Tagged: Slava

Kako dimljeni losos uničuje naš razum

Prevladujoča sila v naših življenjih je nekaj, o čemer redko govorimo kot o sili. Tej prevladujoči sili pravimo potrošništvo. Potrošništvo je dušitev naše moralne domišljije.

Ko gremo v trgovino lahko med policami najdemo v zavojčku prekajenega lososa, ki je v bistvu nekakšen oranžni žele, ki izgleda lepo, okusno. Lepo zapakiran, na embalaži v vzorcu tartana je morda škotska zastava in dude, ki naznanjajo, da izdelek prihaja iz Škotske in tam je vse zdravo, lepo, zrak pa je čist. To ustvarja nekakšno zgodbo, vendar je to zgodba, ki skoraj nima veze s tem, kaj se dogaja v resnici. Da so ti lososi vzgojeni v kletkah v posebnih morskih jezerih, da z njimi v teh strašnih razmerah tudi grdo ravnajo in da dobesedno razpadajo pri živem telesu. Razjedajo jih morske uši, zaradi česar so podvrženi grozljivim postopkom, s katerimi morske uši poskušajo ustaviti. Hranijo jih z mleto ribjo moko, ki jo pridobivajo s pomočjo velikih vlečnih mrež, v katere ulovijo celotne jate rib in delfinov, ki te ribe lovijo. Kadarkoli gre mimo tovrstna vlečna mreža, se na obalah pričnejo kopičiti mrtvi delfini. Ker do lososov, kot vira svoje prehrane, želijo priti tjulnji, nanje streljajo in osiroteli mladiči potem pogosto stradajo do smrti. Priče smo celemu zaporedju grozljivih stvari samo zato, da vam v trgovino v ličnem pakiranju dostavijo oranžnemu želeju podobno snov. A o teh stvareh ne razmišljamo, ker je našo moralno domišljijo zadušilo dejstvo, da je bilo to, kar kupimo, popolnoma odstranjeno iz tega konteksta.  

Ne razmišljamo pa niti o prihodnosti, o tem, kaj se zgodi z embalažo, ko jo zavržemo. Kje je ta kraj, ki mu rečemo »proč«? Ne obstaja. Še vedno je na tem planetu. Nekaj se s to embalažo mora zgoditi, morda jo sežgejo v sežigalnici, lahko jo odložijo na odlagališču. Ne razmišljamo o vplivu na ljudi prihodnjih generacij, na ljudi, ki živijo daleč od nas.

Kar v 21. stoletju, sredi okoljskih izrednih razmer potrebujemo, je povsem nov moralni kompas. Toda daleč od tega, da bi lahko razvili ta povsem nov, bogatejši moralni občutek. Ta prevladujoča sila v naših življenjih, ki je potrošništvo, preprečuje celo našo obstoječo moralo, duši našo moralno domišljijo. Kako se potrošništvo v naših življenjih predstavlja, kako je postalo tako prevladujoče, tako učinkovito in kako je iz našega uma odstranilo toliko tega, kar je bilo tam prej in nam namesto tega v misli vstavilo ta objekt, to storitev, to stvar, ki jo lahko kupite? V veliki meri s pomočjo znanih, slavnih osebnosti. Slavna oseba je maska, ki jo ta stroj nosi.

Če je vaša korporacija v lasti zasebnega kapitalskega podjetja, ki je v resnici le poštni nabiralnik nekje v Panami, se na to nihče ne bo navezal. Nihče do takšne korporacije ne bo čutil zvestobe in zaradi tega želel kupiti še več njenih izdelkov. Ta korporacija potrebuje obraz in ta obraz je slavna oseba, ki jo uporablja v svojih oglasih. To je slavni influencer na YouTubu, Instagramu ali Tik Toku, ki vam pravi: hej, poglejte, pravkar sem kupil ta neverjeten izdelek. Tudi vam bi lahko prišel prav. Tovrstne prakse sicer niso nove. Hollywoodske zvezde so recimo svoj čas promovirale cigarete. To se dogaja že zelo dolgo. Danes pa je to pospešeno do te mere, da se temu skoraj ni mogoče več izogniti. Praktično vsak vidik našega življenja je monetiziran. Kar potrošništvo počne tako uspešno, je nenehno ustvarjanje novih potreb, nenehno ustvarjanje novih želja, ki jih pred tem ni bilo. Ko si enkrat nekaj želimo, je naše življenje nepopolno, dokler tega ne dobimo.

Številni telefoni imajo danes samodejne lepotne nastavitve, zaradi katerih ste na slikah videti bolj konvencionalno lepi, kot bi se morda zdeli sicer. Popravijo vam ličnice, naredijo vas bolj vitke. Potem ko pogledate sliko na telefonu si rečete, da to sem jaz, potem pa se pogledate v ogledalu in se vam zdi, da ste grdi! Nisem takšen kot sem mislil da sem, nisem tak kot na tej fotografiji. Potem postanete negotovi vase in se pričnete komodificirati: moram si kupiti te izdelke, moram si kupiti ličila, botoks, plastično operacijo, ki me bo preobrazila v to, kar mi telefon sporoča, da sem. Potem se ves čas primerjate z drugimi: poglejte to čudovito zvezdnico, ki je tako vitka, tako lepa, ki je veliko bolj zaželena kot jaz. Njena podoba je pa prav lahko izboljšana, ali digitalno, ali s pomočjo lepotne operacije. Tako dobimo nekakšno oboroževalno tekmo, nenehno tekmovanje z lastno negotovostjo, ki vam ga je v um vsililo potrošništvo, kar potem prav tako zameji vašo moralno domišljijo in vas spremeni v od sveta ločen objekt – odstranjen iz preteklosti, odstranjen iz prihodnosti, odstranjen iz sveta okoli vas. Kjer tudi sami postanete potrošna dobrina, ki jo kupujejo, prodajajo in tržijo korporacije, ki vam prodajajo stvari, da bi izgledali kot stvar, ki jo vidite na svojem telefonu in ki jo digitalno polepšujejo njegove lepotne nastavitve.

Potrošništvo, za katerega nam pravijo, da izboljšuje naša življenja, ki nas bogati in ki naše življenje dela boljše, dejansko uničuje naš duševni mir, uničuje naš občutek lastne vrednosti in uničuje naš občutek varnosti. Veliko psiholoških raziskav je bilo narejenih na to temo, ki so pokazale, da so ljudje, ki so najbolj investirani v kulturo slavnih, ki berejo revije o slavnih, ki sledijo tračem in novicam o slavnih ljudeh, na splošno veliko manj povezanih s svojimi sosedi. V njihovih glavah so slavne osebe dejansko zasedle mesto prijateljev in sosedov. Lažni sosed je izpodrinil pravega soseda. Manj verjetno je, da se bodo politično angažirali, volili in da bodo protestirali. Kultura slavnih izpodriva tako velik del našega preostalega moralnega sveta, uspešno pa krepi potrošništvo.

Komodificiran je celo naš upor. Ljudi, ki zaradi političnega nestrinjanja postanejo junaki, si prisvojijo korporacije in nam njihov upor prodajo nazaj. Naš odpor postane potrošen. V tem odnos je vse degradirano do točke, da izgubi svoj smisel. Uničuje naš odnos drug do drugega, ker ko komodificiramo sebe, komodificiramo tudi druge ljudi. Začnemo razmišljati, kaj lahko storijo zame, namesto da bi razmišljali, kako bi se z njimi lahko družili. Naše odnose začnemo monetizirati, celo naš odnos do naravnega sveta, kot ga recimo izraža agenda o naravnem kapitalu, ki pravi, da stvari, če jim ne damo cene, drugače ne bomo znali ceniti. Zato morajo imeti trobentice ceno, ceno mora imeti slon, drugače ni vreden nič in ga ne moremo upoštevati.

Ko se potrošništvo, ki ga poganjajo zahteve kapitalizma, širi v vse pore naših življenj in življenja tistih okoli nas, vse postane potrošno. Uničuje našo človečnost, uničuje naše mesto v družbi, uničuje naše mesto v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Nas ločuje, odstranjuje, objektivizira. Uničuje naš um. Nekaj, kar nas je številne naučila aktualna pandemija je, da ni dovolj, če gojimo samo virtualne odnose, da ni dovolj, če obstajamo samo kot potrošniki. Dejansko se moramo nujno ponovno povezati z drugimi ljudmi, moramo se ponovno povezati s fizičnim in naravnim svetom. Ljudje čutijo resnično potrebo po tem. Mogoče je zdaj pravi trenutek za ponovno oceno o tem kdo smo in kje smo. Da ponovno ocenimo naše medsebojne odnose in odnose do preostalega živega sveta. Da zavrnemo potrošništvo, da se bomo lahko ponovno povezali, da bomo lahko ponovno oživeli našo moralno domišljijo.

George Monbiot, DDN

Napotilo:

Namišljeni prijatelji

Slava ni neškodljiva zabava – je del izkoriščanja

Se lahko zdaj, ko se zvezda resničnostne televizijske oddaje  pripravlja, da postane predsednik ZDA, strinjamo, da je kultura slave več kot le nedolžna zabava? Da bi dejansko lahko bila bistvena komponenta sistemov, ki vodijo naša življenja?

Vzpon kulture slave se ni zgodil sam od sebe. Že dolgo jo gojijo oglaševalci, tržniki in mediji. Ima svojo vlogo. Bolj ko so korporacije postale oddaljene in neosebne, bolj se, da se povežejo s svojimi strankami, opirajo na obraze drugih ljudi.

Korporacija pomeni telo; kapital pomeni glavo. Toda korporativni kapital nima niti glave, niti telesa. Težko je verjeti, da bi se ljudem lahko prikupila homogenizirana franšiza, ki je v lasti »hedge sklada«, katerega korporativno identiteto predstavlja poštni predal v Panama Cityu. Zato potrebuje masko. Nositi mora obraz nekoga, ki ga videvamo tako pogosto, kot videvamo svoje sosede. Nesmiselno je vprašati kaj počne Kim Kardashian, da zasluži za svoje življenje; njena vloga je, da obstaja v naših glavah. S tem ko igra našo virtualno sosedo, povzroča klik prepoznanja v imenu kateregakoli sivega monolita, ki ta teden stoji za njo.

Obsedenost s slavo ni tihi spremljevalec drugih stvari, ki jih cenimo; zavzema svoje mesto. Študija objavljena v reviji Cyberpsychology je pokazala, da se zdi, da se je med letoma 1997 in 2007 zgodil izjemen preobrat. Leta 1997 je bila v oddajah, ki so bile najbolj popularne med 9-11 letniki, prevladujoča vrednota (po presoji odraslih) občutek skupnosti, ki ji je sledila dobrohotnost. Slava je bila šele na 15 od 16 preverjanih vrednot. Do leta 2007, ko so prevladale oddaje kot je »Hannah Montana«, je slava prišla na prvo mesto, sledile so ji uspeh, podoba, popularnost in finančni uspeh. Občutek za skupnosti je padla na 11, dobrohotnost pa na 12 mesto.

V prispevku v International Journal of Cultural Studies (Mednarodni reviji za kulturne študije) so ugotovili, da se tisti, ki najbolj vneto sledijo trač novicam slavnih, trikrat manj verjetno vključujejo v delo lokalnih organizacij in za polovico manj v prostovoljstvo, kot ljudje, ki jih zanimajo tudi druge novice. Prave nadomestijo virtualni sosedje.

Bolj kot je izdelek nevpadljiv in homogeniziran, bolj izstopajočo masko mora nositi. Zato Iggy Pop promovira avtomobilska zavarovanja, Benicio del Toro pa prodaja Heineken. Vloga teh ljudi je, da nam sugerirajo, da je za logotipom še kaj bolj vznemirljivega kot zgolj pisarniške stolpnice in preglednice. Svojo ostrino prenesejo na podjetje, ki ga predstavljajo: takoj ko vzamejo ček, ki kupi njihovo identiteto, postanejo procesirani in brez pomena kot izdelek, ki ga promovirajo.

Slavni, ki jih vidite najpogosteje, so najbolj donosni izdelki, ki nam jih prenašajo voljni mediji ob asistenci oglaševalske industrije, katere moči nihče zares ne preverja. To je razlog, zakaj igralci in modeli zdaj dobivajo takšno nesorazmerno pozornost in zasedajo večino prostora, ki so ga nekoč zasedali ljudje s svojimi idejami. Njihova strokovnost je v tem, da kanalizirajo vizije drugih ljudi.

Raziskava po bazah podatkov, ki jo je izvedel antropolog Grant McCracken,je pokazala, da so med letoma 1900 in 1910 igralci prejeli 17% kulturne pozornosti posvečene znanim ljudem: malo manj kot je bilo skupaj posvečene fizikom, kemikom in biologom. Filmski režiserji so prejeli 6%, pisatelji pa 11% kulturne pozornosti. Ko je časovni interval razširil do leta 1950, so igralci prejeli 24% pozornosti in pisatelji 9%; do leta 2010 so igralci predstavljali 37% (več kot štirikrat toliko pozornosti kot so je bili deležni naravoslovci), medtem ko se je delež pozornosti filmskim režiserjem in pisateljem zmanjšal na 3%.

Ni vam treba brati ali videti veliko intervjujev, da bi lahko ugotovili, da so glavne kvalitete, ki se jih danes išče v slavi plitkost, praznost in fizična lepota. Tako jih je mogoče uporabiti kot prazen zaslon, na katerega se lahko projicira karkoli. Tistim, ki imajo najmanj za povedati, se dodeljuje največ platform za sporočanje.

To pomaga pojasniti množično zablodo med mladimi: da imajo razumno možnost, da postanejo slavni. Raziskava med 16-letniki v Veliki Britaniji je pokazala, da jih 54% namerava postati slavnih. Premikati se s tokom je nekaj, kar lahko počne vsakdo, toda le peščica je za to potem tudi nagrajena.

Takoj, ko zvezdniki pozabijo na vlogo, ki jim je bila dodeljena, so na njih spuščeni »peklenski psi«. Ko je oglaševala modno verigo John Lewis je bila Lily Allen ljubljenka medijev, podobno Gary Lineker ni mogel narediti napačnega koraka dokler je otrokom prodajal hitro prehrano. Toda, ko sta izrazila naklonjenost do beguncev, so ju raztrgali na koščke. Ko vzameš korporativni denar, se moraš odreči svojemu mišljenju.

Slava pa ima še drugo pomembno vlogo: kot orožje za množično odvračanja pozornosti. Raziskava objavljena v International Journal of Cultural Studies, ki sem jo omenil prej, prav tako razkriva, da se ljudje, ki se najbolj zanimajo za slavne, najmanj ukvarjajo s politiko, najmanj verjetno protestirajo in najmanj verjetno volijo. Zdi se, da to negira pogosto, samo-upravičujočo trditev medijev, da nas slavni povezujejo z javnim življenjem.

Raziskava je pokazala, da ljudje obsedeni s slavo v povprečju gledajo novice prav toliko kot drugi, vendar se zdi, da živijo v stanju nenehnega odvračanja pozornosti. Če želite, da ljudje ostanejo mirni in neangažirani, jim večkrat na dan pokažite obraze Taylor Swift, Shia LaBeoufa in Care Delevingne.

V Donaldu Trumpu vidimo popolno zlitje dveh glavnih rab kulture slave: korporativno personifikacijo in množično odvračanje pozornosti. Njegova slava je postala maska za njegov kaotičen, podizvajalski in brezobziren poslovni imperij. Njegova javna podoba je bila popolno nasprotje vsega, kar predstavljajo on in njegova podjetja: kot voditelj v ameriški različici oddaje »The Apprentice« (Pripravnik), je ta pokvarjen dedič velikanskega bogastva postal obraz podjetništva in socialne mobilnosti. Med predsedniškimi volitvami je njegova hrupna osebnost ljudi odvračala od njegove za masko skrite intelektualne praznine, praznine, ki jo zdaj zapolnjuje z bolj lucidnimi predstavniki globalnega kapitala.

Slavni lahko naseljujejo vaše življenje, vendar niso vaši prijatelji. Ne glede na namene tistih, v imenu katerih deluje, je slava del izkoriščanja. Spremenimo naše sosede nazaj v naše sosede in obrnimo svoje hrbte tistim, ki se za naše sosede samo izdajajo.

Vir: http://www.monbiot.com/2016/12/22/imaginary-friends-2/

Izvirno objavljeno v Guardianu, 21.12. 2016

George Monbiot

Napotilo:
www.monbiot.com