Tagged: Sandra Bašič Hrvatin

Kako so oglasi iz tiskanih medijev izrinili novice

Nova fotografska instalacija Boruta Krajnca, ki jo je naslovil Pritisk, tematizira delovanje medijev in se vsebinsko povezuje s prej nastalima serijama Praznine in Politika.

V Galeriji Alkatraz v AKC-ju Metelkova mesto bodo odprli razstavo Boruta Krajnca.

Krajnčeva serija Praznine (2004–2008) je zaznamovala redke trenutke praznosti oglasnih površin, serija Politika (2012–2014) pa je bila fotografski zapis populistično zastavljene predvolilne kampanje trenutnega predsednika države, ki se je volivkam in volivcem poskušal približati tako, da se jim je pridružil na delovnih mestih.

Oglaševanje izrinja informiranje

V seriji Pritisk pa se Krajnc osredotoča na naslovnice vodilnih slovenskih tiskanih dnevnikov. Nenavadne naslovnice, ki so se začele pojavljati z letom 2016, namreč vsebujejo oglasna sporočila, ki zasedajo celoten prostor najbolj izpostavljenega dela časopisa – njegovo prvo stran. Korporacije tako s privolitvijo medijev zasedajo prostor, namenjen udarnim novicam, mediji pa nam sporočila, namenjena višanju dobička zasebnih podjetij, predstavljajo kot nadomestilo za novico dneva, ki jo pričakujemo na naslovnici, sta ob razstavi zapisala Ana Grobler in Sebastian Krawczyk.

Sprejetje konsenza o novih standardih oglaševanja, ki brišejo mejo med novicami in oglasi, ni vzbudilo zanimanja javnosti. Zdi se, da je na novi pojav odreagirala z utrujenim skomigom z rameni: “Pač še ena reklama.” Krajnc pa je povsem drugega mnenja. Pogled obiskovalca, ki bo odprl vrata galerije, bo takoj pritegnila množica velikoformatnih fotografij na nasprotnem koncu razstavišča, ki predstavljajo strnjeno paleto časopisnih naslovnic, ki jih polnijo oglaševalske strategije zapeljevanja, privlačen vizualni jezik in spretno manevriranje z (dez)informacijami.

Krajnc je s povečanjem fotografij ustvari hiperboličen učinek in tako gledalcu poskusi približati bistvo pereče problematike. “Popolno privatizacijo javne komunikacije,” kot je zapisala Sandra Bašić Hrvatin.

Nasprotna stena v podobni maniri prikazuje fotografije treh naslovnic največjih slovenskih dnevnikov, ki jih je trgovsko podjetje isti dan najelo za namene promocije. Gledalec je priča nenavadnemu prizoru: trije največji predstavniki tiskanih medijev so de facto ostali brez naslovnice, bralci pa so posledično ostali brez izbora najpomembnejših novic dneva.

Na podoben način krčenje prostora neodvisnih novinarskih vsebin, namenjenih ozaveščanju, obveščanju in javnemu dobremu, poudarja t. i. študijska soba, kjer je med drugim mogoče videti naslovnico časopisa z reklamnim oglasom tujega trgovskega podjetja, ki naj bi v prestolnici ustvarilo 300 novih delovnih mest, na drugi strani pa le obstransko kratko novičko o “mehkejših” oblikah zmanjševanja delovnih mest v tej isti medijski hiši.

Pasivna javnost

Fotografsko instalacijo zaokroži fototapeta temne, rdeče osvetljene dvorane z občinstvom, ki kot da zre na razstavljene fotografije. Delo je simbolični prikaz inertne drže javnosti: enolična telesa vzbujajo vtis brezosebne, uniformne množice, ki pasivno konzumira vsebine, ki jih zanjo izberejo odločevalci.

Borut Krajnc je dokumentarni fotograf in fotoreporter, od leta 1991 dela za tednik Mladina. Na svoji fotografski poti je spremljal družbeno in politično tranzicijo, razvoj slovenske družbe in države, vojno v Sloveniji in na Hrvaškem, vzpostavitev novega gospodarskega in družbenega sistema v Sloveniji, vključevanje Slovenije v EU in uvedbo evra, v letu 2015 pa je spremljal in dokumentiral množičen prihod prebežnikov v Slovenijo.

Vir: https://www.rtvslo.si/kultura/vizualna-umetnost/kako-so-oglasi-iz-tiskanih-medijev-izrinili-novice/514365

Napotila:
http://galerijalkatraz.org/?p=16430
https://tehtnica.wordpress.com/2019/12/20/vecer-kot-fer-oglasevalci-na-naslovnicah-vecera-in-primorskih-novic/
https://tehtnica.wordpress.com/2016/05/12/pristni-izdelki-iz-domacih-medijskih-kmetij/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/04/10/reklama-kot-naslovnica/

Kaj so javni mediji?

Na kaj najprej pomislimo, ko omenimo javni medij? Najbrž na britanski BBC (British Broadcasting Corporation), ki je postal v dvajsetem stoletju skoraj sopomenka za javni medij. Toda sopomenka še ne pomeni, da je mogoče po zgledu BBC univerzalno definirati javne medije. Ta stoletna radiodifuzna korporacija lahko deluje izključno znotraj britanskega političnega in medijskega prostora. Britanci radi povedo, da je BBC podoben njihovi angleški travi. Potrebuje pravo podnebje, ustrezno oskrbo in pol tisočletja tradicije – politične, kulturne in gospodarske. Zato takšne edinstvene institucije ni mogoče enostavno »presaditi« v drug medijski prostor.

Zgodovina britanske radiodifuzije, ki jo je v petih delih popisal lord Asa Briggs, je v resnici zgodovina BBC. Knjiga je – tudi če se ne ukvarjate z mediji – izjemno zanimivo branje. Briggs je kot enciklopedično izobražen pisec zbral na desetine tisočev dokumentov v javnih in zasebnih arhivih, da bi bralcu kar najbolj nazorno pokazal, kako je nastala ta monumentalna britanska javna institucija.

Nastanek BBC je tesno povezan s lordom Johnom Reithom, ki je imel poleg vizije in potrpljenja tudi veliko pragmatizma in politične spretnosti, da je postavil sedanji simbol javnega servisa. Toda vse to ne bi bilo dovolj, če ne bi živel v ravno pravem času. V zgodovini medijev poznamo le redka obdobja, kjer je preplet političnih, javnih in zasebnih interesov omogočil nekaj izjemnega. Konsenz o velikem strateškem cilju, pri katerem bodo vsi vpleteni na kratki rok izgubili nekatere koristi (dobičke in politični vpliv). Dolgoročno pa bodo omogočili razvoj institucije, ki bo postavila temelje britanskega in nato še globalnega radiodifuznega prostora.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/kaj-so-javni-mediji/

Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić

Laži kot novice

Če bi morala izbrati pojem, ki mu vsi vpleteni v javno komunikacijo v zadnjih dveh letih namenjajo največ pozornosti – od novinarjev do politikov ter uporabnikov medijev in spleta –, so to zagotovo »lažne novice«.

Kaj ta nenavadna besedna zveza sploh pomeni? Novica je po definiciji nekaj, kar se je zgodilo: dogodek, o katerem v novičarskem žanru poročajo mediji. Lažna novica pa je lahko marsikaj: laž, ki je predstavljena kot medijska novica, ali medijska novica o lažnem dogodku. V politični retoriki je postala »lažna novica« zmerljivka za vsako medijsko vsebino, ki govorcu ne ustreza (podobno kot lahko vsaka uredniška odločitev postane »cenzura«, kar sva opisala v prejšnjem prispevku). Toda v svojem bistvu je »lažna novica« zgolj oblika črne propagande. Ta temelji na lažeh, njen namen pa je manipulirati s prepričanji in stališči ljudi ter zamegliti dejanski vir informacije.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/lazi-kot-novice/

Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić

Svoboda izražanja in cenzura

V vsaki razpravi o možnostih regulacije digitalnih platform se govorci praviloma razdelijo na dva nasprotna tabora. Zagovorniki regulacije opozarjajo, da v javni govorici – na internetu ali kjer koli drugje – ne more biti dovoljeno čisto vse. Na drugi strani pa so zagovorniki (absolutne) svobode govora, ki trdijo, da bi kakršna koli pravila pomenila cenzuro interneta. Toda regulacija ne pomeni izbire med cenzuro in svobodo izražanja. Razmerje med obema pojmoma je veliko bolj kompleksno.

Vsako omejevanje izražanja ni cenzura. Če nekomu skočimo v besedo ali ga preglasimo v debati, to ni cenzura (kaže le našo nekulturo). Prav tako ni cenzura, če na osebni spletni strani izbrišemo komentar, če s svojega profila na facebooku odstranimo zapis ali če časopis zavrne objavo članka. Tudi tožba, s katero posameznik zahteva umik članka ali odškodnino od avtorja, najverjetneje ni cenzura (članki so lahko žaljivi ali slabo napisani). Cenzura je sistemska, sistematična in jo izvaja oblast s podporo državnega aparata: zakonov, sodstva, uradnih cenzorjev in represivnih organov.

To ne pomeni, da ustavna pravica do svobode izražanja zagotavlja enako slišnost vseh idej, mnenj ali stališč. S tožbami, usmerjanjem (oglaševalskega) denarja, pritiski in koncentracijo medijskega lastništva je mogoče tudi v demokratičnih družbah učinkovito utišati kritične glasove in razširjati prevladujočo ideologijo. Internet – podobno kot pred njim mediji – zato ni zrcalo, ki nevtralno odseva družbo. Mediji in internetne platforme dejavno oblikujejo in ustvarjajo naš pogled na svet. Izbirajo teme, o katerih bodo (ali ne bodo) poročali. Izbirajo vire in govorce, ki jih vabijo v javno razpravo. Izbirajo argumente in razlage, ki s ponavljanjem postajajo »naravni« in edini možni. Vsi ti mehanizmi vplivajo na pravico do svobode izražanja in jo lahko omejujejo, a večinoma še ne pomenijo cenzure.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/svoboda-izrazanja-in-cenzura/

Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić

Vrnitev novinarstva v službo aktivne javnosti

Kriza (resnih) tiskanih medijev je tesno povezana s krizo predstavniške demokracije, saj slednja temelji na pasivnih državljanih – potrošnikih, ki jih oblikujejo informacije, ki so v digitalni dobi zastonj. Vsekakor pa ne gre spregledati vloge medijev, ki s(m)o zanemarili vlogo nadzora oblasti

Ko je zadnjo soboto v marcu izšla zadnja tiskana izdaja britanskega časnika The Independent, ki sicer življenje pod isto blagovno znamko nadaljuje na spletu, so v ospredje spet prišla vprašanja, kakšna je prihodnost tiskanih medijev. Splošno znano je, da je glavni problem tiskanih medijev – kar natančno vedo poslovodstva in založniki -, da ne uspejo razviti po­slovnega modela, s katerim bi lahko preživeli ob tem, da so na internetu številne informacije zastonj.

O prihodnosti, da bi bila ta svetlej­ša za tiskane medije, novinarstvo in ne nazadnje za državljane, pa seveda ni mogoče razmišljati brez kritičnega pretresa realnosti medijske sedanjo­sti. “Časopisi se v zadnjem desetletju, posebej pa s poglabljanjem global­ne gospodarske, finančne in socialne krize, soočajo z več krizami hkrati. Po­skušajo delovati na presečišču krize predstavniške demokracije, ki je ne­posredno povezana s padanjem zau­panja v tisk, in krize dobičkonosnosti časopisnega novinarstva, ki je posle­dica rahljanja oziroma padanja tradi­cionalnih poslovnih modelov tiska v digitalni dobi,” dr. Igor Vobič, pred­stojnik katedre za novinarstvo na lju­bljanski FDV, krizo tiskanih medijev umesti v kontekst multiplih kriz časa, v katerem živimo.

Bližje oglaševalcem kot državljanom

Domen Savič, komunikolog in sple­tni aktivist, trdi, da se je kriza tiskanih medijev začela s tem, da so pozabili na bralca. “Da so mediji na bralca poza­bili, je bilo jasno tisti trenutek, ko so vsebino časopisov začeli določati ogla­ševalci in gonja po dobičku – ko so se mediji prenehali spraševati, kaj je po­membno, in so se namesto tega spra­ševali samo, kaj je brano.”

Izginjanje bralstva tiskanih medi­jev traja že lep čas. Po prepričanju dr. Sandre Bašič Hrvatin, medijske stro­kovnjakinje s koprske fakultete za hu­manistične študije, se to dogaja zato, ker so tiskani mediji zelo dolgo svoj poslovni model temeljili na posebnem odnosu z oglaševalci: “Svoje bralce so uporabljali kot ‘valuto’ za pridobivanje oglaševalskega denarja. V tem so šli tako daleč, da so razvili model ‘brezplačnikov’ – medijev, katerih delovanje v celoti pokrijejo s prodajo oglasnega prostora. Če so prej oglasi bili umešče­ni v novinarska besedila, so zdaj bese­dila umeščena med oglase.”

To, o čemer govorimo, je pravza­prav kriza novinarstva in kriza nje­gove vloge in pomena v družbi, trdi medijska strokovnjakinja Bašič Hr­vatinova. “Tisti trenutek, ko je novi­narstvo prenehalo delovati v javnem interesu, je postalo samo privesek za­sebnih interesov svojih lastnikov,” trdi sogovornica. Dodaja, da bodo tiska­ni mediji bralce pridobili nazaj samo tako, da se novinarstvo vrne v službo javnosti. Mediji po njeno veliko bolj potrebujejo državljane kot obratno.

Za krizo zaslužni tudi državljani potrošniki

Komunikolog Savič pa v zvezi z drža­vljani – bralci opozarja, da je razlog za krizo tiskanih medijev mogoče iskati tudi pri njih. “Seveda je krivda tudi na strani državljanov, ki se ne zavedajo svojih pregovornih pravic in dolžnosti. Niso samo mediji krivi za državljana potrošnika, ki ga bolj skrbijo akcijske cene kot odločevalska kriza, tako da je razumljivo, zakaj so se v nekem trenut­ku odločili, da je za medije kot podjetja bolj praktična navezava na oglaševanje kot vir prihodkov.” Pasivizacija državljanov je po splošnih dognanjih eden od ciljev vladajoče ideologije liberalne demokracije, ki si prizadeva, da se dr­žavljani “prebudijo” le na štiri ali pet let, ko potekajo volitve, politična participa­cija pa se vse bolj omejuje na državljana – potrošnika.

Je prihodnost (tiskanih) medijev torej bolj aktivistična uredniška poli­tika, ki naslavlja družbeno in politično aktivne državljane, ki bodo v bližnji prihodnosti predstavljali večino bral­stva tiskanih medijev? “Ne, mislim, da je napačno pričakovati, da se bodo vsi državljani enako močno ukvarja­li s problemi družbe, čeprav bi si to mogoče po tiho želeli. Trenutna kriza medijev nima nobene zveze z občin­stvom, ker občinstvo trenutno ni del medijske enačbe. Tudi razmišljanje, da bi sedaj občinstvo reševalo medije, ki so v krizo prišli zaradi problematičnih lastniških struktur, prevelike naveza­ve na prodajo oglaševalskega prostora in trivializacije družbenega dogajanja, je napačno,” razmerje med družbeno in politično vlogo medija ter državlja­ni oriše Savič. Vobič ga vidi nekoliko drugače: “Pasivni bralec, ki je odma­knjen od novinarstva kot proizvodnje vednosti in katerega pozornost se kot blago prodaja oglaševalcem, s širšega političnega in poslovnega vidika po­staja del zgodovine.”

Medijske hiše so si, tako Savič, same skopale jamo, v kateri trenutno ždijo. Brez samorefleksije in sprejetja odločitve, kdo so novinarji, kaj novi­narji delajo in kako sami razumejo svojo vlogo, se pač ne bodo izkopale iz nje. “Namesto da bi bili kritični do oblasti, da bi opravljali vlogo nadzora, so do skrajnosti razvili različne oblike razvedrilnega novinarstva. Gre za ne­sprejemljive prakse, ki ogrožajo pra­vico vsakega posameznika – pravico do svobodnega izražanja. Monetiza­cija človekovih pravic pa je najhujša možna posledica ekonomskega izko­riščanja. Izgubljeni ugled in izgublje­ne bralce je mogoče pridobiti samo z novinarstvom, ki deluje v javnem in­teresu,” ogledalo tiskanim medijem in novinarjem nastavi Bašič Hrvatinova.

Novinarstvo v interesu javnosti s statusom javnega zavoda?

Kaj torej potrebuje v prihodnosti? “Odmik od klasičnega novinarstva, to je odmik od pripovedovanja novic k širšemu prispevanju v javnem življe­nju skozi delovanje novinarjev kot ka­talizatorjev razprave med državljani, s čimer bi prepoznavali skupne proble­me in iskali rešitve. S tem bi utegnili revitalizirati odnos z javnostjo, a poslovne krize ta transformacija sama po sebi ne bi odpravila,” odgovarja Vobič. Za zaključek pa profesor novinarstva predlaga, da je vredno vsaj odpreti razpravo o spremembi institucional­ne pozicije tiska v družbi z vidikov la­stništva in financiranja, tudi v smeri dodeljevanja statusa javnega zavoda, podobno kot v primeru radiotelevizije, ter ugotoviti, ali za kaj takega obstaja volja. “Take razprave, ki bi naslavlja­la probleme zdajšnje vloge države v odnosu do medijev in hkrati odpirala temeljna družbena vprašanja, kot sta, kakšne medije potrebujemo in si jih želimo ter v kakšni družbi in politič­no-ekonomskem sistemu želimo živeti, za zdaj nimamo.

Uroš Esih

Izvirno objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 11.4.2016

Vir: http://www.vecer.com/vrnitev-novinarstva-v-sluzbo-aktivne-javnosti-6209807