Tagged: Telekom

Podjetja, ki z oglasi financirajo medije s sovražno vsebino, v veliki meri državna

Podjetja vztrajajo, da ne želijo podpirati sovražnih vsebin

Čeprav določeni mediji širijo sovražne vsebine, vključno z rasizmom in homofobijo, v njih oglase zakupujejo številna velika podjetja, ki so v veliki meri v državni lasti, pa tudi javni medijski zavod. S tem prihajajo oglaševalci pogosto v nasprotje z lastnimi načeli, kot kaže, pa bo vsaj eno državno podjetje oglaševanje prekinilo.

“Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev”, “Rjuharice preplavile Qlandio v Novem mestu”, “Priporočila zdravorazumskim staršem, kako otroka v šoli ubraniti pred škodljivimi aktivisti LGBT in agendo multikulturalizma!” so le nekateri izmed naslovov člankov, s katerimi Demokracija redno privablja pozornost bralstva. Identičen diskurz širi Nova24TV, ki si z Demokracijo deli odgovornega urednika. “Prosim, prosim, pe*ri, pustite nas, naše otroke in pse na miru, ker vam nismo nič naredili,” so naslovili povzetek nekega intervjuja.

A sovražne vsebine obeh medijev niso dovolj sovražne, da ne bi tam oglaševala velika podjetja, tako v zasebni kot delni ali večinski državni lasti. Kot pokaže pregled izvodov Demokracije iz zadnjih dveh let, tednik z oglasi finančno podpirajo predvsem Pošta SlovenijeZavarovalnica SavaPetrol, Zavarovalnica TriglavGEN-I in T2, pri čemer le v zadnjem država nima celotnega ali pomembnega deleža. Gre za polstranske in celostranske oglase, ki glede na tednikov cenik stanejo med 1.120 in 2.800 evrov.

Televiziji Nova24TV pa za oglasni prostor, kolikor smo zaznali, plačujejo predvsem Telekom SlovenijePetrolMercatorSlovenske železnice in Telemach. Tudi v tem primeru gre večinoma za podjetja, v katerih ima država pomemben lastniški delež.

Pri tem je treba poudariti, da se nekatera od teh podjetij predstavljajo kot “družbeno odgovorna”. S tem se hvalijo v Pošti Slovenije, Zavarovalnici Sava, Petrolu, Mercatorju in Telekomu Slovenije. V Zavarovalnici Sava tako pravijo, da prevzemajo “skrb in odgovornost do ljudi in prostora, v katerem živimo”, v Petrolu sporočajo, da so zavezani “k družbeni odgovornosti, tako k pomoči tistim, ki jo najbolj potrebujejo, kot tudi k spodbujanju ustvarjalnosti in opozarjanju na sočutje do sočloveka”, v Mercatorju pa se “zavedajo vpetosti v družbeno in naravno okolje”.

“Za enakost” ob “rasistični propagandi”

Ob tem imajo vsaj Telekom Slovenije, Petrol in Zavarovalnica Sava tudi etični kodeks oziroma kodeks ravnanja. “Spoštovanje dostojanstva in integritete posameznika se nanaša tako na zaposlene v Zavarovalnici Sava kot tudi na druge posameznike, s katerimi družba stopa v različna razmerja, predvsem pa na stranke,” piše na spletni strani zavarovalnice. V Petrolu pa pravijo, da se “zavzemamo za enakopravnost in enakost vseh ljudi ter spoštujemo drugače misleče”.

Drugače menijo v Demokraciji. Ta je na začetku meseca objavila razpis za t. i. izvirno slovensko pravljico. Eden od pogojev je, da mora pravljica obravnavati “nevarnosti, ki jih prinašajo multikulturalizem in ilegalne migracije”, če pa ima besedilo za junake živali, pa naj “pozitivne junake predstavlja domača živalska vrsta, vsiljivce oziroma negativce pa tujerodna invazivna vrsta”. V Društvu slovenskih pisateljev in 142 drugih organizacijah in javnih zavodih so ob tem opozorili, da tednik z razpisom “zlorablja otroško literaturo za rasistično propagando”.

Telekom naj bi se zavedal “moči besed”

Zanimivo pri Telekomu je, da zakupujejo oglasne prostore v mediju, ki širi sovražni govor, obenem pa sodelujejo v pobudi “Moč besed”, s katero želijo “opozoriti na pojav sovražnega govora na spletu med mladimi”. V okviru akcije so “pozvali vse uporabnike spleta, da se pridružijo pobudi za kulturen spletni dialog, ki izključuje sovražni govor.”

Nedoslednost Telekomovega ravnanja na družbenih omrežjih že dober mesec izpostavlja Domen Savič iz zavoda Državljan D, ki problematizira oglaševanje tega podjetja na Nova24TV. Spomnimo, Savič je podobno akcijo sprožil že leta 2014 po smrti mariborskega ravnatelja, ki je naredil samomor, potem ko so nekateri mediji objavljali posnetek njegovega odnosa z eno od učiteljic. Kot je Savič pojasnil v pogovoru za MMC, gre tokrat za “naslednjo fazo kampanje za boljše medije”. Pred leti se je sicer osredotočil na Slovenske novice in oglaševalce, ki so tam zakupovali oglasni prostor.

Zakaj tokrat opozarja na oglaševanje Telekoma Slovenije na Nova24TV? Med glavnimi razlogi navaja, da gre za eno večjih podjetij v državi, ki je v večinski državni lasti, in dejstvo, da je v preteklosti izvajal kampanje na temo sovražnega oziroma neprimernega govora na spletu. “Telekom ima v svojem etičnem kodeksu eksplicitno napisane stvari, ki so stoodstotno v nasprotju s tem, kar dela na področju zakupa oglaševalskega prostora,” opozarja Savič.

V kodeksu, ki ga omenja, tako piše, da se v Telekomu pri svojem delu zavzemajo “za strpnost, medsebojno spoštovanje in spoštovanje osnovnih človekovih pravic”. “Zavračamo kakršno koli obliko trpinčenja, nadlegovanja ali diskriminacije zaradi spola, rase, barve kože, starosti, zdravstvenega stanja, verskega, političnega ali drugega prepričanja, narodnostnega in socialnega porekla, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin,” piše.

Medtem se na spletnem portalu Nova24TV Telekomovi oglasi pojavljajo ob naslovih, kot so “Feminizem in LGBT spreminjata svet na slabše”, “Človekove pravice skupnosti LGBT ne obstajajo”, “LGBT aktivisti pravijo: Zdaj prihajamo po vaše otroke” in podobno.

“Cilj akcije je javna opredelitev Telekoma do financiranja vsebin, ki jih producira Nova24TV, z oglaševanjem,” je dejal Savič, ki meni, da bi se moralo vsako podjetje, ne glede na to, ali ima etični kodeks oziroma daje poseben poudarek družbeni odgovornosti ali ne, zavedati pomembnosti plasiranja oglasov, še posebej, ko govorimo o spletnem oglaševanju.

“Bolj ignoranca kot aktivno podpiranje”

Na to temo smo govorili s predstojnico Katedre za tržno komuniciranje in odnose z javnostmi na Fakulteti za družbene vede dr. Uršo Golob Podnar, ki se ukvarja tudi s področjem družbene odgovornosti podjetij. Poudarja, da ima koncept družbene odgovornosti tudi etično konotacijo, “ki se pogosto pozablja”. Kot pravi, podjetja družbeno odgovornost pogosto razumejo zelo ozko in jo vežejo na odnose z lokalno skupnostjo oziroma na projekte, ki jih izvajajo z različnimi skupinami, recimo otroki, ostalih stvari pa ne vidijo kot del družbene odgovornosti, pa tudi ne želijo si je dojemati tako široko in se opredeljevati.

Glede oglaševanja v medijih s sovražnimi vsebinami sogovornica meni, da gre na splošno “bolj za ignoranco kot aktivno podpiranje”. Podjetja se do teh vsebin “preprosto bodisi ne želijo opredeljevati bodisi se jim ne zdijo relevantna ali se ne zavedajo posledic svojih dejanj, ker so osredotočeni na doseganje neke ciljne skupine, ki ji želijo nekaj prodati”.

Kaj sploh pomeni status družbene odgovornosti? Kot pojasnjuje dr. Golob Podnar, si podjetja ta status pravzaprav podelijo sama in ga legitimirajo s svojimi praksami, ki jih navajajo. Če bi doživljali pritiske deležnikov, da ni res, da počnejo to, kar govorijo, bi to legitimnost izgubili in bi morali ukrepati, dodaja.

Podjetja zanima le doseg ciljnih skupin

Vsem omenjenim podjetjem smo poslali vprašanja glede njihovega oglaševanja v medijih s sovražnimi vsebinami, odgovori pa so zelo podobni. Tako oglaševanje upravičujejo s tem, da jih zanima “doseganje najširše javnosti”, “maksimalni doseg vseh naših dejanskih in potencialnih naročnikov”, “doseči kar največji krog uporabnikov in potencialnih uporabnikov”in podobno.

Odgovori so sicer pričakovani. Kot je namreč za MMC dejala Ana Predovič iz Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ), je “podjetjem ekstremno pomembno, da so s svojim oglaševanjem učinkoviti, torej da s svojim sporočilom dosežejo želeno ciljno skupino”. Po njenih besedah “podjetjem verjetno ni v interesu, da bi se pojavljali ob nekih vsebinah, ki zaradi svoje agresivne ali kakšne druge prakse, morda niso v skladu z oglaševano tržno znamko, z njeno osebnostjo”. Kot pa je dodala, je “objava oglasa ob vsebini, ki je žaljiva bodisi z vidika rasne ali narodnostne pripadnosti ali glede na druga merila razlikovanja, kot jih opredeljuje kodeks, ali pa če vsebuje sovražni govor, stvar odločitve oglaševalca”. Gre za slovenski oglaševalski kodeks, ki pa se, kot je pojasnila sogovornica, “nanaša izključno na vsebino in obliko oglaševanja, zato se po kodeksu lahko presoja izključno oglaševanje, nikakor pa ne more posegati v uredniško svobodo medija.”

Na vprašanje podjetjem, ali na njihovo odločitev o oglaševanju vplivajo vsebine medija oziroma zakaj oglašujejo v medijih, ki širijo sovražni govor, ta predvsem podarjajo, da se od tovrstnih vsebin distancirajo ali pa da v uredniške vsebine medija ne posegajo. Ponekod omenjajo tudi prizadevanje, da se njihovi oglasi ne pojavljajo ob določenih vsebinah, kot recimo v Zavarovalnici Triglav, ki oglašuje v Demokraciji. V tem podjetju sicer ne želijo, da se njihov oglas pojavlja ob vsebinah, ki med drugim “izražajo nestrpnost”, a gre zgolj za omejitev glede mikrolokacije oglasa, ne pa tudi medija kot takega.

V Petrolu medtem priznavajo, da “pozorno” spremljajo dogajanja “v vseh medijih, s katerimi imamo oglaševalske pogodbe”, od vseh poslovnih partnerjev pa pričakujejo, da delujejo skladno z njihovimi vrednotami in opozarjajo, da je nespoštovanje njihovega kodeksa ravnanja in vrednot “vedno lahko razlog za prekinitev sodelovanja s katerim koli poslovnim partnerjem”.

V Pošti Slovenije, pomembnem zakupniku oglasnega prostora v Demokraciji, pravijo, da vsebin, ki jih tednik v določenem izidu plasira, ne dobijo na vpogled, pri čemer ne problematizirajo ponavljajočih se sovražnih vsebin tednika.

V Slovenskih železnicah so večino vprašanj preprosto ignorirali in zgolj zapisali, da “namenjajo sredstva za oglaševanje v večini domačih medijev” ter da želijo doseči “kar največji krog uporabnikov in potencialnih uporabnikov Slovenskih železnic”.

V Zavarovalnici Sava in Mercatorju na vprašanja niso odgovorili, v T2 pa so sporočili: “Nabor medijev, s katerimi sodelujemo, /je/ pester, tako po uredniških vsebinah kot po ciljnih javnostih, ki jih posamezen medij nagovarja,” in dodali, da se “ne opredeljuje/j/o do vsebin posameznih medijev, kakor tudi ne išče/j/o vpliva nanje.”

“Posredna in implicitna” legitimacija vsebine

Telekom Slovenije, ki kupuje prostor na Nova24TV, odgovarja, da s svojim oglaševanjem: “… nikoli nismo in ne spodbujamo nobene izmed oblik nestrpnosti,” in da se kot oglaševalec “ne opredeljuje/j/o do uredniških politik posameznih medijev”. Mariborski filozof in kritični analitik medijskega diskurza v Sloveniji dr. Boris Vezjak pa meni drugače. “Če Telekom Slovenije oglašuje v Novi24TV, posredno in implicitno legitimira ne samo medij, temveč tudi njegovo vsebino. Že po racionalnem razmisleku ne more držati argument o nepovezanosti oglaševalskega dejanja od neke vsebine medija, s čimer se zdaj branijo pri tem podjetju: po isti logiki bi lahko Telekom oglaševal tudi v kakšnem neonacističnem glasilu ali biltenu kukluksklanovcev in bi nato enostavno dejal, da se ne opredeljuje do vsebine ali njihove uredniške politike,” je v odgovorih na naša vprašanja zapisal izredni profesor na mariborski Filozofski fakulteti.

Tudi on poudarja Telekomovo kontradiktorno ravnanje. “Najbolj groteskno in obenem pomenljivo ob navedenem je dejstvo, da je v zadnjih letih isto podjetje podpiralo in celo samo izvajalo akcije, v katerih je izrecno želelo opozarjati na pojave sovražnega govora na spletu – in politični medij, v katerem zdaj oglašuje, je bil že velikokrat v javnosti prepoznan kot diseminator slednjega,” je zapisal.

Na Nova24TV oglašuje tudi Telemach. Spomnimo, omenjeni portal je lani vzel v bran Bernarda Brščiča, ki je dejal, da je “nemški narod žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo”, kar so na portalu upravičili s konceptom svobode govora. V Telemachu pa zdaj pravijo: “Nikakor ne podpiramo in se distanciramo od vseh rasističnih, antisemitskih, homofobnih ter kakršnihkoli drugačnih vsebin ali gibanj, ki lahko širijo nestrpnost in razdvajajo.” Tudi v tem podjetju trdijo, da nimajo vpliva na uredniško politiko medijev.

Podjetja, s katerimi smo kontaktirali, so ob tem večinoma sporočila, da oglase v medijih zakupujejo prek agencij za zakup medijskega prostora in da z omenjenima medijema nimajo neposrednih pogodb.

GEN-I naj bi prenehal oglaševati

Drugače pa odgovarjajo v državnem podjetju GEN-I, ki oglašuje v Demokraciji. Kot so nam odgovorili, s tednikom sodelujejo od leta 2013 in imajo z njim “neposreden dogovor o oglaševanju tudi v letošnjem letu”. Dodajajo pa, da pri izbiri medija, kjer se bodo oglaševali, upoštevajo “primernost in odgovornost vsebine”.Zapisali so, da do zdaj v tem mediju sicer niso zaznali spornih vsebin, in dodali, da “družba GEN-I ne spodbuja in tudi ne podpira vsebin, ki bi vplivale na kakršno koli obliko diskriminacije ali sovražnega govora”.

“Kot skupina, ki ima svojo globalno prisotnost v več kot dvajsetih državah po svetu, sledimo politiki družbeno odgovornega poslovanja. K temu bomo strmeli tudi v prihodnje. Z obzirom na zgoraj navedeno smo se odločili prekiniti oglaševanje za določen čas,” so še zapisali. Podjetje smo prosili za dodatna pojasnila, in sicer kaj konkretno so bili razlogi za to odločitev in kdaj ter za koliko časa bodo prekinili oglaševanje, a na nova vprašanja niso želeli odgovoriti.

SDH: Odgovorne so posamezne uprave

Ker omenjena medija z oglasi podpirajo predvsem podjetja v večinski ali delni državni lasti, smo se obrnili tudi na Slovenski državni holding (SDH) kot upravljavca kapitalskih naložb države in jih vprašali, kakšno je njihovo stališče do oglaševanja podjetij, ki jih upravljajo, v medijih s sovražnimi vsebinami. Odgovarjajo, da na poslovanje teh podjetij nimajo vpliva. SDH namreč “ne sme posegati v neodvisnost organov družb, predvsem pa ne sme posegati v posamezne poslovne in vodstvene odločitve”. “Uprava posamezne družbe vodi posle samostojno in na lastno odgovornost,” so še dodali.

Ali koncept družbene odgovornosti v kaj večji meri velja za podjetja v večinski ali delni državni lasti, smo vprašali profesorico Uršo Golob Podnar. Če jemljemo državo kot institucijo, ki mora biti toliko bolj vredna zaupanja in če država bedi nad podjetji v svoji lasti, je dejala, potem po njenem osebnem mnenju to drži in bi morala biti takšna podjetja še pozornejša na ta vprašanja. Podobno meni tudi Savič, ki pri podjetjih v državni lasti pričakuje toliko odgovornejšo in bolj profesionalno držo, kar se tiče financiranja določenih medijev z oglaševanjem.

Vezjak medtem opozarja na nevarnost zlorab. “Oglaševanje državnih podjetij v medijih, še zlasti, če so ti izrecno politično profilirani ali celo posredno v lasti političnih strank, bi v normalnih demokracijah moralo biti prepovedano, saj naravnost kliče po zlorabah. Ker ni, je konflikt oglaševalske prakse že po sebi na dlani: tako rekoč nujno je, da si državna podjetja s tem kupujejo sedanji ali prihodnji mir, včasih pa celo vodilni kadri v njih, tudi če tja niso bili politično dirigirani, svojo eksistenco,” je sporočil.

Odgovoren tudi javni medijski zavod

V Demokraciji pa ne oglašujejo le podjetja, temveč tudi RTV Slovenija, ki je sodeč po številu in velikosti oglasov eden vidnejših oglaševalcev v tem tedniku. Ne samo, da tam zakupuje oglasni prostor, ampak Demokraciji, ki je v nedavni številki javni medijski zavod označila za “simbol sovražnosti” in “zastavonošo sovraštva in ovajanja drugače mislečih”, tudi omogoča oglaševanje v etru javnega radia. Vodstvo zavoda smo tako vprašali, zakaj RTV Slovenija oglašuje v tem mediju kljub sovražnim vsebinam do različnih družbenih skupin, koliko je zavod letos plačal za to oglaševanje, kakšna je odgovornost javnega zavoda za širjenje rasizma, homofobije in podobnih izključujočih idej, ki jih širi tudi omenjeni tednik, ter ali bo zavod oglaševanje nadaljeval.

Kot so pojasnili, gre za “medsebojno sodelovanje”, v skladu s katerim Demokracija oglašuje na Radiu Slovenija. Pogodbe z mediji so “večinoma vse 100-odstotno kompenzacijske”, kar načeloma pomeni, da RTV Slovenija dobi prostor za oglaševanje v Demokraciji v zameno za oglaševalski prostor, ki ga tedniku ponuja na valovih javnega radia. Pogodba z izdajateljem Nova obzorja je sicer sklenjena do konca leta.

Direktor Radia Slovenija Miha Lampreht je pojasnil, da je “vsak oglas, ki bi bodisi z naslovnico bodisi z napovedano vsebino lahko mejil na sovražni govor, treba odločno in dosledno zavrniti”, glede oglaševanja Demokracije na javnem radiu pa so v vodstvu zavoda poudarili, da zavod ne prevzema “nikakršne odgovornosti za vsebino oglasov naročnika ter resničnost trditev v njih”.

Kaj RTV Slovenija s sodelovanjem z Demokracijo sporoča javnosti? Boris Vezjak meni, da je “nemogoče reči, da javni zavod RTV ne legitimira vsebin Demokracije in njene politične agende, če oglašuje v tem mediju”. Po njegovih besedah namreč “oglaševalec, želel ali ne, po nujnosti vedno podpira aktivnost tistega, ki ga ali pri katerem oglašuje”.

Brez skrbi za ugled ne bo problematizacije

Kot je razvidno iz odgovorov podjetij, ta vsebine medijev, v katerih oglašujejo in jih tako podpirajo, ne problematizirajo, kar Urša Golob Podnar s FDV-ja pripisuje tudi pomanjkanju pritiska javnosti. “Podjetja o tem ne želijo razmišljati, dokler jim ne bo nekdo tega izpostavil in dokler jih ne bo skrbelo, da bodo zaradi tega ob ugled, se to ne bo problematiziralo.”

Podobna akcija, ki jo na primeru Telekoma Slovenije izvaja Domen Savič, je pred dvema letoma potekala v ZDA, kjer je skupina anonimnih aktivistov Sleeping Giants pozivala podjetja, naj prenehajo oglaševati na skrajno desničarskem portalu Breitbart, prav tako znanem po islamofobiji in homofobiji. V aktivistični skupini pravijo, da jim je uspelo prepričati 3.800 oglaševalcev, da tam prenehajo oglaševati.

Med podjetji, ki so prekinila stike z Breitbartom, so tudi BMWVisa, KelloggsDeutsche TelekomLufthansa. V nemškem letalskem prevozniku so sporočili, da je razlog za njihovo odločitev Breitbartova “nasilna, seksistična, ekstremistična in radikalna politična vsebina”, je poročal britanski Independent.

Emma Pullman, aktivistka iz druge skupine, ki je prav tako izvajala pritisk na oglaševalce, SumOfUs, je za kampanjo dejala: “To je zelo otipljiv način, na katerega lahko ljudje prepričajo podjetja, naj ne oglašujejo, je pa tudi način, da se kritizira porast skrajne desnice in sovraštva, ksenofobije in rasizma, ki prihaja iz Breitbarta.”

Boris Vasev

Vir: http://www.rtvslo.si/slovenija/podjetja-ki-z-oglasi-financirajo-medije-s-sovrazno-vsebino-v-veliki-meri-drzavna/469472

Pravica do laži

Učinka axe, ki je enako izmišljen kot kapljica prila, ne bi mogli empirično dokazati.

Pred leti je na medmrežju zakrožila novica, da je Indijec Vaibhav Bedi tožil izdelovalca dezodorantov Axe, ker niso imeli opisanega učinka na dekleta. Tožnik je trdil, da je v zadnjih sedmih letih preizkusil vse izdelke te blagovne znamke in se držal navodila za uporabo, a ni nikoli doživel »učinka axe«, ki so ga obljubljale televizijske reklame: trenutka, ko se lepa mladenka ni mogla upreti mamljivi dišavi (oziroma uporabniku te dišave).

Tožba je bila izmišljena, saj so se na satiričnem spletnem portalu Faking News pošalili iz potrošniške obsedenosti sodobne Indije. Vendar so pravni strokovnjaki ugotovili, da bi imeli lastniki blagovne znamke precejšnje težave, če bi bila resnična. Odvetniki Axe si zagotovo ne bi upali trditi, da tožnikovemu videzu ali obnašanju ne more pomagati niti čudež­ni dezodorant. Prav tako ne bi mogli empirično dokazati »učinka axe«, ki je enako izmišljen kot »kapljica prila« v slovenskih televizijskih reklamah.

Nadaljevanje na: http://www.delo.si/nedelo/pravica-do-lazi.html

Lenart J. Kučić, Nedelo, 19.7.2015

Kaj je moč besed proti zvijačnosti oglaševanja

Kaj je trolanje v primerjavi z oglaševanjem borbe proti njemu, kaj je rop banke v primerjavi z njeno ustanovitvijo?  Razmere na trgu in izbirčnost kupcev so že dolgo nazaj od oglaševalcev terjali, da se prilagodijo in agresivnost svoje dejavnosti zavijejo v nekaj, kar ni prepoznavno takšno že na prvo žogo, preveč odvratno in pravzaprav s tem nedobičkonosno. Kreativnost in nevromarketing, na katera se sklicujejo, zato prepoznavno stavita na kakšen učinkovit undercover prijem, kjer bo oglaševanje manj vidno pod krinko nečesa hvalevrednega. Aljoša Bagola iz Pristopa se spozna na poklic, spomnil se je družbene odgovornosti.

Nadaljevanje na https://vezjak.wordpress.com/2015/02/06/moc-besed-moc-oglasevanja/

Boris Vezjak

Pritlehne mobilno-spletne prevare

V dnevniku Večer so se v osrednji rubriki »Dosje« pohvalno lotili primerov mobilnih-spletnih prevar.

Bralka je več dni poskušala blokirati plačljiva SMS-sporočila, ki jih je sprožil njen mladoletni sin. Edini recept je kljub številnim institucijam, tržni inšpekciji in drugim očitno zgolj samokontrola

Odkar je trg mobilne telefonije in interneta zacvetel in z njim številni zaslužkarji, so se tudi mnogi Slovenci ujeli na limanice spletnih vsebin, kot so reševanje testa inteligenčnega kvocienta ali celo tako bizarnih, kot je izračun datuma smrti, ki so se nadaljevali s pošiljanjem plačljivih kratkih sporočil (SMS) in – s praznjenjem denarnic. Prestavljamo primer bralke Jelke Kralj. Njen sin, ki s pogovori nikoli ni prekoračil limita, je igral igre na spletu, zaradi tega pa je mamo samohranilko presenetil ogromen račun za njegov mobilni telefon. Sin ji je obljubil, da se iger ne bo več pritaknil, plačljiva SMS-sporočila pa so še kar prihajala. Ko se je želela odjaviti, se je začela njena kalvarija in pošiljanje od vrat do vrat. Obrnila se je na mobilnega operaterja, Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve, tržni inšpektorat in seveda na podjetje Dimoco, ki je registrirano v tujini in ki ji je pošiljalo SMS-sporočila, a enostavno “izginilo”. Sklep vseh pristojnih – najboljša je še vedno samozaščita. Opozarjajo na previdnost, če pa ste se kdaj vede ali nevede že včlanili v SMS-klub in dobili sumljivo sporočilo, nemudoma odgovorite nanj z besedico “stop”. Nikoli ne vpisujte telefonske številke v kakršenkoli sumljiv obrazec, na sporočila z neznanih številk ne odgovarjate. Na evropski komisiji so nam pojasnili, da so skladno s slovensko zakonodajo naši pristojni organi dolžni od ponudnikov telekomunikacijskih storitev zahtevati, da na zahtevo naročnikov blokirajo prejemanje takih SMS-sporočil, od 13. junija pa bo veljala nova evropska direktiva, ki določa, da morajo ponudniki v tovrstni ponudbi izrecno navesti, da je za storitev in izdelke treba plačati. Odkar je trg mobilne telefonije popolnoma zacvetel in z njim številni zaslužkarji, so se številni Slovenci ujeli na limanice plačljivih kratkih sporočil (SMS). Primer, s katerim se je na nas obrnila bralka Jelka Kralj, je na prvi pogled simptomatičen. Njen sin, ki s pogovori nikoli ni prekoračil limita, je igral igre na spletu, zaradi tega pa je mamo samohranilko v zrak vrgel enormni račun za njegov mobilni telefon. Sin ji je obljubil, da se iger ne bo več pritaknil, plačljivi SMS-i pa so še kar naprej prihajali. “Odšla sem v poslovalnico Tušmobila in zahtevala, naj to izključijo, pa so dejali, da tega ne morejo narediti, ampak se moram za to obrniti na ponudnika iger družbo Dimoco. Ko sem blokado naredila pri njih (trajalo je ves teden), so sporočila kmalu spet prihajala. Rekli so mi, da se je pač sin očitno spet prijavil. Čemu potem sploh blokada,” je zgrožena. Ko so si jo nato nekaj časa podajali kot žogico med Dimocom in Tušmobilom, so ji nazadnje v Tušmobilu razkrili, da blokade ne morejo narediti v poslovalnici, temveč mora poklicati na njihovo brezplačno številko in zahtevati blokado. “Da ne govorim, koliko časa čakaš, da prideš tam na vrsto … Ko sem jih končno doklicala, pa so mi dejali, da moram klicati s sinove številke, torej tiste, ki jo želim blokirati,” agonijo opisuje bralka.

Zloraba otroške naivnosti

S tem njene zgodbe še ni konec. Vdana v usodo je dva računa za okoli 150 evrov plačala, tretjega pa je reklamirala, ker je zneske SMS-klubov prejela celo z dveh številk. V odgovor je dobila obrazložitev, da je šlo za “administrativno napako”. Takšni obrazložitvi ni verjela, zato se ponovno pritožila. In preden je znova prejela negativen odgovor na reklamacijo, so sinu številko blokirali. “Razumem, če drobni tisk, ki je pod igrami, potrdi odrasel človek. Vendar je jasno tudi, da odrasli praviloma tistih iger ne bi niti igrali. V tem primeru gre za očitno spletno zlorabo otrok in njihove naivnosti. Sin je na primer mislil, da ima limit 300 evrov, kolikor je pisalo ob igri, in zgolj pazil, da ni šel čez.”

Teorija jasna, v praksi se zaplete

Bralka se je na nas obrnila ravno v času, ko je Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) objavila, da so dobili pomembno sodbo na upravnem sodišču. To je namreč potrdilo argumente ZPS, da podlaga za zaračunavanje spornih plačljivih SMS- sporočil ne more biti pogodba, ki jo je sklenil operater s ponudnikom “zabavnih vsebin”, podjetjem Dimoco, ter spor v ponovno presojo vrnilo regulatorju trga Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve (Akos). ” Primer vaše bralke je izjemno zanimiv in na prvo žogo tudi hitro rešljiv: podlago za zaračunavanje bodo pri operaterju težko našli, saj bralkin sin zagotovo ni podpisal nobene pogodbe. Če jo je, pa ni veljavna, ker fant pač še ni opravilno sposoben,” je uvodoma na naše vprašanje odgovoril Boštjan Okorn iz ZPS. “A v praksi se marsikaj zaplete. Uradno je naročnica bralka, v splošnih pogojih pa zagotovo kje piše, da mora s telefonom ravnati skrbno, kar seveda tudi pomeni, da je pazljiva na to, kaj potrjuje.” Okorn sicer predlaga, da se pritožba, poslana Tušmobili, pošlje tudi regulatorju na trgu, to je Akosu. “Če jim zadeva, ki so jo zdaj dobili od upravnega sodišča, kaj pomeni, bi morali razsoditi bralki v prid,” je dodal.

Akos pravi, da je nemočen

Na Akosu se z Okornom niso strinjali. Vztrajajo pri stališču, da so zato, ker gre za problematiko t. i. SMS-klubov, ne pa razmerij med operaterji, nemočni in lahko na zlorabe zgolj opozarjajo ( predvsem s spletnimi objavami kakšnih novoodkritih, drugačnih zlorab). “Agencija ne more posegati v sklenjena razmerja med uporabniki in drugimi podjetji, kar je primer SMS-klubov. V takšnih primerih agencija samo ugotavlja, ali je bila storitev opravljena, kar pomeni, ali je operater vsebino naročniku dostavil in ali ima operater v dokumentaciji, ki predstavlja podlago za sklenjeno naročniško razmerje (cenik, pogodba, splošni pogoji ..), opredeljeno, da njegovi naročniki lahko sklenejo naročniško razmerje s ponudniki zunanjih storitev in da se prejete vsebine (sms, mms, igrice …) ponudnika zunanjih storitev uporabniku zaračunajo,” so pojasnili.

Nemočni tudi inšpektorji

Ostal je le še tržni inšpektorat, ki pa bi najverjetneje le moral ukrepati v primerih, kjer človek nezavedno in kar preko spleta “podpiše pogodbo”. ” V zvezi z včlanjevanjem v različne SMS-klube je tržni inšpektorat prejel in obravnaval že številne primere, vendar se je število prijav na to temo v zadnjih letih zmanjšalo. Domnevamo lahko, da so potrošniki pri naročanju različnih mobilnih vsebin, sodelovanju v različnih nagradnih igrah … na podlagi morebitnih negativnih izkušenj in tudi na podlagi opozarjanja tržnega inšpektorata postali bolj pazljivi,” je sporočila glavna tržna inšpektorica Andrejka Grlič. Konkretno ukrepati pa tudi inšpektorat ne more. Razlog – ponudniki SMS-storitev so tako kot Dimoco predvsem iz tujine, kamor roka naših inšpektorjev ne seže. ” Tržni inšpektorat glede sumov nepoštenih poslovnih praks s strani tujih družb, ki potekajo na daljavo, sicer obvešča tudi pristojne organe pregona v državah članica Evropske unije (EU), kjer imajo sedež. S sodelovanjem organov med državami članicami upamo, da bomo sporna ravnanja družb na območju EU lahko čim bolj uspešno preprečevali. Podobnih možnosti sodelovanja oziroma obveščanja organov držav izven EU tržni inšpektorat trenutno nima, zato še toliko bolj velja poudariti, da morajo biti potrošniki pozorni, kam vpisujejo svojo telefonsko številko in posledično s kom in kakšno pogodbo na ta način sklepajo.

Pri nas le nepošteno, v tujini kaznivo

Medtem ko v Sloveniji ni institucije, ki bi lahko prekinila več kot očitno zavajanje uporabnikov mobilnih telefonov, v tujini težavo vendarle zmorejo rešiti. Kot pripoveduje Okorn iz ZPS, so se, ko je imel na letnem kongresu mednarodne potrošniške organizacije predavanje o SMS-klubih, čudili, kako preprosto je v Sloveniji včlanjevanje vanje in na kakšne načine ponudniki privabljajo žrtve.

“Da je mogoče stvari s premijskimi storitvami urediti drugače, kaže primer britanskega regulatorja Pay Phone Plus, ki obravnava samo kršitve na tem področju. V začetku maja so, denimo, kaznovali enega od ponudnikov, ki ima domicil na Nizozemskem, s kar 250 tisoč funti in osemletno prepovedjo opravljanja dejavnosti. Pri tem očitno ni bilo pomembno, da ponudnik posluje iz tujine, kar je prvi izgovor za neukrepanje pri naših inšpekcijah,” je ponazoril Okorn.

Mobilno- spletne prevare poznajo tudi pri informacijski pooblaščenki, kjer so potrdili, da so v preteklosti prejeli več prijav na račun Dimoca, vendar niso odkrili kršitve določb zakona o varstvu osebnih podatkov, pač pa “nepošteno poslovno prakso”, in opozarjajo, naj bodo uporabniki previdni.

Tušmobil meni, da ni kriv, Dimoco “mrknil”

Ker svoje uporabnike obveščajo in opozarjajo, naj bodo pri sodelovanjih v SMS-klubih, nagradnih igrah in podobnih ponudbah še posebej pozorni, se zaradi primera bralke pri Tušmobilu ne čutijo prav nič krive, saj da več kot to ne morejo storiti. “Staršem, ki svojim otrokom dovoljujejo uporabo mobilnih telefonov, svetujemo, da tudi sami svoje otroke o varni uporabi telefona in tovrstnih storitev, v kolikor ne izvedejo njihove blokade, še posebej opozorijo,” pravijo. “Skladno s sodobnimi trendi in pestro ponudbo možnosti, ki jih ponuja sodobna mobilna telefonija, ter pričakovanji uporabnikov tudi Tušmobil svojim uporabnikom omogoča, da lahko preko kratkih številk in ključnih besed sodelujejo v nagradnih igrah in kvizih ter se naročajo na novice, zabavne ter druge vsebine in storitve z dodano vrednostjo. Storitve pod lastnimi pogoji in v skladu z lastnimi ceniki zagotavljajo ponudniki tovrstnih storitev in so dostopne vsem Tušmobilovim uporabnikom, razen v primeru, če se odločijo za blokado komercialnih storitev. Na takšne komercialne storitve se mora uporabnik izrecno prijaviti s potrditvenim SMS-sporočilom, v katerem napiše odgovor DA na sporočilo, ki ga je prejel s komercialne številke, s čimer tudi izrecno soglaša s ceno storitve, ki je bila v sporočilu navedena, ter s pogoji ponudbe ponudnika predmetnih storitev,” opisujejo in poudarjajo, da je to storil tudi bralkin sin. Reklamacijo pa so tokrat razložili spet nekoliko drugače – izračunani stroški niso bili zaračunani napačno ali neupravičeno, prišlo je zgolj do napake v razlagi dvojne postavke, so pojasnili.

Odgovora s strani Dimoca nismo prejeli, ker je njihov poštni nabiralnik z nekaj dnevno zamudo “sporočil”, da pošte ne more dostaviti. Ob vnovičnem poizvedovanju so nas prosili za številko naročnika in povsem prezrli vprašanja, vezana na “podpisovanje pogodb” z mladoletniki. Ob ponovitvi vprašanj so znova obmolknili. Že mesec dni se ne odzivajo niti bralki, ki jim je na njihovo zahtevo poslala vse osebne podatke mladoletnega sina.

Rozmari Petek

Testi IQ, izračuni dneva smrti …

Vabilo na brezplačno križarjenje, izračun dobitne kombinacije za loto, zmenkarije, ljubezenski kalkulator, ujemanje parov, izračun dneva smrti, različni kvizi z bogatimi nagradami, inteligenčni testi, zabavne igre … Vse pogosteje gre za prevare, med katerimi je gotovo najbolj razširjena prav spletno testiranje vašega IQ. Obiskali smo spletno stran www.iq-test.si, se namučili z vprašanji, za končni rezultat pa bi morali poslati SMS z določeno vsebino na štirimestno številko. Organizator igre računa na to, da boste želeli izvedeti IQ – glede na to, da ste v test vložili že precej časa. Šele ko bi v okence na spletu vpisali šestmestno kodo, ki bi jo prejeli na mobilnik v (plačljivem) SMS-ju, bi izvedeli, kakšno neumnost ste pravzaprav naredili. Vaš račun za mobilne storitve bi bil vsaj za 2 evra višji. Podoben primer so SMS-zmenki (www.sms-zmenki.com). 29-letna skromna in dobrosrčna Ajda iz Maribora, ki je rada v naravi, nam bo z veseljem poslala svojo fotografijo. Vendar ji moramo kakopak prej sporočiti svojo mobilno številko, na katero prejmemo SMS, katerega cena je 0,99 evra. Ponovno je pred začetkom komunikacije z izbranko treba ključno besedo poslati na štirimestno številko, in že smo člani avanturističnega SMS-kluba, za katerega velja: bolj zgovorni kot ste, bolj globoko boste morali ob koncu meseca seči v denarnico. (gg)

Pozor kot pri bančni kartici

V SMS-klub se nevede včlaniš že, če potrdiš ogled sporočila, ki naj bi ti bilo poslano na mobilni telefon

Vsi, ki jih je ob obisku naključnih spletnih strani premamila na videz nedolžna ponudba izračuna inteligenčnega kvocienta ali nagradna igra za na primer tablični računalnik, so naslednji mesec ob prejemu položnice za mobilno telefonijo svojo radovednost močno obžalovali. Če so hoteli priti do rezultata ali sodelovanja v nagradni igri, so morali namreč v posebno okence vpisati številko svojega mobilnega telefona, nakar so na mobilni telefon prejeli SMS s kodo, s katero naj bi zaključili registracijo ter se pri tem, običajno nevede, včlanili v SMS-klub. Pri tem je sicer potrebno poudariti, da je bilo v bolj ali manj berljivem drobnem tisku opozorjeno, da gre za plačljive vsebine in da potrošniki redkokdaj preverijo vse pogoje, temveč se kar strinjajo, da le igra hitreje steče. Žal pa s tem zadostijo vsem zakonskim pogojem za včlanitev v SMS-klub.

Ne le izračuni inteligenčnih kvocientov in drugi “mamljivi” izračuni, kot denimo morbidna ponudba izračuna datuma smrti, na plačljive esemese (en stane potrošnika 2 do 5 evrov, na mesec pa jih pride veliko), ljudje se nezavedno prijavijo tudi ob številnih drugih priložnostih. Idej za odiranje potrošnika ne zmanjka. “Ko nekdo od potrošnika zahteva telefonsko številko, je to lahko znak, da ne bo ostalo zgolj pri brezplačni storitvi in naj bo potrošnik previden in osredotočen na prebiranje vseh obvestil in pogojev, ki so na takšni spletni strani. Zahteva po vpisu telefonske številke je lahko v tem pogledu zelo podobna zahtevi po vnosu številke bančne oz. kreditne kartice, saj lahko vsaka izmed teh predstavlja plačilno sredstvo,” opozarjajo na tržnem inšpektoratu.

“Včlanitvi se najlažje izognete tako, da pazite, komu posredujete svojo telefonsko številko. Posebno pozornost je treba nameniti nagradnim igram – tako spletnim kot tudi nagradnim igram v revijah, na letakih, v časopisih in drugih publikacijah. Posebej ranljivi so otroci in mladostniki, saj oglaševalci pogosto tržijo vsebine, namenjene mladim – melodije in ozadja za mobilne telefone, igrice, naročanje na zabavne novice,” so poudarili v Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve.

Pred dnevi je agencija razkrila nov način pritlehnega včlanjevanja v plačljive SMS-klube. Prijava se izvrši tako, da ponudnik na vašo telefonsko številko pošlje SMS-sporočilo, da imate eno neprebrano sporočilo, in vas pozove, da nanj odgovorite z da, če si ga želite ogledati. Ko odgovorite pritrdilno, se nevede včlanite v SMS-klub oziroma naročite plačljive vsebine. V Agenciji opozarjajo, da se včlanitvi najlažje izognete tako, da ne odgovarjate na sporočila, prejeta z neznanih številk. Prav tako ne odgovarjajte na sporočila, katerih vsebina vam ni jasna. Neželenim vsebinam se lahko izognete tudi tako, da pri svojem ponudniku telefonskih storitev podate vlogo za zaporo klicev na številke, namenjene komercialni rabi.

Rozmari Petek

Od 13. junija strožja direktiva

Tudi Slovenija mora s 13. junijem letos začeti upo­rabljati novo evropsko direktivo o varstvu potro­šnikov ob nakupu blaga in storitev po spletu

Slovenska država bi morala poskrbeti, da naša bralka ne bi več prejemala plačljivih kratkih SMS-sporočil, ki jih ne želi prejemati. V skladu z evropsko zakonodajo so pristojni organi dolžni zahtevati od ponudnikov telekomunikacijskih storitev, da na zahtevo na­ročnikov selektivno blokirajo oziroma onemogočijo prejemanje nezaželenih plačljivih kratkih SMS- ali MMS-spo­ročil, so nam pojasnili na evropski ko­misiji.

Poleg tega je primer naše bralke, ki proti svoji volji prejema takšna sporočila in jih operater ne blokira, tudi v nasprotju z veljavno evropsko zakonodajo o varstvu potrošnikov oziroma direktivo o nepoštenih po­slovnih praksah, ki so jo države čla­nice morale prenesti v svoj pravni red do 13. decembra lani. Podjetje, ki to di­rektivo krši, je treba prijaviti organu, pristojnemu za njeno izvajanje, sve­tujejo v Bruslju. Če je vpleteno pod­jetje, ki je registrirano v drugi državi članici, je ta organ dolžan ukrepati v okviru evropske mreže za sodelova­nje pri zagotavljanju varstva potrošni­kov. Na evropski komisiji še razlagajo, da morajo države članice s 13. junijem letos začeti uporabljati novo evrop­sko direktivo o varstvu potrošnikov, ki predpisuje zaščito za potrošnike, ki sklepajo pogodbe o nakupu blaga in storitev prek spleta. Med drugim določa, da morajo ponudniki v ponud­bi izrecno navesti, da je za storitev ali blago treba plačati. Nova direktiva pokriva širok spekter nepoštenih poslov­nih praks, kot so posredovanje lažnih informacij in uporaba agresivnih metod trženja, da bi z njimi vplivali na odločanje potrošnikov. Na podlagi teh določb bo tako mogoče učinkoviteje ukrepati proti tistim podjetjem, ki zlo­rabljajo SMS-sporočila za svoj zaslužek. Med agresivne metode trženja namreč sodijo tudi lažne brezplačne ponudbe, ponudbe za izdelke, ki jih ni mogoče dobaviti, zlorabe otrok za prodajo.

“Lupijo” tudi neopazno

Tako imenovane premium SMS-storitve so najpogostejše spletne prevare, ki ogrožajo uporabnike pametnih telefonov. Mobilna platforma Android, kije na trgu od leta 2008, je hkrati tudi zelo ranljiva in zanimiva za spletne kri­minalce. Če menite, da bolj ko postajajo pametni telefoni napredni, bolj so tudi varni, to drži le delno: strokovnjaki za spletno varnost opozarjajo, da je zmeraj uporabnik tisti, ki mora poskrbeti za varnost. Večja težava pa nasta­ne, ko zlonamerna ali škodljiva programska oprema najde pot v običajno kot trdnjava zaščitene spletne trgovine, kakršni sta Google Play in iTunes store.

V letu 2011 so bile premium SMS-prevare najpogostejša oblika škodljive programske opreme na svetu, pravi ustanovitelj Lookout Mobile Security Kevin Mahaffey, Tom Parsons, direktor razvoja v družbi Symantec, pa je za spletni portal TheNextWeb nedavno povedal, da je bilo leta 2013 kar okrog 40 odstotkov vseh zlonamernih aplikacij za android okuženih z zlonamerno premium SMS-kodo. S škodljivo programsko opremo (malware) je treba najti le naiven trg, vse drugo je, kot da bi pobiral zrelo sadje, zaslužek za spletne kriminalce pa je hiter in izdaten.

Zaradi precej zaostrenih pravil v Evropski uniji so se spletni kriminalci začeli odmikati od tradicionalnih premium SMS-goljufij, toda samo v korist novejših slabosti, kot je tako imenovani chargeware, zlonamerna program­ska oprema znotraj naloženih aplikacij na mobilnih napravah, ki uporabni­ke lupi skoraj neopazno. (al)

Darja Kocbek

ZPS: Prakso najbolj omejil Simobil

Zveza potrošnikov Slovenije, ki že dolgo spremlja prakso SMS-klubov, je pred dvema mesecema mobilne operaterje pozvala, naj pomagajo zajeziti nevedno vključevanje v SMS-klube (želela je doseči, da bo ob včlanitvi vsak posameznik brez sence dvoma vedel, v kaj se spušča), vendar sta se na pobudo odzvala le Telekom Slovenije in Simobil. “Pri Telekomu so zapisali, da trenuten sistem potrjevanja včlanitve v SMS-klub po njihovem mnenju zagotavlja dovoljšnjo za­ščito potrošnikov in ga ne bodo spreminjali. Pri Simobilu pa so ravno v teh tednih dokončno vzpostavili vzporedni sistem, ki zahtevo po včlanitvi preverja tudi preko Simobilovega strežnika z jasno definiranim vprašanjem in šele nato dovoli včlanitev oziroma potrjevanje na strani ponudnikovega strežnika. Ta rešitev je s stališča Zveze potrošnikov dovolj zadovoljiva in bolj ustrezno rešuje težavo neželene včlanitve,” je pojasnil Boštjan Okorn iz ZPS. Simobilov sistem po novem deluje tako, da mora uporabnik, ki bi si želel plačljive storitve, soglas­je poslati Simobilu. “To dejansko pomeni, da plačljiva SMS-sporočila prejmejo izključno tisti, ki jih zelo premišljeno naročijo in vnaprej točno vedo, koliko jih bodo prejeli ter koliko jih bodo stali;’ so obrazložili v Simobilu. V Telekomu Slovenije dodajajo, da imajo njihovi naročniki možnost že ob sklenitvi naroč­niškega razmerja zahtevati blokado vseh plačljivih vsebin, kar je v Tušmobilu možno le preko klicnega centra. Slednji so mnenja, da več kot to, da uporabni­ke na spletni strani seznanjajo z opozorili Agencije za komunikacijska omrežja in storitve in jim kadarkoli omogočajo blokado storitev, ne morejo storiti.

Rozmari Petek

Briga jih le naša neumnost

Bog vedi, koliko različnih vlog odigra človek sleherni dan od jutranje zabuhle sitnobe pred ogledalom do togotnega homo politikusa ob večernih televizijskih poročilih. Še neprimerno večja skrivnost je, v kakšnih vlogah nas vidijo drugi v trenutku, ko prestopiš prag: sosed, občan, pešec, morda znanec, vse mogoče pač. Vendar si v slehernem trenutku življenja tudi – potrošnik. In prav v tej vlogi si najbolj občutljiv, v tej vlogi te vidi vse več ljudi, specialistov za vse mogoče in nemogoče, nevidno te spremljajo cele armade tržnikov, ki hočejo iz tebe izvleči kar največ, ne le zadnji evro, ne, še več, saj gre tudi na kredit. Če kdo nenehno bdi nad tabo, so oni. In če komu uspe priti skozi najožjo poro tvojega življenja, uspe njim.

Tako denimo v svojem intimnem kotičku brskam po računalniku in naletim na inteligenčni test. Ta čudna naprava, s katero imava hudo ambivalentne odnose, take in podobne preizkuse velikokrat ponuja. No, pa poskusimo. Ne traja dolgo, da          pridem do rezultata: vsi moji odgovori so pravilni in računalnik mi prizna, da sem nadvse inteligenten, morda celo genij. Čeprav se imam kot najbrž slehernik za pametnega, mi to sporočilo laska, in ko me računalnik vpraša po številki mojega mobilnega telefona, mu ga rade volje zaupam. Kaj pa vem, zakaj ga hoče; nemara bo rabil od mene, dokazano inteligentnega, kdaj kakšen nasvet ali kaj takega. In – nič.

Čez kratek čas dobim na mobilni telefon neko SMS-sporočilo, nekaj brezvezne­ga pač, kar ne morem razumeti, in ga zbrišem. Prileti od nekod z neba kot kakšna smet, ki jo nosi veter. Ta sporočila se ponavljajo in vztrajno, že z malce jeze, jih brišem, češ ne morete vi meni poslati toliko neumnosti, kot jih jaz lahko odstranim. A hkrati opazim, da imam vedno večji račun pri Mobiltelu. Slab porabnik mobilnega telefona sem, zato naposled odkljusam k operaterju preverit račun. Tam se izkaže, da ima sleherno tisto čudno sporočilo svojo ceno in da … “Najbrž ste na spletu neprevidno nekomu zaupali svojo številko,” pravijo. Aha. In mi mobilnik blokirajo za takšna sporočila. Ne prejemam jih več.

Saj me tista finta ni kaj dosti stala, dobrih deset evrov morda, pa še to na obroke. Ampak človeka prime sveta jeza, da ti po tako sijajno izpolnjenem inteligenčnem testu dokažejo, kakšen butelj si v resnici. “Kupil si si pamet,” bi se reklo. že res, a stvar je še hujša: “Kupil sem si nečimrnost!” Kajti koga pa briga moja pamet? Briga jih le moja neumnost!

Srečko Niedorfer

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 12.5.2014

Vir: http://nov.vecer.com