Tagged: Propaganda

Plakatna kuga: Politiki in trgovci na “pokonci stoječih smeteh”

Slovenija je ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nima reguliranega oglaševanja na prostem​.

Septembra lani so ogromno črno škatlasto stavbo mariborskega kinocentra ob Dravi oblekli v velikanski barvni pano s trivialno reklamo mednarodnega trgovskega giganta. To je bil eden bolj izstopajočih, a v bistvu običajnih, vsakdanjih primerov sodobnega, utečenega oglaševanja. Jumbo plakati ob cestah, na njivah, izveski, nalepke na stebrih, fasadah, prikolicah, avtobusih, svetlobne vitrine in druge podobe mrgolijo, kričijo povsod po slovenski krajini, ki se, paradoksalno, turistom rada ponuja kot neokrnjen biser narave in vrhunska destinacija.

Društvo mariborskih arhitektov je takrat zaropotalo in opozorilo na deviantni, neokusni in nestrokovni poseg v prostor, ki uničuje urbano in arhitekturno kakovost stavbe, vendar nihče od pristojnih ni zares trznil. Nobena inšpekcijska služba ni zaznala nobene kršitve. Javni prostor je zameglilo, utišalo prelaganje odgovornosti in sklicevanje na ohlapna pravila in zakone, ta taktika in filozofija pa še naprej dopuščata intenzivno smetenje okolja. Ker se s plakatov na veliko smejijo zlasti top akcije trgovcev in politiki, torej denar in oblast, najbrž ni zgrešen sklep, da bo neukrotljiva stihija Slovenijo z reklamami verjetno dušila še naprej. Kljub temu da je bivalno okolje bistveni del družbe in kaže njen razvoj in kulturo tudi navzven.

“Politiki se radi gledajo na reklamnih panojih in so zaradi svojega ega in pojavljanja njihovih slik pred volitvami pripravljeni, da vizualno uničimo lastno državo,” je kritičen Andrej Mohar iz društva Temno nebo Slovenije. Medtem ko “politiki nenehno jamrajo, da imajo premalo denarja za svoje kampanje, želijo s svojimi fotografijami poplakatirati kompletno Slovenijo, kar drago stane”. Mohar predlaga, naj se veliko, pretirano oglaševanje v času političnih tekem ukine ali omeji, recimo po vzoru katere od severno- ali zahodnoevropskih držav (na primer Avstrije, Nemčije ali Švice), in denar nameni za kaj drugega. “Žalostno je, da nas imajo politiki za bebce, ki volijo tistega, ki visi na tisoč plakatih. Dobro županovanje ne pomeni, da pretvoriš občino v zabetonirano, z ograjami, drogovi omejeno in s plakati zasmeteno okolje. Namesto da se župani in politiki hvalijo z betonom in asfaltom oziroma z infrastrukturo, naj razkazujejo, koliko zadovoljnih, zdravih, aktivnih prebivalcev živi v njihovi občini, torej s kakovostjo življenja.”

Javni interes ali v službi polnjenja žepov

Krajinska arhitektka Darja Matjašec z ljubljanske biotehniške fakultete izpostavlja, da je pri oglaševanju na prostem in podobi slovenske krajine ter mest treba upoštevati, da je prostor kot omejena dobrina mesto nasprotij različnih interesov, pri tem pa je pomemben javni interes. “Specialist za mestne plakate, kot se določeni oglaševalski koncesionar sam rad poimenuje, lahko sredi pločnika nagovarja pešca s sloganom Če ste ta mestni plakat opazili vi, ga bodo tudi vaši kupci. Če so prebivalci mesta zreducirani na kupce, postane mesto samo zreducirano na podjetje. Če razumevanje prostora ne seže dlje od iskanja načinov za učinkovito pozivanje k potrošnji, je sočasno sklicevanje na ‘javni interes’ enako referiranju na koncept, ki je izpraznjen svoje vsebine. Ko mesto vedno manj služi javnemu, potem vedno bolj služi zasebnemu polnjenju žepov. To pa ni dobro.”

Ni skrivnost, da je oglaševalski posel med najbolj donosnimi in da svojo pozicijo močno brani, tudi z inovativnimi, spretnimi prijemi in krutim rivalstvom na polju konkurence. Po poročanju Marketing magazina, ki se naslanja na izsledke Mediane, je bila lani najbolj oglaševana panoga v celotnem oglaševalskem kolaču trgovinska dejavnost, katere propagandni obseg raste že več let. Trgovcem sledijo telekomunikacijske družbe in avtomobilska industrija. Skupna bruto vrednost oglaševanja na zunanjih površinah v Sloveniji je v letu 2018 znašala 39 milijonov evrov, kar je za tri odstotke več kot leto prej. Vodilni ponudnik zunanjega oglaševanja je Europlakat, ki je lani izstopal z namestitvijo mreže več digitalnih objektov v središču Ljubljane. Po bruto vrednosti oglaševanja so na zunanjih medijih najbolj oglaševali Telekom Slovenije, Hofer, Porsche Slovenija, A1 Slovenija, McDonald’s, Lidl Slovenija, Spar Slovenija, Mercator in Verudela, oglaševalec nogavic, kopalk in spodnjega perila blagovnih znamk Calzedonia ter Intimissimi.

Darja Matjašec ocenjuje, da je Slovenija prenasičena z enosmerno komunikacijo s komercialnimi interesi, ki se ji posameznik ne more izogniti. “Odsotnost ustrezne regulacije oglaševanja spreminja tako slovensko krajino, kakovost bivanja v naših mestih in podobo mesta kot tudi to, kako ljudje razumemo sebe v javnem prostoru in družbi. Oglaševanje na prostem spreminja značaj prostora. Spremeni se organizacija prostora, posledično tudi človekovo doživljanje prostora in obnašanje v njem. Predstavljajmo si, da se turist odloči za obisk Slovenije na podlagi idealiziranih podob iz turističnih katalogov, potem pa ga na destinaciji pričaka prostorski kaos.”

To ni le domneva ali redkost, ampak pogostost, ki se dejansko dogaja. “Tujci, turisti, ki pridejo k nam, so šokirani, razočarani nad t. i. pokonci stoječimi odpadki,” tezo podkrepi Andrej Mohar, s stoječimi odpadki pa cilja na množico panojev, drogov in drugih reklamnih nosilcev, ki kazijo deželo. Primerek, ki bi se lahko vsaj eksperimentalno odrekel reklamnim zmazkom, je Kranjska Gora, ena najlepših, goratih slovenskih pokrajin. A Janez Hrovat, župan občine Kranjska Gora, ki se mega oglaševanju ne odreka, ampak ponuja, na Večerovo vprašanje, kaj meni o estetski degradaciji okolja in vizualnem onesnaževanju, ni odgovoril nič. “Če se vozite po Skandinaviji ali Veliki Britaniji, nikjer zunaj naselij ni reklamnih panojev in nepotrebne infrastrukture. Videti je, da imajo radi svojo državo. Ne razumem, da nekaj sto ljudi, ki so v Sloveniji pristojni za to, ne razmišlja in ne stori ničesar, prejema pa dobro plačo. Naši politiki letajo z letali do Bruslja in z desetih kilometrov višine pač ne vidijo, da v Avstriji ni obcestnega reklamiranja. Hodijo pa v tujino na dopust,” se čudi član društva Temno nebo Slovenije.

Tudi politiki na jumbo plakatih nemalokrat predolgo kažejo svoje retuširane podobe in vabljive slogane, kljub temu da bi 15 dni po dnevu glasovanja oziroma volitvah morala biti odstranjena vsa volilna propagandna sporočila.

Mohar je posebej občutljiv za svetlobne platforme, ki osvetljujejo šaro, banalnosti, potrošništvo, naravno lepoto dežele pa tiščijo v senco. Največja krivca za postavljanje razsvetljave zunaj naselij sta po njegovem Dars in Direkcija za infrastrukturo. “V Sloveniji nameščamo ogromno nekoristne infrastrukture, recimo osvetljene izvoze in razcepe na avtocestah, tudi kozolci niso več kozolci, ampak nosilci reklamnih sporočil. Cestni otočki s svetilkami so absurd. Zaradi razsvetljave se varnost na cestah ne bo nič poslabšala,” trdi Mohar. Postreže s podatki, ki se razlikujejo od uradnih utemeljitev o prometni varnosti: “Po evidenci, ki jo vodimo že nekaj let, nesreče ponoči niso posledica pomanjkanja razsvetljave, ampak uživanja alkohola, objestnosti in drugih vzrokov. Je pa v zadnjih petih letih deset ljudi umrlo zaradi trkov v drogove javne razsvetljave.” Podatkov, koliko nevarnosti povzroča vožnja s 130 kilometri na uro in gledanje panoja, denimo z dolgonogo lepotico v spodnjem perilu, seveda ni. V teoriji pa lahko policija odredi odstranitev objektov, ki odvračajo pozornost voznikov.

Nejasne pristojnosti in neučinkoviti nadzor

Analiza plakatiranja v urbanem in javnem prostoru Senke Š. Vrbica in Aleksandre Perić, ki je bila narejena leta 2016 v okviru Mreže za prostor, ugotavlja, da gre za kompleksno problematiko. Tovrstno oglaševanje je v Sloveniji urejeno razpršeno in nepregledno, nadzor je neučinkovit, pristojnosti so nejasne, zato se število objektov za oglaševanje v prostoru konstantno povečuje. Oglaševanje urejajo različni zakoni, uredbe in odloki; o prostorskem načrtovanju in redu, graditvi in razvrščanju objektov, o cestah, kmetijskih zemljiščih, varstvu potrošnikov, financiranju občin, volilni in referendumski kampanji itd.

Ministrstvo za okolje in prostor se sklicuje na prisojnost občin, njihove akte o urejanju naselij in krajine ter na (med)občinske inšpekcije. Mnenja, ali so predpisi in zakoni po njihovi presoji dobri ali slabi, nam okoljsko ministrstvo, nad katerim bdi Simon Zajc, ni predstavilo, tudi izboljšav ni predlagalo. Pojasnili so nam, da je gradbena inšpekcija Inšpektorata za okolje in prostor pristojna le za nadzor oglasov, če so ti izvedeni kot objekt, in dodali, da “v preteklem obdobju ni bil odstranjen noben tak objekt, ki bi imel funkcijo oglaševanja”. Velja dopolniti, da so objekti za oglaševanje večinoma enostavni objekti, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja, ali pa sploh niso objekti in so oglasi premični, nameščeni na vozila, fasade ali ograje.

Bolj aktiven in artikuliran je Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo pri kmetijskem ministrstvu, glavna inšpektorica je Saša Dragar Milanovič. Kmetijsko ministrstvo, ki ga vodi Aleksandra Pivec, vizualnega onesnaževanja ne presoja, ukvarja se zgolj z nenamensko rabo kmetijskih zemljišč, pripomnijo. Vendar menijo, da “bi bila na tem področju potrebna jasnejša opredelitev pooblastil za ukrepanje, saj trenutna pravna ureditev razprši pooblastila za ukrepanje na različne organe in s tem je učinkovitost slabša”. Kmetijski resor našteva, da je njihov inšpektorat lani izvedel 99 pregledov, izdal 25 odločb, sedem sklepov o dovolitvi izvršbe in dva sklepa o izvršbi z denarno prisilitvijo. “Na podlagi izdanih ureditvenih odločb je bilo v letu 2018 odstranjenih 16 reklamnih panojev s kmetijskih zemljišč. Inšpektorat ima v letu 2019 odprtih še 27 primerov. Trend postavljanja reklamnih panojev je v porastu. V praksi se dogaja, da se po odstranitvi določenega reklamnega panoja ta pojavi na drugih lokacijah.”

Večina držav je omejila oglase

“Javni interes se najbolj učinkovito izraža skozi ustrezen normativni okvir, česar v Sloveniji še vedno ne premoremo, ker za to ni politične volje,” je prepričana krajinska arhitektka Matjašec. “Smo ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nimajo reguliranega oglaševanja na prostem. Če ga kakšna občina ima, pa to ni ustrezno.” Kot primer navaja Ljubljano, kjer je oglaševanja v prostoru absolutno preveč, in Kranj, kjer so leta 2014 evidentirali več kot dva tisoč objektov za oglaševanje. Po podatkih Mestne občine Maribor je na mestih v Mariboru, ki jih oddaja občina, mogoče postaviti okoli 1400 objektov za oglaševanje (panojev, svetlobnih vitrin, obešank na drogu javne razsvetljave, plakatnih stolpov itd.), 570 plakatnih mest ima še občinska Snaga in skoraj 80 javni avtobusni prevoznik Marprom. Občina, katere župan je Saša Arsenovič, pojasnjuje, da “se oglaševanje na velikih panojih na javnih površinah ni spremenilo ali povečalo od leta 2012, raste pa število oglasnih panojev na zasebnih površinah”. In to zato, razlagajo, ker mestni svet leta 2012 ni sprejel pobude in spremembe odloka, ki bi omejil oglaševanje na zasebnih površinah, stavbah, fasadah in strehah. Mariborski svetniki so takrat, ko je v Mariboru vladal župan Franc Kangler, sledili ozkoglednosti in zagovarjali stališče, da “se ne sme omejevati podjetniške pobude”, estetika, čistost, lepota prostora in bivanja so jim očitno bile španska vas.

Večina razvitih držav, celo Pakistan recimo, in mest po svetu ima reklamiranje v odprti krajini, zunaj naselij in na območjih kulturne dediščine, zelenih površin in javnih objektov regulirano. Komercialno oglaševanje je dovoljeno le na območjih s komercialno rabo, kot so trgovska središča. Velik rez na tem področju so naredili v sicer kaotičnem brazilskem Sao Paulu leta 2006, ko so oblasti prepovedale vse oblike zunanjega oglaševanja in uvedle strog nadzor in visoke kazni. Prepoved ima še vedno podporo med prebivalci, ki zdaj v desetmilijonski metropoli uživajo v bolj vidni, pristni arhitekturi. Podobno čistilno akcijo so si zadali tudi v francoskem Grenoblu. Francija pa generalno prepoveduje komercialno oglaševanje v krajih, ki imajo manj kot deset tisoč prebivalcev. Arhitekt Janez Lajovic je izpostavil, da imamo na prebivalca Slovenije osemkrat več oglasnih panojev kot v ZDA. Več ameriških zveznih držav, Aljaska, Vermont, Maine, Havaji, pa je ekscesnemu zunanjemu oglaševanju z namenom zaščititi idilično krajino že pred več desetletji reklo ne.

Rešitev: interventni zakon in prepoved zunaj naselij

“Ker so s prekomernim oglaševanjem prostorska razmerja podrta, nam tudi ni več mar, ko imamo v vidnem polju več zbirnih posod in košev za odpadke, obglavljena drevesa, pisane fasade in druge vizualne motnje. K temu lahko dodamo tudi vedno večji hrup in posledično popolnoma degradirano bivalno okolje. Problem prekomernega komercialnega oglaševanja se kaže v izgubi prostorske identitete naših mest in krajine,” pravi Darja Matjašec. Ob tem si postavlja vprašanje: “Kako doseči ravnotežje med interesi oglaševalcev in prebivalcev ter kako ob tem prepoznati in braniti javni interes? Živimo namreč v času, v katerem lastni interes in stremenje k vedno večjemu dobičku zadušita pravico do mesta. Pravica do mesta je veliko večja od kakršnekoli druge svobode v javnem prostoru. To je bolj kot posameznikova naša skupna pravica. Delovanje mesta v javnem interesu je pri nas ena najbolj dragocenih in konstantno spregledanih človekovih pravic.”

Skupna bruto vrednost oglaševanja na zunanjih površinah v Sloveniji je v letu 2018 znašala 39 milijonov evrov, kar je za tri odstotke več kot leto prej.

Arhitekt Janez Lajovic je izpostavil, da imamo na prebivalca Slovenije osemkrat več oglasnih panojev kot v ZDA.

Smo ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nimajo reguliranega oglaševanja na prostem. Če ga kakšna občina ima, pa to ni ustrezno.

Francija generalno prepoveduje komercialno oglaševanje v krajih, ki imajo manj kot 10.000 prebivalcev.

Čeprav si je večje, odmevnejše aktivnosti strokovnjakov, ki delujejo na širšem področju prostora in bi poskušali izboljšati vizualno podobo slovenske krajine, težko priklicati v spomin, docentka biotehniške fakultete meni drugače, namreč da se “število medijskih in strokovnih odzivov na posledice oglaševanja konstantno povečuje, saj je obseg oglaševanja v odprtem prostoru presegel meje družbeno sprejemljivega. Pred štirimi leti je združena prostorska stroka pozvala vlado, naj omeji in regulira oglaševanje na prostem. Apel je podpisalo 16 institucij. Odziva ni bilo.” Na problematiko opozarja tudi minorna gverilska skupinica anonimnežev, ki na družabnem omrežju pod imenom Očistimo slovensko krajino plakatnih panojev objavlja fotografije posameznih oglasnih primerov, vendar prodornosti ne dosega.

Darja Matjašec še omenja, da so pred kratkim izdelali študijo na področju oglaševanja na prostem za javnega naročnika in pripravili merila, kje in pod kakšnimi pogoji je posamezna vrsta oglaševanja na prostem možna. “Izhajali smo iz kriterijev, da komercialno oglaševanje ni dopustno zunaj naselij oziroma v odprti krajini (to so kmetijske, gozdne in vodne površine), v naseljih pa komercialno oglaševanje ni dopustno v vidnem polju kulturne dediščine in varstva narave, vrtcev, šol, zdravstvenih domov, knjižnic, zelenih površin ipd. Pripravili smo modele vidnosti na oddaljene vrhove gora, ki predstavljajo značilne vedute. Izkazalo se je, da je razen na območjih trgovskih središč komercialno oglaševanje redkokje možno. Na teh območjih je treba postaviti stroga merila glede lokacije, velikosti in oblike objekta za oglaševanje v povezavi s prostorskimi kriteriji. Kaj je primerno in kako na teh objektih oglaševati, pa je tudi stvar resne presoje, vendar ne prostorske stroke.” Krajinska arhitektka poudarja, da je “problematika oglaševanja na prostem tako velika, da je ne moremo več reševati na ravni občin, saj so pritiski oglaševalskih koncesionarjev preveliki, občine pa so na strokovni in politični ravni prešibke. Lokalne oblasti v tem primeru niso sposobne zagotavljati javnega interesa.”

Andrej Mohar bi za začetek ugasnil vse svetlobne tujke v prostoru. Darja Matjašec pa rešitev vidi v “interventnem zakonu, ki bi komercialno oglaševanje prepovedal zunaj naselij, znotraj naselij pa najmanj v vidnih poljih kulturne dediščine, javnih objektov, parkov in drugih zelenih površin ter območij varstva narave. Tako, kot imajo to v urejenih državah.”

Pritožbe neutemeljene

V Sloveniji v ruralnem okolju sredi njive, ki bi morala biti namenjena naravi in človeku nujnim poljščinam, štrlijo umetne tvorbe, kot so oglasni panoji. Ko inšpektor odloči, da mora pano proč, pogosto sledijo pritožbe. Kmetijsko ministrstvo je običajno menilo, da so pritožbe neutemeljene, a so stranke v večini primerov zagnale sodne mline in sprožile upravni spor. Čeprav za kmetijska zemljišča velja posebno varstvo in je njihova lastninska pravica omejena. Upravno sodišče je v letu 2017 prvič potrdilo odločbo kmetijske inšpekcije o odstranitvi reklamnega panoja in zavzelo stališče, da se s postavljanjem oglasov ne dosega namenska raba kmetijskega zemljišča. Mnogi primeri so še v postopku in z mnogih polj še rastejo oglasi.

Vir: https://www.vecer.com/plakatna-kuga-politiki-in-trgovci-na-pokonci-stojecih-smeteh-10028523

Nina Ambrož

Advertisements

»Noam Chomsky in kritika sodobnih množičnih medijev«

Vlogo množičnih medijev je treba razkriti kot interpretacijo resničnosti, ki se uporablja za koncentracijo privilegijev in moči ter za ohranjanje vladavine elit na račun zmanjševanja demokratičnih meril in dehumanizacije celotne družbe, v doktorski disertaciji, ki je sedaj objavljena tudi kot knjiga z naslovom »Noam Chomsky i kritika suvremenih masmedija: proizvodnja slike stvarnosti i neophodnih iluzija« (Noam Chomsky in kritika sodobnih množičnih medijev: proizvodna slike resničnosti in neizbežnih iluzij), poudarja dr. Nenad Vertovšek.

»Povsod, od nacionalne kulture do propagandnih sistemov obstaja nenehen pritisk, ki želi ljudem vsiliti občutek nemoči in prepričanje, da je njihova vloga le v tem, da dajejo odločitvam legitimnost in da jih izvajajo.«

»Preostane nam samo, da ponavljamo konvencionalne doktrine, ki jih vsi izgovarjajo ali pa povemo nekaj, kar je res in bo to zvenelo kot da prihajamo iz Neptuna.«

»Pogosto sem razmišljal, da če bi kdaj obstajala racionalna fašistična diktatura, bi gotovo izbrala ameriški sistem.«

To je le nekaj borbeno aforističnih izjav ameriškega lingvista in filozofa Noama Chomskega, ki ga mnogi upravičeno uvrščajo med največje intelektualce današnjega časa. Po drugi strani se ob njegovem imenu pogosto pojavlja tudi atribut kontroverznosti. Posredi je stereotipiziran in že zlizan pridevnik, ki se pogosto ali celo preveč pogosto rabi še posebej takrat, ko nam umanjka temeljit in obsežen uvidi ter za kompleksnejše fenomene. Pa naj si gre za osebe, njihova dela ali družbene pojave.

Ko se nekdo kot Chomsky ob lingvistiki in filozofiji ukvarja tudi s psihologijo, nevrologijo, evolucijskim teorijami in kognitivnim znanostmi, pri čemer ima lingvistiko za področje psihologije in jo imenuje »generativna gramatika« ter je ob vsem tem še oster nasprotnik ameriške zunanje politike in kritik manipulativnih množičnih medijev, je neizbežno, da pritegne gnev nezadovoljnežev, ki se v njegovih teorijah ne znajdejo ali se kako drugače čutijo poklicane za njegove kritike. A ker je naš svet konstruiran s kompleksom logosa in agona, torej z besedami in govorom, umom in smislom, nasprotovanjem in bojem, tekmovanjem in igro, lahko na sledi starogrškega filozofa Heraklita zatrditimo, da je v enotnosti in boju nasprotij kontroverznost kot vseobsegajoči pojav, ena od temeljnih določil resničnosti in načina, na katerega jo dojemamo. Spomnimo se na to, da latinska beseda controversia pomeni upornost, prepir, razpravo. Rekli bi lahko, da biti kontroverzen v bistvu pomeni nahajati se v aktivnem odnosu z resničnostjo in vztrajati v razpravi ter boju za boljši svet. Namesto, da bi bil konvencionalen, se Chomsky, ker je avtentičen in dosleden sebi, izkazuje kot kontroverzen.

V predgovoru svoje knjige »Noam Chomski in kritika sodobnih množičnih medijev: proizvodna slike resničnosti in neizbežnih iluzij« docent doktor Nenad Vertovšek med drugim zapiše:

»Sodobni množični mediji globalno in individualno gradijo miselne izkušnje, ustvarjajo in rušijo doživljaje, proizvajajo drugo resničnost, ne samo navidezne, tisto kar postane »resnična« resničnost. Filozofska naloga je verjetno danes še težja kot kdaj poprej. Um mora resno premisliti enega od najmočnejših današnjih oblik odtujenih človeških bitij – navideznih svetov množičnih medijev. Noam Chomsky je eden od izjemnih kritikov »obljubljene dežele« znotraj interneta in vseh vrst medijev, ki nam je, kot trdijo apologeti množičnih medijev, usojena.«

Vstop v svet kot ga vidi Noam Chomsky, način kako analizira družbene procese, interese družbenih slojev in dejstva, ki odkrivajo s kakšnim globalnim svetom želi upravljati in mu dominirati človek, je bil za doktorja Nenada Vertovšeka sam po sebi dovolj velik razlog za premišljanje in raziskovanje. Mnoge dozdajšnje poti in kažipoti v raziskovanju Chomskega so znani. A treba je bilo še konkretneje pomesti po granitnem in marmornem dnu medijskih obredov, da bi razkril še kaj, kar je še relativno neodkrito, a prav tako pomembno za današnji medijski svet in njegovo prihodnost – rojevanje novih metod in oblik manipuliranja in zavajanja. Nova množična medijska dehumanizacija, kot že desetletja opozarja Chomsky, postaja politika brez tradicionalne moči in moč brez tradicionalne politike. Vsa njegova premišljanja in prevpraševanja tega, kar se nam zares dogaja, so danes bolj aktualna kot kadarkoli. Zelo pomembne so analize in raziskovanje vloge in vpliva množičnih medijev tam, kjer Chomsky kritike naslovljene na množične medije vedno postavlja v okvir kritike vladajočih elit, njihove brezobzirnosti v želji po nadzoru in manipulaciji.

Izjemen je njegov prispevek k problematizaciji in refleksiji narave in vloge medijev v današnjem svetu. Vertovšek v svoji knjigi analizira njegovo filozofijo in teorijo medijev ter opozarja na realnost, v kateri množični mediji manipulirajo z vsemi vidiki življenja globalne in lokalnih skupnosti, kot tudi posameznika. Avtor v delu odgovarja v kakšni meri je sodobni človek v bistvu produkt množičnih medijev.

Knjiga temelji na prepričanju, da je treba preučiti in opredeliti načela preprečevanja še ene človekove odvisnosti, ki posreduje njegovo osvoboditev – odvisnost od medijske podobe sveta.

Kako se postaviti napram produkciji različnih podob realnosti in še bolj raznolikih iluzij o resničnosti, ki nam jih ponujajo množični mediji prihodnosti? V vsakem primeru moramo najprej razumeti, kako izdelki medijskih podjetij in korporacij niso sami po sebi novinarski proizvodi, vsebina tiska ali elektronskih medijev, ampak tudi medijski trendi, okusi in razpoloženja.

Proizvodnja stališč in mnenj je postala še en način nadzora nad umom, kar je bil dolgo neuresničen sen političnih in medijskih nadzorovalcev.

V spremembah, ki se dogajajo, neumnost, zabava, ne-zavest in nagnjenost k stereotipom niso najpomembnejše stvari, ki jih je treba obravnavati kot bistvene dele sprememb ali vplivov množičnih medijev. Ne glede ali želimo to ali ne, se moramo vprašati, ali s pozabljanjem branja ne pozabljamo tudi na določen način delovanja samega razmišljanja. Knjige vse bolj pregledujemo le še tako, da iščemo najzanimivejše dele, vse bolj prepričani, da nam nove medijske možnostmi pri tem pomagajo, ker nam krajšajo in pospešijo čas, ki je potreben za raziskovanje in izboljševanje lastnega znanja. Medtem ko so ta že uveljavljena pravila sprejeli vsi, ki mislijo in želijo maksimalno izkoristiti priložnosti in prednosti (novih) medijev, ostaja vprašanje, ali je stari način razmišljanja res zastarel in ali je navada ne-branja in drugačna uporaba uma novih generacij, v vsakem primeru pozitivna.

Poudarja, da je propaganda v demokraciji skoraj enaka nasilju v totalitarizmu, tega česar še vedno nimamo dovolj, pa je ozaveščanje o obsegu teh manipulacij.

Manipuliranje človekovega uma v medijski sferi sporočil se ne omejuje več le na vsemogočnost oglaševanja ali produkcijo nekritičnih potrošnikov dobrin in storitev. Potrošnja blaga in storitev pridobiva z množičnim medijskim senzacionalizmom, preusmerjanjem pozornosti in slabljenjem odločnosti, bistveno globlje, dolgoročnejše in bolj nepredvidljive posledice, ki lahko na koncu vodijo k samouničenju človeške kulture.

Pasivne, poslušne, sebi prepuščene, nemočne in ekstatične člane »zmedene in izgubljene javnosti« Chomsky skorajda sili k prevprašanju »svetih« avtoritet. Ne glede na vse ovire je pomembno vztrajati pri razgradnji obstoječih sistemov moči in manipulacij, sporoča in dokazuje Chomsky ter zahteva konkretno, ne pa zgolj salonskega in golega akademskega boja za splošna etična načela in izražanje lastnega mišljenja.

Docent doktor Nenad Vertovšek je diplomiral na Fakulteti za politične znanosti v Zagrebu. Na Filozofski fakulteti v Zagrebu je doktoriral iz filozofije z nalogo z naslovom »Noam Chomsky in kritika sodobnih množičnih medijev – produkcija podob realnosti in potrebnih iluzij«. Je zunanji sodelavec, docent na oddelku za hrvaške študije in slovenistiko Univerze v Zadru, kjer predava o teorijah in praksah medijev ter medijski pismenosti, na Poslovni šoli v Zagrebu pa predava medijsko komunikacijo in izzive umetne inteligence.

Kot novinar je v različnih medijih, na radiju in televiziji, v tedenskih in mesečnih časopisih, specializiranih za družbena in gospodarska vprašanja, podjetništvo in upravljanje, delal več kot 30 let. Je član Hrvaškega novinarskega društva in Hrvaškega filozofskega društva. Je član uredniškega odbora prve mednarodne elektronske znanstvene revije za filozofijo medijev in medijskih raziskav na Hrvaškem – In medias res. Je soavtor štirih knjig: »Mediji in mladi«, »Mladi – vzgoja za medije – priročnik za pridobivanje medijskih kompetenc«, »Deset dni brez zaslona« in »Temna stran zaslona«. Leta 2017 je svojo predelano doktorsko nalogo objavil v knjigi z naslovom: »Noam Chomsky i kritika suvremenih masmedija: proizvodnja slike stvarnosti i neophodnih iluzija« (Noam Chomski in kritika sodobnih množičnih medijev: proizvodna slike resničnosti in neizbežnih iluzij).

Prirejeni pogovor z dr. Nenadom Vertovškom

Pravite, da so mediji del naše resničnosti in naših življenj, posredi pa stoji izkrivljena resničnost, ki vse bolj postaja “resnična” resničnost. Lahko to pojasnite?

Sam sem poskušal s stališča filozofije medijev, kot neke nove znanstvene discipline, ki ne želi medijev obravnavati samo tehnično ampak v njih iskati tudi smisel, vlogo in premislek, ne samo potrjevati tradicionalnih mislecev, ampak postaviti vprašanje kaj nas v tem svetu medijev čaka. Prav zato, ker so mediji postali sfera javnosti, ki za razliko od tradicionalne vloge, v kateri so bili korektiv ali ogledalo resničnosti, zdaj postajajo tisti, ki resničnost ustvarjajo. Ne samo, da iščejo neko svoje mesto kot četrta veja oblasti, ali sedma sila, ali kakorkoli jih že imenujemo, so pravzaprav omreženi v nek sistem, ki sploh ni več politika, ampak pomemben del ustvarjanja in razumevanja sveta okoli nas.

Na sledi filozofije medijev izhajam iz (vse bolj pospešenih) sprememb, v katerih je človek merilo vseh stvari, kar pomeni etični in humanistični odnos nasproti vsesplošnosti napredovanja tehnologije, ki jo merimo z dolarji in golo kvantiteto. To ni lahka naloga, ker ste pogosto »obsojeni« na ignoriranje medijev, ki odsevajo družbo in jim ni všeč, ko nekdo zrcalo postavi njim, ker lahko javnost na zrcalu odkrije preveč prahu ali zlonamernega izkrivljanja slike. Zato sem v velikem miselnem in literarnem opusu Noama Chomskega, posvečenem kritiki družbe in vlogi ter pomenu množičnih medijev, izpostavil dva elementa, ki doslej nista bila dovolj poudarjena – pojme in vidike proizvodnje (slike) realnosti ter ustvarjanje in vzdrževanje tako imenovanih nujnih iluzij ter jih poskušal še bolj osvetliti s filozofske, antropološke in psihološke strani. Pri tem sem želel opozoriti zakaj medijske iluzije in njihova resničnost (pogosto veliko lažje kot bi smela) najde toliko žrtev v občinstvu, med bralci, poslušalci in gledalci. Dozdajšnje kritike knjige in promocija mi sporoča, da so mnogi strokovnjaki in znanstveniki, pa tudi »navadni« ljudje prepoznali, da sem v tem delu »zapolnil vidno praznino« in jim približal koncepte zmedene črede (javnosti), medijske (ne)svobode, proizvodnje pristranskosti in pohlepa za nadzorom nad ljudmi s strani elit. Chomsky me je naučil, da sta, kot osnova individualne in družbene svobode, temi dejstev in vrednot zelo pomembni.

Poudarjate tudi, da brez etike ni novinarstva. Kaj bi izpostavili kot najpomembneje, ko je govora o etiki v novinarstvu?

To, kar je danes sodobno novinarstvo, mora imeti svoje temelje v nekem klasičnem dojemanju novinarstva, to pa je v nekem širšem okvirju vrednot, ki imajo svoja pravila, logiko pisanja ali ustvarjanja v novinarstvu. Nek bistven del, ki vse to združuje je etika. Vemo, da ima medij veliko funkcij – od informiranja, verodostojnosti, zabave, kulture, vsak njegov del pa je prežet z etiko. Nekoč je bilo klasično novinarstvo obrt, stroka in znanost. Vemo vse, kar je treba vedeti o tej veščini.

To, da pa je danes senzacionalizem v drugi plan potisnil objektivno poročanje, je že skoraj novinarsko in uredniško pravilo. Vsa čast izjemam. Lahko pišete kritično in utemeljeno, toda »to se ne bere in ne prodaja časopisa« – to sta dve največji neresnici in pol-resnici, ki sem ju tudi sam desetletja spoznaval in poslušal v novinarstvu. Čeprav so resne raziskave pokazale, da si ljudje v večini še vedno želijo slišati resnico, tudi če je ta neprijetna, kot se tudi še vedno prodajajo časopisi, ki so resni in brez škandalov ter pretiravanja, a jasni, nepristranski in pogumni… Ljudje imajo spektakle in iluzije radi takrat, ko praktično nimajo druge izbire, medijev, ki bi ponujali kaj drugega. Danes, v času vseh mogočih portalov, ki so brez vsakršnega uredništva, z vsemi troli in sovražnimi vsebinami (plačanimi ali prostovoljnimi), lahko le redko kje berete, poslušate ali gledate kak portal, ki se ureja po pravilih poročanja in ki dopušča uravnoteženo razpravo. To je za manipulatorje seveda idealno. Čeprav nihče ne želi biti zaveden, so pogosto skoraj vsi prevarani z resnicami, ki so ovite v zabavne in površne podobe.

Novinarska etika kot ena od številnih praktičnih etik, ob odvetniški, medicinski in številnih drugih, mora h konkretnim problemom pristopati izhajajoč iz nekih splošnih načel – od neke splošne etične teorije, najpogosteje deontološke etike, etike dolžnosti in zaveze resnici. Ob tem tudi utilitarizma, ki ima za cilj največjo mogočo korist in dobro za skupnost, ne samo za neko določeno skupino, za interesne skupine, oblast, elito, oligarhijo. Ta novinarska etika je v zadnjem času vse bolj pomembna?

Res je, na to se počasi pozablja, a bo priplavalo na površje. Kar se zatira, mora priti na plano nekje drugje. To je ta deontologija. Profesionalnost etike in profesionalnost v etiki tega, kar delamo. Obveza in dolžnost do resnice, napram objektivnemu poročanju. To se na žalost izgublja tudi v jeziku, obnašanju novinarjev. Nekoč so besede novinar, zdravnik, učitelj govorile same zase. Potem pa so že v prejšnjem sistemu to postali zdravstveni delavci ali prosvetni delavci, medijski delavci, zdaj pa so to samo še medijski izvajalci. Pomembno je samo še to kaj delamo, ta princip koristnosti, ne pa kakšen smisel ima vse to in da je usmerjeno na prenos sporočil javnosti – kar največjemu številu ljudi, kar se da veliko koristnih informacij.

Govorimo o dejstvih in resničnosti, s katerima se ukvarja logika in ontologija ter o vrednotah in svobodi, ki sta predmet preučevanja etike in filozofske antropologije. V kakšni povezavi so v svetu sodobnih medijev dejstva s svobodo in resničnost z vrednotami? Kaj o tem meni Chomsky?

To je tisti del, ki sem ga sam želel poglobiti v knjigi. Ko Chomsky govori o izkrivljanju resničnosti, pokaže kje se to pojavlja, kateri sloji družbe se zanimajo za to. Seveda secira tudi medijsko sfero samo – novinarstvo, urednike, lastnike – o kateri pravi, da je percepcija resničnosti sestavljena iz tega kako razumemo in gledamo na dejstva. Iz tega obilja dejstev ločimo neke informacije, v katere lahko vstavimo sporočilo in ko jih naredimo za zanimive, razumljive in jasne, to postane novica. Vse informacije morajo biti dejstva, a vsa dejstva niso nujno informacije. V tej selekciji nam današnji mediji v svojem sofisticiranem sodobnem načinu manipulacije pravzaprav govorijo, kar mi dojemamo in tukaj se začne izkrivljanje. Svet manipulacije se zvaja na to, kar Chomsky posebej poudarja in pri tem misli na današnje lastnike in delavce v množičnih medijih, da nas želijo prepričati, da mi želimo, kar oni objavljajo, ne pa, da objavljajo to, kar mi, javnost želi. Mogoča je vzporednica z oglaševanjem. V reklamah lahko ponavljate stvari, da tako postanejo resnične, čeprav so še vedno iluzija, še vedno ne obstajajo. Obstajajo samo v tem, kako jih mi dojemamo – ko moramo neko pijačo odpreti za to, da bi lahko bili veseli; če si želimo veselja, potem je ta pijača tisto, kar moramo za to kupiti.

V zadnjem času se vse več govori o neresničnih dejstvih in alternativnih dejstvih. So dejstva res lahko neresnična, netočna in alternativna?            

To čemur pravimo neresnična dejstva seveda niso dejstva. Ko rečemo netočna, mogoče to pomeni, da so v nekem delu resnična, a še niso dovolj natančna. Še posebej pa ne obstajajo alternativna dejstva. To je oksimoron, leseno železo, toda če javnost prepričamo, da dejstva ne rabijo biti resnična, točna, takšna kot jih lahko gledamo, vidimo in ki se dogajajo, potem so vse manipulacije mogoče.

Obstaja »resničnost« in »medijska resničnost«. Prvo je težko videti in razumeti tudi če beremo ali gledamo različne vrste medijev. Malo ljudi ima čas, pa tudi potrpežljivosti slediti nekaterim našim »medijskim resnicam« ali jih preveriti v verodostojnih neodvisnih virih. Tudi pri nas je problem, da namesto dejstev vedno bolj gledamo in beremo interpretacije stereotipov, ki se jim celo novinarji in medijski strokovnjaki trudijo »prilagoditi«. Kot da je postmodernizem rešitev za vse, razen morda za depresijo ali slabost ob gledanju sodobnih podob resničnosti. Pogosto je sam vzrok te slabosti, kot pravi filozof Derrida, tako imenovana “dekonstrukcija realnosti”. Mogoče me bolj kot kritika trenutnega izkrivljanja resničnosti skrbi soočanje »dolgočasne« realnost v novih digitalnih pogojih, ki so ponovno razglašeni kot »božanske« rešitve za vsakdanje življenje, čeprav že sedaj manipuliranje na področju algoritmov, marketinga iluzij, od političnih prepričanj do socialnih programov, kaže na grdo sliko prihodnosti. Po drugi strani večina ljudi počasi vse bolj pristaja na to, ker »itak ne morejo ničesar narediti«, kot da se vnaprej predajajo v tej digitalni vojni klasike in etike proti »novim« brezobzirnim veličinam. Seveda prihaja digitalni svet, kot tudi umetna inteligenca in tega se ne smemo bati, bati se moramo tega, da bomo nekritično verjeli, da bo »prihodnost v vsakem primeru boljša«. Na splošno ne bo ne boljša ne slabša (odvisno od tega ali vam je uspelo postati del elite ali ne), gotovo pa bo drugačna! Tukaj pa ima najpomembnejšo vlogo izobraževanje, vendar se mladi ljudje (ki so tudi najbolj izpostavljeni manipulacijam) v šolah vse manj učijo o tem. Konservativni del družbe je že spoznal, da je najbolj nevaren tisti, ki postavlja vprašanja in prestreza prodajanje lažnih hinavskih sloganov od kjerkoli že ti prihajajo.

Latinski factum pomeni dejstvo, ko govorimo o faktih in nekdo reče fakt misli dejansko, resnično. V definiciji dejstev je resnica. Lahko torej govorimo o alternativnih opisih dejstev, o izkrivljanju dejstev, ne pa o alternativnih, neresničnih ali netočnih dejstvih, slednje je nesmiselno protislovje.

Izkrivljanje jezika povzroča, da se zadnja beseda veliko bolj zapomni kot prva. Ko nekdo nekaj govori, si veliko bolj zapomnimo tisto, kar sledi kot zadnje. Ko tovrstne besede uporabljajo visoki predstavniki oblasti ali pravniki, to pomeni slabitev pojma resnice.

Tako imenovani »fake news«, ki niso le nekakšne lažne novice, ampak veliko bolj nevarna kombinacija pol-resnic, laži in manipulativnih tehnik ter slik, obstajajo že precej časa, vendar je njihov nenaden vzpon prišel kot del novejše, izboljšane strategije ameriških ali bolje rečeno (pro)zahodnih oblasti in medijev, ki izhaja iz sofisticiranih (zlo)rab stereotipov. To je bilo vidno tekom ameriških volitev in v Trumpovi strategiji, ki je nimam za strategijo ameriških republikancev, temveč prej za strategijo velikega kapitala, ki ima svoje zakonitosti in poskuša globalno – govorim samo o množičnih medijih – pokriti celoten planet z družbenimi mrežami, algoritmi in skupinami, ki sistematično prikrivajo kaj se v svetu ali v določeni državi zares dogaja. Seveda moram takoj poudariti, da tukaj ne gre za kakšno teorijo zarote, ampak za preprosto širjenje korporativne moči in interesov največjih finančnih in ekonomskih tokov. To niso »ljudje kuščarji« ali Nezemljani, ampak ljudje, ki v svojih interesih (ki so vedno »veliki«), nimajo potrebe po razumevanju resničnih potreb ljudi po svetu. Tehnike manipulacije so pompozne, cirkusantske, podobne povezavi iluzornega sveta pol-resnic in spektakla. Za »velikimi besedami« o svobodi, demokraciji se skrivajo hinavske poteze. Toda, tudi v primeru očitnih laži si javnost, ki tako ostaja nevedna, ne postavlja vprašanj o tem kaj se v resnici dogaja.

Eden od primerov je ustvarjanje strahu pred priseljenci. Eden od mnogih podobnih primerov je video, v katerem priseljenci (domnevno v nekem nemškem supermarketu) plezajo po velikem božičnem drevesu in kradejo darila. Video seveda vzbuja odpor in jezo, vendar je preiskava pokazala, da je šlo v tem primeru za stari videoposnetek iz Kaira, v katerem starši, po lokalnem običaju, z drevesa snamejo darila za svoje otroke… Toda le malokdo bo poiskal točne in zanesljive vire informacij o tem od kod prihaja kak video, iskal ključne besede itd …. Osnova manipulacija je v tem, da uganeš kaj del občinstva pričakuje ali želi.

Histerija pride prav tistim, ki skrivajo pravo stanje pred javnostjo in družbenimi skupinami ter ne potrebujejo razumevanja in interpretacije »resnične resničnosti«. Lažje je organizirati lažne dogodke ali lažne dejavnosti, pa naj si gre za vojno, za pripravo na vojno ali za nemoč pri obvladovanju ekonomskih razmer. To je ta razvpita elita, ki o sebi misli da je elita samo pri sprejemanju med »izbrane« sloje (ki postanejo kaste, nedotakljivi in tisti, ki širijo edine resnice in dogme) in jim je to edini način preživetja na socialnem ali političnem področju. Mediji pri tem postanejo le igralci, ki niso več odsev družbe ali kolektivne oblasti, ampak postanejo v popolnosti del sistema in ustvarjajo »drugo resničnost«, ki je zelo »poceni« ne samo pri uresničevanju njihovih ciljev, ampak tudi v odsotnosti morebitnega upora javnosti, skupnosti in intelektualnih skupin, ne glede na njihovo pripadnost. Izginile so ali izginjajo pa medijske teme o enakopravnostih in neenakostih, ki so skozi »uokvirjene« teme ali spektakle pravi vzrok revščine ali depresije.

Kaj Chomsky razkriva, ko kritizira ameriško zunanjo politiko?

Že v knjigi iz leta 1969 »American Power and the New Mandarins« ameriški sistem primerja s kitajskim sistemom, ki si jemlje odgovornost za vse, a lahko tudi vse naredi. V tem sistemu kritizira, ker se Amerika in njena zunanja politika vmešava v vse in misli da lahko vsakomur pridiga o načelih svobode in demokracije. Leta 1977, v času vojaške diktature v Braziliji, so napredni brazilski škofje prišli do spoznanja, ki se tiče medijev in ki ga Chomsky posebej izpostavlja – ta sistem ni dober in potrebuje demokratizacijo medijev, kar pa ni povezano z neko teologijo osvoboditve, ampak s tem, da so ti škofje dejansko občutili, kar se dogaja v družbi. Rekli so, da poroka med politiko in mediji ni dobra. Zanimivo je, da so izražali nek progresiven pogled na medije v času prevlade tako imenovanih osrednjih korporativnih medijev. Kakšna je bila reakcija ZDA? Točno takšna kot jo Chomsky predvideva in imenuje »imperializem v medijih«. Dejali so, da je to, da tako imenovani nepooblaščeni sloji, pripadniki brazilskih cerkvenih in tudi progresivnih krogov želijo demokracijo v skladu z državljanskimi načeli, kriza medijev. Zato, ker so se ljudje uprli takšnemu sistemu, je to »kriza medijev«. Chomsky v svojem delu vedno kritizira tovrstno obračanje tez, ki pravzaprav izhaja iz določene hinavščine politike, ki se želi ukvarjati z vsem in želi vsem vsiljevati svoje zgodbe o svobodi, a v resnici vsiljuje le določen medijski način pogleda.

Chomsky pravi, da je z medijsko propagando ljudi mogoče prepričati, da je kvadrat pravzaprav krog. Pravi celo, da so nacisti in Hitler določeno vrsto propagande prevzeli od ameriških demokratov. Na kaj Chomsky usmerja svojo kritiko sodobnih ameriških medijev?

Po prvi svetovni vojni so bili Hitler in določeni njegovi krogi navdušeni nad anglo-ameriško propagando, ki je v javnosti ustvarila strah pred tem, da bi najprej vstopili v vojno, kasneje pa za pravočasen vstop. Hitler je v tem videl predvsem sredstvo manipulacije. Uporaba metod sofisticirane psihologije, da bi javnost prepričali v nekaj, kar določenim krogom ob določeni priložnosti pač odgovarja. Chomsky govori o ameriški svobodi govora kot o največjem dosežku demokracije, a hkrati opozarja, da ta svoboda govora ne prehaja v tolikšni meri v svobodo tiska. To, kar se danes dogaja, to potrjuje. Danes imamo vsega štiri ali šest medijskih hiš, mega korporacij, v preteklosti, še konec prejšnjega stoletja, smo imeli okoli sedemdeset takšnih medijskih hiš. Skratka dogaja se nekakšna centralizacija zato, da je nadzor nad distribucijo medijskih vsebin večji. To ni nobena teorija zarote ampak logika velikega kapitala, saj njega ne zanimajo atomizirani posamezniki ali posamezne majhne države, ampak globalni cilji. Na tem mestu Chomsky kot kritik družbe pove: ne govorite namesto ljudi, pustite jim, da nekaj sami povedo, ne delajte iz njih otrok.

Kaj pove Chomsky o oblikovanju in proizvajanju soglasja?

V tem se sklicuje na Walterja Lippmanna, ki je v prvi polovici dvajsetega stoletja postavil temelje novinarstva in javnega mnenj, a ta Lippmann in kasneje tudi John Dewey, ki ga Chomsky spoštuje zaradi njegovih načel vzgoje in izobraževanja, ki mora težiti k integriteti posameznika, sta bila pripadnika elit, kot pove sam Lippman, izobražene skupine ljudi, ki mora sprejemati odločitve v odnosu do neuke in običajne množice. Chomsky mu to zameri, ker se to oblikovanje soglasja ali tako imenovano “soglasje brez soglasja” nanaša tudi na en del ameriške kulture, v kateri so bili najprej domorodci, kasneje pa tudi Mehičani, zvedeni na skupino enakovredno otrokom. Kasneje se je to razlagalo kot soglasje teh etničnih skupin za to, kar se jim je zgodilo. V ZDA je blizu Yellowstona kip Pocahontas, na katerem piše, da je pripomogla pri gradnji ameriškega naroda, da so Indijanci doprinos ameriški kulturi, ob tem pa se recimo povsem briše spomin na genocid, ki se je zgodil.

Popularizacija vojne skozi kulturne oblike je specifična manipulacija, ki služi za ustvarjanje in ohranjanje vojne psihoze med množično publiko. Kaj bi rekli o množični medijski industriji kulture in kulture vojne?

Vojaška propaganda je ena najhujših oblik v smislu, da obstajajo nekakšni svete vojne. René Girard, ki je bil zelo duhoven človek, je sam dejal, da sveta vojna ne obstaja, kar je izzvalo nekaj burnih odzivov, češ kako da ne, vedno je “naša” vojna sveta. Dejal je, da obstaja samo sveti mir. Vojna je manko mira.

V analogiji tega, kar pravi sveti Avguštin, da je zlo manko dobrega, je potem tudi vojna manko mira?

In pri tem niti ne gre za igro besed. Temelj moramo postaviti na miru in ne na tem kako se izognemo vojni. Če se osredotoča na to kako se znajti v vojni, izgubimo ves umni potencial od znanosti do politike. Pomembnejše je vprašanje kako se znajti v miru. Če omenim Hermanna Hesseja, ki je v svojih esejih po prvi svetovni vojni izražal stališče, da je bila vojna veliki šok za intelektualce. Nihče ni menil, da se lahko zgodijo takšni zločini, v katerih umira na milijone ljudi. Potem se je vprašal, kdo pa si pravzaprav želi vojne? Samo neka majhna manjšina, a ko ta manjšina prepriča večji del prebivalstva, potem tudi oni menijo, da je to nekaj dobrega. Tovrstne medijske manipulacije – politični, psihološki, sociološki vplivi se dogajajo prav na začetku 20. stoletja. Ko medije uporabite, da bi ljudem prikazali, da je vojna neizbežna, da morate v vojno za nek dobiček, potem je to nekaj, kar pride prav nekemu malemu številu ljudi. A vprašanje, ki je te intelektualce tudi že takrat strašilo je, kako je mogoče, da to potem sprejme tudi večina?

Ko so ZDA začele vojno proti Iraku, so osrednji mediji služili kot propagandni stroj neke multinacionalne sile. Mediji so vojno predstavljali kot razburljivo zgodbo, kot večerno epizodo pred malimi ekrani in jutranjo seanso ob časopisih, skoraj kot zabavo.  

Imamo nekaj, kar je nezdružljivo z novinarsko etiko. Videli smo novinarje, ki so sedeli na tankih in se obnašali kot da so na foto safariju. Vse je temeljilo na premisi, da obstaja neko orožje za množično uničevanje. Ko se je razkrilo, kar se je dolgo prikrivalo, da ne obstaja, se ni spremenilo praktično nič. Podobno je tudi v primeru vojne proti terorizmu, ki je v bistvu vojna proti vojni. Kot pravi Chomsky, pristajamo na molk glede stvari, ki so za človeka in človeštvo temeljne.

Ko govorimo o globalnih manipulacijah, moramo omeniti, da Chomsky omenja tri modele medijske organizacije. Katere so in kako so sestavljeni?

Prvi je korporativna oligarhija, v katerem poslovni, razredni ali interes določene elite določajo korporacije, medijske in druge, da tako nadzorujejo medijsko sfero. To je kot da imamo nekega mogočnega vladarja, faraona, ki določa kaj je mogoče objaviti in kaj ne. V kaj je treba javnost prepričati in kaj ne. Drugi model je državni nadzor nad mediji. Praksa v tej je, da obstaja nek omejeni obseg, v katerem je mogoče medije nadzorovati in jim določene stvari dopuščati, kar je odvisno od tega kdo je na oblasti, kakšen je politični sistem. Če je država omrežena v nek sistem, tedaj tudi mediji postanejo takšni kakršna je ta vladajoča skupina ljudi. To z državo kot ustrojem ali ureditvijo kako bi naj ljudje živeli nima nič skupnega. Tema dvema modeloma Chomsky sopostavlja model demokratične komunikacije. Tega ni lahko doseči in nikjer ne obstaja jasna razdelitev. Chomsky s pozicije intelektualca čuti, da demokratična komunikacija, pogovor med nami, ukinja nas in njih – imamo nekaj skupnega, vedno je treba razpravljati o tem, kaj nas povezuje in ne o tem, kar nas razdvaja.

Kateri so načini odvračanja pozornosti od sodobne resničnosti?

Tu se lahko referiramo na filozofa Đura Šušnjića, ki je govoril o ribarjenju človeških duš. Na Zahodu se je za spoj zabave in informacij uveljavila beseda “infoteiment”, ki gre v glavnem na škodo informacij, ker je pomembno predvsem tisto, kar je zabavno, pa četudi ni resnično. Alternativna dejstva so najboljša ko zabavajo, pri informacijah pa moramo stvari dokazovati. Kot pravi Šušnjić, se pri tem ne ruši le družbeni temelj človeškega delovanja, vaših družbenih pozicij in vaših družbenih teženj, ampak se dotika tudi duhovnega dela, ki ni treba da je religiozen, ampak pomeni zadevo uma – na kak način mislim in razmišljam o družbi. On pravi, da nekdo, v tem primeru medijski mogočniki, ljudem v bistvu mečejo zanke. Obstaja še en zanimiv avtor, Douglas Groothuis, čigar knjiga »The Soul in Cyberspace« (Duša v kiberprostoru) se sprašuje, kje je v vsej tej tehnologiji, ki obkroža medije, človek? Toda, kot se naveže tudi Chomsky, ne moremo prepovedati človekove osnovno težnje ali naravne filozofije, ne omejujmo človekove težnje po svobodi v imenu nekih idealov, ki so pravzaprav stereotipi.

Chomsky govori tudi o zamegljevanju razlik med navideznimi in resničnimi iluzijami. V kakšni povezavi je to z usmeritvami francoskega filozofa Jeana Baudrillarda? 

Chomsky najprej izpostavlja tisto, kar centri moči sploh želijo. Kaj pomeni zamegljevanje? Pomeni v glavnem izostriti samo elitno zavest. Zavest elite, da mora ohraniti sistem takšen kot je in nevtralizirati zavest večine javnosti. Mi ne moremo videti resničnosti takšne kakršna je, lahko pa odstranimo posamezne premene, ki jo zakrivajo. Če ne moremo videti kaj je velika in kaj mala resnica, poskušajmo od velike neresnice, manipulacije narediti manjšo in s tem že osvoboditi dobršen del človeške kreativnosti. Baudrillard govori, da naša percepcija zavesti ni resnična, to je simulirana resničnost. To na primeru vzgoje pomeni, če se otrok vzgaja na določen način, ima to za resničnost in to je ta »simulaker«.

Simulacija je proizvodnja privida resničnosti. Baudrillard trdi, da je resničnost v sodobnem svetu podvržena postopnemu in nezaustavljivem procesu dematerializacije in ta se odvija po poti simulacije in reprodukcije dogodkov ter stvari, pri čemer glavno vlogo igrajo množični mediji. Vse to oddaljuje človeka od njegove narave in njegovih pravih potreb ter vloge, ki bi jo moral imeti v svetu. 

Mediji ustvarjajo svet, v katerem vam ni treba razmišljati, ker vam bo tako bolj udobno. To je po Chomskem logično za množico, ki je zmedena čreda. Ker ne ve več kateremu pastirju naj se klanja, je to dobro za volkove, ki tako dobijo svojo priložnost. Nekomu bomo dali nekaj česar si v resnici ne želi, a ga bomo prepričali – ne da mora to vzeti, ampak da si to, kar si na začetku ni, zdaj želi.

Kaj bi izpostavili kot še posebej pomembno, ko je govora o filozofiji jezika in uma Noama Chomskega, njegovem lingvističnem prispevku vrednotenja svobode?  

Chomsky je pogosto dojet kot izjemen lingvist in mnogi so bili skeptični do tega kako spojiti družbeni angažma in znanost kot je lingvistika, v kateri je do temeljev spremenil neke pomene. Meni se to zdi zelo logično. Chomsky v svoji univerzalni gramatiki začne s človeško naravo, za razliko od dotedanjega mišljenja meni, da obstaja neka univerzalna matrica, jeziki so samo posebne izpeljave te matrice, s katero človek spoznava svet okoli sebe. Daje mu imena in na ta način razvija um, ki mora imeti nekatere univerzalne, prirojene vzgibe, ki jih nima nobena druga žival. Da ustvarja jezik, s katerim bo mogoče samemu sebi interpretiral resničnost okoli sebe. V starem Egiptu so s poimenovanjem podelili moč. Če predmet poimenujete dobite nad njim moč. To je ta kreativna človeška moč, ki obvladuje svet okoli sebe in po Chomskem pomeni osnovo nadaljnjega delovanja. Če je ta jezik v določenih družbenih okoliščinah omejen, potem človek ne more razumeti svoje človeške narave, ker je izhodišče jezika v umu, v načinu kako mentalno dojemamo stvari. Kaj je svoboda, dolžnost, na koncu koncev demokracija? Kaj je to resničnost za mene? To se v jeziku in govoru, v nekem Orwellovskem novoreku, izkrivlja.

To je nek lingvistični inženiring, ki ima svojo funkcijo izkrivljanja resničnosti, delovanja na um, manipuliranja.

Težko ga je obrniti, ker izhaja iz najglobljih jezikovnih slojev, v katerih naša zavest začenja dojemati kaj se dogaja okoli nje.

Se sploh lahko kako zaščitimo pred medijskim »napadom«, ki smo mu danes priče?

Imamo določene skromne tehnike, kot je ta, da ugasnemo zvok, ko se začnejo reklame ali pa da svoje najljubše serije in filme (če je to mogoče) gledamo naknadno, da lahko tako sami nadzorujete vsebino in se tako izognemo vsem oglaševalskim intervencijam. Seveda je priporočilo lahko tudi to, da se za kak dan izognemo gledanju informativnih oddaj ali branju časopisov. Po tem (v času tovrstne medijske »abstinence«) se boste vsaj za trenutek počutili kot da ponovno obstaja prava resnična, ki vključuje tudi vaše okolje, druge ljudi, druga mišljenja ali odsotnost manipulativnih stereotipov. Seveda so to lahko le »splošna« zdravila za družbo bolnih medijev, vendar so tudi ta potrebna. Ta zdravila vas ne bodo ozdravila hude bolezni, lahko pa vam ponudijo predah pred temeljitejšo spremembo življenjskega sloga odvisnosti od medijev, pretiranega in nepotrebnega konzumiranja medijev ter vas usmerila v smeri, da boste lahko lažje zadihali v medijskih okoliščinah – brez pretirane skrbi glede morebitnega pojavljanja cirkusantov ali kroničnih lažnivcev v osrednjih oddajah, na naslovnicah in/ali v udarnih terminih. Še boljša rešitev je, da v svoji okolici, družini ali družbi (in ne samo pred kakšnimi volitvami) vse bolj sami izbirate z razumom (in srcem) teme, vsebine in ljudi, ki niso tako medijsko posredovani in obsedeni z vzdrževanjem pol-resnic. To dolgujemo tistim, ki prihajajo in tistim, ki so vedno bolj izpostavljeni manipulacijam.

Napotila in viri:
https://radio.hrt.hr/ep/noam-chomsky-i-kritika-suvremenih-masmedija/278555/
http://www.gmtk.hr/web/index.asp
http://www.znet.hr/2017/09/noam-chomsky-i-kritika-suvremenih-masmedija-doc-dr-sc-nenad-vertovsek-o-svojoj-novoj-knjizi-danasnji-masmediji-ostvarili-su-davni-san-politickih-i-medijskih-kontrolora-kontrolu-uma/
https://hrcak.srce.hr/inmediasres
http://www.centar-fm.org/inmediasres/
http://www.glas-slavonije.hr/374417/11/Nenad-Vertovsek-Zivimo-u-vremenu-opsjena-i-mucnine

Pod vplivom

Ljudje smo vse bolj skeptični do tradicionalnih oblik oglaševanja, zato podjetja nenehno iščejo nove načine promoviranja svojih izdelkov ali storitev. Med njih spada tudi vplivnostni marketing, ki za priporočanje takšnih ali drugačnih odločitev izkorišča moč posameznikov, katerih digitalne vsebine spremlja veliko število sledilcev.

Ker te vsebine izgledajo bolj pristno od klasičnih oglasov, so toliko boljši tudi rezultati, žal pa se s porastom digitalnih vplivnežev brišejo meje med iskrenimi priporočili in plačanim oglaševanjem. Ponekod v tujini je regulacija na tem področju precej dobro razvita, stroge pa so tudi kazni za kršitelje. Doma jasne zakonodaje, ki bi urejala vplivnostni marketing, nimamo, zaradi česar so vsakršne nepravilnosti povsem nekaznovane.

In če lahko vplivneži na račun evropskega denarja že sodelujejo pri kampanjah, ki so izrazito politične, je skrajni čas, da se poskrbi tudi za zakonodajno ureditev, ki bo jasno razločevala med osebnim mnenjem in plačano vsebino.

Vir: https://djnd.si/bvuk

Danes je nov dan

Zelena laž

Die grune Luge. Avstrija, 2018. Režija: Werner Boote. Dokumentarni film. 93 minut.

»Pravijo mi, da lahko rešim svet. Vse, kar moram storiti, je, da kupujem trajnostne in pravične izdelke. A to je laž.« Tako Werner Boote začne svoj udarni dokumentarec, v katerem se odpravi po svetu, da bi odkril, ali niso tako imenovani »zeleni izdelki« le marketinška strategija podjetij. Tako s sodelavko Kathrin Hartmann na primer pogledata v ozadje tako imenovanega eko avtomobila, ki vozi na palmovo olje. Od dejstva, da palmovo olje uničuje pragozdove, do prikrivanja velikega izliva olja v morje. Ali pa agrikulturna podjetja, ki v Južni Ameriki izganjajo Indijance z njihovih ozemelj, da bi tam organizirala proizvodnjo »zdrave hrane«.

Boote pravi, da je tipična praksa korporacij, da vložijo ogromno denarja v promocijo svojih okolju prijaznih izdelkov, ki pa predstavljajo manj kot en odstotek njihovih izdelkov.

Film pokaže, da je nakup »eko izdelka«, ki opere vest, navadna zelena laž, in da je edina prava pot rešitve velika sprememba korporacij in vladajočih garnitur. Film je bil nominiran za najboljši dokumentarec na berlinskem filmskem festivalu.

Napovednik:

Vir: https://www.delo.si/kultura/film-tv/tv-namigi-zelena-laz-bournov-ultimat-140916.html

Napotila:
http://www.eafilm.at/english/productions/green
http://www.wernerboote.com/cms/wernerboote/index.php
http://zofijini.net/zeleni-kapitalizem/
http://zofijini.net/zeleni-kapitalizem-porocilo/

Vaš življenjski slog je bil v naprej določen

Pravi razlog za štirideseturni delovni teden

No, pa sem ponovno v svetu dela. Našel sem si dobro plačano inženirsko službo in življenje se po devetih mesecih potovanja končno vrača v normalne okvirje.

Ker sem, ko sem potoval, živel precej drugačen življenjski slog, je ta nenaden prehod nazaj na običajni osemurni dnevni delovni ritem, razkril nekaj o njem, kar sem prej spregledal.

Od trenutka, ko so mi ponudili službo, sem z denarjem začel ravnati veliko bolj brezskrbno. Ne povsem brezumno, samo nekoliko hitreje izvlečem denarnico. Na primer, ponovno si kupujem drago kavo, čeprav niti približno ni tako dobra, kot je bila tista na Novi Zelandiji, in čeprav ne vključuje izkušnje, da bi jo lahko popil na sončni terasi. Ko sem potoval, so bili tovrstni nakupi manj impulzivni in sem v njih bolj užival.

Ne govorim o velikih, ekstravagantnih nakupih. Govorim o majhnih, priložnostnih in naključnih izdatkih za stvari, ki v resnici mojemu življenju ne dodajajo kakšne vrednosti. In še kakšna dva tedna dejansko sploh ne bom dobil plače.

Ko pogledam nazaj, lahko ugotovim, da ko sem imel dobro službo, sem to vedno počel – ko sem bil poln denarja, sem na veliko trošil. Po tem, ko sem devet mesecev živel z nahrbtnikom in brez dohodka, se tega fenomena, ko se pojavi, nekoliko bolj zavedam.

Predvidevam, da to počnem, ker menim, da sem zdaj, ko sem ponovno dobro plačan strokovnjak, ponovno pridobil določen status, kar mi očitno daje pravico do določene stopnje potratnosti. Obstaja nenavaden občutek moči, ki ga pridobiš, ko lahko brez vsakega kritičnega premisleka pustiš za seboj nekaj dvajsetakov. Če veš, da se ti bo ta denar hitro povrnil, ti ta moč denarja daje dober občutek.

Kar počnem, sploh ni tako nenavadno. Zdi se, da to počnejo tudi vsi drugi. Pravzaprav mislim, da sem se, potem, ko sem nekaj časa preživel stran od nje, samo vrnil v normalno potrošniško miselnost.

Eno od najbolj presenetljivih odkritij, na katero sem naletel med svojim potovanjem, je bilo, da sem tekom potovanja po tujih deželah (vključno z državami, ki so bile dražje od Kanade) na mesec zapravil veliko manj denarja kot v času, ki sem ga v službi preživel doma. Imel sem veliko več prostega časa, obiskal sem nekatere najlepših krajev na svetu, levo in desno sem se srečeval z novimi ljudmi, bil sem pomirjen in miroljuben ter sem se tudi drugače imel nepozabno, in nekako me je vse to stalo veliko manj, kot moj ponižni osemurni delovni življenjski slog, tukaj v enem od najcenejših mest v Kanadi.

Zdi se, da sem, ko sem potoval, za svoj denar dobil veliko več. Zakaj?

Kultura nepotrebnega

Tukaj na zahodu življenjski slog nepotrebnega trošenja poslovni interesi gojijo in negujejo namenoma. Podjetja različnih industrij imajo veliki interes, da smo ljudje nagnjena k nepremišljenemu ravnanju s svojim denarjem. Kadarkoli je to le mogoče, si prizadevajo spodbujati navade ljudi po priložnostni ali nebistveni porabi.

V dokumentarnem filmu The Corporation (2003), je psihologinja za trženje govorila o eni od metod, ki jih uporablja, da bi povečala prodajo. Njeni sodelavci so izvedli študijo o učinku otroškega »gnjavljenja« na verjetnost, da bodo starši svojemu otroku kupili igračo. Ugotovili so, da se od 20% do 40% nakupov igrač ne bi zgodilo, če otrok svojim staršem ne bi »gnjavil«. Prav tako ne bi prišlo do vsakega četrtega obiska tematskega parka. Te študije so uporabili za neposredno trženje svojih izdelkov otrokom in jih pri tem spodbujali, da za nakup svojim staršem »gnjavijo«.

Samo ta marketinška kampanja predstavlja več milijonov dolarjev, ki so bili porabljeni, ker je bilo povpraševanje ustvarjeno popolnoma umetno.

»Potrošnike lahko manipulirate, da si želijo in zato tudi kupijo vaše izdelke. To je igra.« Lucy Hughes, soavtorica »The Nag Factor« (Faktorja gnjavljenja)

To je samo majhen primer nečesa, kar se dogaja že zelo dolgo. Velika podjetja niso svojih milijonov zaslužila, ker so iskreno promovirala vrline svojih izdelkov, ustvarila so jih tako, da so ustvarila kulturo več sto milijonov ljudi, ki kupujejo veliko več, kot potrebujejo in ki poskušajo svoje nezadovoljstvo pregnati z denarjem.

Stvari kupujemo, da se razvedrimo, da tekmujemo s svojimi sosedi, da izpolnimo svoje otroške vizije o tem, kakšno bo naše odraslo življenje, da svetu kažemo svoj status in zaradi veliko drugih psiholoških razlogov, ki imajo zelo malo opraviti s tem, kako uporaben je v resnici izdelek. Koliko stvari imate v vaši kleti ali garaži, ki jih v preteklem letu sploh niste uporabili?

Resničen razlog za štirideseturni delovni teden

Ultimativno orodje korporacij, da ohranjajo tovrstno kulturo, je razvoj 40-urnega delovnega tedna, kot običajnega načina življenja. V teh delovnih pogojih morajo ljudje izgraditi svoje življenje ob večerih in ob vikendih. Ta ureditev nas dela naravno bolj nagnjene k večjemu zapravljanju za razvedrilo in udobje, ker je naš prosti čas tako omejen.

Le nekaj dni sem nazaj na delu in vendar že opažam, da hitro iz svojega življenja opuščam bolj zdrave dejavnosti kot so: hoja, telovadba, branje, meditacija in dodatno pisanje.

Ena najbolj očitnih podobnosti med temi dejavnostmi je, da stanejo malo ali nič denarja, vendar zanje potrebujemo čas.

Nenadoma imam veliko več denarja in veliko manj časa, kar pomeni, da imam veliko več skupnega s tipičnim delovnim Severnoameričanom, kot sem imel še pred nekaj meseci. Ko sem bil v tujini, ne bi dvakrat premišljeval o tem, da bi dan preživel med sprehajanjem po narodnem parku ali da bi nekaj ur prebiral knjigo na plaži. Zdaj se kaj takšnega zdi, da ne pride v poštev. Če bi počel eno ali drugo, bi mi to med vikendom vzelo večino dragocenega časa!

Zadnja stvar, ki si jo želim početi, ko pridem domov z dela je, da še telovadim. To je tudi zadnja stvar, ki si jo želim početi po večerji, ali pred spanjem, ali takoj po tem, ko se zbudim; in to je resnično tudi ves čas, ki ga med vikendom sploh imam na voljo.

To se zdi problem s preprosto rešitvijo: delajte manj, da bi lahko imeli več prostega časa. Sam sem sebi že dokazal, da lahko živim izpolnjujoč življenjski slog z manj, kot dobim zdaj. Na žalost je to v moji industriji in v večini drugih, skoraj nemogoče. Ali delaš 40-ur in več, ali ne delaš. Moje stranke in pogodbeniki so vsi trdno zasidrani v kulturi standardnega delavnega dne, zato ne bi bilo praktično, če bi jih prosil, da od me po 13. uri ne zahtevajo ničesar več, čeprav bi v kaj takega morda lahko prepričal svojega delodajalca.

Osemurni delovni dan se je razvil v 19. stoletju med industrijsko revolucijo v Veliki Britaniji, kot oddih za tovarniške delavce, ki so bili pred tem izkoriščani v 14 ali 16 urnem delovnem dnevu.

Z napredkom tehnologije in delovnih metod, so bili delavci v vseh industrijah sposobni proizvajati veliko več vrednosti v krajšem času. Mislili bi si, da bo to vodilo do krajšega delovnega dne.

Toda 8-urni delovni dan je za velika podjetja preveč donosen, ne zaradi dela, ki ga ljudje v teh osmih urah opravijo (povprečni pisarniški delavec v 8 urah opravi manj kot tri ure dejanskega dela), ampak zato, ker ta omogoča takšno nakupov željno javnost. Omejevanje prostega časa pomeni, da ljudje plačujejo veliko več za udobje, razne zadovoljitve in kakšne druge sprostitve, ki jih lahko kupijo. To jih zadržuje pri gledanju televizije in njenih oglasov. To jih zunaj dela zadržuje tudi v neambicioznosti.

Zapeljali so nas v kulturo, ki je zasnovana tako, da nas pušča utrujene, lačne razvajanja in zaradi katere smo pripravljeni plačati veliko za udobje in zabavo, in kar je najpomembneje, zaradi nje smo še vedno nezadovoljni z našimi življenji, zato si še naprej želimo stvari, ki jih nimamo. Tako veliko kupujemo, ker se nam še vedno zdi, da nekaj manjka.

Zahodne ekonomije, zlasti ta v ZDA, so bile zelo preračunljivo zgrajene na temelju zadovoljevanja, odvisnosti in nepotrebne porabe. Trošimo, da se razvedrimo, da se nagradimo, da proslavimo, da tako rešujemo probleme, da dvignemo svoj status in da ublažimo dolgčas.

Si lahko predstavljate kaj bi se zgodilo, če bi vsa Amerika nehala kupovati toliko nepotrebne krame, ki našim življenjem ne dodaja veliko trajne vrednosti?

Ekonomija bi propadla in si nikoli več ne bi opomogla.

Vsi ameriški problemi, o katerih se veliko piše, vključno z debelostjo, depresijo, onesnaženjem in korupcijo, so cena ustvarjanja in vzdrževanja trilijone dolarjev vredne ekonomije. Da bi bila ekonomija »zdrava«, mora Amerika ostati nezdrava. Zdravi, srečni ljudje nimajo občutka, da bi potrebovali veliko tega, česar še nimajo, kar pomeni, da ne kupujejo veliko ropotije, ne potrebujejo toliko zabave in zaradi tega tudi ne gledajo veliko oglasov.

Kultura osemurnega delovnega dne je najmočnejše orodje velikih podjetij, da ohranjajo ljudi v tem nenehnem stanju nezadovoljstva, v katerem je odgovor na vsako težavo, da nekaj kupimo.

Mogoče ste že slišali za Parkinsonov zakon. Pogosto se uporablja v povezavi s porabo časa: več časa kot vam je na voljo, da nekaj naredite, več časa boste za to potrebovali. Presenetljivo je, koliko lahko narediš v dvajsetih minutah, če je teh dvajset minut ves čas, ki ti je na voljo. Če pa imaš na voljo celo popoldne, bo verjetno vse skupaj trajalo veliko dlje.

Večina nas na ta način obravnava tudi denar. Več kot zaslužimo, več zapravimo. Ne gre za to, da moramo nenadoma kupiti več samo zato, ker več zaslužimo, ampak gre samo za to, da lahko, zato to tudi počnemo. Pravzaprav se nam je zelo težko izogniti povečanju življenjskega standarda (ali pa vsaj naši stopnji porabe) vsakič, ko dobimo višjo plačo.

Ne mislim, da se moramo odpovedati celotnemu grdemu sistemu, iti živeti v gozd in se pretvarjati, da smo gluhonemi, kot je pogosto sanjaril glavni junak Varuha v rži, Holden Caulfield. Vsekakor pa bi nam bilo veliko bolje, če bi dobro razumeli, kaj si veliki komercialni interesi za nas resnično želijo da smo. Že desetletja se trudijo ustvariti milijone idealnih potrošnikov, in to jim je tudi uspelo. Razen, če ste v sistemu kakšna anomalija, je bil vaš življenjski slog že v naprej določen.

Popoln potrošnik je nezadovoljen, vendar upa, nezainteresiran je za resen osebni razvoj, zelo prilagojen na televizijo, dela s polnim delovnim časom, zasluži določen spodoben znesek, v prostem času pa se vdaja užitkom in se tako nekako prebija.

Ste to vi?

Pred dvema tednoma bi dejal ne, to nisem jaz, toda če bodo vsi moji tedni podobni minulemu, potem bo to samo moja pobožna želja.

David Cain   

Vir: https://www.filmsforaction.org/news/your-lifestyle-has-already-been-designed/

Napotili:
http://zofijini.net/koticek_komercializiacija/
https://www.raptitude.com