Tagged: Psihiatrija

Generacija na zdravilih: nadzorovanje naših občutkov in misli

Farmacevtska industrija utira pot prihodnosti družbe, v kateri se deset tisoče smrtnih žrtev šteje le za stranski učinek.

Cause of Death: Unknown, (Vzrok smrti: neznan), Norveška, 2017, 85 min, režija: Anniken Hoel

Napovednik:

Soočeni z nenadno smrtjo družinskega člana, so žalujoči pogosto v stanju šoka in nemoči. To pa ni veljalo za mlado norveško filmarko Anniken Hoel. Njena sestra, ki je imela diagnozo shizofrenije in so jo na Norveškem zdravili z več antipsihotičnimi zdravili, je umrla nenadoma in nepričakovano 9. julija 2005. Ko je Anniken prebrala njeno uradno obdukcijsko poročilo, v katerem je bilo navedeno, da vzrok smrti ni znan, se je podala na zanimivo raziskavo, ki jo je postopoma pripeljala do razkritja številnih šokantnih dejstev in presenetljivih okoliščin. Njen film Cause of Death: Unknown, ki je bil leta 2017 predstavljen na filmskem festivalu v Cannesu, ponuja nič manj kot matriko nadzora v naši družbi.

Annikenina sestra Renate je svoje dvome o zdravilih izražala zaman. Po smrti Renate Anniken ni mogla najti nobenih beležk sestrinega psihiatra glede stanja njene sestre v letu pred smrtjo. Količine zdravil pa so se v tem času nenehno povečevale in mešale z visokimi odmerki tako imenovanih »antipsihotikov«.

Na začetku preiskave je izvedela, da je bila njena sestra izpostavljena nevarnim stranskim učinkom psihotičnih zdravil, ki so ji jih predpisovali in v tem ni bila edina. Samo na Norveškem je bilo kot posledica antipsihotikov prijavljenih 126 smrtnih žrtev, vendar je dejansko število ocenjeno celo na 2500. Tudi če je v norveškem zdravstvenem registru na navodilih kot »stranski učinek« navedeno »tveganje nenadne smrti« se zdi, da mnogi psihiatri o tem niso informirani ali opozorilo raje ignorirajo.

Prodajanje bolezni

V devetdesetih letih 20. stoletja so bila nova serija antipsihotikov, ki so vključevala zdravila Zyprexa, ki ga je izdelovalo farmacevtsko podjetje Lilly, Seroquel (Astra Zeneca), Geodon (Pfizer), Risperidon (Johnson and Johnson) in Abilify (Otsuka), najbolj prodajana zdravila na svetu, z dobički, ki so nenehno naraščali.

Prozac, ki ga je proizvajalo podjetje Lilly, je bil izdelek, ki je podjetju prinesel več kot milijardo dolarjev dobička. Zdravilo so v New Yorku preprodajali tudi trgovci z drogami in so z njim ustvarjali več dobička kot s crack-kokainom. Po odobritvi zdravila za zdravljenje bolnikov z »depresijo«, so ga lahko predpisovali ne le psihiatri in psihologi, ampak tudi zdravniki primarne zdravstvene oskrbe.

Ko je podjetje Lilly leta 2001 za Prozac izgubilo patent, je izdalo sorodno zdravilo Zyprexa, ki je postalo najbolj prodajano zdravilo v zgodovini farmacevtske industrije. Zelo uspešna marketinška kampanja je, preden je tudi to zdravilo doseglo rok veljavnosti patenta, pomagala ustvariti rekordne dobičke. Ker je Uprava za prehrano in zdravila (FDA) odobrila zdravilo Zyprexa le za zdravljenje shizofrenije in redkih oblik bipolarne bolezni, je bil prvi korak sprememba diagnostičnih modelov, da bi bilo uporabno tudi za zdravljenje »depresije«. Potrošnike in zdravnike so prepričevali premeteni oglasi skupaj z aktivno prodajno politiko, ki je vključevala vabljenje zdravnikov na razne konference in večerne zabave.

Vendar pa je podjetje Lilly leta 2009 priznalo krivdo za kazensko obtožbo o nenamenskem (off-label) marketingu in se pogodilo, da bo plačalo rekordno globo v višini 1,415 milijarde dolarjev. Podjetje je priznalo, da je Zyprexo nezakonito tržilo za uporabe, ki jih FDA ni odobril, vključno z motnjami spanja, demenco in depresijo; kar je za podjetje očitno predstavljalo sprejemljivo ceno glede na dobiček.

Drugo farmacevtsko podjetje Johnson and Johnson je bilo spoznano za krivo neprimernega oglaševanja svojega antipsihotičnega zdravila Risperdal starejšim osebam, osebam z motnjami v razvoju in celo otrokom ter je bilo kaznovano z denarno kaznijo več kot 2,2 milijardi dolarjev, kar je najvišja globa v zgodovini ameriškega ministrstva za pravosodje v zvezi s kakšnim farmacevtskim podjetjem. Tudi to je ponovno mogoče obravnavati kot del poslovnega načrta, ki je v 14 letih podjetju prinesel 20 milijard dolarjev dobička. Nobeden od vodstvenih delavcev, odgovornih za prodajo in trženje teh zdravil, osebno ni bil nikoli obtožen. Njihovo bogatenje in smrtonosne dejavnosti niso bile razglašene niti za kazniva dejanja.

Kar dela zgodbo še bolj neverjetno je to, da je Nacionalni inštitut za duševno zdravje (National Institute of Mental Health), največja raziskovalna ustanova na svetu, potrdil, da ne obstajajo raziskave, ki bi potrjevale pozitivne učinke antipsihotičnih zdravil. Obstajajo pa številne študije, ki kažejo, da milijone  porabljenih zdravil po vsem svetu, za odrasle, starejše od 40 let, ni niti varnih, niti učinkovitih.

Medicinske revije kot so BMJ, New England Journal of Medicine, Jama in Lancet, večinoma financira farmacevtska industrija sama. Te revije so najpomembnejša marketinška orodja, ki delajo z zunanjimi pisci t.i. ghostwriterji, katerih besedila so podprta z imeni akademskih raziskovalcev, ki pozitivne rezultate obljubijo »za kasneje«. Večina zdravnikov se ne zaveda teh manipulacij in tako brez prave diagnoze še naprej predpisujejo antipsihotike.

Koncept »prodajanja bolezni« vodi do opredeljevanja kot bolezni tudi povsem naravnih čustvenih reakcij, še posebej če te nastopajo v stresnih situacijah. V psihiatriji so vse diagnoze, kot so bipolarna bolezen, manično-depresivna motnja in podobne, subjektivne narave. Temelje za psihotična zdravila pa postavlja uradni priročnik za duševne motnje, ki ga po vsem svetu izdaja Ameriško psihiatrično združenje (American Psychiatric Association), ki število »diagnoz« nenehno povečuje. 77 odstotkov njihovih finančnih sredstev zagotavlja farmacevtska industrija.

Uporaba psihiatričnih zdravil se povečuje po vsem svetu. Novinar in avtor Robert Whitaker opozarja, da čeprav bi bilo glede na njihovo domnevno učinkovitost mogoče pričakovati nasprotno, uporaba psihiatričnih zdravil po vsem svetu narašča. Priče smo pravi epidemiji duševnih bolezni. Raven absurda, s katerim se soočamo dokazuje tudi to, da zavedeni zdravniki celo dva in tri leta stare otroke diagnosticirajo kot bipolarne.

V Evropi zdravila odobri Evropska agencija za zdravila (European Medicines Agency), vendar ta »regulatorni organ« ne izvaja nobenih neodvisnih preiskav, ampak sprejema rezultate, ki ji jih posreduje industrija. V primeru Zyprexe je bila za zdravilo, ki bo v uporabi več let, poskusna faza omejena na deset tednov in na 3000 pacientov. V resnici so pravi poskusni zajčki za stranske učinke zdravil pacienti sami.

Tudi Richard Bergström, vodja EFPIA, farmacevtskega lobija v Evropi, ki od leta 2015 posluje s proračunom, ki ga ocenjujejo na 40 milijonov evrov, je v času, ki ga je namenil Anniken Hoel potrdil, da niso raziskave, ampak interesi industrije in vlad tiste, ki neko zdravilo potisnejo na trg. Farmacevtska industrija financira tudi kar 87 odstotkov Evropske agencije za zdravila (European Medicines Agency), organizacije, ki je zadolžena za nadzor industrije.

Nazadnje Anniken Hoel potuje v ZDA, kjer razkrije še dodatna šokantna dejstva. Tudi v primerih, v katerih komisija za varnost glasuje proti odobritvi zdravila, lahko FDA ignorira njihovo opozorilo. Thomas Laughren, direktor FDA v obdobju med letoma 2005–2012, je po upokojitvi postal direktor svetovalskega podjetja Laughren Psychopharm Consulting, v katerem svetuje farmacevtskim podjetjem kot sta Lilly, Phizer in druga, kako najbolje razvijati zdravila, da jih bo FDA odobrila. Pri tem ni edini. Očitno je, da ima farmacevtska industrija, ki je v Washingtonu zastopana bolje od obrambne, izobraževalne, kmetijske ali celo finančne industrije, na FDA vedno večji vpliv. Kot je poudaril Sidney Wolfe iz zagovorniške skupine za pravice potrošnikov »Public Citizen«, je bila za pridobivanje vpliva farmacevtske industrije prelomnica leto 1992, ko so bili naprošeni, da plačajo za velik del dejavnosti v zvezi s preverjanjem zdravil. Kot trdi Sarah Bryrer iz raziskovalne skupine »Open Secrets«, lahko farmacevtski lobisti izdatno vplivajo tudi na zakonodajalce v kongresu, krog pa se sklene tako, da je približno 75 odstotkov lobistov bivših članov vlade ali kongresa.

»Ciljno zdravljenje« je v vzponu

Ronald Kavanagh, ki je 10 let delal za farmacevtsko podjetje, se je počutil ogroženega potem, ko je javnost obvestil o tem, kaj se zgodi z raziskovalci in nadzorniki, ki svoje nadrejene opozarjajo na tveganja ali neučinkovitost. Izguba službe je le ena od bolj neškodljivih posledic. Vprašanja glede varnosti in časa odobritve zdravila se umika na stran. Posledično ni bilo tudi nič narejeno glede dejstva, da je, ker so vzeli eno od teh zdravil, v ZDA umrlo že okoli 83000 ljudi. Kot ugotavlja raziskovalec Paul Tacker, je to število vredno primerjati s 3500 žrtev newyorških dvojčkov, tragedije, ki še naprej odmeva in vznemirja ves narod.

V zastrašujočem zaključku Hoelova razkriva nove načrte farmacevtske industrije. Smo na prelomni točki v zgodovini. Da bi vplivali na morebitne neželene občutke in aktivnosti še preden se pojavijo, »ciljno zdravljenje« razvija svoja orodja z uporabo nano-inženiringa in »genske terapije« ter se jih, kjer se zahteva zdravljenje, obravnava kot simptome bolezni. Pred nami je doba »psiho-farmakologije«. Trump je nedavno povsem dereguliral sicer že precej neučinkoviti FDA, kar pa ne bo prizadelo le ZDA, ampak tudi Evropo in preostali svet.

V kontrastu z vse širšo raziskavo, se Hoelova v sekvencah vrača k svojemu zasebnemu življenju in spominom na svojo sestro, ki jo zelo pogreša. Ti spomini ji verjetno dajejo pogum, da vztraja pri raziskovanju, ki jo, ko gleda neposredno v obraz prihodnosti naše družbe, peha proti breznu.

Dieter Wieczorek

Wieczorek je filmski kritik in sodelavec portala Modern Times Review.

Vir: https://www.moderntimes.review/medicated-generation-controlling-feelings-thoughts/

Napotilo:
https://www.cause-of-death-unknown.com

Zakaj je Američane tako lahko manipulirati in nadzorovati?

Na kupce, študente, delavce in volivce potrošništvo in behaviorizem gledata na isti način: kot na pasivne, pogojevane objekte.

Kako fascinantna zadeva! Popolni nadzor nad živimi organizmi! – psiholog B.F. Skinner

Korporatizacija družbe zahteva populacijo, ki sprejema nadzor avtoritet, zato je, ko so psihologi in psihiatri začeli zagotavljati tehnike, s katerimi je mogoče nadzorovali ljudi, korporatokracija strokovnjake za duševno zdravje sprejela za svoje.

V svoji najbolj prodajani knjigi »Beyond Freedom and Dignity« (1971) (Onkraj svobode in dostojanstva) je psiholog B.F. Skinner trdil, da sta svoboda in dostojanstvo iluziji, ki ovirata znanost vedenjskega modificiranja, za katero je trdil, da lahko ustvari bolje organizirano in srečnejšo družbo.

Na vrhuncu Skinnerjeve slave v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo za anti-avtoritarce, kot sta bila Noam Chomsky (»The Case Against B.F. Skinner«) (»Primer proti B.F. Skinnerju) in Lewis Mumford očitno, da je Skinnerjev pogled na svet – družba, ki ji vladajo dobronamerni nadzorovalni friki – v nasprotju z demokracijo. V Skinnerjevem romanu »Walden Two« (1948) njegov behaviorističen junak pravi: »Zgodovine ne jemljemo resno«, na kar se je Lewis Mumford odzval: »Ni čudno: če človek ne bi poznal zgodovine, bi svetu vladali Skinnerji, kot je skromno predlagal Skinner v svoji behavioristični utopiji.«

Kot študent psihologije v tistem obdobju se spominjam, da me je bilo zaradi tišine večine psihologov glede političnih posledic Skinnerja in vedenjskega modificiranja sram.

Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja sem kot internist na zaprtem oddelku državne psihiatrične bolnišnice prvič izkusil eno glavnih tehnik vedenjskega modificiranja – »ekonomijo žetonov«. Tam sem prav tako odkril, da se anti-avtoritarci po svojih najboljših močeh trudijo upreti vedenjskemu modificiranju. George je bil hudo depresiven anti-avtoritarec, ki je zavračal pogovor z osebjem, ki pa je iz nekega razloga izbral mene, da sem z njim igral biljard. Moj šef, klinični psiholog, je opazil mojo interakcijo z Georgeom in mi povedal, da mu moram dati žeton – cigareto -, da bi tako nagradil njegovo »prosocialno vedenje«. Temu sem se upiral, poskušal sem razložiti, da imam 20 let, George pa je star 50 let in da bi bilo to ponižujoče. Toda moj šef mi je subtilno zagrozil, da me bo vrgel iz oddelka. Torej sem Georgea vprašal kaj naj naredim. George, ki se je spopadel s stranskimi učinki hude medikalizacije, se je nasmehnil in rekel: »Zmagali bomo. Daj mi cigareto.« Vpričo osebja je George vzel cigareto in jo je dal v žep drugega pacienta, nato pa je zmajujoč z glavo s prezirom pogledal osebje.

Za razliko od Skinnerja, George ni bil »onstran svobode in dostojanstva«. Anti-avtoritarci, kot je bil George, ki ne jemljejo resno nagrad in kazni nadzorovalnih avtoritet, avtoritarne ideologije, kot je vedenjsko modificiranje, prikrajšujejo za popolno dominacijo.

Tehnike vedenjske modifikacije vzburjajo avtoritarce

Če ste kdaj jemali uvod v psihologijo, ste verjetno slišali za »klasično pogojevanje« Ivana Pavlova in za »instrumentalno pogojevanje« B.F. Skinnerja.

Primer Pavlovega klasičnega pogojevanja? Pes zasliši zvonec istočasno ko dobi hrano; potem ko zvonec zazvoni brez hrane, pri psu vzbudi slinjenje. Združite skromno oblečeno privlačno žensko s kakim zanič pivom in pogojujete moške, da se ob pogledu na to zanič pivo spolno slinijo in ga kupijo. Oglaševalska industrija že dlje časa uporablja klasično pogojevanje.

Skinnerjevo instrumentalno pogojevanje? Nagrade, kot denimo denar, so »pozitivne ojačitve«; če nagrade umanjkajo so to »negativne ojačitve«; in kazni, kot električni šoki, so dejansko označene kot »kazni«. Instrumentalno pogojevanje preplavlja učilnice, delovna mesta in zdravljenje duševnih bolezni.

Na Skinnerja je močno vplivala knjiga »Behaviorism« (1924) Johna B. Watsona. Watson je bil deležen nekaj slave v začetku dvajsetega stoletja, ko se je zavzemal za mehaničen, tog in neljubezniv način vzgajanja otrok. Samozavestno je trdil, da lahko vzame kateregakoli zdravega dojenčka in če ima popoln nadzor nad njegovim svetom, ga lahko vzgoji za katerikoli poklic. Ko je bil Watson v svojih zgodnjih štiridesetih, je zapustil univerzitetno življenje in začel novo kariero v oglaševanju pri agenciji J. Walter Thompson.

Behaviorizem in potrošništvo, dve ideologiji, ki sta v dvajsetem stoletju dosegli izjemno moč, sta dve polovici istega kovanca. Na kupca, študenta, delavca in volivca potrošništvo in behaviorizem gledata na enak način: kot na pasivne, pogojevane objekte.

Koga je lažje manipulirati?

Tisti, ki v korporatokraciji pridejo na oblast, so nadzorovalni friki, ki so zasvojeni z močjo nad drugimi ljudmi, zato je za takšne oblasti normalno, da se navdušujejo nad vedenjskim modificiranjem.

Alfie Kohn v knjigi »Punished by Rewards« (1993) (Kaznovani z nagradami), s temeljito raziskavo dokumentira kako vedenjsko modificiranje najbolje deluje na odvisnih, nemočnih, infantilnih, zdolgočasenih in institucionaliziranih ljudeh. Tako je to za avtoritete, ki so zasvojene z nadzorovanjem drugih, to strašna spodbuda za gradnjo družbe, ki ustvarja odvisne, nemočne, infantilizirane, zdolgočasene in institucionalizirane ljudi.

Številne izmed najbolj uspešnih aplikacij vedenjskega modificiranja so vključevale laboratorijske živali, otroke ali institucionalizirane odrasle. Po mnenju teoretikov menedžmenta Richarda Hackmana in Grega Oldhama v knjigi »Work Redesign« (1980) (Preoblikovanje dela) so: »posamezniki v vsaki od teh skupin za mnoge stvari, ki jih najbolj želijo in potrebujejo, neizogibno odvisni od močnih drugih, njihovo vedenje pa je običajno mogoče precej enostavno oblikovati.«

Podobno raziskovalec Paul Thorne v reviji »International Management« (»Fitting Rewards«, 1990) (Mednarodni menedžment – Primerno nagrajevanje) poroča, da če želimo, da se ljudje obnašajo na določen način, morajo biti »dovolj v stiski, da lahko nagrade krepijo želeno vedenje«.

Prav tako je lažje pogojevati ljudi, ki ne marajo tega, kar počnejo. Po mnenju raziskovalca Mortona Deutscha (Distributive Justice, 1985) (Distributivna pravičnost) nagrade najbolj učinkujejo na tiste, ki so odtujeni od svojega dela. To pomaga razložiti, zakaj se otroci, ki imajo diagnozo motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), pri dolgočasnem šolskem delu prav tako dobro odrežejo, kot tako imenovani »normali«, če so za to plačani (glej knjigo Thomasa Armstronga »The Myth of the A.D.D. Child«, 1995 (Mit o otroku z A.D.D.)). Analogno temu Kohn ponuja raziskave, ki kažejo, da so nagrade najmanj učinkovite, ko ljudje počnejo nekaj, kar ni dolgočasno.

Po pregledu literature o škodljivih učinkih nagrajevanja, je raziskovalec Kenneth McGraw zaključil, da bodo nagrade škodljivo vplivale na delo pod dvema pogojema: »prvič, ko je naloga za posameznike dovolj zanimiva, da je ponudba spodbude odvečen vir motivacije in drugič, ko je rešitev naloge dovolj odprta, da koraki, ki vodijo k rešitvi, niso takoj očitni.«

Kohn prav tako poroča, da vsaj deset študij kaže, da nagrade najbolje delujejo pri poenostavljenih in predvidljivih nalogah. Kaj pa pri bolj zahtevnih? V raziskavah o predšolskih otrocih (ki so delali za igrače), starejših otrocih (ki so delali za ocene) in odraslih (ki so delali za denar), so se vsi izogibali zahtevnim nalogam. Večja kot je bila nagrada, lažja je bila naloga, ki so si jo izbrali; ko pa ne gre za nagrade, bodo ljudje verjetneje sprejeli izziv.

Torej, v družbi obstaja zahrbtna spodbuda za nadzorne frike – bodisi psihologe, učitelje, oglaševalce, menedžerje ali druge avtoritete, ki uporabljajo vedenjsko modificiranje. Natančneje, da lahko nadzorniki izkusijo največ nadzora in pridobijo »slo po moči«, morajo biti njihovi subjekti infantilizirani, odvisni, odtujeni in zdolgočaseni.

Anti-demokratična narava vedenjskega modificiranja

Vedenjsko modificiranje je v bistvu sredstvo za nadzor ljudi in s tem za Kohna »po svoji naravi škodljivo za demokracijo, kritično razmišljanje in prosto izmenjavo idej med enakopravnimi udeleženci«.

Za Skinnerja je vse obnašanje nadzorovano od zunaj in mi v resnici nimamo svobode in izbire. Behavioristi vidijo svobodo, izbiro in notranjo motivacijo kot iluzijo ali kot je to imenoval Skinner, kot »fantome«. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je Noam Chomsky razkril Skinnerjev neznanstveni pogled na znanost, zlasti Skinnerjev pogled, da bi bilo treba znanosti prepovedati preučevanje notranjih stanj in intrinzičnih sil.

V demokraciji so državljani svobodni, da razmišljajo sami zase in raziskujejo, motivirajo pa jih zelo resnične – ne fantomske – intrinzične sile, vključno z radovednostjo in željo po pravičnosti, skupnosti in solidarnosti.

Pri behavioristih je prav tako strašljivo, da lahko njihov zunanji nadzor uniči intrinzične sile naše človečnosti, ki so potrebne za demokratično družbo. Raziskovalec Mark Lepper je uspel zmanjšati intrinzično veselje otrok za risanje z barvnimi flomastri tako, da je vsakemu posebej podelil certifikat za barvanje z barvnimi flomastri. Tudi samo enkratna nagrada za to, kar počnemo radi, lahko za več tednov pobije naš interes.

Vedenjsko modificiranje lahko uniči tudi našo intrinzično željo po sočutju, ki je nujna za demokratično družbo. Kohn ponuja več študij, ki kažejo, da so »otroci katerih starši verjamejo v uporabo nagrad za njihovo motiviranje, manj kooperativni in radodarni (otroci) kot njihovi vrstniki.« Otroci mater, ki so se zanašale na konkretne nagrade, so bili doma manj skrbni in so manj delili z drugimi, kot drugi otroci.

Kako lahko v demokratični družbi otroci postanejo etični in skrbni odrasli? Potrebujejo izkušnje, v katerih smo do njih skrbni, moramo jih jemati resno in jih spoštovati, kar lahko potem modelirajo in vračajo tudi drugim.

Danes so poklici s področja duševnega zdravja presegli vedenjske tehnologije nadzora. Danes neposlušne otroke diagnosticirajo z motnjami pomanjkanja pozornosti, motnjo hiperaktivnosti, opozicionalno kljubovalno motnjo in pediatrično bipolarno motnjo ter jih poskušajo obvladati z močnimi sedativnimi zdravili. Medtem ko imajo velika farmacevtska podjetja od predpisovanja zdravil neposredne koristi, ima celotna korporatokracija koristi od legitimacije pogojevanja in nadzorovanja strokovnjakov s področja duševnega zdravja.

Bruce E. Levine

Vir: https://www.alternet.org/2012/10/why-are-americans-so-easy-manipulate-and-control/

Napotili:
https://en.wikipedia.org/wiki/Bruce_E._Levine
http://brucelevine.net

Siti božiča, še preden nastopi

Božič je praznik, ki ima vsebino: družino, odnose. Če smo odločeni vztrajati pri tej vsebini, smo bolj varni tudi pred decembrsko potrošniško mrzlico.

Tako daleč še nismo, da bi ustanavljali združenja “sovražim veseli december”; predvsem v anglosaksonskem svetu imajo te sorte klubi že dolgo brado. No, če malo prebrskate forume na spletu, postane jasno, da je ljudi, ki pišejo, da bi “najraje prespali december z vsemi prazniki vred in se zbudili sredi januarja”, presenetljivo veliko. Posebna zgodba so osamljeni; osamljenost zna med prazniki, ko je “zaukazano” veselje in “srečno”, še posebej silovito načeti duše, toda zakaj se čutijo “izpraznjene” tudi mnogi ljudje, ki niso sami?

Andreja Tasič, psihoterapevtka, o tem: “Prazniki, sploh družinski, so ena taka sladko-grenka zadeva. Nadvse se jih veselimo, a ko se približujejo, nas lahko z vsakim dnem, ki je bliže, grabi tesnoba, ki nas stiska v prsih, a je ne znamo poimenovati … In tako je skorajda pri večini ljudi. Pravzaprav pa bi se morali vprašati, ali se sploh še znamo veseliti ali pa smo podlegli toku, ki nas nosi k temu, da je vse težko, če ne že grozno, vse brez zveze, če ne že kar čisto prazno … Sladko-grenka zadeva, ker se prav med prazniki večkrat razvijejo konflikti med ljudmi, med katerimi ni pravih odnosov. Odnosov pa se ne da izboljševati z darili.”

Vztrajati pri vsebini

Med najpogostejšimi tožbami – tudi tistih, ki celo na sveti predvečer norijo po trgovinah – je, da je postal praznik, ki je v temeljnem sporočilu praznik medsebojnih odnosov, popolnoma potrošniški.

“In raztegnil se je praktično skozi cela dva meseca. V času moje mladosti božič še niti ni bil dela prost dan. Prihitela sem iz šole, bila je že tema in šele takrat smo začeli okraševati drevesce, pogrinjati mizo. In tudi če sta se starša kdaj skregala, tako kot se pač vsi, se je vedelo, da bo to večer, ko bomo drug z drugim prijazni, igrivi, ko se bomo šalili in čvekali. In zelo jasno se spominjam občutja ljubezni, topline, pripadnosti, hrepenenja – leto se izteka in v zraku je možnost, da se rodi nekaj novega, luč premaguje temo, dobro premaguje zlo …”

Več ali manj se vsi spominjamo teh občutij, pravi Tasičeva, verni in neverni, ker je božič praznik, ki ima vsebino: družino, odnose. Če smo odločeni vztrajati pri tej vsebini, smo lahko bolj varni tudi pred decembrsko potrošniško mrzlico.

“Ko danes javkamo čez komercializacijo praznika, pozabljamo, da smo sami aktivni del tega pojava. Brez naše čezmernosti in triumfa črednega nagona pri decembrskem nakupovanju, žuranju, prenajedanju, bi bili ponudba in seveda tudi dobiček v trgovinah v pametnih mejah. Vsak od nas ima vpliv na to, kaj bo sam naredil, kako bo živel.”

Živimo po nareku kapitalizma, kar je pri praznikih tako očitno. Potrošništvo pa ne oddaljuje ljudi samo od vsebin praznikov, oddaljuje tudi ljudi med seboj. Znanstveniki so izračunali, da v potrošniški družbi dobi vsak posameznik dnevno osem do devet tisoč informacij, ki spodbujajo nakupovanje, v prazničnih dneh se to število potroji. Ko “oddelamo” december in “ponovoletne popuste”, je pred vrati valentinovo, potem pust in velika noč. Med prvomajskimi prazniki je treba imeti “hudo dobro zgodbo” vsaj s kakšnim potovanjem, sledi dopustniška “industrija”, kmalu pa že noč čarovnic, dan spomina na mrtve in – krog se je zavrtel. Potrošniški kralj med prazniki, tisti, ki najbolj odpira denarnice, je prav božič. Raztegnjenost božičnega vzdušja na “veseli december” nam ukrade pravo občutje praznika, ker smo zasičeni z njim, še preden nastopi.

“Pri tem pa brez pomislekov ‘odkupimo’ celo tako absurdne ponudbe, kot sta denimo noč čarovnic in nakupovalni črni petek. Koliko ljudi pa je ob dnevu reformacije ‘nalimalo’ na facebook kaj o Trubarju, o prvi pisani slovenski besedi? Ne, tam je mrgolelo fotografij izrezljanih buč in čarovnic. Silno spretno nam trgovci ‘nastavljajo’ zanke, mi pa še kar padamo na trik, da nam stvari, ki so na prodaj, lahko prinesejo boljše življenje, več zadovoljstva, več sreče, in postajamo pravi nakupovalni upognjenci … Ampak stika s seboj, ki je alfa in omega odnosov in kakovostnega življenja, se ne da najti v nakupovalnem centru.”

Najbližja prijateljica depresije

Izguba stika s samim seboj je kriva, da je tudi osamljenosti, te najbližje prijateljice depresije, vse več, pravi Andreja Tasič. Ne tiste situacijske osamljenosti, pogojene z odsotnostjo ljudi okrog sebe, ko denimo odidejo otroci, ko umre zakonec, ob ločitvah …, ampak osamljenosti sredi “arene življenja”. “Vedno več ljudi ne zmore ali ne zna vzpostaviti odkritega pogovora s samim seboj o tem, kaj je zame najpomembnejše, kaj me teži, kako rešujem težave, kaj postavljam na vrh prioritet? Ne zna niti najti jezika, ki bi opisal, kaj čutim in si dovolim čutiti, kdo sem … Z vsemi plusi in minusi. Čustva so zato, da jih čutimo, ne da se jim izogibamo, četudi gre za žalost, razočaranje, jezo … Kaj mi govori telo? Mi govori, da sem v ravnovesju, umirjenosti, ali govori o vznemirjenosti? Ker nekaj drži kot pribito: Če si znotraj sebe osamljen, te nihče ne more narediti manj osamljenega. Če ne vem, kdo sem, je partner idealen krivec za vse, kar se v meni dogaja. Ko si osamljen v sebi, kar je vedno večji problem človeštva, je prepad med tem, kar čutiš, in diktatom veseljaškega in hrupnega decembra, najširši in prinaša največ tesnobe. Ker se v sebi ne počutiš ne praznično, ne srečno, okolici pa prodajaš lažni jaz, kar je naporno.”

Prepad še širi do absurda dodelana podoba božiča v medijih, pravi naša sogovornica. Naj se zdijo reklame in božični filmi še tako osladno prirejeni, počasi narahljajo podobe ljudi, ki so videti srečni in zadovoljni, ki zmeraj najdejo prave besede, podobe prijateljev, ki te ne pustijo na cedilu, domov, ki so kot iz škatlice, ljubečih partnerjev in vzornih otrok. In tako smo še malo bolj obremenjeni, še malo bolj nezadovoljni, razdraženi in negotovi in po malem zavistni – idealna tarča za trgovce, ki ne prodajajo le produktov, pač pa hkrati z njim iluzije samopotrditve, samospoštovanja, socialnega statusa, življenjske izkušnje … Ko pričakovanja niso uresničena, sledi praznina, nejevolja, a tovrstno nezadovoljstvo obeta postati ozdravljivo z novo željo, novim nakupom. In vse se ponovi.

Zunaj koncepta veselega decembra

Kaj zdaj? “Kar osmišlja življenje, so odnosi,” pravi Andreja Tasič. “Pri tem je treba imeti v mislih, da moraš imeti najprej dober odnos sam s seboj, da ga boš lahko imel tudi do partnerja, otrok, staršev, sodelavcev … Do vseh skratka, ki so v življenju zate pomembni. In te poti do sebe ne more namesto tebe prehoditi nihče drug. Najprej pa so potrebni odločitev, jasna namera in osredotočenost. Potrebna je kar dobra mera kondicije, da se začneš poslušati in graditi odnos s seboj vse do takrat, ko začutiš v sebi umirjenost in pomirjenost z vsem, kar si, tudi s tisto svojo platjo, ki ti ni všeč. Nismo popolna bitja, smo pa celostna: narejeni iz svetlobe in tudi iz teme. Samo takrat, ko izhajaš iz sebe, lahko gradiš svoj osebni razvoj, s tem pa spreminjaš vzorce svojega vedenja, izbir in razmišljanj. Hrepenimo po odnosih, a ni bolj pomembnega odnosa, kot je odnos s seboj. Ker če ne pripadam sebi, ne morem pripadati nikomur drugemu.”

Ko se lahko toplo zavlečemo v svojo notranjo umiritev, nas bo tudi kapital težko vlekel za nos. Ne, to ni poziv, da bi si prepovedali nakupe daril, le zdravo kmečko pamet je treba vklopiti in ustvariti hierarhijo vsebin prazničnih dni, pravi naša sogovornica.

“Takrat je tudi veselje lahko pristno, takrat se lahko daš in sprejemaš. In takrat se lahko tudi odločaš, kako preživeti praznike in si lahko celo sam, če si to želiš, ker ne podlegaš obrazcu, da je človek, ki je sam za praznike, zunaj koncepta veselega decembra. Poznam ljudi, ki so silvestrski večer preživeli sami ob gledanju filmov, denimo, pa so bili bolj zadovoljni in srečni kot marsikdo, ki je na facebook prilepil svoje veliko silvestrovanje na Karibih.”

Triki za večjo prodajo

Da lahko nakupe obdržimo v razumnih mejah, je dobro poznati trike trgovcev, ki vas pripravijo do tega, da zapravite več, kot ste nameravali. O tem je bilo narejenih veliko raziskav.

Najbrž ni večjega trgovskega centra, ki ne bi imel v tem času božične “pravljične dežele” za otroke. Otroci so namreč pomemben odločevalec pri nakupih in jih je torej treba privabiti. Starši se v tem času težko uprejo, ko otrok želi novo igračo, obleko, športni rekvizit …, čeprav vedo, da tega ne potrebuje. Izračunali so, da starš, ki ga spremlja otrok, porabi za 26 odstotkov več denarja, kot bi ga sicer.

V tem času v trgovinah diši po cimetu in vaniliji; to so vonji, ki spominjajo na toplino in učinkovito zmehčajo trden namen, koliko bomo zapravili. Predvsem vanilija ima velik vpliv na ženske, kažejo raziskave. Tudi božična glasba se v trgovskih centrih ne vrti kar tako, ampak zato, ker smo kupci ob zvokih melodij pripravljeni zapraviti več.

V trgovinah z živili je na dosegu rok največ tistih proizvodov, ki jih ne potrebujete. Predmete, ki prinašajo največ dobička, najdete na policah v višini oči, ravno tako tiste produkte, za katere trgovci želijo, da pritegnejo otroke, postavijo v višino njihovih oči. Najcenejši izdelki nikoli niso tam, kjer jih najlažje opazite. Najpogosteje prodajani so na koncu prodajalne, da morate mimo vseh polic. Ogromni nakupovalni vozički so takšni z namenom: tudi če ste kupili čisto dovolj, se kupljeno v njih tako izgubi, da imate občutek, kako niste skoraj nič kupili.

Pomembno vlogo pri odločanju o nakupu ima tudi svetloba, saj so primerno osvetljeni predmeti videti privlačnejši, kot dejansko so. Dokazano je, da vijolična svetloba spominja na razkošje, zato spodbuja k nakupu, modra pa vliva zaupanje v trgovce.

Božični blues

Zanikanje “veselega decembra” je psihiatrom znan pojav. Pri nas se govori o “božičnih depresivnih občutjih”, ki so nevrotično-situacijska, v tujini pa je uveljavljen izraz Christmas Blues. Ljudje primerjajo svoja čustva s tem, kar predpostavljajo, da občutijo drugi, in se pogosto počutijo kot outsiderji. Na pojav božičnega bluesa vplivata tudi strah in sram, da zaradi pomanjkanja denarja ne bodo zmogli kupiti dovolj “primernih” daril. Eden pomembnih sprožilcev teh občutij je osamljenost, še posebej pri starejših ljudeh. Tudi pri nas se v decembru poveča število klicev “v sili” na SOS telefonske številke.

V krizni situaciji se znajdejo tudi mladi pari, ki bi radi preživeli praznike v okviru svoje nove družine, na koncu pa morajo slalomirati med obojimi starimi starši. Še toliko težje je pri ločenih parih, katerih otroci imajo tri “garniture” starih staršev, in je treba uskladiti obiske. Mnogi ljudje zapadejo v depresivna občutja zaradi vremena. Človek je namreč tudi simbolno bitje, zato ga dolgotrajna vremenska sivina “zdela” tudi na čustveni ravni. Bolj ko je človek sugestibilen, slabše se bo počutil.

Predvsem pri ženskah pa je sprožilec depresivnih občutij lahko obremenjenost z nakupi daril in živil; vsekakor nosijo pri pripravah na praznično družinsko srečanje večje breme kot moški.

Glorija Lorenci

Vir: https://www.vecer.com/siti-bozica-se-preden-nastopi-6626437

Milijardni posli in kako so spremenili naš svet

Billion Dollar Deals and How They Changed Your World (Jacques Peretti, BBC, 2017)

Nova tridelna dokumentarna oddaja Jacquesa Perettija posneta za BBC, raziskuje komercialne imperative, ki stojijo za in oblikujejo dogajanje na tako vitalnih in pomembnih področjih naših življenj kot so zdravje, denar in delo.

Zdravje

V prvem delu se oddaja posveča zdravju in vse bolj obsežni medikalizaciji simptomov, ki so še nedolgo nazaj veljali za povsem normalna človeška stanja.

Kaj če narobe razumemo svet? Kaj če niso politiki in svetovni dogodki tisti, ki oblikujejo naša življenja, ampak posli? Zdravniki danes predpisujejo tablete kot bi bili bomboni. Največjo porast doživljajo antidepresivi. Kako smo postali družba tabletomanov? Šlo je za poslovni načrt, strategijo, ki je življenje spremenila v bolezen in vsakega od nas v pacienta.

V poznih sedemdesetih je Henry Gadsden, direktor velikega farmacevtskega podjetja, za poslovno revijo povedal, da je industrija v težavah. S tem ko zdravi le bolezni, omejuje svojo bazo potencialnih strank. Toda z novo definicijo bolezni, obravnavo tudi tistih, ki so zdravi in sprejemanjem zdravil na recept kot nekaj tako vsakdanjega kot žvečenje žvečilke, bi lahko zdravili sodobno življenje samo.

To so bile sanje, vizija, ki je kmalu vodila marketinško mašinerijo ene najbolj dobičkonosnih industrij na planetu. Štiri leta kasneje, so bili psihiatri zbrani na konferenci Ameriškega psihiatričnega združenja (American Psychiatric Association). Gadsden je na konferenci predstavil nov priročnik, ki je napovedal veliko spremembo v načini kako definiramo in diagnosticiramo mentalne bolezni. Knjiga je bila tretja izdaja Diagnostičnega in statističnega priročnika (DSM), ki ga izdaja ameriško psihiatrično združenje. Namen priročnika je klasificirati vse mentalne bolezni, vključno z novo identificiranimi motnjami. Mož, ki je bil izbran, da ga napiše, je bil takrat 41 letni psihiater Robert Spitzer. Njegov priročnik DSM-III je spremenil naše razumevanje mentalnih bolezni in predstavil 265 diagnostičnih kategorij, ki so spremenili teorijo in prakso mentalnega zdravja.

Toda danes tudi zdravniki sami dvomijo v naraščanje priljubljenosti diagnoz kot je recimo motnja pozornosti (ADHD). V ZDA se trenutno že vsak sedmi otrok zdravi za to motnjo z zdravili, katerih dolgoročnih učinkov še ne moremo poznati. Eden od zdravnikov ocenjuje, da je le za vsakega desetega otroka, ki ga pripeljejo k njemu na zdravljenje, pa še v tem primeru gre za selekcionirano skupino staršev, ki iščejo alternativo tabletam, ta diagnoza dejansko primerna. Tako pa imajo vsi diagnozo, ki jim bo tako ali drugače sledila do konca življenja.

Tudi povsem zdravi ljudje se v želji po izboljšanju svojih sposobnosti zatekajo k tabletam. Sodobni podjetniki, nadobudni študenti in drugi v pehanju za uspehom, danes iščejo kognitivne spodbujevalce, da bi tako (p)ostali konkurenčnejši, premagali občasno lenobo in potrebo o počitku. »Ljudje si ne želijo več zaostajati,« pravi eden od uporabnikov tako imenovanih pametnih tablet oz nootropikov.

V oddaji se dotaknejo tudi cenovnega izsiljevanja farmacevtskih družb in uporabe dragocenih zdravstvenih podatkov, ki posegajo v našo privatnost in dobrobit, v komercialne namene.

Ali vsi, ki danes prejemajo antidepresive te zares potrebujejo ali je bila letvica za njihovo diagnozo iz tega ali onega razloga postavljena prenizko? In, kot izpostavi Peretti, ali zdravila celo omogočajo revščino? Če ljudi zdraviš tako, da se ti lahko soočajo z nevzdržnimi okoliščinami, ali s tem res rešujemo življenja ali zgolj učinkovito zatiramo potrebo po spremembi?

Od sindroma ADHD (hiperaktivnosti) pri otrocih do načina, kako zdravniki diagnosticirajo depresijo pri odraslih, oddaja raziskuje posle, ki so spremenili način, kako govorimo o duševnem zdravju in kako ga zdravimo. Kakšna je resnična zapuščina teh poslov? Jacques Peretti raziskuje posle med zdravstvenimi delavci in farmacevtskimi podjetji in se sprašuje, ali so se Gadsdenove sanje o zdravljenju sodobnega življenja uresničile.

Denar

V letu 2015 se je prvič v zgodovini zgodilo, da so kreditne kartice in virtualne transakcije presegle obseg gotovinskih plačil. Toda zakaj obračamo hrbet denarju in s čim ga nadomeščamo?

V drugi epizodi serije Peretti raziskuje posle, ki so oblikovali načine kako danes razumemo denar. Od izuma Paypala v devetdesetih letih do ekonomije aplikacij na pametnih telefonih, ki je sledila deset let kasneje, ta epizoda pripoveduje zgodbo o tem, kako so tehnološki velikani povzročili revolucijo digitalnega plačevanja in oblikovali načrt, da se nekega dne za vedno znebijo fizičnega denarja. Toda ali je ta novi svet digitalne, hitre porabe res v našem interesu?

Delo

Kako smo prišli od žigosanja kartic ob prihodu na delo, do preverjanja svoje službene elektronske pošte sredi noči in opravljanja štirih služb hkrati? Kako je delo od tega, kar počnemo, postalo naša osebna identiteta?

Od ustvarjanja skupnih vrednot na delovnem mestu v osemdesetih letih, do dogovora, ki je privedel do napihovanja direktorskih plač in odsotnosti vsake varnosti na delovnem mestu, Peretti razkriva, kako so ključne odločitve v zadnjih desetletjih revolucionizirale delovna mesta in našo percepcijo samega dela. Prav tako preveri avtomatizacijo na delovnem mestu. Toda ali bo doba robotov olajšala naše delovno življenje ali nas naredila za odvečne?

V sredini sedemdesetih se je v ZDA kot odziv na vse večjo konkurenco predvsem Japonske, na osnovi dveh knjižnih uspešnic, pričela uveljavljati japonska kultura dela, a z ameriškimi vrednotami. Ta kultura dela ne pojmuje le kot delo, ampak kot nekaj več. Podjetje te ne samo zaposluje, ampak ti daje tudi vrednote.

V devetdesetih se je tej vse bolj prevladujoči kulturi dela pridružila tudi gonja po učinkovitosti in bolj učinkoviti selekciji kadrov. Delavce so razdelili v tri skupine, glede na njihovo kakovost oziroma učinkovitost, pri čemer se je predvsem po najkvalitetnejših kadrih pričelo veliko povpraševanje, kar jim je izjemno dvignilo ceno in povzročilo napihovanje tako imenovanega »balona bonusov«.

V novem tisočletju se je prekariziranju delavstva pridružila še grožnja avtomatizacije. A kot so pokazali nedavni primeri, avtomatizirana prihodnost morda ne bo takšna kot si jo predstavljamo, v kateri roboti opravljajo delo namesto nas, ampak bodo ti skupaj z računalniški algoritmi uporabljeni le za to, da nas bodo nadzorovali, ocenjevali in ohranjali v vse težjem ritmu, vse bolj težaškega dela za vse manj plačila.

Napotila:
https://www.bbc.co.uk/programmes/b096sjk2
https://www.express.co.uk/showbiz/tv-radio/865501/billion-dollar-deals-and-how-they-changed-your-world-review
https://www.theguardian.com/tv-and-radio/2017/sep/28/billion-dollar-deals-the-pact-jacques-peretti-brilliant
https://www.mladina.si/118060/bolezenski-razcvet/

McČuječnost: budizem, kot nam ga prodaja neoliberalizem

Čuječnost je velik posel, samo v ZDA je vreden več kot milijardo ameriških dolarjev in je – nekoliko paradoksalno – povezan z vse več različnimi izdelki. Ti vključujejo aplikacije, ki jih je mogoče prenesti na svoje elektronske naprave (ob zadnjem štetju, jih je na voljo okoli 1300), knjige za branje ali barvanje in različne spletne tečaje. Praksa in trening čuječnosti je zdaj del globalne industrije dobrega počutja (wellness), ki je vredna trilijone dolarjev.

Čuječnost ima svoj izvor v naukih budistične meditacije in spodbuja tiho opazovanje običajnih miselnih vzorcev in čustev. Cilj je prekiniti, kar je lahko nezdravo nagnjenje k prevelikemu samo-identificiranju in poudarjanju teh začasnih vsebin uma. Na ta način se lahko tisti, ki prakticirajo čuječnost, ustavijo v, kar se pogosto opisuje kot, bolj »prostornem« in osvobajajočem zavedanju. Osvobojeni so navidez avtomatskih teženj (kot je anksioznost glede statusa, videza, prihodnosti, produktivnosti), ki jih oglaševalci in druge institucije izkoriščajo z namenom oblikovanja našega vedenja. V svojem izvirnem budističnem okvirju, pa je čuječnost neločljivo povezana z etičnim življenjem.

Hitra rast in vključevanje v osrednjo kulturo tistega, kar je nekoč veljalo za dediščino proti-kulture 1960-ih, ki je povezana z zavračanjem materialističnih vrednot, se nam morda lahko zdi presenetljiva, vendar ni naključje, da so te prakse meditacije in čuječnosti postale tako razširjene. Neoliberalizem in s tem povezan vzpon »ekonomije pozornosti«, sta znaka našega potrošniškega in podjetnega časa. Korporacije in prevladujoče institucije uspevajo tako, da ujamejo in usmerjajo naš čas in pozornost. Za oboje se nam zdi, da ju imamo vedno manj.

Ekonomija pozornosti

Slavni francoski aktivistični filozof in psihoterapevt Félix Guattari, je pred časom ugotavljal, da nam je sodobni kapitalizem začel določati kdo mislimo, da smo. Moč korporativnih medijev, oglaševanja, video iger, Hollywooda in vzpon socialnih medijev pogojujejo, kako se predstavljamo in razmišljamo o sebi, nato pa te naše predstave o sebi sodelujejo v proizvodnji vseh drugih dobrin.

Ko smo začeli naša življenja identificirati s potrošništvom, so se zreducirala na neskončno vrsto izbir in transakcij. Hkrati pa se je naš odnos z nekoč cvetočo biotsko raznovrstnostjo – tako naravno kot kulturno – oslabel in se umaknil za različne zaslone, kjer se je ohranil le kot televizijski spektakel, da bi nas tako odrešil našega kolektivnega občutka nelagodja.

Torej imajo podjetja, ki tekmujejo, da bi poblagovila in kolonizirala našo pozornost, v tem velik vložek. Nismo več zgolj potrošniki, ki jih po naključju ujame spretno trženje. Postali smo subjekti in produkti, ki se oblikujejo v medsebojni igri algoritmov, tehnologije in na novo razvitih korporacijskih orodij, ki rudarijo na naših odnosih, okusih, razpoloženjih in intimnih preferencah. Te se nato vrnejo nazaj v sistem v popolni zanki na platformah, ki so jih razvili Facebook, Apple, Netflix in mnogi drugi, ki zdaj hitro spreminjajo našo pozornost v menjalno blago.

Toda, bolj ko se naša omejenost v tej »ekonomiji pozornosti« širi, bolj se utrjuje naša ranljivost za odvisnosti, osamljenost, depresijo in odtujenost. Bolj ko ta raz-čaran svet brez kompleksnosti, skrbi in pomena jemljemo za svojega, bolj se zdi, da se narava in drugi ljudje umikajo za vrsto različnih zaslonov.

McČuječnost

Ob vsem tem pa je čuječnost, praksa s svojimi koreninami v budizmu, postala vse bolj popularna. To se lahko zdi nenavadno, toda priljubljena, sekularna različica »čuječnosti« – ali »McČuječnosti«, kot jo tudi imenujejo – se zdi, da ponuja prilagojen, terapevtski odziv na številne značilnosti sodobnega neoliberalizma in zahteve ekonomije pozornosti.

Dejansko se na čuječnosti temelječe prakse združujejo z neoliberalno logiko »skrbi zase«. Vse bolj pregnane od skupnosti se zdi da so v skladu z nujnostjo, da vse bolj prevzamemo odgovornost za naše lastne usode. To je logika, ki je postala prevladujoča v naših javnih in zasebnih institucijah, kjer je »upravljanje samega sebe« v prizadevanju po čim večji fleksibilnosti, postala nova moda. Prilagodi se – ali odmri.

In tako se čuječnost prodaja kot odmor od hiper-potrošništva ali kot podpora našemu boju, ko se spopadamo s pritiski po povečanju produktivnosti na delovnem mestu. Uporablja se na primer v korporativnih in institucionalnih okoljih, kot oblika samodiscipline v službi izboljševanja produktivnosti. Prav tako to prakso izvajajo institucije kot pomoč pri blažitvi posledic zaostrene trenutne stiske, kot v primerih, kadar se osebje pripravlja na to, da sprejmejo novico o svoji odvečnosti.

Nazaj k budizmu?

Tako imenovane sekularne terapevtske prakse čuječnosti lahko tako delujejo na isti ravni kot neoliberalizem in »ekonomija pozornosti«. Zato je filozof Slavoj Žižek opisal budizem kot popoln dodatek za potrošniško družbo. Žižek je imel le na pol prav. Pravi problem je selektivno prisvajanje budističnih praks, ki jim je odvzet njihov etičen in filozofski vpogled. Kot rezultat se potem prakse čuječnosti prepogosto predstavljajo in poučujejo brez ustreznega prepoznanja struktur moči, ki so same pomemben vir naših stisk.

Budistično izobraževanje razlikuje med »pravo« in »napačno čuječnostjo«. Čuječnost je treba, če želi ustvariti koristne in osvobajajoče vpoglede, izvajati s pozornostjo na delovanje moči in kontekst. Ne da se je zreducirati izključno na osebne ali individualne izkušnje. Treba jo je izvajati kot pristop k etiki skrbi in skupnosti – »čuječna skupnost«. Kot nas opozarja filozofinja skrbi, María Puig de la Bellacasa, je vso znanje nanašajoče: vedenje in razmišljanje sta nepredstavljiva brez pozornosti do odnosov. To vključuje odnose moči, ki se lahko prenesejo in premikajo skozi naša telesa, misli in prostore ter vplivajo na načine, kako razmišljamo.

Brez svojih etičnih in kontekstualnih korenin, na čuječnosti utemeljene prakse, ki si jih izposojamo od Budizma in Zena, tvegajo podpirati prav tiste vire trpljenja, od katerih je Buda sebe in druge namenil osvoboditi. Toda, če čuječnost izvajamo pravilno – usklajeni in informirani s spoznanjem o močnih institucionalnih virih trpljenja – je to lahko pot do kritičnega angažmaja in odpora.

Peter Doran

Peter Doran predava pravo na Kraljevi univerzi v Belfastu.

Vir: https://theconversation.com/mcmindfulness-buddhism-as-sold-to-you-by-neoliberals-88338