Tagged: Psihologija

Pošteni supermarket: kaj je res v naši hrani?

»The Honest Supermarket: What’s Really in Our Food?« (BBC, 2019)

Od vsakega evra, ki ga porabimo za nakupovanje hrane, gre kar tri četrtine v supermarkete, kar jim daje velik vpliv na to, kar jemo. Toda ali lahko supermarketom zaupamo, da nam povedo resnico o tem kar kupujemo in kako je bilo to proizvedeno? Ali pa ima njihov dobiček pri tem prednost?

V poskusu odkrivanja skritih resnic o naši vsakdanji hrani, je BBC za namen znanstvene serije »Horizon«, vzpostavil prvi resnično »pošteni supermarket«. Na podlagi najnovejših znanstvenih raziskav in v sodelovanju z vodilnimi strokovnjaki s področja prehrane iz vse Velike Britanije, je ekipa postavila supermarket, v katerem so izdelki označeni z resnično zgodbo o tem, kako so bili proizvedeni in kakšen je njihov dejanski učinek na nas in okolje.

Oddaja, ki jo povezujeta dr. Hannah Fry in dietetičarka Priya Tew, predstavlja vpogled v to, kaj se resnično dogaja s hrano, ki jo jemo. Nikoli več ne boste hrane na policah supermarketov videli na enak način.

Kakšna so torej dejstva za zgodbami, ki nam jih v zvezi s hrano pripoveduje oglaševanje?

Voda v plastenkah je tako preprost izdelek, da se zdi, da ne more skriti ničesar. Čeprav lahko voda v plastenkah stane tudi do petstokrat več kot voda iz pipe, ki nam je na voljo praktično brezplačno, je vsako leto kupimo vedno več. Gre za veliko industrijo, ki se zanaša na obljubo čistosti. Tudi večina potrošnikov verjame, da je voda v plastenkah boljša, čistejša in bolj zdrava kot voda iz pipe. Kaj v resnici kupujemo, ko gre za vodo iz plastenke in kaj pomenijo napisi na etiketah? Če etiketa pravi, da gre za »naravno mineralno vodo«, to pomeni, da se jo črpa iz konkretnega podzemnega vira. Minerali, ki jih vsebuje, morajo biti na etiketi ustrezno navedeni. Če namesto tega etiketa pravi, da gre za »vodo iz vrelca«, tudi to pomeni, da se jo črpa iz konkretnega podzemnega vira, vendar se lahko količina mineralov skozi čas spreminja in je proizvajalcem ni treba navesti na etiketi. Vse ostalo, oznake kot je recimo »gorska voda«, »namizna voda« in drugo, pomenijo, da lahko voda prihaja iz kateregakoli vira, vključno s pipe. Če primerjamo vodo iz plastenke z vodo iz pipe, lahko ugotovimo, da ima voda v plastenkah povišano vrednost bakterij. Voda iz pipe jih ima manj, ker se ji za varnost dodaja klor. Zato vode iz plastenke ne smemo puščati dolgo odprte, ker je velika verjetnost kontaminacije. Toda voda iz plastenke ima še eno precej zaskrbljujočo lastnost – večjo koncentracijo delcev mikro-plastike. Raziskave kažejo, da več kot 90% plastenk vode vsebuje delce mikro-plastike. Zaradi vseprisotnosti plastike se sicer v manjših količinah, mikro-plastiaka vse pogosteje pojavlja tudi v vodi iz pipe. Čeprav so za ugotavljanje škodljivosti teh delcev v vodi potrebne dodatne raziskave, pa je negotovost dovolj za zaskrbljenost. Najlažje se temu izognemo tako, da čim redkeje pijemo vodo iz plastenk.

Glede na denar, ki se obrača v prehrambni industrije, nas ne more presenetiti, da je boj za dobičke neusmiljen in pogosto na račun potrošnikov. Pravila poštenosti se pogosto ukrivljajo vse do točke preloma. Znamke se vse pogosteje zatekajo k rabi privlačnih, a v osnovi praznih trditev, kot je recimo »naravno«. Danes je vse »naravno«. Analize kažejo, da več kot 20% pakirane hrane vsebuje oznako »naravno«. Večina od te je visoko procesirana in nima z naravnim skoraj ničesar skupnega. Čeprav je označevanje regulirano, pa obstajajo zakonska siva polja. Tako recimo noben zakonski akt ne opredeljuje kaj je »naravno«, »dobro« itd. Obstajajo pa besede, ki so strožje regulirane in znanstveno definirane, kot recimo »nizka vsebnost maščob«, kar pomeni, da mora izdelek vsebovati manj kot 3% maščob. A niso samo besede tiste, ki nas lahko prevarajo. Embalaža se kiti s čudovitimi podobami domnevne vsebine, a ko pogledamo sestavine, lahko pogosto ugotovimo, da tega, kar nam embalaža kaže izdelek sploh ne vsebuje, če pa že, je običajno v zanemarljivih količinah. Uporabljajo se takšni ali drugačni nadomestki, ki simulirajo okus, izgled, barvo, obstojnost. Sploh, če so ti nadomestki bolj poceni kot izvirni izdelek. Tak primer je recimo sir v lističih, ki le redko vsebuje kaj veliko sira. Nadomeščajo ga rastlinska olja in razni drugi dodatki.

Obstajajo pa deli trgovine z živili, za katere se nam zdi, da jim lahko bolj zaupamo. Takšni so recimo oddelki, ki se kitijo z besedo »sveže«. Na ta način nam sugerirajo, da gre za hrano, ki jo dobimo neposredno s kmetij, morja ali rek.

Z oznako »sveže iz ladje« in podobno se pogosto označuje tudi ribe. A kaj »sveže« v tem primeru pravzaprav sploh pomeni? Večina potrošnikov »sveže« opredeljuje kot nekaj, kar ni staro več kot dan ali dva do največ tedna dni. Izkaže se, da se kot »sveže« lahko označuje ribe, ki so stare tudi do dvajset dni. Sprejemljivo je skoraj vse, da le potrošnik po zaužitju zaradi tega ne zboli. Pri ribah je tako zaradi dolgih transportnih pot in občutljivosti vsebine potrebna dobra shramba, kar pomeni, da so najboljše ribe zamrznjene in to čeprav skoraj tretjina potrošnikov meni, da je zamrznjena hrana slabše kakovosti od t.i. »sveže«.

Supermarketi niso samo spremenili tega kako in kaj nakupujemo, spremenili so tudi način proizvajanja hrane. Tako se v hrani pojavljajo nekatere snovi, ki se jim praktično ne moremo več izogniti, kot so recimo pesticidi. Bi nas moralo to skrbeti? V javnosti je debata o tem vprašanju zelo živa in poteka med skupinami, ki se zavzemajo za pravice potrošnikov in skupinami, ki zagovarjajo interese prehrambne industrije. Dejstva pa so naslednja. Več kot 40% sadja in zelenjave vsebuje pesticide, ko pa govorimo o hrani na splošno, je ta številka med 60 in 70% vseh živil. Uporaba pesticidov zadnja leta narašča. V 1990 je bil povprečen krompir škropljen okoli 12 krat, danes je ta številka pri 32 krat. Sicer seveda tudi na tem področju obstajajo regulacije, a so te določene za posamezne kemikalije, le redko pa smo pozorni na to, kako se te kemikalije obnašajo, ko jih je več skupaj, ko delujejo kot t.i. kemični koktajl. V limonah je več kot 90% verjetnost, da boste našli več kot en pesticid. V jagodah je ta verjetnost 84%, podobno je z grozdjem, v jabolkih je ta verjetnost pri 64% itd. Je torej odgovor organska hrana? Trenutno v kmetijstvu uporabljamo med 450 in 500 različnih pesticidov, pri čemer jih pri pridelavi organske hrane lahko uporabljajo le 28. Organska hrana torej lahko reši del problema, težava pa je, da je ta hrana precej draga, tako da moramo glede tega razmišljati bolj strateško. Po drugi strani strokovnjaki prehrambne industrije trdijo, da niso problem sami toksini, ampak njihove količine. Vse je lahko strupeno, če so količine prevelike, v pravih merah pa se nam ni treba bati ničesar. Vendar pa raziskave kažejo, da posebej kemični koktajli, mešanice različnih pesticidov v naši hrani, lahko povzročajo kar nekaj nezaželenih učinkov. Medtem ko posamezen pesticid sam zase nima velikega negativnega učinka, pa je lahko v interakciji z drugimi pri živih bitjih veliko bolj škodljiv. Regulacije na tem področju po mnenju znanstvenikov zaostajajo za znanostjo. Ob tem je potrebno poudariti, da prednosti prehranjevanja z zelenjavo in sadjem daleč presegajo nevarnosti, a je previdnost kljub temu na mestu.

Vidimo kako lahko gre naša odvisnost od supermarketov na račun kakovosti hrane in celo našega zdravja, kaj pa cena, ki jo zanjo plačuje naš planet? Hrana, ki jo pridelujemo in zaužijemo je odgovorna za približno tretjino našega ogljičnega odtisa, a odtis se od hrane do hrane razlikuje. Običajno se potrošniki ne ubadajo kaj preveč s tem vprašanjem in sami tudi nimajo preveč dobre predstave o tem, katera hrana je bolj ekološka. Tako običajno menimo, da če je nekaj lokalne pridelave, je zaradi tega odtis manjši. To pa ni vedno primer. Na primer banane, čeprav res prihajajo od daleč, je to sadje z nizkim odtisom pri pridelavi in se običajno transportira z ladjo, ki je v primerjavi z letalom okoli 100 krat bolj učinkovit način transporta. Podobno to velja za vso drugo trdno sadje kot je ananas, jabolka in vse ostalo, kar je dovolj dolgoživo, da lahko gre na ladjo in tako ni zelo pomembno od kje prihaja. Podobno velja tudi za pijačo, kot je vino. Po drugi strani občutljivejše sadje in zelenjava, ki ga v lokalnem okolju izven sezone ne moremo proizvajati, potrebuje daljše in bolj intenzivne transportne poti in s tem ustvarja tudi večji odtis. Jagode, ki prihajajo iz Belgije proizvedejo 2880g CO2, kar je ekvivalent približno 16 kilometrom vožnje s povprečnim avtom. Banane, ki prihajajo iz Južne Amerike, po drugi strani proizvedejo 360g CO2, kar je ekvivalent približno 2 kilometroma vožnje s povprečnim avtom. Največji odtis, ne glede na izvor, ima hrana živalskega izvora. Vse živali so zaradi procesa reje relativno neučinkovit način pridelave hrane. Zanimiv je primer kruha, ki ima načeloma precej majhen odtis, a je med živili izdelek, ki ga gospodinjstva zavežejo največ. Nasveti, ki se jih glede odtisa lahko držimo so, da se čim bolj izogibamo mesu in mlečnim izdelkom, pojemo, kar kupimo, da skratka čim manj zavržemo, in kot tretje, jemo čim več sadja in zelenjave, ki je ali sezonsko in lokalno ali dovolj dolgoživo, da ga je mogoče transportirati z ladjo. Ogljičnega odtisa trenutno ne moremo najti na etiketah naših izdelkov, toda ali bi ta podatek spremenili naše nakupovalne navade?

Supermarketi nam ponujajo hrano, ki je vse cenejša, traja dlje in je vse bolj priročna. Raziskave kažejo, da je že več kot polovica hrane, ki jo lahko kupimo v trgovinah t.i. ultra procesirane. Kakšne posledice ima to za našo prehrano? Katere so skrite sestavine te ultra procesirane hrane? Na etiketah tovrstne hrane tako najdemo vse daljše sezname snovi, ki imajo zelo zapletena in dolga imena. Običajno gre za prezervative, ki dajejo hrani trajnost, potem snovi, ki dajo izdelkom lepšo in bolj trajno barvo, bolj svetlikajoč izgled, razne umetne okuse itd. Kako drugačna je ultra procesirana hrana od te, ki jo pripravimo sami doma, pokaže primer ultra procesirane pizze. Doma zanjo potrebujemo največ pet ali šest sestavin, procesirana različica pa uporablja kar približno 25 različnih sestavin. Nekatere so zavoljo ugodnejše cene ceneni nadomestki, druge sestavine so lahko celo tako strupene, da so v večjih količinah rakotvorne. A niso samo aditivi razlog za skrb, tovrstna hrana je tudi zelo kalorična, v njej je veliko preveč sladkorjev, soli, praktično pa ne vsebuje vitaminov in mineralov. Gre zgolj za visoko koncentrirane prazne kalorije. Globalna raziskava je nedavno ugotovila, da je okoli 70% procesirane hrane prehransko revna in vendar se poraba tovrstne hrane povečuje. Upravičeno bi torej bilo, če bi tovrstna hrana nosila rahlo ironično etiketo, ki pravi, da ultra procesirana hrana sicer podaljšuje svoje življenje, a na račun vašega.

Supermarketi so nedvomno pocenili našo hrano. V zadnjih šestdesetih letih se je procent prihodkov, ki ga zapravimo za hrano, prepolovil. A poceni hrana lahko ima visoko ceno za okolje. Eden takšnih izdelkov, ki se zaradi svoje cene in široke uporabnosti na škodo okolja uporablja vse več, je palmovo olje. Najdemo ga v praktično vseh izdelkih. Po raziskavah je prisotno že v približni polovici vseh izdelkov, ki jih najdemo v trgovinah. Zanje pa predvsem v Maleziji in Indoneziji plačuje deževni pragozd in biotska raznovrstnost, saj se z namenom pridelave palmovega olja, v palmove plantaže spreminja velike površine deževnega gozda. Nedavno je ena od angleških trgovskih verig podala obljubo, da bo iz svojih izdelkov odstranila palmovo olje. A to danes ni tako preprosto. Tako razširjenost rabe kot cena palmovega olja, vsako alternativo hitro podraži do te mere, da ni več konkurenčna. Palmovo olje je konkretni trgovini uspelo odstraniti iz kakšnih 100 izdelkov, za ostale jim obljube ni uspelo držati, zato so iz teh izdelkov enostavno odstranili svojo znamko. Alternativa, ki tako ostane potrošnikom je, da na izdelkih poiščemo oznako za okolju bolj prijazno in trajnostno pridelano palmovo olje.

Naše zdravje je velika industrija. Neka raziskava je pokazala, da smo v večini pripravljeni plačati več za hrano, če smo prepričani, da je za nas zdrava. To za prodajalce predstavlja veliko marketinško priložnost. Tako lahko celo demonizirano hrano kot je recimo sladkor, spremenijo v hrano, ki je zdrava za nas. Za sladkor obstaja 61 različnih poimenovanj. Ta pojmovna raznovrstnost je za oglaševalce velika priložnost. Alternative sladkorju so tako postale zelo dobičkonosno področje: kokosov sladkor, rižev sladkor, rjavi sladkor, med, javorjev sirup, agave itd. Vse to so dražje alternative, toda so dejansko tudi kaj bolj zdrave od navadnega sladkorja? »Naravnost« teh izdelkov nas prepričuje, da so bolj zdravi, a je vsak pretiran vnos sladkorja v naše telo škodljiv za zdravje, ne glede na izvor. Res je, da so nekatere alternative nekoliko manj škodljive kot navaden sladkor, a prav neškodljivega ni, oz. se priporoča, da v vsakem primeru omejimo porabo sladkorja. Oglaševanje na tem področju je tako precej zavajajoče – čeprav se skriva pod drugim imenom in za oznakami kot je »naravno«, je na koncu to še vedno samo sladkor.

Označevanje in embalaža lahko pri nakupovanju hrane popačita resnico in zameglita našo presojo, a to še zdaleč ni edina strategija trgovin, da jim prepustimo čim več denarja. V trgovino verjetno običajno greste z zelo trdno idejo kaj želite kupiti, mogoče v ta namen uporabljate celo kak seznam, iz nje pa se kot po pravilu vračate z veliko stvarmi, ki jih prvotno niste imeli namena kupiti. Trgovine uporabljajo številne psihološke trike, da vplivajo na naše nakupovalne navade. V supermarketih smo deležni prave poplave čutnih stimulacij. Od vpliva različnih vonjav, do tega kako embalaža vpliva na naše odločitve za nakup. Supermarketi želijo vplivati na našo nakupovalno odločitev od trenutka ko vstopimo skozi vrata, tako že sama arhitektura prostora ni naključje. Običajno nas na vhodu v trgovino pričaka oddelke s sadjem in zelenjavo. Če v košaro najprej damo hrano, ki jo dojemamo kot zdravo, si s tem kupimo kredit, da si v nadaljevanju kupimo tudi kaj, česar nimamo za tako zdravo. Skoraj nemogoče je nakupovati samo osnovne sestavine kot so kruh, mleko, čaj ali kava, ker so te običajno na policah na sredi ali na drugem koncu trgovine, tako da moramo do njih med policami ali skozi celotno trgovino, mimo polic z drugimi, zelo privlačno oblikovanimi in oglaševanimi izdelki in tako bolj verjetno pograbimo še kaj, česar prvotno nismo nameravali kupiti. Celo naš čut za dotik je mogoče pretentati. Potrošniki to, kar je težje, smatramo za boljše. Tako pogosto tehtamo steklenice z vinom in primerjamo katera je težja. Skoraj praviloma se odločimo za težjo. Zato v zadnjem času opažamo vse težje steklenice z vinom. In ne samo, da se nam težje steklenice zdijo boljše, zanje smo pripravljeni tudi plačati več. Ti vplivi seveda ciljajo naše podzavestne mentalne procese, ki nagovarjajo naše želje, tako da se jih sami ne zavedamo. Obstaja zanimiva povezava med zvoki, ki jih slišimo v trgovini in tem, kaj kupujemo. Nedavna študija je razkrila primer, v katerem so v trgovini eno uro v ozadju predvajali francosko glasbo, drugo uro pa značilno nemško glasbo. Ko so igrali francosko glasbo, se je povečala prodaja francoskih vin, ko so vrteli nemško, pa nemških. Ko so potrošnike potem vprašali ali je bila glasba tista, ki jih je prepričala v nakup, je večina začudeno vprašala: »kakšna glasba?«. Torej ima že glasba, ki jo poslušamo v trgovini nezaveden učinek na naš nakup.

Veliko znanosti gre v oblikovanje trgovin in naše izkušnje nakupovanja v njih. Vsa naša čutila so tarče subtilnih vplivov, da bi vplivali na naše odločitve in zapravili čim več. Če bi bila ta izkušnja bolj poštena, bi bila tudi naša nakupovalna izkušnja bistveno drugačna. Zaradi tega bi bila tudi naša življenja boljša in nedvomno bi bili zaradi tega tudi bolj zdravi. Dokler se to na spremeni na sistemski ravni, je samo od nas odvisno, da pazimo kakšno hrano kupujemo in jemo.

Več o oddaji:
https://www.bbc.co.uk/programmes/m0006p3j

Advertisements

Pot v totalitarizem je tlakovana z všečki

Pred več kot desetimi leti so v modni svetovalnici britanskega dnevnika The Guardian odgovarjali na vprašanje, kako se obleči za Facebook. »Končno sem se pridružila Facebooku,« je poveda­la bralka Lauren. »A sem se znašla v hudi modni zadregi. Kako naj se oblečem za svojo profilno fotografijo? Naj sledim svojemu odštekanemu modnemu slogu ali mi priporočate kaj bolj umir­jenega?«

Odgovora se ne spomnim več, toda nekaj mesecev pozneje sem na srečanju novomedijskih podjetnikov izvedel, da sta lon­donska študenta – ameriški novinarski fotograf in modna obli­kovalka – prav v Laurenini zadregi zaslutila rešitev svojih težav. Padec vrednosti ameriškega dolarja jima je v preteklih nekaj mesecih zelo oklestil študentska kredita, ki sta zaradi visokih lon­donskih cen skopnela že pred koncem prvega semestra. Vedela sta, da si bosta morala do pomladi poiskati delo, če bosta hotela ostati v Evropi. Kaj pa, ko bi združila znanje in upala, da je na spletu še dovolj podobnih modnih zadreg?

Uredila sta si manjši fotografski studio. Študijski kolega je postavil spletno stran, na voljo sta imela tudi skladišče z obleka­mi preteklih študentskih modnih revij. Storitev je bila preprosta: fotografiramo za družabna omrežja. Potrebujete resno, zabavno, elegantno ali ekstravagantno fotografijo? Se ne znate odločiti in vam mi izberemo pravo podobo? Čez nekaj mesecev nista več razmišljala o kreditu, toda študija tisto leto nista končala, saj sta imela preveč dela s fotografiranjem in modnim svetovanjem. Sprva sta se specializirala za Facebook, nato sta v ponudbo doda­la še druga družabna omrežja: za iskalce službe, zmenkarske plat­forme in osebne predstavitve.

Pri delu sta se morala najprej prilagoditi precej drugačni fotografski psihologiji. Tradicionalni portretni fotograf je moral pravilno ugotoviti, s kakšno podobno bo zadovoljen naročnik – na kateri fotografiji si bo najbolj všeč. Pri tem si je lahko pomagal s pogovorom in skupnim pregledovanjem preskusnih fotografij, ki so razkrile pričakovanja portretirane osebe. Ta niso bila odvi­sna samo od okusa, temveč tudi od spola, starosti, družbenega položaja, poklica in vloge, ki jo je uprizarjal posameznik. Foto­grafija je morala utrjevati to vlogo in dober portretni fotograf jo je znal uprizoriti.

»Fotografiranje za Facebook« je bilo drugačno. Sprva se je zdelo, da je družabno omrežje predvsem spletna preslikava ana­lognega predhodnika – šolskega zbornika s fotografijami in opisi, ki so ga ob koncu letnika prejeli sošolci in sošolke. Takšne so bile tudi profilne fotografije na Facebooku. Uporabniki so objavlja­li, kar so pač imeli: podobe iz družinskih albumov, portrete iz osebnih dokumentov, izrezke iz skupinskih fotografij, simbolne podobe in ilustracije ali, če so imeli srečo, nekoliko boljše posnet­ke, ki jih je posnel kolega s »pravim« fotoaparatom. Toda digital­ni zborniki so ponujali možnost, ki je zelo hitro postala najpo­membnejše merilo za novi družbeni status: števec elektronskih prijateljev in možnost všečkanja objav.

Uredniki lastnega tabloida

V knjigi Zasvojeni (Hooked, 2014) je ameriški publicist in poz­navalec internetne industrije Nir Eyal pojasnil, da so se snovalci družabnih omrežij zgledovali po igrah na srečo. Igralni avtomati in druge igre na srečo morajo igralcu ponuditi ravno pravo raz­merje med nagradami, naključjem, ugodjem in frustracijo, da težko prekinejo igro. Igralnice imajo za takšno pogojevanje eko­nomski interes, saj jim vsaka dodatna minuta za igralnim avto­matom ali mizo povečuje dohodek. Podobno načelo upoštevajo računalniške igre in elektronska družabna omrežja, ki uporabni­ško pozornost (»angažiranost«) preprodajajo oglaševalcem. Poi­skati morajo načine, s katerimi bodo »igralce« čim dlje obdržali pred elektronskimi zasloni in jih prepričali, da se vedno znova vrnejo.

S preskušanjem uporabniškega vedenja so ugotovili, da jav­no viden števec prijateljev (že poimenovanje vseh elektronskih stikov za »prijatelje« ni naključno) spodbuja pridobivanje novih prijateljev. To pomeni tako hitrejše in manj premišljeno dodaja­nje novih stikov – oseb, ki jih niti zares ne poznamo – kot tudi vedenje, zaradi katerega nas v svoje sezname dodajajo drugi. Pri tem ima zelo pomembno vlogo všečkanje, saj z všečkanjem tujih objav povečujemo verjetnost, da bomo sprejeti v njihovo omrež­je, in hkrati možnost, da bomo tudi sami uživali v nagradi, ki jo prinese tuja pozornost. Če bi se pred dvajsetimi leti vsakih nekaj minut oglasili na pošti in vprašali, ali nas čaka kaka nova poši­ljka, bi nas imeli za nore, ugotavlja Eyal. Če vsakih nekaj minut preverimo dogajanje na družabnih aplikacijah, je to postala nova normalnost, ki pa ni brez posledic.

Londonska študenta sta kmalu ugotovila, da za njune naroč­nike ni pomembno predvsem lastno zadovoljstvo s fotografijami, temveč odzivi, ki jih je objava sprožila na družabnem omrežju. Je prejela dovolj pohvalnih komentarjev in všečkov? Je pritegni­la nove prijatelje? Jo je pohvalil ali pograjal kak vplivnik – ose­ba z višjim statusom in razvejenim družabnim omrežjem? Zato sta se problema lotila podatkovno. Sledila sta spletnim objavam fotografij, ki sta jih posnela, in za vsako izračunala »uspešnostni indeks«. Na vseh družabnih omrežjih in fotografskih knjižnicah sta iskala in analizirala najbolj deljene, komentirane in priljublje­ne fotografije, da bi morda našla pravi recept za idealno družabno fotografijo.

Ugotovila sta, da imajo najbolj komentirane fotografije neka­tere podobne sestavine. Mogoče jih je razvrstiti v nekaj značil­nih zvrsti, od »zabavnih« (posnetih v šibki svetlobi in pogosto od zgoraj) in »zasanjanih« (prevladujejo mehkejše barve in svetli toni) do »avanturističnih« (šport in potovanja) in »romantičnih« (v paru). Pozitivna čustva (nasmejani obrazi) so veliko privlač­nejša od nevtralnih podob, ekstrovertiran videz ima prednost pred umirjenim. A sta trčila ob podobno oviro kot razvijalci algoritmov za iskanje glasbenih uspešnic. Algoritmi znajo zelo dobro pokazati, zakaj je bila priljubljena skladba priljubljena, saj v veliki večini uspešnic najdejo podobne prvine: harmonije, ritme, prehode in razmerja med refreni. Precej manj uspešni pa so poskusi ustvarjalcev in producentov, ki hočejo z algoritemsko pomočjo in analizo preteklih skladb sestaviti novo uspešnico, ugotavlja Christopher Steiner v knjigi Avtomatiziraj tole (Auto­mate This, 2012). Popularna glasba je postala zaradi uporabe algoritmov vse bolj uniformirana, saj je začel velik del ustvarjal­cev slediti enakim pravilom všečnosti. To pa velja tudi za fotogra­fije (in fotografe) na družabnih omrežjih.

Dodajanje povratne zanke – števcev, komentarjev in všečkov – je na družabne platforme vplivalo precej drugače, kakor so upa­li in verjeli zgodnji teoretiki interneta. Neskončne možnosti objav in osebnega izražanja, ki jih ponujajo blogi in osebni profili, v res­nici niso tako neskončne. Tim Wu v knjigi Trgovci s pozornostjo (The Attention Merchants, 2016) pojasnjuje, da morajo lastniki družabnih platform upoštevati enaka pravila industrije pozor­nosti kot pred njimi lastniki množičnih medijev in oglaševalskih agencij. Če so hotela komercialna medijska podjetja preprodajati pozornost oglaševalcem, so morala pritegniti čim večje občinstvo v demografskih skupinah z največjo porabniško močjo. Zato so brez vsakršne cenzure ali zunanjega ukaza večinoma ponudila podobno razmerje zabavnega, šokantnega in strašljivega, iz česar so zrasli tabloidi – tiskani in pozneje televizijski -, ali, drugače rečeno, sredinskega in očiščenega vsakršne skrajnosti, ki bi lahko odvrnila porabnike.

Spletne platforme so od medijskih podjetij prevzele poslov­ni model in glavni vir dohodkov – oglase, vendar s pomembno razliko. Večine vsebin niso prispevali plačani profesionalci, torej uredniki, novinarji in publicisti, temveč uporabniki družabnih omrežij. Zato so uspešna spletna podjetja postopoma razvila sis­teme spodbud in omejitev, ki so usmerjali uporabniško vedenje v oglaševalcem prijazne načine. Uporabniki Facebooka, Snapcha­ta, Instagrama in drugih družabnih omrežij se zelo hitro nauči­jo, katere objave jim prinesejo večji družabni izkupiček. Podob­no kot lastniki elektronskih platform tudi oni merijo uspešnost objav, odstranijo manj uspešne vsebine in ponudijo več tistega, kar prinaša nagrado. Enakim pravilom sledijo spletni iskalniki in oglasni algoritmi, ki pomembnost določene objave ovrednotijo predvsem z njeno zmožnostjo, da spodbuja odzive uporabnikov. Bolj deljene, komentirane in všečkane vsebine imajo prednost pred tistimi, ki pritegnejo manj pozornosti uporabnikov, ne glede na vsebino. Tudi na spletu so se razvili zelo podobni žanri kot v komercialnih medijih. Namesto državljanskega novinarstva in debatnih idealov starogrške agora sta prevladali tabloidnost in utrjevanje porabniškega družbenega reda, ki jih brezplačno sou­stvarjajo uporabniki – in hkrati porabniki – spletnih platform.

Ujetniki mehurčka

Idealistično obdobje spletnih študij so zato nadomestili precej bolj realistični, kritični ali pesimistični pogledi, ki jih v knjigi Vi­deni povzema opazovalec in hkrati udeleženec elektronskih druž­benih fenomenov Dan Podjed.

Ker se družabni algoritmi učijo iz preteklega uporabniške­ga obnašanja in nam skušajo »ustreči«, nas neopazno zapirajo v »mnenjske mehurčke«, kjer nas obdajo z znanim in predvidlji­vim. Ali pa nas, nasprotno, obkrožijo z enako mislečimi, kar lahko radikalizira izolirane posameznike in krepi teorije zaro­te; pojav, ki ga je med prvimi opisal Eli Pariser v knjigi Filtrirni mehurček (The Filter Bubble, 2011). Nenehna elektronska pove­zanost in poudarjenost nista povečali vidnosti in bližine, ampak imata pogosto nasproten učinek – odtujenost in osamljenost. Življenje na Facebooku in drugih družabnih omrežjih je zato vse bolj podobno neskončni resničnostni oddaji, kjer je vsaka objava neizprosna bitka za košček pozornosti, primerjanje in strah pred izgubo pridobljenega družbenega statusa.

Takšna izguba ima za posameznika negativne psihološke učinke, saj povzroča stres, zbuja tesnobo in povzroči negativno samopodobo. Toda načrtno izkoriščanje človeške potrebe po raz­kazovanju in nagradah nima samo psiholoških posledic. Spletni oder, na katerem posamezniki igrajo svoje družbene vloge, je predvsem velikansko zbirališče podatkov, je laboratorij, v kate­rem smo vsi opazovanci.

Za ponazoritev spletne vidnosti nista več primerni prispo­dobi, ki so jih uporabili ustvarjalci nemškega filma Življenje dru­gih (2006), ko so predstavili delo anonimnega uslužbenca nek­danje vzhodnonemške varnostne službe Stasi – posameznika, ki z mikrofoni in kamerami spremlja vsako besedo oporečniškega para, ali podoba popolnega zapora, panoptika, ki ga je v 18. sto­letju predvidel britanski filozof Jeremy Bentham in pozneje v romanu 1984 nadgradil George Orwell. Oba sta domnevala, da je občutek nenehne vidnosti najučinkovitejša oblika nadzora, pri katerem sploh ne potrebujemo več dejanskih zaporniških pazni­kov ali človeških tajnih agentov, ki v ‘avtoritarnih režimih pre­ganjajo problematične posameznike. Živela sta v časih, ko si še noben režim ni mogel privoščiti toliko nadzorovalcev, kolikor je bilo nadzorovancev, zato sta za uresničitev družbe nadzora pot­rebovala utvaro nenehnega nadzora, v katero so verjeli nadzoro­vani. Vendar si je danes že mogoče predstavljati prihodnost brez takšne omejitve.

Velika številka je vsota vseh atomov v vesolju, mi je spomla­di 2016 v pogovoru povedal nekdanji tehnični direktor ameriške nacionalne varnostne agencije NSA Bill Binney in dodal, da je osem milijard Zemljanov za računske zmožnosti današnjih raču­nalnikov razmeroma majhna podatkovna zbirka. Tudi če zapiše­mo in analiziramo prav vsa sporočila, klice, lokacije, posnetke, spletna iskanja in elektronske interakcije omreženih posamezni­kov, še nismo dosegli tehničnih zmogljivosti računskih strojev, ki zmorejo s pomočjo strojnega učenja in algoritmov vse učinkovi­teje analizirati veliko podatkovje. To pomeni, da je postala teh­nično in operativno uresničljiva tudi dejanska družba nadzora.

Bo tudi uresničena?

Veliko podatkovje in strojno učenje, ki ga pogosto uporablja­mo kot sopomenko za umetno inteligenco, je mogoče primerjati z dvema preteklima iznajdbama, ki sta popolnoma spremeni­li zgodovino znanosti in človeške vednosti – s teleskopom in z mikroskopom. Prvi je približal svetove, ki so preveč oddaljeni za človeška čutila, drugi je razkril premajhne. Oba sta zahtevala dru­gačno razlago sveta in morda bodo imela podoben učinek tudi orodja, ki zmorejo celotno družbo opisati kot preplet podatkov­nih točk in njihovih interakcij. Strojni pogled namreč ne sestav­ljajo samo izjemno natančna tipala, ki lahko skoraj z roba veso­lja preberejo drobno pisavo, spoznajo obraze ali zaznajo drobne spremembe v temperaturi – znanilce bolezni ali skrite človeške dejavnosti. Podatkovni telemikroskopi omogočajo tudi spozna­vanje, povezovanje in analizo vzorcev, ki jih prej ni bilo mogoče zaznati.

Gospodarji podatkovnega mikroskopa

Vsak uporabnik elektronskih komunikacijskih orodij pušča uni­katen podatkovni prstni odtis, je povedal Binney. Med milijar­dami Zemljanov ni nobenega drugega posameznika, ki bi se ob enakem času zadrževal na istih lokacijah kot jaz, ki bi imel v ime­nikih iste stike, ki bi redno komuniciral z istimi osebami, ki bi na spletu iskal enake pojme, kupoval enake izdelke in prebiral iste vsebine.

Nihče drug nima mojega prstnega odtisa, s katerim odkle­pam pametni mobilnik, ali enakega obraza, kakor je objavljen na mojem družabnem profilu. Stroji na zapestju, na mizi in v žepih preštevajo srčne utripe in korake, poslušajo glasovne ukaze in zaznavajo razlike v govoru, ki lahko opozarjajo na stres, vzne­mirjenost ali prve znake degenerativne bolezni. Zbrani podatki bi lahko zelo koristili družboslovju, medicinski diagnostiki, napo­vedovanju naravnih nesreč, sodstvu ali lovcem na korupcijo in kriminal. Vendar imajo nekatere bistvene slabosti, zaradi kate­rih utegnejo njihovi negativni družbeni učinki prevladati nad pozitivnimi.

Prva je izjemno veliko nesorazmerje med opazovalci in opazovanimi. Za omrežno ekonomijo in strojno učenje je najpo­membnejša velikost. Več podatkov omogoča uspešnejše učenje algoritmov in natančnejše rezultate. Največ podatkov pa so zbra­le nacionalne države in velika zasebna podjetja, ki so pridobila monopolne ali močno prevladujoče tržne položaje v digitalni ekonomiji: Google, Amazon, Facebook, Apple, Microsoft in dru­gi. Ti podatki niso javna dobrina, ki bi bila dostopna vsem. Drža­ve jih hranijo zaradi strateških in varnostnih razlogov, korporaci­je jih skrivajo za poslovnimi skrivnostmi in varujejo kot zasebno lastnino. To hkrati povečuje moč lastnikov podatkov in jih varuje pred morebitnimi tekmeci, saj je postala cena vstopa v podatkov­no ekonomijo izjemno visoka.

Pri razvoju umetne inteligence bo skoraj nemogoče tekmo­vati z Googlom, ki je na računalniške strežnike shranil skoraj celoten splet, digitaliziral knjige, zbral velik del človeške pisne komunikacije (v medijih, blogih in elektronski pošti), izdelal natančne zemljevide celotnega planeta in se z operacijskim siste­mom Android naselil na večini pametnih mobilnikov. Le države z velikim obveščevalnim proračunom in dolgo vohunsko tradicijo zmorejo ustanoviti in financirati spletne agencije z več deset tisoč zaposlenimi, ki po zgledu Rusije in Kitajske pregledujejo vsebine na spletu in izvajajo propagandne kampanje, s katerimi skušajo vplivati na politične razmere po svetu. Samo največje politične stranke si lahko privoščijo zelo drage storitve analitskih družb, ki si prizadevajo, da z analizami družabnih omrežij, porabniških podatkov in osebnostnih vzorcev volivcev usmerjajo kampanjo ter zboljšajo volilni rezultat. Najmočnejša podatkovna orodja in umetna inteligenca bodo zato – podobno kot nekoč jedrske koni­ce – dosegljiva samo velesilam.

Takšna asimetrija moči morda pomeni konec demokracije, meni izraelski zgodovinar Noah Yuval Harari, ki je v zbirki esejev z naslovom 21 lekcij za 21. stoletje (21 Lessons for the 21st` Century, 2018) premišljal tudi o razmerju med informacijsko tehnologijo in totalitarizmom. Trditve, da nas družabna omrežja morda že poznajo bolje, kakor se poznamo sami, je treba razumeti dobese­dno. Naši digitalni prstni odtisi razkrivajo vse intimne podrobno­sti, osebnostne lastnosti, strahove, misli in čustvena stanja. Leta 2014 so morali pri Facebooku zaradi javnih kritik prekiniti študi­jo, v kateri so ugotavljali psihološke vplive izpostavljenosti dolo­čenim vsebinam, in ugotovili, da prikazovanje negativnih vsebin dejansko vpliva na slabše počutje in razpoloženje uporabnikov.

Harari meni, da se bo natančnost takšnega vplivanja z novimi podatki in analitičnimi orodji še izboljševala. To lahko v priho­dnosti prinese predvidevanje in oblikovanje človeških odloči­tev, konec svobodne volje in s tem demokratičnega političnega procesa.

Takšni scenariji niso omejeni samo na visokotehnološke avtokracije, kakršni sta Singapur in Kitajska, kjer preskusno uva­jajo sistem družbenega točkovanja, ki bo iz vseh zbranih podat­kov izračunaval družbeno sprejemljivost vsakega državljana. Tudi v zahodnih demokracijah je od komentarjev na družab­nih omrežjih, objavljenih fotografij in videov, lokacije in drugih podatkov vse bolj odvisno, na katero fakulteto se bo posameznik vpisal, katero delo bo opravljal, koliko kredita bo dobil, s kom bo šel na zmenek in kako visoko premijo življenjskega zavarovanja bo plačeval. Toda teh podatkov večinoma ne pregledujejo ljud­je, temveč stroji, kar je druga velika slabost nekritične uporabe podatkovnih telemikroskopov.

Države ne uvajajo informacijskih sistemov samo zaradi nad­zora, ampak tudi zaradi obljube večje učinkovitosti in prihran­kov. Politiki se odločajo za nakupe videonadzornih sistemov, da bi zmanjšali stroške za policijo in druge človeške programe za zmanjševanje kriminala. A jih nato zaupajo upravljavcem, ki hočejo prav tako zmanjšati stroške za človeške zaposlene in jih nadomestiti z algoritmi. Ti so v praksi še premalo natančni in jim ni mogoče zaupati pomembnih nalog. Najboljši sistemi za prepoznavanje obrazov se zmotijo v najmanj nekaj odstotkih primerov. Če takšen sistem namestimo na železniško postajo ali letališče, kjer je vsak dan milijon potnikov, to pomeni več deset tisoč napačnih prepoznav na dan, kar je povsem neuporabno za preganjanje terorizma in organiziranega kriminala. Toda brez ustreznih varoval lahko napačna strojna prepoznava naključne­mu posamezniku zelo zagreni življenje. Uvrsti ga na seznam tero­ristov ali celo posreduje vojaškemu brezpilotnemu letalniku, ki ga bo prepoznal in razstrelil.

Odgovor na takšne pomisleke je vedno enak. Potrebujemo še več podatkov in natančnejše algoritme, ki ne bodo delali napak.

Vse to kaže na dva možna scenarija za prihodnost. Prvega je v sklepu knjige Videni predvidel tudi Dan Podjed. Vsemogoč­ne elite bodo s podatkovnimi orodji nadzorovale in obvladovale svet, a pri tem ne bodo potrebovale represije ali uporabljale skoraj božjih moči, temveč se jim bodo ljudje podredili prostovoljno: zaradi udobja, popustov in narcistične potrebe po razkazovanju. V drugem bodo človeške usode preračunavali stroji, ki jim bodo politiki, uradniki in menedžerji postopoma prepustili večino odločanja ter jih s pomanjkljivimi podatki programirali za kar največjo učinkovitost. Takšni prihodnosti izbiramo vsakič, ko skušamo – podobno kot nekoč Lauren – z videzom pritegniti kar največ odobravanja na Facebooku ali drugih družabnih omrežjih. Za drugačne prihodnosti pa bo treba morda najprej postati manj družaben in bolj neviden: obrniti razmerje med nadzorovalci in nadzorovanimi, zahtevati dostop do podatkovnih orodij in nad­zor nad njimi, si prisvojiti lastništvo nad lastnimi podatki ter si prizadevati za pravico do zasebnosti. In vztrajati, čeprav za takšne zahteve ni mogoče pričakovati nagrad, prijateljstev ali všečkov – ne na spletu ne v družbi.

Lenart J. Kučič

Prispevek je izvirno objavljen kot spremna beseda knjigi Dana Podjeda, »Videni: Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo«, ki je izšla pri založbi ZRC.

Vir: Podjed, D. (2019). Videni: zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo. Založba ZRC. Ljubljana

Napotila:
https://zalozba.zrc-sazu.si/sl/publikacije/videni#v
https://www.bukla.si/knjigarna/druzbene-vede/videni.html
http://www.lenartkucic.net

Generacija na zdravilih: nadzorovanje naših občutkov in misli

Farmacevtska industrija utira pot prihodnosti družbe, v kateri se deset tisoče smrtnih žrtev šteje le za stranski učinek.

Cause of Death: Unknown, (Vzrok smrti: neznan), Norveška, 2017, 85 min, režija: Anniken Hoel

Napovednik:

Soočeni z nenadno smrtjo družinskega člana, so žalujoči pogosto v stanju šoka in nemoči. To pa ni veljalo za mlado norveško filmarko Anniken Hoel. Njena sestra, ki je imela diagnozo shizofrenije in so jo na Norveškem zdravili z več antipsihotičnimi zdravili, je umrla nenadoma in nepričakovano 9. julija 2005. Ko je Anniken prebrala njeno uradno obdukcijsko poročilo, v katerem je bilo navedeno, da vzrok smrti ni znan, se je podala na zanimivo raziskavo, ki jo je postopoma pripeljala do razkritja številnih šokantnih dejstev in presenetljivih okoliščin. Njen film Cause of Death: Unknown, ki je bil leta 2017 predstavljen na filmskem festivalu v Cannesu, ponuja nič manj kot matriko nadzora v naši družbi.

Annikenina sestra Renate je svoje dvome o zdravilih izražala zaman. Po smrti Renate Anniken ni mogla najti nobenih beležk sestrinega psihiatra glede stanja njene sestre v letu pred smrtjo. Količine zdravil pa so se v tem času nenehno povečevale in mešale z visokimi odmerki tako imenovanih »antipsihotikov«.

Na začetku preiskave je izvedela, da je bila njena sestra izpostavljena nevarnim stranskim učinkom psihotičnih zdravil, ki so ji jih predpisovali in v tem ni bila edina. Samo na Norveškem je bilo kot posledica antipsihotikov prijavljenih 126 smrtnih žrtev, vendar je dejansko število ocenjeno celo na 2500. Tudi če je v norveškem zdravstvenem registru na navodilih kot »stranski učinek« navedeno »tveganje nenadne smrti« se zdi, da mnogi psihiatri o tem niso informirani ali opozorilo raje ignorirajo.

Prodajanje bolezni

V devetdesetih letih 20. stoletja so bila nova serija antipsihotikov, ki so vključevala zdravila Zyprexa, ki ga je izdelovalo farmacevtsko podjetje Lilly, Seroquel (Astra Zeneca), Geodon (Pfizer), Risperidon (Johnson and Johnson) in Abilify (Otsuka), najbolj prodajana zdravila na svetu, z dobički, ki so nenehno naraščali.

Prozac, ki ga je proizvajalo podjetje Lilly, je bil izdelek, ki je podjetju prinesel več kot milijardo dolarjev dobička. Zdravilo so v New Yorku preprodajali tudi trgovci z drogami in so z njim ustvarjali več dobička kot s crack-kokainom. Po odobritvi zdravila za zdravljenje bolnikov z »depresijo«, so ga lahko predpisovali ne le psihiatri in psihologi, ampak tudi zdravniki primarne zdravstvene oskrbe.

Ko je podjetje Lilly leta 2001 za Prozac izgubilo patent, je izdalo sorodno zdravilo Zyprexa, ki je postalo najbolj prodajano zdravilo v zgodovini farmacevtske industrije. Zelo uspešna marketinška kampanja je, preden je tudi to zdravilo doseglo rok veljavnosti patenta, pomagala ustvariti rekordne dobičke. Ker je Uprava za prehrano in zdravila (FDA) odobrila zdravilo Zyprexa le za zdravljenje shizofrenije in redkih oblik bipolarne bolezni, je bil prvi korak sprememba diagnostičnih modelov, da bi bilo uporabno tudi za zdravljenje »depresije«. Potrošnike in zdravnike so prepričevali premeteni oglasi skupaj z aktivno prodajno politiko, ki je vključevala vabljenje zdravnikov na razne konference in večerne zabave.

Vendar pa je podjetje Lilly leta 2009 priznalo krivdo za kazensko obtožbo o nenamenskem (off-label) marketingu in se pogodilo, da bo plačalo rekordno globo v višini 1,415 milijarde dolarjev. Podjetje je priznalo, da je Zyprexo nezakonito tržilo za uporabe, ki jih FDA ni odobril, vključno z motnjami spanja, demenco in depresijo; kar je za podjetje očitno predstavljalo sprejemljivo ceno glede na dobiček.

Drugo farmacevtsko podjetje Johnson and Johnson je bilo spoznano za krivo neprimernega oglaševanja svojega antipsihotičnega zdravila Risperdal starejšim osebam, osebam z motnjami v razvoju in celo otrokom ter je bilo kaznovano z denarno kaznijo več kot 2,2 milijardi dolarjev, kar je najvišja globa v zgodovini ameriškega ministrstva za pravosodje v zvezi s kakšnim farmacevtskim podjetjem. Tudi to je ponovno mogoče obravnavati kot del poslovnega načrta, ki je v 14 letih podjetju prinesel 20 milijard dolarjev dobička. Nobeden od vodstvenih delavcev, odgovornih za prodajo in trženje teh zdravil, osebno ni bil nikoli obtožen. Njihovo bogatenje in smrtonosne dejavnosti niso bile razglašene niti za kazniva dejanja.

Kar dela zgodbo še bolj neverjetno je to, da je Nacionalni inštitut za duševno zdravje (National Institute of Mental Health), največja raziskovalna ustanova na svetu, potrdil, da ne obstajajo raziskave, ki bi potrjevale pozitivne učinke antipsihotičnih zdravil. Obstajajo pa številne študije, ki kažejo, da milijone  porabljenih zdravil po vsem svetu, za odrasle, starejše od 40 let, ni niti varnih, niti učinkovitih.

Medicinske revije kot so BMJ, New England Journal of Medicine, Jama in Lancet, večinoma financira farmacevtska industrija sama. Te revije so najpomembnejša marketinška orodja, ki delajo z zunanjimi pisci t.i. ghostwriterji, katerih besedila so podprta z imeni akademskih raziskovalcev, ki pozitivne rezultate obljubijo »za kasneje«. Večina zdravnikov se ne zaveda teh manipulacij in tako brez prave diagnoze še naprej predpisujejo antipsihotike.

Koncept »prodajanja bolezni« vodi do opredeljevanja kot bolezni tudi povsem naravnih čustvenih reakcij, še posebej če te nastopajo v stresnih situacijah. V psihiatriji so vse diagnoze, kot so bipolarna bolezen, manično-depresivna motnja in podobne, subjektivne narave. Temelje za psihotična zdravila pa postavlja uradni priročnik za duševne motnje, ki ga po vsem svetu izdaja Ameriško psihiatrično združenje (American Psychiatric Association), ki število »diagnoz« nenehno povečuje. 77 odstotkov njihovih finančnih sredstev zagotavlja farmacevtska industrija.

Uporaba psihiatričnih zdravil se povečuje po vsem svetu. Novinar in avtor Robert Whitaker opozarja, da čeprav bi bilo glede na njihovo domnevno učinkovitost mogoče pričakovati nasprotno, uporaba psihiatričnih zdravil po vsem svetu narašča. Priče smo pravi epidemiji duševnih bolezni. Raven absurda, s katerim se soočamo dokazuje tudi to, da zavedeni zdravniki celo dva in tri leta stare otroke diagnosticirajo kot bipolarne.

V Evropi zdravila odobri Evropska agencija za zdravila (European Medicines Agency), vendar ta »regulatorni organ« ne izvaja nobenih neodvisnih preiskav, ampak sprejema rezultate, ki ji jih posreduje industrija. V primeru Zyprexe je bila za zdravilo, ki bo v uporabi več let, poskusna faza omejena na deset tednov in na 3000 pacientov. V resnici so pravi poskusni zajčki za stranske učinke zdravil pacienti sami.

Tudi Richard Bergström, vodja EFPIA, farmacevtskega lobija v Evropi, ki od leta 2015 posluje s proračunom, ki ga ocenjujejo na 40 milijonov evrov, je v času, ki ga je namenil Anniken Hoel potrdil, da niso raziskave, ampak interesi industrije in vlad tiste, ki neko zdravilo potisnejo na trg. Farmacevtska industrija financira tudi kar 87 odstotkov Evropske agencije za zdravila (European Medicines Agency), organizacije, ki je zadolžena za nadzor industrije.

Nazadnje Anniken Hoel potuje v ZDA, kjer razkrije še dodatna šokantna dejstva. Tudi v primerih, v katerih komisija za varnost glasuje proti odobritvi zdravila, lahko FDA ignorira njihovo opozorilo. Thomas Laughren, direktor FDA v obdobju med letoma 2005–2012, je po upokojitvi postal direktor svetovalskega podjetja Laughren Psychopharm Consulting, v katerem svetuje farmacevtskim podjetjem kot sta Lilly, Phizer in druga, kako najbolje razvijati zdravila, da jih bo FDA odobrila. Pri tem ni edini. Očitno je, da ima farmacevtska industrija, ki je v Washingtonu zastopana bolje od obrambne, izobraževalne, kmetijske ali celo finančne industrije, na FDA vedno večji vpliv. Kot je poudaril Sidney Wolfe iz zagovorniške skupine za pravice potrošnikov »Public Citizen«, je bila za pridobivanje vpliva farmacevtske industrije prelomnica leto 1992, ko so bili naprošeni, da plačajo za velik del dejavnosti v zvezi s preverjanjem zdravil. Kot trdi Sarah Bryrer iz raziskovalne skupine »Open Secrets«, lahko farmacevtski lobisti izdatno vplivajo tudi na zakonodajalce v kongresu, krog pa se sklene tako, da je približno 75 odstotkov lobistov bivših članov vlade ali kongresa.

»Ciljno zdravljenje« je v vzponu

Ronald Kavanagh, ki je 10 let delal za farmacevtsko podjetje, se je počutil ogroženega potem, ko je javnost obvestil o tem, kaj se zgodi z raziskovalci in nadzorniki, ki svoje nadrejene opozarjajo na tveganja ali neučinkovitost. Izguba službe je le ena od bolj neškodljivih posledic. Vprašanja glede varnosti in časa odobritve zdravila se umika na stran. Posledično ni bilo tudi nič narejeno glede dejstva, da je, ker so vzeli eno od teh zdravil, v ZDA umrlo že okoli 83000 ljudi. Kot ugotavlja raziskovalec Paul Tacker, je to število vredno primerjati s 3500 žrtev newyorških dvojčkov, tragedije, ki še naprej odmeva in vznemirja ves narod.

V zastrašujočem zaključku Hoelova razkriva nove načrte farmacevtske industrije. Smo na prelomni točki v zgodovini. Da bi vplivali na morebitne neželene občutke in aktivnosti še preden se pojavijo, »ciljno zdravljenje« razvija svoja orodja z uporabo nano-inženiringa in »genske terapije« ter se jih, kjer se zahteva zdravljenje, obravnava kot simptome bolezni. Pred nami je doba »psiho-farmakologije«. Trump je nedavno povsem dereguliral sicer že precej neučinkoviti FDA, kar pa ne bo prizadelo le ZDA, ampak tudi Evropo in preostali svet.

V kontrastu z vse širšo raziskavo, se Hoelova v sekvencah vrača k svojemu zasebnemu življenju in spominom na svojo sestro, ki jo zelo pogreša. Ti spomini ji verjetno dajejo pogum, da vztraja pri raziskovanju, ki jo, ko gleda neposredno v obraz prihodnosti naše družbe, peha proti breznu.

Dieter Wieczorek

Wieczorek je filmski kritik in sodelavec portala Modern Times Review.

Vir: https://www.moderntimes.review/medicated-generation-controlling-feelings-thoughts/

Napotilo:
https://www.cause-of-death-unknown.com

Potrošniška družba, patološki narcizem in nova konstelacija medijev

Študija primera družine Kardashian

Magistrsko delo

Z industrijsko družbo se je razmahnilo potrošništvo, kultura pa je postajala vedno bolj potrošniško naravnana. S potrošništvom pa se je razvil tudi narcizem, ki je iz običajne oblike prešel na patološko raven. V magistrski nalogi obravnavamo potrošniško kulturo, patološki narcizem in novo konstelacijo medijev. Z masovno proizvodnjo v zgodnjih letih 20. stoletja so kapitalisti svoje delavce preoblikovali v potrošnike z misijo, ki je vključevala vsaditev okusa za novejše in boljše stvari. Potrošništvo karakterizira sodobno kulturo in z njim se je začel pojavljati narcizem, ki se manifestira v disociiranosti od svojega sebstva. Narcisi so mojstri kreiranja načinov, kako od drugih dobiti pozitiven odziv in pohvalo, saj je njihov občutek o sebi krhek. Hlepijo po konstantni potrditvi, to pa je najlaže pridobiti s pomočjo množičnih medijev. Nova konstelacija medijev vključuje poleg starejših medijev, kot so televizija, radio in časopis, tudi internet in socialna omrežja. V magistrski nalogi zastopamo in dokazujemo tezo, da nova konstelacija medijev spodbuja patološki narcizem. Slavneži, ki so slavni predvsem zaradi slave same in ne zato, ker bi imeli kakšno posebno sposobnost, se s pomočjo socialnih omrežji uspešno samooglašujejo. Kot študijo primera bomo analizirali družino Kardashian, ki je uspešen primer samopromocije in kulture slavnežev.

Ključne besede: potrošniška družba, patološki narcizem, digitalni mediji, samopromocija, družina Kardashian.

Nadaljevanje na: http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska_dela_2/pdfs/mb22_podlogar-mojca.pdf

Mojca Podlogar

Zakaj je Američane tako lahko manipulirati in nadzorovati?

Na kupce, študente, delavce in volivce potrošništvo in behaviorizem gledata na isti način: kot na pasivne, pogojevane objekte.

Kako fascinantna zadeva! Popolni nadzor nad živimi organizmi! – psiholog B.F. Skinner

Korporatizacija družbe zahteva populacijo, ki sprejema nadzor avtoritet, zato je, ko so psihologi in psihiatri začeli zagotavljati tehnike, s katerimi je mogoče nadzorovali ljudi, korporatokracija strokovnjake za duševno zdravje sprejela za svoje.

V svoji najbolj prodajani knjigi »Beyond Freedom and Dignity« (1971) (Onkraj svobode in dostojanstva) je psiholog B.F. Skinner trdil, da sta svoboda in dostojanstvo iluziji, ki ovirata znanost vedenjskega modificiranja, za katero je trdil, da lahko ustvari bolje organizirano in srečnejšo družbo.

Na vrhuncu Skinnerjeve slave v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo za anti-avtoritarce, kot sta bila Noam Chomsky (»The Case Against B.F. Skinner«) (»Primer proti B.F. Skinnerju) in Lewis Mumford očitno, da je Skinnerjev pogled na svet – družba, ki ji vladajo dobronamerni nadzorovalni friki – v nasprotju z demokracijo. V Skinnerjevem romanu »Walden Two« (1948) njegov behaviorističen junak pravi: »Zgodovine ne jemljemo resno«, na kar se je Lewis Mumford odzval: »Ni čudno: če človek ne bi poznal zgodovine, bi svetu vladali Skinnerji, kot je skromno predlagal Skinner v svoji behavioristični utopiji.«

Kot študent psihologije v tistem obdobju se spominjam, da me je bilo zaradi tišine večine psihologov glede političnih posledic Skinnerja in vedenjskega modificiranja sram.

Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja sem kot internist na zaprtem oddelku državne psihiatrične bolnišnice prvič izkusil eno glavnih tehnik vedenjskega modificiranja – »ekonomijo žetonov«. Tam sem prav tako odkril, da se anti-avtoritarci po svojih najboljših močeh trudijo upreti vedenjskemu modificiranju. George je bil hudo depresiven anti-avtoritarec, ki je zavračal pogovor z osebjem, ki pa je iz nekega razloga izbral mene, da sem z njim igral biljard. Moj šef, klinični psiholog, je opazil mojo interakcijo z Georgeom in mi povedal, da mu moram dati žeton – cigareto -, da bi tako nagradil njegovo »prosocialno vedenje«. Temu sem se upiral, poskušal sem razložiti, da imam 20 let, George pa je star 50 let in da bi bilo to ponižujoče. Toda moj šef mi je subtilno zagrozil, da me bo vrgel iz oddelka. Torej sem Georgea vprašal kaj naj naredim. George, ki se je spopadel s stranskimi učinki hude medikalizacije, se je nasmehnil in rekel: »Zmagali bomo. Daj mi cigareto.« Vpričo osebja je George vzel cigareto in jo je dal v žep drugega pacienta, nato pa je zmajujoč z glavo s prezirom pogledal osebje.

Za razliko od Skinnerja, George ni bil »onstran svobode in dostojanstva«. Anti-avtoritarci, kot je bil George, ki ne jemljejo resno nagrad in kazni nadzorovalnih avtoritet, avtoritarne ideologije, kot je vedenjsko modificiranje, prikrajšujejo za popolno dominacijo.

Tehnike vedenjske modifikacije vzburjajo avtoritarce

Če ste kdaj jemali uvod v psihologijo, ste verjetno slišali za »klasično pogojevanje« Ivana Pavlova in za »instrumentalno pogojevanje« B.F. Skinnerja.

Primer Pavlovega klasičnega pogojevanja? Pes zasliši zvonec istočasno ko dobi hrano; potem ko zvonec zazvoni brez hrane, pri psu vzbudi slinjenje. Združite skromno oblečeno privlačno žensko s kakim zanič pivom in pogojujete moške, da se ob pogledu na to zanič pivo spolno slinijo in ga kupijo. Oglaševalska industrija že dlje časa uporablja klasično pogojevanje.

Skinnerjevo instrumentalno pogojevanje? Nagrade, kot denimo denar, so »pozitivne ojačitve«; če nagrade umanjkajo so to »negativne ojačitve«; in kazni, kot električni šoki, so dejansko označene kot »kazni«. Instrumentalno pogojevanje preplavlja učilnice, delovna mesta in zdravljenje duševnih bolezni.

Na Skinnerja je močno vplivala knjiga »Behaviorism« (1924) Johna B. Watsona. Watson je bil deležen nekaj slave v začetku dvajsetega stoletja, ko se je zavzemal za mehaničen, tog in neljubezniv način vzgajanja otrok. Samozavestno je trdil, da lahko vzame kateregakoli zdravega dojenčka in če ima popoln nadzor nad njegovim svetom, ga lahko vzgoji za katerikoli poklic. Ko je bil Watson v svojih zgodnjih štiridesetih, je zapustil univerzitetno življenje in začel novo kariero v oglaševanju pri agenciji J. Walter Thompson.

Behaviorizem in potrošništvo, dve ideologiji, ki sta v dvajsetem stoletju dosegli izjemno moč, sta dve polovici istega kovanca. Na kupca, študenta, delavca in volivca potrošništvo in behaviorizem gledata na enak način: kot na pasivne, pogojevane objekte.

Koga je lažje manipulirati?

Tisti, ki v korporatokraciji pridejo na oblast, so nadzorovalni friki, ki so zasvojeni z močjo nad drugimi ljudmi, zato je za takšne oblasti normalno, da se navdušujejo nad vedenjskim modificiranjem.

Alfie Kohn v knjigi »Punished by Rewards« (1993) (Kaznovani z nagradami), s temeljito raziskavo dokumentira kako vedenjsko modificiranje najbolje deluje na odvisnih, nemočnih, infantilnih, zdolgočasenih in institucionaliziranih ljudeh. Tako je to za avtoritete, ki so zasvojene z nadzorovanjem drugih, to strašna spodbuda za gradnjo družbe, ki ustvarja odvisne, nemočne, infantilizirane, zdolgočasene in institucionalizirane ljudi.

Številne izmed najbolj uspešnih aplikacij vedenjskega modificiranja so vključevale laboratorijske živali, otroke ali institucionalizirane odrasle. Po mnenju teoretikov menedžmenta Richarda Hackmana in Grega Oldhama v knjigi »Work Redesign« (1980) (Preoblikovanje dela) so: »posamezniki v vsaki od teh skupin za mnoge stvari, ki jih najbolj želijo in potrebujejo, neizogibno odvisni od močnih drugih, njihovo vedenje pa je običajno mogoče precej enostavno oblikovati.«

Podobno raziskovalec Paul Thorne v reviji »International Management« (»Fitting Rewards«, 1990) (Mednarodni menedžment – Primerno nagrajevanje) poroča, da če želimo, da se ljudje obnašajo na določen način, morajo biti »dovolj v stiski, da lahko nagrade krepijo želeno vedenje«.

Prav tako je lažje pogojevati ljudi, ki ne marajo tega, kar počnejo. Po mnenju raziskovalca Mortona Deutscha (Distributive Justice, 1985) (Distributivna pravičnost) nagrade najbolj učinkujejo na tiste, ki so odtujeni od svojega dela. To pomaga razložiti, zakaj se otroci, ki imajo diagnozo motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), pri dolgočasnem šolskem delu prav tako dobro odrežejo, kot tako imenovani »normali«, če so za to plačani (glej knjigo Thomasa Armstronga »The Myth of the A.D.D. Child«, 1995 (Mit o otroku z A.D.D.)). Analogno temu Kohn ponuja raziskave, ki kažejo, da so nagrade najmanj učinkovite, ko ljudje počnejo nekaj, kar ni dolgočasno.

Po pregledu literature o škodljivih učinkih nagrajevanja, je raziskovalec Kenneth McGraw zaključil, da bodo nagrade škodljivo vplivale na delo pod dvema pogojema: »prvič, ko je naloga za posameznike dovolj zanimiva, da je ponudba spodbude odvečen vir motivacije in drugič, ko je rešitev naloge dovolj odprta, da koraki, ki vodijo k rešitvi, niso takoj očitni.«

Kohn prav tako poroča, da vsaj deset študij kaže, da nagrade najbolje delujejo pri poenostavljenih in predvidljivih nalogah. Kaj pa pri bolj zahtevnih? V raziskavah o predšolskih otrocih (ki so delali za igrače), starejših otrocih (ki so delali za ocene) in odraslih (ki so delali za denar), so se vsi izogibali zahtevnim nalogam. Večja kot je bila nagrada, lažja je bila naloga, ki so si jo izbrali; ko pa ne gre za nagrade, bodo ljudje verjetneje sprejeli izziv.

Torej, v družbi obstaja zahrbtna spodbuda za nadzorne frike – bodisi psihologe, učitelje, oglaševalce, menedžerje ali druge avtoritete, ki uporabljajo vedenjsko modificiranje. Natančneje, da lahko nadzorniki izkusijo največ nadzora in pridobijo »slo po moči«, morajo biti njihovi subjekti infantilizirani, odvisni, odtujeni in zdolgočaseni.

Anti-demokratična narava vedenjskega modificiranja

Vedenjsko modificiranje je v bistvu sredstvo za nadzor ljudi in s tem za Kohna »po svoji naravi škodljivo za demokracijo, kritično razmišljanje in prosto izmenjavo idej med enakopravnimi udeleženci«.

Za Skinnerja je vse obnašanje nadzorovano od zunaj in mi v resnici nimamo svobode in izbire. Behavioristi vidijo svobodo, izbiro in notranjo motivacijo kot iluzijo ali kot je to imenoval Skinner, kot »fantome«. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je Noam Chomsky razkril Skinnerjev neznanstveni pogled na znanost, zlasti Skinnerjev pogled, da bi bilo treba znanosti prepovedati preučevanje notranjih stanj in intrinzičnih sil.

V demokraciji so državljani svobodni, da razmišljajo sami zase in raziskujejo, motivirajo pa jih zelo resnične – ne fantomske – intrinzične sile, vključno z radovednostjo in željo po pravičnosti, skupnosti in solidarnosti.

Pri behavioristih je prav tako strašljivo, da lahko njihov zunanji nadzor uniči intrinzične sile naše človečnosti, ki so potrebne za demokratično družbo. Raziskovalec Mark Lepper je uspel zmanjšati intrinzično veselje otrok za risanje z barvnimi flomastri tako, da je vsakemu posebej podelil certifikat za barvanje z barvnimi flomastri. Tudi samo enkratna nagrada za to, kar počnemo radi, lahko za več tednov pobije naš interes.

Vedenjsko modificiranje lahko uniči tudi našo intrinzično željo po sočutju, ki je nujna za demokratično družbo. Kohn ponuja več študij, ki kažejo, da so »otroci katerih starši verjamejo v uporabo nagrad za njihovo motiviranje, manj kooperativni in radodarni (otroci) kot njihovi vrstniki.« Otroci mater, ki so se zanašale na konkretne nagrade, so bili doma manj skrbni in so manj delili z drugimi, kot drugi otroci.

Kako lahko v demokratični družbi otroci postanejo etični in skrbni odrasli? Potrebujejo izkušnje, v katerih smo do njih skrbni, moramo jih jemati resno in jih spoštovati, kar lahko potem modelirajo in vračajo tudi drugim.

Danes so poklici s področja duševnega zdravja presegli vedenjske tehnologije nadzora. Danes neposlušne otroke diagnosticirajo z motnjami pomanjkanja pozornosti, motnjo hiperaktivnosti, opozicionalno kljubovalno motnjo in pediatrično bipolarno motnjo ter jih poskušajo obvladati z močnimi sedativnimi zdravili. Medtem ko imajo velika farmacevtska podjetja od predpisovanja zdravil neposredne koristi, ima celotna korporatokracija koristi od legitimacije pogojevanja in nadzorovanja strokovnjakov s področja duševnega zdravja.

Bruce E. Levine

Vir: https://www.alternet.org/2012/10/why-are-americans-so-easy-manipulate-and-control/

Napotili:
https://en.wikipedia.org/wiki/Bruce_E._Levine
http://brucelevine.net