Tagged: Sreča

Proti sreči

Pogovor z Edgarjem Cabanasom in Evo Illouz

Guruji samopomoči in pozitivni psihologi nam pravijo, da bi se morali usposabljati za srečo. Naslikani nasmehi, ki nam jih želijo prodati, so patetični nadomestek za dejansko izboljšanje naše družbe.

Sreča se seveda vedno dobro sliši. Dejansko je veliko ljudi pripravljenih, da nam jo prodaja. Dvanajst milijard dolarjev na leto težka industrija knjig za samopomoč, konferenc in posnetkov, govori o majhnih spremembah, ki jih lahko vsi naredimo, da dosežemo izmikajočo se srečo, od vizualizacije prihodnjega uspeha, do hujšanja ali čiščenja svoje sobe.

Od poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja je industrija podprta z domnevno znanstvenim ekvivalentom – »pozitivno psihologijo«, ki jo je spodbujal nekdanji predsednik Ameriškega psihološkega združenja, Martin Seligman. Njegove ideje o »naučenem optimizmu«, skupaj s pojmi, kot je »čuječnost«, so postale del zdravo-razumnih idej o tem, kako izboljšati naš obstoj.

Nekaj od tega ima precej sorodnosti s kulti – in je podobno pozivom, da resničnosti, s katerimi nismo preveč zadovoljni, pometemo pod preprogo. Sugerira, da so naše težave samo v naših glavah, kot je tudi pot do tega, da postanemo boljši ljudje. Ni presenetljivo, da se vse pogosteje uporablja na delovnih mestih, da bi z nasmeškom na ustih delali, kar nam je rečeno.

Eva Illouz in Edgar Cabanas sta avtorja nedavne knjige z naslovom »Manufacturing Happy Citizens« (Proizvajanje srečnih državljanov, 2019), v kateri raziskujeta, kako novi disciplini »ekonomija sreče« in »pozitivna psihologija« delujeta kot nova mehanizma družbenega nadzora. Novinar David Broder se je z njima pogovarjal o kultu »sreče«, v kakšne državljane nas to spreminja in o precej manj veselih učinkih novega individualizma.

Ključna tema knjige je individualna samodisciplina, ki je lastna kultu »sreče« – to je učinkovita ideja, da je edini način, kako lahko izboljšamo svoje življenje, da delamo na ustvarjanju boljših različic sebe. Kako zgodovinsko nova je ta ideja?

To je staro vino v novih steklenicah. Pravzaprav je morda novi kult sreče zgolj malo več kot stari kult samo-narejenega posameznika, preoblečen v pozitivistično znanost in obdarjen z nevtralnimi in univerzalističnimi pretenzijami. To je ideja, ki izvira iz stare tradicije, globokega prepričanja, da so sreča in trpljenje, bogastvo in revščina, zdravje in bolezen, individualne lastnosti in da so ključi do uspeha v rokah posameznikov, da se lahko sami postavijo na noge, se v stiski okrepijo in razvijejo svoj notranji potencial.

Takšno idejo skozi dvajseto stoletje širijo močne konservativne institucije, poslovna kultura in literatura o samopomoči, od 1960-ih let dalje pa tudi neoliberalni misleci, še posebej v ZDA. Področje pozitivne psihologije je eno najnovejših predstavnikov te individualistične tradicije.

Vendar je pojav tega področja pred dvema desetletjema resnično spremenil pravila igre, saj se zdi, da so te domneve prvič pridobile tudi znanstveno legitimnost. To je morda edina prava novost. Toda to pomeni tudi kritično razliko, ne le zato, ker so te in podobne ideje na velika vrata vstopile v akademsko okolje – in tako postale predmet znanstvenega raziskovanja – temveč tudi zato, ker je iskanje sreče kmalu postalo domnevno »znanstveno« vprašanje svetovnega pomena in ne več zgolj skoraj izključno severnoameriški politični in ideološki moto.

Kljub temu je znanost, ki stoji za pozitivno psihologijo, zelo vprašljiva. Številni in pomembni kritiki so ugovarjali temeljnim postavkam tega področja, vključno z njegovimi dekontekstualiziranimi in etnocentričnimi trditvami; teoretičnimi poenostavitvami, tavtologijami in protislovji; metodološkimi pomanjkljivostmi; resnimi težavami s ponovljivostjo; pretiranimi posplošitvami; in celo njegovo terapevtsko učinkovitostjo in znanstvenim statusom. Tako postaja vse bolj očitno, da pozitivna psihologija ne bi mogla uspevati samo na osnovi znanosti. To je eden od razlogov, zakaj se v knjigi za tako razširjen uspeh področja in njegovih idej, osredotočava tudi na sociološko in ekonomsko razlago.

Opisujeta porast instrumentov, kot je poročilo Združenih narodov o svetovni sreči (World Happiness Report) ali pobudo OECD-ja za boljše življenje (Better Life Initiative), ki poskušajo na različnih področjih ponuditi indekse človeške sreče. Tovrstne pobude bi bilo mogoče razumeti kot načine za razširitev kazalnikov, ki se uporabljajo za usmerjanje prednostnih nalog politike, onkraj ozkih ekonomskih kazalcev, ki jih predstavlja sam BDP. Na kakšen način so ta poročila sama po sebi »ideološka«? Ali je težava z njimi v določenih kazalnikih, na katere se zanašajo, ali v sami ideji o objektivnih in univerzalnih kazalnikih sreče?

Oboje. Prvič, trditev znanstvenikov o sreči, da je sreča samoumevno dobro in tudi najpomembnejši cilj, za katerega si prizadeva vsaka družba, je bolj predpostavka kot dokazano dejstvo – popolnoma ideološka in utilitarna domneva, ne pa znanstveno dejstvo. Takšne trditve ni mogoče dokazati, zato ji morate preprosto verjeti. Prav tako je treba za samoumevno sprejeti, da je sreča subjektivno, psihološko vprašanje, ki je neodvisno od drugih socialnih in ekonomskih kazalcev. To je zelo individualen način konceptualizacije sreče in ravno to je okvir, v katerem se sreča »meri«.

Ni presenetljivo, da strokovnjaki za srečo ves čas ugotavljajo, da je kljub drugim družbenoekonomskim in političnim dejavnikom, individualizem spremenljivka, ki se najbolj močno povezuje s srečo. Toda kaj je sreča? Tega nikoli ne opredelijo. Očitno je sreča tisto, kar merijo vprašalniki o sreči – ti vprašalniki o sreči pa zadevajo le občutke, stališča in zaznave, ne pa tudi socialnih ali ekonomskih razmer.

Kar zadeva njihove metode, se znanstveniki za srečo pri merjenju sreče v glavnem zanašajo na samo-poročanja – to pomeni, da ljudi sprašujejo, kako srečno se počutijo. Tovrstna samo-poročila predstavljajo številne težave. Na primer, ni jasno ali so meritve sreče primerljive med posamezniki, med narodi ali celo med istimi posamezniki v različnih časovnih obdobjih. Kako lahko vemo, da je nekdo, ki je v vprašalniku o sreči dosegel oceno 7 od 10, enakovreden drugemu, ki je zabeležil enako oceno? Kako lahko vemo, da je ocena 7 na Irskem višja ali nižja od ocene 6 ali 8 nekoga drugega v Kambodži ali na Kitajskem? Koliko bolj srečen je nekdo z oceno 5 v primerjavi z nekom z oceno 3? Kaj pomeni ocena sreče 10? Zaskrbljujoče je tudi to, da ta metodologija močno omejuje obseg informativnih odgovorov, ki jih lahko podajajo ljudje, ko ocenjujejo svojo srečo. To je pomembno, ker so tovrstni zaprti odzivi morda naklonjeni ne le potrjevanju pristranosti raziskovalcev, ampak tudi neupoštevanju pomembnih informacij, ko gre za uporabo teh indeksov sreče za sprejemanje političnih odločitev.

Indeksi sreče so ideološki tudi v načinu kako se uporabljajo. Kot pokaževa v knjigi, so ti indeksi pogosto v funkciji dimne zavese, ki bi prikrila pomembne strukturne politične in ekonomske pomanjkljivosti – jih dela za postranske in preusmeri pozornost od bolj objektivnih in zapletenih socialno-ekonomskih kazalcev blaginje, kot so prerazporeditev dohodka, materialna neenakost, socialna segregacija, neenakost med spoloma, demokracija zdravja, korupcija in transparentnost, objektivne napram zaznanim priložnostim, socialna pomoč ali stopnja brezposelnosti. To točko ponazoriva s primeri iz Velike Britanije, Čila, Indije, Izraela in Združenih arabskih emiratov (ZAE). Ravno za slednjo je zelo povedno, da je država, za katero je značilna razširjena revščina, nenehne kršitve človekovih pravic, visoka stopnja podhranjenosti, visoka umrljivost dojenčkov in samomorilnost, sprejela merilo »sreče«, kot pomembno politično pobudo, s katero ocenjuje učinek svojih nacionalnih politik. Mogoče je to zato, ker imajo ZAE veliko boljše rezultate na lestvicah srečnosti, kot v katerem koli drugem od zgoraj omenjenih dejavnikov – glede na poročilo svetovne sreče (World Happiness Report) spada med dvajset najsrečnejših držav na svetu. Če bi srečo konceptualizirali in merili drugače, bi dobili zelo drugačen rezultat.

Ti indeksi so bili uporabljeni tudi za reševanje občutljivih političnih in ekonomskih vprašanj na domnevno ne ideološki način. Neenakost je eden najnovejših in najbolj izstopajočih primerov – nekateri zagovorniki sreče trdijo, da bi lahko bila dohodkovna neenakost bolj koristna za srečo ljudi, kot smo mislili pred tem. Trdijo, da neenakosti ne spremlja zmanjševanje priložnosti, ampak »faktor upanja«, v skladu s katerim revni domnevno uspeh bogatih doživljajo kot priložnost. To bi naj vzbudilo njihovo upanje in srečo, ki je povezana z višjo motivacijo revnih za uspehom. Kako to ni ideološka trditev, ki temelji na ideoloških predpostavkah? Domnevno podporo za te trditve najdejo v podatkih. Vendar pa, kot sta glede razmerja med srečo in dohodkom pokazala Stevenson in Wolfers, ima isti korpus podatkov veliko različnih interpretacij in lahko vodi celo do nasprotnih rezultatov.

Na koncu glavna težava indeksov sreče ni v tem, da so ideološki – vsak indeks, namenjen merjenju napredka, je ideološki, začenši s samim pojmom napredka; glavna težava je, da indeksi sreče poskušajo delovati kot objektivni in nevtralni kriteriji, ki so brez moralne, politične ali ideološke vsebine. Kot pokaževa v knjigi, bi bilo treba to domnevno nevtralnost zavrniti.

Knjiga govori o pojavu pozitivne psihologije v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja na pobudo predsednika ameriške psihološke zveze (APA) Martina Seligmana: projekt opisujeta s pojmi kot je razsvetljenje, apostoli, razodetje in »na novo rojen«. Njen razvoj je prav tako povezan z rastjo knjig za samopomoč in različnih idej o uresničevanju lastnega potenciala. Kaj imata pozitivna psihologija in industrija samopomoči skupnega s kulti in religioznim evangelizmom? Kaj si lahko mislimo o njeni »znanstveni« pretenziji, da širi psihologijo onkraj področja duševnih bolezni?

Čeprav so pozitivni psihologi vedno znova poskušali omiliti njen etnocentrizem in korenine v duhovnosti, je resnica ta, da njihove institucionalne povezave in trditve razkrivajo globoke duhovne in religiozne predpostavke.

Verjetno nobena druga ustanova ni bolj dejavno zagovarjala združevanja znanosti in religije, kot je to počela Fundacija Johna Templetona, ki jo je leta 1978 ustanovil prezbiterijanski starešina, delniški vlagatelj in filantrop sir John Templeton. Prizadevanje, v katerega je Templeton sam vložil na stotine milijonov dolarjev. Templetonova finančna udeležba tako pri fundaciji, kot pri širjenju pozitivne psihologije, je bila ključna. Samo njegova fundacija je vložila več milijonov dolarjev v raziskovalne programe pozitivne psihologije, za preučevanje pozitivnega zdravstva, pozitivnega izobraževanja, odpornosti in čuječnosti; pozitivne nevroznanosti, transcendence in duhovnosti; upanja in odpuščanja; ali v moč volje in vztrajnosti pri doseganju ciljev, če jih naštejemo le nekaj. Martin Seligman je tudi sam večkrat priznal ključno vlogo Templetonove fundacije pri uspehu pozitivne psihologije. To vključuje ustanovitev Centra za pozitivno psihologijo (Positive Psychology Center) v Pensilvaniji, vzpostavitev globalne institucionalne mreže znanstvenih revij in publikacij, doktorskih in magistrskih programov, specializiranih tečajev pozitivne psihologije, simpozijev in delavnic ter velikodušne štipendije in nagrade za starejše in mlade raziskovalce pod imenom Templetonova nagrada za pozitivno psihologijo, ki velja za največjo denarno nagrado, ki je bila kadarkoli podeljena v psihologiji.

V skladu s tem, je imela ena od glavnih smeri raziskovanja Centra za pozitivno psihologijo, ki jo je koordiniral Seligman in razvil George Vaillant, dva glavna cilja. Prvič, združiti ugotovitve kulturne antropologije, slikanja možganov in evolucije s preučevanjem posameznih življenj, ki odražajo globoko duhovno komponento; in drugič, preučiti vlogo duhovnosti v uspešnem življenju. Številni drugi pozitivni psihologi so aktivno zagovarjali odnos med duhovnostjo, zdravjem in srečo.

Na primer, v svoji knjigi The How of Happiness: A New Approach to Getting the Life You Want (Kako do sreče: nov pristop k življenju, kot si ga želite, 2008), Sonja Lyubomirsky trdi, da so verujoči ljudje srečnejši, bolj zdravi in ​​si po travmah bolje opomorejo, kot nereligiozni ljudje. Lyubomirsky nadalje ne upošteva dokazov, da je večja sreča verujočih ljudi povezan z medsebojno podporo, občutkom za skupnost ali institucionalno skrbjo ter brani duhovnost in religijo, kot individualno vprašanje, saj trdi, da bodo ljudje, zgolj s tem, da bodo religiozno verovali, izboljšali svoje zdravje in povečali svojo srečo. Prav tako ne preseneča, da so vaje, kot je štetje blagoslovov, pisanje pisem odpuščanja, izražanje hvaležnosti ali redno izvajanje meditacije, med najbolj ponavljajočimi se pozitivnimi psihološkimi nasveti, ki se ponujajo kot zdravila za težave ljudi in kot psihološki ključi za bolj izpolnjeno in uspešno življenje. To je le nekaj primerov, veliko pa je tudi drugih. Podobne trditve lahko najdemo tudi v literaturi za samopomoč.

Navajate Margaret Thatcher, da neoliberalizem ni le ekonomski projekt, ampak tak, ki ekonomijo zgolj uporablja, da preoblikuje razum in srca ljudi. Dejansko se ideja o »samopomoči« zdi zelo individualistična ideologija, ki odgovornost za življenjske priložnosti in izbire prenese zgolj na posameznika – če smo nesrečni, za to ni krivda družba, ampak mi sami. Kakšne povezave imajo »ekonomija sreče«, pozitivna psihologija in industrija samopomoči z organiziranimi političnimi silami, na primer z neoliberalnimi možganskimi trusti (think tanks) in političnimi določevalci?

Obstajata dve glavni povezavi. Prva je politična in se nanaša na dejstvo, da številni pozitivni psihologi in ekonomisti sreče, vključno seveda z njihovimi vodilnimi osebnostmi, niso običajni raziskovalci, ampak zasedajo pomembne položaje moči in vpliva. In ne samo v akademskih krogih, ampak tudi v vplivnih gospodarskih in socialnih institucijah po vsem svetu. Nekateri drugi so pogosto vključeni kot glavni svetovalci za ekonomske in izobraževalne zadeve. Številne druge v svoje delo pogosto vključujejo velika podjetja, nekatera so vodila celo odmevne pobude v ameriški vojski.

Drugi je ideološki. Vzemimo za primer področje izobraževanja. Pozitivno izobraževanje deluje na dveh glavnih in medsebojno povezanih načelih: prvič, spodbujanje »psiholoških veščin za srečo« med mladimi ni samo zaželen cilj sam po sebi, ampak tudi najpomembnejše sredstvo za preprečevanje duševnih bolezni, boljše učenje in boljši akademski uspeh; in drugič, da so psihološki dejavniki bolj temeljni spodbujevalci in ovire pri šolskih dosežkih, kot sociološki ali kontekstualni. V letih od 2008 do 2018, se je pozitivno izobraževanje postopoma uveljavilo kot najvišja izobraževalna prioriteta v številnih državah po svetu. Pojavilo se je večje število zasebnih in javnih združenj, možganskih trustov, svetovalcev in globalnih mrež, ki so prepričevale oblikovalce politik, da spremenijo svoje politične okvirje tako, da se praktike spodbuja k izobraževanju značaja in blagostanja po vsem svetu. To je na primer cilj Mednarodne mreže za pozitivno izobraževanje (International Positive Education Network), ustanovljene leta 2014.

Tovrstne pobude potrebujejo znanstveno podporo in v tem pogledu je bila vloga pozitivnih psihologov in ekonomistov sreče ključna. Slednji so trdili, da pozitivno izobraževanje pomeni revolucionarno spremembo v načinu izobraževanja učencev in to utemeljili s tem, da je izobraževanje, ki je osredotočeno na srečo, ne le dobro izobraževanje, ampak tudi dobra ekonomija. Trdijo, da bi preusmeritev izobraževalnih institucij v smeri pozitivnega izobraževanja, s spremembo odnosa učiteljev, učencev in staršev, ponudila cenejše pobude za naslavljanje težav v izobraževanju. Pozitivni psihologi trdijo, da je treba srečo poučevati v izobraževalnih ustanovah, kot protistrup proti depresiji, pa tudi kot sredstvo za povečanje zadovoljstva z življenjem in pripomoček za bolj ustvarjalno razmišljanje.

Zagotovo ne obstajajo znanstveni dokazi, ki bi podprli trditve, da pozitivno izobraževanje deluje v smeri višjih izobraževalnih standardov, kot so boljši učni uspeh in boljše učenje učencev. Celo nasprotno, številne kritične recenzije, poročila in metaanalize opozarjajo na resne omejitve in težave pozitivne izobrazbe, teoretične in metodološke pomanjkljivosti, pomanjkanje ponovljivosti in primerjalnih študij, premalo empiričnih dokazov, ali šibke in celo kontraproduktivne rezultate. Tako se ponovno zdi, da je uspeh teh idej bolj povezan z ideološkimi vprašanji, kot s kakovostjo raziskav.

Navajate formulo sreče, ki jo je postavil Seligman, po kateri na našo srečo genetski dejavniki vplivajo v 50 odstotkih, 40 odstotkov gre kognitivnim in čustvenim dejavnikom ter našim lastnim odločitvam, le 10 odstotkov pa drugim zunanjim dejavnikom, kot sta izobraževanje in materialni viri. To očitno zanika pomen socialnih pogojev pri oblikovanju naše sreče. Toda kaj to, da pripisuje takšno pomembnost ne le našim subjektivnim odločitvam, ampak našemu genetskemu zapisu, pove o ideološki podlagi te formule?

Čas je pokazal, da ta tako imenovana formula nima nobene znanstvene veljave. Celo pozitivni psihologi so se distancirali od nje.

Po eni strani je povezava sreče z genetskim zapisom posameznikov delovala dobro ne le pri opremljanju študij sreče z videzom trde, pozitivne znanosti, temveč tudi pri razlikovanju tega, kar lahko področje ponudi za razliko od tega, kar so ponujali pisci knjig za samopomoč in drugi strokovnjaki za srečo (npr. osebnostni trenerji in motivacijski govorniki).

Po drugi strani pa je bilo povezovanje sreče z geni le še en način poudarjanja glavne ideje: da ne-individualni dejavniki pri življenjskem ugodju posamezne osebe igrajo precej nepomembno vlogo (približno 10 odstotkov). Zmanjševanje pomena – če ne povsem zanemarjanje – vloge, ki jo lahko pri določanju sreče ljudi igrajo objektivne okoliščine, je bilo eno od značilnosti discipline že od njenega samega začetka.

Če bi bilo tisto, kar trdijo pozitivni psihologi res, bi iz tega sledil neposreden zaključek: zakaj bi krivili družbene strukture, institucije ali slabe življenjske pogoje za občutke depresije, stiske ali zaskrbljenosti glede svoje prihodnosti? Zakaj bi sploh priznali, da privilegirani življenjski pogoji pomagajo razložiti, zakaj so nekateri ljudje uspešnejši in se počutijo bolje kot drugi? Je to še en način, da upravičimo meritokratsko domnevo, da na koncu vsakdo dobi, kar si zasluži? Konec koncev, ko so ne-individualne spremenljivke na ta način skoraj v celoti izrinjene iz formule, kaj drugega kot posameznikove zasluge, trud in vztrajnost bi lahko bile odgovorne za njegovo srečo oziroma njeno pomanjkanje?

Govorite o »psihološkem kapitalu« in o nujnosti ohranjanja nenehnega optimizma, kot podlage za napredek posameznika kot »podjetnika samega sebe«. Toda, če gre za disciplinirajoče sile, ki želijo oblikovati neoliberalne državljane, ki sebe vidijo le kot posameznike na trgu, ali potrebujemo druge oblike kolektivnega optimizma – kot v prepričanju, ki ga je nosilo zgodovinsko socialistično gibanje, da si resnično lahko izberemo pot sreče, le da ne na individualni osnovi? Ali je na mestu bolj splošna kritika cilja, ki ga ima sama sreča?

Eno glavnih področij, ki ga razvijava v knjigi, je odnos med srečo, upravljanjem, podjetništvom in delom. Razvijeva argument, da je sreča postala uporabna strategija za upravičevanje implicitnih organizacijskih hierarhij nadzora in podrejanja korporativni kulturi.

Kadar delovna mesta obljubljajo večjo opolnomočenost in emancipacijo od korporativnega nadzora, natančnejši pogled na organizacijsko resničnost pokaže, da je bilo spodbujanje »sreče na delovnem mestu« še posebej učinkovito pri ravno nasprotnem. Sreča na delovnem mestu še posebej prav pride pri potiskanju odgovornosti navzdol po hierarhični lestvici, s čimer so zaposleni še bolj odgovorni za svoje uspehe in neuspehe, s tem pa tudi za uspehe in neuspehe podjetja. Sreča na delovnem mestu se je prav tako izkazala za priročno, da iz delavcev izvabi večjo zavzetost in učinek, pogosto za relativno manj spodbude; potisniti na stran pomen objektivnih delovnih pogojev, ko gre za zadovoljstvo na delovnem mestu, vključno s plačami; ali pri spodbujanju zaposlenih, da delujejo avtonomno, med tem ko so hkrati dolžni izpolnjevati pričakovanja podjetja, se identificirati z organizacijskimi vrednotami ter izkazovati sprejemanje in podrejenost korporativnim normam.

Najpomembneje pa je, da se je sreča na delovnem mestu izkazala za koristno pri toleriranju in celo sprejemanju delovnih kontradikcij in samo-izkoriščanja zaposlenih. Od delavcev se danes ne pričakuje le, da se bodo s svojimi lastnimi sredstvi fleksibilno prilagodili nenehno spreminjajočim se zahtevam in potrebam korporacije; da se bodo osebno spoprijeli z neugodnimi okoliščinami, neizogibnimi ovirami in večjimi delovnimi obremenitvami; ampak, da bodo hkrati prevzeli tudi bolj dejavno, ustvarjalno in samostojno vlogo pri opravljanju svojih nalog. Od njih se prav tako pričakuje, da imajo radi to, kar počnejo in da o tem razmišljajo ne po nujnosti, ampak kot o viru užitka in samouresničevanja. Zdi se, da delavci od promocije sreče na delovnem mestu nimajo veliko koristi, se je pa nedvomno izkazalo, da ima to velike koristi za organizacije.

Zagotovo to, kar osrečuje podjetja, ni tisto, kar osrečuje delavce. To ne pomeni, da korporacije ne skrbijo za svoje zaposlene, vendar bi bilo naivno misliti, da so mehanizmi nadzora v organizacijski sferi kar nenadoma izginili: bili so samo ponotranjeni.

Če se z vsem tem v mislih končno izkaže, da je sreča to, kar je korporacijam, neoliberalnim vlagateljem in ogromni industriji sreče tako koristno za njihove namene, potem je odgovor na vprašanje, da lahko ima iskanje sreče za nas previsoko ceno, saj je zelo verjetno, da se bo slej ko prej obrnilo proti najbolj ranljivim. Če pa sreča ni to – in se izkaže, da so si korporacije, neoliberalni vlagatelji in industrija sreče besedo za svoje koristi le prisvojili – potem predlagava, da sreče ne opuščamo, temveč da termin premislimo z bolj socialne in kulturne perspektive.

Zagotovo potrebujemo upanje in cilje, ki jih je vredno zasledovati, vendar pa brez otopelega, tiranskega, konformističnega in skoraj religioznega optimizma, ki pride s srečo. Potrebujemo takšno vrsto sreče, ki temelji na kritični analizi, socialni pravičnosti in kolektivnem delovanju, takšno, ki ni paternalistična, ki ne odloča v našem imenu, kaj je dobro za nas in ki se ne obrača proti najbolj ranljivim. Potrebujemo takšno vrsto sreče, katere ključna sestavina ne bo obsedenost z našo notranjostjo in notranjim jazom, ker naša notranjost ni mesto, kjer bi si želeli graditi in preživeti svoja življenja – in zagotovo ni mesto, od koder bomo lahko dosegli kakršne koli pomembne družbene spremembe.

Edgar Cabanas je profesor na univerzi Camilo José Cela v Madridu

Eva Illouz je direktorica študija na École des Hautes Études en Sciences Sociales v Parizu.

David Broder je zgodovinar francoskega in italijanskega komunizma. Trenutno piše knjigo o krizi italijanske demokracije v obdobju po hladni vojni.

David Broder

Vir: https://www.jacobinmag.com/2019/08/happiness-self-help-positive-psychology-eva-illouz-edgar-cabanas

 

O kulturi potrošništva: presega ekonomsko sfero in subtilno prodira v vse pore družbenega življenja

Od demokratičnega prehoda naprej Slovenija – kot država, ki prisega na klasični model sožitja liberalne demokracije in kapitalizma – hodi po poti popolne eskalacije kulture potrošništva.

Za kulturo potrošništva so značilni življenje v dolgovih, bančni potrošniški krediti, gradnja novih in vedno večjih nakupovalnih središč tako v prestolnici kot v drugih koncih države. Postali smo potrošniška družba v pravem pomenu besede. Gre za sklop družbenih, ekonomskih in kulturnih trendov, ki se vežejo na prakse, modele in politike porabe, ki nenehno mutirajo.

Treba je poudariti, da ne gre za nov pojav, saj se je kultura potrošništva skozi zgodovino kazala skozi različne forme in rituale ljudi. V literaturi ne obstaja konsenz o točnem datumu pojava oziroma nastanka potrošništva. Njegove današnje forme in rituali najbolj spominjajo na nekaj, kar se je na Zahodu rodilo v drugi polovici 20. stoletja. Čeprav o potrošništvu najpogosteje govorimo v kontekstu kapitalističnih sistemov, je treba poudariti, da nekdanje socialistične države niso bile popolnoma antipotrošniške, četudi je šlo za režime, ki so prisegali na drugačno retoriko s ciljem ideološkega agitpropa in poveličevanja moralne superiornosti socialističnega človeka.

Tega naj bi vodile racionalne potrebe in ne nekontroliran potrošniški hedonizem in zahodna kapitalistična dekadenca. Najboljši primer je vsekakor socialistična Jugoslavija, ki je bila v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih v veliki meri potrošniška družba.

Izpodrinjena delovna etika

Kulturo potrošništva bi lahko definirali kot kompleksen tip ideologije, ki v sebi združuje ekonomsko, politično in družbenokulturno paradigmo. Gre za ideologijo, ki presega ekonomsko sfero in subtilno prodira v praktično vse pore družbenega življenja, predvsem v kulturo, s čimer postaja temelj življenja v sodobni družbi. Življenjski stil in socialno razlikovanje v družbah, kjer so zagotovljene svoboščine individualnega delovanja, vplivata na to, da se družbene skupine delijo glede na način vedenja, ki je v veliki meri zasidran v prakse in navade potrošništva. Sistem kapitalistične proizvodnje in njegova potrošniška etika sta popolnoma izpodrinila delovno etiko, kar pomeni, da ko govorimo o kulturi potrošništva, govorimo o konceptu, ki je odločilen za razumevanje delovanja sodobne družbe.

Nekateri klasični misleci (na primer Herbert Marcuse ali Erick Fromm), ki so se med drugim ukvarjali tudi s kulturo potrošništva, v svojih razmišljanjih ugotavljajo, da ima sodobni človek pogosto potrebo, da si lasti materialne stvari, čeprav jih ne uporablja oziroma od njih nima nobene koristi. Implementacija takšne potrošniške logike se odraža v dejstvu, da smo ljudje pogosto nezadovoljni, če naša konkretna osebnost ne uporablja neke konkretne stvari. Gre za fikcijo, ki jo dodatno potencirajo agresivne oglaševalske kampanje, ki nam preko subtilnih mehanizmov prepričevanja prodajajo vse – od pralnih praškov do predsednika države.

Francoski poststrukturalist Michel Foucault je svojčas trdil, da ljudje skozi določen diskurz oblikujejo svojo sliko o svetu (o družbeni realnosti, kulturi in vrednotnem sistemu). Po mnenju Foucaulta takšen diskurz postaja vrednotna konstanta, ki se lahko vsak čas spremeni, pri čemer mu je imanentna tudi institucionalizacija, preko katere se kaže določena tehnologija moči. Fenomen potrošniške kulture nekateri definirajo tudi kot instant filozofijo potrošniškega duha, ki v svoji skrajni instanci lahko proizvede posameznike, odvisne od potrošnje. Zaradi kompulzivne potrošnje čutijo potrebo biti v trendu, saj jim oglaševalske kampanje globalnih korporacij vsiljujejo kulturo potrošništva kot paradigmo uspešnega življenja (sreče). Pri tem imajo vplivneži pogosto lasten ekscentrični stil vedenja in delovanja, ki je dominantno orodje za komunikacijo z množicami, te pa jim zvesto sledijo.

Sprejemanje istih sporočil

Gremo v politiko. Propaganda katerekoli vrste – naj bo politična, vojna ali potrošniška –, v katero vključujemo oglase kot izum 20. stoletja, je bila pogoj za pojav množice kot širšega potrošniškega telesa oziroma esence javne sfere. Množica izbira ljudi na oblast in v institucije, je glavni javni potrošnik blaga in storitev, za množico dela industrija. Gre za ogromno neidentificirano skupino posameznikov, ki med sabo niso povezani z ničimer, razen s tem, da sprejemajo ista sporočila. Ulični prodajalec prodaja blago, namenjeno trgu, in se ponuja anonimnim posameznikom. Blago, ki ga prodaja, je prilagojeno posameznikovim željam in reakcijam, ki so dobro znane. Televizijski voditelj pošilja sporočila milijonom neznanih posameznikov, ki med sabo niso povezani z ničimer drugim kot s sporočili, katerim so izpostavljeni. Množica kot taka je sama po sebi pasivna in atomizirana.

Ko govorimo o zlorabi oglaševanja s ciljem pridobivanja potrošnikov, govorimo o čutnem elementu, ki zavaja posameznika k tovrstnemu razmišljanju: če so oblika nekega blaga, njegove barve in oglasno sporočilo všečni, potem ni daleč od resnice, da mora tudi njegova vsebina imeti podobne značilnosti. Lažni silogizem vodi do napačnega zaključka, ki je rezultat lažnih predpostavk. Gre torej za prodajanje blaga brez vsebine, kar je ena od osnovnih gonilnih sil v kapitalistični družbenogospodarski ureditvi.

Fenomenologija zapeljevanja

Takšno razmerje med potrošnikom in blagom izhaja iz neskladja v odnosu med izmenjavo in uporabno vrednostjo blaga v industrijski civilizaciji. Enako velja tudi za razmerje med stvarnim ciljem, ki ga politiki želijo uresničiti zase in za svojo stranko, ter obljubami, ki jih politiki ponujajo množici, ko jo nagovarjajo, da jih podpre na volitvah v demagoškem političnem govoru. Fenomenologija zapeljevanja je v obeh primerih enaka. Polje politične bitke se tako ponuja kot trg, politik pa kot nekdo, ki ponuja sebe ali svoj program. Ampak politiki v glavnem niso izbrani na podlagi svojega programa ali rezultatov, ki so jih dosegli med mandatom. Celo tisti, ki so uspešni, ne bodo izbrani, če se v času kampanje pred televizijskimi kamerami ne predstavijo v najboljši luči. To pomeni, da politične tekme v osnovi ne potekajo po načelu, kdo je kdo in kaj je v času mandata dosegel. To, kar zares šteje, je uprizarjanje uspešnosti. Zato se morajo politiki v bolj ali manj rednih intervalih pojavljati pred volivci, da so lahko izbrani. To, da se politiki, ki bodo izbrani, volivcem ponujajo v najboljši luči, je lahko slabost demokracije, v kateri živimo, je pa obenem tudi njeno osnovno načelo. V politiki nikoli ne gre za dokazovanje in razumevanje stališč, ampak za njihovo vsiljevanje. Cilj je na silo prodreti v um volivca, da bi se tja vsililo neko stališče ali vedenje, pri čemer se volivec ne zaveda tega nasilnega dejanja. Potrošniška kultura par excellence.

Elementi vsemogočnosti

Politiki v volilnih kampanjah oskrbujejo volivce z izbranimi informacijami, na podlagi katerih ti na koncu sprejmejo odločitev, komu bodo zaupali svoj glas. Politiki se zato trudijo, da ustvarijo takšne pogoje, da v volilnih kampanjah lahko govorijo le o izbranih temah, pri katerih imajo prednost pred politično konkurenco. Zato govorijo o svojih pozitivnih lastnostih, ki jim nemalokrat pripisujejo elemente vsemogočnosti.

Podobno kot oglasi, ki preko časopisov, radia, televizije, obcestnih panojev, internetnih strani ali socialnih omrežij permanentno nagovarjajo potrošnike.

Problem, ki pri tem ostaja, je, da preden ga kupiš (izvoliš), nikoli zares ne veš, kaj v resnici nosi v sebi. Pogosto smo tudi nezadovoljni, ker ne vemo, kaj od teh ljudi konkretno pričakovati oziroma za kaj jih konkretno uporabiti. Gre za fikcijo, v kateri volitve predstavljajo farso, ki naj bi bila formula za boljši jutri.

Dr. Alem Maksuti, Inštitut za politični menedžment

Vir: https://www.vecer.com/o-kulturi-potrosnistva-presega-ekonomsko-sfero-in-subtilno-prodira-v-vse-pore-druzbenega-zivljenja-10085283

Kratka zgodovina sreče: kako je Amerika izgubila sled za dobrim življenjem in kje jo lahko ponovno najde

Desetletja so nas učili, da sta gospodarska rast in nakupovanje ključ do sreče – medtem pa smo vse bolj uničevali naš planet. Dobra novica je, da obstaja boljša pot do sreče: začne se s smiselnim delom, z ljubečimi odnosi in cvetočo naravo.

V preteklih sto letih smo glede pomena sreče postali zelo zmedeni. Kar ni tako majhna stvar. Kako definiramo srečo namreč usmerja to kaj počnemo, kaj smo pripravljeni žrtvovati in kako zapravljamo naš časa in denar.

Ta zmeda ni nastala iz danes na jutri. Oglaševalci zapravljajo milijarde za iluzijo, da nam bo več dobrin prineslo srečo. In politiki vseh političnih barv – še posebej tisti, ki so povezani s poslovnimi interesi – širijo sporočilo, da gospodarska rast vodi v blaginjo. Te lažne obljube spodkopavajo pogoje, ki bi lahko vodili k trajnostni sreči.

Trajnostna sreča temelji na zdravi naravi in živahni ter pravični družbi. Je oblika sreče, ki preživi dobre in slabe čase, saj je temelj osnovnih potreb in teženj vsakega človeka. Tega ne moremo doseči na hitro. Trajnostne sreče ne moremo doseči na račun drugih.

Dobra novica je, da je trajnostna sreča dosegljiva in je na voljo vsakemu, pri tem pa nam ni treba oškodovati našega planeta. Začne se z zagotavljanjem osnovne materialne varnosti vseh ljudi. Za srečo ni potrebno veliko več od tega, še posebej pa ne še več materialnih dobrin.

Izkaže se, da nam planeta ni treba izčrpati, saj nas to hitro proizvajanje materialnih dobrin ne bo osrečilo. Ni treba, da ljudje delajo v izkoriščevalskih delovnih pogojih, kjer proizvajajo poceni dobrine, ki bi naj zadovoljile naš neskončen apetit po posedovanju. Ne potrebujemo niti gospodarske rasti, čeprav nekatere oblike rasti ne škodijo.

Raziskave so pokazale, da trajnostno srečo črpamo iz drugih virov. Potrebujemo ljubeče odnose, cvetočo naravo in človeške skupnosti, priložnosti za smiselno delo in nekaj preprostih praks kot je hvaležnost. S to definicijo trajnostne sreče lahko imamo resnično vse.

Kratka zgodovina ameriškega stila sreče

Združenim državam Amerike ni vedno vladala potrošnja. Nacionalna obsedenost je postala šele na začetku dvajsetih let dvajsetega stoletja, ko je poslovne voditelje začelo skrbeti, da so Američani potešili svoj apetit po strojih in potrošniških dobrinah. Direktorji podjetij in poslovnim interesom naklonjeni politiki so menili, da če se bodo ljudje odločili svoj čas preživljati tako, da uživajo življenje namesto da bi vse več delali in nakupovali, bo gospodarstvo zastalo.

Tako je oglaševalska industrija združila moči s Freudovskimi psihologi, da bi kanalizirali naše želje – univerzalne želje po ugledu, ljubezni in samozavesti so povezali z novim »evangelijem potrošništva«.

»Želje so skoraj nenasitne,« je v gospodarskem poročilu, objavljenem nekaj mesecev pred zlomom newyorške borze leta 1929, trdil ameriški predsednik Herbert Hoover. »Ko potešimo eno željo, naredimo prostor drugi … Pred nami je brezmejno polje; obstajajo  nove želje, ki bodo takoj ko jih potešimo, v neskončno dajale prostor novim … z oglaševanjem in drugimi promocijskimi sredstvi, z znanstvenimi izsledki, z natančno vnaprej načrtovano potrošnjo, se je proizvodnja opazno povečala… zdi se, da lahko s povečano dejavnostjo nadaljujemo.«

Sodobna oglaševalska industrija je sistematično spremenila naša prepričanja o sreči. Freudovski psihoanalitik Ernest Dichter je eden tistih, ki so združili moči z oglaševalsko industrijo. Dejal je: »Do neke mere moramo človeške potrebe in želje nenehno razvnemati.«

Njihova strategija je bila uspešna. Danes so tablični računalniki iPad, pravšnji dopust ali najnovejše superge postali predpogoj za spoštovanje. Nekatere znamke piva so sinonim za prijateljstvo in občutek pripadnosti skupnosti. Prevelika hiša kaže na status in je dokaz našega zaslužka in sposobnosti, da lahko poskrbimo za družino. To vse so seveda le oglaševalske ideje, ki s tem, ko kupujemo več kot potrebujemo, njihovim strankam prinašajo dobiček.

Vendar pa ima vso to nakupovanje resne posledice. Danes so v povprečju hiše na osebo dvakrat večje, kot so bile pred štiridesetimi leti. Breme dolgov za nekaj dodatnih sob in nadstandardne opreme se odplačuje desetletja. Nekateri postanejo odvisni od občutkov, ki jih doživljajo ob velikih nakupih, a prvotna zanesenost hitro doseže vrhunec in izgine. Dolg, nadure v službi, ki so potrebne za njegovo odplačevanje in posledično več časa, ki ga preživimo ločeni od prijateljev in družine, se vleče v neskončnost.

Izčrpani zaradi dolgih delavnikov in vožnje na delo ter nazaj domov, se ljudje pričnejo spraševati, kaj se je zgodilo s pravo srečo. Oglaševalci takoj najdejo odgovor: le še več morate zapraviti za lepotne operacije, zdravila proti depresiji ali za novi avto. V ZDA povprečen otrok vidi na televiziji dnevno od 50 do 70 oglasov. Povprečen odrasel človek vidi 60 minut oglasov na dan.

Za revne delavce, za tiste z omejenimi prihodki in za nezaposlene, so oglaševane dobrine, ki naj bi prinašale srečo, velikokrat izven dosega, kar lažne obljube oglaševalcev spreminja v kruto šalo. Za ljudi vseh dohodkovnih razredov, a še posebej za revne, oglaševanje postane nenehen opomnik, da nimajo tega, kar imajo drugi –  in s tem tudi dobrega življenja.

Medijski strokovnjak George Gerbner je dejal: »Tisti, ki pripovedujejo zgodbe o kulturi, resnično vladajo človeškemu vedenju. To so bili včasih starši, šola, cerkev, skupnost. Sedaj je to kopica globalnih konglomeratov, ki nimajo česa povedati, a veliko za prodati.«

Oglaševalci so pogovor o virih izpolnitve in veselja kolonizirali in proizvedli mentaliteto potrošniške kulture.

Plačevanje cene za poceni dobrine

Delavci, ki naše dobrine proizvajajo in distribuirajo, so med tistimi, ki plačujejo ceno za naš potrošniški način življenja. Ko ljudem primanjkuj denarja, a jim prigovarjajo, da je več materialnih dobrin ključno za njihovo srečo, postanejo nizke cene poglavitne. Veliki trgovinski centri, ki zbijajo cene tako, da svojim zaposlenim plačujejo minimalne plače, lokalne trgovine poženejo v bankrot.

Proizvodnji delavci se proti svoji volji znajdejo v dirki do dna za najnižjo plačo. Če so plače in varnostni standardi kje drugje nižji ali če delavci začnejo organizirati sindikat, se delodajalci enostavno preselijo.

Zaradi velikega ekološkega bremena proizvodnje vseh dobrin, trpijo tudi nečloveška življenja. Nedavna raziskava objavljena v reviji Science ugotavlja, da človeška dejavnost povzroča tisočkrat hitrejšo izumiranje vrst, kot je to običajno po naravni poti. Industrijske kemikalije se pojavljajo v telesih morskih sesalcev na Arktiki – in tudi v naših telesih. V Tihem oceanu kroži kopica plastičnih odpadkov, ki zastruplja vse prostoživeče živali in rastline v prehranjevalni verigi. Najbolj zaskrbljujoči pa so učinki kurjenja velikih količin fosilnih goriv in krčenja ter sežiganja gozdov. Ogljik, ki prežema ozračje, spreminja oceane v kislino in pregreva planet. Podnebne spremembe grozijo našim obalam, zalogam hrane in virom pitne vode ter povečujejo gozdne požare in hude nevihte.

Rast ne prinaša več sreče

Večja potrošnja bi nam naj kot posameznikom prinesla več sreče, hkrati pa bi naj gospodarska rast prinesla blaginjo tudi družbi kot celoti.

Povojno obdobje je bilo smatrano kot gospodarska zgodba o uspehu. Še posebej v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je bil čas, ko se je veliko ljudi rešilo revščine in razlika med revnimi in bogatimi je bila veliko manjša kot je danes. Gospodarska rast, merjena z bruto domačim proizvodom (BDP), je enakomerno rasla.

Toda BDP je nezanesljiva mera. Meri gospodarsko dejavnost, a se ne ozira na to ali gre za izboljšave ali ne. Izkopljete dnevni kop in prodajate kovine, minerale ali premog in BDP se vam bo zahvalil – tudi če s tem onesnažujete pitno vodo tisočih ljudi. Na svojem vrtu pridelujete svežo hrano, jo delite s prijatelji in z lokalnim zavetiščem za brezdomce, ste zdravi in srečni in BDP se ne bo premaknil nikamor.

Indikator pravega (resničnega) napredka (GPI) po drugi strani meri vsesplošno blaginjo. Od celote odšteva škodljive stvari kot so kriminal, bolezni, izguba kmetovalnih površin, upad kvalitete vode in dodaja prispevke gospodarstvu, ki jih BDP ne upošteva, kot je neplačano delo doma in prostovoljno delo v skupnosti.

Do leta 1979 sta v ZDA tako BDP kot GPI bolj ali manj rasla skupaj. Po leta 1979 pa je prišlo do spremembe. BDP je še naprej naraščal, medtem ko je GPI obstal. Vedno več našega časa in virov je bilo vloženega v gospodarsko rast, vendar ta ni več prinašala sreče, še posebej tistim, ki so ostali revni.

Zakaj je gospodarstvo še naprej raslo, medtem ko je blaginja stagnirala?

Ida Kubiszewski in njeni sodelavci v prispevku revije Ecological Economics pravijo, da je krivec za to »dvig dohodkovne neenakosti, skupaj z okoljskimi in družbenimi stroški, ki so rasli hitreje kot koristi, ki jih imamo od porabe«.

Z drugimi besedami: v zameno za čas, denar in naravne vire, ki jih izrabljamo, ne dobimo veliko sreče – koristi pa gredo večinoma tistim na vrhu.

Kaj se je spremenilo? Med drugim, sedaj sporazumi o prosti trgovini in korporacijam naklonjene vlade omogočajo transnacionalnim korporacijam, da selijo svojo proizvodnjo v dele sveta z najnižjo plačo in z najmanj predpisi, ki bi ščitili delavce in okoljsko varnost. Ta strategija omogoča nizke cene. Hkrati pa korporacijam omogoča, da znižajo število dobrih delovnih mest in izkoriščajo delavce tako doma kot v tujini. Nizke plače in izkoriščanje kmetov v ZDA, številni požari v tovarnah in rušenje tekstilne tovarne Rana Plaza v Bangladešu, samomori zaposlenih v tovarnah na Kitajskem, ki izdelujejo Applove izdelke in krvavi diamanti iz Konga, je le nekaj primerov visoke cene, ki jo plačujejo tisti, ki izdelujejo naše dobrine.

Produktivnost je v povojnem obdobju naraščala, še posebej z vpeljavo računalnikov in robotike. Danes v eni delavski uri proizvedemo več kot kadar koli. Povečan dobiček iz te produktivnosti bi lahko v obliki višjih plač ali manj dela za isto plačilo, delili z delavci. Ali pa bi lahko obdavčili dobičke, da bi financirali višjo izobrazbo, nadgradnjo infrastrukture, hitrejši transportni sistem, prehod na zeleno ekonomijo ali številne druge stvari, ki bi povečale trajnostno srečo. Namesto tega pa so podjetja povečano produktivnost izrabila za odpuščanje delavcev, direktorjem ponujala velike nagrade, kupovala druga podjetja in bogatim delničarjem izplačevala velike donose. Milijarde so zapravila za lobiste in prispevke za volilne kampanje, ki so jim zagotovila naklonjene zakone, nižje davke in manj regulacije ter ugodne trgovinske sporazume. Delavske organizacije nimajo več dovolj moči, da bi se lahko pogajale o deležu povečanega dobička. Od sedemdesetih let dvajsetega stoletja plače stagnirajo, medtem ko sta dohodek in premoženje 1 odstotka najbogatejših – še posebej pa 0,1 odstotka najbogatejših – poletela v višave.

Zmanjšana kakovost življenja

Prevlada tega, na dobičku temelječega gospodarstva, spodkopava našo kakovost življenja.

Da lahko v času stagnacije plač in brezbrižnosti vladne kako shajajo, Američani delajo vse več in več. Tisti na dnu dohodkovne lestve, še posebej starši samohranilci, pogosto delajo dve ali tri službe, da lahko shajajo in veliko jih živi v revščini, čeprav so zaposleni s polnim delovnim časom. S toliko dela (in dolgo vožnjo na delo), kdo ima sploh še čas biti srečen?

Ta oblika korporacijskega potrošništva povečuje neenakost in spodkopava družinsko življenje ter hlasta naravne vire našega planeta. Vrhovi gora so razstreljeni, gozdovi spremenjeni v dnevne kope naftnega peska, obdelovalne površine spremenjene v plinska polja in nakupovalna središča. Naš planet ima meje – kar tisti, ki pridigajo o neskončni gospodarski rasti velikokrat spregledajo. V naših vodovodih sistemih imamo zdaj industrijske kemikalije, imamo suše s peščenimi viharji, zakisane oceane, umirajoče kolonije čebel, topi se polarni led in pretijo nam ogromni hurikani ter ognjeni viharji. Obstaja pregovor: »Če mama ni srečna, potem ni srečen nihče.« In mati Zemlja ni srečna.

Veliko ljudi je seveda glede teh problemov zaskrbljenih. Vendar navadni ljudje nimajo virov, da bi pritegnili pozornost izvoljenih predstavnikov, ki morajo, da lahko vodijo nacionalne kampanje, zbrati milijone dolarjev. Nedavna raziskava dveh uglednih akademikov, objavljena v jesenski izdaji revije Perspectives in Politics leta 2014, potrjuje, da so ZDA postale oligarhija. Raziskava je pokazala, da stališča navadnih ljudi in njihovih interesnih skupin tako rekoč nimajo vpliva na politiko. Gospodarske elite in organizacije, ki predstavljajo poslovne interese, pa imajo »občuten neodvisen vpliv« na vladne politike.

Tako neenakost spodkopava trajnostno srečo. Obljuba, da več dobrin prinaša srečo, se izkaže za lažno. Prav tako napačna je trditev, da plima gospodarske rasti »dviguje vse čolne«.

Kje lahko torej sedaj najdemo trajnostno srečo?

Če gospodarska rast in potrošništvo nista recepta za trajnostno srečo, kaj torej je?

Trajnostna sreča je oblika resnične blaginje – ni le bežen občutek ugodja ali začasno spodbujanje ega. Je namreč trajna, ker se dotika naših najbolj avtentičnih aspiracij in vključuje gradnjo odnosov in praks, ki nas podpirajo tako v dobrih kot slabih časih.

Trajnostna sreča je zgrajena na skupnosti, v kateri se ljudje medsebojno podpirajo. Raste iz spoznanja, da je naša blaginja povezana s sosedovo. Ko vemo, da lahko v težkih časih računamo na pomoč drugih, da obstaja prostor za vsakogar in da lahko smiselno prispevamo ter nas za to cenijo, imamo temelje za trajnostno srečo.

In trajnostna sreča raste iz zdrave Zemlje. Na zelo osnovni ravni se moramo zavedati, da vsak požirek vode, vsak vdih zraka, hrana, ki raste iz prsti ali pride iz vode – vse to je mogoče zaradi živih ekosistemov planeta. Trajnostna sreča pa gre še globlje, zahteva slavljenje naravnega sveta tudi ko od njega nimamo neposredne koristi.

Dobra novica je, da je trajnostna sreča skladna z zdravim okoljem, pravičnim svetom in našo lastno izpopolnitvijo. Pa še nalezljiva je – dobrine, ki ustvarjajo blaginjo enemu, so po navadi dobre tudi za druge in za vse življenje.

Trajnostna sreča je mogoča – vendar je veliko odvisno od odločitev, ki jih sprejmemo kot posamezniki in družba. Začnemo lahko tako, da: 1) naredimo konec razlogom za travme in podpremo njihovo zdravljenje, 2) gradimo gospodarsko in družbeno pravičnost, 3) cenimo prispevke drug drugega, 4) varujemo integriteto naravnega sveta in 5) razvijamo prakse, ki podpirajo našo lastno blaginjo.

  1. Naredimo konec travmam

Kot v Hipokratovi prisegi narekuje zdrava pamet, lahko začnemo, da ne škodujemo drugim.

V življenju se bomo neizogibno srečali s kakšno bolečino: konec zveze, smrt ljube osebe ali brezposelnost. S podporo prijateljev in družine si opomoremo in nadaljujemo svojo pot.

Vendar obstajajo travme, ki trajajo vse življenje in lahko prizadenejo celo več generacij. Veliko jih je mogoče preprečiti.

Vojni veterani trpijo za visoko stopnjo posttravmatske stresne motnje (PTSM). Po podatkih Oddelka za vojne veterane, ima 30 odstotkov tistih, ki so se vrnili iz Afganistana ali Iraka ter se zdravijo v bolnišnicah za vonje veterane, PTSM. Trpijo tudi njihovi otroci in so bolj nagnjeni k anksioznim motnjam ali depresiji.

Spolno nasilje je še en razlog za veliko število travmatiziranih ljudi. Po ocenah bo ena od petih žensk v življenju posiljena. Tretjina posiljenih bo trpela za PTSM. Trikrat bolj bodo tudi nagnjene k depresiji.

Podatki ameriškega ministrstva za zdravje in socialo navajajo, da na leto samo v ZDA utrpi spolno in fizično nasilje približno 700 000 otrok. Nesorazmerno otroci trpijo tudi zaradi revščine, kar prav tako povzroča trajno travmo.

Glede na raziskavo, ki jo v reviji Psychology Today citira dr. Monice Williams, obstajajo tudi prepletajoče travme, ki jih povzročijo generacije izločanja, gospodarskega nereda in nasilja nad temnopoltimi ljudmi, ki zaradi nenehnega rasizma doživljajo višje stopnje PTSM.

Najpomembnejše pri ustvarjanju srečnejšega sveta je, da končamo vojne, zlorabe in izključenosti, ki so viri nenehnih travm in da podpremo zdravljenje prizadetih.

  1. Ustvarjanje pravičnosti

Stres je lahko zdrav, vendar le, če je prave oblike. Kratkotrajni stres izboljšuje spomin in mentalno delovanje. Kronični stres, še posebej stres, ki ga povzročijo dogodki nad katerimi imamo le malo nadzora, pa povečuje tveganja za srčne bolezni in celo smrt. Whitehallova raziskava – slavna raziskava iz 20. stoletja o vzrokih smrti in bolezni med britanskimi vladnimi uslužbenci – je pokazala, da so imeli delavci z nižjim statusom, tudi ko so upoštevali druge stresne dejavnike povezane s statusom, trikrat večjo stopnjo smrtnosti kot tisti na višjih položajih. Še več, škoda, ki jo je povzročila neenakost, je presegala meje delovnega mesta. Epidemiolog Richard Wilkinson je pokazal, da imajo tisti, ki živijo v neenakih družbah, veliko višje stopnje duševnih bolezni, umorov in najstniških nosečnosti.

Če torej želimo bolj zdrava in srečna življenja, potrebujemo bolj pravično družbo – tako v gospodarskem smislu kot v smislu opolnomočenja naših lastnih življenj.

  1. Cenimo vsak prispevek

Najbrž je proti intuitivno, vendar trajnostna sreča prihaja od tega kar dajemo, ne od tega kar vzamemo ali imamo. Ljudje, ki v življenju najdejo svoje edinstveno poslanstvo in so ga sposobni deliti z drugim, so po navadi najsrečnejši.

Cameron Anderson, profesor na Haasovi poslovni šoli na univerzi v Kaliforniji, Berkeley, je v reviji Psychology Science objavil študijo, ki je pokazala, da je pridobiti spoštovanje in občudovanje naših vrstnikov pomembnejše od imetja. »Za srečo ne rabiš bogastva, temveč občutek, da si koristen član svoje družbe,« pravi Anderson. »Oseba pridobi v skupini visok status z vpletenostjo v dejavnosti, radodarnostjo in s samožrtvovanjem za višje dobro.«

Tudi raziskava, ki jo je v reviji Yes! Magazine citirala Stacey Kennelly prikazuje, da se naša sreča poveča, ko nas vrstniki spoštujejo, ni pa nujno, da se poveča z višjim dohodkom ali večjim premoženjem.

Politično angažirani študentje so srečnejši, pravi raziskava profesorja Tima Kasserja. »Političen aktivizem je povezan s pozitivnejšimi čustvi, bolj zadovoljnim življenjem in občutki večje svobode, sposobnosti in povezanosti z drugimi,« je v članku »Making a difference makes you happy« (Vplivati na spremembe nas osrečuje) povedal za revijo YES! Magazine.

  1. Zavarujmo integriteto naravnega sveta

Narava nam ne prinaša le sreče, omogoča nam samo življenje in varovanje njene integritete pripomore k trajnostni sreči.

Iti v naravo izboljša naš občutek dobrega počutja, še posebej pa je to pomembno za otroke. Prednosti, ki ji prinaša so zmanjševanje stresa, izboljšanje zdravja, večja kreativnost in boljša koncentracija, je za revijo Monitor on Psychology povedala Amy Novotney.

Iluzija, da smo ljudje ločeni od žive Zemlje, se končno umika razumevanju, da je naša usoda povezana z usodo našega planeta, od katerega smo vsi odvisni. Naš trud, da bi zavarovali in obnovili ekosisteme, bo poplačan s čisto vodo, zdravo hrano, stabilnim podnebjem in boljšimi možnostmi za trajnostno srečo tudi za prihodnje generacije.

  1. Razvijajmo prakse, ki spodbujajo našo lastno blaginjo

Egalitarna družba, ki varuje naravo, zmanjšuje možnost vojne, rasizma in zlorab ter pozdravlja izražanje edinstvenih sposobnosti posameznika, nudi temelje trajnostni sreči. Vendar nam ni treba čakati, da se bo svet spremenil. Da spodbudimo svojo trajnostno srečo, so stvari, ki jih lahko naredimo že doma.

Gibanje je veliko boljše zdravilo, kot pa predpisana zdravila, ki jih jemljemo za vsako malenkost. Glede na raziskave, ki jih navajajo na Ameriškem kolidžu za športno medicino, je pretirano sedenje za zdravje ravno tako nevarno kot kajenje. Redna zmerna telovadba ne le da zmanjša tveganje srčnih in sladkornih bolezni ter kapi, temveč nas tudi osrečuje in velikokrat obvladuje depresijo ravno tako učinkovito, kot predpisana zdravila proti depresiji. In je veliko cenejša ter vsi stranski učinki so dobri.

Lahko razvijemo tudi hvaležnost in se naučimo pozornosti.

Nekateri izmed najsrečnejših ljudi so preživeli težke bolezni ali druge velike življenjske izzive in se tako začeli zavedati izbir, ki jih sprejemajo glede svojega končnega življenja. Nekaj je na soočenju z možnostjo konca življenja, kar vnese novo perspektivo na dragocene izbire o tem, kako bomo preživeli preostanek naših dni.

Viktor E. Frankl je zapisal: »Človeku je lahko odvzeto vse, razen ene stvari: zadnje od človekovih svobod – da izbere svoj odnos v katerikoli situaciji, da izbere svoj lasten način«.

Ponoven zagon globalne sreče

Neskončna rast in brezmejna potrošnja kot cilja naših življenj, izgubljata svoj lesk, saj veliko ljudi išče boljše poti do sreče. Novi pristopi so začeli osvajati svet.

»Buen vivir«

Ideja dobrega življenja (buen vivir) izhaja iz domorodnih predelov Južne Amerike. Pri tem načinu mišljenja, blaginja ne izvira le iz posameznikovega zasledovanja sreče. Izvira iz tega, da smo del živahnega sveta, ki vključuje tako človeške kot naravne skupnosti. Namesto da služimo gospodarstvu, gospodarstvo obstaja, da služi nam. Tukaj smo, da s svojimi družinami živimo dobro in srečo bomo našli v odnosih spoštovanja in vzajemnosti s sosedi in z našo ekološko soseščino.

To je seveda radikalen preobrat od ciljev gospodarske rasti, h kateri strmi družba in ki jo promovirajo tako liberalni kot konzervativni politični voditelji. Namesto, da vidimo naravo in človeško delo kot vložek v proizvodnji stroj, ki mu pravimo gospodarstvo, ta vidik cilja na vzpodbujanje etičnega upravljanja in pozornosti do interesov naših zanamcev sedem generacij v prihodnost, hvaležnost za to, kar imamo – skupaj z zavedanjem, da imamo vse kar potrebujemo – in priznavanje pravic vsega živega.

»Buen vivir« je sedaj vpisan v ustavo Bolivije in Ekvadorja. Ta način dela je navdihnil pristop ljudi do podnebne krize in je, še posebej v Latinski Ameriki, postal temelj mednarodnih razprav.

Bruto nacionalna sreča Butana

Leta 1972, kmalu po svojem vzponu na oblast, je mladi butanski kralj Jigme Singye Wangchuck razglasil, da ga bolj zanima bruto nacionalna sreča kot pa bruto domači proizvod. Ta izjava je sprožila raziskave in preiskave ocenjevanja, ki so temeljile na edinstveni kulturi in vrednotah Butana, tako da bi srečo lahko uporabili kot merilo za oblikovanje politik v tej majhni azijski državi. Bruto nacionalna sreča, kot jo definira Butan, vključuje psihološko dobro počutje, zdravje, izobrazbo, razpolaganje s časom, kulturno raznolikost in prožnost, dobro vodenje države, vitalnost skupnosti, ekološko raznolikost in prožnost ter življenjski standard.

Butan je sklenil, da bo njegovo vodilo osredotočanje na blaginjo ljudi, ne pa sledenje smernicam, ki so v interesu globalnih gospodarskih sil. Butan se je na primer odločil, da ne bo pristopil k Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), saj je prišel do spoznanja, da bi ta poteza spodkopala srečo in blaginjo ljudi.

»Če bi se Butan pridružil WTO, bi se s tem odpovedal pravici odločanja o tem, kdo sodeluje v določanju in doseganju sreče Butancev in jo predal zunanjim silam. Z drugimi besedami, Butan bi svojo suverenost predal tržnim silam in močem, ki prevladujejo na tržišču,« je povedal Mark Mancall, profesor zgodovine na univerzi Stanford.

Ideja Butana, da bi morala biti sreča tista, ki meri napredek in ne rast, se širi. Generalna skupščina OZN je junija 2011 sprejela resolucijo Butana, ki poziva druge narode, da postavijo srečo in blaginjo za osnovni temelj svojega razvoja in da razvijejo kazalce, s katerimi bodo lahko merili blaginjo svojih prebivalcev.

Gibanje za srečno življenje v ZDA

Ameriški zvezni državi Maryland in Vermont srečo merita z indikatorjem pravega (resničnega) napredka. Med drugim upoštevata prednosti, ki jih prinašajo prostovoljno delo, delo opravljeno v domačem gospodinjstvu, učni uspeh in funkcionalne avtoceste in ceste, hkrati pa od tega odštevata stvari kot sta kriminaliteta in izčrpavanje neobnovljivih energijskih virov.  Z meritvijo vseh teh in drugih dejavnikov, dobimo bolj celovito sliko resnične blaginje.

John deGraaf, soustanovitelj organizacije Happiness Alliance (Zavezništvo za srečo), je povedal: »Če bi na vse skupaj gledali bolj holistično, torej na podlagi zdravja, povezav v skupnosti, umestnosti in kulture, okolja, bi državo vodili drugače. Razumeli bi, da so ljudje uspešnejši v egalitarnih družbah, v družbah, ki bolj uravnoteženo razpolagajo s časom – imajo krajši delovni čas in si delijo delo, družbe, ki imajo močne socialne varnostne mreže, da se ljudje počutijo bolj varne. Tako bi imeli večje zaupanje v vlado in sočloveka.«

Morda se nam kot posameznikom in še posebej za vlade in Generalno skupščino zdi prizadevanje za srečo neresno. Vendar pomislimo na Thomasa Jeffersona, ki je vztrajal, da v Deklaracijo o neodvisnosti ob življenju in svobodi vključimo tudi »sledenje sreči« ne pa recimo »lastnini«. Jefferson je bil pod velikim vplivom grškega pojma »eudaimonia« (blaginja), ki se ne na naša na bežne užitke, temveč na tisto, kar je bistveno pri tem kaj pomeni biti človek – z drugimi besedami, človeško dostojanstvo.

V tem smislu trajnostna sreča sploh ni neresna zadeva. Na svetu ni dovolj virov, da bi vsem omogočali potrošniški življenjski slog. Vendar lahko imamo s premišljenimi izbirami svet, v katerem bo vsak izmed nas živel dostojno.

Tisti, ki živijo v izobilju, lahko srečo dosežejo s tem, da se izogibajo ekscesni potrošnji, da se znebijo stvari, ki jih ne potrebujejo, da so hvaležni za to kar imajo, da uživajo v dobri družbi tistih, ki jih imajo radi in da varujejo naravo.

Za tiste, ki nimajo dovolj sredstev, da bi poskrbeli zase in za svoje družine, bi povečanje dostopa do virov lahko pripomoglo k resničnemu izboljšanju blaginje.

Kot celota lahko dosežemo marsikaj. Pravičnejši svet spodbuja zaupanje, povečuje zmožnost, da delamo skupaj in tako rešujemo velike težave našega časa. To pomeni svet z manj kriminala, manj bolezni, manj korupcije in manj odpadkov. In to je svet, v katerem je poraba naravnih virov, ki jih pridobimo iz Zemlje, najučinkovitejša, vendar moramo za to zagotoviti, da je – če prosto parafraziramo Gandija – naše naravno bogastvo namenjeno našim potrebam, ne pohlepu.

Načini življenja, ki se bolj osredotočajo na srečo in manj na gospodarsko rast, dopuščajo več časa za družino, skupnost in razvoj mnogih dimenzij našega življenja, za katere vemo, da prinašajo pravo srečo.

In še nekaj: V času naraščajočih nemirov, ki so povezani s spreminjanem podnebja in gospodarskim neredom, bo naš izziv, da ustvarimo pogoje, ki bi nas spodbudili, da se v težkih časih obrnemo drug k drugemu in ne drug na drugega. To bomo veliko verjetneje dosegli v bolj pravičnem svetu, v katerem se zavedamo prednosti, ki jih imamo in smo vešči odkrivati vire sreče, ki planeta nič ne stanejo, ampak so v izobilju in zastonj.

Sarah van Gelder

Sarah van Gelder je soustanoviteljica in odgovorna urednica YES! Magazine. Ta prispevek je povzet iz zbornika »Sustainable Happiness: Live Simply, Live Well, Make Difference« (Trajnostna sreča: živi preprosto, dobro in delaj razliko), ki ga je uredila Sarah van Gelder skupaj s člani revije, izšel pa je pri založbi Berrett Koehler.

Prevedla Vanesa Volk

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci www.zofijini.net

Vir: http://www.yesmagazine.org/happiness/how-america-lost-track-of-the-good-life-and-where-to-find-it-now