Tagged: Svoboda

Na pragu digitalne diktature: brez zasebnosti in brez svobode

Iskanje informacij in drugo brskanje po spletu sta že tako močno ukoreninjeni v naše sebstvo, da vsakodnevnim “googlanjem” ne posvečamo sploh nobene pozornosti. Ne z vidika varnosti, še manj izgube svobode.

In ko prek spleta opravljamo nakupe, plačujemo račune na spletnih bankah, naročamo taksije, potrjujemo udeležbe na dogodkih, objavljamo fotografije in všečkamo nam prijetne stvari, zelo malo razmišljamo o tem, kaj se z vsemi temi našimi dejanji dogaja.

Nadaljevanje na: https://www.rtvslo.si/mmc-podrobno/na-pragu-digitalne-diktature-brez-zasebnosti-in-brez-svobode/489378

Aljoša Masten

Svoboda izražanja in cenzura

V vsaki razpravi o možnostih regulacije digitalnih platform se govorci praviloma razdelijo na dva nasprotna tabora. Zagovorniki regulacije opozarjajo, da v javni govorici – na internetu ali kjer koli drugje – ne more biti dovoljeno čisto vse. Na drugi strani pa so zagovorniki (absolutne) svobode govora, ki trdijo, da bi kakršna koli pravila pomenila cenzuro interneta. Toda regulacija ne pomeni izbire med cenzuro in svobodo izražanja. Razmerje med obema pojmoma je veliko bolj kompleksno.

Vsako omejevanje izražanja ni cenzura. Če nekomu skočimo v besedo ali ga preglasimo v debati, to ni cenzura (kaže le našo nekulturo). Prav tako ni cenzura, če na osebni spletni strani izbrišemo komentar, če s svojega profila na facebooku odstranimo zapis ali če časopis zavrne objavo članka. Tudi tožba, s katero posameznik zahteva umik članka ali odškodnino od avtorja, najverjetneje ni cenzura (članki so lahko žaljivi ali slabo napisani). Cenzura je sistemska, sistematična in jo izvaja oblast s podporo državnega aparata: zakonov, sodstva, uradnih cenzorjev in represivnih organov.

To ne pomeni, da ustavna pravica do svobode izražanja zagotavlja enako slišnost vseh idej, mnenj ali stališč. S tožbami, usmerjanjem (oglaševalskega) denarja, pritiski in koncentracijo medijskega lastništva je mogoče tudi v demokratičnih družbah učinkovito utišati kritične glasove in razširjati prevladujočo ideologijo. Internet – podobno kot pred njim mediji – zato ni zrcalo, ki nevtralno odseva družbo. Mediji in internetne platforme dejavno oblikujejo in ustvarjajo naš pogled na svet. Izbirajo teme, o katerih bodo (ali ne bodo) poročali. Izbirajo vire in govorce, ki jih vabijo v javno razpravo. Izbirajo argumente in razlage, ki s ponavljanjem postajajo »naravni« in edini možni. Vsi ti mehanizmi vplivajo na pravico do svobode izražanja in jo lahko omejujejo, a večinoma še ne pomenijo cenzure.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/svoboda-izrazanja-in-cenzura/

Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić

Prekletstvo izbire

V začetku leta 2017 je bilo na spletnem velikanu Amazon.com mogoče kupiti 398.040.250 različnih izdelkov. Med temi izdelki jih je bilo največ v kategoriji elektronike (teh je bilo 91,8 milijona), sledijo kategorije: digitalna glasba (67,38 milijona), dom in kuhinja (60,94 milijona), knjige (31,93 milijona), avtomobilski deli in oprema (21,63 milijona), oprema za šport in zunanje aktivnosti (21,27 milijona) in tako naprej. Torej govorimo o več kot 398 milijonov RAZLIČNIH izdelkih, ki jih je preko globalnega trgovca Amazon.com mogoče kupiti na svetovnem spletu.

Seveda to niso vsi potrošniški izdelki, ki jih je mogoče kupiti na svetu, vsekakor pa nam ti podatki veliko povedo o potrošniški družbi, v kateri živimo. Da je mogoče kupiti skorajda 32 milijonov različnih knjig, človek nekako razume, saj se število objavljenih knjig z leti ves čas povečuje, a zakaj pri zdravi pameti potrebujemo skoraj 61 milijonov različnih izdelkov za dom in kuhinjo (v to kategorijo spadajo na primer stenske ure, okvirji za slike, svečke, namizne luči, košare za darila, dekorativni vzglavniki, okraski za otroško sobo, vaze, tapiserije, več kot 7 milijonov različnih pripomočkov za kuhanje in serviranje hrane ter še in še drugih stvari).

Smo zaradi vse te neizmerne izbire srečnejši in svobodnejši? Ne, ravno nasprotno. Pretirana izbira nas paralizira ali celo pahne v depresijo. O tem govori ameriški psiholog dr. Barry Schwartz v svoji knjigi The Paradox of Choice (Paradoks izbire, zakaj več pomeni manj, 2004) in v istoimenskem TED predavanju. Res velja prebrati to knjigo in si ogledati predavanje.

Nadaljevanje na: https://delitev.blogspot.si/2017/05/prekletstvo-izbire.html

Rok Kralj

Napotilo:
Je svoboda le še ena beseda, ki pove, da lahko kupimo mnogo stvari?
http://zofijini.net/modrost_svoboda_beseda/

Razmejevanje

»Novi potrošniški način življenja morda ni bil toliko namenjen kopičenju imetja kot pa temu, da bi se lahko omejili od drugih ljudi. Z vsakim nakupom smo zarisali novo črto. Zasebne nepremičnine so postavile meje pred zadušljivim vtikanjem naših družin, profesionalni storitveni servisi so nas osvobodili potrebe po tem, da bi še kdaj klicali na pomoč babico, naj pomaga poskrbeti za dojenčka, ali strica, da pomaga prepleskati fasado. In koga briga sosed, ko pa ima vsak v vasi svojo bor mašino, svojo kosilnico, svoj globinski parni sesalec … Ni se treba razumeti s sošolci, saj ima vsak mulc doma svoj playstation, svoj trampolin in svoj napihljivi bazen. Poleg nepremičninskih agencij so bili Bauhausi, Big Bangi in Spari ključne institucije novega razmejevanja, saj so te omogočile vsakemu človeku osvoboditev od soseda, ki bi ga morali kdaj poklicati na pomoč. Način, kako je organizirana sodobna družba, je še najbolje povzel slogan: »Mercator, vaš najboljši sosed«. Če je zapravljanje denarja na nepremičnini, kupovanje luksuznih predmetov in plačevanje rund za šankom nekoč služilo temu, da bi se obdali s čim več ljudmi in se postavili v središče družbe, je tranzicijski srednji sloj ves denar vložil v to, da bi se od družbe lahko odmaknili.«

Miha Blažič – N’toko v Mladinini kolumni z naslovom “Razmejevanje”

Vir: http://www.mladina.si/176942/razmejevanje/

Aspekti prekarnosti

Kdor dandanes, ne bodi len, išče delo, pogosto ali že kar praviloma ne najde stalne službe, temveč le t.i. prekarno delo. Poenostavljeno bi lahko dejali, da je prekarna oblika dela tista, ki nudi slabo plačilo in prav tako slabo socialno zaščito, hkrati pa je ta kategorija zelo heterogena.

Kljub tej heterogenosti pa prekarce združujejo skupne težave: so prvi, za katere v krizi zmanjka dela; obsojeni so na priložnostno delo, za urnik dela pa pogosto zvedo le nekaj dni ali nekaj ur pred začetkom dela; so v vlogi deklice za vse; sproti se morajo prilagajati vedno novim pogojem; težko se spočijejo; ne morejo načrtovati ne poklicne kariere, ne družine. V negotovih gospodarskih časih, a tudi v konjunkturi, slehernika od padca v prekarnost dandanes loči le nekaj smole. Za vse te svoje vrline, ki jih nudijo trgu, pa niso nagrajeni ne denarno ne statusno.

Vse to prekarne delavce izčrpava, kar se kaže tudi v tem, da je prekarni delavec sicer pogosto prezaposlen, saj dela slabo plačane nadure, ko se mu pač ponudi priložnost za delo, hkrati pa je tudi podzaposlen, ker v iskanju dodatnega dela praviloma ne zasluži dovolj denarja za dostojno preživetje. Meja med delovnim časom in prostim časom pa je prav tako zabrisana oz. je sploh ni.

Prekarcem radi svetujejo, naj se vključijo v razne programe prostovoljnega dela, prostovoljno delo pa skupaj s pripravništvi in prekarnim delom zamenjuje oblike rednega dela.

Prekarne oblike dela so prav tako vzgojni ukrepi: honorarec, stalni pripravnik ali delavec na črno si zaradi bojazni, da bo izgubil svoj vir zaslužka, ne upa terjati svojih pravic. Hkrati pa prekarci že s svojo prisotnostjo izvajajo pritisk na redno zaposlene, ki na lastni koži doživijo, kako jih lahko nadomesti fleksibilnejša, cenena delovna sila.

A prekariziran je že dobršen del trga dela, ki ne ponuja spodbude, da bi se ljudje potegovali za redno zaposlitev, kajti marsikatera služba je slabo plačana, ljudje pa se dandanes že upravičeno sprašujejo, kolikšne pokojnine bodo dobivali iz naslova plačanih prispevkov, oz. ali jih bodo sploh prejemali.

Ustanovitev lastnega podjetja, zadnje čase priljubljeno orodje za nove brezposelne, pa v času recesije tudi ni rešitev, saj ravno sedaj mnoga podjetja zapirajo vrata. Težave so toliko večje, če je treba to podjetje ustanoviti v državi, ki se je zaprisegla varčevanju, saj ljudje nimajo denarja za potrošnjo, torej se baza potencialnih strank za novonastala podjetja z varčevanjem krči. Tu so v protislovju vse tiste države, ki vlagajo milijone in milijarde v nova delovna mesta, hkrati pa spodkopavajo same temelje svojega gospodarstva. V to kategorijo se je žal uvrstila tudi naša EU.

Nadaljevanje na: http://zofijini.net/aspekti-prekarnosti/

Darko Vöröš

Napotilo:
http://zofijini.net/ustroj-stevilka-9/