Tagged: Psihologija

Zakaj je Američane tako lahko manipulirati in nadzorovati?

Na kupce, študente, delavce in volivce potrošništvo in behaviorizem gledata na isti način: kot na pasivne, pogojevane objekte.

Kako fascinantna zadeva! Popolni nadzor nad živimi organizmi! – psiholog B.F. Skinner

Korporatizacija družbe zahteva populacijo, ki sprejema nadzor avtoritet, zato je, ko so psihologi in psihiatri začeli zagotavljati tehnike, s katerimi je mogoče nadzorovali ljudi, korporatokracija strokovnjake za duševno zdravje sprejela za svoje.

V svoji najbolj prodajani knjigi »Beyond Freedom and Dignity« (1971) (Onkraj svobode in dostojanstva) je psiholog B.F. Skinner trdil, da sta svoboda in dostojanstvo iluziji, ki ovirata znanost vedenjskega modificiranja, za katero je trdil, da lahko ustvari bolje organizirano in srečnejšo družbo.

Na vrhuncu Skinnerjeve slave v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo za anti-avtoritarce, kot sta bila Noam Chomsky (»The Case Against B.F. Skinner«) (»Primer proti B.F. Skinnerju) in Lewis Mumord očitno, da je Skinnerjev pogled na svet – družba, ki ji vladajo dobronamerni nadzorovalni friki – v nasprotju z demokracijo. V Skinnerjevem romanu »Walden Two« (1948) njegov behaviorističen junak pravi: »Zgodovine ne jemljemo resno«, na kar se je Lewis Mumford odzval: »Ni čudno: če človek ne bi poznal zgodovine, bi svetu vladali Skinnerji, kot je skromno predlagal Skinner v svoji behavioristični utopiji.«

Kot študent psihologije v tistem obdobju se spominjam, da me je bilo zaradi tišine večine psihologov glede političnih posledic Skinnerja in vedenjskega modificiranja sram.

Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja sem kot internist na zaprtem oddelku državne psihiatrične bolnišnice prvič izkusil eno glavnih tehnik vedenjskega modificiranja – »ekonomijo žetonov«. Tam sem prav tako odkril, da se anti-avtoritarci po svojih najboljših močeh trudijo upreti vedenjskemu modificiranju. George je bil hudo depresiven anti-avtoritarec, ki je zavračal pogovor z osebjem, ki pa je iz nekega razloga izbral mene, da sem z njim igral biljard. Moj šef, klinični psiholog, je opazil mojo interakcijo z Georgeom in mi povedal, da mu moram dati žeton – cigareto -, da bi tako nagradil njegovo »prosocialno vedenje«. Temu sem se upiral, poskušal sem razložiti, da imam 20 let, George pa je star 50 let in da bi bilo to ponižujoče. Toda moj šef mi je subtilno zagrozil, da me bo vrgel iz oddelka. Torej sem Georgea vprašal kaj naj naredim. George, ki se je spopadel s stranskimi učinki hude medikalizacije, se je nasmehnil in rekel: »Zmagali bomo. Daj mi cigareto.« Vpričo osebja je George vzel cigareto in jo je dal v žep drugega pacienta, nato pa je zmajujoč z glavo s prezirom pogledal osebje.

Za razliko od Skinnerja, George ni bil »onstran svobode in dostojanstva«. Anti-avtoritarci, kot je bil George, ki ne jemljejo resno nagrad in kazni nadzorovalnih avtoritet, avtoritarne ideologije, kot je vedenjsko modificiranje, prikrajšujejo za popolno dominacijo.

Tehnike vedenjske modifikacije vzburjajo avtoritarce

Če ste kdaj jemali uvod v psihologijo, ste verjetno slišali za »klasično pogojevanje« Ivana Pavlova in za »instrumentalno pogojevanje« B.F. Skinnerja.

Primer Pavlovega klasičnega pogojevanja? Pes zasliši zvonec istočasno ko dobi hrano; potem ko zvonec zazvoni brez hrane, pri psu vzbudi slinjenje. Združite skromno oblečeno privlačno žensko s kakim zanič pivom in pogojujete moške, da se ob pogledu na to zanič pivo spolno slinijo in ga kupijo. Oglaševalska industrija že dlje časa uporablja klasično pogojevanje.

Skinnerjevo instrumentalno pogojevanje? Nagrade, kot denimo denar, so »pozitivne ojačitve«; če nagrade umanjkajo so to »negativne ojačitve«; in kazni, kot električni šoki, so dejansko označene kot »kazni«. Instrumentalno pogojevanje preplavlja učilnice, delovna mesta in zdravljenje duševnih bolezni.

Na Skinnerja je močno vplivala knjiga »Behaviorism« (1924) Johna B. Watsona. Watson je bil deležen nekaj slave v začetku dvajsetega stoletja, ko se je zavzemal za mehaničen, tog in neljubezniv način vzgajanja otrok. Samozavestno je trdil, da lahko vzame kateregakoli zdravega dojenčka in če ima popoln nadzor nad njegovim svetom, ga lahko vzgoji za katerikoli poklic. Ko je bil Watson v svojih zgodnjih štiridesetih, je zapustil univerzitetno življenje in začel novo kariero v oglaševanju pri agenciji J. Walter Thompson.

Biheviorizem in potrošništvo, dve ideologiji, ki sta v dvajsetem stoletju dosegli izjemno moč, sta dve polovici istega kovanca. Na kupca, študenta, delavca in volivca potrošništvo in behaviorizem gledata na enak način: kot na pasivne, pogojevane objekte.

Koga je lažje manipulirati?

Tisti, ki v korporatokraciji pridejo na oblast, so nadzorovalni friki, ki so zasvojeni z močjo nad drugimi ljudmi, zato je za takšne oblasti normalno, da se navdušujejo nad vedenjskim modificiranjem.

Alfie Kohn v knjigi »Punished by Rewards« (1993) (Kaznovani z nagradami), s temeljito raziskavo dokumentira kako vedenjsko modificiranje najbolje deluje na odvisnih, nemočnih, infantilnih, zdolgočasenih in institucionaliziranih ljudeh. Tako je to za avtoritete, ki so zasvojene z nadzorovanjem drugih, to strašna spodbuda za gradnjo družbe, ki ustvarja odvisne, nemočne, infantilizirane, zdolgočasene in institucionalizirane ljudi.

Številne izmed najbolj uspešnih aplikacij vedenjskega modificiranja so vključevale laboratorijske živali, otroke ali institucionalizirane odrasle. Po mnenju teoretikov menedžmenta Richarda Hackmana in Grega Oldhama v knjigi »Work Redesign« (1980) (Preoblikovanje dela) so: »posamezniki v vsaki od teh skupin za mnoge stvari, ki jih najbolj želijo in potrebujejo, neizogibno odvisni od močnih drugih, njihovo vedenje pa je običajno mogoče precej enostavno oblikovati.«

Podobno raziskovalec Paul Thorne v reviji »International Management« (»Fitting Rewards«, 1990) (Mednarodni menedžment – Primerno nagrajevanje) poroča, da če želimo, da se ljudje obnašajo na določen način, morajo biti »dovolj v stiski, da lahko nagrade krepijo želeno vedenje«.

Prav tako je lažje pogojevati ljudi, ki ne marajo tega, kar počnejo. Po mnenju raziskovalca Mortona Deutscha (Distributive Justice, 1985) (Distributivna pravičnost) nagrade najbolj učinkujejo na tiste, ki so odtujeni od svojega dela. To pomaga razložiti, zakaj se otroci, ki imajo diagnozo motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), pri dolgočasnem šolskem delu prav tako dobro odrežejo, kot tako imenovani »normali«, če so za to plačani (glej knjigo Thomasa Armstronga »The Myth of the A.D.D. Child«, 1995 (Mit o otroku z A.D.D.)). Analogno temu Kohn ponuja raziskave, ki kažejo, da so nagrade najmanj učinkovite, ko ljudje počnejo nekaj, kar ni dolgočasno.

Po pregledu literature o škodljivih učinkih nagrajevanja, je raziskovalec Kenneth McGraw zaključil, da bodo nagrade škodljivo vplivale na delo pod dvema pogojema: »prvič, ko je naloga za posameznike dovolj zanimiva, da je ponudba spodbude odvečen vir motivacije in drugič, ko je rešitev naloge dovolj odprta, da koraki, ki vodijo k rešitvi, niso takoj očitni.«

Kohn prav tako poroča, da vsaj deset študij kaže, da nagrade najbolje delujejo pri poenostavljenih in predvidljivih nalogah. Kaj pa pri bolj zahtevnih? V raziskavah o predšolskih otrocih (ki so delali za igrače), starejših otrocih (ki so delali za ocene) in odraslih (ki so delali za denar), so se vsi izogibali zahtevnim nalogam. Večja kot je bila nagrada, lažja je bila naloga, ki so si jo izbrali; ko pa ne gre za nagrade, bodo ljudje verjetneje sprejeli izziv.

Torej, v družbi obstaja zahrbtna spodbuda za nadzorne frike – bodisi psihologe, učitelje, oglaševalce, menedžerje ali druge avtoritete, ki uporabljajo vedenjsko modificiranje. Natančneje, da lahko nadzorniki izkusijo največ nadzora in pridobijo »slo po moči«, morajo biti njihovi subjekti infantilizirani, odvisni, odtujeni in zdolgočaseni.

Anti-demokratična narava vedenjskega modificiranja

Vedenjsko modificiranje je v bistvu sredstvo za nadzor ljudi in s tem za Kohna »po svoji naravi škodljivo za demokracijo, kritično razmišljanje in prosto izmenjavo idej med enakopravnimi udeleženci«.

Za Skinnerja je vse obnašanje nadzorovano od zunaj in mi v resnici nimamo svobode in izbire. Behavioristi vidijo svobodo, izbiro in notranjo motivacijo kot iluzijo ali kot je to imenoval Skinner, kot »fantome«. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je Noam Chomsky razkril Skinnerjev neznanstveni pogled na znanost, zlasti Skinnerjev pogled, da bi bilo treba znanosti prepovedati preučevanje notranjih stanj in intrinzičnih sil.

V demokraciji so državljani svobodni, da razmišljajo sami zase in raziskujejo, motivirajo pa jih zelo resnične – ne fantomske – intrinzične sile, vključno z radovednostjo in željo po pravičnosti, skupnosti in solidarnosti.

Pri behavioristih je prav tako strašljivo, da lahko njihov zunanji nadzor uniči intrinzične sile naše človečnosti, ki so potrebne za demokratično družbo. Raziskovalec Mark Lepper je uspel zmanjšati intrinzično veselje otrok za risanje z barvnimi flomastri tako, da je vsakemu posebej podelil certifikat za barvanje z barvnimi flomastri. Tudi samo enkratna nagrada za to, kar počnemo radi, lahko za več tednov pobije naš interes.

Vedenjsko modificiranje lahko uniči tudi našo intrinzično željo po sočutju, ki je nujna za demokratično družbo. Kohn ponuja več študij, ki kažejo, da so »otroci katerih starši verjamejo v uporabo nagrad za njihovo motiviranje, manj kooperativni in radodarni (otroci) kot njihovi vrstniki.« Otroci mater, ki so se zanašale na konkretne nagrade, so bili doma manj skrbni in so manj delili z drugimi, kot drugi otroci.

Kako lahko v demokratični družbi otroci postanejo etični in skrbni odrasli? Potrebujejo izkušnje, v katerih smo do njih skrbni, moramo jih jemati resno in jih spoštovati, kar lahko potem modelirajo in vračajo tudi drugim.

Danes so poklici s področja duševnega zdravja presegli vedenjske tehnologije nadzora. Danes neposlušne otroke diagnosticirajo z motnjami pomanjkanja pozornosti, motnjo hiperaktivnosti, opozicionalno kljubovalno motnjo in pediatrično bipolarno motnjo ter jih poskušajo obvladati z močnimi sedativnimi zdravili. Medtem ko imajo velika farmacevtska podjetja od predpisovanja zdravil neposredne koristi, ima celotna korporatokracija koristi od legitimacije pogojevanja in nadzorovanja strokovnjakov s področja duševnega zdravja.

Bruce E. Levine

Vir: https://www.alternet.org/2012/10/why-are-americans-so-easy-manipulate-and-control/

Napotili:
https://en.wikipedia.org/wiki/Bruce_E._Levine
http://brucelevine.net

Advertisements

Vaš življenjski slog je bil v naprej določen

Pravi razlog za štirideseturni delovni teden

No, pa sem ponovno v svetu dela. Našel sem si dobro plačano inženirsko službo in življenje se po devetih mesecih potovanja končno vrača v normalne okvirje.

Ker sem, ko sem potoval, živel precej drugačen življenjski slog, je ta nenaden prehod nazaj na običajni osemurni dnevni delovni ritem, razkril nekaj o njem, kar sem prej spregledal.

Od trenutka, ko so mi ponudili službo, sem z denarjem začel ravnati veliko bolj brezskrbno. Ne povsem brezumno, samo nekoliko hitreje izvlečem denarnico. Na primer, ponovno si kupujem drago kavo, čeprav niti približno ni tako dobra, kot je bila tista na Novi Zelandiji, in čeprav ne vključuje izkušnje, da bi jo lahko popil na sončni terasi. Ko sem potoval, so bili tovrstni nakupi manj impulzivni in sem v njih bolj užival.

Ne govorim o velikih, ekstravagantnih nakupih. Govorim o majhnih, priložnostnih in naključnih izdatkih za stvari, ki v resnici mojemu življenju ne dodajajo kakšne vrednosti. In še kakšna dva tedna dejansko sploh ne bom dobil plače.

Ko pogledam nazaj, lahko ugotovim, da ko sem imel dobro službo, sem to vedno počel – ko sem bil poln denarja, sem na veliko trošil. Po tem, ko sem devet mesecev živel z nahrbtnikom in brez dohodka, se tega fenomena, ko se pojavi, nekoliko bolj zavedam.

Predvidevam, da to počnem, ker menim, da sem zdaj, ko sem ponovno dobro plačan strokovnjak, ponovno pridobil določen status, kar mi očitno daje pravico do določene stopnje potratnosti. Obstaja nenavaden občutek moči, ki ga pridobiš, ko lahko brez vsakega kritičnega premisleka pustiš za seboj nekaj dvajsetakov. Če veš, da se ti bo ta denar hitro povrnil, ti ta moč denarja daje dober občutek.

Kar počnem, sploh ni tako nenavadno. Zdi se, da to počnejo tudi vsi drugi. Pravzaprav mislim, da sem se, potem, ko sem nekaj časa preživel stran od nje, samo vrnil v normalno potrošniško miselnost.

Eno od najbolj presenetljivih odkritij, na katero sem naletel med svojim potovanjem, je bilo, da sem tekom potovanja po tujih deželah (vključno z državami, ki so bile dražje od Kanade) na mesec zapravil veliko manj denarja kot v času, ki sem ga v službi preživel doma. Imel sem veliko več prostega časa, obiskal sem nekatere najlepših krajev na svetu, levo in desno sem se srečeval z novimi ljudmi, bil sem pomirjen in miroljuben ter sem se tudi drugače imel nepozabno, in nekako me je vse to stalo veliko manj, kot moj ponižni osemurni delovni življenjski slog, tukaj v enem od najcenejših mest v Kanadi.

Zdi se, da sem, ko sem potoval, za svoj denar dobil veliko več. Zakaj?

Kultura nepotrebnega

Tukaj na zahodu življenjski slog nepotrebnega trošenja poslovni interesi gojijo in negujejo namenoma. Podjetja različnih industrij imajo veliki interes, da smo ljudje nagnjena k nepremišljenemu ravnanju s svojim denarjem. Kadarkoli je to le mogoče, si prizadevajo spodbujati navade ljudi po priložnostni ali nebistveni porabi.

V dokumentarnem filmu The Corporation (2003), je psihologinja za trženje govorila o eni od metod, ki jih uporablja, da bi povečala prodajo. Njeni sodelavci so izvedli študijo o učinku otroškega »gnjavljenja« na verjetnost, da bodo starši svojemu otroku kupili igračo. Ugotovili so, da se od 20% do 40% nakupov igrač ne bi zgodilo, če otrok svojim staršem ne bi »gnjavil«. Prav tako ne bi prišlo do vsakega četrtega obiska tematskega parka. Te študije so uporabili za neposredno trženje svojih izdelkov otrokom in jih pri tem spodbujali, da za nakup svojim staršem »gnjavijo«.

Samo ta marketinška kampanja predstavlja več milijonov dolarjev, ki so bili porabljeni, ker je bilo povpraševanje ustvarjeno popolnoma umetno.

»Potrošnike lahko manipulirate, da si želijo in zato tudi kupijo vaše izdelke. To je igra.« Lucy Hughes, soavtorica »The Nag Factor« (Faktorja gnjavljenja)

To je samo majhen primer nečesa, kar se dogaja že zelo dolgo. Velika podjetja niso svojih milijonov zaslužila, ker so iskreno promovirala vrline svojih izdelkov, ustvarila so jih tako, da so ustvarila kulturo več sto milijonov ljudi, ki kupujejo veliko več, kot potrebujejo in ki poskušajo svoje nezadovoljstvo pregnati z denarjem.

Stvari kupujemo, da se razvedrimo, da tekmujemo s svojimi sosedi, da izpolnimo svoje otroške vizije o tem, kakšno bo naše odraslo življenje, da svetu kažemo svoj status in zaradi veliko drugih psiholoških razlogov, ki imajo zelo malo opraviti s tem, kako uporaben je v resnici izdelek. Koliko stvari imate v vaši kleti ali garaži, ki jih v preteklem letu sploh niste uporabili?

Resničen razlog za štirideseturni delovni teden

Ultimativno orodje korporacij, da ohranjajo tovrstno kulturo, je razvoj 40-urnega delovnega tedna, kot običajnega načina življenja. V teh delovnih pogojih morajo ljudje izgraditi svoje življenje ob večerih in ob vikendih. Ta ureditev nas dela naravno bolj nagnjene k večjemu zapravljanju za razvedrilo in udobje, ker je naš prosti čas tako omejen.

Le nekaj dni sem nazaj na delu in vendar že opažam, da hitro iz svojega življenja opuščam bolj zdrave dejavnosti kot so: hoja, telovadba, branje, meditacija in dodatno pisanje.

Ena najbolj očitnih podobnosti med temi dejavnostmi je, da stanejo malo ali nič denarja, vendar zanje potrebujemo čas.

Nenadoma imam veliko več denarja in veliko manj časa, kar pomeni, da imam veliko več skupnega s tipičnim delovnim Severnoameričanom, kot sem imel še pred nekaj meseci. Ko sem bil v tujini, ne bi dvakrat premišljeval o tem, da bi dan preživel med sprehajanjem po narodnem parku ali da bi nekaj ur prebiral knjigo na plaži. Zdaj se kaj takšnega zdi, da ne pride v poštev. Če bi počel eno ali drugo, bi mi to med vikendom vzelo večino dragocenega časa!

Zadnja stvar, ki si jo želim početi, ko pridem domov z dela je, da še telovadim. To je tudi zadnja stvar, ki si jo želim početi po večerji, ali pred spanjem, ali takoj po tem, ko se zbudim; in to je resnično tudi ves čas, ki ga med vikendom sploh imam na voljo.

To se zdi problem s preprosto rešitvijo: delajte manj, da bi lahko imeli več prostega časa. Sam sem sebi že dokazal, da lahko živim izpolnjujoč življenjski slog z manj, kot dobim zdaj. Na žalost je to v moji industriji in v večini drugih, skoraj nemogoče. Ali delaš 40-ur in več, ali ne delaš. Moje stranke in pogodbeniki so vsi trdno zasidrani v kulturi standardnega delavnega dne, zato ne bi bilo praktično, če bi jih prosil, da od me po 13. uri ne zahtevajo ničesar več, čeprav bi v kaj takega morda lahko prepričal svojega delodajalca.

Osemurni delovni dan se je razvil v 19. stoletju med industrijsko revolucijo v Veliki Britaniji, kot oddih za tovarniške delavce, ki so bili pred tem izkoriščani v 14 ali 16 urnem delovnem dnevu.

Z napredkom tehnologije in delovnih metod, so bili delavci v vseh industrijah sposobni proizvajati veliko več vrednosti v krajšem času. Mislili bi si, da bo to vodilo do krajšega delovnega dne.

Toda 8-urni delovni dan je za velika podjetja preveč donosen, ne zaradi dela, ki ga ljudje v teh osmih urah opravijo (povprečni pisarniški delavec v 8 urah opravi manj kot tri ure dejanskega dela), ampak zato, ker ta omogoča takšno nakupov željno javnost. Omejevanje prostega časa pomeni, da ljudje plačujejo veliko več za udobje, razne zadovoljitve in kakšne druge sprostitve, ki jih lahko kupijo. To jih zadržuje pri gledanju televizije in njenih oglasov. To jih zunaj dela zadržuje tudi v neambicioznosti.

Zapeljali so nas v kulturo, ki je zasnovana tako, da nas pušča utrujene, lačne razvajanja in zaradi katere smo pripravljeni plačati veliko za udobje in zabavo, in kar je najpomembneje, zaradi nje smo še vedno nezadovoljni z našimi življenji, zato si še naprej želimo stvari, ki jih nimamo. Tako veliko kupujemo, ker se nam še vedno zdi, da nekaj manjka.

Zahodne ekonomije, zlasti ta v ZDA, so bile zelo preračunljivo zgrajene na temelju zadovoljevanja, odvisnosti in nepotrebne porabe. Trošimo, da se razvedrimo, da se nagradimo, da proslavimo, da tako rešujemo probleme, da dvignemo svoj status in da ublažimo dolgčas.

Si lahko predstavljate kaj bi se zgodilo, če bi vsa Amerika nehala kupovati toliko nepotrebne krame, ki našim življenjem ne dodaja veliko trajne vrednosti?

Ekonomija bi propadla in si nikoli več ne bi opomogla.

Vsi ameriški problemi, o katerih se veliko piše, vključno z debelostjo, depresijo, onesnaženjem in korupcijo, so cena ustvarjanja in vzdrževanja trilijone dolarjev vredne ekonomije. Da bi bila ekonomija »zdrava«, mora Amerika ostati nezdrava. Zdravi, srečni ljudje nimajo občutka, da bi potrebovali veliko tega, česar še nimajo, kar pomeni, da ne kupujejo veliko ropotije, ne potrebujejo toliko zabave in zaradi tega tudi ne gledajo veliko oglasov.

Kultura osemurnega delovnega dne je najmočnejše orodje velikih podjetij, da ohranjajo ljudi v tem nenehnem stanju nezadovoljstva, v katerem je odgovor na vsako težavo, da nekaj kupimo.

Mogoče ste že slišali za Parkinsonov zakon. Pogosto se uporablja v povezavi s porabo časa: več časa kot vam je na voljo, da nekaj naredite, več časa boste za to potrebovali. Presenetljivo je, koliko lahko narediš v dvajsetih minutah, če je teh dvajset minut ves čas, ki ti je na voljo. Če pa imaš na voljo celo popoldne, bo verjetno vse skupaj trajalo veliko dlje.

Večina nas na ta način obravnava tudi denar. Več kot zaslužimo, več zapravimo. Ne gre za to, da moramo nenadoma kupiti več samo zato, ker več zaslužimo, ampak gre samo za to, da lahko, zato to tudi počnemo. Pravzaprav se nam je zelo težko izogniti povečanju življenjskega standarda (ali pa vsaj naši stopnji porabe) vsakič, ko dobimo višjo plačo.

Ne mislim, da se moramo odpovedati celotnemu grdemu sistemu, iti živeti v gozd in se pretvarjati, da smo gluhonemi, kot je pogosto sanjaril glavni junak Varuha v rži, Holden Caulfield. Vsekakor pa bi nam bilo veliko bolje, če bi dobro razumeli, kaj si veliki komercialni interesi za nas resnično želijo da smo. Že desetletja se trudijo ustvariti milijone idealnih potrošnikov, in to jim je tudi uspelo. Razen, če ste v sistemu kakšna anomalija, je bil vaš življenjski slog že v naprej določen.

Popoln potrošnik je nezadovoljen, vendar upa, nezainteresiran je za resen osebni razvoj, zelo prilagojen na televizijo, dela s polnim delovnim časom, zasluži določen spodoben znesek, v prostem času pa se vdaja užitkom in se tako nekako prebija.

Ste to vi?

Pred dvema tednoma bi dejal ne, to nisem jaz, toda če bodo vsi moji tedni podobni minulemu, potem bo to samo moja pobožna želja.

David Cain   

Vir: https://www.filmsforaction.org/news/your-lifestyle-has-already-been-designed/

Napotili:
http://zofijini.net/koticek_komercializiacija/
https://www.raptitude.com

Kako oglaševalci nadzirajo naše misli

Tehnika vdiranja v naše možgane temelji na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije

Če bi živeli pred 500 leti, bi bil naš pogled na svet povsem drugačen, posledično bi tudi naše odločitve bile povsem drugačne. Kdo oziroma kaj torej vpliva na naše odločitve? So res povsem naše? Na naše misli vpliva družbeno okolje, zlasti prepričanja, ki nam jih posredujejo tisti, ki imajo moč. Včasih so to bili monarhi, aristokrati, verski voditelji. Danes pa nam koncerni, milijarderji in mediji sporočajo, kaj naj mislimo. Ljudje smo etične in intelektualne gobe, kar pomeni, da v naše dobro in slabo podzavestno vpijamo vplive, ki nas obkrožajo, v Guardianu piše George Monbiot.

Predstava, da sami oblikujemo svoje misli, je ideja, ki bi bila pred petsto leti večini ljudi tuja. To ne pomeni, da nismo sposobni oblikovati neodvisnih misli, ampak to, da neodvisno razmišljanje od nas zahteva, da zavestno plavamo proti družbenemu toku, ki nas usmerja, ne da bi se tega večinoma zavedali. Plavanje proti toku pa zahteva (pre)veliko napora.

Tudi pri majhnih odločitvah, ki jih sprejemamo, smo ves čas tarča vplivov, nekatere vidimo, nekaterih ne. In obstaja velikanska industrija, ki hoče odločati namesto nas. Njene tehnike so vsako leto bolj izpopolnjene, saj temeljijo na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije. Ta industrija se imenuje oglaševanje. Vsak mesec izide nova knjiga z nasveti, kako je mogoče z nevromarketingom prepričati vsakogar, kadar koli in kjer koli. Čeprav so mnoge obljube v teh knjigah pretiravanje, opisujejo disciplino, ki hitro prodira v naše možgane in otežuje neodvisno razmišljanje. Vedno bolj izpopolnjeno oglaševanje je usklajeno z digitalnimi tehnologijami, z namenom ukiniti avtonomijo.

Otroški psiholog Richard Freed je marca lani pojasnil, kako pri razvoju družbenih medijev, računalniških igric in telefonov, ki povzročajo odvisnost, uporabljajo psihološke raziskave. Navedel je izjavo enega od tehnologov, da v armaturne plošče lahko vgradijo gumbe, s katerimi dosežejo, da na tisoče ljudi po svetu, ne da bi se tega zavedali, spremeni vedenje, dobi nov značaj. George Monbiot pojasnjuje, da je namen tega vdora v možgane oblikovati učinkovite platforme za oglaševanje.

Iz dokumentov, ki so prišli v javnost, je Facebook v sodelovanju z oglaševalcem  naredil raziskavo, kdaj so najstniki med uporabo tega omrežja negotovi, se počutijo ničvredni ali so v stresu. To je trenutek, da se jim pokaže ciljni oglas. Facebook seveda zavrača trditve, da “ponuja orodja za iskanje ljudi na podlagi njihovega čustvenega stanja”.

Komercialna podjetja poskušajo uporabljati vse zakonsko dovoljenje trike. Družba, ki jo zastopa vlada, jih lahko zaustavi z zakonodajo, ki je zdaj še ni. A bolj kot to Monbiota moti, da so univerze pripravljene izvajati raziskave, ki pomagajo oglaševalcem vdirati v naše možgane. Ideal razsvetljenstva, za katerega vse univerze pravijo, da je njihovo vodilo, pravi, da mora vsak razmišljati sam. Zakaj imajo potem oddelke, kjer raziskovalci iščejo nove poti za blokado možnosti za lastno razmišljanje?

Georg Monbiot to vprašanje postavlja zato, ker ga je osupnila raziskava, ki so jo naredili akademiki z javnih univerz na Nizozemskem in v ZDA. Njegov namen je povsem v nasprotju z javnim interesom, saj so raziskovali “različne poti, s katerimi se potrošniki branijo oglaševanja, in taktike, s katerimi se je mogoče boriti proti temu odporu ali se mu izogniti”. Njihova rešitev je, da je treba ljudi zasuti z dovolj oglasi, da se njihove zmogljivosti za razmišljanje izčrpajo, uničiti je treba sposobnosti za razmišljanje. To še zdaleč ni edini tak znanstveni dokument, Monbiot jih je našel cel kup.

Med njimi je recimo študija, kako dvomljivce prepričati, da verjamejo trditvam podjetja, da se obnaša družbeno odgovorno, še posebej, če so te trditve v nasprotju z njegovo dejavnostjo. Očiten primer takšnega podjetja je naftni koncern ExxonMobil, ki skuša prepričati ljudi, da skrbi za okolje, ker raziskuje možnosti za pridobivanje goriv iz alg, da bi lahko v prihodnosti zmanjšali izpuste CO2, ob tem pa vsak dan načrpa nove milijone sodov nafte. George Monbiot je upal, da bodo raziskovalci predlagali, da mora podjetje spremeniti svoje ravnanje. Namesto tega predlagajo, kako je mogoče »minimalizirati dvome deležnikov« s pametno kombinacijo fotografij in izjav.

V eni od študij raziskovalci obravnavajo oglaševanje, ki učinkuje na podlagi sindroma strahu, da bi nekaj zamudili (Fear of missing out). Ena od taktik, ki jih predlagajo raziskovalci, je spodbujanje strahu pred izgubo priložnosti med in po odločitvi za nakup. Tako ljudje postanejo bolj dovzetni za nove enake oglase.

George Monbiot priznava, da tudi sam dela na področju, ki večino prihodkov dobi prek oglasov. Ker pa je oglaševanje eden od temeljev gospodarstva, katerega cilj je neskončna rast, ga je treba postaviti pod vprašaj. Med tistimi, ki bi to morali narediti, bi morale biti prve v vrsti univerze in akademske družbe, katerih naloga je postavljati in ohranjati etične standarde. Če one ne zmorejo plavati proti toku, kdo potem lahko, svojo kolumno zaključuje Monbiot.

Darja Kocbek

Vir: https://www.mladina.si/188906/kako-oglasevalci-nadzirajo-nase-misli

Napotilo:
https://www.theguardian.com/commentisfree/2018/dec/31/advertising-academia-controlling-thoughts-universities

Siti božiča, še preden nastopi

Božič je praznik, ki ima vsebino: družino, odnose. Če smo odločeni vztrajati pri tej vsebini, smo bolj varni tudi pred decembrsko potrošniško mrzlico.

Tako daleč še nismo, da bi ustanavljali združenja “sovražim veseli december”; predvsem v anglosaksonskem svetu imajo te sorte klubi že dolgo brado. No, če malo prebrskate forume na spletu, postane jasno, da je ljudi, ki pišejo, da bi “najraje prespali december z vsemi prazniki vred in se zbudili sredi januarja”, presenetljivo veliko. Posebna zgodba so osamljeni; osamljenost zna med prazniki, ko je “zaukazano” veselje in “srečno”, še posebej silovito načeti duše, toda zakaj se čutijo “izpraznjene” tudi mnogi ljudje, ki niso sami?

Andreja Tasič, psihoterapevtka, o tem: “Prazniki, sploh družinski, so ena taka sladko-grenka zadeva. Nadvse se jih veselimo, a ko se približujejo, nas lahko z vsakim dnem, ki je bliže, grabi tesnoba, ki nas stiska v prsih, a je ne znamo poimenovati … In tako je skorajda pri večini ljudi. Pravzaprav pa bi se morali vprašati, ali se sploh še znamo veseliti ali pa smo podlegli toku, ki nas nosi k temu, da je vse težko, če ne že grozno, vse brez zveze, če ne že kar čisto prazno … Sladko-grenka zadeva, ker se prav med prazniki večkrat razvijejo konflikti med ljudmi, med katerimi ni pravih odnosov. Odnosov pa se ne da izboljševati z darili.”

Vztrajati pri vsebini

Med najpogostejšimi tožbami – tudi tistih, ki celo na sveti predvečer norijo po trgovinah – je, da je postal praznik, ki je v temeljnem sporočilu praznik medsebojnih odnosov, popolnoma potrošniški.

“In raztegnil se je praktično skozi cela dva meseca. V času moje mladosti božič še niti ni bil dela prost dan. Prihitela sem iz šole, bila je že tema in šele takrat smo začeli okraševati drevesce, pogrinjati mizo. In tudi če sta se starša kdaj skregala, tako kot se pač vsi, se je vedelo, da bo to večer, ko bomo drug z drugim prijazni, igrivi, ko se bomo šalili in čvekali. In zelo jasno se spominjam občutja ljubezni, topline, pripadnosti, hrepenenja – leto se izteka in v zraku je možnost, da se rodi nekaj novega, luč premaguje temo, dobro premaguje zlo …”

Več ali manj se vsi spominjamo teh občutij, pravi Tasičeva, verni in neverni, ker je božič praznik, ki ima vsebino: družino, odnose. Če smo odločeni vztrajati pri tej vsebini, smo lahko bolj varni tudi pred decembrsko potrošniško mrzlico.

“Ko danes javkamo čez komercializacijo praznika, pozabljamo, da smo sami aktivni del tega pojava. Brez naše čezmernosti in triumfa črednega nagona pri decembrskem nakupovanju, žuranju, prenajedanju, bi bili ponudba in seveda tudi dobiček v trgovinah v pametnih mejah. Vsak od nas ima vpliv na to, kaj bo sam naredil, kako bo živel.”

Živimo po nareku kapitalizma, kar je pri praznikih tako očitno. Potrošništvo pa ne oddaljuje ljudi samo od vsebin praznikov, oddaljuje tudi ljudi med seboj. Znanstveniki so izračunali, da v potrošniški družbi dobi vsak posameznik dnevno osem do devet tisoč informacij, ki spodbujajo nakupovanje, v prazničnih dneh se to število potroji. Ko “oddelamo” december in “ponovoletne popuste”, je pred vrati valentinovo, potem pust in velika noč. Med prvomajskimi prazniki je treba imeti “hudo dobro zgodbo” vsaj s kakšnim potovanjem, sledi dopustniška “industrija”, kmalu pa že noč čarovnic, dan spomina na mrtve in – krog se je zavrtel. Potrošniški kralj med prazniki, tisti, ki najbolj odpira denarnice, je prav božič. Raztegnjenost božičnega vzdušja na “veseli december” nam ukrade pravo občutje praznika, ker smo zasičeni z njim, še preden nastopi.

“Pri tem pa brez pomislekov ‘odkupimo’ celo tako absurdne ponudbe, kot sta denimo noč čarovnic in nakupovalni črni petek. Koliko ljudi pa je ob dnevu reformacije ‘nalimalo’ na facebook kaj o Trubarju, o prvi pisani slovenski besedi? Ne, tam je mrgolelo fotografij izrezljanih buč in čarovnic. Silno spretno nam trgovci ‘nastavljajo’ zanke, mi pa še kar padamo na trik, da nam stvari, ki so na prodaj, lahko prinesejo boljše življenje, več zadovoljstva, več sreče, in postajamo pravi nakupovalni upognjenci … Ampak stika s seboj, ki je alfa in omega odnosov in kakovostnega življenja, se ne da najti v nakupovalnem centru.”

Najbližja prijateljica depresije

Izguba stika s samim seboj je kriva, da je tudi osamljenosti, te najbližje prijateljice depresije, vse več, pravi Andreja Tasič. Ne tiste situacijske osamljenosti, pogojene z odsotnostjo ljudi okrog sebe, ko denimo odidejo otroci, ko umre zakonec, ob ločitvah …, ampak osamljenosti sredi “arene življenja”. “Vedno več ljudi ne zmore ali ne zna vzpostaviti odkritega pogovora s samim seboj o tem, kaj je zame najpomembnejše, kaj me teži, kako rešujem težave, kaj postavljam na vrh prioritet? Ne zna niti najti jezika, ki bi opisal, kaj čutim in si dovolim čutiti, kdo sem … Z vsemi plusi in minusi. Čustva so zato, da jih čutimo, ne da se jim izogibamo, četudi gre za žalost, razočaranje, jezo … Kaj mi govori telo? Mi govori, da sem v ravnovesju, umirjenosti, ali govori o vznemirjenosti? Ker nekaj drži kot pribito: Če si znotraj sebe osamljen, te nihče ne more narediti manj osamljenega. Če ne vem, kdo sem, je partner idealen krivec za vse, kar se v meni dogaja. Ko si osamljen v sebi, kar je vedno večji problem človeštva, je prepad med tem, kar čutiš, in diktatom veseljaškega in hrupnega decembra, najširši in prinaša največ tesnobe. Ker se v sebi ne počutiš ne praznično, ne srečno, okolici pa prodajaš lažni jaz, kar je naporno.”

Prepad še širi do absurda dodelana podoba božiča v medijih, pravi naša sogovornica. Naj se zdijo reklame in božični filmi še tako osladno prirejeni, počasi narahljajo podobe ljudi, ki so videti srečni in zadovoljni, ki zmeraj najdejo prave besede, podobe prijateljev, ki te ne pustijo na cedilu, domov, ki so kot iz škatlice, ljubečih partnerjev in vzornih otrok. In tako smo še malo bolj obremenjeni, še malo bolj nezadovoljni, razdraženi in negotovi in po malem zavistni – idealna tarča za trgovce, ki ne prodajajo le produktov, pač pa hkrati z njim iluzije samopotrditve, samospoštovanja, socialnega statusa, življenjske izkušnje … Ko pričakovanja niso uresničena, sledi praznina, nejevolja, a tovrstno nezadovoljstvo obeta postati ozdravljivo z novo željo, novim nakupom. In vse se ponovi.

Zunaj koncepta veselega decembra

Kaj zdaj? “Kar osmišlja življenje, so odnosi,” pravi Andreja Tasič. “Pri tem je treba imeti v mislih, da moraš imeti najprej dober odnos sam s seboj, da ga boš lahko imel tudi do partnerja, otrok, staršev, sodelavcev … Do vseh skratka, ki so v življenju zate pomembni. In te poti do sebe ne more namesto tebe prehoditi nihče drug. Najprej pa so potrebni odločitev, jasna namera in osredotočenost. Potrebna je kar dobra mera kondicije, da se začneš poslušati in graditi odnos s seboj vse do takrat, ko začutiš v sebi umirjenost in pomirjenost z vsem, kar si, tudi s tisto svojo platjo, ki ti ni všeč. Nismo popolna bitja, smo pa celostna: narejeni iz svetlobe in tudi iz teme. Samo takrat, ko izhajaš iz sebe, lahko gradiš svoj osebni razvoj, s tem pa spreminjaš vzorce svojega vedenja, izbir in razmišljanj. Hrepenimo po odnosih, a ni bolj pomembnega odnosa, kot je odnos s seboj. Ker če ne pripadam sebi, ne morem pripadati nikomur drugemu.”

Ko se lahko toplo zavlečemo v svojo notranjo umiritev, nas bo tudi kapital težko vlekel za nos. Ne, to ni poziv, da bi si prepovedali nakupe daril, le zdravo kmečko pamet je treba vklopiti in ustvariti hierarhijo vsebin prazničnih dni, pravi naša sogovornica.

“Takrat je tudi veselje lahko pristno, takrat se lahko daš in sprejemaš. In takrat se lahko tudi odločaš, kako preživeti praznike in si lahko celo sam, če si to želiš, ker ne podlegaš obrazcu, da je človek, ki je sam za praznike, zunaj koncepta veselega decembra. Poznam ljudi, ki so silvestrski večer preživeli sami ob gledanju filmov, denimo, pa so bili bolj zadovoljni in srečni kot marsikdo, ki je na facebook prilepil svoje veliko silvestrovanje na Karibih.”

Triki za večjo prodajo

Da lahko nakupe obdržimo v razumnih mejah, je dobro poznati trike trgovcev, ki vas pripravijo do tega, da zapravite več, kot ste nameravali. O tem je bilo narejenih veliko raziskav.

Najbrž ni večjega trgovskega centra, ki ne bi imel v tem času božične “pravljične dežele” za otroke. Otroci so namreč pomemben odločevalec pri nakupih in jih je torej treba privabiti. Starši se v tem času težko uprejo, ko otrok želi novo igračo, obleko, športni rekvizit …, čeprav vedo, da tega ne potrebuje. Izračunali so, da starš, ki ga spremlja otrok, porabi za 26 odstotkov več denarja, kot bi ga sicer.

V tem času v trgovinah diši po cimetu in vaniliji; to so vonji, ki spominjajo na toplino in učinkovito zmehčajo trden namen, koliko bomo zapravili. Predvsem vanilija ima velik vpliv na ženske, kažejo raziskave. Tudi božična glasba se v trgovskih centrih ne vrti kar tako, ampak zato, ker smo kupci ob zvokih melodij pripravljeni zapraviti več.

V trgovinah z živili je na dosegu rok največ tistih proizvodov, ki jih ne potrebujete. Predmete, ki prinašajo največ dobička, najdete na policah v višini oči, ravno tako tiste produkte, za katere trgovci želijo, da pritegnejo otroke, postavijo v višino njihovih oči. Najcenejši izdelki nikoli niso tam, kjer jih najlažje opazite. Najpogosteje prodajani so na koncu prodajalne, da morate mimo vseh polic. Ogromni nakupovalni vozički so takšni z namenom: tudi če ste kupili čisto dovolj, se kupljeno v njih tako izgubi, da imate občutek, kako niste skoraj nič kupili.

Pomembno vlogo pri odločanju o nakupu ima tudi svetloba, saj so primerno osvetljeni predmeti videti privlačnejši, kot dejansko so. Dokazano je, da vijolična svetloba spominja na razkošje, zato spodbuja k nakupu, modra pa vliva zaupanje v trgovce.

Božični blues

Zanikanje “veselega decembra” je psihiatrom znan pojav. Pri nas se govori o “božičnih depresivnih občutjih”, ki so nevrotično-situacijska, v tujini pa je uveljavljen izraz Christmas Blues. Ljudje primerjajo svoja čustva s tem, kar predpostavljajo, da občutijo drugi, in se pogosto počutijo kot outsiderji. Na pojav božičnega bluesa vplivata tudi strah in sram, da zaradi pomanjkanja denarja ne bodo zmogli kupiti dovolj “primernih” daril. Eden pomembnih sprožilcev teh občutij je osamljenost, še posebej pri starejših ljudeh. Tudi pri nas se v decembru poveča število klicev “v sili” na SOS telefonske številke.

V krizni situaciji se znajdejo tudi mladi pari, ki bi radi preživeli praznike v okviru svoje nove družine, na koncu pa morajo slalomirati med obojimi starimi starši. Še toliko težje je pri ločenih parih, katerih otroci imajo tri “garniture” starih staršev, in je treba uskladiti obiske. Mnogi ljudje zapadejo v depresivna občutja zaradi vremena. Človek je namreč tudi simbolno bitje, zato ga dolgotrajna vremenska sivina “zdela” tudi na čustveni ravni. Bolj ko je človek sugestibilen, slabše se bo počutil.

Predvsem pri ženskah pa je sprožilec depresivnih občutij lahko obremenjenost z nakupi daril in živil; vsekakor nosijo pri pripravah na praznično družinsko srečanje večje breme kot moški.

Glorija Lorenci

Vir: https://www.vecer.com/siti-bozica-se-preden-nastopi-6626437

Profesionalni nogomet dela iz ljudi funkcionalne idiote

Pogovor z bivšim nogometašem Ivanom Ergićem. Del pogovora je bil leta 2013 objavljen v reškem »Novom listu«, na spletnem portali »lupiga.com«, pa so objavili integralno, neokrnjeno različico pogovora.  

Ivan Ergić je bil profesionalni nogometaš, ki je med drugim igral za Basel in Bursaspor. Med leti 2006 in 2008 je bil tudi nogometni reprezentant Srbije in Črne gore. Po končani karieri se je odločil, da bo svet poskušal seznaniti z zakulisjem tega najpopularnejšega športa.

Živeli ste v Gaćelezi v bližini Šibenika. Kako je vas in vašo družino zaznamovalo, da ste se morali preseliti iz rodne vasi?

»Na žalost to ni bila selitev ampak klasično bežanje, ker je bila naša vas od samega začetka v središču vojne, potem pa tudi na sami črti razmejitve. To je nekaj, kar te zaznamuje za celo življenje in vpliva na sam tvoj obstoj in preživetje, saj si pobegnil vsega z dvema vrečkama, v katerih so bili samo albumi s slikami. Ta uničena in požgana hiša za mene pomeni uničeno otroštvo, del mene je za vedno amputiran in tega ne more nič nadomestil. Moj praded je dal življenje za osvoboditev Dalmacije, da sem lahko doživel, kako mu nekakšni »anti-fašisti« rušijo spomenik in da smo mi kot njegovi potomci  za vedno ločeni od svojih korenin, ker je težko verjeti, da bi se kdaj še lahko vrnili. Tega ne pripovedujem z grenkobo, ampak z žalostjo, ker vem, da na tem našem prostoru obstaja na tisoče podobnih zgodb.«

Kako danes doživljate prostor bivše Jugoslavije?

»To je prostor, ki ga bom v kulturnem in duhovnem smislu vedno doživljal kot svojega. To pomeni, da se ne strinjam, da nenadoma Krleža, klape, sevdalinka ali Radenska niso več moji, ker bi me to zelo osiromašilo. Drugo je, da so danes ta ozemlja okužena z nacionalizmom in nestrpnostjo, kar ostaja nekaj, kar me zelo žalosti. Na koncu se je ponovno potrdila Dvornikovićeva teza, da smo mi narodi prostora in ne časa, ki bi se zavedali zgodovine in svojega mesta v njej, čeprav je ta zgodovina vedno neusmiljena proti malim narodom. Jaz sem Srb, toda v kulturnem smislu bom vedno Jugoslovan, kot je danes lahko nekdo ob pripadnosti svojemu narodu tudi Evropejec ali kaj drugega. Te identitete so v protislovju samo za tiste, ki so zaslepljeni s sovraštvom, ker človek, ki ima več identitet, je tudi v duhu bogatejši.«

Ali verjamete, da bi ljudje na prostoru bivše Jugoslavije v bližnji prihodnosti lahko premagali travme vojne in bili dobri sosedje?

»To bo še dolgo trajalo, ker se sovraštvo prenaša na naslednje generacije. Samo vprašajte mlade kako razmišljajo. So celo bolj nazadnjaški od svojih staršev, spremenijo se v klasične barbare, ki so destruktivno nastrojeni, saj so odraščali z miti o vojnah in v militariziranem okolju. V času kronične revščine in negotovosti nacionalistično navdušenje najbolj poživlja ljudi. Sovraštvo je vedno bolj kalorično od ljubezni in odpuščanja. To vse se dogaja na prostoru, ki se ponovno pokristjanja in ki bi glede na to moral biti strpen in spravljiv. Glede na to, da se dogaja prav nasprotno, se že kot neštetokrat poprej kaže, koliko gre pri tem za iskreno vero.«

Lahko za vaše otroštvo, ki ste ga preživeli v režimu profesionalnih treningov, rečemo, da je bilo srečno?

»O tem takrat nisem razmišljal, ker je bila ljubezen do žoge tako velika, da je bilo vse ostalo lažje prenesti. Vendar, ko gledam iz distance se mi zdi, da je bilo to več kot samo nezdravo, ne glede na to, da je bil mojim staršem cilj kvečjemu ta, da »me umaknejo z ulice«. Od najmlajših selekcij se začne najhujša profesionalizacija in izpostavljen si klasičnemu drilu. Trenerji ne ustvarjajo igralcev in ne razvijajo njihove ustvarjalnosti, ampak jim gre najbolj za to, da tudi v teh kategorijah zmagujejo in pridobivajo na nekakšnem prestižu. Igralci se že tukaj učijo kaj je poraz in kaj pomeni zmaga.«

Kaj mislite o nogometnem svetu, ki za nadarjene dvanajstletnike namenja milijone dolarjev?

»Če živimo v sistemu, ki človeka vrednoti po njegovi tržni vrednosti in v katerem je na vse mogoče  nalepiti ceno ali črtno kodo, potem je to le naravna posledica te logike, ne glede na to, kako je vse skupaj bizarno. Šport v takšni družbi ne more biti etična ali vrednotna oaza. Konec koncev šport danes za to tudi obstaja in se mu daje tako velik pomen, da bi se skozi njega posredovale določene vrednote, zato je šport za družbo pedagoški. A mislite, da bi bil deležen toliko pozornosti, če ne bi bil agitprop plenilskega kapitalizma?«

Kdaj ste se zavedali, da razmišljate drugače od večine drugih nogometašev in kaj je bil povod za vaš angažma s ciljem razložiti (in popraviti?) svet, ki nas obkroža?

»Ne vem. Človek gre skozi nekakšne procese zorenja, tako da na samem začetku svoje kariere, ko sem bil še najstnik, nisem vedel kaj je življenje, svet, ljudje, pa tudi sama ta industrija nogometa. Toda od samega začetka se pri meni vleče nek intuitiven odpor, ki sem ga občutil in zaradi katerega nisem bil nikoli popolnoma prepričan, da to s čemer se ukvarjam, ustreza moji naravi. Od nekje zgodnjih dvajsetih sem se v duhu začel distancirati od vsega, a sem hkrati želel zlorabiti ta oder za prenašanje sporočil, za katere sem menil, da si zaslužijo pozornost. Mislim, da imajo otroci in njihovi starši, ki mislijo, da je nogomet nekaj najboljšega, pravico spoznati njegov pravi karakter. To je moj edini cilj, ki je verjetno skromen, a je lahko morda za koga tudi pomemben. Zato mi je najbolj všeč, ko se kdo od njih obrne name, to je zame večja nagrada od katerekoli medalje.«

Ste kdaj obžalovali, da ste postali nogometaš?

»Če ste razmišljajoč človek, so tovrstna preizpraševanja vedno prisotna. Postati nogometaš so bile moje otroške sanje, tako da sem bil to dolžan »malemu Ivanu«, ki je še vedno nekje v meni in kateremu vsakič, ko v sosedstvu zasliši zvok žoge, zaigra srce. Vendar pa v profesionalnem smislu, ko pogledate nazaj na vse te medalje, trofeje in naslove, za katere vam sugerirajo, da je to, kot bi dejali mladi v žargonu »vrh« in uresničitev nekakšnih sanj, če ste brutalno iskreni do sebe, potem vidite, kako je vse to prazno. Govorijo vam, da ste prišli v zgodovino zaradi tega ali onega naslova, nenehno se uporablja neke prispodobe in poveličevanja, v resnici pa so to povsem običajne neumnosti, saj v človeškem smislu nisi ustvaril nobene dodane vrednosti, nisi oplemenitil ne sebe, ne drugih. Za mene je porazno dejstvo, da je ura socialne delavke, zdravnice ali učiteljice v konkretnem človeškem smislu vredna več kot moja celotna kariera. To je tako preprosto in očitno, vendar je na tej prevari in laži utemeljena družba in njegove vrednostne usmeritve. Nogomet preprosto nima te človeške dimenzije, da bi lahko rekel, da sem delal nekaj smiselnega in vrednega. Sploh nisem vznevoljen, niti ne želim iz nekega romantične razloga razvrednotiti vsega, kar sem dosegel, ampak to je pač preprosta in neprijetna resnica.«

Napisali ste, da »profesionalni šport danes iz športnika dela telesno in duhovno pohabljeno osebnost«. Nam lahko pojasnite to tezo?

»Fizično si podvržen najbolj militarističnemu oblikovanju, ker se mora tvoje telo oblikovati glede na zahteve določenega športa, ne pa kot motorično zdravo in oplemeniteno telo. Morate samo priti na trening mlajših kategorij pa vam bo vse jasno od katere starosti se telo že žene do svojih meja in da je potem v takšnem režimu naravno, da se poškoduje in pohabi. Bil sem vesel, ko sem ob priliki slišal boksarja Mirka Filipovića, čeprav to vrsto športa smatram za zares groteskno in brutalno, kako je povedal, da ne bi želeli, da se njegov sin ukvarja s tem športom. Tovrstnih iskrenih priznanj potrebujemo več. Duhovno, ta biotop in okolje v profesionalnem športu iz tebe delata funkcionalnega idiota in kolikor manj razmišljaš, lažje ti bo. Zanimivo mi je, kako so te zakonitosti lastne tej nogometni mačo kulturi in kako je v tem primeru nad-kulturna, kar pomeni, da sem jo doživljal kjerkoli sem igral.«

Ali menite, da je prav in dobro, da milijoni mladih prav v nogometaših vidijo svoje idole in vzornike?

»To je katastrofalno. Ampak, kot sem rekel, to je pedagoško značilno za sam sistem, ki je utemeljen na tekmovanju in boju vseh proti vsem. To so sugestije, ki neposredno vplivajo na mlade možgane, veliko bolj kot klasične oblike pedagogike, šole, starševstva in drugih oblik vzgoje. To je posledica medijske industrije in marketinga, ki sta »težki« milijarde evrov in otrok nima nobene možnosti v tem nepravičnem boju. Vendar, če upoštevamo, da velika večina nogometašev prihaja iz revnih in marginaliziranih slojev, to pomeni, da je treba ustvariti iluzijo, da ima vsak od njih preko športa enake možnosti in da se lahko povzpne do vrha. Tako so danes športne sanje neka vrsta ameriškega sna, obe pa sta lažni, ker na enega profesionalnega športnika pride 12000 tistih, ki jim v športu ne uspe in nikogar ne briga kako končajo ti drugi, ki so za uspeh prav tako dali vse, kar so imeli. Še dandanes slišim od izobraženih ljudi, kako neprestano ponavljajo, da mora športnik paziti na svoje obnašanje, ker mora biti vzor. Bodisi so podlegli tej ideologiji športne industrije, ki se trudi športu nadeti avro nedolžnosti ali pa še vedno gojijo to staromodno, naivno podobo o športu. Ne vem kako naj si drugače razložim to promoviranje v idola nekoga, ki je v duhovnem in telesnem smislu tako omejen, nezrel, brez vsakega zavedanja o svojem mestu v vrednostnem sistemu družbe.«

Nam lahko poveste kaj o prisotnosti religije v nogometu in profesionalnem športu na splošno?

»Religija je samo del ikonografije, ki na stadionih dopolnjuje nacionalizem ali lokalpatriotizem. Cerkev je vztrajna v prizadevanjih in tradiciji, da ustvari nerazdružljivo povezavo med narodom in vero, tako da gredo to vedno eno z drugim in kot takšna je del koreografije na športnih prireditvah. Temu so podlegli tako navijači kot igralci, čeprav vse to nima nobene veze s pravo vero in je v resnici njeno rušenje in perverzija.«

Nekoč ste rekli, da poskušate združiti »teoretično kritiko z osebnimi izkušnjami v športu, da bi pokazali njegovo pravo sliko, da bi lahko videli, da tukaj ne gre za neko humano dejavnost, ampak predvsem za surovi biznis, kjer so največje žrtve navijači in igralci.« Kakšna je ta žrtev igralcev in navijačev?

»En in drugi v večini primerov izhajajo iz istih slojev družbe – nižjega srednjega in delavskega razreda – vse bolj so to prekarni, torej prikrajšani in siromašni sloji družbe. Izkoriščani so na tak način, da so danes antagonizirani in nasprotujejo eden drugemu, ker so igralci postali daleč bolj bogati, kar pomeni tudi, da so bolj odtujeni. Vsakič ko klubu ne gre kot bi moralo, se navijači pritožujejo nad razvajenimi milijonarji in svoj bes preusmerjajo na njih, med tem ko igralce na drugi strani zares zanima samo denar, brez kakšne navezanosti na klub in njegovo tradicijo. Da, lahko rečemo, da smo mi, igralci, »prodali svojo dušo hudiču«, medtem ko so navijači prodali svoj pogum in to tako, da se po liniji najmanjšega odpora jezijo na igralce, da se jim ne bi bilo treba na politiko, bančnike, tajkune, to je na tiste, ki so pravi vir njihove bede. Igralci nimajo niti promila tega kar imajo ti drugi, a se zato ves čas izpostavlja koliko zaslužijo, da bi navijači prav njih čakali po letališčih ali jih klofutali po slačilnicah, vse samo zato, da jim ne bi bilo treba pred zgradbo skupščine ali na tovarniška dvorišča. Nihče si ne upa tega povedati navijačem, še posebej pa ne igralci, ki zaslužijo neprimerno več kot oni. Politiki se jim prav tako prilizujejo, ker vedo kaj lahko ta množica naredi, če se na pravi način politizira in organizira.«

Nogometni stadioni so na našem prostoru pogosto poligon za nacionalistična izživljanja. Ste imeli kdaj priložnost na terenu biti priča nacionalističnim divjanjem in kako se človek, ki razmišlja tako kot vi, počuti v takšnem trenutku?    

»Ne vem kaj naj rečem, to me je vedno žalostilo, ne glede na to ali so to počeli nasprotniki ali »moji«. Na srečo nisem imel možnosti odigrati veliko tekem na našem prostoru, čeprav sem bil nekajkrat priča tovrstnim izpadom. To je prav tako ena od stvari, zaradi katerih sem se distanciral od tega sveta, ki je postal poligon fašizacije mladih.«

Vas jezijo »nogometni delavci«, ki s svojimi izjavami razpihujejo nacionalizem in zakaj sta nacionalizem in religija tako blizu nogometnemu svetu?

»Ne vem kdo so to nogometni delavci, večinoma gre za ozko misleče provincialce in malomeščane. Tega ne govorim v nekem arbitražnemu smislu, ker sem tudi sam bil del tega sveta in verjetno vlečem nekaj tega za seboj, ampak to danes je pripeljano do samega roba okusa in vljudnosti. Če bi me zdaj vprašali, da imenujem nekoga, ki je danes pri nas v nogometu na neki funkciji in je ostal dostojanstven in korekten, bi se moral zelo potruditi. Dolgo sem mislil, da je srbski nogomet dno dna, a ko sem videl kakšni kljuni vodijo hrvaški nogomet, sem se začel nekoliko tolažiti. Ne gre le za nacionalizem, temveč tudi za kriminal, korupcijo, oportunizem, hinavščino in to vse gre po pravilu skupaj. Tovrstne ljudi ustvarja sama industrija, o kateri govorim, ker pogosto gre za nekdanje nogometaše, ki so zdaj zasedli ugledne službe. Zaradi tega provincializma bo tej miselnosti vedno blizu nacionalizem in folklorna religioznost, ne glede na to, da gre za ljudi, ki so »videli svet« in imajo na videz nekakšno svetovljansko držo.«

Verjamete v frazo, da šport zbližuje ljudi?

»Na nekaterih mestih morda lahko, toda zagotovo ne v tem tekmovalnem, klubskem, profesionalnem športu. Takšen šport, ki je mačo, hujskaški, vedno ustvarja tudi neko določeno vrsto mentalitete, to pa še posebej velja za povojne prostore, kjer so stadioni mesta za ustvarjanje sodobnih barbarov. Vsako okolje ustvarja neke vrste človeka in afiniteto, tako da lahko opazim, da gledališke, glasbene skupine, razstave, angažirane tribune, filmi, torej kulturni delavci na splošno veliko bolj krožijo med našimi državami in uspevajo kolikor toliko, da nas ponovno zbližajo in pokrpajo tisto, kar je pretrgano.«

Vsi starejši zaljubljenci v nogometno igro se strinjajo, da »nogomet ni več to, kar je bil nekoč.« Kaj se je spremenilo?

»Čas v katerem živimo je drugačen. To je čas, v katerem je kapitalizem priveden do svojih skrajnih možnosti. To je posledica hiper-komercializacije samega športa in izgube tistega viteštva, poštene igre, kreativnosti, virtuoznosti in posameznikov, pa tudi samega odnosa, ki se je spremenil, kjer je bil igralec narodni junak, ki se veže na svoj klub in s katerim so se ljudje istovetili. Igralec je danes odtujena in nedosegljiva zvezda.«

Pravijo, da so navijači dvanajsti igralec nogometne ekipe. Kaj menite o navijaški subkulturi?

»V navijaški kulturi obstajajo stvari, ki so mi všeč – na primer odklanjanje komercializacije, kreativnost pri ustvarjanju koreografij, nekateri njeni anti-avtoritarni elementi. Na ta način postane neke vrste kontra-kulture, problem pa je, ko postane sama sebi namen in ne stremi k širšemu in bolj smiselnemu angažmaju. V družbi, v kateri si kot človek nesvoboden, izkoriščan in ponižan, še vedno slišim ljudi, ki pravijo, da je njihov klub zanje svetinja. Mislim, da bi ti moralo biti sveto tvoje dostojanstvo in dostojanstvo prihodnjih generacij ter sveta, ki jim ga zapuščamo, torej nekaj, za kar je res vredno vložiti svojo energijo in angažma. Klanjanje malikom kluba ali naroda je ponovno linija najmanjšega odpora, zamenjava s katero se beži od odgovornosti za spremembo družbe, ker je veliko lažje biti angažiran kot navijač kot človek, ki razmišlja o prihodnosti in boljšem jutri. Trajalo je skoraj dve stoletji, da se je cerkev in religija demaskirala in razkrila, samo vprašanje časa je, ko bo tudi šport kot moderna religija postal odveč, saj je danes šport veliko bolj ovira za razvoj družbe in njenih človeških potencialov, kot benigna zabava ali lokalna tradicija in identiteta.«

Se človek v svetu sodobnega nogometa počuti kot blago? Ste se kdaj počutil tako?

»Seveda ste blago in to potrošno blago s kratkim rokom trajanja. Vendar pa si za to več kot dobro plačan in zato nimaš pravice, da to tako imenuješ. Ker »moj bog«, poglej rudarje ali gradbenike, mi pa se še pritožujemo. Prav v tem je ključ tega kapitalističnega sofizma, ker smo sicer tako eni kot drugi  izkoriščani in podvrženi najtežjim pogojem dela, medtem ko nas s hierarhijami v višini plačila postavljajo nasproti drug drugemu in antagonizirajo. In vse to samo zato, da se ne bi ukvarjali s tistimi, ki imajo nasluteno količino kapitala, pravo moč in oblast, tistimi, ki nadzorujejo vse procese in dogajanja.«

Menite, da bi se pri financiranja športa moralo nekaj spremeniti, določiti zgornjo mejo vrednosti nogometnih prestopov ali kaj podobnega?

»Takšni poskusi so že bili, vendar je kaj takega težko uresničiti. To bi bilo treba izvesti na globalni ravni, ker tisti, ki to naredijo samo v svojih ligah, s tem izgubijo konkurenčnost, ker gre za enotni trg, zlasti za trg prostega pretoka »delovne sile«, to je igralcev. To je podobno kot v državi, ki je trgovinsko povezana z drugimi – ko dvigne davke ali določi visoko minimalno plačo, takoj pride do odliva kapitala v druge države. Bilo bi bolj vljudno in manj bizarno, vendar je to nemogoče, dokler obstaja politična ekonomija kapitalizma, ki ne sprejema tovrstnih regulacij in intervencij.«

Če dejstvo, da se v nogometu služi veliko denarja pustimo ob strani, menite, da imajo nogometni delavci kakšne skupne točke z usodami drugih ljudi na trgu dela?

»Ko govorimo o Hrvaški ali Srbiji, potem da. Danes so naši igralci praktično prekarni – ne izplačujejo jim plač in nagrad, niso zavarovani, ne plačujejo jim prispevkov in so kronično soočeni z morebitnim stečajem in razpustitvijo kluba. Če govorimo o velikih klubih, potem njihovi igralci nimajo skoraj nobenih stičnih točk z običajnim svetom, ker živijo v povsem ločenem svetu.«

Borili ste se z depresijo. Nam lahko poveste kaj o tem. Kaj je bil sprožilec in kaj je za človeka najpomembnejše, da lahko zmaga v takšnem boju?

»Veliko stvari se je nabralo in vleklo za menoj – od prvih dni vojne in begunstva, pogostih selitev pa vse do prve velike pogodbe, ki me je postavila pod neverjeten pritisk. Poleg tega imaš podzavestno to breme, da je od tebe odvisen kup sorodnikov in prijateljev, katerih oči so uprte v tebe in vsi  pričakujejo tvojo pomoč. Že v prvih letih ukvarjanja z nogometom sem prišel v spor s samim seboj, ker sem pogosto delal neke moralne kompromise, ki so me stali samospoštovanja. Nizko samospoštovanje pa je praktično definicija depresije.«

Pisali ste, da ne verjamete, da je bila depresija nesreča, oziroma da se v procesu premagovanja depresije zgodi »razodetje« in da lahko šele takrat vidite kako banalne so nekatere stvari, ki se imajo za relativno pomembne. S katerimi banalnostmi je zaposlen človek oziroma kaj je »razodetje«?

»To razodetje je v spoznanju, da je velika večina stvari, ki jih vrednostni sistem določa kot pomembne, v resnici trivialnih ali vsaj relativnih. Kot so na primer parametri uspeha ali dosežkov. Kje je v tem človeško, plemenito, kje je ljubezen, altruizem. Ob tem je meni ta izkušnja pomagala premagati strahopetnost, to neko malenkostno delanje vsakodnevnih bilanc, da se osvobodim teh omejitev super-ega, ki niso nič drugega kot pričakovanja drugih. Našel sem duhovno ravnovesje in tega ne mislim v nekem ezoteričnem, temveč v elementarnem človeškem smislu.«

Ste marksist. Kaj vas je spodbudilo, da se obrnete k Marxu in ali menite, da je svet kot ga zagovarja Marx mogoč?

»Nikoli nisem izrecno rekel, da sem marksist prav zato, ker je ta pojem danes večpomenski, zrelativiziran in ima v glavnem negativno konotacijo. Vendar pa dejstvo, da je Marx danes tako aktualen kot teoretik in diagnostik časa, govori samo zase. Sartre je imel prav ko je rekel, da bo marksizem ostala filozofija našega časa vse dokler v družbi obstajajo kapitalistični, izkoriščevalski odnosi. Odgovorno lahko trdim, da tisti, ki niso brali Marxa, kljub vsem njegovim pomanjkljivostim in nedoslednostim, ne morejo razumeti družbe in sveta v katerem živimo. Svet, ki si ga je Marx zamislil in pri tem mislim predvsem na svet, v katerem človek ne bo »odtujeno, prezirano, zatirano bitje«, je seveda mogoč, ker že obstajajo komune, ki so družba v malem in kjer živijo po teh humanističnih načelih. Vse liberalne ali konservativne politične filozofije so od samega začetka zasnovane na antropološki laži, da je človek po naravi egoističen in zloben. Kot da nam sama evolucija ni dokaz, da je tudi sama ta narava človeka, ki jo sprejemajo za večno, podvržena spremembam.«

V svojih besedilih pogosto opozarjate na fašizem. Kakšen je obraz novega fašizma? Kaj je novi fašizem?

»Fašizem je danes zame katerakoli vrsta nestrpnosti, šovinizma, rasizma, seksizma, homofobije, ksenofobije. Danes tudi v zahodnih državah parlamentarna desnica ne more več vsrkati vseh teh sentimentov in jih »predelati« v neke vrste zmernega meščanskega rasizma, kar pomeni, da vse bolj pogosto ta fašizem postaja ekstremen. To je danes Breivik in njemu podobni. Pri nas je ta fašizem bolj folklornega značaja, kar pa ne pomeni, da je manj nevaren in uničujoč. Vendar pa je zame bolj kot ne jasno, da vedno fašizem ni nič drugega kot kapitalizem, ki je pripeljan do svojih skrajnih meja.«

Si želite zloma kapitalizma oziroma v kakšnem svetu bi si želeli živeti?

»Seveda bi si želel, da se zgodi korenita sprememba. Kapitalizem sveta ni pripeljal le na rob ekonomske, ampak tudi na rob podnebne katastrofe. Človeka ne uničuje le na esencialnem nivoju, torej njegovega dostojanstva in človeškosti, temveč tudi na povsem eksistencialnem nivoju. Uničil je gozdove, reke, morja, zrak, živali, rastline … svoje vire, energijo, izkušnje poskušam angažirati toliko, da bi prihodnjim generacijam ostal vsaj kanček zavesti, vsaj nekaj kar bi lahko rešili in zaščitili, kakorkoli se to sliši optimistično. Mogoče se lahko zdi nenavadno ali celo hinavsko, da nekdo, ki bi se v kapitalizmu lahko počutil zelo udobno, pričakuje njegov zlom, toda to je zares v mojem srcu. Verjetno si niti sam nekje podzavestno ne želim, da bi se povsem odrekel vsega, kar mi je dal ta sistem, verjetno me duši neki malomeščanski strah pred negotovostjo, čeprav sem prijateljem dejal, da lahko pljunejo vame, če bi me kdaj videli, da bi v Dubrovniku ali pri Svetem Štefanu privezal jahto. Ponavadi pravim, da bi bil samemu sebi verjetno malo bolj simpatičen, da ko bo prišlo do dneva poravnave in razlastitve, ki bo v celoti pravična in upravičena, če bi bili vsaj malo bolj usmiljeni do mene. To bi lahko bila tudi šala, a v bistvu ni. Edino kar me zares straši je lumpenproletarizacija množic, kjer tisti, ki bodo prišli, ne bodo imeli te misijonarske, prometejske vizije in energije, temveč bodo prišli prav tisti, ki jih bomo lahko videli teči s televizorji, novimi supergami in tapiserijami.«

Poznate kakšen živi primer družbene ureditve, ki bi vam kot humanistu in marksistu bila sprejemljiva? 

»Kot sem že omenil obstajajo skupnosti, ki živijo na ta način in kjer sta solidarnost in altruizem primarni vrednoti. To pa nima nič skupnega z neprosvetljenim kolektivizmom, s katerim običajno kapitalistični libertarci poskušajo strašiti ljudi in že v samem začetku onemogočiti takšne ideje. To so skupnosti, v katerih individualizem pride do svoje polne uresničitve in ki je vedno usmerjen k drugemu človeku, brez katerega je življenje nesmiselno in trdo. Socialistični utopisti so že pred Marxom napovedovali takšne ureditve in družbe, torej ni to nič tujega človekovi naravi in duhu. Če takšen odnos že obstaja v teh skupnostih, zakaj potem ne more obstajati tudi v globalni družbi?«

Vir: https://www.lupiga.com/vijesti/ivan-ergic-profesionalni-nogomet-od-ljudi-pravi-funkcionalne-idiote

Napotila:
http://activezenica.com/ivan-ergic-profesionalni-sport-i-nacionalizam/
http://www.mreza-mira.net/vijesti/razno/ivan-ergic-sport-je-ideologija-u-cistom-obliku/
http://zofijini.net/etika-v-sportu/
http://zofijini.net/deset-razlogov-za-nasprotovanje-vsem-olimpijskim-igram/
http://zofijini.net/koticek_sport/
http://zofijini.net/modrost_sport/
http://zofijini.net/koticek_vecji/