Tagged: Splet

Svoboda izražanja in cenzura

V vsaki razpravi o možnostih regulacije digitalnih platform se govorci praviloma razdelijo na dva nasprotna tabora. Zagovorniki regulacije opozarjajo, da v javni govorici – na internetu ali kjer koli drugje – ne more biti dovoljeno čisto vse. Na drugi strani pa so zagovorniki (absolutne) svobode govora, ki trdijo, da bi kakršna koli pravila pomenila cenzuro interneta. Toda regulacija ne pomeni izbire med cenzuro in svobodo izražanja. Razmerje med obema pojmoma je veliko bolj kompleksno.

Vsako omejevanje izražanja ni cenzura. Če nekomu skočimo v besedo ali ga preglasimo v debati, to ni cenzura (kaže le našo nekulturo). Prav tako ni cenzura, če na osebni spletni strani izbrišemo komentar, če s svojega profila na facebooku odstranimo zapis ali če časopis zavrne objavo članka. Tudi tožba, s katero posameznik zahteva umik članka ali odškodnino od avtorja, najverjetneje ni cenzura (članki so lahko žaljivi ali slabo napisani). Cenzura je sistemska, sistematična in jo izvaja oblast s podporo državnega aparata: zakonov, sodstva, uradnih cenzorjev in represivnih organov.

To ne pomeni, da ustavna pravica do svobode izražanja zagotavlja enako slišnost vseh idej, mnenj ali stališč. S tožbami, usmerjanjem (oglaševalskega) denarja, pritiski in koncentracijo medijskega lastništva je mogoče tudi v demokratičnih družbah učinkovito utišati kritične glasove in razširjati prevladujočo ideologijo. Internet – podobno kot pred njim mediji – zato ni zrcalo, ki nevtralno odseva družbo. Mediji in internetne platforme dejavno oblikujejo in ustvarjajo naš pogled na svet. Izbirajo teme, o katerih bodo (ali ne bodo) poročali. Izbirajo vire in govorce, ki jih vabijo v javno razpravo. Izbirajo argumente in razlage, ki s ponavljanjem postajajo »naravni« in edini možni. Vsi ti mehanizmi vplivajo na pravico do svobode izražanja in jo lahko omejujejo, a večinoma še ne pomenijo cenzure.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/svoboda-izrazanja-in-cenzura/

Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić

Advertisements

»Oglasi so žaljivi in presegajo meje dobrega okusa«

Sedem strokovnjakov oglaševalskega razsodišča je soglasno odločilo, da je oglase treba umakniti.

Skoraj nemogoče je bilo prezreti Marka Potrča, ki je z napol olupljeno banano v roki na oglasnih panojih v blokovskih naseljih in tudi po elektronskih medijih mesec dni nagovarjal etažne lastnike k vsesplošnemu puntu proti upravnikom. Oglaševalsko razsodišče je akcijo raztrgalo. Oglasi so se razredčili, oglaševalec pa se na razsodbo požvižga; akcijo bo nadaljeval, ko se »naval naročnikov vsaj malo poleže«.

Naj spomnimo: podjetje Izberem.si trži nov portal za javno zbiranje ponudb, ki omogoča naročnikom – posebej poziva etažne lastnike – izbrati konkurenčne izvajalce del brez posrednika (upravnika) in torej brez provizij (ki naj bi po trditvah idejnega očeta portala Jureta Lisice znašale do četrtine cene). Storitev je za uporabnika in njegovega upravnika brezplačna, storitvena podjetja naj bi za svoje mesto na portalu plačevala po devet do okoli sto evrov članarine na mesec (odvisno od frekvence kandidiranja za posel).

Že ob predstavitvi Izberem.si smo bili nekateri mediji skeptični do visokozvenečih obljub o prihrankih in do zagotovil o popolnosti in pravičnosti sistema »brez provizij«, saj nas je zmotilo marsikaj. Na primer lastniška prepletenost: portal je v solasti upravnika nepremičnin Upra-stana, ki ni na prav dobrem glasu (o njegovih nečednih poslih smo v Delu že pisali), njegovega direktorja Jureta Lisice in upravnikovega lastnika. Zagotovil je, da so ponudniki, ki nastopajo na portalu, v resnici bodisi kakovostni bodisi najcenejši (v naboru so pač tisti, ki članarino poravnajo). Članarina je, kaj drugega, kot prikrita provizija, ki jo naročnik plača posredno s ceno storitve. In sploh ni nedolžna. In ne nazadnje, sistem podeljuje upravnikom nekakšen izmišljeni certifikat …

»Pritožba je utemeljena«

Posebno sporna pa je embalaža, v katero je Lisica zapakiral svojo storitev. Širokopotezno oglaševalsko akcijo je zastavil po načelu: če nimaš notranje trdne vsebine, vzbujaj pozornost z zunanjo podobo. Potrč, banana in kopica udarnih trditev. S plakati in oglasi je tako rekoč preplavil Slovenijo. Potrošniki so se razburjali, zbornica za poslovanje z nepremičninami pa ga je prijavila na Oglaševalsko razsodišče na Oglaševalski zbornici Slovenije in tržno inšpekcijo zaradi kaznivega zavajajočega oglaševanja.

Medtem ko na inšpektoratu zadeva še poteka, je razsodišče primer sklenilo: pritrdilo je vsem očitkom iz pritožbe. Lisica je po odvetniku vložil ugovor, a njegova argumentacija razsodišča ni prepričala. Iz razsodbe je razvidno, da oglas krši določila slovenskega oglaševalskega kodeksa o poštenosti, resničnosti in dokazljivosti. Omalovažuje tako upravnike (vse po vrsti) kot tudi etažne lastnike. S trditvijo: »Lupijo vas kot banane,« jih iritira, s tem krši načela odgovornosti do družbe in posameznikov. Upravnike v njihovi funkciji zbiranja ponudb v imenu in za račun etažnih lastnikov (v primerjavi s svojo platformo) predstavlja zelo slabšalno, pri čemer krši tudi določila kodeksa o primerjalnem oglaševanju. Zato, je odločilo razsodišče, mora oglaševalec oglase takoj umakniti.

»Oglaševalsko razsodišče je komunikacijo presojalo v okviru in skladno s pooblastili znotraj Slovenskega oglaševalskega kodeksa, ki primarno skrbi za urejenost trga skupaj z državnimi organi, torej varuje potrošnike in podjetja pred neetično, nepošteno in zavajajočo oglaševalsko prakso. Vseh sedem strokovnjakov z različnih področij marketinga, ki sestavljajo razsodišče, je soglasno presodilo, da je oglaševanje žaljivo in da je preseglo meje dobrega okusa,« je odločitev utemeljila predsednica razsodišča dr. Milena Fornazarič.

Pritožniki so z omenjeno razsodbo zadovoljni. Boštjanu Udoviču, direktorju omenjene zbornice, se zdi pomembno, da »tako etažni lastniki kot naši člani vidijo, da je bila oglaševalska kampanja žaljiva do upravnikov, da vsebuje navedbe, ki niso dokazane, insinuacije in da takšnega produkta pač ni mogoče oglaševati«. Nekateri upravniki so menda testirali platformo in ugotovili, da ponudbe ponavadi niso najugodnejše.

Z razsodbo se ne obremenjujejo

Diametralno nasprotno je (še vedno) stališče oglaševalcev. Jure Lisica v sočnem jeziku govori o »podlih mahinacijah nekaterih upravnikov in drugih podkupljenih akterjev«. Na vprašanje, ali so oglase umaknili na poziv razsodišča, odgovarja, da so jih umaknili samo začasno, pa ne zaradi mnenja oglaševalskega razsodišča, ampak zaradi prevelikega obsega del, ki ga imajo zaradi svetovanja oziroma izobraževanja etažnih lastnikov, ki se borijo proti svojim upravnikom in njihovim provizijam. Z razsodbo oglaševalskega razsodišča se ne obremenjujejo in se z njihovim mnenjem nikakor ne strinjajo. Vse druge zadeve bodo reševali sodno. Dodaja, da bodo nadaljevali še večjo marketinško, medijsko in oglaševalsko akcijo, kot je Lupijo vas kot banane.

Podjetnik trdi, da je bil sistem tarča vdorov, poskusov kraje uporabniških imen in gesel, ribarjenja in podobnih napadov. Čeprav je postal »novo zatočišče za izmenjavo povpraševanja in ponudbe v storitveni dejavnosti pri nas«. Odziv uporabnikov je večji, kot so pričakovali, »revolucionarna novost« pa zahteva izobraževanje. V dveh mesecih so po besedah Lisice prejeli okoli 400 sporočil etažnih lastnikov iz vse Slovenije, ki od svojega upravnika zahtevajo uporabo sistema, a jih večina pri tem ni bilo uspešnih »zaradi premalo aktivnosti oziroma upora nekaterih večjih upravnikov, ki preprosto nočejo spreminjati svojega do zdaj udobnega poslovnega odnosa z izvajalci«.

Metoda »prijaznega tatiča«

»Oglas v različnih izvedbah (televizijski, časopisni in veleplakatni) s svojim kričaškim sporočilom prepričuje stanovalce blokov, da ima rešitev za tiste, ki jim upravniki zgradb kradejo denar iz že napol praznih denarnic. Pomaga si z metodo, ki jo psihologi metaforično imenujejo ‘prijazni tatič’. V tej vlogi se pojavlja prepoznavni Marko Potrč, ki v pospešenem ritmu drdra rešitev, ki čaka ljudi na spletni strani z vabljivim imenom. Takšne ponudbe obljubljajo zelo veliko, a se vedno končajo z razočaranjem tistih, ki so slepo sledili sporočilu,« je akcijo komentiral poznavalec dr. Miro Kline.

Božena Križnik

Vir: http://www.delo.si/gospodarstvo/novice/oglasi-so-zaljivi-in-presegajo-meje-dobrega-okusa-51407.html

Kaj je novinarstvo – drugi del

Novinarji svoje delo največkrat utemeljujejo na naslednjih posplošitvah: da informirajo javnost, da nadzirajo družbene elite, ter da so odgovorni svojemu poklicnemu kodeksu in občinstvom: bralcem, poslušalcem in gledalcem. Zaposleni medijski delavci v komercialnih medijih včasih priznajo, da je njihovo delo vsak dan naprodaj na trgu medijskih vsebin, kjer se njihovi uporabniki na nakupovalnem ljudskem referendumu odločajo, za katere vsebine bodo glasovali z denarnico ali pozornostjo. Le redki novinarji pa bodo spregovorili o najbolj pomembni skupini kupcev, od katerih ni odvisna samo njihova plača, temveč skoraj ves dobiček lastnika: o oglaševalcih.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/kaj-je-novinarstvo-drugi-del/

Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić

Gradimo distopijo, samo da bi ljudje klikali na oglase

We’re building a dystopia just to make people click on ads (Zeynep Tufecki, TED 2017) 

Klik za klikom gradimo distopijo, ki jo poganja umetna inteligenca, pravi turška tehnološka sociologinja Zeynep Tufecki. V TED predstavitvi podrobneje opisuje, kako se algoritmi podjetij kot so Facebook, Google in Amazon, s katerimi nas želijo prepričati, da bi kliknili na oglas, uporabljajo tudi za dostop do političnih in vitalnih družbenih informacij. In stroji pri tem niti niso glavna grožnja. Kar moramo razumeti je, kako lahko močni uporabijo umetno inteligenco za nadzor – in kaj lahko proti temu naredimo.

Odlomek:

»Kot javnost in kot državljani ne vemo več ali vsi gledamo iste informacije oz. kaj lahko vidijo drugi. Brez dostopnih skupnih informacij malo po malo javna razprava postaja nemogoča in mi se trenutno nahajamo na začetku tega procesa. Ti algoritmi lahko zelo enostavno zgolj na podlagi všečkov na Facebooku pridejo do informacij o vaši etnični pripadnosti, religioznih in političnih pogledih, osebnostnih lastnostih, inteligenci, srečnosti, uporabi prepovedanih substanc, starosti, spolu, spolni usmerjenosti itd. Ti algoritmi lahko identificirajo protestnike tudi če so njihovi obrazi delno prikriti.

Vse to so lahko sicer samo verjetnostna ugibanja in ne morejo biti 100% zanesljiva, a zaradi nekaj napačnih rezultatov se močni ne bodo nič kaj bolj uprli skušnjavi po uporabi teh tehnologij, kar bo seveda ustvarilo celo vrsto drugih težav. Predstavljajte si, kaj lahko država stori s tako veliko količino podatkov, ki jih ima o svojih državljanih. Kitajska že uporablja tehnologijo detektiranja obrazov za prepoznavanje in aretacijo ljudi. In v tem je tragedija: gradimo infrastrukturo avtoritarnega nadzora samo zato, da bi ljudje klikali na oglase. To ne bo Orwellov avtoritarizem. To ni »1984«. Če avtoritarni režim uporablja zastraševanje, da bi nas teroriziral, smo prestrašeni, toda to bomo vedeli in ga bomo za to sovražili ter se mu upirali. Če pa ljudje na oblasti uporabljajo te algoritme, da nas v miru gledajo, nas presojajo in usmerjajo, predvidevajo in identificirajo tiste, ki bi lahko delali težave ter upornike, uporabljajo obsežno arhitekturo prepričevanja in manipulirajo posameznike, vsakega posebej, z uporabo njihovih osebnih, za njih značilnih pomanjkljivosti in ranljivosti, in če to v velikem obsegu delajo preko naših zasebnih zaslonov, ​​tako da ne vemo niti tega, kaj od tega lahko vidijo naši sodržavljani in sosedje, nas bo takšen avtoritaren režim obkolil kot pajkova mreža in morda sploh ne bomo vedeli, da smo se vanjo ujeli.

Facebook služi milijarde, ker deluje kot odlična prepričevalna arhitektura. Toda struktura te arhitekture je enaka ne glede na to ali prodajate čevlje ali politiko. Algoritmi ne poznajo razlike. Isti algoritmi, ki povzročajo, da smo bolj dojemljivi za oglase, organizirajo prav tako naše politične, osebne in družbene tokove informacij in to moramo spremeniti.

Ne razumite me narobe, digitalne platforme uporabljamo, ker nam ponujajo veliko dodano vrednost. Facebook uporabljam za stike s prijatelji in družino po vsem svetu. Pisala sem že o tem, kako pomembni so socialni mediji za socialna gibanja. Študirala sem, kako je po vsem svetu mogoče te tehnologije uporabiti za izogibanje cenzuri. Ne gre za to, da bi bili ljudje, ki vodijo Facebook ali Google zlobni ali da bi namerno poskušali narediti državo ali svet bolj polariziran ter spodbujati ekstremizem. Prebrala sem veliko njihovih dobronamernih izjav. Toda pri tem ni pomemben namen ali izjave, ki jih ti ljudje dajejo, ampak strukture in poslovni modeli, ki jih gradijo. In to je jedro problema. Bodisi oglasi na spletnem mestu ne delujejo kot prepričevalna arhitektura ali pa je njihova moč zelo zaskrbljujoča. Eno ali drugo.

Kaj lahko storimo? To se mora spremeniti. Ne morem ponuditi preprostega recepta, ker moramo prestrukturirati celoten način kako deluje naša digitalna tehnologija. Vse od načina kako tehnologijo razvijamo do načina kako so v sistem vgrajene ekonomske in druge spodbude. Soočiti se moramo in poskusiti odpraviti pomanjkanje preglednosti, ki jo ustvarjajo lastniški algoritmi, strukturno moramo izzvati nejasnosti okoli strojnega učenja in vseh podatkov, ki jih zbirajo o nas. Pred nami je velika naloga. Mobilizirati moramo tehnologijo, našo ustvarjalnost in da, politiko, da bomo lahko gradili umetno inteligenco, ki nas bo podpira v naših človeških ciljih in ki jo bodo omejevale tudi naše človeške vrednote. Razumem, da to ne bo enostavno. Morda se ne bomo strinjali niti glede tega, kaj ti izrazi pomenijo. Toda, če bomo vzeli resno kako ti sistemi, od katerih smo tako odvisni, delujejo, ne vidim, kako bi lahko ta pogovor še kako preložili. Te strukture organizirajo kako delujemo in nadzirajo, kar lahko in česa ne moremo početi. Številne od teh platform, ki jih poganja oglaševalski denar se ponašajo, da so brezplačne. V tem kontekstu to pomeni, da smo mi izdelek, ki ga prodajajo. Potrebujemo digitalno ekonomijo, kjer naši podatki in naša pozornost ne bo na prodaj diktatorju ali demagogu, ki zanje ponudi največ denarja.«

Več na:
https://www.ted.com/talks/zeynep_tufekci_we_re_building_a_dystopia_just_to_make_people_click_on_ads

Napotilo:
https://tehtnica.wordpress.com/2017/10/01/tako-se-strah-in-jeza-prodajajo-za-dobicek/

Nacionalni portal o hrani in prehrani

Nacionalni portal o hrani in prehrani – Prehrana.si je nastal v okviru izvajanja ukrepa vzpostavitve spletnega mesta za zagotavljanje strokovnih in razumljivih informacij s področja prehrane, predvidenega v Resoluciji o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015 – 2025. Izvajalca programa sta Inštitut za nutricionistiko in Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), sofinanciranje pa je zagotovilo Ministrstvo za zdravje RS v okviru razpisa za izvajanje programov varovanja in krepitve zdravja. Portal ne ponuja storitev oglaševanja in komercialnega obveščanja.

Ključni cilji portala:

  • krepiti vrednote in povečati obveščenost in znanje prebivalcev o koristih zdrave prehrane;
  • zagotoviti verodostojne, strokovne in razumljive informacije s področja prehrane v vseh življenjskih obdobjih;
  • povezovanje stroke in promocija znanosti na področju prehrane in javnega zdravja.

Povezava: http://prehrana.si/