Tagged: Rozmari Petek

Za mesto brez reklam

V sklopu mesečnega projekta Enajsta šola pod mostom, ki poteka pod okriljem mini­strstva za okolje in prostor, vsako leto pa ga v Celju skupaj s profesorico Majo Rak vodita urbanista Gorazd in Mojca Furman Oman, so dijaki zaključnih le­tnikov likovne smeri na Gimnaziji Celje – Center pregledovali, koliko reklam, raztresenih po mestu, bolšči vanje vsak dan, in koliko jih pričaka v poštnih nabiralnikih. Daleč smo od časov, ko je en sam plakat Slovenija, moja dežela, postavljen v Logarski dolini, nagovar­jal celo Slovenijo, je poudarila Mojca Furman Oman. Dijaki so namreč naš­teli, da se tisoč dijakov, kolikor jih je na šoli, v enem dnevu sreča s 400 reklamami (prejmejo jih v nabiralnik, v roke jim jih potisnejo v kakšni trgovini, drogeriji …). A na podlagi vse te množi­ce oglaševalskih vsebin je le 19 dijakov ali njihovih družinskih članov nakup opravilo zaradi videne akcije. “Reklamiranje poleg vizualnih težav povzro­ča tudi ekološke, kot je poraba resursov za reklame, katerih efekt je vprašljiv, težava njihovega kratkega, običajno le tedenskega roka ter zbiranje in recikli­ranje,” je izpostavila Furman Omanova.

Dijaki so našli način, kako letake re­ciklirati – iz njih so naredili lutke – in z njimi spodbuditi kritično razmišlja­nje pri vrstnikih. “S tem so opozorili, da je človek tisti, ki povzroča potrebo po oglaševanju, in hkrati tisti, ki z zadovo­ljevanjem potrebe negativno vpliva na svet okoli sebe,” so poudarili. “Želimo, da mladi postanejo družbenokritični uporabniki prostora,” je dodala Rakova. V projektu se sicer niso podrobneje lotili jumbo plakatov, ki so se v mestu in njegovi okolici močno namnožili. “Če bi na zemljevid umestili lokacije, kje vse so že, bi imeli zelo malo pra­znih belih lis:” Gorazd Furman Oman pa je ob tem dodal, da je pred leti bil prostor še dostopen vsem, sedaj pa je postal ekonomska kategorija. “Praktič­no se vozimo med reklamami. Povsod so, tudi v vaseh, na kozolcih. Dvomim pa, da ljudje, sploh mladi, na podlagi reklam sploh kaj kupijo,” je še dodal.

Rozmari Petek

Vir: https://www.vecer.com


Enajsta šola pod mostom o zasičenosti z oglasi

Dijaki Gimnazije Celje Center so ugotavljali, kaj plakatiranje povzroči mestu, in ustvarjali z reklamnimi letaki.

Celjski zavod Metro SR je pod pokroviteljstvom ministrstva za okolje in prostor v mesecu prostora že šestič pripravil delavnice za dijakinje umetniške smeri Gimnazije Celje – Center, ki jih imenujejo Enajsta šola pod mostom. Tokrat so se ukvarjali z različnimi oglasi v vsakdanjem življenju in ugotavljali, da pretirano oglaševanje vpliva na trajnostni prostorski razvoj.

Letošnji mesec prostora nosi slogan Prostor. Estetika. Kakovost. Kakovost prostora se je v zadnjem času prav zaradi pretiranega oglaševanja precej zmanjšala, je pojasnil Gorazd Furman Oman iz zavoda Metro SR: »Ko sva z ženo Mojco odprla biro leta 2000, je bil prostor dostopen vsem, ni bil zgolj ekonomska kategorija. Danes pa je prostor banka, ki daje obresti, kot jih prava banka ne daje. Reklame se pojavljajo povsod: v časopisih, telefonih, na kozolcih, celo historičnih objektih. Težko se vozite po slovenski pokrajini, ker se vozite med reklamami.«

Dijakinje so se na delavnicah spraševale o smiselnosti in učinkovitosti tako intenzivnega oglaševanja ter o degradaciji prostora. Nekatere so se sprehodile po celotnem mestu in v foto-delavnici fotografirale plakate po mestu. Ugotovitve so bile pričakovane. Oglasov je toliko, da so že moteči v prostoru, dijakinje so evidentirale tudi več mest nedovoljenega oglaševanja, več mest slabo reguliranega oglaševanja in neprimernih vsebin za lokacijo plakatov. Kot je dejala Mojca Furman Oman, je množično in neprimerno plakatiranje problem celotne države, ne le Celja. Z delavnico pa so želeli opozoriti, da gre za vizualno onesnaženje, s katerim se premalo ukvarjamo, in je tudi slabo regulirano.

Letakov veliko, učinek majhen

Dijakinje so se lotile še reklamnih letakov. Mesec dni so jih zbirale iz domačih nabiralnikov in od različnih ponudnikov. Hkrati so štele, za koliko nakupov na podlagi letaka se nekdo iz gospodinjstva dejansko odloči. Ugotovile so, da 83 odstotkov reklamnih letakov dobijo v poštne nabiralnike. Preračunale so, da tisoč dijakov dobi dnevno 400 letakov, na podlagi katerih se devetnajst dijakov odloči za nakup.

Sklenili so, da je učinek letakov na odločitev za nakup majhen, hkrati pa precej obremenjujejo okolje, saj je treba letake vsak teden znova tiskati, ker so akcije kratkega diha. So pa dijakinje letake ponovno uporabile, in sicer za ustvarjanje. Naredile so figure iz žic, ki so jih ovile in polepile z reklamnimi letaki. Razstava figur je na stopnišču gimnazije, ki bo na problem prekomernega oglaševanja in s tem povezanega potrošništva opozarjala tudi druge dijake. Njihova profesorica Maja Rak je sklenila: »Te delavnice so zelo uspešne, mladi namreč s tem postajajo kritični uporabniki prostora.« Delavnice so bile pred štirimi leti nagrajene tudi z nagrado Zlata kocka.

Špela Kuralt

Vir: https://www.delo.si/lokalno/stajerska/enajsta-sola-pod-mostom-o-zasicenosti-z-oglasi/

Napotilo:

Več upokojencev nasedlo akviziterjem in kupilo draga prehranska dopolnila

Zgodba 81-letne Marije in njenega bolnega sina ni edina, mnogi upokojenci so na podoben način kupili prehransko dopolnilo za 830 evrov. Iz podjetja Vitalius ni več nobenega glasu.

Po objavi zgodbe Marije iz okolice Frankolovega so se nam oglasili še mnogi bralci, katerih upokojeni starši so bili po­dobno zaslepljeni z nakupom dra­gega prehranskega dopolnila. Tako kot Marijo in njenega sina, ki trpi zavoljo duševne bolezni, jih je akvi­ziterka preslepila s tem, da jim je izmerila krvni sladkor, kisik v krvi, pH-vrednost in podobno, nato pa jih je prestrašila, da so zelo bolni, in jim ponudila prehransko dopolnilo ­ z opozorilom, naj tega ne povedo “ta mladim”.

“Vse to lahko tudi sam potrdim. Na povsem enak način so zavedli mojega očeta, ki je dementen in opravilno nesposoben (ima sodno določenega skrbnika). Tudi njemu so prodali čudež za 830 evrov,” opi­suje bralec Jože. “Sami smo pogodbo preko elektronske pošte odpoveda­li pet dni kasneje, ampak potem so trdili, da te pošte sploh niso dobili”

Izdelek z “Nobelovo nagrado”

Povsem enak izdelek je pred letom kupila tudi gospa Zlata z Gorenjske­ga takrat je izdelek prodajalo še pod­jetje Nomad, ki ima povsem enak naslov kot podjetje Vitalius (Mari­borska cesta 45, Selnica ob Dravi) in tudi istega direktorja Denisa Kanko­lo. “Nimam se za naivno, premislim, kadar mi kaj poskušajo prodati. A tu sem res šla povsem na limanice,” opisuje. “Dobila sem vabilo po pošti za brezplačen zdravstveni pregled. Tam nas je bilo veliko. Vzeli so nam kri, analizirali vse mogoče, kisik v krvi, vzorec sline. Veliko so razla­gali o zdravju, hormonih; moram reči, da je bila predavateljica zelo prepričljiva. Proti koncu so ponudi­ti ta čudežni produkt. Dejali so, da so izumitelji zanj prejeli celo Nobe­lovo nagrado, njegov nakup pa da v višini 400 evrov sofinancira Evrop­ska unija (EU), zato je sedaj za nas na voljo ‘le’ po ceni 830 evrov.”

Sama je izdelek vrnila, ker jo je po jemanju pekla zgaga. A ker tega ni storila v 14 dneh, jo podjetje toži za razliko celotne vrednosti kupni­ne. “Zaradi drugih težav sem ka­sneje začela jemati to dopolnilo. Ko sem videla, da mi izdelek ne ustre­za, sem jim vse vrnila, obenem sem jim do takrat plačala že 18o evrov, a mi vseeno niso dali miru. Sedaj me tožijo. Grozi mi, da bom morala plačati razliko do celotne kupnine, sodne stroške in njihovega odvetni­ka; sama si ga seveda ne morem niti privoščiti.”

Po opisih sogovornikov je očitno, da sta tako podjetje Nomad kot Vi­talius kršila zakon o varstvu potro­šnikov. V njem je zapisano, da gre v primeru, ko izkrivljajo ekonomsko obnašanje ciljnih skupin potrošni­kov, “ki so zaradi telesne ali duševne bolezni, posebne lastnosti, starosti ali lahkovernosti še posebej dovzetni za določeno poslovno prakso”, za nepo­šteno poslovno prakso. Kot je zavaja­joča poslovna praksa tudi, če podjetje zatrjuje, da bo izdelek pod posebnimi pogoji na voljo le določen čas, kot so opisovali Zlati minulo jesen.

Predvsem pa podjetje brez po­sebnega dovoljenja ministrstva za zdravje za delo na področju medicinske biokemije ne sme izvaja­ti meritev koncentracij sladkorja in holesterola v krvi, je jasna zdra­vstvena inšpektorica Deana Potza, saj ob pridobivanju dovoljenja komi­sija preveri usposobljenost izvajalca za odvzem krvi. “Metode izvajanja preventivnih pregledov, kot so mer­jenje zasičenosti krvi s kisikom in merjenje krvnega tlaka, niso sporne,” dodaja, a opozarja, da interpretacija rezultatov, ki odstopajo od normal­nih vrednosti, sodi v okvir zdra­vstvene dejavnosti – zdravnika z licenco. “Merjenje pH-telesa v slini s pomočjo indikatorskih lističev pa je zavajajoče, saj bi bilo sklepanje na pH v celotnem človeškem organizmu in/ali usmerjanje oziroma napotovanje na dodatne preiskave oziroma ukrepanje na tej osnovi neustrezno”

Želeli smo izvedeti, ali podjetje Vitalius ima omenjeno dovoljenje, in tudi, kdo je Nobelov nagrajenec za njihov izdelek in podobno, a s pod­jetjem ni več mogoče stopiti v stik. Po mnogih poskusih smo vedno na­leteli le na posneto sporočilo: “Spo­štovani. V Sloveniji je razglašena epidemija koronavirusa. Naše pod­jetje v skrbi za svoje zaposlene in v duhu ozaveščenosti o pomembno­sti preventive za obdobje epidemije uvaja spremembe v delovnem pro­cesu. Za vas smo za vse, kar boste potrebovali, še vedno z veseljem dosegljivi po navadni pošti. Vaše in naše zdravje je na prvem mestu. Ostanite zdravi.” Spomnimo, da so Mariji izdelek prodali že v času raz­glašene epidemije!

Inšpektorat podal ovadbo

Tržni in zdravstveni inšpektorat me­dijem ne razkrivata, koliko prijav že imajo zoper omenjeno podjetje. “In­špektor je že točno vedel, za katero podjetje gre, ko sem opisala le potek. Dejal je, da imajo že ogromno pri­tožb zoper njega,” je opisala Mariji­na vnukinja. Zlati pa je zdravstvena Inšpektorica odgovorila: “Izvajalcu Vitalius, d.o.o., je bila v preteklosti (9. marca 2020) izdana odločba o prepovedi opravljanja zdravstvene dejavnosti, podana je bila kazenska ovadba na javno tožilstvo … Prekr­škovni postopki zoper zavezanca pa se bodo nadaljevali po sprejeti odlo­čitvi tožilstva. Enako velja tudi za iz­vajalca Nomad, d.o.o.”

Se bodo s tem sporni marketinški prijemi končali ali pa bo direktor le ustanovil že tretje podjetje in delal naprej? Po javno dostopnih podatkih je namreč Kankoša letos odprl pod­jetje Siden v Banjaluki. Če bo po Slo­veniji prodajal pod tem podjetjem, ki nima sedeža v Sloveniji, mu naš tržni inšpektorat ne bo mogel prak­tično nič. Kot so pojasnili na inšpek­toratu, v takšnih primerih težave nastanejo že pri vročanju dopisov zavezancu, zato zavoljo ekonomič­nosti včasih preprosto odnehajo.

Vir: https://www.vecer.com/lokalno/celje/gluhi-telefon-goljufivih-varuhov-zdravja-10226505

Rozmari Petek

V dveh urah jo je obrala za dve pokojnini

Akviziterka je upokojenko prepričala, da so njeni izvidi tako slabi, da je tik pred tem, da jo zadene kap ali zboli za rakom, in ji ponudila (od)rešitev za kar 830 evrov

Upokojenka Marija iz okolice Frankolovega je preprosta 81 let stara ženska, ki v svoji več kot stoletje stari hiši prebiva s sinom. Komaj shajata, saj je njena kmečka pokojnina skromna, sin pa je kot duševni bolnik upokojen in prejema eno najnižjih pokojnin. Nič hudega sluteča in zaupljiva, kot je, je v ponedeljek vrata svojega doma odprla ženski, za katero je mislila, da je prišla iz bližnjega zdravstvenega doma.

“Mislila sem si, da so me prišli pogledat, ker sedaj na Frankolovem ne izvajajo več teh meritev na terenu. Vedo namreč, da jaz nikamor ne morem sama,” opisuje Marija. A pred njo je stala akviziterka iz podjetja Vitalius. Po nekaj uvodnih besedah ji je izmerila krvni sladkor, tlak, odvzela bris iz ust, urin, izmerila saturacijo kisika in ji dve uri opisovala, kako slabe izvide ima. “Rekla mi je, da je čudno, da me še ni kap. Nato je tudi sinu vse to izmerila in tudi zanj rekla, da ima izjemno slabe izvide. Rekla mi je, da imam zakisane možgane ali nekaj takšnega, zamaščena jetra in da je čudno, da še nisem zbolela za rakom ali omedlela,” še vedno prestrašeno opisuje sogovornica.

Dala svojo bančno kartico

Hkrati ji je, temelječ na šokantnih izračunih, akviziterka predstavila rešitev – nakup njihovega izdelka po ceni 830 evrov. “Rekla je, da nama bo to pomagalo. Prinesla je eno škatlo (druge naj bi prišle po pošti), jo odprla in nama pokazala, kako naj ta prašek dozirava vsako jutro in zvečer. Dodala je, da naj tega nikakor ne poveva ‘ta mladim’ (hči z družino stanuje v sosednji hiši), ker da nama bodo to gotovo branili,” opisuje sogovornica.

“Šele ponoči sem začela razmišljati, kaj sem storila. Ženski sem namreč dala bančno kartico. Kaj, če mi bodo sedaj z bančnega računa pobrali ves denar, ki ga mesece ‘šparam’, da bi lahko nadomestila dotrajan element v kuhinji,” se je v skrbi za prihranke začela spraševati skromna upokojenka. Kasneje je nakup le razkrila svojcem.

“Najprej sem mislil, da je pač kupila ‘eno mažo’ za 50 evrov, kolikor je tej akviziterki dala denarja. To bi še nekako šlo, vsak se kdaj ujame na limanice. Šele potem sem videl, da gre za 830 evrov! To je več kot znašata dve taščini pokojnini. Kasneje sem videl še njene tako imenovane izvide. Tam je akviziterka napisala denimo, da ima tašča devet enot sladkorja. V službi sem si sposodil aparat in ji še sam izmeril sladkor – čisto normalnega ima. Tudi saturacijo kisika ji je izmerila, in če bi tiste izmere držale, bi tašča morala že s kisikom naokoli hoditi. Zato to ni le zavajanje, temveč goljufija,” je prepričan zet.

Privolitev na papirju, ki ga ni

Od nenavadnega nakupa upokojenki ni ostalo kaj veliko dokumentacije. Ob dveh listih, na katerih so navedeni rezultati nekaterih meritev, le še list papirja, na katerem piše, da bodo paketi še prišli in da jih bo poravnala v 20 obrokih po 39 evrov, pod njim pa se je akviziterka podpisala le kot Nada.

Direktor podjetja Vitalius iz Selnice ob Dravi Denis Kankoša, za katerega dela omenjena Nada, se v podrobnosti primera ni spuščal. “Tako kot v vsakem poslovanju, na žalost tudi v našem, se ob ogromnem številu zadovoljnih strank pojavi tudi kakšna nezadovoljna. To so dejstva, ki jih moramo sprejeti in se z njimi soočiti,” je v odgovoru na naša vprašanja zapisal Kankoša. “Glede rezultatov, ki jih navajate, so informativnega značaja. Pridobljeni so z aparati, ki jih imajo doma vsi sladkorni bolniki in so na voljo v prosti prodaji v vsaki lekarni. Prav tako se meritve opravijo s pomočjo in na željo ter privolitev stranke s takojšnjo razlago, da so meritve zgolj informativnega značaja in so to le osebna mnenja. Za vse nadaljnje informacije, ki so povezane z zdravjem, naj se stranka posvetuje z osebnim zdravnikom. Tako se stranki pred meritvijo vse razloži in to privolitev stranka tudi podpiše,” doda direktor. A te dokumentacije Marija nima. Dodal je, da so svojcem upokojenke razložili, da imajo po zakonu o varstvu potrošnikov pravico, da odstopijo od pogodbe in vrnejo izdelek. “Z naše strani je zadeva zaključena. Čakamo le še na vrnitev izdelka, da lahko storniramo pogodbo in vrnemo akontacijo,” je dodal.

Pri tem ni komentiral nenavadnega ravnanja akviziterke, ki je upokojenko po njenem pričevanju prestrašila o njenem zdravstvenem stanju in z navodilom, da tega nakupa ne sme omenjati svojcem. “Glede na to, da je nepoštene poslovne prakse na tem področju tako rekoč nemogoče ugotavljati na splošno, potrošnikom, ki menijo, da so bili kakorkoli zavedeni ali prisiljeni v nakup, predlagamo, da podajo prijavo na Tržni inšpektorat RS,” pa svetujejo na tržnem inšpektoratu. Če inšpektor ugotovi kršitev, ukrepa. Globa po zakonu znaša od 3000 do 40.000 evrov.

Rozmari Petek

Vir: https://www.vecer.com/lokalno/celje/v-dveh-urah-jo-je-obrala-za-dve-pokojnini-10224965

»Polepljeni« do skrajnosti

Kaos na področju predpisov, ki urejajo postavitve reklamnih panojev, je viden že prav v vsakem mestu, “rekorderje” pa smo našli v Šentjurju

Dvanajst reklamnih panojev v razmaku le nekaj metrov, le nekaj sto metrov naprej pa še “komplet” štirih reklamnih panojev (sicer druge oglaševalske hiše) se bohoti na kratkem odseku tik pred vpadnico v Šentjur. Da je “gradbeništvo”, kar zadeva gradnjo oglaševalskih objektov, kot strokovno pravijo panojem, na višku, lahko vsak voznik opazi na različnih koncih države. Oglaševalske agencije so v zadnjem letu prav podivjale s postavljanjem panojev – na odseku, kjer ena od njih postavi dva panoja, se hitro pri­družita vsaj še dva panoja druge ogla­ševalske agencije.

Tekmovalnost agencij, ki jih kot poslovne subjekte žene želja po za­služku, človek še razume. Precej teže pa je razumnost iskati pri občinah in državi, ki so z izdajami soglasij botre takšnemu početju. In predvsem pri Direkciji za ceste, ki naj bi jo v prvi vrsti skrbela varnost voznikov na cesti.

Direkcija za ceste nemočna?

Na šentjurski občini, ki smo jo kot “re­korderko” izpostavili, ob tej tematiki niso zaznali kakšnega problema. “Pla­katna mesta ob vpadnici v Šentjur iz smeri Celja so postavljena s soglasjem Direkcije RS za ceste in Občine Šen­tjur.

V občini Šentjur se plakati lahko nameščajo v skladu z občinskim odlo­kom o plakatiranju in oglaševanju,” so hitro zaključili polemiziranje. Precej večjo zaskrbljenost so izrazili na Direkciji RS za ceste. “Želimo pripomni­ti, da se že dlje časa trudimo opozoriti na negativne vplive oglaševanja na varnost v cestnem prometu in izpo­staviti problem ceste in obcestnega prostora, ki se vedno bolj agresivno izkorišča kot medij za oglaševanje,” trdijo in hkrati opozarjajo na svojo nemoč.

Če objekt stoji zunaj varovalnega pasu, direkcija nima nikakršne pri­stojnosti, da bi lahko vplivala na nje­govo postavitev. Kadar pa pano stoji v varovalnem pasu, se morajo spet držati zakonodaje, kar poenostavlje­no pomeni, da če investitor vlogi pre­dloži strokovno-tehnični elaborat (in doda, da je predlog usklajen z odloki pristojne občine), direkcija pač mora izdati soglasje.

Slabe evidence, še slabša pravila

Tragikomika je še v tem, da tudi pa­nojev, za katere se investitorji niso niti toliko potrudili, da bi pridobili soglasje, nihče ne preganja. Tu in tam se najde kakšen jezen posameznik, ki poda prijavo prometnemu inšpektor­ju. “A preden ta najde lastnika in mu omogoči pritožbo v vseh zakonskih rokih, minejo meseci. Navsezadnje investitor pano odnese drugam in na­daljuje prakso,” je ogorčena bralka S. K. Omejeni (čeprav se tudi ti na teren odpravijo zgolj na podlagi prijave) so tudi občinski inšpektorji. “Občinska inšpekcija lahko odredi odstranitev panojev samo z javne površine in po­vršin, ki so v lasti občine,” so nam od­govorili na celjski občini.

Ob navedenem in dejstvu, da gosto­ta postavitve oglaševalskih objektov z zakonom sploh ni določena, je kaos, ki vlada po Sloveniji, razumljiv. Če k temu dodamo, da ni evidenc o tem, koliko soglasij za postavite panojev so občine do julija 2011 (ko je bilo iz­dajanje soglasij še izključno v njihovi pristojnosti) sploh izdale, pa vendar prav v zadnjem času rastejo kot gobe po dežju, sinonim za deželo Butale ni več daleč. Na direkciji sicer poudarjajo, da se zavedajo, “da v območjih ob dr­žavnih cestah ni prostora za tolikšno zasičenost z nepomembnimi informacijami”. Trdijo tudi, da spodbuja­jo zakonodajalca, naj s spremembami zakona omili tako agresivno ogla­ševanje. Po vsem tem ni slučaj, da se tudi zaradi tega nekateri posamezniki sprašujejo, kdo v tej državi ima, poleg oglaševalskih podjetij, tukaj zraven še tako velik “bonus”, da zavoljo varnosti na cestah vse to dopušča.

Rozmari Petek

Objavljeno v Večeru, v torek, 12.2.2013

Vir: http://www.vecer.com/clanekcel2013021205883256