Tagged: Recenzija

Generacija na zdravilih: nadzorovanje naših občutkov in misli

Farmacevtska industrija utira pot prihodnosti družbe, v kateri se deset tisoče smrtnih žrtev šteje le za stranski učinek.

Cause of Death: Unknown, (Vzrok smrti: neznan), Norveška, 2017, 85 min, režija: Anniken Hoel

Napovednik:

Soočeni z nenadno smrtjo družinskega člana, so žalujoči pogosto v stanju šoka in nemoči. To pa ni veljalo za mlado norveško filmarko Anniken Hoel. Njena sestra, ki je imela diagnozo shizofrenije in so jo na Norveškem zdravili z več antipsihotičnimi zdravili, je umrla nenadoma in nepričakovano 9. julija 2005. Ko je Anniken prebrala njeno uradno obdukcijsko poročilo, v katerem je bilo navedeno, da vzrok smrti ni znan, se je podala na zanimivo raziskavo, ki jo je postopoma pripeljala do razkritja številnih šokantnih dejstev in presenetljivih okoliščin. Njen film Cause of Death: Unknown, ki je bil leta 2017 predstavljen na filmskem festivalu v Cannesu, ponuja nič manj kot matriko nadzora v naši družbi.

Annikenina sestra Renate je svoje dvome o zdravilih izražala zaman. Po smrti Renate Anniken ni mogla najti nobenih beležk sestrinega psihiatra glede stanja njene sestre v letu pred smrtjo. Količine zdravil pa so se v tem času nenehno povečevale in mešale z visokimi odmerki tako imenovanih »antipsihotikov«.

Na začetku preiskave je izvedela, da je bila njena sestra izpostavljena nevarnim stranskim učinkom psihotičnih zdravil, ki so ji jih predpisovali in v tem ni bila edina. Samo na Norveškem je bilo kot posledica antipsihotikov prijavljenih 126 smrtnih žrtev, vendar je dejansko število ocenjeno celo na 2500. Tudi če je v norveškem zdravstvenem registru na navodilih kot »stranski učinek« navedeno »tveganje nenadne smrti« se zdi, da mnogi psihiatri o tem niso informirani ali opozorilo raje ignorirajo.

Prodajanje bolezni

V devetdesetih letih 20. stoletja so bila nova serija antipsihotikov, ki so vključevala zdravila Zyprexa, ki ga je izdelovalo farmacevtsko podjetje Lilly, Seroquel (Astra Zeneca), Geodon (Pfizer), Risperidon (Johnson and Johnson) in Abilify (Otsuka), najbolj prodajana zdravila na svetu, z dobički, ki so nenehno naraščali.

Prozac, ki ga je proizvajalo podjetje Lilly, je bil izdelek, ki je podjetju prinesel več kot milijardo dolarjev dobička. Zdravilo so v New Yorku preprodajali tudi trgovci z drogami in so z njim ustvarjali več dobička kot s crack-kokainom. Po odobritvi zdravila za zdravljenje bolnikov z »depresijo«, so ga lahko predpisovali ne le psihiatri in psihologi, ampak tudi zdravniki primarne zdravstvene oskrbe.

Ko je podjetje Lilly leta 2001 za Prozac izgubilo patent, je izdalo sorodno zdravilo Zyprexa, ki je postalo najbolj prodajano zdravilo v zgodovini farmacevtske industrije. Zelo uspešna marketinška kampanja je, preden je tudi to zdravilo doseglo rok veljavnosti patenta, pomagala ustvariti rekordne dobičke. Ker je Uprava za prehrano in zdravila (FDA) odobrila zdravilo Zyprexa le za zdravljenje shizofrenije in redkih oblik bipolarne bolezni, je bil prvi korak sprememba diagnostičnih modelov, da bi bilo uporabno tudi za zdravljenje »depresije«. Potrošnike in zdravnike so prepričevali premeteni oglasi skupaj z aktivno prodajno politiko, ki je vključevala vabljenje zdravnikov na razne konference in večerne zabave.

Vendar pa je podjetje Lilly leta 2009 priznalo krivdo za kazensko obtožbo o nenamenskem (off-label) marketingu in se pogodilo, da bo plačalo rekordno globo v višini 1,415 milijarde dolarjev. Podjetje je priznalo, da je Zyprexo nezakonito tržilo za uporabe, ki jih FDA ni odobril, vključno z motnjami spanja, demenco in depresijo; kar je za podjetje očitno predstavljalo sprejemljivo ceno glede na dobiček.

Drugo farmacevtsko podjetje Johnson and Johnson je bilo spoznano za krivo neprimernega oglaševanja svojega antipsihotičnega zdravila Risperdal starejšim osebam, osebam z motnjami v razvoju in celo otrokom ter je bilo kaznovano z denarno kaznijo več kot 2,2 milijardi dolarjev, kar je najvišja globa v zgodovini ameriškega ministrstva za pravosodje v zvezi s kakšnim farmacevtskim podjetjem. Tudi to je ponovno mogoče obravnavati kot del poslovnega načrta, ki je v 14 letih podjetju prinesel 20 milijard dolarjev dobička. Nobeden od vodstvenih delavcev, odgovornih za prodajo in trženje teh zdravil, osebno ni bil nikoli obtožen. Njihovo bogatenje in smrtonosne dejavnosti niso bile razglašene niti za kazniva dejanja.

Kar dela zgodbo še bolj neverjetno je to, da je Nacionalni inštitut za duševno zdravje (National Institute of Mental Health), največja raziskovalna ustanova na svetu, potrdil, da ne obstajajo raziskave, ki bi potrjevale pozitivne učinke antipsihotičnih zdravil. Obstajajo pa številne študije, ki kažejo, da milijone  porabljenih zdravil po vsem svetu, za odrasle, starejše od 40 let, ni niti varnih, niti učinkovitih.

Medicinske revije kot so BMJ, New England Journal of Medicine, Jama in Lancet, večinoma financira farmacevtska industrija sama. Te revije so najpomembnejša marketinška orodja, ki delajo z zunanjimi pisci t.i. ghostwriterji, katerih besedila so podprta z imeni akademskih raziskovalcev, ki pozitivne rezultate obljubijo »za kasneje«. Večina zdravnikov se ne zaveda teh manipulacij in tako brez prave diagnoze še naprej predpisujejo antipsihotike.

Koncept »prodajanja bolezni« vodi do opredeljevanja kot bolezni tudi povsem naravnih čustvenih reakcij, še posebej če te nastopajo v stresnih situacijah. V psihiatriji so vse diagnoze, kot so bipolarna bolezen, manično-depresivna motnja in podobne, subjektivne narave. Temelje za psihotična zdravila pa postavlja uradni priročnik za duševne motnje, ki ga po vsem svetu izdaja Ameriško psihiatrično združenje (American Psychiatric Association), ki število »diagnoz« nenehno povečuje. 77 odstotkov njihovih finančnih sredstev zagotavlja farmacevtska industrija.

Uporaba psihiatričnih zdravil se povečuje po vsem svetu. Novinar in avtor Robert Whitaker opozarja, da čeprav bi bilo glede na njihovo domnevno učinkovitost mogoče pričakovati nasprotno, uporaba psihiatričnih zdravil po vsem svetu narašča. Priče smo pravi epidemiji duševnih bolezni. Raven absurda, s katerim se soočamo dokazuje tudi to, da zavedeni zdravniki celo dva in tri leta stare otroke diagnosticirajo kot bipolarne.

V Evropi zdravila odobri Evropska agencija za zdravila (European Medicines Agency), vendar ta »regulatorni organ« ne izvaja nobenih neodvisnih preiskav, ampak sprejema rezultate, ki ji jih posreduje industrija. V primeru Zyprexe je bila za zdravilo, ki bo v uporabi več let, poskusna faza omejena na deset tednov in na 3000 pacientov. V resnici so pravi poskusni zajčki za stranske učinke zdravil pacienti sami.

Tudi Richard Bergström, vodja EFPIA, farmacevtskega lobija v Evropi, ki od leta 2015 posluje s proračunom, ki ga ocenjujejo na 40 milijonov evrov, je v času, ki ga je namenil Anniken Hoel potrdil, da niso raziskave, ampak interesi industrije in vlad tiste, ki neko zdravilo potisnejo na trg. Farmacevtska industrija financira tudi kar 87 odstotkov Evropske agencije za zdravila (European Medicines Agency), organizacije, ki je zadolžena za nadzor industrije.

Nazadnje Anniken Hoel potuje v ZDA, kjer razkrije še dodatna šokantna dejstva. Tudi v primerih, v katerih komisija za varnost glasuje proti odobritvi zdravila, lahko FDA ignorira njihovo opozorilo. Thomas Laughren, direktor FDA v obdobju med letoma 2005–2012, je po upokojitvi postal direktor svetovalskega podjetja Laughren Psychopharm Consulting, v katerem svetuje farmacevtskim podjetjem kot sta Lilly, Phizer in druga, kako najbolje razvijati zdravila, da jih bo FDA odobrila. Pri tem ni edini. Očitno je, da ima farmacevtska industrija, ki je v Washingtonu zastopana bolje od obrambne, izobraževalne, kmetijske ali celo finančne industrije, na FDA vedno večji vpliv. Kot je poudaril Sidney Wolfe iz zagovorniške skupine za pravice potrošnikov »Public Citizen«, je bila za pridobivanje vpliva farmacevtske industrije prelomnica leto 1992, ko so bili naprošeni, da plačajo za velik del dejavnosti v zvezi s preverjanjem zdravil. Kot trdi Sarah Bryrer iz raziskovalne skupine »Open Secrets«, lahko farmacevtski lobisti izdatno vplivajo tudi na zakonodajalce v kongresu, krog pa se sklene tako, da je približno 75 odstotkov lobistov bivših članov vlade ali kongresa.

»Ciljno zdravljenje« je v vzponu

Ronald Kavanagh, ki je 10 let delal za farmacevtsko podjetje, se je počutil ogroženega potem, ko je javnost obvestil o tem, kaj se zgodi z raziskovalci in nadzorniki, ki svoje nadrejene opozarjajo na tveganja ali neučinkovitost. Izguba službe je le ena od bolj neškodljivih posledic. Vprašanja glede varnosti in časa odobritve zdravila se umika na stran. Posledično ni bilo tudi nič narejeno glede dejstva, da je, ker so vzeli eno od teh zdravil, v ZDA umrlo že okoli 83000 ljudi. Kot ugotavlja raziskovalec Paul Tacker, je to število vredno primerjati s 3500 žrtev newyorških dvojčkov, tragedije, ki še naprej odmeva in vznemirja ves narod.

V zastrašujočem zaključku Hoelova razkriva nove načrte farmacevtske industrije. Smo na prelomni točki v zgodovini. Da bi vplivali na morebitne neželene občutke in aktivnosti še preden se pojavijo, »ciljno zdravljenje« razvija svoja orodja z uporabo nano-inženiringa in »genske terapije« ter se jih, kjer se zahteva zdravljenje, obravnava kot simptome bolezni. Pred nami je doba »psiho-farmakologije«. Trump je nedavno povsem dereguliral sicer že precej neučinkoviti FDA, kar pa ne bo prizadelo le ZDA, ampak tudi Evropo in preostali svet.

V kontrastu z vse širšo raziskavo, se Hoelova v sekvencah vrača k svojemu zasebnemu življenju in spominom na svojo sestro, ki jo zelo pogreša. Ti spomini ji verjetno dajejo pogum, da vztraja pri raziskovanju, ki jo, ko gleda neposredno v obraz prihodnosti naše družbe, peha proti breznu.

Dieter Wieczorek

Wieczorek je filmski kritik in sodelavec portala Modern Times Review.

Vir: https://www.moderntimes.review/medicated-generation-controlling-feelings-thoughts/

Napotilo:
https://www.cause-of-death-unknown.com

Totalitarizem potrošništva

Zbornik prispevkov na drugi mednarodni filozofski konferenci o Sørenu Kierkegaardu

Pri KUD Apokalipsa v Ljubljani je o drugi mednarodni filozofski konferenci o danskem filozofu Sørenu Kierkegaardu s poglavitno temo Kako se izogniti totalitarizmu potrošništva: etika drugosti z “zgodovinskega izhodišča” izšel obsežen zbornik Totalitarizem potrošništva. Uredil ga je organizator konference, prevaja­lec Kierkegaarda iz izvirnega dans­kega jezika, filozof in pesnik Primož Repar. Urednik v uvodu z zadovoljstvom ugotavlja, da je Slovenija z velikim korakom vstopila v središče intelektualnega in raziskovalnega vrenja v Srednji Evropi – v Ljubljani so namreč ustanovili Kierkegaardov inštitut, ki se je sčasoma tesno povezal s sorodnima inštitutoma v Nitri in Pragi, s Kierkegaardovim kabinetom v Budimpešti in krogom v Torontu. Izbrana tema naj ne bi prinesla le kritike po­trošniškega totalitariz­ma, temveč tudi iskanje pozitivnega preboja iz te ujetosti. Sodobnosti ne obvladuje samo globalni kapital, temveč tudi bre­zobzirna kulturna indus­trija, ki povzroča razkroj same kulture z izrekan­jem laži in izvajanjem množične prevare. Repar zaupa v upor in moč de­javnega posamičnika in v njegov subjektivni poseg v svet dejanskosti ter meni, da je prav Kierke­gaard tisti, ki opozarja, da se sodobni človek spreminja v predmet in blago ter izgublja človečnost.

Zbornik prinaša vrsto pomembnih prispevkov. Makedonska filozofinja Jasna Koteska se poglablja v ideologijo izbire in potrošništva v Kierkegaardo­vem delu Ponovitev, v katerem mislec v jedru povzame celotno ideološko zgodbo potrošništva in torej družbe­no zahtevo, daje treba trošiti. Avtorica pravi, da ljudje že dolgo niso več le po­trošniki, temveč morajo tudi poskrbeti za propagiranje tistega, kar so potroši­li, in tako je pošastni krog videti še strašnejši zaradi uniformnosti, ki ta krog oblikuje, uniformnost pa ni nič drugega kot totalitarizem.

V nasprotju s Kierkegaardovim razumevanjem religioznega Andrej Ule meni, da je vsak človek nezav­edni sodnik samemu sebi, ta sodba pa ves čas poteka tako, da si oblikuje svojo lastno podobo in podobo svo­jega življenja v zrcalu duha, ki živi v njem in je neke vrste neoprijemljiv in nepredmeten Prijatelj. Cvetka Hedžet Toth Kierkegaarda imenuje vitez subjektivnosti; prepričana je, da je celota njegove misli uperjena v življenje in nikakor ne proti njemu. Odločitev za resnico je povezana z zmožnostjo za svobodo, danski mislec pa pravzaprav ponuja enačaj med njima. Očitno je treba poiskati nove, subjektivne oblike preživetvenih mehanizmov, ki bodo ljudi ohranjali v času terorističnega vzpona religioznih idej.

Kanadski filozof Abrahim H. Khan ponuja varovala pred napačnim ra­zumevanjem Kierkegaardove filo­zofije in poudari, da je danski filozof nedvomno prispeval h globljemu ra­zumevanju eksistencialnega obrata v filozofiji. Tri zahteve za eksistencial­ni vzpon so naslednje: vsak človek je zmožen psihičnega procesa refleksije svoje pretekle eksistence, ki omogoča odgovor na vprašanje o osebnem bi­vanju; človeško mišljenje primarno ra­zlikuje med tem, kako je povedano in kaj je povedano; človek sam zase ne more narediti ničesar, čeprav je sam svoja dolžnost izpolnitve.

Andrina Tronkli Komel se zaustavi pri Kierkegaardovem razmišljanju o Abrahamovem žrtvovanju sina Izaka, primerja spoznanja iz Svetega pisma in Korana, analizira judaizem, krščan­stvo in islam ter omeni tudi odnos med Palestinci in Izraelci v današnjem času. Primož Repar se loti obravnave Kierkegaardove prakse med eksisten­cializmom in feminizmom, ker je pre­pričan, da je Kierkegaard dragocen za današnje feministično preučevanje. Njegove tr­ditve primerja s pisan­jem Simone de Beauvoir, opozarja na razlike, pri obeh pa je pomembno poudarjanje posamezni­ka (posameznice) in njegove svobode.

Stanislava Repar kritično razmišlja o položaju samozaposlen­ega tako imenovane­ga brezdomca v kulturi. Zaradi kapitalistične logike postajamo talci preteklosti, dolžniki prihodnosti in izgnanci iz sedanjosti (obeh spolov). “Natančno vemo, kaj nas bo doletelo, kljub temu ostajamo, kot da smo uroče­ni ali zamrznjeni, in delujemo znotraj tega razčlovečenega mehanizma oziro­ma te smrtonosne civilizacijske dirke.”

V zborniku objavljajo še: Valen­tin Kalan, Goran Starčevič, Janez Vodičar, Iztok Osojnik, Daniela Kuh­nova, Miroslav Micov, Peter Kondrla, Žarko Paič, Bojan Žalec, Tomaž Mikelj, Katarina Valčova, Roman Kralik, Michal Valčo, Uroš Milič, Joaqim Fer­nandez-Dispaux, Martina Pavlikova in Tadej Maserko. Na koncu je dodana fotoreportaža Aleša Košute. Resna in zavezujoča vsebina zbornika je tako ne­koliko nevtralizirana z duhovitimi in iskrivimi napisi pod slikami (pršut se reže s filozofsko natančnostjo, debata je vroča, tudi jaz te imam rad, plešemo pa še lahko, moderator ni matador).

Zbornik Totalitarizem potrošništ­va nadaljuje serijo izdaj, ki so jih začeli izdajati poleti 2013, takoj po končanem četrtem mednarodnem filozofskem simpoziju Miklavža Ocepka, pokojnega slovenskega filozofa, ki se je ob dvesto­ti obletnici rojstva Stirena Kierkegaarda posvetil njegovi misli. Delo se bo nadal­jevalo. Danski filozof ostaja navdih za kritično in ustvarjalno premišljevanje o sodobnem svetu – kriznih žariščih, nasprotjih, zapletih in domnevni ali resnični brezperspektivnosti.

Marija Švajncer

Izvirno objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 4.4.2016

Vir: http://www.vecer.com/totalitarizem-potrostnistva-6206331

Napotilo:
KUD Apokalipsa
http://www2.arnes.si/~ljapokal1/

»Ne!« Pinochetovi diktaturi

Iz recenzije filma Ne! (No, 2012), čilskega režiserja Pabla Larraína

[…]

»Zadnji del Pinochetove trilogije postavi dogajanje v leto 1988, ko so Čilenci na mednarodno induciranem plebiscitu odločali o tem, ali naj Pinochet podaljša svoj predsedniški mandat še za 8 let ali ne. V času pred referendumom sta svoje volivce poskušali prepričati Pinochetova stran in izjemoma tudi opozicija, ki je lahko po zaslugi pritiskov iz tujine izvajala javno politično propagando proti Pinochetu in zmagala. V filmu, ki bi ga lahko žanrsko uvrstili v politični triler z ravno pravo mero črnega humorja, se skozi arhivske posnetke in perspektivo mladega oglaševalca Renéja (Gael García Bernal) seznanimo s pro et contra politično propagando, ki se je v obliki 15-minutnih videoprispevkov mesec pred referendumom odvijala na televizijskih zaslonih. René, ki v prvi sekvenci s svojo samozavestno predstavitvijo oglasa pred naročniki asociira na čilsko verzijo Dona Draperja (Oglaševalci [Mad Men, 2007–]), sprejme povabilo opozicijskih strank k sodelovanju pri ustvarjanju propagandnega materiala, s pomočjo katerega jim je na svojo stran uspelo dobiti neodločene volivce in zmagati.

René, ki je odraščal v obdobju Pinocheta, je bil že v mladosti umeščen v simbolni red neoliberalnega kapitalizma. Zdi se, da uživa sadove uvoženega ameriškega sistema, kar implicira njegova vožnja s skejtom, hkrati pa ima uvid v njegove mehanizme, ki jih s pridom izkorišča pri podajanju subliminalnih potrošniških sporočil pri oglaševanju. Čilensko kokakolo Free je namreč oglaševal preko simbolov mladosti, poguma in svobode in ne s poudarjanjem njene primarne uporabne vrednosti. René je tako kot prvak odnosov z javnostjo in glavni manipulator potrošniške ameriške množice Edward Bernays, ki je bil med drugim Freudov nečak in je svoje znanje psihoanalize dobro unovčil pri velikih korporacijah in političnih veljakih, to isto logiko oglaševanja potrošnega blaga prenesel na politično propagando. V četrturnem filmu je namreč namesto predlaganih posnetkov resničnih nasilnih akcij vojaškega in policijskega represivnega aparata za dvig ozaveščenosti državljanov o grozotah, ki se dogajajo v Čilu, vključil idealizirane, že skoraj kičaste in amerikanizirane podobe srečnega življenja s sloganom in z nalezljivo pesmijo »Čile, sreča prihaja« (»Chile, la alegría ya viene«).

René je zadel pravo vrednoto, ki se je rojevala v potrošniški družbi v Čilu, srečo oziroma veselje, ki pa je skrajno individualizirano in zato zajame najširšo možno populacijo. Paradoks, ki na koncu neizbežno nastopi, na kar v različnih intervjujih večkrat poudarjata tudi režiser in glavni igralec, je dejstvo, da je bil Pinochet poražen s sredstvi kapitalističnega sistema, ki jih je ob nastopu vladanja sam vsilil, to sta svobodni trg in potrošništvo. Slednje funkcionira predvsem skozi produkcijo želja in ob začasni zadovoljitvi le-teh nudi lažen občutek sreče, ki zamegli pogled na realnost. Potrošnja deluje predvsem v polju nezavednega, kar daje kapitalističnemu sistemu popolni nadzor nad neumni množicami, kot jih je imel navado imenovati Bernays. René je kot profesionalni oglaševalec novih, predvsem ameriških izdelkov v referendumski kampanji znal bolje izkoristiti to dejstvo, čeprav so mu politični kolegi sprva očitali, da je takšna kampanja potrjevalna kampanja, ker temelji na kapitalističnih principih prikazovanja iluzornih podob. In prav s tem je Renéju samo s 15 minutami na dan v mesecu dni uspelo na trženjsko uspešen način obrniti vpliv medijev v svoj prid in izvesti nenasilno revolucijo, ki je sicer odnesla diktatorja in njegov ultrarepresiven režim, ne pa tudi kapitalističnega sistema, ki ga je kontrakampanja na nek način paradoksalno afirmirala. Ta paradoks je lepo ujet tudi v Renéjevi mantri pred vsakim predvajanim oglasom, ki se sicer prvič in drugič v filmu sliši kot navadna floskula, vendar pa ob razvoju dogodkov začne pridobivati na teži: »To, kar boste videli, je v skladu s trenutnim družbenim kontekstom. Danes Čile misli na svojo prihodnost.«

[…]

Petra Gajžler

Vir: http://www.ekran.si/iz-tiskane-izdaje/37-iz-tiskane-izdaje/1446-rnel-pinochetovi-diktaturi

Subverzivnost pod vprašajem

Revščina, nasilje, upor proti oblasti – to so glavne teme filma Igre lakote

Revščina, nasilje, upor proti oblasti – to so glavne teme filma Igre lakote: Kruto maščevanje, drugega izmed štirih delov filmske uprizoritve serije romanov ameriške avtorice Suzanne Collins in ene največjih svetovnih filmskih uspešnic minulega leta. Zamisel, da bi komercialni film tako neposredno tematiziral trenutne probleme svetovnega prebivalstva, daje vtis, da je ameriška filmska industrija končno uspela proizvesti film, ki neposredno odgovarja resničnim zahtevam mlajših generacij po spremembah in jih celo pripravlja na boj z vse bolj odtujeno politiko in njenim sistemom oblasti. Pa je visoko-proračunski ame­riški filmski spektakel s 130 milijoni dolarjev proračuna sploh lahko subverziven do mere, da bi gledalcem de­jansko dajal znanje in pogum ter začel rušiti družbeno ureditev, ki jota indu­strija nedvomno tudi sama pomaga graditi? Z drugimi besedami, ali je lahko ta film znanilec sprememb, ki bi nove generacije popeljale v boljši svet?

Odgovor na to vprašanje je pre­cejšnje razočaranje. Pri takšnih opisih Iger lakote gre zgolj za zuna­njo podobo, ki se pod površino v ni­čemer ne razlikuje od drugih filmskih spektaklov, kakršne gledamo v ko­mercialnih multipleksih. Dilema o subverzivnosti tega filma, ki se je ob izidu obeh dosedanjih delov množično pojavljala v medijih, je v resnici zgolj spreten oglaševalski trik, ki je s spro­žanjem javne debate o tem filmu v gle­dalcih zasadil dvom in jih povabil, da si sami ustvarijo mnenje o tem vpra­šanju – seveda tako, da kupijo vstopni­co zanj, pa če jim je film všeč ali ne. Gre za dokaj pogosto strategijo filmske oglaševalske mašinerije – spomnimo se denimo filmov Django brez okovov ali 00:30: Tajna operacija, ki sta poskr­bela za govorice o pretiranem nasi­lju -, ki pa se je tudi pri novem filmu iz serije Igre lakote izkazala za zelo uspešno. Tudi po njeni zaslugi je film v letu 2013 po vsem svetu pridelal 800 milijonov dolarjev prihodka in s tem postal tretja največja svetovna filmska uspešnica minulega leta.

Igre lakote niso subverziven film

Trik je bil toliko bolj uspešen, ker gre za sejanje dvoma pri vprašanju, pri ka­terem v resnici ni nobene dileme: Igre lakote niso subverziven film. Globalno uspešno podjetje, umeščeno v domi­nantno gospodarsko logiko poveče­vanja dobička, pač že v izhodišču ne ruši obstoječih družbenih temeljev, pa čeravno je za njegovo korporativno identiteto med mladimi nadvse dobro dajati vtis, da to dejansko počne. Na­tančneje, film je nastal pod okriljem podjetja Lionsgate, ki kot dokaj mlada produkcijska in distribucijska hiša še ni med največjimi akterji v ameriški filmski industriji, a to zelo hitro posta­ja: podjetje je prav z Igrami lakote že drugo leto zapored pridelalo milijardo dolarjev prihodka. Navidezna drznost te filmske serije zato izhaja zgolj iz dej­stva, da to podjetje s svojim statusom hitrorastočega izzivalca največjih stu­diev filmske industrije potrebuje bolj izzivalne prijeme, ki jih zatorej lahko najprej vidimo kot odraz skrbno pre­mišljene korporativne identitete pod­jetja, ne pa kot resničnega znanilca radikalnih družbenih sprememb.

A tudi sama pripoved filma v re­snici prej zamegljuje pogled na pri­zadevanja družbenih upornikov po vsem svetu. Podroben ogled filma raz­krije, da je upor kot družbeno dejstvo v Igrah lakote zgolj izpraznjen motiv, okrog katerega se vrti fiktivna pripo­ved, ki kot resnična podpora vstajni­škim gibanjem ponuja izredno malo. Kot prvo, film sam po sebi ne postre­že z nikakršnimi realnimi referenca­mi. Na nikogar ne kaže s prstom in ne izpodbija avtoritete nobenega resnič­nega voditelja, direktorja, vlade ali podjetja, kar bi moralo predstavljati prvi pogoj, da bi sploh lahko govori­li o kakršni koli izzivalnosti filma. V nasprotnem primeru bi se na avtor­je zgodbe seveda vsuli tožbe in sodni procesi, ki bi film nemudoma umakni­li iz distribucije. Takšna so pravila igre in Igre lakote zaradi visokega vložka pač nimajo nobenih težav pri prilaga­janju nanje. Kot drugo sta jo oba filma zelo dobro odnesla tudi pri cenzuri. Ameriško združenje filmske industri­je (MPAA) je obema filmoma podelilo oznako PG-13, kar jima je v nasprotju z oznako R odprlo vrata najstniške­ga občinstva in posledično do večje­ga dobička. Oznaka PG-13 na kratko pomeni, da mora biti v filmu zelo malo spolnosti, kletvic in pa – nasilja. Za to, kako je ustvarjalcem uspelo po­sneti tako razvpito nasilen film, v ka­terem pa ironično ni smelo biti veliko nasilja, je zaslužna ustaljena montažna zvijača, ki gledalcem ni opazna na prvi pogled. Ker MPAA ne omejuje količi­ne in grozovitosti prikazanega nasi­lja, vse dokler ne gre za prikazovanje krvi, ustvarjalci v fazi montaže odre­žejo posnetek le nekaj stotink za tem, ko žrtev zadene puščica ali metek, da jim ni treba prikazovati trpljenja in prelivanja krvi. Gre za isti montažni prijem, ki ga je denimo skrbno upora­bljala tudi serija Gospodar prstanov ali nova serija filmov o Jamesu Bondu z Danielom Craigom, ki sta se oba uspe­šno izognila oznaki R in pristala pri “bolj domačih” PG-13.

Pot v popačeno fikcijo

Tudi drugi pripovedni nastavki Iger lakote imajo kaj malo opraviti z izko­riščevalno naravo trenutne kapitali­stične ureditve. Močno estetiziran, že skorajda grotesken značaj političnih in medijskih voditeljev film popelje iz domene našega vsakdanjega življe­nja v popačeno fikcijo. V današnjem kapitalizmu pač ni ključno to, kako pretirano našemljeno je videti medij­ska krajina, temveč ravno nasprotno, kako ponotranjena in vsakdanja je za večino prebivalstva njena podoba, ki množice prikrito prepričuje v vzdrže­vanje obstoječega statusa quo. Zato ni presenečenje, da oblika oblasti v Igrah lakote ni razpršeno kapitalistična, temveč prej avtokratska, osredišče­na okrog ene glavne avtoritete, pred­sednika Snowa (Donald Sutherland). Takšen tip vladanja, podprt z enou­mnim propagandnim sistemom me­dijev, ritualov, parad in simbolov, prej spominja na današnjo Severno Korejo kot pa na razpršenost in večplastnost součinkovanja različnih tipov oblasti v današnjem globalnem kapitalizmu.

Največje razočaranje pa bržko­ne predstavlja razvoj osrednjega lika Katniss Everdeen (Jennifer Lawren­ce), saj so ustvarjalci njeno uporniško figuro začeli izkoriščati ravno za tisto, proti čemur se film domnevno bori – za promocijo dominantnih blagovnih znamk. Prvi film morda res ni vsebo­val nikakršnih prikritih izdelkov, saj so ustvarjalci menili, da bi bilo to v nasprotju s premiso filma, a sta velik prihodek filma in posledična prilo­žnost za oglaševanje pri drugem filmu vseeno spremenila njihov odnos do tega vprašanja. Ne samo da je denimo Katnissino poročno obleko oblikoval priznani modni dizajner Tex Saverio (ki je oblačil tudi Lady Gaga in Kim Kardashian), ne samo da je ta obleka prekrita s kristali prestižne znamke Swarowski, temveč je tudi dajanje ura­dnih licenc šlo v izjemna protislovja z domnevno subverzivnim značajem filma. Podjetju Cover Girl so denimo podelili licenco za izdelavo uradnih ličil in uradnega videza za vsakega izmed okrožij v filmu – in to še preden sploh omenimo tematsko poimeno­vane sendviče znamke Subway ali vse različice uradnih igrač. Lik Katniss Everdeen pod površjem ni simbol re­sničnega družbenega upora, temveč s takšnimi potezami vse bolj postaja znanka modnih pist, ki ji upor pred­stavlja zgolj nujo, v katero je potisnje­na po spletu pripovednih okoliščin.

S tem se za tem filmom pravzaprav skriva zgolj tisto najbolj preprosto ide­ološko sporočilo vsakega ameriške­ga žanrskega blockbuckerja: da smo lahko srečni, da živimo v korporativ­nem kapitalizmu, kajti vsaka druga ureditev je že vnaprej slabša in po­sajena z negativci, ki jih je treba pre­magati. Resnična funkcija Iger lakote zato dela iz družbenega upora tisto, kar denimo filmi Quentina Tarantina počnejo z nasiljem: neko skrajno resno javno temo spreminjajo v zabavo za množično občinstvo. V vsem skupaj lahko vidimo prilaganje filmske indu­strije na obdobje krize, v kateri mora kredibilno odgovoriti na zahteve trga. A le zato, da bi lahko ponovno obrni­la dobiček.

Pri nas ni uspešnica

Serija filmov Igre lakote v slovenskih kinih za zdaj ni predstavljala takšno uspešnico kot drugje po svetu. Prvi del, Arena smrti, je v kina privabil zgolj 22 tisoč gledalcev, drugi, Kruto maščevanje, pa se bo ustavil nekoliko nad 30 tisoč, kar je skromen rezultat v primerjavi z drugimi letošnjimi igranimi uspešnicami, kot so šesti del serije Hitri in drzni (71 tisoč gledalcev), tretji del Prekrokane noči (65 tisoč) ali trilogija Hobbit, katere prvi del je zbral 88 tisoč gledalcev, drugi del pa bo to številko verjetno presegel.

Objavljeno v Večeru, v petek, 3.1.2014

Matic Majcen

Vir: http://www.vecer.com/clanekkul2014010305989407