vikendom vzelo večino dragocenega časa!

Zadnja stvar, ki si jo želim početi, ko pridem domov z dela je, da še telovadim. To je tudi zadnja stvar, ki si jo želim početi po večerji, ali pred spanjem, ali takoj po tem, ko se zbudim; in to je resnično tudi ves čas, ki ga med vikendom sploh imam na voljo.

To se zdi problem s preprosto rešitvijo: delajte manj, da bi lahko imeli več prostega časa. Sam sem sebi že dokazal, da lahko živim izpolnjujoč življenjski slog z manj, kot dobim zdaj. Na žalost je to v moji industriji in v večini drugih, skoraj nemogoče. Ali delaš 40-ur in več, ali ne delaš. Moje stranke in pogodbeniki so vsi trdno zasidrani v kulturi standardnega delavnega dne, zato ne bi bilo praktično, če bi jih prosil, da od me po 13. uri ne zahtevajo ničesar več, čeprav bi v kaj takega morda lahko prepričal svojega delodajalca.

Osemurni delovni dan se je razvil v 19. stoletju med industrijsko revolucijo v Veliki Britaniji, kot oddih za tovarniške delavce, ki so bili pred tem izkoriščani v 14 ali 16 urnem delovnem dnevu.

Z napredkom tehnologije in delovnih metod, so bili delavci v vseh industrijah sposobni proizvajati veliko več vrednosti v krajšem času. Mislili bi si, da bo to vodilo do krajšega delovnega dne.

Toda 8-urni delovni dan je za velika podjetja preveč donosen, ne zaradi dela, ki ga ljudje v teh osmih urah opravijo (povprečni pisarniški delavec v 8 urah opravi manj kot tri ure dejanskega dela), ampak zato, ker ta omogoča takšno nakupov željno javnost. Omejevanje prostega časa pomeni, da ljudje plačujejo veliko več za udobje, razne zadovoljitve in kakšne druge sprostitve, ki jih lahko kupijo. To jih zadržuje pri gledanju televizije in njenih oglasov. To jih zunaj dela zadržuje tudi v neambicioznosti.

Zapeljali so nas v kulturo, ki je zasnovana tako, da nas pušča utrujene, lačne razvajanja in zaradi katere smo pripravljeni plačati veliko za udobje in zabavo, in kar je najpomembneje, zaradi nje smo še vedno nezadovoljni z našimi življenji, zato si še naprej želimo stvari, ki jih nimamo. Tako veliko kupujemo, ker se nam še vedno zdi, da nekaj manjka.

Zahodne ekonomije, zlasti ta v ZDA, so bile zelo preračunljivo zgrajene na temelju zadovoljevanja, odvisnosti in nepotrebne porabe. Trošimo, da se razvedrimo, da se nagradimo, da proslavimo, da tako rešujemo probleme, da dvignemo svoj status in da ublažimo dolgčas.

Si lahko predstavljate kaj bi se zgodilo, če bi vsa Amerika nehala kupovati toliko nepotrebne krame, ki našim življenjem ne dodaja veliko trajne vrednosti?

Ekonomija bi propadla in si nikoli več ne bi opomogla.

Vsi ameriški problemi, o katerih se veliko piše, vključno z debelostjo, depresijo, onesnaženjem in korupcijo, so cena ustvarjanja in vzdrževanja trilijone dolarjev vredne ekonomije. Da bi bila ekonomija »zdrava«, mora Amerika ostati nezdrava. Zdravi, srečni ljudje nimajo občutka, da bi potrebovali veliko tega, česar še nimajo, kar pomeni, da ne kupujejo veliko ropotije, ne potrebujejo toliko zabave in zaradi tega tudi ne gledajo veliko oglasov.

Kultura osemurnega delovnega dne je najmočnejše orodje velikih podjetij, da ohranjajo ljudi v tem nenehnem stanju nezadovoljstva, v katerem je odgovor na vsako težavo, da nekaj kupimo.

Mogoče ste že slišali za Parkinsonov zakon. Pogosto se uporablja v povezavi s porabo časa: več časa kot vam je na voljo, da nekaj naredite, več časa boste za to potrebovali. Presenetljivo je, koliko lahko narediš v dvajsetih minutah, če je teh dvajset minut ves čas, ki ti je na voljo. Če pa imaš na voljo celo popoldne, bo verjetno vse skupaj trajalo veliko dlje.

Večina nas na ta način obravnava tudi denar. Več kot zaslužimo, več zapravimo. Ne gre za to, da moramo nenadoma kupiti več samo zato, ker več zaslužimo, ampak gre samo za to, da lahko, zato to tudi počnemo. Pravzaprav se nam je zelo težko izogniti povečanju življenjskega standarda (ali pa vsaj naši stopnji porabe) vsakič, ko dobimo višjo plačo.

Ne mislim, da se moramo odpovedati celotnemu grdemu sistemu, iti živeti v gozd in se pretvarjati, da smo gluhonemi, kot je pogosto sanjaril glavni junak Varuha v rži, Holden Caulfield. Vsekakor pa bi nam bilo veliko bolje, če bi dobro razumeli, kaj si veliki komercialni interesi za nas resnično želijo da smo. Že desetletja se trudijo ustvariti milijone idealnih potrošnikov, in to jim je tudi uspelo. Razen, če ste v sistemu kakšna anomalija, je bil vaš življenjski slog že v naprej določen.

Popoln potrošnik je nezadovoljen, vendar upa, nezainteresiran je za resen osebni razvoj, zelo prilagojen na televizijo, dela s polnim delovnim časom, zasluži določen spodoben znesek, v prostem času pa se vdaja užitkom in se tako nekako prebija.

Ste to vi?

Pred dvema tednoma bi dejal ne, to nisem jaz, toda če bodo vsi moji tedni podobni minulemu, potem bo to samo moja pobožna želja.

David Cain   

Vir: https://www.filmsforaction.org/news/your-lifestyle-has-already-been-designed/

Napotili:
http://zofijini.net/koticek_komercializiacija/
https://www.raptitude.com

Advertisements

Kako oglaševalci nadzirajo naše misli

Tehnika vdiranja v naše možgane temelji na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije

Če bi živeli pred 500 leti, bi bil naš pogled na svet povsem drugačen, posledično bi tudi naše odločitve bile povsem drugačne. Kdo oziroma kaj torej vpliva na naše odločitve? So res povsem naše? Na naše misli vpliva družbeno okolje, zlasti prepričanja, ki nam jih posredujejo tisti, ki imajo moč. Včasih so to bili monarhi, aristokrati, verski voditelji. Danes pa nam koncerni, milijarderji in mediji sporočajo, kaj naj mislimo. Ljudje smo etične in intelektualne gobe, kar pomeni, da v naše dobro in slabo podzavestno vpijamo vplive, ki nas obkrožajo, v Guardianu piše George Monbiot.

Predstava, da sami oblikujemo svoje misli, je ideja, ki bi bila pred petsto leti večini ljudi tuja. To ne pomeni, da nismo sposobni oblikovati neodvisnih misli, ampak to, da neodvisno razmišljanje od nas zahteva, da zavestno plavamo proti družbenemu toku, ki nas usmerja, ne da bi se tega večinoma zavedali. Plavanje proti toku pa zahteva (pre)veliko napora.

Tudi pri majhnih odločitvah, ki jih sprejemamo, smo ves čas tarča vplivov, nekatere vidimo, nekaterih ne. In obstaja velikanska industrija, ki hoče odločati namesto nas. Njene tehnike so vsako leto bolj izpopolnjene, saj temeljijo na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije. Ta industrija se imenuje oglaševanje. Vsak mesec izide nova knjiga z nasveti, kako je mogoče z nevromarketingom prepričati vsakogar, kadar koli in kjer koli. Čeprav so mnoge obljube v teh knjigah pretiravanje, opisujejo disciplino, ki hitro prodira v naše možgane in otežuje neodvisno razmišljanje. Vedno bolj izpopolnjeno oglaševanje je usklajeno z digitalnimi tehnologijami, z namenom ukiniti avtonomijo.

Otroški psiholog Richard Freed je marca lani pojasnil, kako pri razvoju družbenih medijev, računalniških igric in telefonov, ki povzročajo odvisnost, uporabljajo psihološke raziskave. Navedel je izjavo enega od tehnologov, da v armaturne plošče lahko vgradijo gumbe, s katerimi dosežejo, da na tisoče ljudi po svetu, ne da bi se tega zavedali, spremeni vedenje, dobi nov značaj. George Monbiot pojasnjuje, da je namen tega vdora v možgane oblikovati učinkovite platforme za oglaševanje.

Iz dokumentov, ki so prišli v javnost, je Facebook v sodelovanju z oglaševalcem  naredil raziskavo, kdaj so najstniki med uporabo tega omrežja negotovi, se počutijo ničvredni ali so v stresu. To je trenutek, da se jim pokaže ciljni oglas. Facebook seveda zavrača trditve, da “ponuja orodja za iskanje ljudi na podlagi njihovega čustvenega stanja”.

Komercialna podjetja poskušajo uporabljati vse zakonsko dovoljenje trike. Družba, ki jo zastopa vlada, jih lahko zaustavi z zakonodajo, ki je zdaj še ni. A bolj kot to Monbiota moti, da so univerze pripravljene izvajati raziskave, ki pomagajo oglaševalcem vdirati v naše možgane. Ideal razsvetljenstva, za katerega vse univerze pravijo, da je njihovo vodilo, pravi, da mora vsak razmišljati sam. Zakaj imajo potem oddelke, kjer raziskovalci iščejo nove poti za blokado možnosti za lastno razmišljanje?

Georg Monbiot to vprašanje postavlja zato, ker ga je osupnila raziskava, ki so jo naredili akademiki z javnih univerz na Nizozemskem in v ZDA. Njegov namen je povsem v nasprotju z javnim interesom, saj so raziskovali “različne poti, s katerimi se potrošniki branijo oglaševanja, in taktike, s katerimi se je mogoče boriti proti temu odporu ali se mu izogniti”. Njihova rešitev je, da je treba ljudi zasuti z dovolj oglasi, da se njihove zmogljivosti za razmišljanje izčrpajo, uničiti je treba sposobnosti za razmišljanje. To še zdaleč ni edini tak znanstveni dokument, Monbiot jih je našel cel kup.

Med njimi je recimo študija, kako dvomljivce prepričati, da verjamejo trditvam podjetja, da se obnaša družbeno odgovorno, še posebej, če so te trditve v nasprotju z njegovo dejavnostjo. Očiten primer takšnega podjetja je naftni koncern ExxonMobil, ki skuša prepričati ljudi, da skrbi za okolje, ker raziskuje možnosti za pridobivanje goriv iz alg, da bi lahko v prihodnosti zmanjšali izpuste CO2, ob tem pa vsak dan načrpa nove milijone sodov nafte. George Monbiot je upal, da bodo raziskovalci predlagali, da mora podjetje spremeniti svoje ravnanje. Namesto tega predlagajo, kako je mogoče »minimalizirati dvome deležnikov« s pametno kombinacijo fotografij in izjav.

V eni od študij raziskovalci obravnavajo oglaševanje, ki učinkuje na podlagi sindroma strahu, da bi nekaj zamudili (Fear of missing out). Ena od taktik, ki jih predlagajo raziskovalci, je spodbujanje strahu pred izgubo priložnosti med in po odločitvi za nakup. Tako ljudje postanejo bolj dovzetni za nove enake oglase.

George Monbiot priznava, da tudi sam dela na področju, ki večino prihodkov dobi prek oglasov. Ker pa je oglaševanje eden od temeljev gospodarstva, katerega cilj je neskončna rast, ga je treba postaviti pod vprašaj. Med tistimi, ki bi to morali narediti, bi morale biti prve v vrsti univerze in akademske družbe, katerih naloga je postavljati in ohranjati etične standarde. Če one ne zmorejo plavati proti toku, kdo potem lahko, svojo kolumno zaključuje Monbiot.

Darja Kocbek

Vir: https://www.mladina.si/188906/kako-oglasevalci-nadzirajo-nase-misli

Napotilo:
https://www.theguardian.com/commentisfree/2018/dec/31/advertising-academia-controlling-thoughts-universities

Botri sovraštva

Ne zgolj politika, tudi neodgovorna podjetja so kriva za zaskrbljujoče stanje v naši državi.

Tukaj je seznam nekaterih, ki z oglaševalskim denarjem posredno podpirajo očitno širjenje strahu, sovraštva, ksenofobije, rasizma, šovinizma in homofobije.

Normalizacija sovražnega diskurza je družbeni problem, na katerega moramo dosledno in glasno opozarjati. Kljub priporočilom Sveta Evrope v Sloveniji primanjkuje moralnih zgledov političnih funkcionarjev in ustreznih mehanizmov v pravosodju. Zato je odgovornost civilne družbe, da se postavi po robu razraščanju nevarne in toksične sovražnosti. Namesto da se čudimo ustanavljanju paravojaških milic po gozdovih, se vprašajmo, kje je izvor problema in kaj mu botruje.

Zahtevajmo umik oglaševanja podjetij v medijih, ki razpihujejo sovraštvo!

Deli katerega od spodnjih “oglasov” in pomagaj prisiliti odločevalce, da razmislijo, če želijo svojo blagovno znamko res povezovati s sovražnimi vsebinami.

Vir in več: https://danesjenovdan.si/botri-sovrastva

Zakaj so očitne laži odlična propaganda

Na prvi pogled se zdi, da imata ameriški predsednik Donald Trump in ruski voditelj Vladimir Putin dva zelo različna komunikacijska stila. Tisto, kar si delita, je tendenca ponavljanja velikih, očitnih laži – raziskovalci so to poimenovali »firehose of falsehood« (širjenje laži). Naj si gre za laži o ruskih vojakih na Krimu ali lažno zatrjevanje, da so milijoni ljudi med volitvami leta 2016 glasovali nezakonito, ko gre za pripovedovanje in ponavljanje velikih laži, oba voditelja kažeta nekakšno predrznost. To pa zato, ker pri tovrstnem širjenju laži dejansko ne gre za prepričevanje, ampak za moč.

Prirejeni transkript:

Na vrhuncu predsedniške kampanje leta 2016, so raziskovalci objavili poročilo, ki opozarja na čudno propagandno tehniko. Imenovali so jo »firehose of falsehood« (širjenje laži) in opisuje situacije, ko propagandisti bombardirajo ljudi z več lažmi, kot jim ti lahko sledijo. Poročilo pravi, da za te laži ni treba da so verjetne, raziskovalci so ugotovili, da imajo tudi očitne laži potencial, da so zelo učinkovite pri oblikovanju javnega mnenja. To poročilo ni govorilo o Trumpu, ki ga sploh ne omenja, ampak o ruski propagandi in zastavlja zanimivo vprašanje: kako lahko močni voditelj pridobi s pripovedovanjem očitnih laži? Po mnenju Christopherja Paula, sociologa pri RAND korporaciji in soavtorja poročila o ruskem širjenju laži, ima to štiri ključne značilnosti:

  1. Ruska propaganda je obsežna in prihaja iz več virov,
  2. je hitra, nenehna in ponavljajoča,
  3. ni zavezana objektivni realnosti in
  4. ni konsistentna.

Prvi dve karakteristiki sta precej značilni za propagando. Raziskava pokaže, da če laž slišimo iz različnih virov, jo imamo za bolj kredibilno. Isto velja za laži, ki se ponavljajo. Bolj kot nam je laž domača, bolj verjetno jo bomo imeli za resnično. Zadnji dve karakteristiki – odsotnost zavezanosti k objektivni realnosti ali konsistentnosti – pa sta presenetljivi. Ni jim veliko mar za resnico. Večina ruske propagande je ali popolnoma neresnične ali je v njej le zrno resnice. Verjetno najbolj očiten primer tega je iz leta 2014, ko je svet gledal kako so ruske enote vstopile v Ukrajino. Ruski vojaki na uniformah niso nosili oznak in mediji so jih označili za »majhne zelene možiclje« (Little green men). Šlo je za pomembno zadevo. Rusija je dejansko vdrla v državo, čeprav je pred tem trdila, da tega ne bo naredila. Ko so Putina o tem povprašali, je vehementno zanikal, da bi bili »majhni zeleni možiclji« ruski vojaki. Ni šlo le za to, da je Putin lagal, lagal je o nečem, kar je bilo tako zelo očitno. Obstajajo namreč številni posnetki teh ruskih vojakov, ki so bili prikazani na televiziji. Potem pa je nekaj tednov kasneje, povedal ravno nasprotno. Nobenega »se opravičujem«, ali »zareklo se mi je«, ampak samo: »seveda imamo tam vojake«. Če izhajamo iz sveta, v katerem je »kredibilnost kralj in resnica bo vedno prevladala«, je to proti-intuitivno in nekaj, česar ne bi pričakovali. Del tega, da si dober lažnivec je, da te pri laži ne ujamejo, da se prepričaš, da so tvoje laži vsaj do neke mere verjetne. Ko je Dick Cheney dejal: »Ni dvoma, da ima Saddam Hussein orožje za množično uničevanje«, je lagal, a večini ljudi, ki niso strokovnjaki za obveščanje, je to zvenelo kredibilno. Pri tem novem širjenju laži pa verjetnost v resnici ni pomembna – za Ruse kredibilnost očitno ni imela posebnega pomena.

Vse od volitev številni ljudje opozarjajo, da tudi Trump uporablja podobne tehnike širjenja laži. Rusko-ameriška novinarka in aktivistka Masha Gessen pravi, da nas lahko zavede kako drugačna sta videti oba voditelja, toda kljub različnima stiloma, oba počneta popolnoma enako – ustvarjata neobvladljivo količino laži. Na podobnosti med Trumpom in Putinom opozarja že leta. Gessenova trdi, da pri širjenju, pripovedovanju in ponavljanju očitnih laži ne gre za prepričevanje, ampak za moč. Ko Putin reče, da »na Krimu ni ruskih vojakov«, ali ko Trump trdi, da »se ni nikoli norčeval iz invalida«, ne samo lažeta, ampak zatrjujeta, da nista omejena z resničnostjo; da je v vse, tudi v stvari, ki so nam popolnoma očitne, mogoče dvomiti. To je zelo jasna demonstracija moči. S tem, kar je povedal kateri od njiju, se moramo ukvarjati, tudi če je napačno. Ti dve karakteristiki širjenja laži – predrznost in nekonsistentnost – sta bistveni. Način kako lažeta, iz očitnih laži dela del igre moči: »da, vem da vi veste, da je kar pravim absurdno in zagovarjam svojo pravico, da povem karkoli želim, kadarkoli želim.« Kar naprej urinirata po preprogi v naši dnevni sobi, mi pa moramo potem to za njima pobrisati. Naš refleksni odziv na tovrstne laži je, da jih preverimo ali držijo. Toda, če je cilj širjenja laži zatrjevanje moči, preverjanje dejstev zgreši bistvo. Nič ni bolj ponižujočega in deprimirajočega kot je v tem primeru poskusiti dokazati resnico. Pomislite na ustrahovalca na šolskem dvorišču, ki vam očita, zakaj kar naprej pretepate samega sebe? Ponižuje tako, da vas prisili, da pretresate očitno. Podoben občutek imamo, ko preverjamo dejstva o Trumpovih izjavah. To je zaznamovano početje. Zdi se, da se lotevamo nečesa, kar ne bi smelo biti del javne sfere. Širjenje laži spreobrne tudi najbolj očitna dejstva v umazane, razorožujoče politične boje. Vsakič ko je soočen s kakšnim dejstvom, se Trump odzove napadalno, Sarah Sanders pa obtožuje medije in tako nekaj, kar niti ne bi smelo biti predmet debate, začne dajati vtis, kot da gre samo še za eno tekmovanje v tem kdo bo glasnejši, v katerem se v resnici nihče ne zdi kredibilen. Tako nam je ta, v bistvu zelo preprosta človeška predpostavka, da lahko vemo kaj je res, odvzeta. Za resnico se moramo zelo potruditi in upanje je, da se bomo v procesu izčrpali in na koncu vdali. Končni cilj širjenja laži ni laži maskirati kot resnice, ampak koncepta, kot sta “dejstva” in “resničnost”, oropati njune moči – reducirati resnico na perspektivo. Če to zveni malo abstraktno, poslušajte kaj je julija dejal Putin na skupni novinarski konferenci s Trumpom: »Nikomur ne morete zaupati. On brani interese ZDA, jaz branim interese Rusije«. Putin je v bistvu želel kot temelj ponuditi dejstvo, da nikomur ni mogoče zaupati – vsi zasledujejo samo svoje strateške interese in da ne obstaja nič takega kot je resnica. Nekaj dni kasneje je Trump ta argument ponesel še korak dlje, dejal je: »Zavedajte se, da kar vidite in kar berete ni to, kar se dogaja. Držite se nas. Ne verjemite sranju, ki vam ga kažejo ti ljudje – lažnivi mediji«. Držite se nas – resnica je v bistvu izbiranje strani. Pravijo, da ne gre za boj med ljudmi, ki poznajo resnico in ljudmi, ki lažejo, ampak da gre samo za prepire glede perspektive – kdorkoli že ima boljšo perspektivo, kdor ima objektivno več moči, ta si lahko lasti resnico in to je neverjetno učinkovito početje. Če se obnašaš kot da imaš popolno moč, ti je samo to ne bo dejansko tudi dalo, a dalo ti bo veliko več moči, kot bi je kot ameriški predsednik lahko imel.

Carlos Maza (Strikethrough, Vox)

Propaganda – oblikovanje soglasja

Edward Bernays in znanost oblikovanja javnega mnenja

(Propaganda – La fabrique du consentement, Jimmy Leipold, 2017)

Kako lahko nadzorujemo množice? V drugi polovici 19. stoletja je psihologija pričela ponujati določene odgovore. Francoski dokumentarni film se osredotoča na pionirja odnosov z javnostmi Edwarda Bernaysa in razkriva metode oblikovanja soglasja.

Prirejeni transkript:

Vsak dan smo izpostavljeni toku najrazličnejših sporočil. Vplivajo na to kaj kupujemo, koga volimo, kaj mislimo. Predvsem pa oblikujejo naš pogled na svet. Ta sporočila slonijo na tehnikah prepričevanja, ki so se jih domislili pred stotimi leti v ZDA. Strategi so samo v petdesetih letih iz tega naredili rafinirane instrumente manipulacije z ljudmi. Avtoritarni režimi so si svojo moč zagotavljali s silo, naše demokracije pa to počnejo s pomočjo odnosov z javnostmi (PR). Eden njenih večjih teoretikov je bil Edward Bernays.

Edward Bernays

»Odnosi z javnostmi zaobjemajo vse kar imenujem oblikovanje soglasja. To temelji na principih Thomasa Jeffersona, da je v demokratični družbi vse odvisno od soglasja ljudi.«

6. aprila 1917 so ZDA razglasile Nemčiji vojno. V nekaj tednih so se Američani množično prostovoljno javljali v vojsko. Njihov predsednik Woodrow Wilson jih je prepričal, da demokracijo branijo s svojo krvjo. Toda samo leto prej je isti predsednik obljubil, da Amerika ne bo nikoli sodelovala v vojni.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ko je predsednik ZDA Woodrow Wilson kandidiral za predsednika leta 1916, je kandidiral pod sloganom »obvaroval nas je pred vojno«. Obstajala je ideja, da je ta vojna evropska zadeva in da nima ničesar skupnega z ameriško demokracijo. Ko so se ZDA pripravljale, da vstopijo v vojno, je nastal problem.«

Chris Hedges, novinar

»Razprave v Beli hiši so se vrtele okoli vprašanja kako množice prepričati za sodelovanje vojni.«

Wilson je želel svojo odločitev uveljaviti s silo. Toda drugi v Beli hiši so bili bolj naklonjeni drugi rešitvi.

Chris Hedges, novinar

»Številni Wilsonovi svetovalci so trdili, da lahko s pomočjo orodij množične propagande množice prepričajo v podporo prizadevanjem za vojno.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Oborožiti so morali um, zgraditi stroj, ki bo vojno uspel prodati Američanom, ki bo Američanom oglaševal vojno.«

Zagnali so veliko propagandno kampanjo, ki se je zgledovala po pravilih oglaševanja in zabavne industrije, oziroma njene najpopularnejše oblike, filma. Zvezde kot sta bila Charlie Chaplin in Douglas Fairbanks so najeli, da bi spodbudili množice. Tisoče drugih karizmatičnih osebnosti je po celi državi širilo vladno sporočilo.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Poslovneži, duhovniki, drugi, ki so bili v lokalnih skupnostih spoštovane avtoritete, so vstali in imeli govor v prid vojne.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Pred začetkom filma je nekdo na videz spontano vstal in podal nekajminutni govor zakaj bi morali v vojno.«

Za vodenje te velike kampanje, je Wilson ustanovil poseben oddelek: Creelovo komisijo (Komisijo za javne informacije). Sestavljena je bila iz profesionalcev s področja komuniciranja: novinarjev, oglaševalcev, tiskovnih predstavnikov. V skupini je sodeloval tudi 26 letnik, ki si je v branži oglaševanja že ustvaril ugled. Ime mu je bilo Edward Bernays. S številnimi člani komisije je delil med vodilnimi zahodnimi elitami zelo razširjen pogled na množice. Temeljil je na teorijah, ki jih je samo dvajset let prej javno objavil Francoz Gustave Le Bon. V delu »Psihologija množic« je opisal specifično obnašanje množic.

Stuart Ewen, zgodovinar

»V osnovi je trdil, da ljudje niso sposobni racionalne misli, da niso sposobni razumno komunicirati in razpravljati. Da v množici postanejo kot mikrobi, kot virusi – živali, ki jih vodijo nagoni. Anatomijo množice prikaže kot skupino ljudi, ki je zaprta za razumne argumente.«

Ker razum na množice nima učinka, moramo nagovarjati njihova čustva in instinkte.

»Poznati umetnost vplivanja na domišljijo množic, pomeni posedovati umetnost kako jih obvladati.«

Gustave Le Bon

Stuart Ewen, zgodovinar

»Zelo hitro so pričeli uporabljati psihološke pristope, da bi tako zaobšli kritično mišljenje in se dotaknili najbolj primarnega v ljudeh.«

Chris Hedges, novinar

»V prvi svetovni vojni so Nemce demonizirali kot Hune. Tako smo dobili fiktivne zgodbe o pobojih dojenčkov v Belgiji in podobno.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»To ima veliko opraviti z uporabo simbolov, ki so zelo močni in globoko vgrajeni v človeka, kar zmanjšuje pomen tega, kar je v resnici povedano in namesto tega promovira in se osredotoča na občutke.«

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»Komisiji je uspelo pacifistično nastrojeno javnost preobrniti v besne proti-nemške fanatike. Bostonski simfonični orkester na primer ni mogel več igrati Beethovna, ker je zdaj veljal za odvratnega. Creelova komisija je bila zelo učinkovita.«

V manj kot letu je Creelovi komisiji brez nasilja ali spremembe oblasti  uspelo spremeniti javno mnenje. Za takratne nosilce industrije, kot so bili Rockefeller, Carnegie in J. P. Morgan, so te učinkovite propagandne metode ravno ob pravem času odprle nove možnosti. Od konca 19. stoletja je namreč deželo pretresala vrsta stavk, protestov in nemirov.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Vzpon industrijskega kapitalizma je ne samo v ZDA, ampak po vsem industrializiranem svetu, povzročil določeno osiromašenje.«

Chris Hedges, novinar

»Na premogovnih poljih, industrijskih plantažah, jeklarskih obratih so živeli le malo bolje kot sužnji. Sindikati so bili zatrti in prepovedani. Šlo je za pravi boj med množicami in oligarhi.«

David Miller, sociolog

»Ljudem, ki so vodili podjetja, ni bilo mar za ljudi in so praktično ropali preostalo družbo virov in akumulirali dobičke zase, za svoje lastno bogatenje.«

Aprila leta 1914 je situacija dosegla vrhunec v poboju šestinšestdesetih stavkajočih v tovarni, ki je bila v lasti Rockefellerja. Ker so ga imeli za odgovornega za masaker, se je milijarder komaj izognil atentatu anarhistov.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Korporativni sektor je bil vpričo možnosti strmoglavljenja sveta, kot so ga poznali, popolnoma prestrašen.«

Metode Creelove komisije so se zdele kot idealne za narediti konec socialnim zahtevam. Če je bilo Američane mogoče prepričati, da podprejo vojno, brez da bi pri tem postavili pod vprašaj demokratične principe, bi bilo gotovo mogoče delavski razred pripraviti do tega, da podpre družbeni model, ki so ga vedno zavračali: kapitalizem.

Edward Bernays, 1983

»Po izkušnji situacije kot je v svetu in prepoznanju pomena idej kot orožja, sem se odločil preveriti, ali bi lahko to, kar sem se naučil za časa vojne, prenesli tudi v čas miru.«

Leta 1919 je Edward Bernays odprl svojo prvo pisarno v New Yorku, enem od glavnih nacionalnih centrov moči. Za svoje prihodnje stranke je svojo vlogo definiral s pojmom »svetovalec za odnose z javnostmi«.

David Miller, sociolog

»Propaganda je bila na slabem glasu, zato so zanjo izumili druge pojme. Edward Bernays je bil glede tega zelo jasen. Prišel je do pojma svetovalec za odnose z javnostmi, da bi temu, kar je bila prej propaganda dal novo življenje tako, da jo je drugače poimenoval. Kar je ena od osnovnih tehnik PR-ja. Če je nekaj nepopularno to enostavno preimenuj.«

Na Edwarda Bernaysa je vplival Walter Lippmann, novinar in pisatelj, eden največjih ameriških intelektualcev tistega časa. Kot bivši svetovalec Woodrowa Wilsona, je propagando videl kot edini način kako nadzirati množice. Tej ideji je posvetil knjigo »Public Opinion« (Javno mnenje) in z njo revolucionaliziral principe vladanja v demokracijah.

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»Mi, kot odgovorni ljudje moramo prevzeti nadzor in moramo biti zavarovani pred besom zmedene in nevedne množice. Tega ne moremo narediti s silo, torej je najboljši način, da to naredimo s tem, kar je Lippmann imenoval oblikovanje soglasja, kar je nova spretnost v praksi demokracije.«

Chris Hedges, novinar

»S tem je imel v mislih, da lahko spretna propaganda v bistvu pripravi množice do tega, da podprejo politike, ki so proti njihovim lastnim interesom.«

Ti novi strokovnjaki za odnose z javnostmi so v glavnem prihajali iz Creelove komisije in so jih najemala največja podjetja. Njihova naloga je bila prepričati množice, da bodo uspešna zasebna podjetja koristila vsem. To je zahtevalo radikalno spremembo – državljane so morali spremeniti v potrošnike. Kupovanje ne more biti več utemeljeno samo na potrebah, ampak na željah.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Ekonomija v ZDA je bila v vzponu. Gradili so velika podjetja in poskušali javnost prepričati, da kupujejo vse te stvari, ki so jih ta podjetja proizvajala.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Podjetja so se morala prodajati ljudem. Prodati pa so morala tudi idejo, da bodo zasebna podjetja, ne pa socializem, ljudem zagotovila dobro življenje.«

Edward Bernays je na tem področju postal mojster. Eden njegovih zgodnjih uspehov je bila kampanja, za podjetje Beech-Nut, znanega proizvajalca slanine.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Želeli so postati največji proizvajalec slanine v ZDA. Običajen način, kako bi podjetje to lahko doseglo je, da konkurirajo na trgu in poskušajo ljudi prepričati, da imajo boljšo slanino kot njihovi konkurenti. Edward Bernays pa je dejal, da to ni pravi način. Povečati morajo trg za vse.«

Edwarda Bernaysa se je oprl na koncept, ki je bil odgovoren tudi za uspeh Creelove komisije: mnenjske voditelje. Uporabil je moč vpliva najbolj spoštovanega poklica: zdravnikov.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Naročil je anketo, ki je številne zdravnike in druge ljudi, ki so bili na področju prehrane in zdravja vredni zaupanja, spraševala, kaj menijo da sestavlja krepak zajtrk. Ali naj jemo, kar je imenoval krepak zajtrk?«

Študija je potrdila prednosti krepkega zajtrka. Edward Bernays je rezultate te raziskave posredoval 4000 zdravnikom po celi državi. Ti so nevede sporočilo posredovali naprej svojim pacientom in tako služili popolnoma komercialnim namenom.

Edward Bernays, 1983

»Tudi če ne marate slanine in vas skrbi za vaše zdravje, ko 4000 zdravnikov pravi, da je bolje da jeste slanino, potem jo boste jedli.«

V roku nekaj let je vse-ameriški zajtrk s slanino postal institucija, trajen kulturni označevalec.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Zajtrk brez slanine in jajc je kot pes brez kosti.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Ideja slediti zaupanja vrednemu vodji, upoštevati nasvet avtoritete, je temelj vsega kar počnemo v industriji odnosov z javnostmi.«

Znanstveno soglasje zdravnikov je postalo pogosto komunikacijsko orodje v oglaševanju. Tudi cigarete so povezali z dobrim zdravjem in počutjem. Edward Bernays je vedno iskal nova orodja, da bi izboljšal svoje tehnike. Njegovo pozornost je še posebej pritegnila psihoanaliza. Ker je bil v soglasju s teorijami Sigmunda Freuda, je dal v angleščino prevesti njegova prva dela. Toda njuna vez je daleč presegala zgolj profesionalno, Edward Bernays je bil namreč Freudov dvojni nečak.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Bernays je imel s Freudom zelo tesen družinski, emocionalen odnos. Mati Edwarda Bernaysa je bila sestra Sigmunda Freuda, sestra Bernaysovega očeta pa je bila poročena s Sigmundom Freudom. Torej je bilo v Bernaysu veliko Freuda. Kot otrok je večer za večerom sedel za jedilno mizo, ko so se njegovi starši pogovarjali o stricu Sigiju.«

Edward Bernays, 1983

»Slišal sem o teoriji interpretacije sanj svojega strica, slišal sem o psihologiji, kot pomembni sili v ocenjevanju človekovega obnašanja. Slišal sem o represiji, regresiji itd.«

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Edward Bernays je bil, kot ga imenujem, profesionalni nečak in je svojo družinsko povezavo uporabil v prvih desetih minutah ko ste ga srečali in tako izvedeli, da je dvojni nečak Sigmunda Freuda, ker mu je to na nek način dajalo, ne le povezavo z nekom slavnim, ampak povezavo s pametnim, revolucionarnim karakterjem kot je bil Sigmund Freud.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Koncept, ki ga je Bernays prevzel od Freuda, je, da ljudje mislijo, da jih vodi  njihov lasten razum in mišljenje, vendar jih ne. Vodi jih podzavestno, česar se ne zavedajo. Potrebno je nekako zaobiti njihovo logiko.«

Edward Bernays je prvič uporabil ta koncept za eno svojih strank: American Tobacco Company (Ameriško tobačno podjetje). Podjetje se je soočalo z družbenim tabujem, ki mu je preprečeval, da bi podvojil svoje prihodke – kajenje v javnosti je bilo dovoljeno le moškim. Edwardu Bernaysu je bilo naloženo, da ženske spremeni v porabnice tobačnih izdelkov, na način kot jih uporabljajo moški.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Šel je do enega od Freudovih učencev po imenu Abraham Brill. Vprašal ga je kaj naj naredi, da bi lahko ženskam prodal cigarete. Kaj cigarete predstavljajo ženskam? Brill je odvrnil, da je to enostavno vprašanje, predstavljajo jim penis. Vse ženske imajo zavidanje penisa, torej, če jim lahko omogočiš, da imajo penis, ali pa vsaj simboličen penis, se bodo na to odzvale.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»To se je dogajalo v času ženskega boja za volilno pravico, ki je potekal tekom dvajsetih in ženske je bilo zlahka navdušiti za boj za svoje pravice.«

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Bernays je najel nekaj žensk iz tako imenovane dobre družbe. Te ženske je prepričal, da bodo pripomogle k osvobajanju žensk, ne pa American Tobacco Company, za katere je Bernays v resnici delal.«

Kot medijsko odskočno desko za svojo komunikacijsko kampanjo je uporabil popularni dogodek, slavno vsakoletno Newyorško velikonočno parado.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Te ženske so sodelovale na paradi, korakale po peti aveniji in si prižigale cigareto, ki jo je Bernays poimenoval »bakla svobode«. Da tega dogodka ne bi spregledali, je iz vseh vodilnih časopisov najel fotografe, da so to posneli.«

Edward Bernays, 1983

»Naslednje jutro je New York Times na svoji naslovnici objavil to zgodbo, ki so jo obravnavali kot novico, kar je v resnici tudi bila. V roku petih tednov so se vrata sob za kajenje v gledališčih v New Yorku odprla tudi za ženske. Kar se pred tem še nikoli ni zgodilo. Eno samo dejanje je prelomilo stari običaj.«

»Dejanja povedo več kot besede.«

Edward Bernays

Stuart Ewen, zgodovinar

»Vloga odnosov z javnostmi je, da ustvarja okoliščine, ki izstopajo od običajnih in zato postanejo novice, ki so vredne širjenja. Del vloge, ki jo imajo agencije za odnose z javnostmi je razumeti kaj je novica.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Do današnjega dne je ena osnovnih stvari, ki jih poskušamo v PR-ju delati, ustvarjanje novic. Del tega, da je nekaj prepoznano kot vredna novica je, da je novo in da smo pri tem prvi. Nihče se ne spomni drugega človeka, ki je hodil po Luni.«

V desetih letih so se zahvaljujoč delu svetovalcev za odnose z javnostmi potrošniške navade Američanov drastično spremenile. Spremenili so tudi podobo nosilcev industrije. Celo John Rockefeller ni bil več osovražen simbol kapitalizma ampak filantrop. Komunikacijske agencije so cvetele, še posebej na Madison Avenue, ki je kmalu postala tempelj oglaševanja v ZDA. Edward Bernays je tako postal eden ključnih strokovnjakov s področja odnosov z javnostmi. Živel je v luksuznem hotelskem apartmaju in tam zabaval najmočnejše in najvplivnejše ljudi v državi.

Anne Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa

»Moj oče je bil zelo socialen človek in je ves čas prirejal zabave. Na njegove zabave so prihajali uspešni ljudje: arhitekti, umetniki, odvetniki, politiki, časopisni uredniki, vsi ljudje, ki so bili na vrhu družbene lestvice.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Večina ljudi ni vedela kdo je Edward Bernays. Toda tisti, ki so to morali vedeti in za katere je sam želel, da ga poznajo, so ga poznali.«

Leta 1929 je Edward Bernays objavil knjigo z naslovom »Propaganda«, ki je bila sad njegovih desetletnih izkušenj. V detajle je pojasnil osnovne principe in tehnike manipulacije z množicami v demokraciji. Knjiga ga je proslavila kot vizionarja.

»Propaganda podvrže javno mnenje na podoben način kot vojska podvrže telesa svojih vojakov.«

Edward Bernays

Chris Hedges, novinar

»Tovrstna izpoved, je dokaz, da je moč propagande tako velika, da tudi ko se tisti, ki z njo upravljajo izpovejo, se ji tisti, s katerimi se manipulira, ne morejo upreti.«

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»Nacisti so bili zelo navdušeni nad ameriško komercialno propagando, kot so jo razvijali Bernays in preostala PR industrija. Goebbels jo je natančno naštudiral in na žalost zelo uspešno prilagodil za svoje namene.«

Borzni zlom 24. oktobra 1929 je pretresel navidezno stabilnost kapitalističnega modela v 1920-ih. ZDA so padle v ekonomsko depresijo brez primere, ki je na pot poslala na desetine milijonov nezaposlenih ljudi.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Korporativni sistem, ki so ga odnosi z javnostjo tako vztrajno prodajali v 1920-ih, se je v tistem trenutku smatral za utelešenje zla.«

Leta 1932 izvoljeni predsednik Franklin Roosevelt je dajal vtis, da lahko vse to spremeni. Toda vedel je, da je za zaupanje ljudi, ključno njihovo soglasje. Tudi on se je obrnil na strokovnjake s področja odnosov z javnostmi. Po njihovem nasvetu je Roosevelt postal glavna figura v komunikacijski kampanji brez primere. Da bi dajal videz ljudskega človeka, so ga prikazovali skupaj z njegovo družino v vsakdanjiku, kot še nobenega predsednika pred njim.

Anne Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa

»To je bil čisti PR. To, kako je sedel v svojem avtomobilu in mahal ljudem, kot da je krepak mlad mož, je bila čista simbolična govorica.«

Toda simboli za Roosevelta niso bili dovolj. Odločil se je tudi za drugo metodo: pedagogiko. Svojim volivcem je, da bi ponovno dvignil deželo, pojasnjeval svoje politične odločitve. S svetovalci je vpeljal in uveljavil posebno radijsko oddajo »Pogovori ob ognjišču«, ki je potekala več kot desetletje.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Imel je zelo pomirjajoči glas. Poslušalcem je govoril spoštljivo, kot z njemu enakimi. Javnost je na ta način do njega pridobila zaupanje.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Korak za korakom so bili govori v oddaji »Pogovori ob ognjišču« oblikovani tako, da so ljudem približali tudi težje razumljive teme.«

Predsednik je naročil posebno dokumentarno serijo, da bi ljudem pojasnil svojo osrednjo točko programa: ekonomski program imenovan New Deal. Temeljil je na državni intervenciji, da bi tako ponovno zagnali ekonomijo. Da bi ljudem prenesli koristnost teh ukrepov, je Rooseveltova administracija najela ekipo uglednih fotografov in piscev, da bi Američanom prikazali učinke krize.

Stuart Ewen, zgodovinar

»To niso bili ljudje s področja odnosov z javnostmi in oglaševanja, ampak ljudje, ki so razmišljali kako uporabiti slike na način, da bi ljudi česa naučili.«

Američani so tako odkrili narod, ki ga niso poznali. Emocionalna in simbolična moč teh slik jih je šokirala.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ponovno se je pojavila ideja, da lahko emocija in razum delujeta skupaj, da ne rabita biti ločena eden od drugega. Na nek način gre za oblikovanje soglasja, ampak po moje gre za poskus ustvarjanja informiranega soglasja. Nič ni narobe, če si prepričljiv, dokler tvoja prepričljivost ni osnovana na prevari. V tem, da obrača ljudi stran od tega, da bi videli stvari takšne kot v resnici so.«

Po triumfalni ponovni izvolitvi leta 1936, je Roosevelt uvedel nove reforme, da bi z njimi omejil moč bank in poslovnega sektorja.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Odločitev je bila, da se poskuša ustvariti zavezništvo med delovnimi ljudmi in povsem razbitim srednjim razredom proti velikemu bogastvu in poslovnemu sektorju. Poslovni sektor je New Deal videl kot katastrofo.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Skoraj vse velike korporacije v ZDA so bile vpete v Zvezo proizvajalcev in njihov najpomembnejši program v tistem času je bil program odnosov z javnostmi.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ugotovili so, da morajo prodati idejo, da je zasebno podjetništvo – industrija v zasebni lasti, ključ do dobrega življenja, ne pa vlada, kot je to predlagal Roosevelt.«

Nacionalna zveza proizvajalcev (National Association of Manufacturers (NAM)) si je zadala cilj, da je potrebno zaupanje ljudi v kapitalizem nemudoma obnoviti. Da bi to dosegli, so pripravili več kampanj. Dvajset let so kampanje Zveze proizvajalcev poskušale prodajati idealizirano verzijo družbe, ki so si je Američani neizogibno želeli. Med tem ko se je Roosevelt zanašal na realnost, je Zveza proizvajalcev prodajala sanje. Roosevelt je nagovarjal volivce, Zveza proizvajalcev pa potrošnike.

Stuart Ewen, zgodovinar

»To so predstavljali kot del ameriškega DNK-ja: mi ne maramo vlade, mi imamo radi zasebno podjetništvo.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»O zasebnem podjetništvu so govorili na enak način, kot bi govorili o svobodi, demokraciji in pravičnosti. Da, prodajali so sanje, a te sanje so povezali z ameriškimi vrednotami.«

Da bi dvignili zavest o prednostih industrije, se je Zveza proizvajalcev zanašala tudi na pedagogiko in naslavljala jutrišnje potrošnike, otroke. Da bi dosegli čim širše občinstvo, so velika podjetja Američane nagovarjali kjer so živeli – doma. Od 1950-ih je po deželi potovala slavna oglasna flota posvečena industrijskemu inženiringu: »Parada napredka« podjetja General Motors (GM). S »Parado napredka« so bile več kot dvajset let koristi kapitalizma in potrošništva prodajane kot temelj ameriških sanj.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ljudje, ki so pri tem sodelovali, so igrali dolgoročno igro. To pomeni, da čeprav so mnogi od njih vedeli, da ne bodo živeli dovolj dolgo, da bi lahko videli uresničenje svojih želja in ciljev, to ni bilo pomembno. Za svoje cilje so bili pripravljeni delati skozi več generacij.«

Leta 1939 je bil New York prizorišče razstave ameriškega načina življenja. Prvič je mesto gostilo »Svetovno razstavo«. To je bila ena največjih operacij v zgodovini industrije odnosov z javnostmi. Njegov glavni organizator ni bil nihče drugi kot Edward Bernays.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Bernays je skrbel za promocijo in predstavitve različnih razstavnih mest ter vabljenje različnih podjetij, da na razstavi razstavljajo, kot recimo GM, ki je bilo njegova stranka v 1930-ih. Bernays je razstavo imenoval »Democracity« (demokratično mesto). V eno je poskušal združiti demokracijo in kapitalizem.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Vsa ta podjetja so imela svoje paviljone, v katerih pa niso prikazovala sedanjosti, ampak prihodnost. Ljudi prihodnosti. Takoj ko začneš govoriti o prihodnosti, jo lahko predstaviš kakor želiš. V sklopu svetovne razstave so posneli slavni film, ki govori o družini iz srednjega zahoda. Sin je socialist. Hčerka, ki živi v New Yorku, ima afero s svojim učiteljem umetnosti, ki je komunist. V filmu, ki ima naslov »The Middleton Family at the New York World’s Fair« (Middletonovi na Svetovni razstavi), jih zgodba popelje na Svetovno razstavo, še posebej na razstavo podjetja Westinghouse, ker je Westinghouse Electric Corporation film tudi financirala. Babica vidi vse te čudovite stvari, ki bodo prišle v kuhinjo in je prepričana, da se bodo stvari zelo izboljšale. Ljudje, ki niso izkusili muk kuhanja brez tehnologije, te po njenem mnenju ne znano prav ceniti. Vsi bodo v prihodnosti imeli svoje robote, dobro življenje pa je tik za vogalom. V procesu predstavljanja zabavne industrijske prihodnosti, otrok opusti svoje anti-kapitalistične vrednote in postane zagovornik poslovnega sistema. Menim, da si ljudje po tem demokracije sploh niso več znali drugače predstavljati kot v sklopu kapitalizma.«

Te komunikacijske kampanje so bile učinkovite in vseprisotne, vendar so izzivale tudi določena vprašanja. Nekateri so odprto obsojali manipulacijo odnosov z javnostmi. Edward Bernays je bil eden tistih, ki so bili neposredno obtoženi.

Radijska oddaja, 15.4.1937

»Znanost daje našim mnenjskim voditeljem orožje za množično manipulacijo, ki lahko naš razum izklopi. Odgovornost, da to katastrofo preprečijo je na ramenih tistih, ki so danes naši mnenjski voditelji.«

Edward Bernays

»Svoboda propagande je tako pomembna za našo demokracijo kot so druge naše državljanske pravice: svoboda verovanja, medijska svoboda in svoboda govora. Uporabnost propagande jo dela za vitalno spremljevalko demokracije.«

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Večina bi bila ogorčena in užaljena vpričo tovrstnih obtožb, Edwarda Bernaysa pa niso motile. Odziv mu je sporočal, da ima pravo moč pri preoblikovanju tega kako so ljudje mislili. Edward Bernays tega ni imel za nič slabega. Menil je, in pri tem na različne načine varal samega sebe, da kar počne, počne na splošno v dobro skupnosti.«

Edward Bernays

»K temu sistemu sodi konkurenčni boj in k temu konkurenčnemu boju spada konkurenčna propaganda, konkurenčno oglaševanje, boj za priložnost prodajanja na trgu, ki temelji na odprtem in svobodnem tekmovanju.«

David Miller, sociolog

»Ne gre za svobodno tekmovanje, gre za tekmovanje, za katero je treba plačati, zato so finančno močnejši, kot so korporacije, včasih vlada, vedno zmagovalci. Zmagajo, ker imajo na voljo največ sredstev. To ne pomeni, da zmagajo glede na rezultat, ampak da so v prednosti, ko se podajo v ta boj. Navadni ljudje so s svojo propagando napram velikih že v izhodišču v zaostanku.«

Edward Bernays

»Sem tehnik na področju propagande in vam pri vaši odločitvi glede tega katera ideologija vam je ljubša, ne morem pomagati.«

Ameriška vključitev v drugo svetovno vojno leta 1941 je začasno ustavila debato o vlogi odnosov z javnostmi. Množična propaganda v podporo vojni je bila z enakimi tehnikami, kot jih je pred dvajsetimi leti uporabila Creelova komisija, ponovno v vzponu.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Bernays je svetoval ameriški vladi kako naj uporablja odnose z javnostmi in propagando. Vendar ni več igral tako osrednje vloge, kot v času prve svetovne vojne. Deloma zato, ker so se odnosi z javnostmi in propaganda do tega trenutka že tako zelo razvili in so jih bolje razumeli, pa tudi vlada je imela svoje propagandne agencije.«

Velika podjetja so v vojni videla odlično komunikacijsko orodje, da ponovno zaženejo svojo kampanjo za ameriški način življenja.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Oglasi so polni slik, ki prikazujejo, k čemu se bodo vojaki vrnili domov po vojni. Včasih so te podobe prikazane v kristalni krogli, kot orodje, ki prikazuje prihodnost  ko se bo vojna končala in to je prihodnost kot v sanjski deželi, ki je polna obilja in komodifikacije prihodnosti.«

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»Takoj po drugi svetovni vojni je poslovni svet sprožil veliko ofenzivo, da bi zatrl progresivne ideje New Deala.«

Ofenziva, ki so jo podpirali industrija odnosov z javnostmi in Bernays, je bila odgovor na ponovno napete socialne razmere in zahteve. V letih 1945 in 1946 je protestiralo skoraj deset milijonov delavcev in s tem paraliziralo večino države. Velika podjetja so se odzvala in predsedniku Harryu Trumanu predlagale zakon, ki bi omejil pravico do stavke in moč sindikatov. Strokovnjakom za komuniciranje so naložili nalogo, da protestnike prikažejo kot državljane, ki nasprotujejo pravim ameriškim vrednotam.

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»V 1950-ih je bilo vloženega veliko truda, ki je tudi dobro preučen, kako prevzeti in povečati vpliv v šolah, na univerzah, v športu, v cerkvah in tovarnah. Ljudi so učili o pravem ameriškem načinu življenja, harmoniji in zlobnih ljudeh – antikomunizem je bil seveda uporabljen v ta namen.«

Anne Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa

»ZDA so se bale jedrske vojne. Spominjam se kako smo se morali v šoli skrivati pod mizo.«

Ameriška družba je bila prežeta s paranojo, strahom pred prevzemom Sovjetske zveze ali začetkom jedrske vojne. To nacionalno klimo strahu in nelagodja so neposredno izkoristili strokovnjaki za komuniciranje, da so branili povsem zasebne interese.

V zgodnjih 1950-ih je majhna, miroljubna dežela utelešala komunističnega sovražnika, ki ga je bilo treba premagati. 15. marca 1951 je bil za predsednika Gvatemale izvoljen Jacobo Arbenz. Ena njegovih prvih odločitev je bila nacionalizacija nekultivirane zemlje s kompenzacijo in distribucija le te revnim kmetom. Toda tri četrtine te zemlje je imela v lasti velika ameriška multinacionalka United Fruit Company. Za United Fruit Company je bila odločitev predsednika Arbenza resna grožnja njihovim interesom. Nujen je bil medijski protinapad. To nalogo je dobil Edward Bernays, eden njihovih glavnih svetovalcev.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Bernays je v imenu United Fruit Company uspel prepričati večino ZDA in dovolj velik del Gvatemalcev, da je levičarska vlada, ki je želela reformirati tamkajšnji arhaični ekonomski sistem, zgolj lutka Sovjetske zveze. Bernays je vodil psihološko vojno, ki je bila celo bolj učinkovita, kot tista, ki jo je v imenu vlade ZDA vodil med prvo svetovno vojno.«

Edward Bernays je svojo propagandno kampanjo opisoval z izrazom, ki si ga je izposodil iz vojne: medijski blitz.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Medijski blitz običajno pomeni, da si ves čas v stiku z najbolj vplivnimi novinarji in jim ves čas posreduješ informacije. Vzpostavil je svojo novinarsko pisarno, da je lahko medijem ves čas govoril o Gvatemali.«

Bernaysova novinarska pisarna je bila uradno predstavljena kot neodvisna, a jo je dejansko financirala United Fruit Company. Medijem je posredovala večino informacij o domnevni komunistični naravi Gvatemale. Edward Bernays je za novinarje organiziral celo potovanja, da je tako novinarje pripeljal na teren.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»To je bilo zelo učinkovito. Novinarji so se vrnili s številnimi zgodbami.«

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Nekateri novinarji, ki so bili vpleteni v to zgodbo, so mi desetletja kasneje pripovedovali, da so šele kasneje ugotovili, da jih je Bernays zlorabil in manipuliral za namene United Fruit Company, česar se v tistem času niso zavedali. Bernays je dovolj učinkovito uporabil strah pred Sovjeti in domnevno prihajajočim komunizmom, da je prispeval k odločitvi vlade ZDA, da je v Gvatemali posredovala.«

18. junija 1954 so predsednika Arbenza strmoglavile uporniške skupine Castilla Armasa z odločilno pomočjo CIE. Njegov vzpon na oblast je pomenil začetek državljanske vojne, ki je trajala štirideset let in povzročila preko 200000 smrtnih žrtev. Propagandna kampanja, ki jo je vodil Edward Bernays, je trajal vsega tri leta.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Pomagal je spodkopati legitimnost izvoljene levičarske vlade. In to je bilo nevarno, ne samo zato kaj je to pomenilo za Gvatemalo, ampak je za ZDA vzpostavil precedens. Prepričeval nas je, da je to uspešen način narekovanja ameriške politike, a ta politika je spodletela v Kubi, ko so mislili, da lahko na podoben način zrušijo režim Fidela Castra in leta kasneje v Vietnamu, kjer so na podoben način nameravali vsiliti vlado, ki bi bila prijateljska do ZDA.«

Leto po udaru v Gvatemali je Edward Bernays objavil knjigo »The Engineering of Consent« (Oblikovanje soglasja), praktičen in teoretičen vodnik za odnose z javnostmi za naslednje generacije. Štirideset let kasneje je koncept upravljanja z ljudmi Edwarda Bernaysa realnost, vpeta v vse družbene sfere. Leta 1990, pet let pred svojo smrtjo, je revija »Life«, Edwarda Bernaysa izpostavila kot enega od sto najbolj vplivnih ljudi 20. stoletja.

Anne Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa

»Mislim, da moj oče v svojem življenju nikoli ni namenoma lagal. Mogoče je, toda resnica je sestavljena iz številnih elementov, ki jih pogosto ne moremo ločevati.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ko imamo ljudi, ki vidijo svojo vlogo, kot je dejal Bernays, kot inženirji, oblikovalci soglasja, potem demokracija postane privid.«

David Miller, sociolog

»Ne gre za to, da poskušamo z argumenti osvojiti srca in razum, propagandi v preteklosti in odnosom z javnostmi danes gre predvsem za spremembo družbe, za prevlado določenih ciljev in interesov. V splošnem to služi predvsem močnim interesom v družbi, v glavnem so to interesi velikih podjetij in tudi vlad.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Katerim ciljem služimo? Delamo za stranke in če ta stranka niso ljudje, ljudstvo, potem imamo težavo, ker to pomeni, da mišljenje družbe oblikujejo zasebni interesi, majhne skupine ljudi. In to počnejo s takšno vnetostjo, da jim uspeva, da nas oropajo razuma.«

»Propaganda bo vedno obstajala. Inteligentni ljudje morajo razumeti, da je propaganda moderno orodje, ki pomaga iz kaosa ustvarjati red.«

Edward Bernays

Vir: https://www.arte.tv/en/videos/071470-000-A/propaganda-engineering-consent/

Napotilo:
http://zofijini.net/tag/edward-bernays/