Tagged: Slovenija

Reklama, rodna vas domača

Slovenijo bi v svetu lahko oglaševali kot državo oglasov. Medtem ko drugod sprejemajo zakone, ki omejujejo oziroma prepovedujejo oglaševanje na javnih mestih, se zdi, da se pri nas kultura reklamnih panojev neomejeno širi.

Med spornimi primeri je denimo dogovor ljubljanskega župana s podjetjem Europlakat, ki je v zameno za kolesa in nefunkcionalne avtobusne postaje dobil dovoljenje, da najlepše mesto na svetu zasuje z reklamami. Kako krasna bi lahko v resnici bila (tudi) Ljubljana, smo pred časom raziskovali s projektom Prostovid.

Mogoče bo konec vsaj tistih jumbo plakatov, ki nam kazijo razgled med vožnjo izven mest, saj je lansko leto upravno sodišče prvič ugodilo tožbi, ki je problematizirala reklamni pano, postavljen na zasebnem kmetijskem zemljišču. Vendar lahko taka tožba zdrži samo, kadar je bil za namen oglaševanja postavljen objekt in ne kadar se oglašuje na že obstoječi strukturi ali gre za premičen objekt.

Vsekakor bo potrebno razmisliti o tem, kaj o nas pove dejstvo, da pustimo oglaševalskim podjetjem, da nas dušijo s plakati, ki so v njihovih domačih krajih že zdavnaj prepovedani.

Vir: https://djnd.si/mhf

Napotilo:
https://agrument.danesjenovdan.si

Advertisements

Bo reklamnim panojem odklenkalo?

Upravno sodišče stopilo na prste oglaševalskemu podjetju.

“Upravno sodišče je v letu 2017 prvič potrdilo odločbo kmetijske inšpekcije o odstranitvi reklamnega panoja in zavzelo stališče, da se s postavljanjem reklamnih panojev ne dosega namenska rabe kmetijskega zemljišča ter da pri tem ni bistvena sama obdelanost zemljišča, na kateri je postavljena konstrukcija reklamnega panoja,” na spletnem portalu Predlagam.vladi.si piše ministrstvo za infrastrukturo in prostor, ki ga vodi Peter Gašperšič. S temi besedami odgovarja predlagatelju, ki ga motijo reklamni panoji ob cestah ter predlaga, da se reklame umaknejo.

Zakonodaja s področja cestne infrastrukture sicer omejuje oglaševanje v varovalnem pasu javne ceste, a se oglaševalska podjetja pogosto odločijo za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanja na zemljiščih zunaj varovanih pasov ceste, s čimer se izognejo omejitvam in nadzoru pristojne inšpekcije za ceste.

Iskanje zakonskih lukenj

“Tako se objekti za obveščanje in oglaševanje postavljajo tudi na zemljiščih, ki so v občinskih prostorskih aktih opredeljena kot kmetijska zemljišča, čeprav so gradnja določenih objektov na kmetijskih zemljiščih oziroma posegi na teh zemljiščih dopustni le, če to določa in pod pogoji, ki jih določa prostorski akt občine, na območju katere se to zemljišče nahaja,” razlagajo pri ministrstvu za infrastrukturo.

Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, ki je pristojen za izvajanje nadzora na kmetijskih zemljiščih, je v obdobju od leta 2015 do leta 2017 zaradi nedovoljene postavitve objektov za obveščanje in oglaševanje izdal 36 upravnih inšpekcijskih odločb o odstranitvi konstrukcij.

Večina pritožb zavrnjenih

Zoper izdane odločbe je bilo po podatkih MZI na drugostopenjski organ, torej ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano podanih 23 pritožb inšpekcijskih zavezancev, ki so bile v 21 primerih zavrnjene kot neutemeljene. Upravni spor je bil sprožen v 15 primerih, v katerih so vsi sodni postopku še v teku, razen v enem primeru, ko je bila izdana pravnomočna sodna odločba, s katero je bila tožba zavrnjena.

Upravno sodišče je, kot že omenjeno, pritrdilo odločbi kmetijske inšpekcije in zavzelo stališče, da se s postavljanjem reklamnih panojev ne dosega namenska rabe kmetijskega zemljišča ter da pri tem ni bistvena sama obdelanost zemljišča, na kateri je postavljena konstrukcija reklamnega panoja.

“Pri tem je sodišče tudi poudarilo razlago določb, ki se nanašajo na varstvo lastninske pravice in določene omejitve, ki so v javnem interesu,” poudarjajo pri MZI. “Zaradi varstva kmetijskih zemljišč, ki so za človeka nujno potrebne dobrine, je namreč že v ustavi in na njenih podlagah sprejetih zakonih urejeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč, zaradi česar je lastninska pravica na navedenih zemljiščih omejena.” V primeru ugotovljene kršitve pa kmetijska inšpekcija zoper kršitelja, poleg upravnega postopka, vodi tudi prekrškovni postopek.

Tudi pod nadzorom okoljske inšpekcije

Problematika postavljanja objektov za obveščanje in oglaševanje zadeva tudi področje gradbenih predpisov. Če so ugotovljene nepravilnosti, kot je gradnja brez gradbenega dovoljenja, ukrepa okoljska inšpekcija na podlagi zakona o graditvi objektov. “V veliko primerih so objekti za obveščanje in oglaševanje enostavni objekti, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja ali celo sploh niso objekti, so premični, nameščeni na vozila, fasade, ograje,” še poudarja MZI. “Del oglaševalskih posegov v prostor je torej mogoče klasificirati kot objekt, nekateri pa to niso. Večina oglaševalskih objektov uvršča med enostavne objekte, ki se jih lahko gradi brez gradbenega dovoljenja.”

Vir: https://www.zurnal24.si/slovenija/bo-reklamnim-panojem-odklenkalo-302332

I.H.

Napotilo:
https://www.tednik.si/tednik/9354-zacetek-konca-reklam-v-koruzi

Potrošništvo

Zakaj Slovenec po smrti ne gre v nebesa ampak v nakupovalno središče? V oddaji Studio City sta se z voditeljem Marcelom Štefančičem jr. o potrošništvu med Slovenci pogovarjala psiholog Aleksander Zadel in antropolog Dan Podjed.

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/studio-city/174507890

Napotili:
https://www.rtvslo.si/studiocity/
https://tehtnica.wordpress.com/2016/03/03/vpliv-potrosnistva-na-okolje/

Črni petek. Ali kako postajamo bebci.

Drage dame (in gospodje), kako vam je torej uspelo šopingiranje na črni petek? Ko sem nekaj dni po črnem petku kupovala neko malenkost, mi je trgovka rekla, da je škoda, ker nisem prišla na črni petek. Ko so bile vse cene znižane na eno četrtino. Ko bi namesto 20 evrov plačala le 5 evrov. Kar je, to je treba že priznati, res razlika. V ceni. Posledično ti seveda ostane 15 evrov za kaj drugega. Da lahko kupiš kaj tretjega. In tako naprej. Racionalno delovanje posameznika oziroma posameznice kot kupca torej. S čimer nikakor ni nič narobe. Da smo namreč racionalni. Mar ne?

Nato je trgovka dodala, da je pravzaprav bolje, da me ni bilo. Ker je bila norišnica. »Nimate pojma, kakšno je bilo. Nismo mogli niti dihati.«

Torej je uspelo: Slovenčki in predvsem Slovenčice so se v samo nekaj črnih petkih pretvorili v bebce. Ki stojijo v vrsti, da nakupijo na črni petek vse, kar so si ogledovali leto prej. Ob tem so izračunali, da se nakup vsekakor izplača. Prihranki so enormni. Enormnost prihrankov pa seveda opravičuje nakup. Za prihranjeno si lahko v drugi trgovini, če bodo lahko preživeli čakanje v vrsti, nakupijo še goro drugih reči. Pri katerih bodo spet prihranili ogromno denarja. Kar jim bo omogočilo, da se postavijo v vrsto še v tretjo, četrto, peto itn. trgovino, kje bodo spet kupovali nove in nove stvari po res občutnih popustih.

Dokler ne bodo potrošili vsega denarja, ki ga imajo. Ali celo več. Razlika v potrošenem denarju je nič. Potrošijo enako ali celo še več, kolikor bi odšteli, če bi kupovali na običajni dan, ne na črni petek. Razlika je le v količini nakupljenih stvari, ki jih zvlečejo v svoje domove. V svoja življenja. Namesto ene nagrmadijo kupe nepotrebnega. Kar Američanke in Američane, enako pa očitno tudi Slovenčice in Slovenčke, osrečuje. Srečo ob nakupu dveh televizorjev za spalnico smo lahko videli na obrazu Američanke. Slovenskega primera sicer ni bilo. A so bili srečni nasmehi gotovo vsaj primerljivi tistemu ameriškemu. Logika, da se splača in da tisti, ki prvi pride, prvi melje, ki jo je omenila Američanka, pa tudi. Da o sreči, da si zaradi tega nakupa še na televiziji, sploh ne govorimo.

Povedano v bistvenih dimenzijah zarisuje individualno psihološko patologijo današnjih zahodnjakov. Tudi Slovencev in Slovenk. Ki na videz vsi ravnajo nadvse racionalno. Kupujejo po najnižjih cenah tisto, kar potrebujejo. Zanka je le v tem, da nakupljenega praviloma ne potrebujejo. In da je to na videz racionalno delovanje v resnici nezavedni avtomatizem. Nezavedna prisila. Ki posameznice in posameznike sili v nora vedenja. Ki v ZDA vključujejo to, da ljudje stojijo v vrstah za vstop v trgovino že dan poprej. Nekateri kolapsirajo. Nekatere odpeljejo reševalci v bolnišnico. Številne trgovine se namreč na črni petek odprejo ob polnoči.

Navada, ki je v Slovenijo sicer še nismo vpeljali. Me pa glede na hitri tempo, s katerim se amerikaniziramo, ko gre za krompirjeve počitnice, valentinovo, noč čarovnic, črni petek in podobne neumnosti (čakam, da bodo v Slovenijo uvedli še zahvalni dan, za katerega sicer ni čisto jasno, kako bi ga lahko umestili v kozmologijo Slovencev, a se bodo že česa spomnili), ne bo čudilo, če bodo že naslednje leto nekateri trgovci prišli na idejo, da bi tudi odpiralni čas trgovin na črni petek posneli po ZDA. In potem bodo Slovenčice in Slovenčki že dan poprej stali v vrstah pred zaprtimi vrati trgovin in čakali, da jih bodo ob polnoči odprli. In da bodo prvi – ali med prvimi – vstopili v trgovini. Kjer bodo lahko grmadili tisto, česar si po običajnih cenah ne morejo kupiti. Da bodo lahko izbirali in izbrali med vsem tistim, česar si po običajnih cenah ne morejo privoščiti. Na črni petek pa lahko. Še zlasti če so v trgovinah prvi. Kdor prvi pride, pač prvi melje. Da bodo nekatere vozili v bolnišnice, da bo drugim slabo itn. seveda sodi zraven. K ugodju, ki ga prinašajo norosti, ki jih proizvajajo notranje prisile. Kar prisila po nakupovanju reči, ki jih nihče v resnici ne potrebuje, vsekakor je.

Dr. Vesna V. Godina

Vir: http://www.onaplus.si/crni-petek-ali-kako-postajamo-bebci

Opozorila potrošnikov in okoljskih aktivistov

To je zgodba o slovenskih potrošnikih, mednarodni trgovski mreži Hofer/Aldi in posledicah, ki jih ima “zelenenje” podjetij na skupnost na drugem koncu sveta, v indonezijski vasi Peura.

Pogosto nimamo elektrike po nekaj ur ali celo po cel dan, saj smo odvisni od velikega projekta hidroelektrarn, ki ga vodijo podjetja v lasti nekdanjega predsednika vlade Jusufa Kalle in njegove skupine Bukaka, razloži Lian Gogali, direktorica inštituta Poso Mosintuwu. Podjetje PT Poso Energy, ki je del skupine Kalla, ta pa je povezana tudi s skupino Bukaka, je glavni lastnik hidroelektrarne Pamona 2, ki jo podpira tudi slovenski Hofer. Lokalni prebivalci si že leta prizadevajo, da bi bili slišani in upoštevani, ko pride do njihovih zahtev glede posledic, ki jih imajo velike hidroelektrarne na okolje in v njihovih življenjih. Glavni daljnovod hidroelektrarne Pamona 2, ki je bila zgrajena ob njihovem jezeru, je postavljen na sredo njihove vasi.

Elektrika potuje najprej do centra province Osrednji Sulavesi, kjer so nakupovalni in športni centri, šele nato se omejeno in nezanesljivo vrne v skupnost ob jezeru, kjer je bila ustvarjena.

“Problem so daljnovodi, a tudi sama pozicija glavnega objekta elektrarne, saj je okolica jezera peščena,” opisuje Lian Gogali. Zraven nje sedi prijatelj, novinar, ki si prav tako prizadeva razkriti nepravilnosti in problematične posledice velikega infrastrukturno-energetskega projekta. “Ljudje opozarjajo, da tla niso stabilna in električni kabli so le sto metrov oddaljeni od površine jezera. Ob tem morate razumeti, da sta bila tradicionalno jezero in obala center življenja za tukajšnje prebivalce. To je bil prostor, kjer so se zbirali, kjer so organizirali prireditve in druženja. Zdaj tega ni več,” opisuje posledice “razvoja”.

Nadaljevanje na: https://www.vecer.com/hofer-ogljik-in-indonezija-6353614

Kristina Božič