Tagged: Spol

Oglaševanje in neenakosti v družbi

O vplivu oglasov na oblikovanje kulturnih vzorcev

Po nedavnih raziskavah je povprečen človek izpostavljen 3600 reklamam na dan.  Naša življenja so prežeta z oglasi, ki vplivajo na to kako razmišljamo o sebi in svetu. Dnevno smo izpostavljeni oglasnim sporočilom, v katerih ženske nastopajo na pol gole ali reklamirajo gospodinjske pripomočke, pa oglasom, v katerih so moški prikazani kot uspešneži, ki pa ne znajo uporabljati pralnega stroja ali nahraniti otroka. Kako naj razumemo zgodbe, ki nam jih pripovedujejo reklame? Kako oglaševanje definira družbo? Kaj sporoča otrokom? Zakaj so stereotipi v oglaševanju škodljivi?

Kot pojasnjuje antropologinja dr. Renata Šribar oglaševalska industrija reproducira diskriminatorne vloge, ki naj bi jih imeli moški in ženske.

Oglaševanje je največja produkcijska mašina sodobnih družbenih mitov. Gre za zasmehovanje, popredmetenje in seksualizacijo. Vse to so notranji oglaševalski mehanizmi, ki se »nas primejo«

Raziskovalka iz Inštituta za proučevanje enakosti spolov Ana Pavlič poudarja, da oglaševanja ne moremo misliti brez vladajoče ideologije, najbolj sporno pri oglaševanju pa je, da s svojimi politikami reprezentiranja predvsem žensk celo krepi razlike, ki so bile ustvarjene v zgodovini in ki ženskam namenjajo podrejeni družbeni položaj.

Vsi oglaševalski produkti nam kažejo ogledalo naše družbe. Kažejo nam kje smo kot skupnost, kot posamezniki, ženske in moški, na področju zagotavljanja nekih temeljnih demokratičnih norm

Nekatere druge države se s spolnimi stereotipi v oglaševanju uspešno spopadajo. V preteklem letu je na primer britanski organ za oglaševalske standarde prepovedal vse oglase s škodljivimi spolnimi stereotipi. Kot je poročal britanski BBC so raziskave pokazale, da spolni stereotipi omejujejo izbiro in priložnosti otrok in odraslih ter da prispevajo k neenakosti v družbi. V Sloveniji področje oglaševanja urejata zakon o medijih in zakon o varstvu potrošnikov, vendar ne zagotavljata etičnosti, zato je Slovenska oglaševalska zbornica oblikovala Slovenski oglaševalski kodeks, predstavlja mehanizem samo-regulative na tem področju. Kot pravi predsednik Oglaševalskega razsodišča Jaka Repanšek oglaševalsko razsodišče deluje na načelih, da mora biti oglaševanje odgovorno, zakonito, dostojno, resnično in ne zavajajoče. V oglaševalskem kodeksu med drugim piše:

Oglaševanje ne sme vsebovati ničesar, kar bi žalilo javnost v smislu na splošno prevladujočih pravil o dostojnosti ali bi povzročilo globoko ali množično prizadetost. Oglaševanje ne sme nasprotovati samoumevni enakopravnosti med spoloma, niti prikazovati moškega, ženske ali otroka na žaljiv ali podcenjujoč način.

Kot še poziva Jaka Repanšek, lahko vsak posameznik in posameznika na Oglaševalsko razsodišče vloži pritožbo na domnevno sporen oglas in s tem aktivno pripomore k spremembam na tem področju. V oglaševanju najdemo tudi primere dobrih praks razbijanja mitov in stereotipov, ki so žal v manjšini. Vsekakor ostaja znotraj oglaševanja še veliko prostora za spreminjanje vladajočih norm.

Vir in posnetek na: https://radioprvi.rtvslo.si/2020/01/intelekta-182/

Martina Černe

Stereotipi na prodaj

Oglaševanje je del popularne kulture, ki (po)ustvarja mnenja, stališča in vrednote, zato je smiselno, da smo pozorne_i na različne oglaševalske strategije. Njihov glavni cilj je vplivati na potrošniške odločitve, pri čemer je stereotipiziranje še posebno uporaben mehanizem, saj omogoča hipen odziv ciljne publike. Pogosto gre za potrjevanje že znanih in problematičnih stereotipov, ki služijo ohranjanju neenakih razmerij med družbenimi skupinami, vsekakor pa obstajajo tudi primeri, ki izzivajo stereotipne predstave in jih obračajo na glavo, s čimer opozarjajo na družbeno raznolikost.

Čeprav je oglaševanje regulirana oblika komuniciranja, je slovenska zakonodaja na tem področju precej razpršena. Zakona, ki posredno posegata na področje oglaševanja, sta na primer Zakon o medijih in Zakon o varstvu potrošnikov. Delovanje v skladu z zakonom pa še ne zagotavlja etičnosti, zato je Slovenska oglaševalska zbornica (SOZ)oblikovala Slovenski oglaševalski kodeks (SOK), nabor načel in pravil, ki se osredotoča na etičnost oglaševanja, pri čemer o primernosti oglasov presoja Oglaševalsko razsodišče. Čeprav stereotipov neposredno ne omenja, je v kontekstu njihove uporabe zanimiv drugi člen SOK-a, ki govori o zagotavljanju dostojnosti. Prepoveduje žaljive vsebine na podlagi rasne, narodnostne in politične pripadnosti, verskega prepričanja, spolne opredeljenosti, invalidnosti in drugih kriterijev razlikovanja ter določa, da oglaševanje »ne sme nasprotovati samoumevni enakopravnosti med spoloma, niti prikazovati moškega, ženske ali otroka na žaljiv oz. podcenjujoč način« (SOK, 2009, str. 10). Ob tem sicer navaja, da »kot splošno veljavna pravila o dostojnosti ne morejo biti upoštevana pravila posameznih družbenih skupin« (prav tam) in da dejstvo, da je izdelek žaljiv za posameznike ali skupine, ni zadosten razlog za presojo skladnosti z določili kodeksa (prav tam, str. 11), s čimer pušča prostor za marginalizacijo družbenih manjšin.

Nadaljevanje na: https://spol.si/blog/2018/05/23/stereotipi-na-prodaj/

Ana Mladenović

Trženje po spolu

The Checkout, ABC TV, 2014

Kirsten Drysdale in Zoe Norton Lodge se v oddaji avstralske televizije ABC na zabaven način lotita vprašanja segmentiranja trga po spolu in kako imamo na ta način vsi priložnost, da za iste izdelke plačujemo več. 

Kaj bi se zgodilo, če podjetja svojih izdelkov ne bi več zavijala v roza embalažo s cvetličnimi motivi, ki nam dajejo vedeti, da so za ženske? Verjetno bi prihranili precej denarja.

Če smo skeptični glede pravih razlik med proizvodi, ki so namenjeni moškim in ženskam, potem ta video potrjuje naše dvome. Odlomek iz avstralske potrošniške oddaje The Checkout razkriva skrivnosti trženja po spolu, ki kljub svetlim barvam in pametnemu oblikovanju, niso lepe.

Voditeljici Kirsten Drysdale in Zoe Norton Lodge razpravljata o tem, kako podjetja spreminjajo embalažo proizvodov, da bi pritegnila posebni skupini potrošnikov, moških ali žensk. Nekaj še posebej izstopajočih poskusov je v javnosti povzročilo kar nekaj polemik. Lego je bil deležen kritik, ko je predstavil »Lego Friends« kolekcijo za dekleta, medtem ko je bil GoldieBlox deležen tako pohval kot kritik za deklicam namenjene inženirske igrače, ki pa so se še vedno posluževale roza »dekliške« embalaže.

Toda ne gre samo za tako obarvane otroške igrače – od izdelkov športne opreme do mila so vsi po vrsti ločeni po spolu, pri čemer so ženskam namenjeni izdelki pogosto dražji.

Podjetja lahko sicer na ta način zavedejo nekatere potrošnike, da za isto stvar plačajo več, vendar se jim lahko segmentacija po spolu tudi maščuje. Ko podjetja agresivno vabijo ženske potrošnice, kasneje pa razvijajo izdelke za moški trg, hitro naletijo na težave. Kot pokaže oddaja, stiliziran logotip ptice podjetja Dove ni bil dovolj »moški« za moške potrošnike.

Kljub spolni kontaminaciji je za ženske bolj verjetno, da kupujejo moške izdelke, kot pa da moški kupujejo za njihovo “moškost” nevarne ženske izdelke. Ko boste naslednjič v svoji lokalni trgovini iskali britvice ali šampon, poglej čez pregrado, ki ločuje moški in ženski del trgovine in preverite kaj morda zamujate.

Prirejeni transkript:

Svet ni črno bel, ampak je roza in moder. Od trenutka ko smo rojeni to pomeni »lepotičenje« za punčke in »moč« za fantke. To se imenuje segmentiranje trga. Teorija pravi, da je ločevanje potrošnikov na manjše skupine dobro za posel. Kaj je lažje kot ločevati človeštvo na podlagi tega, kar imamo med nogami? Ugotoviti želiva, kdo v resnici plačuje za tovrstno trženje po spolu.

Ni vedno veljalo, da je modra za fantke in roza za deklice. Pravzaprav je bilo obratno:

»Roza je bolj odločna in močnejša barva ter s tem bolj primerna za fantke, medtem ko je modra, ki je bolj nežna in elegantna, lepša na punčkah.« (Trgovina »Earnshaw’s Infants«, junij 1918)

Do zgodnjih 1970-ih se je prepad med igračami za fantke in igračami za punčke zmanjševal, danes pa se je vse to spremenilo. S tem ko podjetja segmetirajo trg v ozke demografske skupine, lahko prodajo več različic iste igrače.

Zato so oglasi za Lego nekoč izgledali takole:

Reklama za Lego, 1955

Danes pa izgledajo takole:

Reklama za Lego Friends, 2012

To je potrojilo število deklic, ki uporabljajo Lego in podjetju globalno za 25% povečalo prihodke.

Toda segmentiranje tržišča ne poteka samo pri izdelkih za otroke. Tako, da naredi dve različici drugače povsem enakega izdelka, lahko Celebrity Slim proda več diet za hujšanje.

lego2

Hairdresser’s Formula lahko na ta način proda več tablet za lase,

lego3

Gillette lahko proda več brivnikov

lego4

in Cottees je tako poskušal prodati več osvežilnih pijač, a mu ni uspelo.

lego5

Ne gre samo zato, da poskušajo prodati več, tudi zaračunati poskušajo več. Vzemimo Body glide anti-chafe dezodorant za športnike, ki je namenjen za noge, stegna in trup, toda ženske nimajo trupa, ženske imajo noge, stegna in prsi, zato potrebujejo Body glide za njo. Toda, a niso prsi na trupu? Zato pa različica dezodoranta za ženske glede na količino stane skoraj 60% več.

lego6

Kot pravijo pri podjetju Body glide, ženske potrebujejo manjšo embalažo, da ga lažje vzamejo s seboj. Ker ženska ne bi mogla nesti običajno pakiranega dezodoranta?

Ni vam treba biti športnik, da bi čutili tovrstno trženje po spolu. Najdemo ga pri vseh izdelkih, od krem za britje,

lego7

depilacijskih krem, kozmetike

lego8

do izdelkov za nego kože.

lego9

In tega se verjetno sploh ne zavedamo, ker ko nakupujemo, se gibljemo samo v svojem predelu trgovine in spregledamo vse, kar ni očitno namenjeno nam.

lego10

In ne gre samo za barvo. Podjetja se, da bi nek izdelek predpisala določenemu spolu, v ta namen poslužujejo oblike, teksture, pakiranja, logotipa, oblikovanja, navodil, zvokov in imen izdelkov.

Svetlejše barve, manj ostri robovi, rožnati motivi, mehke linije – to je za ženske. Temnejše barve, trše linije, kvadrataste oblike in bolj znanstvene podobe na embalaži pa pomeni, da je za moške.

Zato ima ta pastelni paket Tena vložkov za inkontinenco za ženske na embalaži majhen cvet, sestavljen iz kapljic urina.

lego11

Medtem ko je na paketu za moške mreža s puščico in zelo natančni podatki o merah.

lego12

Trženje po spolu se lahko podjetjem tudi maščuje. Kontaminacija izdelka s spolom pomeni, da je nek izdelek tako zelo povezan z enim spolom, da ga drugi spol ne želi kupovati.

Ženske je veliko lažje prepričati, da kupujejo moške stvari, kot moške, da bi kupovali ženske stvari.

Vzemimo podjetje Dove. Ko so vstopili na moški trg izdelkov za nego kože, so spoznali: »da imenu Dove manjka mačistične mističnosti, še posebej, ko je ime znamke zapisano v vitkem poševnem tisku in s stiliziranim logotipom ptice«. (Vir: http://www.packworld.com/magazine)

Stilizirane ptice so za mehkužce, torej so ga nadomestili z napisom: »Men + Care v velikih tiskanih črkah na vojaško sivi podlagi«. (Vir: http://www.packworld.com/magazine)

lego13

Da so mu dali bolj moški videz, so z zaostritvijo mehkih linij preoblikovali celo izgled njihovega ikoničnega mila.

lego14

Gotovo so moški preveč pametni, da bi padli na to »finto«? Ne! V enem letu so s tem, da so moške spomnili na to, da so moški, v 30 državah pridobili milijone novih strank s skupnim prometom v višini 150 milijonov dolarjev. (Vir: http://www.beautypackaging.com)

In Dove pri tem ni edini. Na trgu lahko najdemo izdelke z res neumnimi moškimi imeni, ki moške spodbujajo k nakupu: »Broga! Brogurt! Brotox! Guyliner!« Ne, moški ne morejo kupiti niti navadnih sveč! Potrebujejo MANDLE, sveče, ki so na testosteronu!

lego15

Ampak fantje ne skrbite, niste edini do katerih se vedejo pokroviteljsko. Pred nekaj leti je Fujitsu prodajal računalnik za ženske. Fujitsu Floral Kiss, prenosni računalnik za uporabnice z dolgimi nohti, se je ponašal s cvetličnim motivom, okrašenimi dodatki in je imel nameščeno programsko opremo za nakupovanje in horoskop.

Za ženske, ki ne bi mogle uporabljati računalnika, pa je podjetje BIC izdelalo »pisalo za njo«.

Povezava: https://vimeo.com/48412154

Danes imamo »Burgen kruh za dobro počutje žensk«. Burgen ga je tako poimenoval, ker trdijo, da lahko ženskam pomaga ohranjati zdravje dojk. Ne omenjajo pa moškega dobrega počutja, čeprav prav tako trdijo, da lahko pomaga ohranjati zdravje prostate. Da, toda nihče ne želi med tem ko je sendvič, razmišljati o prostati.

A ne moremo ustaviti tovrstnih delitev med ljudmi? Multinacionalka Unilever je domnevno našla način kako nagovoriti oba spola. Njihova francoska blagovna znamka zobne paste »Signal White Now« je, da bi nas pridobila na svojo stran, začela kampanjo zobne paste »za vso družino«, takoj zatem pa so izdali bleščeče zlato različico za ženske stare med 25 in 35 let, ki ji je sledila še možata različica samo za moške, kar so opravičili s: »povečanjem prometa«. To se je tudi zgodilo, čeprav na račun podražitve izdelka nekoliko bolj za ženske.

lego16

Vse to je kar malo depresivno. Ne skrbite, obstaja kar nekaj stvari, ki jih lahko storite. Vprašajte se: »kupujem to samo zato, ker sporoča, da je za moj spol?«. Vredno je preveriti tudi drugo polovico ponudbe. Če ste pripravljeni prenašati sivo embalažo in ravne linije in ne potrebujete, da vam embalaža za šampon zagotavlja, da »ste pravi moški!«, lahko na ta način veliko prihranite.

Viri:
http://www.huffingtonpost.com/2014/05/02/gendered-marketing-video_n_5253577.html
http://ed.ted.com/on/VGd3igcF
http://www.curiositycrossroads.com/culture-clarity/gendered-marketing-aka-man-womans-version-everything.html

Seksi laž

The Sexy Lie, TEDxYouth@SanDiego, (Caroline Heldman, 2014)

Transkript:

Danes sem tukaj, da bi spregovorila o laži. Bolj natančno o seksi laži. Vem, da obstaja veliko laži, nekatere med njimi so seksi druge so zelo neseksi, vendar bi želela govoriti o laži oz. ideji, da je biti spolni objekt znamenje moči. Rada bi vas prepričala, da to ni znamenje moči.

Najprej bom govorila o tem, kaj je to spolna objektivácija in nato o teoretični in na podatkih temelječi analizi zakaj je škodljiva. Slednjič vam bom ponudila načrt delovanja, da se boste bolje znašli v kulturi objektivácije in jo tudi spremenili.

Torej začnimo. Kaj je spolna objektivácija? To je proces predstavljanja ali obravnavanja osebe kot spolnega objekta, tako, da služi drugemu za spolni užitek. Kar je pri spolni objektiváciji tako zanimivo, da smo nekoč imeli zanjo poseben besednjak. V 1960ih in 1970ih nas je glede spolne objektivácije in za škodo, ki jo povzroča dekletom in ženskam, skrbelo. V 1980ih, 1990ih in danes, smo v javnem diskurzu o tem precej tiho, čeprav se je kultura spolne objektivácije še ojačala; vidimo še več slik in 96% teh podob je spolno objektiviranih ženskih teles, nimamo pa besednjaka, ki bi ga lahko uporabili za pogovor o tem. Mladi ljudje so v glavnem izgubili sposobnost, da bi jo lahko identificirali. Kot je dejal moj prijatelj, to je tako, kot bi bil vzgojen v rdeči sobi, izgnan iz nje in naprošen, da opišeš rdečo barvo.

Gradim na delu drugih in sem izdelala test spolne objektivácije. Če je odgovor na katero od teh sedmih vprašanj da, potem gledate podobo, ki objektivízira.

  1. Ali podoba kaže samo dele telesa seksualizirane osebe? Z drugimi besedami, ali del nadomešča celoto. Na primer zadnjica ženske v tej reklami.
  1. Ali podoba seksualizirano osebo prikazuje kot nadomestek za predmet? Na tej sliki ženska postane miza.
  1. Ali slika prikazuje seksualizirano osebo kot zamenljivo? To pomeni, kot eno od stvari, ki jih je mogoče zamenjati.
  1. Ali slika potrjuje idejo kršenja telesne integritete seksualizirane osebe in ta oseba zanjo ne more dati pristanka. Z drugimi besedami, se s to osebo ravna kot da je seksualni objekt?
  1. Ali slika sugerira, da je seksualna dostopnost osebe njena temeljna značilnost? Besedilo na tem oglasu pravi: »Veš, da nisi njen prvi, vendar, a ti je za to res kaj mar?« To je oglas za rabljena vozila.
  1. Ali slika prikazuje seksualizirano osebo kot dobrino (nekaj, kar je mogoče kupiti in prodati)? V tem oglasu vidimo ženske v prodajnem avtomatu in moškega, ki izbira žensko. Ta oglas prodaja moške čevlje.
  1. In zadnje vprašanje, ali slika obravnava telo seksualizirane osebe kot platno? Ne govorim o napisih in tatujih, za katere se oseba odloči, ampak ko oglaševalci uporabljajo telo kot posebno platno.

Nova kultura objektivácije se je pojavila v zadnjih 10 letih, zanjo pa sta značilni dve stvari. Prva je povečanje količine spolno objektivácijskih oglasov na televiziji, v filmih, video igrah, glasbenih videih, revijah in drugih medijih. Druga oglaševalska komponenta je, da so te podobe postale bolj ekstremne, bolj hiper seksualizirane. Zakaj to doživljamo zdaj? Skupni imenovalec je tehnologija. Nova tehnologija je povečala število slik, ki smo jim izpostavljeni vsak dan. V 1970ih smo videli približno 500 oglasov na dan. Danes vidimo okoli 5000 oglasov na dan. Otroci v starosti od 8 do 18 let, so v povprečju osem ur na dan priključeni na naprave, preko katerih jih lahko dosežejo oglaševalci. Kaj naredijo oglaševalci? Skozi kaos se prebijajo z večjim poudarkom na nasilju, hiper nasiljem in hiper seksualnostjo. Kako to ni opolnomočenje?

Najprej želim nasloviti logiko. Ko govorimo o spolnih objektih, govorimo o dihotomiji. V zahodnem mišljenju razmišljamo črno/belo, da/ne, v dveh nasprotnih kategorijah. Ko razmišljamo o spolnih objektih, razmišljamo o dihotomiji objekt/subjekt. Subjekt deluje, z objektom se ravna. Tudi če postanete popoln objekt, popoln spolni objekt, ste popolnoma podrejeni, saj bo ta položaj vedno deležen ravnanja nekoga; torej, če razmišljamo logično, v poziciji spolnega objekta ni moči. Onkraj tega pa, idejo, da seks prodaja, bi rada izzvala neposredno, ker dejstvo je, če bi spolnost prodajala -, večina žensk je heteroseksualnih in smo spolna bitja -, zakaj potem povsod v oglaševanju ne videvamo napol golih moških? Sugerirala bi, da se tukaj prodaja nekaj drugega. Moškim se ves čas prodaja ideja, da so spolni subjekti. So v voznikovem sedežu. To, da povsod videvajo podobe objektiviziranih žensk, jim daje občutek moči. Ženskam prodajajo idejo, da lahko tako dobimo vrednost in da tako postanemo idealni spolni objekt. Zato se namesto spolnosti v resnici prodajajo ideji subjektivnosti in objektivnosti. Pomanjkljivo oblečene ženske lahko vidimo tako v moških kot ženskih revijah.

Poglejmo zdaj raziskave. Samo-objektivizacija je pojav, ko dekleta in ženske gledamo na svoja telesa kot na spolne objekte. To v večji ali manjši meri počnemo vse. To se nekoliko razlikuje glede na spolno usmerjenost in narodnost, vendar v ZDA se s tem v glavnem spopada večina žensk. Samo-objektivizacija, 10 let večinoma psiholoških raziskav: vemo, da ima to nekaj zelo hudih posledic. Šla bom skozi seznam, osredotočiti pa se želim le na nekaj teh postavk.

Prvič, bolj ko razmišljamo o sebi in ponotranjimo to idejo, da smo spolni objekti, višja je stopnja depresije. Če sebe vidimo kot spolni objekt, smo prav tako bolj nagnjene k nadzorovanju telesa. Kaj je to nadzorovanje telesa? Za moške v občinstvu bo to verjetno nekaj novega. Za ženske prav gotovo ni. Razmišljamo o tem kako postaviti nogi, svoje lase, kam pada svetloba, kdo nas gleda in kdo ne. V petih minutah, kolikor traja moj govor, so ženske v občinstvu pri nadzoru telesa sodelovale v povprečju 10-krat. To pomeni vsakih 30 sekund. Pri teh, ki se imajo za seksualni objekt, so veliko bolj razširjene tudi motnje hranjenja, kot tudi sram zaradi telesa in zmanjšano kognitivno delovanje. Če se ukvarjamo z nadzorom telesa to preprosto zavzema več mentalnih kapacitet, ki bi jih sicer lahko bolje uporabile za dokončanje matematičnih testov, domačih nalog. Izčrpava našo kognitivno delovanje. Med posledicami je tudi spolna disfunkcionalnost. Ta ideja, da seks prodaja -, a ni čudno, da če mislite nase kot na spolni objekt in odraščate v družbi, ki deklice vzgaja, da na svoja telesa gledajo kot na projekt v delu in kako biti spolni objekt, to dejansko ovira dobro spolnost? Rado se zgodi, da se ženske, ki se zelo samo-objektivizirajo dejansko vpletajo v tako imenovana »gledalska seksualna dejanja«. Namesto, da bi bile v užitek vpletene in vključene, se tako dogaja, da nase gledajo z vidika tretje osebe, s perspektive gledalca, v kateri jih skrbi odvečna teža, kako izgledajo njihove noge. Kar ponovno preprečuje spolni užitek. Če je kaj, kar bi vam želela posebej izpostaviti, zakaj si ne želimo živeti v kulturi, ki spolno objektivizira, potem je to zato, ker to zmanjšuje spolni užitek. Prav tako znižuje samozavest, znižuje tudi učni uspeh in to ne zanemarljivo. Razlika, ki sem jo našla v mojih raziskavah, pomeni razliko med iti in ne iti na univerzo. Prav tako znižuje politično participacijo ali prepričanje, da imamo v politiki glas in znižuje tudi sposobnost, da se dobro razumemo z drugimi ženskami. Sodelujemo v tekmovanju med ženskami. Moško pozornost vidimo kot »sveti gral« našega obstoja in zato tekmujemo z drugimi ženskami za našo lastno samopodobo, ker jo imamo za omejeno dobrino, to dragoceno omejeno dobrino. Ko gremo na zabave se zavedamo kje smo v hierarhiji lepih deklet. Ko je druga ženska cenjena, ker je spolni objekt, imamo dejansko glede sebe slabo mnenje.

Kaj lahko glede tega storimo? Akcijski načrt. Najprej bi rada predlagala nekaj osebnih ukrepov, saj je tisto, kar spolna objektivacija dejansko počne, da vzpostavi standard seksipilnosti, ki škoduje ženskam ali jim škoduje na osebni, politični in profesionalni ravni. Tukaj se želim osredotoči na osebno raven. Kaj lahko storimo? Lahko nehamo trošiti vsebine, ki so škodljive, saj vemo, da v prvih treh minutah, ko listamo po modnih revijah, gre naša samopodoba strmo navzdol. Lahko nehamo tekmovati z drugimi dekleti in ženskami. Ko vidimo žensko, ki je za to deležna pozornosti, lahko razumemo, da je del sistema, v katerem so pravila naperjena proti nam. Ona ni problem, ona je simptom problema. Lahko nehamo iskati pozornost za naša telesa. Male fante vzgajamo, da gledajo na svoja telesa kot na orodja, s katerim obvladujejo svoje okolje. Mala dekleta vzgajamo, da gledajo na svoja telesa kot na projekt, ki ga je mogoče nenehno izboljševati. Kaj če bi ženske začele gledati na svoja telesa kot na orodje, s katerim obvladujejo svoje okolje, kot orodje, s katerim lahko pridemo iz enega kraja do drugega, kot čudovita vozila za premikanje po svetu na nov način?

Bodimo za fante podporne zaveznice. Poskušajmo razumeti, kaj se dogaja okoli nas, kaj se dogaja v glavah žensk okoli nas. Ne vrednotite deklet in žensk na podlagi tega kako izgledajo, vrednotite jih glede na to kaj povejo in kaj delajo. In končno, uporabite svoj privilegiran položaj strateško, da spregovorite proti objektivizaciji. Ko se premaknete od osebnega k političnemu, lahko bojkotirate; preprosto lahko zavrnete uporabo vsebin, ki spolno objektivizirajo dekleta in ženske. Ko je nekaj za vas žaljivo, se lahko obrnete na medijske producente. Lahko ustvarjate svoje lastne medije. Postavite se za kamero, pišite, delujte, režirajte. Tudi vi lahko sodelujete v novem medijskem aktivizmu. Tam vam je, za to, da bi dosegle politične spremembe, na razpolago neverjeten svet. Želim vam ponuditi le nekaj primerov. Prvič, »Sociological Images« (Sociološki slike), blog doktorice Lise Wade, ki je skupaj s študenti dosegla, da je »Abercrombie and Fitch« iz trga umaknil podložene nedrčke ali kopalke za malčke. Vodili so kampanjo, v kateri so o tem pisali blogovske prispevke. Bila je deležna medijske pozornosti, prišlo je do nekaj peticij in podjetje je s polic svojih trgovin umaknilo proizvod.

To je moja herojinja. Njeno ime je Julia, 14-letnica, ki je na change.org sestavila peticijo z 85.000 podpisi. Odšla je v New Yorku in pri reviji »Seventeen« so se strinjali, da ne bodo več digitalno popravljali svojih modelov.

Zapustila vas bom z idejo, da si lahko predstavljamo drugačen svet. Rada bi, da si predstavljate svet, v katerem dekleta in ženske ne preživijo vsako jutro po uro, da si nadenejo ličila in uredijo lase. Rada bi, da si predstavljate svet, v katerem so ženske vrednotene po tem kaj povejo in kaj naredijo, ne pa po tem kako izgledajo. Rad bi, da si predstavljate svet, v katerem namesto da čas porabimo za obleko in izgled, usmerjamo svojo energijo v ukvarjanje z resnimi težavami, kot je trgovina z ljudmi, spolno nasilje, homofobija, revščina, lakota. In končno, ker ste sami arhitekti svoje prihodnosti, bi vas rada opomnila, da morajo arhitekti včasih porušiti paradigme, da bi lahko zgradili boljši svet. Moje vprašanje za vas je, kakšen boljši svet boste zgradili?

Vir: http://everydayfeminism.com/2014/02/the-sexy-lie/

Napotili:
https://carolineheldman.me/about/
https://thesocietypages.org/socimages/

Disciplinirani projekt ženskosti

Govoriti o prisilni in zatiralski naravi lepotnih idealov ter njihovem uničujočem učinku na posameznika se zdi v današnji družbi, ki se nam kaže kot demokratična družba svobodne izbire, osvobojena rasnih, razrednih, spolnih stereotipov ter delitev, zastarelo in preživeto. Feministični boj je še posebej v 80. in 90. letih glasno kritiziral lepotne ideale in pričakovanja, ki jih ti ustvarjajo predvsem do žensk, ter njihove učinke, ki ne le izčrpavajo ženska telesa in od njih zahtevajo nenehno podrejanje, temveč še vedno skrbijo za to, da so ženske primarno dojete kot vizualni (seksualizirani) objekt. Po desetletjih tovrstnega boja so sledile številne teoretske analize, ki so dodatno nazorno pokazale, kako globoko zares segajo konstrukti spola in pričakovanja od teles, ki jih utelešajo. Z vstopom v dobo, ki jo danes imenujemo tudi postmoderna, se je zdelo, da se skupaj s tradicionalnimi institucijami, vrednotami in neenakimi pričakovanji, vezanimi na spol in spolne vloge, ruši tudi sama predstava spola. Novodobni posameznik oz. posameznica, osvobojen prisile tradicije in ideoloških “velikih zgodb”, naj bi tako lahko svobodno odločal o načinu lastne subjektivacije. Ženskost in moškost kot konstrukta, vezana na specifično telo in na specifičen videz, naj bi tako postala le še ena izmed izbir, ki si jih lahko poljubno nadanemo in z njimi »igramo« ­ v postmoderni dobi so tako stvari, kot so ličenje, moda, telesna postava ipd., le “nevtralna” sredstva, ki nam pomagajo, da »na kreativen način izrazimo sami sebe«. A bolj podrobni pogled pod površino enakopravne in svobodne družbe nam pokaže, da spolne neenakosti še zdaleč niso presežene. Četudi obstajajo posamezniki in posameznice (npr. drag queens, tomboys, androgini), ki želijo s prakticiranjem različnih modnih stilov subvertirati konstrukt spola, nam ravno dejstvo, da obstajajo vizualni in telesni stili, ki so percipirani bodisi kot »moški« bodisi kot »ženski«, pove, da spol še kako ostaja pomembna (vizualna) kategorija, na katero so vezana različna pričakovanja. Ali kot zapiše Simone de Beauvoir (1998): »In v resnici je dovolj že, če pogledamo okrog sebe, pa lahko ugotovimo, da je človeštvo razdeljeno na dve kategoriji individuov, ki se vidno razlikujejo po oblačilih, po obrazu, telesu, nasmehih, hoji, zanimanjih in opravilih: morda so te razlike površinske, morda jim je namenjeno, da bodo izginile. Gotovo pa je, da zaenkrat obstajajo kot v oči bijoča očitnost.«

Nadaljevanje na: http://studentska-iskra.org/?p=733

Študentska Iskra

Napotilo:
Neoliberalni diskurz v feminizmu
http://studentska-iskra.org/?p=532