Tagged: Protesti

Maskirane linije

Leta 2013 je v Bangladešu ob kolapsu zgradbe, v kateri so bile med drugim tudi šivalnice za več zahodnjaških modnih hiš s t.i. »hitro modo«, umrlo 1134 ljudi. Ena od modnih hiš, ki so sodelovale s šivalnicami v Rana Plazi, je bil tudi Primark, katerega prepoznavni znak so cene oblačil, ki so še nižje od cen pri konkurenci. Ob odprtju Primarkove poslovalnice v ljubljanskem BTC se je kupk_cev trlo; pripeljale_i se niso le iz vseh koncev Slovenije, temveč so se s posebnimi, samo za ta namen vzpostavljenimi avtobusnimi linijami pripeljale_i denimo tudi iz sosednje Hrvaške.

Obenem pa je to – vsaj kolikor je meni znano – prvo odprtje modne poslovalnice s hitro modo pri nas, ob katerem se je odvil protest; skupina aktivistk_ov iz gibanja Mladi za podnebno pravičnost je odprtju trgovine nasprotovala iz okoljskih in etičnih razlogov; opozarjale_i so na izjemen okoljski pritisk, ki ga predstavlja tekstilna industrija (zelo visoka poraba pitne vode, onesnaževanje rek, ogromni izpusti toplogrednih plinov, obsežna uporaba zdravju škodljivih snovi, ustvarjanje neznosne količine odpadkov, ki se jih pretežno ne reciklira itd.) ter na kolonialistične delovne prakse, ki jih industrija hitre mode uveljavlja v manj ekonomsko razvitih državah (dolgi delavniki, nepravično plačilo in njegovo izostajanje, delo brez pogodbe o delovnem razmerju, diskriminacija na delovnem mestu, preprečljive nesreče pri delu, slaba higiena in slaba varnost delovnih prostorov, izpostavljenost številnim nevarnim kemikalijam pri procesu dela), pa tudi na sistemske težave hitre mode (npr. kapitalistično zasledovanje nenehnega produciranja novih in novih produktov).

Nadaljevanje na: http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/maskirane-linije/

Anja Radaljac

Bitka za dober spanec – pismo Aljoši Bagoli 2. del

Predbranje:
Kolumna Aljoše Bagole v Marketing Magazinu
N’tokov prvi odgovor na blogu
Aljošin odgovor N’toku

Aljoša pozdravljen. V tokratnem pismu bom moral biti malo bolj previden s svojim tonom, saj sem od zadnjič precejkrat slišal očitek, da sem preveč prijazen in spoštljiv v svojem pisanju. Ljudje začenjajo sumiti, da sva v resnici naklepno sodelovala in da je to samo publicity stunt. Mnogo raje bi videli, da bi te raztrgal na koščke, kot pa da poskušam s tabo govoriti. Zato moram prvih par besed nameniti njim. Zakaj sem se pravzaprav sploh lotil te debate okoli tvojih reklam in kolumne v obliki pisem? Ker nam tako nazorno prikazuješ, kako širok spekter ljudi se čuti del protestniškega gibanja. Kako se pravzaprav vsi počutimo kot del rešitve. Od anarhistov, za katere ni nihče v državi Sloveniji dovolj čist da bi predstavljal tako čiste vrednote, do oglaševalcev, ki se jim ne zdi sporno proteste vtakniti v reklamo za državno telekomunikacijsko podjetje, ki jo izdeluje agencija v večinski državni lasti. Od Matije Solceta, ki je ob vsakem vremenu in vsaki priložnosti vihtel svojo harmoniko, do Dan D, ki so prišli na vstajo nastopiti pod pogojem, da bo njihov koncert med javljanjem v TV Dnevnik. Od sekunde, ko je postalo jasno, da bodo protesti postali redni in množični, se je začel odvijati boj za moralno višji teren. Boj, ki je vstajo popolnoma izčrpal. Bralcem, ki jih torej zanima, zakaj se sploh pogovarjam s tabo, tukaj dajem jasen razlog: ker hočem vedeti, kako za vraga je reklama za Itak paket vse, kar nam je ostalo od uporniškega duha? Z odgovori si mi pomagal to razvozlati, kar se mi zdi vredno precej več kot pa 5 minut hejtanja, pa naj bo še tako zabavno. Bralcem se že vnaprej opravičujem za premalo adrenalinskega šusa, nizkih udarcev ali šokantnih resnic iz ozadja. Za to obstaja dovolj drugih medijev.

Zdaj pa pojdiva k stvari. Za potrebe analize torej recimo, da midva predstavljava skrajna pola Slovenske “kritične” javnosti. Zajameva torej večino urbanega prebivalstva, ki se ima na tak ali drugačen način za kritičnega; od vojsa free marketa do vojsa anti-establishmenta. Zanimivosti se ne nahajajo v najinih razlikah, ampak v podobnostih. Kaj imava skupnega poleg tega, da sva oba priviligirana bela moška? To, da se oba hočeva dobro počutiti o sebi. Hočeva se videti na strani dobrega, na strani pravice. Kot sam praviš, pomembno je dobro spati. Toda kako v tem razvrednotenem svetu nenehnih kompromisov in ob dejstvu, da sva priviligirana bela moška, priti do mirnega spanca? Tako kot vsi drugi: vzpostavljava se kot nasprotje tega, kar velja za zlo. Hočeva biti videna na strani ljudstva, ne na strani političnega establishmenta. Protesti nama za to pridejo zelo prav. Tukaj je moja izhodiščna točka bistveno boljša kot tvoja, saj me zaradi moje vloge “alpha-indie subjekta” (hvala za naziv, bo prišel še prav) ljudje jemljejo bolj za svojega, kot jemljejo tebe, ki si za nas hočeš nočeš človek iz osovraženih institucij in tračarskih medijev. Toda kako sva lahko potem na isti strani? Ali lahko oba dobro spiva? Ni problem. Več nas hoče stati na strani pravice, bolj je podoba pravice relativizirana, abstraktna, zlo pa postane manj definirano. Čisto konkretni obrazi županov, ministrov in tajkunov na naših protestniških transparentih so postali Itakovi anonimni kravatarji in sodniki, ki bežijo pred mladimi. Na začetku je bilo dovolj, da nisi bil član vladajoče koalicije in si se že lahko imel za dobrega, zdaj pa zadostuje že to, da nisi … no, kdo že? Vsi smo ok, dokler ne nosimo kravate ali sodniške halje! Juhu! Naš čas!

Tvoj način da prideš do štemplja “dober človek” je, da čimbolj zamegliš podobo tega, kaj zlo sploh je. Moj način pa je obraten, da zlo čimbolj natančno identificiram in ga poiščem tudi v svojih vrstah, kot se spodobi za pravega alfo. Tvoja metoda je vključevanje vseh, moja pa izključevanje. Kazati s prstom na vsakega Bagolo, ki se poskuša pririniti zraven. Boj za alpha pozicijo protestniškega gibanja pa je zelo krut, slej ko prej se najde nekdo, ki s prstom pokaže nate in reče: “Sej ta ni pa nč boljši kot un Bagola, povsod se zravn rine pa gleda kje bo mel kak profit!” S to prakso smo nadaljevali po spirali navzdol, dokler nismo izločili čisto vseh predstavnikov upora. Ampak glej ga zlomka, zdaj je edini, ki nas še predstavlja ravno tisti zoprni Bagola, ki je prag tega, kaj še velja za upor, spustil najnižje! In na volitvah bo zmagala ena izmed znanih političnih opcij, ki bo prag tega, kaj še velja za etično vladanje, spustila najnižje. Tako Janković kot Janša sta že pokazala, kako malo jima pomenijo sodbe sodnikov, kaj šele ljudstva.

Poglej kam naju je pripeljala najina potreba po tem, da bi za vsako ceno bila videna kot good guya: ti si se znašel na napačnem koncu protestniške jeze, jaz pa sem ostal brez soprotestnikov.

Podobnosti med nama pa je še precej. Najbrž uporabljava isti računalnik, isti telefon, istega mobilnega operaterja, hodiva v iste trgovine in v iste lokale. Zaradi tega ti najbrž spiš malo bolje, jaz pa malo slabše. Kaj se bom pretvarjal, tako me mori, da pišem komade o tem! Ampak resnici na ljubo se ob koncu dneva grem tudi jaz marketing. Ti prodajaš telefone, jaz pa muziko. N’toko kot “indie-alpha subjekt” (res mi je všeč ta skovanka…) ni nič drugega kot brand, ki ga ustvarjam z vsakim komadom, z vsako fotko, z vsakim statusom in celo v tem trenutku, ko na blogu vzpostavljam svojo vlogo kot “Anti-Bagola”. Sem pravzaprav samo indie-bagola (kako ni tega doslej nihče opazil?!!!). Vse te informacije pa svojim followerjem dan za dnem rinem v grlo skozi storitve, ki jih ponujajo gnusne korporacije Facebook, Soundcloud, Google … Zato se nikakor ne smem imeti za boljšega od tebe. Kvečjemu sem neumnejša verzija tebe, saj ob tem da počnem podobne stvari manj zaslužim in imam povrh vsega še slabo vest.

Te podobnosti je težko sprejeti, ne le meni ampak tudi mojim somišljenikom, saj kot že rečeno svojo moralno superiornost lahko vzdržujemo samo tako, da se vzpostavimo kot nasprotje nekoga moralno spornega. Zato se tudi moj bralec zdrzne ob sami misli, da bi naju videl v isti sobi. To bi mu porušilo črno/belo sliko sveta, good vs. evil, money vs. people. Kot da nisem na Facebooku ravno zaradi tega bralca, ki hoče biti preko svojega najljubšega korporativnega internet servisa nonstop deležen potrditev, da je na strani dobrega, da ima dober okus, da ima dober smisel za humor, da dobro zgleda … Ali smo se sposobni spopasti z norim dejstvom, da svet ni črno-bel, da se ne deli na dobro in zlo, niti ne na rdeče in belo? Da ni enega univerzalnega odgovora na vse dileme, pač pa le nenehno boleče izpraševanje vesti in pretehtavanje vrednot? In kar je najhuje: možnosti da zajebemo. Indijci imajo pregovor za vsako situacijo: “Lahko je izbirati med dobrim in zlim, toda med dobrimi možnostmi izbrati boljše dobro ali med slabimi manjše zlo, to so resnične izbire našega življenja.” Tisti, ki ni sposoben narediti te izbire, mu narava sama dodeli večje zlo.

Če sta torej diametralna nasprotja N’toko in Bagola v svojem bistvu isti korporativni gnidi, to velja tudi za cel spekter kritične urbane javnosti, ki je vmes. Vsi, ne glede na poklic, iz sebe ustvarjamo brand kritičnih, dobrih, sočutnih ljudi. To je resnica sodobnega urbanega uma. Bolj kot doseči nekaj dobrega nas zanima počutiti se dobre. Ne zanimajo nas človekove pravice, pač pa naša individualna pravica do občutka moralne čistosti. Ta je nedotakljiva, pa naj bodo posledice kakršnekoli. Ali si upamo reči, da ima Aljoša prav in nas je velik del vstajnikov na protestih izvajalo le podaljšek tega, kar počnemo doma na socialnih omrežjih, torej iskalo potrditev, da smo na strani dobrega? Gotovo ne na zavestni ravni, ampak vprašati bi se morali, zakaj smo odnehali takoj, ko nam javnost ni več podeljevala nobenega priznanja. Ko je zmanjkalo lajkov.

Toda kam z vso to filozofsko navlako? Če smo vsi slabi, kako sploh živeti? Tvoj odgovor je, da je edina človekova dolžnost udejanjati svoj talent in na koncu dneva mirno spati. Zelo pragmatično vodilo. Ampak čaki malo, a ni to tudi vodilo slovenskih tajkunov? Političnih manipulatorjev? Koruptivnih funkcionarjev? Udejanjajo svoj talent in mirno spijo. V to sem prepričan. Bavčarju pol kurca ni jasno, da je naredil kaj narobe. Tudi Zavrlu ne. In kot kaže tudi tebi ne, saj se ti ne posveti nobena možna povezava med njegovim lobiranjem in vašo poslovno uspešnostjo …

Zato poskusiva to logiko obrniti na glavo: Aljoša, midva nimava kaj dobro spati! Če se hočem imeti za nekoga, ki mu ni vseeno, potem pač slabo spim. Vmesne poti ni. Ko se začneš ukvarjati z družbenimi problemi, to s sabo nosi neprestano izpraševanje vesti in pretehtavanje vrednot, iskanje manjšega zla in boljšega dobrega, učenja od napak in sprejemanja kritik. Pomeni nenehno ugotavljanje, da si v marsičem sam na strani problemov. Dejstvo, da so naši kritiki v marsičem isti kot mi, nam ne sme biti vir zadovoljstva ampak vir skrbi. Ja, težko je spati z vsem tem v glavi. Toda medtem ko svet vsak dan postaja slabši, nam vsi poskušajo prodati občutek, da smo mi pa v redu. Da smo na strani ta-dobrih. Kadar tega občutka ne kupujeva, ga pa prodajava. Žal pa svet ne bo postal boljši, dokler se mi o sebi ne bomo počutili slabše. Nikoli si ne smemo dovoliti tako mirnega spanca, kot ga uživa Bavčar. Bežati moramo čim dlje stran od vseh, ki nam prodajajo občutek, da smo v redu, da smo dobri. Nehajmo en drugega trepljati po ramenih, ampak si raje priznajmo, kakšen dvoličen gnoj smo. Raje se družimo s tistimi, ki nam dajejo slabo vest. Ko bomo ob “made in China” napisu na naših napravah in “made in Bangladesh” na naših cunjah vsi pogledali v tla, bomo začeli iskati alternative. In te bodo hitro vzniknile (oziroma že obstajajo). Bolj nas bo sram vsakega kompromisa, manj bo kompromisov. Če bi se glasbeniki, ki smo nastopali na prireditvi ambasade ZDA sramovali en drugega, ali pa bi se nas sramovala publika, bi najbrž zbrali pogum reči jebeš to sranje in iz vsega skupaj naredili statement. Tako pa smo se potrepljali po ramenih, si razblinili morebitne dvome, odigrali, pobrali keš in šli vsak svojo pot. Prag smo si postavili nižje namesto višje.

Ker si v svoji kolumni izpostavil, da imaš kot oglaševalec odgovornost prispevati k spremembam pravil družbe, bi moral spati slabše. Ker praviš da ni tako, imaš na srečo mene, da ti pri temu pomagam. In seveda obratno. Aljoša, hočeš nočeš imaš kot eden najvidnejših obrazov “tretje najbolje uvrščene agencije za komunikacijsko učinkovitost na svetu” precej širši domet vpliva, kot ga ima 8. najuspešnejši slovenski raper. Imaš dostop do informacij in možnosti širitve informacij, o kakršnih lahko jaz samo sanjam. Če že hočeš govoriti o družbenih problemih, potem lahko pričakuješ, da bomo od tebe zahtevali precej več, kot si nam dal. Z Itak reklamo pač nisi za mlade naredil ničesar, tako kot tvoji nasprotniki s hejtanjem reklame nismo naredili ničesar. Če pa se hočeš s površinskim koketiranjem z vrednotami revolucije dobro počutiti o sebi, lahko pričakuješ temu primerno reakcijo. Definitivno si dovolj inteligenten, da to veš in si vedel že na začetku. Priznam, bolj ga najebeš kot jaz. Kot dolgoletni indie-alpha subjekt ti zato lahko dam par nasvetov: če nočeš da te mečemo v isti koš s politiki, ne uporabljati njihovega načina argumentiranja. Skupno vam je namreč to, da cel svet postavljate v narekovaje. Ko vas nekdo napade vsi postanejo “levičarji”, “vstajniki”, “ljudstvo”, “osvoboditelji”, “sodniki”, “tožilci”… Zato, ker nihče zares ni to, kar pravi da je, tudi nima nihče pravice kritizirati. Vedno mu lahko odvrneš: “Jaz mirno spim, kaj pa ti?” Če bom začel tvoje besede postavljati v narekovaje, ne bova daleč prišla. Kajti za marsikoga si “kreativec”, ki “udejanja” “svoj” “talent”. Bolj slab dialog bi bil to. In še ena stvar, ki se je moraš paziti: igranja vloge žrtve. Vsak obsojeni politik meni, da je nad njim bila izrečena fatva. Strinjam se, da so številni napadi nate slaboumni in neokusni, toda njihova nekompetentnost nikakor ne opravičuje vsega, kar v življenju narediš. Tudi to počnejo politiki, ki se izgovarjajo, da imajo vendarle pravico do spoštovanja. Po zakonu že, v praksi pa si moraš spoštovanje prislužiti s svojim delom, ne le dobrim PRjem. Dober oglaševalec nam skupaj z nekim pojmom v glavo vžigosa tudi njeno sliko. Ko smo med vrhuncem vstaje pomislili na besedo zlo, so se nam pred očmi naslikali določeni obrazi. Če želiš vedeti, zakaj ti ljudstvo ne da miru in te noče vzeti za svojega, je moje skromno mnenje, da nam prodajaš pojem “zlo”, nikakor pa nam nočeš dati obrazov, na katere bi ga lahko prilepili. Ker se v celem času do ničesar in nikogar konkretno ne opredeliš. Razen, da imaš pravico do tega, da te pustimo pri miru. Morda so zato besedo “zlo” nekateri začeli limati nate? Just a thought.

………

Ok, pošteno že preizkušam tvojo potrpežljivost in kradem čas bralcem. Naj zapišem samo še strnjen zaključek. Dokler je naš cilj zgolj počutiti se dobre, bodo protesti samo še en izdelek na polici. Vseeno je ali protestiramo ali pa kupimo protestniško navdahnjen telefon. Verjetno bi morali protestirati zato, ker nas je sram v kakšni bedi živijo nekateri ljudje. Ker nas je sram, kakšna država postajamo. Ker nas je tako sram, da ne moremo več spati. Brez skrbi, tudi takšni protestniki obstajajo: tisti, ki niso nehali hoditi na ulice takoj ko je zmanjkalo lajkov. Ko bomo vsi sposobni tega, bodo protesti gotovo uspešni. Ali še bolje, ne bodo več potrebni.

Do takrat pa bi ti rekel le še hvala za tvoje kritike, za to, da se danes o sebi počutim malo slabše. Upam, da se je nekaj tega slabega počutja prijelo tudi tebe. Da sem vsaj za malenkost omajal tvoj trden spanec. Če ga še nisem, mi sporoči, imam še precej arzenala.  Upam tudi, da se bo kanček tega kislega občutka prijel še koga drugega. Zelo me namreč skrbi, ko se ljudje na tako odgovornih položajih, kot je naš, tako dobro počutimo sami o sebi in nikoli ne podvomimo v to, kar počnemo (celo takrat, ko nas na to opozarja cela država). Dobro vem, kako nevarno je biti obdan samo z ljudmi, ki občudujejo vsako tvoje dejanje. In kako dragoceni so tisti, ki ti znajo na zrel način povedati, kdaj si zajebal in kdaj zmoreš nekaj storiti bolje.

Miha Blažič – N’toko

Vir: http://ntokomc.blogspot.com/2013/07/bitka-za-dober-spanec-pismo-aljosi.html

Vzemimo resno Telekom–Pristopovo reklamo in jim recimo ne

Reklamna akcija Itak je cinična, a privlačna. Slovenija se je hitro naučila spretnosti, ki jih zahteva potrošništvo.

Pred kratkim so se na oglasnih panojih po Sloveniji pojavili novi reklamni plakati. Na njih vidimo fotografijo skupine mladih ljudi, ki tečejo po travniku v rahli meglici, nad glavami pa držijo rdeče in bele zastave. Podoba na plakatu bi lahko obujala daljno preteklost, morda obdobje francoske revolucije, ali pa prikazovala antiutopično družbo prihodnosti, podobno tisti v Igrah lakote – v obeh primerih brez dvoma namiguje na revolucijo ali vstajo. V minuto dolgem videoposnetku za reklamno kampanjo je namig še očitnejši: mladi po gozdu preganjajo sodnike in moške v poslovnih oblačilih. Tečejo po tlakovanih ulicah nekam znanega evropskega mesta in nazadnje jurišajo čez barikade na grajskem hribu ter na obzidju dvignejo zmagovalno zastavo.

Na rdeči in beli zastavi je napis, in to ne »Lopovi!« Na zastavi tudi ni besed »Naša last!« ali »Gotov si!« Ta napis oznanja: »Itak!« Reklamna kampanja, ki jo je zasnovala agencija Pristop Francija Zavrla, namreč prodaja nekaj zelo vsakdanjega in na prvi pogled nepolitičnega. Prodaja namreč nov paket Telekoma Slovenije in Mobitela, reklamno geslo pa glede na to, v kakšnih časih živimo, ne bi moglo biti bolj cinično. Težko bi še očitneje izkoriščalo pristna čustva, ki smo jih občutili pozimi na ulicah Maribora in Ljubljane, težko bi se še bolj kruto posmehovalo dejanskemu položaju, v kakršnem so se danes znašli mnogi mladi ljudje: »Tvoj čas, tvoja pravila.« Ja, seveda, itak. Dovolj, da se zjokaš.

Uporaba revolucionarnega duha v reklamnih kampanjah ni nič novega. Daimler Benz je uporabil znano pesem Janis Joplin Oh Lord, Won’t You Buy Me a Mercedes Benz? – ko je bila posneta, je veljala za jasno kritiko materializma srednjega razreda – pri prodaji svojih razkošnih avtomobilov. Še bolj žaljivo je bilo, da so v reklami uporabili podobe, ob katerih se spomnimo na črnske duhovne pesmi, ki so vplivale na glasbo Joplinove, tovrstna estetika pa je nastala sredi suženjstva in revščine na jugu ZDA. Reklama čisto na koncu celo primerja simbol miru in logotip družbe Mercedes. Podobno je Applova kampanja »Razmišljaj drugače« uporabila slike Boba Dylana, dalajlame, Alberta Einsteina in drugih ustvarjalnežev ter namigovala, da morate samo odšteti nekaj več kot tisoč evrov za Applov računalnik in že se boste znašli v družbi vseh prikazanih pomembnih zgodovinskih osebnosti. Od genialnosti vas loči en sam nakup. Vse, kar morate storiti, je izvleči kreditno kartico.

Pristopova reklamna akcija je cinična, vendar je treba priznati, da zna biti privlačna. Uporablja vse prave postopke in pravzaprav sem morala občudujoče priznati, da se je Slovenija zelo hitro naučila vseh spretnosti, ki jih zahtevajo svobodni trg, množično potrošništvo in oglaševanje. Pomislite samo, kako so nakupovalna središča v Ljubljani in Mariboru ter drugih slovenskih mestih zrasla hitro kot gobe po jesenskem deževju. In spomnite se, kako malo je bilo izdelkov na prodajnih policah v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja in kako so slovenski kupci zato odhajali na nakupovalne izlete v Trst in Celovec, danes pa imamo na voljo že skoraj nespodobno obilje. Celo med sedanjo gospodarsko krizo so trgovine polne najrazličnejših stvari. Po drugi strani pa pomislite, kako vse kaže, da se v teh letih Slovenija in zlasti predstavniki njene vladajoče elite niso prav veliko naučili o demokratičnih vrednotah ter o primernem in učinkovitem vodenju države. To streznjujoče nasprotje bi moralo marsikomu odpreti oči.

Prepričana sem, da je za takšno stanje v državi več razlogov. Nakupovati, voziti mercedese in igrati računalniške igrice je očitno precej lažje in zabavneje kakor spreminjati globoko zasidrane vrednote ali živeti v resnično participativni demokraciji. In čeprav se je po dogodkih leta 1989, padcu berlinskega zidu in nato še razpadu Sovjetske zveze zdelo, da so ljudje v nekdanjem vzhodnem bloku odvrgli okove, se je kapitalizem in njegov tako imenovani svobodni trg takrat že bližal svoji sprevrženi in orgiastični zaključni fazi. Nove tržne demokracije so – ne da bi se tega zavedale – v devetdesetih letih pravzaprav že ponujale svoja zapestja in gležnje, da bi jim nadeli drugačne okove.

Marx je trdil, da je religija opij za ljudstvo, vendar ni imel pojma. Nikoli namreč ni vstopil v nakupovalno središče, nikoli ni z interneta pretočil najnovejše nanizanke televizijske hiše HBO, nikoli ni igral igric z najnovejšo računalniško napravo. Pokazalo se je, da religija in posmrtno življenje nista popolni pomirjevali. Religija konec koncev vsebuje transcendentalne protitržne vrednote in spodbuja združevanje velikih skupin ljudi, to pa je vedno nevarno, če bi radi, da množice ostanejo podjarmljene. In kolikor mi je znano, nima nikakršnega mehanizma, s katerim bi lahko spreminjala protest v njegovo popolno nasprotje, izkoriščala podobe revščine pri prodaji razkošnega avtomobila ali uporabljala podobe revolucije pri prodaji prekletih telefonskih storitev. Če primerjamo religijo s sodobnim množičnim potrošništvom, bi jo lahko označili za dietni opij.

Toda sprejmimo sporočilo agencije Pristop in Telekoma Slovenije dobesedno. Če se je res začel naš čas in če res lahko začnemo upoštevati lastna pravila, ne sprejmimo ponudbe Telekoma Slovenije. Izberimo katerega koli drugega ponudnika. Ali pa bodimo res radikalni in sploh ne uporabljajmo storitev nobenega ponudnika. A ne glede na to, kaj boste storili, nikakor ne pustite, da bi skupina cenenih trgovcev ponižala vse, kar se je zgodilo pozimi in kar smo počeli na ulicah slovenskih mest, ko smo začutili, kaj pomeni uporabiti svojo moč, biti jezen in strmoglaviti vlado. Vem, da nadaljnji dogodki niso bili spodbudni, spremembe niso bile tako hitre in nas niso zadovoljile, kakor smo sprva upali. Kljub temu ne dovolite, da bi nam vzeli to, kar smo dosegli in še vedno lahko dosežemo, če bomo zmogli preseči medsebojne razlike in odložiti naše pipe, natlačene z opijem.

Objavljeno 6.7. 2013 v Sobotni prilogi Dela

Erica Johnson Debeljak

Vir: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/vzemimo-resno-telekomndash-pristopovo-reklamo-in-jim-recimo-ne.html