Tagged: Splet

Botri sovraštva

Ne zgolj politika, tudi neodgovorna podjetja so kriva za zaskrbljujoče stanje v naši državi.

Tukaj je seznam nekaterih, ki z oglaševalskim denarjem posredno podpirajo očitno širjenje strahu, sovraštva, ksenofobije, rasizma, šovinizma in homofobije.

Normalizacija sovražnega diskurza je družbeni problem, na katerega moramo dosledno in glasno opozarjati. Kljub priporočilom Sveta Evrope v Sloveniji primanjkuje moralnih zgledov političnih funkcionarjev in ustreznih mehanizmov v pravosodju. Zato je odgovornost civilne družbe, da se postavi po robu razraščanju nevarne in toksične sovražnosti. Namesto da se čudimo ustanavljanju paravojaških milic po gozdovih, se vprašajmo, kje je izvor problema in kaj mu botruje.

Zahtevajmo umik oglaševanja podjetij v medijih, ki razpihujejo sovraštvo!

Deli katerega od spodnjih “oglasov” in pomagaj prisiliti odločevalce, da razmislijo, če želijo svojo blagovno znamko res povezovati s sovražnimi vsebinami.

Vir in več: https://danesjenovdan.si/botri-sovrastva

Advertisements

Revmatologi opozarjajo na zavajajočo spletno stran

Ne nasedajte nepreverjenim obljubam

Revmatologi opozarjajo na novo zavajanje z zdravilom, ki to ni. Na spletu se je pojavil oglas za čudežno kremo za sklepe, ki je poln laži, ljudem pa celo odsvetuje uporabo zdravil, ki jih predpisujejo zdravniki.

V ljubljanskem kliničnem centru so oglas prijavili pristojnim ustanovam in policiji, a ga je še vedno mogoče najti na spletu. Zdravniki zato bolnike opozarjajo, naj bodo previdni, saj se lahko opustitev zdravljenja konča tudi tragično.

Na spletni strani za to zdravilo namreč objavljajo lažne in nesmiselne informacije. Da revmatologi predpisujejo draga in neučinkovita zdravila, da so zaradi njih mnogi bolniki postali invalidi in celo, da je policija zato aretirala več kot 300 zdravnikov. Oglas pa seveda ponuja rešitev – kremo, ki naj bi omogočala ponovno obnovitev bolečih in uničenih sklepov. “Kolk je na primer zelo globok sklep, ne moremo ga niti potipati, oni pa obljubljajo, da bo z nanosom te kreme mogoče ozdraviti artrozo,” nesmiselnost oglasa komentira predstojnik kliničnega oddelka za revmatologijo Matija Tomšič.

Ali bo prodajalec lažnega izdelka torej odgovarjal? Na zdravstvenem inšpektoratu so nas po odgovore preusmerili k Javni agenciji za zdravila, od koder so nam pisno odgovorili, da je domnevni ponudnik tuja pravna oseba, zato njihovi inšpektorji nimajo možnosti učinkovitega ukrepanja. Zavedeni potrošniki se lahko na Tržni inšpektorat po pomoč obrnejo le, če gre za slovenskega prodajalca, sicer pa je pravi naslov Evropski potrošniški center ali pa potrošniške organizacije v državi prodajalca. Z zadevo se ukvarja policija, spletna stran pa še vedno deluje.

Prispevek na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/174569676?jwsource=cl

Vir: http://www.rtvslo.si/zdravje/novice/revmatologi-opozarjajo-na-zavajajoco-spletno-stran/469322

Svoboda izražanja in cenzura

V vsaki razpravi o možnostih regulacije digitalnih platform se govorci praviloma razdelijo na dva nasprotna tabora. Zagovorniki regulacije opozarjajo, da v javni govorici – na internetu ali kjer koli drugje – ne more biti dovoljeno čisto vse. Na drugi strani pa so zagovorniki (absolutne) svobode govora, ki trdijo, da bi kakršna koli pravila pomenila cenzuro interneta. Toda regulacija ne pomeni izbire med cenzuro in svobodo izražanja. Razmerje med obema pojmoma je veliko bolj kompleksno.

Vsako omejevanje izražanja ni cenzura. Če nekomu skočimo v besedo ali ga preglasimo v debati, to ni cenzura (kaže le našo nekulturo). Prav tako ni cenzura, če na osebni spletni strani izbrišemo komentar, če s svojega profila na facebooku odstranimo zapis ali če časopis zavrne objavo članka. Tudi tožba, s katero posameznik zahteva umik članka ali odškodnino od avtorja, najverjetneje ni cenzura (članki so lahko žaljivi ali slabo napisani). Cenzura je sistemska, sistematična in jo izvaja oblast s podporo državnega aparata: zakonov, sodstva, uradnih cenzorjev in represivnih organov.

To ne pomeni, da ustavna pravica do svobode izražanja zagotavlja enako slišnost vseh idej, mnenj ali stališč. S tožbami, usmerjanjem (oglaševalskega) denarja, pritiski in koncentracijo medijskega lastništva je mogoče tudi v demokratičnih družbah učinkovito utišati kritične glasove in razširjati prevladujočo ideologijo. Internet – podobno kot pred njim mediji – zato ni zrcalo, ki nevtralno odseva družbo. Mediji in internetne platforme dejavno oblikujejo in ustvarjajo naš pogled na svet. Izbirajo teme, o katerih bodo (ali ne bodo) poročali. Izbirajo vire in govorce, ki jih vabijo v javno razpravo. Izbirajo argumente in razlage, ki s ponavljanjem postajajo »naravni« in edini možni. Vsi ti mehanizmi vplivajo na pravico do svobode izražanja in jo lahko omejujejo, a večinoma še ne pomenijo cenzure.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/svoboda-izrazanja-in-cenzura/

Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić

»Oglasi so žaljivi in presegajo meje dobrega okusa«

Sedem strokovnjakov oglaševalskega razsodišča je soglasno odločilo, da je oglase treba umakniti.

Skoraj nemogoče je bilo prezreti Marka Potrča, ki je z napol olupljeno banano v roki na oglasnih panojih v blokovskih naseljih in tudi po elektronskih medijih mesec dni nagovarjal etažne lastnike k vsesplošnemu puntu proti upravnikom. Oglaševalsko razsodišče je akcijo raztrgalo. Oglasi so se razredčili, oglaševalec pa se na razsodbo požvižga; akcijo bo nadaljeval, ko se »naval naročnikov vsaj malo poleže«.

Naj spomnimo: podjetje Izberem.si trži nov portal za javno zbiranje ponudb, ki omogoča naročnikom – posebej poziva etažne lastnike – izbrati konkurenčne izvajalce del brez posrednika (upravnika) in torej brez provizij (ki naj bi po trditvah idejnega očeta portala Jureta Lisice znašale do četrtine cene). Storitev je za uporabnika in njegovega upravnika brezplačna, storitvena podjetja naj bi za svoje mesto na portalu plačevala po devet do okoli sto evrov članarine na mesec (odvisno od frekvence kandidiranja za posel).

Že ob predstavitvi Izberem.si smo bili nekateri mediji skeptični do visokozvenečih obljub o prihrankih in do zagotovil o popolnosti in pravičnosti sistema »brez provizij«, saj nas je zmotilo marsikaj. Na primer lastniška prepletenost: portal je v solasti upravnika nepremičnin Upra-stana, ki ni na prav dobrem glasu (o njegovih nečednih poslih smo v Delu že pisali), njegovega direktorja Jureta Lisice in upravnikovega lastnika. Zagotovil je, da so ponudniki, ki nastopajo na portalu, v resnici bodisi kakovostni bodisi najcenejši (v naboru so pač tisti, ki članarino poravnajo). Članarina je, kaj drugega, kot prikrita provizija, ki jo naročnik plača posredno s ceno storitve. In sploh ni nedolžna. In ne nazadnje, sistem podeljuje upravnikom nekakšen izmišljeni certifikat …

»Pritožba je utemeljena«

Posebno sporna pa je embalaža, v katero je Lisica zapakiral svojo storitev. Širokopotezno oglaševalsko akcijo je zastavil po načelu: če nimaš notranje trdne vsebine, vzbujaj pozornost z zunanjo podobo. Potrč, banana in kopica udarnih trditev. S plakati in oglasi je tako rekoč preplavil Slovenijo. Potrošniki so se razburjali, zbornica za poslovanje z nepremičninami pa ga je prijavila na Oglaševalsko razsodišče na Oglaševalski zbornici Slovenije in tržno inšpekcijo zaradi kaznivega zavajajočega oglaševanja.

Medtem ko na inšpektoratu zadeva še poteka, je razsodišče primer sklenilo: pritrdilo je vsem očitkom iz pritožbe. Lisica je po odvetniku vložil ugovor, a njegova argumentacija razsodišča ni prepričala. Iz razsodbe je razvidno, da oglas krši določila slovenskega oglaševalskega kodeksa o poštenosti, resničnosti in dokazljivosti. Omalovažuje tako upravnike (vse po vrsti) kot tudi etažne lastnike. S trditvijo: »Lupijo vas kot banane,« jih iritira, s tem krši načela odgovornosti do družbe in posameznikov. Upravnike v njihovi funkciji zbiranja ponudb v imenu in za račun etažnih lastnikov (v primerjavi s svojo platformo) predstavlja zelo slabšalno, pri čemer krši tudi določila kodeksa o primerjalnem oglaševanju. Zato, je odločilo razsodišče, mora oglaševalec oglase takoj umakniti.

»Oglaševalsko razsodišče je komunikacijo presojalo v okviru in skladno s pooblastili znotraj Slovenskega oglaševalskega kodeksa, ki primarno skrbi za urejenost trga skupaj z državnimi organi, torej varuje potrošnike in podjetja pred neetično, nepošteno in zavajajočo oglaševalsko prakso. Vseh sedem strokovnjakov z različnih področij marketinga, ki sestavljajo razsodišče, je soglasno presodilo, da je oglaševanje žaljivo in da je preseglo meje dobrega okusa,« je odločitev utemeljila predsednica razsodišča dr. Milena Fornazarič.

Pritožniki so z omenjeno razsodbo zadovoljni. Boštjanu Udoviču, direktorju omenjene zbornice, se zdi pomembno, da »tako etažni lastniki kot naši člani vidijo, da je bila oglaševalska kampanja žaljiva do upravnikov, da vsebuje navedbe, ki niso dokazane, insinuacije in da takšnega produkta pač ni mogoče oglaševati«. Nekateri upravniki so menda testirali platformo in ugotovili, da ponudbe ponavadi niso najugodnejše.

Z razsodbo se ne obremenjujejo

Diametralno nasprotno je (še vedno) stališče oglaševalcev. Jure Lisica v sočnem jeziku govori o »podlih mahinacijah nekaterih upravnikov in drugih podkupljenih akterjev«. Na vprašanje, ali so oglase umaknili na poziv razsodišča, odgovarja, da so jih umaknili samo začasno, pa ne zaradi mnenja oglaševalskega razsodišča, ampak zaradi prevelikega obsega del, ki ga imajo zaradi svetovanja oziroma izobraževanja etažnih lastnikov, ki se borijo proti svojim upravnikom in njihovim provizijam. Z razsodbo oglaševalskega razsodišča se ne obremenjujejo in se z njihovim mnenjem nikakor ne strinjajo. Vse druge zadeve bodo reševali sodno. Dodaja, da bodo nadaljevali še večjo marketinško, medijsko in oglaševalsko akcijo, kot je Lupijo vas kot banane.

Podjetnik trdi, da je bil sistem tarča vdorov, poskusov kraje uporabniških imen in gesel, ribarjenja in podobnih napadov. Čeprav je postal »novo zatočišče za izmenjavo povpraševanja in ponudbe v storitveni dejavnosti pri nas«. Odziv uporabnikov je večji, kot so pričakovali, »revolucionarna novost« pa zahteva izobraževanje. V dveh mesecih so po besedah Lisice prejeli okoli 400 sporočil etažnih lastnikov iz vse Slovenije, ki od svojega upravnika zahtevajo uporabo sistema, a jih večina pri tem ni bilo uspešnih »zaradi premalo aktivnosti oziroma upora nekaterih večjih upravnikov, ki preprosto nočejo spreminjati svojega do zdaj udobnega poslovnega odnosa z izvajalci«.

Metoda »prijaznega tatiča«

»Oglas v različnih izvedbah (televizijski, časopisni in veleplakatni) s svojim kričaškim sporočilom prepričuje stanovalce blokov, da ima rešitev za tiste, ki jim upravniki zgradb kradejo denar iz že napol praznih denarnic. Pomaga si z metodo, ki jo psihologi metaforično imenujejo ‘prijazni tatič’. V tej vlogi se pojavlja prepoznavni Marko Potrč, ki v pospešenem ritmu drdra rešitev, ki čaka ljudi na spletni strani z vabljivim imenom. Takšne ponudbe obljubljajo zelo veliko, a se vedno končajo z razočaranjem tistih, ki so slepo sledili sporočilu,« je akcijo komentiral poznavalec dr. Miro Kline.

Božena Križnik

Vir: http://www.delo.si/gospodarstvo/novice/oglasi-so-zaljivi-in-presegajo-meje-dobrega-okusa-51407.html

Kaj je novinarstvo – drugi del

Novinarji svoje delo največkrat utemeljujejo na naslednjih posplošitvah: da informirajo javnost, da nadzirajo družbene elite, ter da so odgovorni svojemu poklicnemu kodeksu in občinstvom: bralcem, poslušalcem in gledalcem. Zaposleni medijski delavci v komercialnih medijih včasih priznajo, da je njihovo delo vsak dan naprodaj na trgu medijskih vsebin, kjer se njihovi uporabniki na nakupovalnem ljudskem referendumu odločajo, za katere vsebine bodo glasovali z denarnico ali pozornostjo. Le redki novinarji pa bodo spregovorili o najbolj pomembni skupini kupcev, od katerih ni odvisna samo njihova plača, temveč skoraj ves dobiček lastnika: o oglaševalcih.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/kaj-je-novinarstvo-drugi-del/

Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić