Tagged: Tehnologija

Na pragu digitalne diktature: brez zasebnosti in brez svobode

Iskanje informacij in drugo brskanje po spletu sta že tako močno ukoreninjeni v naše sebstvo, da vsakodnevnim “googlanjem” ne posvečamo sploh nobene pozornosti. Ne z vidika varnosti, še manj izgube svobode.

In ko prek spleta opravljamo nakupe, plačujemo račune na spletnih bankah, naročamo taksije, potrjujemo udeležbe na dogodkih, objavljamo fotografije in všečkamo nam prijetne stvari, zelo malo razmišljamo o tem, kaj se z vsemi temi našimi dejanji dogaja.

Nadaljevanje na: https://www.rtvslo.si/mmc-podrobno/na-pragu-digitalne-diktature-brez-zasebnosti-in-brez-svobode/489378

Aljoša Masten

Advertisements

Pot v totalitarizem je tlakovana z všečki

Pred več kot desetimi leti so v modni svetovalnici britanskega dnevnika The Guardian odgovarjali na vprašanje, kako se obleči za Facebook. »Končno sem se pridružila Facebooku,« je poveda­la bralka Lauren. »A sem se znašla v hudi modni zadregi. Kako naj se oblečem za svojo profilno fotografijo? Naj sledim svojemu odštekanemu modnemu slogu ali mi priporočate kaj bolj umir­jenega?«

Odgovora se ne spomnim več, toda nekaj mesecev pozneje sem na srečanju novomedijskih podjetnikov izvedel, da sta lon­donska študenta – ameriški novinarski fotograf in modna obli­kovalka – prav v Laurenini zadregi zaslutila rešitev svojih težav. Padec vrednosti ameriškega dolarja jima je v preteklih nekaj mesecih zelo oklestil študentska kredita, ki sta zaradi visokih lon­donskih cen skopnela že pred koncem prvega semestra. Vedela sta, da si bosta morala do pomladi poiskati delo, če bosta hotela ostati v Evropi. Kaj pa, ko bi združila znanje in upala, da je na spletu še dovolj podobnih modnih zadreg?

Uredila sta si manjši fotografski studio. Študijski kolega je postavil spletno stran, na voljo sta imela tudi skladišče z obleka­mi preteklih študentskih modnih revij. Storitev je bila preprosta: fotografiramo za družabna omrežja. Potrebujete resno, zabavno, elegantno ali ekstravagantno fotografijo? Se ne znate odločiti in vam mi izberemo pravo podobo? Čez nekaj mesecev nista več razmišljala o kreditu, toda študija tisto leto nista končala, saj sta imela preveč dela s fotografiranjem in modnim svetovanjem. Sprva sta se specializirala za Facebook, nato sta v ponudbo doda­la še druga družabna omrežja: za iskalce službe, zmenkarske plat­forme in osebne predstavitve.

Pri delu sta se morala najprej prilagoditi precej drugačni fotografski psihologiji. Tradicionalni portretni fotograf je moral pravilno ugotoviti, s kakšno podobno bo zadovoljen naročnik – na kateri fotografiji si bo najbolj všeč. Pri tem si je lahko pomagal s pogovorom in skupnim pregledovanjem preskusnih fotografij, ki so razkrile pričakovanja portretirane osebe. Ta niso bila odvi­sna samo od okusa, temveč tudi od spola, starosti, družbenega položaja, poklica in vloge, ki jo je uprizarjal posameznik. Foto­grafija je morala utrjevati to vlogo in dober portretni fotograf jo je znal uprizoriti.

»Fotografiranje za Facebook« je bilo drugačno. Sprva se je zdelo, da je družabno omrežje predvsem spletna preslikava ana­lognega predhodnika – šolskega zbornika s fotografijami in opisi, ki so ga ob koncu letnika prejeli sošolci in sošolke. Takšne so bile tudi profilne fotografije na Facebooku. Uporabniki so objavlja­li, kar so pač imeli: podobe iz družinskih albumov, portrete iz osebnih dokumentov, izrezke iz skupinskih fotografij, simbolne podobe in ilustracije ali, če so imeli srečo, nekoliko boljše posnet­ke, ki jih je posnel kolega s »pravim« fotoaparatom. Toda digital­ni zborniki so ponujali možnost, ki je zelo hitro postala najpo­membnejše merilo za novi družbeni status: števec elektronskih prijateljev in možnost všečkanja objav.

Uredniki lastnega tabloida

V knjigi Zasvojeni (Hooked, 2014) je ameriški publicist in poz­navalec internetne industrije Nir Eyal pojasnil, da so se snovalci družabnih omrežij zgledovali po igrah na srečo. Igralni avtomati in druge igre na srečo morajo igralcu ponuditi ravno pravo raz­merje med nagradami, naključjem, ugodjem in frustracijo, da težko prekinejo igro. Igralnice imajo za takšno pogojevanje eko­nomski interes, saj jim vsaka dodatna minuta za igralnim avto­matom ali mizo povečuje dohodek. Podobno načelo upoštevajo računalniške igre in elektronska družabna omrežja, ki uporabni­ško pozornost (»angažiranost«) preprodajajo oglaševalcem. Poi­skati morajo načine, s katerimi bodo »igralce« čim dlje obdržali pred elektronskimi zasloni in jih prepričali, da se vedno znova vrnejo.

S preskušanjem uporabniškega vedenja so ugotovili, da jav­no viden števec prijateljev (že poimenovanje vseh elektronskih stikov za »prijatelje« ni naključno) spodbuja pridobivanje novih prijateljev. To pomeni tako hitrejše in manj premišljeno dodaja­nje novih stikov – oseb, ki jih niti zares ne poznamo – kot tudi vedenje, zaradi katerega nas v svoje sezname dodajajo drugi. Pri tem ima zelo pomembno vlogo všečkanje, saj z všečkanjem tujih objav povečujemo verjetnost, da bomo sprejeti v njihovo omrež­je, in hkrati možnost, da bomo tudi sami uživali v nagradi, ki jo prinese tuja pozornost. Če bi se pred dvajsetimi leti vsakih nekaj minut oglasili na pošti in vprašali, ali nas čaka kaka nova poši­ljka, bi nas imeli za nore, ugotavlja Eyal. Če vsakih nekaj minut preverimo dogajanje na družabnih aplikacijah, je to postala nova normalnost, ki pa ni brez posledic.

Londonska študenta sta kmalu ugotovila, da za njune naroč­nike ni pomembno predvsem lastno zadovoljstvo s fotografijami, temveč odzivi, ki jih je objava sprožila na družabnem omrežju. Je prejela dovolj pohvalnih komentarjev in všečkov? Je pritegni­la nove prijatelje? Jo je pohvalil ali pograjal kak vplivnik – ose­ba z višjim statusom in razvejenim družabnim omrežjem? Zato sta se problema lotila podatkovno. Sledila sta spletnim objavam fotografij, ki sta jih posnela, in za vsako izračunala »uspešnostni indeks«. Na vseh družabnih omrežjih in fotografskih knjižnicah sta iskala in analizirala najbolj deljene, komentirane in priljublje­ne fotografije, da bi morda našla pravi recept za idealno družabno fotografijo.

Ugotovila sta, da imajo najbolj komentirane fotografije neka­tere podobne sestavine. Mogoče jih je razvrstiti v nekaj značil­nih zvrsti, od »zabavnih« (posnetih v šibki svetlobi in pogosto od zgoraj) in »zasanjanih« (prevladujejo mehkejše barve in svetli toni) do »avanturističnih« (šport in potovanja) in »romantičnih« (v paru). Pozitivna čustva (nasmejani obrazi) so veliko privlač­nejša od nevtralnih podob, ekstrovertiran videz ima prednost pred umirjenim. A sta trčila ob podobno oviro kot razvijalci algoritmov za iskanje glasbenih uspešnic. Algoritmi znajo zelo dobro pokazati, zakaj je bila priljubljena skladba priljubljena, saj v veliki večini uspešnic najdejo podobne prvine: harmonije, ritme, prehode in razmerja med refreni. Precej manj uspešni pa so poskusi ustvarjalcev in producentov, ki hočejo z algoritemsko pomočjo in analizo preteklih skladb sestaviti novo uspešnico, ugotavlja Christopher Steiner v knjigi Avtomatiziraj tole (Auto­mate This, 2012). Popularna glasba je postala zaradi uporabe algoritmov vse bolj uniformirana, saj je začel velik del ustvarjal­cev slediti enakim pravilom všečnosti. To pa velja tudi za fotogra­fije (in fotografe) na družabnih omrežjih.

Dodajanje povratne zanke – števcev, komentarjev in všečkov – je na družabne platforme vplivalo precej drugače, kakor so upa­li in verjeli zgodnji teoretiki interneta. Neskončne možnosti objav in osebnega izražanja, ki jih ponujajo blogi in osebni profili, v res­nici niso tako neskončne. Tim Wu v knjigi Trgovci s pozornostjo (The Attention Merchants, 2016) pojasnjuje, da morajo lastniki družabnih platform upoštevati enaka pravila industrije pozor­nosti kot pred njimi lastniki množičnih medijev in oglaševalskih agencij. Če so hotela komercialna medijska podjetja preprodajati pozornost oglaševalcem, so morala pritegniti čim večje občinstvo v demografskih skupinah z največjo porabniško močjo. Zato so brez vsakršne cenzure ali zunanjega ukaza večinoma ponudila podobno razmerje zabavnega, šokantnega in strašljivega, iz česar so zrasli tabloidi – tiskani in pozneje televizijski -, ali, drugače rečeno, sredinskega in očiščenega vsakršne skrajnosti, ki bi lahko odvrnila porabnike.

Spletne platforme so od medijskih podjetij prevzele poslov­ni model in glavni vir dohodkov – oglase, vendar s pomembno razliko. Večine vsebin niso prispevali plačani profesionalci, torej uredniki, novinarji in publicisti, temveč uporabniki družabnih omrežij. Zato so uspešna spletna podjetja postopoma razvila sis­teme spodbud in omejitev, ki so usmerjali uporabniško vedenje v oglaševalcem prijazne načine. Uporabniki Facebooka, Snapcha­ta, Instagrama in drugih družabnih omrežij se zelo hitro nauči­jo, katere objave jim prinesejo večji družabni izkupiček. Podob­no kot lastniki elektronskih platform tudi oni merijo uspešnost objav, odstranijo manj uspešne vsebine in ponudijo več tistega, kar prinaša nagrado. Enakim pravilom sledijo spletni iskalniki in oglasni algoritmi, ki pomembnost določene objave ovrednotijo predvsem z njeno zmožnostjo, da spodbuja odzive uporabnikov. Bolj deljene, komentirane in všečkane vsebine imajo prednost pred tistimi, ki pritegnejo manj pozornosti uporabnikov, ne glede na vsebino. Tudi na spletu so se razvili zelo podobni žanri kot v komercialnih medijih. Namesto državljanskega novinarstva in debatnih idealov starogrške agora sta prevladali tabloidnost in utrjevanje porabniškega družbenega reda, ki jih brezplačno sou­stvarjajo uporabniki – in hkrati porabniki – spletnih platform.

Ujetniki mehurčka

Idealistično obdobje spletnih študij so zato nadomestili precej bolj realistični, kritični ali pesimistični pogledi, ki jih v knjigi Vi­deni povzema opazovalec in hkrati udeleženec elektronskih druž­benih fenomenov Dan Podjed.

Ker se družabni algoritmi učijo iz preteklega uporabniške­ga obnašanja in nam skušajo »ustreči«, nas neopazno zapirajo v »mnenjske mehurčke«, kjer nas obdajo z znanim in predvidlji­vim. Ali pa nas, nasprotno, obkrožijo z enako mislečimi, kar lahko radikalizira izolirane posameznike in krepi teorije zaro­te; pojav, ki ga je med prvimi opisal Eli Pariser v knjigi Filtrirni mehurček (The Filter Bubble, 2011). Nenehna elektronska pove­zanost in poudarjenost nista povečali vidnosti in bližine, ampak imata pogosto nasproten učinek – odtujenost in osamljenost. Življenje na Facebooku in drugih družabnih omrežjih je zato vse bolj podobno neskončni resničnostni oddaji, kjer je vsaka objava neizprosna bitka za košček pozornosti, primerjanje in strah pred izgubo pridobljenega družbenega statusa.

Takšna izguba ima za posameznika negativne psihološke učinke, saj povzroča stres, zbuja tesnobo in povzroči negativno samopodobo. Toda načrtno izkoriščanje človeške potrebe po raz­kazovanju in nagradah nima samo psiholoških posledic. Spletni oder, na katerem posamezniki igrajo svoje družbene vloge, je predvsem velikansko zbirališče podatkov, je laboratorij, v kate­rem smo vsi opazovanci.

Za ponazoritev spletne vidnosti nista več primerni prispo­dobi, ki so jih uporabili ustvarjalci nemškega filma Življenje dru­gih (2006), ko so predstavili delo anonimnega uslužbenca nek­danje vzhodnonemške varnostne službe Stasi – posameznika, ki z mikrofoni in kamerami spremlja vsako besedo oporečniškega para, ali podoba popolnega zapora, panoptika, ki ga je v 18. sto­letju predvidel britanski filozof Jeremy Bentham in pozneje v romanu 1984 nadgradil George Orwell. Oba sta domnevala, da je občutek nenehne vidnosti najučinkovitejša oblika nadzora, pri katerem sploh ne potrebujemo več dejanskih zaporniških pazni­kov ali človeških tajnih agentov, ki v ‘avtoritarnih režimih pre­ganjajo problematične posameznike. Živela sta v časih, ko si še noben režim ni mogel privoščiti toliko nadzorovalcev, kolikor je bilo nadzorovancev, zato sta za uresničitev družbe nadzora pot­rebovala utvaro nenehnega nadzora, v katero so verjeli nadzoro­vani. Vendar si je danes že mogoče predstavljati prihodnost brez takšne omejitve.

Velika številka je vsota vseh atomov v vesolju, mi je spomla­di 2016 v pogovoru povedal nekdanji tehnični direktor ameriške nacionalne varnostne agencije NSA Bill Binney in dodal, da je osem milijard Zemljanov za računske zmožnosti današnjih raču­nalnikov razmeroma majhna podatkovna zbirka. Tudi če zapiše­mo in analiziramo prav vsa sporočila, klice, lokacije, posnetke, spletna iskanja in elektronske interakcije omreženih posamezni­kov, še nismo dosegli tehničnih zmogljivosti računskih strojev, ki zmorejo s pomočjo strojnega učenja in algoritmov vse učinkovi­teje analizirati veliko podatkovje. To pomeni, da je postala teh­nično in operativno uresničljiva tudi dejanska družba nadzora.

Bo tudi uresničena?

Veliko podatkovje in strojno učenje, ki ga pogosto uporablja­mo kot sopomenko za umetno inteligenco, je mogoče primerjati z dvema preteklima iznajdbama, ki sta popolnoma spremeni­li zgodovino znanosti in človeške vednosti – s teleskopom in z mikroskopom. Prvi je približal svetove, ki so preveč oddaljeni za človeška čutila, drugi je razkril premajhne. Oba sta zahtevala dru­gačno razlago sveta in morda bodo imela podoben učinek tudi orodja, ki zmorejo celotno družbo opisati kot preplet podatkov­nih točk in njihovih interakcij. Strojni pogled namreč ne sestav­ljajo samo izjemno natančna tipala, ki lahko skoraj z roba veso­lja preberejo drobno pisavo, spoznajo obraze ali zaznajo drobne spremembe v temperaturi – znanilce bolezni ali skrite človeške dejavnosti. Podatkovni telemikroskopi omogočajo tudi spozna­vanje, povezovanje in analizo vzorcev, ki jih prej ni bilo mogoče zaznati.

Gospodarji podatkovnega mikroskopa

Vsak uporabnik elektronskih komunikacijskih orodij pušča uni­katen podatkovni prstni odtis, je povedal Binney. Med milijar­dami Zemljanov ni nobenega drugega posameznika, ki bi se ob enakem času zadrževal na istih lokacijah kot jaz, ki bi imel v ime­nikih iste stike, ki bi redno komuniciral z istimi osebami, ki bi na spletu iskal enake pojme, kupoval enake izdelke in prebiral iste vsebine.

Nihče drug nima mojega prstnega odtisa, s katerim odkle­pam pametni mobilnik, ali enakega obraza, kakor je objavljen na mojem družabnem profilu. Stroji na zapestju, na mizi in v žepih preštevajo srčne utripe in korake, poslušajo glasovne ukaze in zaznavajo razlike v govoru, ki lahko opozarjajo na stres, vzne­mirjenost ali prve znake degenerativne bolezni. Zbrani podatki bi lahko zelo koristili družboslovju, medicinski diagnostiki, napo­vedovanju naravnih nesreč, sodstvu ali lovcem na korupcijo in kriminal. Vendar imajo nekatere bistvene slabosti, zaradi kate­rih utegnejo njihovi negativni družbeni učinki prevladati nad pozitivnimi.

Prva je izjemno veliko nesorazmerje med opazovalci in opazovanimi. Za omrežno ekonomijo in strojno učenje je najpo­membnejša velikost. Več podatkov omogoča uspešnejše učenje algoritmov in natančnejše rezultate. Največ podatkov pa so zbra­le nacionalne države in velika zasebna podjetja, ki so pridobila monopolne ali močno prevladujoče tržne položaje v digitalni ekonomiji: Google, Amazon, Facebook, Apple, Microsoft in dru­gi. Ti podatki niso javna dobrina, ki bi bila dostopna vsem. Drža­ve jih hranijo zaradi strateških in varnostnih razlogov, korporaci­je jih skrivajo za poslovnimi skrivnostmi in varujejo kot zasebno lastnino. To hkrati povečuje moč lastnikov podatkov in jih varuje pred morebitnimi tekmeci, saj je postala cena vstopa v podatkov­no ekonomijo izjemno visoka.

Pri razvoju umetne inteligence bo skoraj nemogoče tekmo­vati z Googlom, ki je na računalniške strežnike shranil skoraj celoten splet, digitaliziral knjige, zbral velik del človeške pisne komunikacije (v medijih, blogih in elektronski pošti), izdelal natančne zemljevide celotnega planeta in se z operacijskim siste­mom Android naselil na večini pametnih mobilnikov. Le države z velikim obveščevalnim proračunom in dolgo vohunsko tradicijo zmorejo ustanoviti in financirati spletne agencije z več deset tisoč zaposlenimi, ki po zgledu Rusije in Kitajske pregledujejo vsebine na spletu in izvajajo propagandne kampanje, s katerimi skušajo vplivati na politične razmere po svetu. Samo največje politične stranke si lahko privoščijo zelo drage storitve analitskih družb, ki si prizadevajo, da z analizami družabnih omrežij, porabniških podatkov in osebnostnih vzorcev volivcev usmerjajo kampanjo ter zboljšajo volilni rezultat. Najmočnejša podatkovna orodja in umetna inteligenca bodo zato – podobno kot nekoč jedrske koni­ce – dosegljiva samo velesilam.

Takšna asimetrija moči morda pomeni konec demokracije, meni izraelski zgodovinar Noah Yuval Harari, ki je v zbirki esejev z naslovom 21 lekcij za 21. stoletje (21 Lessons for the 21st` Century, 2018) premišljal tudi o razmerju med informacijsko tehnologijo in totalitarizmom. Trditve, da nas družabna omrežja morda že poznajo bolje, kakor se poznamo sami, je treba razumeti dobese­dno. Naši digitalni prstni odtisi razkrivajo vse intimne podrobno­sti, osebnostne lastnosti, strahove, misli in čustvena stanja. Leta 2014 so morali pri Facebooku zaradi javnih kritik prekiniti študi­jo, v kateri so ugotavljali psihološke vplive izpostavljenosti dolo­čenim vsebinam, in ugotovili, da prikazovanje negativnih vsebin dejansko vpliva na slabše počutje in razpoloženje uporabnikov.

Harari meni, da se bo natančnost takšnega vplivanja z novimi podatki in analitičnimi orodji še izboljševala. To lahko v priho­dnosti prinese predvidevanje in oblikovanje človeških odloči­tev, konec svobodne volje in s tem demokratičnega političnega procesa.

Takšni scenariji niso omejeni samo na visokotehnološke avtokracije, kakršni sta Singapur in Kitajska, kjer preskusno uva­jajo sistem družbenega točkovanja, ki bo iz vseh zbranih podat­kov izračunaval družbeno sprejemljivost vsakega državljana. Tudi v zahodnih demokracijah je od komentarjev na družab­nih omrežjih, objavljenih fotografij in videov, lokacije in drugih podatkov vse bolj odvisno, na katero fakulteto se bo posameznik vpisal, katero delo bo opravljal, koliko kredita bo dobil, s kom bo šel na zmenek in kako visoko premijo življenjskega zavarovanja bo plačeval. Toda teh podatkov večinoma ne pregledujejo ljud­je, temveč stroji, kar je druga velika slabost nekritične uporabe podatkovnih telemikroskopov.

Države ne uvajajo informacijskih sistemov samo zaradi nad­zora, ampak tudi zaradi obljube večje učinkovitosti in prihran­kov. Politiki se odločajo za nakupe videonadzornih sistemov, da bi zmanjšali stroške za policijo in druge človeške programe za zmanjševanje kriminala. A jih nato zaupajo upravljavcem, ki hočejo prav tako zmanjšati stroške za človeške zaposlene in jih nadomestiti z algoritmi. Ti so v praksi še premalo natančni in jim ni mogoče zaupati pomembnih nalog. Najboljši sistemi za prepoznavanje obrazov se zmotijo v najmanj nekaj odstotkih primerov. Če takšen sistem namestimo na železniško postajo ali letališče, kjer je vsak dan milijon potnikov, to pomeni več deset tisoč napačnih prepoznav na dan, kar je povsem neuporabno za preganjanje terorizma in organiziranega kriminala. Toda brez ustreznih varoval lahko napačna strojna prepoznava naključne­mu posamezniku zelo zagreni življenje. Uvrsti ga na seznam tero­ristov ali celo posreduje vojaškemu brezpilotnemu letalniku, ki ga bo prepoznal in razstrelil.

Odgovor na takšne pomisleke je vedno enak. Potrebujemo še več podatkov in natančnejše algoritme, ki ne bodo delali napak.

Vse to kaže na dva možna scenarija za prihodnost. Prvega je v sklepu knjige Videni predvidel tudi Dan Podjed. Vsemogoč­ne elite bodo s podatkovnimi orodji nadzorovale in obvladovale svet, a pri tem ne bodo potrebovale represije ali uporabljale skoraj božjih moči, temveč se jim bodo ljudje podredili prostovoljno: zaradi udobja, popustov in narcistične potrebe po razkazovanju. V drugem bodo človeške usode preračunavali stroji, ki jim bodo politiki, uradniki in menedžerji postopoma prepustili večino odločanja ter jih s pomanjkljivimi podatki programirali za kar največjo učinkovitost. Takšni prihodnosti izbiramo vsakič, ko skušamo – podobno kot nekoč Lauren – z videzom pritegniti kar največ odobravanja na Facebooku ali drugih družabnih omrežjih. Za drugačne prihodnosti pa bo treba morda najprej postati manj družaben in bolj neviden: obrniti razmerje med nadzorovalci in nadzorovanimi, zahtevati dostop do podatkovnih orodij in nad­zor nad njimi, si prisvojiti lastništvo nad lastnimi podatki ter si prizadevati za pravico do zasebnosti. In vztrajati, čeprav za takšne zahteve ni mogoče pričakovati nagrad, prijateljstev ali všečkov – ne na spletu ne v družbi.

Lenart J. Kučič

Prispevek je izvirno objavljen kot spremna beseda knjigi Dana Podjeda, »Videni: Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo«, ki je izšla pri založbi ZRC.

Vir: Podjed, D. (2019). Videni: zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo. Založba ZRC. Ljubljana

Napotila:
https://zalozba.zrc-sazu.si/sl/publikacije/videni#v
https://www.bukla.si/knjigarna/druzbene-vede/videni.html
http://www.lenartkucic.net

Diderojev učinek

Leta 1765 je ruska carica Katarina Velika izvedela, da je Denis Diderot (1713 – 1784), znameniti francoski razsvetljenski filozof, pisatelj, umetnosti kritik in soustanovitelj ter glavni urednik znamenite Enciklopedije (Encyclopédie), v resnih finančnih težavah. Kot dobro znana podpornica razsvetljenskih filozofov, je nemudoma kupila njegovo zbirko knjig; vendar jo je Diderot lahko obdržal doma. Poleg tega ga je za 25 let zaposlila kot svojega knjižničarja in mu vnaprej izplačala celotno plačo.

Diderot, katerega finančno stanje ni bilo nikoli preveč dobro, je nekaj tega denarja porabil tudi za nakup čudovitega škrlatnega ogrinjala. Po določen času je prišel do ugotovitve, da njegovo skromno stanovanje ni dovolj dobro za nov kos oblačila. Da bi ta problem rešil, je najprej zamenjal tapete, potem naslonjač, mizo in tako naprej. Kmalu je zamenjal večino starih stvari z novimi in se ponovno znašel v dolgovih, hkrati pa še vedno hrepenel po novih materialnih dobrinah. (How the Diderot Effect explains why you buy things you don’t need)

Svoj »spust« v materializem je leta 1769 popisal v svojem eseju Obžalovanje za mojim starim ogrinjalom (Regrets for my Old Dressing Gown). V njem je opisal, kako je njegovo staro ogrinjalo že po videzu (npr. vidne sledi črnila in brisanja prahu s knjig) izražalo njegovo bistvo – pisateljevanje in literaturo. Z ostalimi predmeti v stanovanju je to ogrinjalo tvorilo harmonijo, četudi v revščini. Ko pa je kupil novega, se je ta harmonija porušila.

Diderojev učinek (Diderot Effect – besedno zvezo je leta 1988 skoval kanadski antropolog Grant McCraken) – torej temelji na dveh predpostavkah o naših potrošniških navadah:

– stvari, ki jih kupimo, postanejo del naše identitete in se običajno med seboj dopolnjujejo;

– če dobimo novo stvar, ki odstopa od te identitete, pa lahko sproži celo vrsto nakupov, da bi ustvarili novo harmonično celoto.

Diderot je kot filozof prišel do spoznanj, ki nam danes lahko še kako koristijo. Zdaj smo veliko globlje »potopljeni« v materializem, kot so bili ljudje Diderojevega časa. Komercializacija je tako vsesplošno prisotna in prefinjena, da sploh ne opazimo, kako nas uničuje – kot posameznike, kot družbo in celotno globalno okolje. Eden od vidnejših »obrazov« komercializacije je potrošništvo.

Proizvodna podjetja, trgovine in mediji vedo, da stvari, ki nas obkrožajo, sčasoma postanejo del naše identitete ali povedano drugače: ljudje se identificiramo s svojimi stvarmi. Zato prodajalci o izdelkih (in storitvah) ne govorijo kot o materialnih stvareh, temveč jih opisujejo oziroma reklamirajo z osebnostnimi lastnostmi – avto tako lahko izraža moč, svobodo, samozavest itd. S sodobnimi družbenimi mediji, ki jih množično uporabljamo, pa korporacije sledijo našim navadam, zanimanjem, »prijateljstvom« in nam ponujajo natanko to, kar se enostavno vklopi v našo identiteto.

A to jim ni dovolj, zato ves čas ustvarjajo, modernizirajo, prenavljajo, redizajnirajo izdelke, ki v nas sprožajo novo iskanje harmonije. Če kupimo nov telefon, moramo kupiti še celo vrsto novih predmetov (npr. ovitek, slušalke, zaščitno steklo), ki tvorijo novo celoto. Če kupimo nov štedilnik, bomo morda postopno spremenili kuhinjo ali morda kar celo stanovanje. Če kupimo nov televizor, bo morda dnevna soba kmalu postala preskromna in bomo z novimi nakupi iskali novo harmonijo. Če kupimo novo srajco, bomo skoraj zagotovo kupili tudi nove hlače, nogavice itd. Tudi »odstopajoče« darilo, ki presega druge naše stvari, lahko sproži nove nakupe.

Vse to pa je povezano z novimi in novimi stroški, morda krediti, lizingi, prekoračenimi limiti; pomanjkanjem časa; glavoboli in depresijami; alkoholom, drogami in drugimi »stranskimi produkti« potrošništva.

Spust v materializem pa ni povezan zgolj z vidnimi materialnimi dobrinami, temveč tudi z »nevidnimi«. Komercializacija in potrošništvo sta že osvojili tudi področja, ki so povezana s človekovim čustvenim in razumskim svetom. Tako je tudi znanje danes pogosto komercialna dobrina, mogoče je kupiti doživetja (turizem, tematski parki), užitke vseh vrst, itd. Zato danes marsikdo tudi v partnerjih vidi le »izdelek«, ki ga je mogoče zamenjati z boljšim, novejšim. Komercializacija je proces spreminjanja naravnih dobrin, rastlin in živali, družbenih dobrin in celo ljudi v trgovsko (komercialno) blago.

Filozof Denis Diderot nas iz preteklosti nagovarja, naj se ne ujamemo v past nakupovanja novih izdelkov, ki jih sploh ne potrebujemo. To, kar imamo, je lahko popolnoma v redu. Nenazadnje so stvari tu, da nam služijo, ne da nas zasužnjujejo. Čeprav v današnjem skrajno skomercializiranem svetu to ni ne lahko in ne enostavno, poskušajmo analizirati svoj odnos do stvari. Morda je povsem v redu, če obdržimo svojo staro mizo ali pohištvo svojih staršev, čim dlje uporabljamo telefon, dodobra ponosimo svoje »stare cunje« in tako naprej. Raje kot s stvarmi, ustvarjajmo harmonijo z resničnimi prijatelji, s partnerji, s svojimi otroki, z naravo in svojo resnično naravo. Svet nam bo hvaležen.

Rok Kralj

Vir: http://za-misli.si/kolumne/rok-kralj/3779-diderojev-ucinek

Vaš življenjski slog je bil v naprej določen

Pravi razlog za štirideseturni delovni teden

No, pa sem ponovno v svetu dela. Našel sem si dobro plačano inženirsko službo in življenje se po devetih mesecih potovanja končno vrača v normalne okvirje.

Ker sem, ko sem potoval, živel precej drugačen življenjski slog, je ta nenaden prehod nazaj na običajni osemurni dnevni delovni ritem, razkril nekaj o njem, kar sem prej spregledal.

Od trenutka, ko so mi ponudili službo, sem z denarjem začel ravnati veliko bolj brezskrbno. Ne povsem brezumno, samo nekoliko hitreje izvlečem denarnico. Na primer, ponovno si kupujem drago kavo, čeprav niti približno ni tako dobra, kot je bila tista na Novi Zelandiji, in čeprav ne vključuje izkušnje, da bi jo lahko popil na sončni terasi. Ko sem potoval, so bili tovrstni nakupi manj impulzivni in sem v njih bolj užival.

Ne govorim o velikih, ekstravagantnih nakupih. Govorim o majhnih, priložnostnih in naključnih izdatkih za stvari, ki v resnici mojemu življenju ne dodajajo kakšne vrednosti. In še kakšna dva tedna dejansko sploh ne bom dobil plače.

Ko pogledam nazaj, lahko ugotovim, da ko sem imel dobro službo, sem to vedno počel – ko sem bil poln denarja, sem na veliko trošil. Po tem, ko sem devet mesecev živel z nahrbtnikom in brez dohodka, se tega fenomena, ko se pojavi, nekoliko bolj zavedam.

Predvidevam, da to počnem, ker menim, da sem zdaj, ko sem ponovno dobro plačan strokovnjak, ponovno pridobil določen status, kar mi očitno daje pravico do določene stopnje potratnosti. Obstaja nenavaden občutek moči, ki ga pridobiš, ko lahko brez vsakega kritičnega premisleka pustiš za seboj nekaj dvajsetakov. Če veš, da se ti bo ta denar hitro povrnil, ti ta moč denarja daje dober občutek.

Kar počnem, sploh ni tako nenavadno. Zdi se, da to počnejo tudi vsi drugi. Pravzaprav mislim, da sem se, potem, ko sem nekaj časa preživel stran od nje, samo vrnil v normalno potrošniško miselnost.

Eno od najbolj presenetljivih odkritij, na katero sem naletel med svojim potovanjem, je bilo, da sem tekom potovanja po tujih deželah (vključno z državami, ki so bile dražje od Kanade) na mesec zapravil veliko manj denarja kot v času, ki sem ga v službi preživel doma. Imel sem veliko več prostega časa, obiskal sem nekatere najlepših krajev na svetu, levo in desno sem se srečeval z novimi ljudmi, bil sem pomirjen in miroljuben ter sem se tudi drugače imel nepozabno, in nekako me je vse to stalo veliko manj, kot moj ponižni osemurni delovni življenjski slog, tukaj v enem od najcenejših mest v Kanadi.

Zdi se, da sem, ko sem potoval, za svoj denar dobil veliko več. Zakaj?

Kultura nepotrebnega

Tukaj na zahodu življenjski slog nepotrebnega trošenja poslovni interesi gojijo in negujejo namenoma. Podjetja različnih industrij imajo veliki interes, da smo ljudje nagnjena k nepremišljenemu ravnanju s svojim denarjem. Kadarkoli je to le mogoče, si prizadevajo spodbujati navade ljudi po priložnostni ali nebistveni porabi.

V dokumentarnem filmu The Corporation (2003), je psihologinja za trženje govorila o eni od metod, ki jih uporablja, da bi povečala prodajo. Njeni sodelavci so izvedli študijo o učinku otroškega »gnjavljenja« na verjetnost, da bodo starši svojemu otroku kupili igračo. Ugotovili so, da se od 20% do 40% nakupov igrač ne bi zgodilo, če otrok svojim staršem ne bi »gnjavil«. Prav tako ne bi prišlo do vsakega četrtega obiska tematskega parka. Te študije so uporabili za neposredno trženje svojih izdelkov otrokom in jih pri tem spodbujali, da za nakup svojim staršem »gnjavijo«.

Samo ta marketinška kampanja predstavlja več milijonov dolarjev, ki so bili porabljeni, ker je bilo povpraševanje ustvarjeno popolnoma umetno.

»Potrošnike lahko manipulirate, da si želijo in zato tudi kupijo vaše izdelke. To je igra.« Lucy Hughes, soavtorica »The Nag Factor« (Faktorja gnjavljenja)

To je samo majhen primer nečesa, kar se dogaja že zelo dolgo. Velika podjetja niso svojih milijonov zaslužila, ker so iskreno promovirala vrline svojih izdelkov, ustvarila so jih tako, da so ustvarila kulturo več sto milijonov ljudi, ki kupujejo veliko več, kot potrebujejo in ki poskušajo svoje nezadovoljstvo pregnati z denarjem.

Stvari kupujemo, da se razvedrimo, da tekmujemo s svojimi sosedi, da izpolnimo svoje otroške vizije o tem, kakšno bo naše odraslo življenje, da svetu kažemo svoj status in zaradi veliko drugih psiholoških razlogov, ki imajo zelo malo opraviti s tem, kako uporaben je v resnici izdelek. Koliko stvari imate v vaši kleti ali garaži, ki jih v preteklem letu sploh niste uporabili?

Resničen razlog za štirideseturni delovni teden

Ultimativno orodje korporacij, da ohranjajo tovrstno kulturo, je razvoj 40-urnega delovnega tedna, kot običajnega načina življenja. V teh delovnih pogojih morajo ljudje izgraditi svoje življenje ob večerih in ob vikendih. Ta ureditev nas dela naravno bolj nagnjene k večjemu zapravljanju za razvedrilo in udobje, ker je naš prosti čas tako omejen.

Le nekaj dni sem nazaj na delu in vendar že opažam, da hitro iz svojega življenja opuščam bolj zdrave dejavnosti kot so: hoja, telovadba, branje, meditacija in dodatno pisanje.

Ena najbolj očitnih podobnosti med temi dejavnostmi je, da stanejo malo ali nič denarja, vendar zanje potrebujemo čas.

Nenadoma imam veliko več denarja in veliko manj časa, kar pomeni, da imam veliko več skupnega s tipičnim delovnim Severnoameričanom, kot sem imel še pred nekaj meseci. Ko sem bil v tujini, ne bi dvakrat premišljeval o tem, da bi dan preživel med sprehajanjem po narodnem parku ali da bi nekaj ur prebiral knjigo na plaži. Zdaj se kaj takšnega zdi, da ne pride v poštev. Če bi počel eno ali drugo, bi mi to med vikendom vzelo večino dragocenega časa!

Zadnja stvar, ki si jo želim početi, ko pridem domov z dela je, da še telovadim. To je tudi zadnja stvar, ki si jo želim početi po večerji, ali pred spanjem, ali takoj po tem, ko se zbudim; in to je resnično tudi ves čas, ki ga med vikendom sploh imam na voljo.

To se zdi problem s preprosto rešitvijo: delajte manj, da bi lahko imeli več prostega časa. Sam sem sebi že dokazal, da lahko živim izpolnjujoč življenjski slog z manj, kot dobim zdaj. Na žalost je to v moji industriji in v večini drugih, skoraj nemogoče. Ali delaš 40-ur in več, ali ne delaš. Moje stranke in pogodbeniki so vsi trdno zasidrani v kulturi standardnega delavnega dne, zato ne bi bilo praktično, če bi jih prosil, da od me po 13. uri ne zahtevajo ničesar več, čeprav bi v kaj takega morda lahko prepričal svojega delodajalca.

Osemurni delovni dan se je razvil v 19. stoletju med industrijsko revolucijo v Veliki Britaniji, kot oddih za tovarniške delavce, ki so bili pred tem izkoriščani v 14 ali 16 urnem delovnem dnevu.

Z napredkom tehnologije in delovnih metod, so bili delavci v vseh industrijah sposobni proizvajati veliko več vrednosti v krajšem času. Mislili bi si, da bo to vodilo do krajšega delovnega dne.

Toda 8-urni delovni dan je za velika podjetja preveč donosen, ne zaradi dela, ki ga ljudje v teh osmih urah opravijo (povprečni pisarniški delavec v 8 urah opravi manj kot tri ure dejanskega dela), ampak zato, ker ta omogoča takšno nakupov željno javnost. Omejevanje prostega časa pomeni, da ljudje plačujejo veliko več za udobje, razne zadovoljitve in kakšne druge sprostitve, ki jih lahko kupijo. To jih zadržuje pri gledanju televizije in njenih oglasov. To jih zunaj dela zadržuje tudi v neambicioznosti.

Zapeljali so nas v kulturo, ki je zasnovana tako, da nas pušča utrujene, lačne razvajanja in zaradi katere smo pripravljeni plačati veliko za udobje in zabavo, in kar je najpomembneje, zaradi nje smo še vedno nezadovoljni z našimi življenji, zato si še naprej želimo stvari, ki jih nimamo. Tako veliko kupujemo, ker se nam še vedno zdi, da nekaj manjka.

Zahodne ekonomije, zlasti ta v ZDA, so bile zelo preračunljivo zgrajene na temelju zadovoljevanja, odvisnosti in nepotrebne porabe. Trošimo, da se razvedrimo, da se nagradimo, da proslavimo, da tako rešujemo probleme, da dvignemo svoj status in da ublažimo dolgčas.

Si lahko predstavljate kaj bi se zgodilo, če bi vsa Amerika nehala kupovati toliko nepotrebne krame, ki našim življenjem ne dodaja veliko trajne vrednosti?

Ekonomija bi propadla in si nikoli več ne bi opomogla.

Vsi ameriški problemi, o katerih se veliko piše, vključno z debelostjo, depresijo, onesnaženjem in korupcijo, so cena ustvarjanja in vzdrževanja trilijone dolarjev vredne ekonomije. Da bi bila ekonomija »zdrava«, mora Amerika ostati nezdrava. Zdravi, srečni ljudje nimajo občutka, da bi potrebovali veliko tega, česar še nimajo, kar pomeni, da ne kupujejo veliko ropotije, ne potrebujejo toliko zabave in zaradi tega tudi ne gledajo veliko oglasov.

Kultura osemurnega delovnega dne je najmočnejše orodje velikih podjetij, da ohranjajo ljudi v tem nenehnem stanju nezadovoljstva, v katerem je odgovor na vsako težavo, da nekaj kupimo.

Mogoče ste že slišali za Parkinsonov zakon. Pogosto se uporablja v povezavi s porabo časa: več časa kot vam je na voljo, da nekaj naredite, več časa boste za to potrebovali. Presenetljivo je, koliko lahko narediš v dvajsetih minutah, če je teh dvajset minut ves čas, ki ti je na voljo. Če pa imaš na voljo celo popoldne, bo verjetno vse skupaj trajalo veliko dlje.

Večina nas na ta način obravnava tudi denar. Več kot zaslužimo, več zapravimo. Ne gre za to, da moramo nenadoma kupiti več samo zato, ker več zaslužimo, ampak gre samo za to, da lahko, zato to tudi počnemo. Pravzaprav se nam je zelo težko izogniti povečanju življenjskega standarda (ali pa vsaj naši stopnji porabe) vsakič, ko dobimo višjo plačo.

Ne mislim, da se moramo odpovedati celotnemu grdemu sistemu, iti živeti v gozd in se pretvarjati, da smo gluhonemi, kot je pogosto sanjaril glavni junak Varuha v rži, Holden Caulfield. Vsekakor pa bi nam bilo veliko bolje, če bi dobro razumeli, kaj si veliki komercialni interesi za nas resnično želijo da smo. Že desetletja se trudijo ustvariti milijone idealnih potrošnikov, in to jim je tudi uspelo. Razen, če ste v sistemu kakšna anomalija, je bil vaš življenjski slog že v naprej določen.

Popoln potrošnik je nezadovoljen, vendar upa, nezainteresiran je za resen osebni razvoj, zelo prilagojen na televizijo, dela s polnim delovnim časom, zasluži določen spodoben znesek, v prostem času pa se vdaja užitkom in se tako nekako prebija.

Ste to vi?

Pred dvema tednoma bi dejal ne, to nisem jaz, toda če bodo vsi moji tedni podobni minulemu, potem bo to samo moja pobožna želja.

David Cain   

Vir: https://www.filmsforaction.org/news/your-lifestyle-has-already-been-designed/

Napotili:
http://zofijini.net/koticek_komercializiacija/
https://www.raptitude.com

Kako oglaševalci nadzirajo naše misli

Tehnika vdiranja v naše možgane temelji na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije

Če bi živeli pred 500 leti, bi bil naš pogled na svet povsem drugačen, posledično bi tudi naše odločitve bile povsem drugačne. Kdo oziroma kaj torej vpliva na naše odločitve? So res povsem naše? Na naše misli vpliva družbeno okolje, zlasti prepričanja, ki nam jih posredujejo tisti, ki imajo moč. Včasih so to bili monarhi, aristokrati, verski voditelji. Danes pa nam koncerni, milijarderji in mediji sporočajo, kaj naj mislimo. Ljudje smo etične in intelektualne gobe, kar pomeni, da v naše dobro in slabo podzavestno vpijamo vplive, ki nas obkrožajo, v Guardianu piše George Monbiot.

Predstava, da sami oblikujemo svoje misli, je ideja, ki bi bila pred petsto leti večini ljudi tuja. To ne pomeni, da nismo sposobni oblikovati neodvisnih misli, ampak to, da neodvisno razmišljanje od nas zahteva, da zavestno plavamo proti družbenemu toku, ki nas usmerja, ne da bi se tega večinoma zavedali. Plavanje proti toku pa zahteva (pre)veliko napora.

Tudi pri majhnih odločitvah, ki jih sprejemamo, smo ves čas tarča vplivov, nekatere vidimo, nekaterih ne. In obstaja velikanska industrija, ki hoče odločati namesto nas. Njene tehnike so vsako leto bolj izpopolnjene, saj temeljijo na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije. Ta industrija se imenuje oglaševanje. Vsak mesec izide nova knjiga z nasveti, kako je mogoče z nevromarketingom prepričati vsakogar, kadar koli in kjer koli. Čeprav so mnoge obljube v teh knjigah pretiravanje, opisujejo disciplino, ki hitro prodira v naše možgane in otežuje neodvisno razmišljanje. Vedno bolj izpopolnjeno oglaševanje je usklajeno z digitalnimi tehnologijami, z namenom ukiniti avtonomijo.

Otroški psiholog Richard Freed je marca lani pojasnil, kako pri razvoju družbenih medijev, računalniških igric in telefonov, ki povzročajo odvisnost, uporabljajo psihološke raziskave. Navedel je izjavo enega od tehnologov, da v armaturne plošče lahko vgradijo gumbe, s katerimi dosežejo, da na tisoče ljudi po svetu, ne da bi se tega zavedali, spremeni vedenje, dobi nov značaj. George Monbiot pojasnjuje, da je namen tega vdora v možgane oblikovati učinkovite platforme za oglaševanje.

Iz dokumentov, ki so prišli v javnost, je Facebook v sodelovanju z oglaševalcem  naredil raziskavo, kdaj so najstniki med uporabo tega omrežja negotovi, se počutijo ničvredni ali so v stresu. To je trenutek, da se jim pokaže ciljni oglas. Facebook seveda zavrača trditve, da “ponuja orodja za iskanje ljudi na podlagi njihovega čustvenega stanja”.

Komercialna podjetja poskušajo uporabljati vse zakonsko dovoljenje trike. Družba, ki jo zastopa vlada, jih lahko zaustavi z zakonodajo, ki je zdaj še ni. A bolj kot to Monbiota moti, da so univerze pripravljene izvajati raziskave, ki pomagajo oglaševalcem vdirati v naše možgane. Ideal razsvetljenstva, za katerega vse univerze pravijo, da je njihovo vodilo, pravi, da mora vsak razmišljati sam. Zakaj imajo potem oddelke, kjer raziskovalci iščejo nove poti za blokado možnosti za lastno razmišljanje?

Georg Monbiot to vprašanje postavlja zato, ker ga je osupnila raziskava, ki so jo naredili akademiki z javnih univerz na Nizozemskem in v ZDA. Njegov namen je povsem v nasprotju z javnim interesom, saj so raziskovali “različne poti, s katerimi se potrošniki branijo oglaševanja, in taktike, s katerimi se je mogoče boriti proti temu odporu ali se mu izogniti”. Njihova rešitev je, da je treba ljudi zasuti z dovolj oglasi, da se njihove zmogljivosti za razmišljanje izčrpajo, uničiti je treba sposobnosti za razmišljanje. To še zdaleč ni edini tak znanstveni dokument, Monbiot jih je našel cel kup.

Med njimi je recimo študija, kako dvomljivce prepričati, da verjamejo trditvam podjetja, da se obnaša družbeno odgovorno, še posebej, če so te trditve v nasprotju z njegovo dejavnostjo. Očiten primer takšnega podjetja je naftni koncern ExxonMobil, ki skuša prepričati ljudi, da skrbi za okolje, ker raziskuje možnosti za pridobivanje goriv iz alg, da bi lahko v prihodnosti zmanjšali izpuste CO2, ob tem pa vsak dan načrpa nove milijone sodov nafte. George Monbiot je upal, da bodo raziskovalci predlagali, da mora podjetje spremeniti svoje ravnanje. Namesto tega predlagajo, kako je mogoče »minimalizirati dvome deležnikov« s pametno kombinacijo fotografij in izjav.

V eni od študij raziskovalci obravnavajo oglaševanje, ki učinkuje na podlagi sindroma strahu, da bi nekaj zamudili (Fear of missing out). Ena od taktik, ki jih predlagajo raziskovalci, je spodbujanje strahu pred izgubo priložnosti med in po odločitvi za nakup. Tako ljudje postanejo bolj dovzetni za nove enake oglase.

George Monbiot priznava, da tudi sam dela na področju, ki večino prihodkov dobi prek oglasov. Ker pa je oglaševanje eden od temeljev gospodarstva, katerega cilj je neskončna rast, ga je treba postaviti pod vprašaj. Med tistimi, ki bi to morali narediti, bi morale biti prve v vrsti univerze in akademske družbe, katerih naloga je postavljati in ohranjati etične standarde. Če one ne zmorejo plavati proti toku, kdo potem lahko, svojo kolumno zaključuje Monbiot.

Darja Kocbek

Vir: https://www.mladina.si/188906/kako-oglasevalci-nadzirajo-nase-misli

Napotilo:
https://www.theguardian.com/commentisfree/2018/dec/31/advertising-academia-controlling-thoughts-universities