Tagged: Televizija

Mami, tudi jaz bi to!

Oglasna sporočila za prehranske izdelke pogosto nagovarjajo otroke, saj ti v številnih družinah pomembno vplivajo na nakupne odločitve. Slovenija na tem področju orje ledino s smernicami oglaševanja Ministrstva za zdravje.

Julija 2016 so bile sprejete Prehranske smernice za oblikovanje pravil ravnanja za zaščito otrok pred neprimernimi komercialnimi sporočili (v nadaljevanju Smernice), ki so jih pripravili na Ministrstvu za zdravje. V ZPS smo za Ministrstvo za zdravje izvedli raziskavo, v okviru katere smo preverili izpostavljenosti otrok oglasnim sporočilom pred in po uveljavitvi Smernic. Te se nanašajo na oglase o živilih, ki vsebujejo hranila in snovi (zlasti maščobe, transmaščobne kisline, sol ali natrij in sladkor), katerih prekomerno uživanje ni priporočljivo. To je skladno tudi z enim od ciljev Resolucije o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015 – 2025, Dober tek Slovenija. Ta govori o omejitvi trženja živil za otroke, ki niso koristna za zdravje, ter o zmanjšanju oglaševanja energijsko bogatih živil. S tem bi prispevali k sooblikovanju okolja, ki spodbuja zdrave prehranske izbire pri ranljivih skupinah, kot so otroci in mladostniki. To pa naj bi vplivalo tudi na zmanjšanje debelosti in kroničnih nenalezljivih bolezni.

V okviru raziskave smo v ZPS analizirali izpostavljenost otrok oglasnim sporočilom v času otroških televizijskih programov v Sloveniji pred uveljavitvijo (18. 1. 2017) Smernic in po njej, kot tudi v širšem časovnem razponu med 6. in 21. uro. Preverili smo izpostavljenost otrok oglasnim sporočilom na TV za prehranske izdelke, ki vsebujejo veliko soli, sladkorja in maščobe ter kako uspešno se uresničujejo Smernice. Oglasna sporočila smo spremljali 14 dni, in sicer na sedmih televizijskih programih: nacionalni TV SLO 1 in TV SLO 2 ter na komercialnih programih Kanal A, POP TV, Planet TV, OTO in Minimax.

Pri nas številni starši zagovarjajo omejitev oglaševanja, saj se zavedajo, kako velik vpliv imajo lahko oglasi na prehranjevalne navade otrok.

Otroci ne gledajo samo risank in otroških oddaj
Ker lastna pravila televizijskih hiš veljajo za obdobje, ko je predvajan “otroški program”, bi zgolj analiza oglasov, objavljenih v otroškem terminu, pokazala povsem izkrivljeno sliko glede izpostavljenosti otrok oglasom. Raziskave namreč potrjujejo, da so otroci v popoldanskem in večernem obdobju pred televizijskimi ekrani takrat kot starejši družinski člani. Torej so otroci pred televizorji tudi takrat, ko so na sporedu družinski filmi, športne in druge oddaje, neredko so pred njimi tudi do 22. ure. To so opazili tudi na Svetovni zdravstveni organizaciji in nedavno predlagali časovno podaljšanje omejitve oglaševanja med 6. in 22. uro (prej do 21. ure). Sicer pa so otroci tudi v času, ko na televiziji predvajajo otroški program, še vedno izpostavljeni številnim oglasom za živila z manj ugodno prehransko sestavo. Pogosto oglašujejo sladkarije in živila, ki naj bi bila na jedilniku otrok le občasno.

Pred uvedbo Smernic je bilo med 70 analiziranimi prehranskimi izdelki kar 52 (to je 75 odstotkov) takih, ki jih glede na Smernice ne bi smeli oglaševati. Po uveljavitvi Smernic se je delež oglasov za živila z manj ugodno prehransko sestavo nekoliko zmanjšal, in sicer je bilo med 83 oglasi 57 (oz. 68 odstotkov) takih, ki jih glede na Smernice ne bi smeli oglaševati.

Med 10 najbolj oglaševanimi so predvsem nezdrava živila
Številni oglasi za prehranske izdelke so objavljeni vsak dan med 6. in 21. uro. Ste se kdaj vprašali, katerih je največ? Ko smo analizirali prehranske oglase v opazovanem obdobju na vseh sedmih televizijskih programih, je bila skoraj polovica oglasnega prostora namenjena oglasom za sladkarije (čokolada, piškoti, pecivo, žvečilni gumi …), sledili so oglasi za mlečne in za žitne izdelke.

In kakšen je prehranski profil 10 najpogosteje oglaševanih prehranskih izdelkov? Pogosta rdeča luč na prehranskem semaforju v naši preglednici ponazarja, da gre večinoma za izdelke, ki naj ne bi bili pogosto na našem jedilniku. Nič bolj obetavna ni slika, ko izdelke pogledamo z vidika Smernic za oblikovanje pravil ravnanja za zaščito otrok pred neprimernimi komercialnimi sporočili – med njimi je le en, ki je sprejemljiv tudi s tega vidika.

Med oglasi za čokolado so bili najpogosteje oglaševani izdelki proizvajalca Ferrero. Med 15 najpogosteje oglaševanimi “čokoladnimi” izdelki pa jih le nekaj, ki ne sodijo v proizvodni program Ferrera.

Med mlečnimi izdelki so najpogosteje oglaševani (pre)sladki oz. (pre)mastni izdelki (Monte mlečni desert, LM MU sirni in mlečni namaz). Vsekakor nas veseli, da proizvajalci oglašujejo mlečne izdelke, vendar so Smernice, ki so jih pripravili na Ministrstvu za zdravje, odlična priložnost, da proizvajalci pokažejo svojo družbeno odgovornost in začnejo oglaševati izdelke, ki so sprejemljivi glede na Smernice (na primer pri mlečnih izdelkih navadne jogurte in mleko) oziroma da spremenijo sestavo izdelkov. V naši analizi oglaševanih izdelkov je bilo kar nekaj takšnih, ki bi bili sprejemljivi za oglaševanje, če bi proizvajalci le malo zmanjšali vsebnost npr. maščobe (mlečni izdelki) in soli (žitni izdelki).

Med žitnimi izdelki smo zabeležili oglase za OLZ mlečni kruh, Žitov stoletni kruh, kruh hribovc, jelenov kruh, babičin kruh, ajdov kruh z orehi … Čeprav gre za izdelke, za katere starši (potrošniki) pričakujejo, da so ustrezni, pogled na sestavine razkrije, da tudi te vrste kruha ne ustrezajo vedno Smernicam. Z izjemo dveh (babičin kruh in ajdov kruh z orehi) smo pri vseh zaznali veliko vsebnost soli, v OLZ mlečnem kruhu pa veliko vsebnost sladkorja. Ste pričakovali sladkor v toastu? Verjetno ne!

Korak v pozitivno smer na nacionalni TV
Ob primerjavi analize oglasov pred in po uvedbi Smernic smo ugotovili, da je frekvenca oglaševanja živil z nezdravim prehranskim profilom na komercialnih televizijah večja kot na javni televiziji. Na TV Slovenija pa so po uvedbi Smernic naredili še korak dlje in korenito zmanjšali obseg oglaševanja prehranskih izdelkov (še posebej pred, med in po otroškem programu), medtem ko je to na komercialnih TV programih manj opazno oziroma nismo opazili premika v pozitivno smer.

Pozitivne prakse pri oglaševanju živil bi morale postati del družbene odgovornosti podjetij, ki jih moramo kot kritična javnost prepoznati, izpostaviti in tako “nagraditi”. Podjetja morajo prepoznati dodano vrednost oglaševanja živil, ki so sprejemljiva glede na Smernice in po potrebi spremeniti sestavo svojih izdelkov, saj marsikateri le rahlo presegajo vrednosti glede vsebnosti sladkorja/soli/maščobe, določene v Smernicah. Med desetimi najpogosteje oglaševanimi izdelki je le eden brez rdeče luči na prehranskem semaforju, le eden pa je sprejemljiv tudi glede na Smernice.

Čas je za globalne rešitve
Problem prekomerne teže in prehranjenosti otrok je globalni. Države vsaka zase iščejo načine, kako preseči samoomejitvene kodekse in priporočila, ki ne dajejo želenih rezultatov. V Sloveniji oglaševanje energijsko goste hrane otrokom sicer ureja Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (Ur. l. RS, št. 87/11 in 84/15), ki v 23. členu določa, da morajo ponudniki oblikovati pravila ravnanja v zvezi z neprimernimi avdiovizualnimi komercialnimi sporočili, ki spremljajo programske vsebine, namenjene otrokom ali so njihov del. Prav na podlagi tega člena je Ministrstvo za zdravje pripravilo Prehranske smernice za oblikovanje pravil ravnanja za zaščito otrok pred neprimernimi komercialnimi sporočili. Domet te zakonodajne rešitve je relativno ozek, ker ne zajema oglaševanja v času športnih, razvedrilnih družinskih in drugih TV programov oz. oglaševanja v drugih medijih in na družabnih omrežjih, vendar pa je korak v smer ureditve tega perečega področja. So pa Smernice zagotovo pomemben korak k ureditvi, pri čemer Slovenija orje ledino, saj je trenutno edina, ki je uvedla profiliranje živil za te namene (po podatkih WHO EU region so še štiri države članice uvedle pilotsko raziskavo o uporabi WHO smernic za profiliranje), to pa je postala tudi tema, o kateri ne govori le stroka, ampak tudi starši. Tudi številni starši zagovarjajo omejitev oglaševanja, saj se zavedajo, kako močan vpliv imajo lahko oglasi na prehranjevalne in torej tudi na nakupne navade.

Kanada medtem na primer načrtuje uvedbo zakonodaje, ki bi omejila oglaševanje nezdrave hrane na TV med tednom od 6. do 9. ure ter med 15. in 21. uro oz. med 6. in 21. uro ob koncu tedna, Velika Britanija pa omejitev oglaševanja s televizije širi tudi na druge medije. Zaradi razsežnosti problematike in dolgoročnih posledic je smiselno razmisliti o zavezujoči zakonodaji na ravni EU, saj meja ni. Ne nazadnje za glavnino oglasov za živila z nezdravim prehranskim profilom “so krive” globalne blagovne znamke.

Jasmina Bevc Bahar, Marjana Peterman

Vir: https://www.zps.si/index.php/trg-in-cene/oglaevanje/8640-mami-tudi-jaz-bi-to-9-2017

Advertisements

Oglaševanje, potrošništvo in človeška narava

Noam Chomsky in Wallace Shawn, Newyorška javna knjižnica, april 2017

Wallace Shawn: Razmišljam o nečem, kar si povedal oz. napisal in se dotika vprašanja o demokraciji, vendar to omeniš le mimogrede. Ko imajo najstnice prosto sobotno popoldne, gredo raje na sprehod v trgovinski center, namesto da bi šle v knjižnico. To se mi zdi zelo vredno razmisleka, ker mislim, da veliko ljudi – in k tem bi moral prišteti tudi sebe – verjame, da globoko v sebi vsak resnično želi materialno udobje zase. To je tisto, kar si mi vsi želimo bolj kot karkoli drugega. Lahko se sicer potrudimo in gremo v knjižnico, lahko se potrudimo in gremo voliti, lahko se potrudimo in  gremo na delo ali celo obiščemo bolnega prijatelja ali pa rečemo kakšno prijazno besedo nekomu, ki je v težavah, toda kar bi res radi počeli je, da sedimo na velikem udobnem kavču in na veliki čudoviti televiziji gledamo zabaven program ter ob tem imamo mogoče še nekoga, ki nam med tem, ko mi gledamo program, prinese še vroč sladoled ali bombone. To je, kar si ljudje, kar si jaz, resnično želimo. Takšni smo v resnici ljudje. Smo sebični in v resnici iščemo le materialno udobje in to je v temelju človeška narava. Mislim, da veliko naših političnih odločitev izhaja iz tega, da mislimo, da temu nikoli ne moremo ubežati. To smo mi. Deliš z mano ta pogled?

Noam Chomsky: Niti najmanj in mislim, da proti temu obstaja tudi veliko dokazov. V preteklih sto letih je bilo veliko truda vloženega, da bi ljudi poskušali prepričati v to. To se imenuje oglaševanje. To je velika industrija, ki se zelo eksplicitno in odprto posveča temu poskusu – o tem, kako poskušajo preusmeriti ljudi k površnim stvarem življenja, kot je modna potrošnja, lahko prebirate v poslovnih časopisih tudi sto let nazaj – spraviti ljudi iz naših zadev in preusmeriti njihovo pozornost v potrošnjo. V to se vlaga veliko truda. Na primer, dvajset ali trideset let nazaj se je oglaševalska industrija zavedla, da obstaja sektor prebivalstva, ki ga ne dosegajo: otroci namreč nimajo denarja. Na neki točki so ugotovili, da lahko ta problem zaobidejo. Otroci morda nimajo denarja, imajo pa ga njihovi starši. Zato so morali televizijski program za otroke preusmeriti v to, kar se imenuje »sitnarjenje« (nagging). Ustvariti so morali propagando »sitnarjenja«, tako da danes, če pogledate na oddelke za aplikativno psihologijo, tam že obstajajo programi, ki raziskujejo različne oblike »sitnarjenja« in kako ga lahko uvedemo. Tako da če gledate otroško televizijo, kar sem se lahko sam prepričal s svojimi vnuki, dveletni otroci vidijo stvari, ki jih napeljujejo, da poskušajo svoje starše pripraviti, da jim kupijo kar želijo ali pa bodo »umrli«. Nato pa jim starši to kupijo in čez pet minut vržejo stran. Toda vsak aspekt naših življenj je posvečen temu. Pred tedni sva bila z ženo s strani prijatelja povabljena na pripravljalno tekmo v baseballu. Ko prideš na stadion je vsak centimeter površine prekrit z oglasi. Spomnim se prvih tekem v baseballu, ki sem jih videl v 1930ih, takrat na stadionih ni bilo nobene reklame nikjer. Zdaj je vse prekrito z oglasi, vsak taksi je oglas, vsak trenutek vašega življenja je preplavljen s poskusi, da vas spremeni v takšno osebo, kot jo opisuješ. Torej ali je to človeška narava? Mislim, da ni. Poglejmo ljudi, ki so volili Trumpa. To so ljudje iz delavskega razreda, iz ruralnih, proizvodnih mest, kot so recimo v Arkansasu in jim prisluhnite, kar pravijo. To so ljudje, ki želijo raje delati v rudnikih, kar ni ravno zabavno, kot da bi zaprosili za socialno pomoč. Ne želijo sedeti na kavču in prejemati socialne pomoči, ki spodkopava njihov občutek dostojanstva, lastne vrednosti. Želijo delati nekaj smiselnega. In mislim, da ljudje so takšni. Če gremo še nazaj, je za to veliko dokazov. Obstaja čudovita raziskava o bralnih navadah Britanskega delavskega razreda v poznem 19. stoletju. Zelo natančno raziskuje kaj in kako so takrat brali Britanci. Izkazalo se je, da so bili bolje izobraženi kot aristokrati. V Bostonu je bil običaj, da je irski kovač, če je zaslužil dovolj denarja, najel fanta, da mu je bral, med tem ko je delal. Iz svojega otroštva se spominjam, čeprav je bila večina moje družine imigrantska, prva generacija nezaposlenega delavskega razreda, vendar so bili kar izobraženi. Moški niso hodili v šole, mogoče so naredili nekaj razredov osnovne šole, vendar so brali, hodili so na koncerte, obiskovali Shakespearove igre in se o njih pogovarjali. Zanimala jih je politika. Potreben je ogromen napor, da vse to preženeš iz glav ljudi. Mislim, da je za ljudi naravno, da si želijo biti neodvisni, ustvarjalni. Da mogoče med vikendom v svoji garaži popravljate stare avtomobile, namesto da sedite in gledate televizijo. Želite početi nekaj, kar ima pomen, kar je vredno, tudi če gre za grdo umazano delo, kot je delo v rudniku, namesto da bi prejemal socialno pomoč. Ker ljudje želijo dostojanstvo in občutek vrednosti ter občutek, da počnejo nekaj pomembnega. Velik del današnje ekonomije je posvečen temu, da te stvari izbije ljudem iz glav. Da si mislite, da je vse kar si želimo le še več dobrin in namesto da bi brali, greste nakupovati.

Wallace Shawn:  Po tem je torej bila večina ljudi nenaravno potisnjena v nekaj, kar je veliko manjše kot kar bi lahko ali moralo biti?

Noam Chomsky: In kar si želi biti. Zanimivo je iti nazaj in preučevati časopise delavskega razreda med zgodnjo industrijsko revolucijo v Angliji in v sredini ter konec 19. stoletja v ZDA. Takrat je obstajala zelo živahna medijska aktivnost delavskega razreda. Veliko so v te časopise pisale mlade ženske iz kmetij, ki so jih klicali “tovarniška dekleta”. Nekatera so imela celo svoje časopise. Zanimivo je, da to kar so želela, je bilo predvsem dostojanstvo. Sovražila so industrijski sistem, ker se je izkazalo, da uničuje njihove pravice kot neodvisnih ljudi. Napadala in zanikala so idejo, slogan, ki pravi: »pridobi bogastvo in pozabi na vse razen sebe«, z drugimi besedami, prav takšna oseba kakršna misliš da smo vsi – za kakršno nas učijo, da smo. To so obsojale. Ne pridobimo samo bogastva in pozabimo na vse razen sebe. Želimo si dostojna neodvisna življenja. Plačano delo so smatrale za ne preveč drugačno od suženjstva, kar je bila takrat precej popularna ideja, med drugim tudi slogan republikanske stranke Abrahama Lincolna. Ker, če si plačan delavec, gre za prodajanje samega sebe. Če prodajaš nekaj, kar si ustvaril, recimo, da si umetnik, ki nekaj ustvari in to proda, ne prodaja samega sebe, če pa prodajaš svoje delo, prodajaš samega sebe. Izgubljaš svoje dostojanstvo in neodvisnost. To je napad na tvoje temeljne pravice. To so teme, ki gredo skozi spontano produkcijo tega, kar v glavnem imenujemo neizobraženi delavski razred. Podobno je bilo v Angliji in pred tem tudi drugje. Ko govorimo o človeški naravi, govorimo o nečem kar je z veliko zavestnega truda ustvarjeno in izmišljeno. Če pogledamo televizijsko industrijo, obstaja v programu nekaj, kar se imenuje »polnilo« in »vsebina«. Vsebina je oglas, polnilo pa je pregon z avtomobili, ki ga vzamejo s police, da pritegnejo ljudi, da gledajo med reklamami. In če gledaš televizijo, lahko vidiš, da gre kreativnost in denar v glavnem v reklame, ne pa v polnilo. V časopisni industriji obstaja tako imenovana »novičarska luknja«, tako postaviš časopis, da najprej namestiš vse reklame, to je tisto, kar je najpomembneje, potem pa vstaviš tisto, kar ljudi pritegne, da zadevo še naprej spremljajo. V to gre dejansko stotine milijone dolarjev na leto. Velik del ekonomije gre v to. Obstaja aspekt tega, ki zanimivo ni prav pogosto predmet raziskav in ima opravka s temelji ekonomije. Vsak, ki je kdaj poslušal ali bral ekonomijo ve, da bi naj tržna ekonomija temeljila na informiranem potrošniku, ki sprejema racionalne odločitve. To nas učijo o naši ekonomiji. Prižgite televizor in poglejte vsebino reklam. Ali poskušajo ustvariti informiranega potrošnika, ki sprejemajo racionalne odločitve? Če bi imeli tržno ekonomijo bi oglasi izgledali kot obvestilo recimo podjetja Ford, ki bi sporočalo karakteristike avtomobila in poročila o potrošniških ocenah izdelka. To bi ustvarilo obveščenega potrošnika, ki bi lahko sprejemal racionalne odločitve. Vendar to ni, kar lahko vidite. To kar vidimo je velik napor, da bi ustvarili neracionalne, neobveščene potrošnike, ki sprejemajo neracionalne odločitve, da bi spodkopali tržno ekonomijo in da bi ljudi spremenili v ljudi, ki verjamejo, da je vse kar si želijo, da sedijo na kavču in gledajo televizijo. A ljudje si tega v resnici ne želijo.

Noam Chomsky with Wallace Shawn: Rigorous Rationality
https://www.nypl.org/events/programs/2017/04/03/wallace-shawn-noam-chomsky

Napotila:
Ustvarjaj soglasje
https://tehtnica.wordpress.com/2016/09/13/ustvarjaj-soglasje/
Zakaj sem pred obupom izbral optimizem
https://tehtnica.wordpress.com/2016/03/21/zakaj-sem-pred-obupom-izbral-optimizem/
Noam Chomsky v oddaji Globus o oglaševanju
https://tehtnica.wordpress.com/2012/12/03/noam-chomsky-v-oddaji-globus-o-oglasevanju/
Nekaj misli o športu in oglaševanju
https://tehtnica.wordpress.com/2012/08/31/nekaj-misli-o-sportu-in-oglasevanju/

Za manj debelih otrok: s smernicami nad oglaševanje nezdrave hrane

Oglaševanje prispeva k debelilnemu okolju

Oglaševanje nezdrave hrane vpliva na oblikovanje prehranjevalnih navad pri otrocih, opozarjajo pristojni, raziskava pa medtem ugotavlja, da so v zadnjem letu v časovnih terminih, namenjenih otrokom, predvajali skoraj izključno oglase za hrano, ki je manj zdrava.

Tako kot večina drugih razvitih držav se, kot je znano, s težavo otroške debelosti (in debelosti v odrasli dobi) srečujemo tudi v Sloveniji. Marjeta Recek z ministrstva za zdravje je tako na tiskovni konferenci opomnila, da živimo v debelilnem okolju, ki ga ustvarja tudi nenehno spodbujanje in omogočanje dostopa do visoko mastne, sladke in slane hrane in pijače. Poudarila je, da je Sloveniji s svojo politiko v zadnjih letih kot eni redkih držav uspelo ustaviti naraščanje debelih otrok, a to še ni dovolj, saj sta otroška čezmerna hranjenost in debelost še vedno previsoki.

Reckova, vodja sektorja za obvladovanje nalezljivih bolezni, hrano in okolje na Direktoratu za javno zdravje je ob tem poudarila, da je ravno omejevanje oglaševanja eden od pomembnih vidikov novega nacionalnega programa o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje. Oglaševanje hrane je dokazani dejavnik, ki vpliva na prenajedanje in posledično (otroško) debelost, saj “spodbujanje uživanja in oglaševanja mastne, sladke, nezdrave hrane pomembno vpliva na oblikovanje prehranjevalnih navad pri otrocih”.

Trženje kot način zavajanja o prehranskem znanju
Mojca Gabrijelčič
Blenkuš z Nacionalnega inštituta za javno zdravje je poudarila, da so zelo ponosni na to, da ukrepi delujejo, a se obenem zavedajo, da imajo še vedno velike rezerve ravno na področju oglaševanja nezdrave hrane otrokom: “Trženje hrane in pijač otrokom deluje tako, da zavaja prehransko znanje otrok, spreminja njihovo naklonjenost posameznim živilom, njihove potrošniške navade, prehranske navade in razmerje med zaužitimi živili.” Ob tem je dodala, da se tisti otroci, ki so predebeli, bolj izrazito odzovejo na problematične oglase.

Raziskava potrdila: večina oglasov za nezdravo hrano, predvsem sladkarije
Igor Pravst
z inštituta za nutricionistiko je na tiskovni konferenci med drugim predstavil raziskavo o oglaševanju otrokom. V okviru raziskave so na inštitutu 12 mesecev spremljali oglase za živila na sedmih televizijskih programih, ki jih spremljajo otroci, “še posebno pozornost pa smo usmerili v vrednotenje oglaševanja v obdobjih, ko so bili pred televizorjem predvsem otroci, stari od 4 do 9 let”. Ob tem so ugotovili, da so kar 96 odstotkov časa predstavljali oglasi za živila, ki ne izpolnjujejo pogojev za oglaševanje otrokom in bi jih zato lahko razvrstili med manj zdrava.

Oziroma kot je pojasnil Pravst, sicer vodja raziskovalne skupine Prehrana in javno zdravje na Inštitutu za nutricionistiko, bi lahko le za štiri odstotke oglasov lahko rekli, da promovirajo zdrava živila: “Ugotovili smo, da so kar 96 odstotkov oglaševanja živil predstavljali oglasi za živila, katerih oglaševanje otrokom bi bilo ob upoštevanju priporočil Svetovne zdravstvene organizacije prepovedano. Kar 77 % oglaševanja je bilo povezanega z oglaševanjem sladkarij, katerih oglaševanje otrokom se odsvetuje – ne glede na njihovo prehransko sestavo.”

“Televizijski oglasi niso edini, kjer so otroci izpostavljeni takim oglasom. V istem obdobju smo spremljali tudi oglase v revijah, pa tudi tam rezultati niso bili kaj dosti boljši,” je ob tem še opomnil.

Pravila za zaščito otrok
Konec januarja se je sicer iztekel rok, do katerega so morali ponudniki televizijskih storitev pripraviti pravila ravnanja. Julija lani je namreč ministrstvo za zdravje oblikovalo Prehranske smernice za oblikovanje pravil ravnanja za zaščito otrok pred neprimernimi komercialnimi sporočili, v skladu s katerimi morajo ponudniki televizijskih storitev prilagoditi oglaševalska sporočila v času programa, namenjenega otrokom.

Na ministrstvu za zdravje so pojasnili, da se pravila ravnanja nanašajo na oglase o živilih, ki vsebujejo hranila in snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom, kot so zlasti maščobe, transmaščobne kisline, sol ali natrij in sladkorji, katerih čezmerno uživanje v celotni prehrani ni priporočljivo. Prepričani so sicer, da bo zmanjšanje oglaševanja navedenih živil otrokom pomembno prispevalo k bolj zdravim prehranjevalnim navadam, s tem pa posledično na zmanjšanje debelosti in kroničnih nenalezljivih bolezni pri otrocih.

Video prispevka:

Omejitev oglaševanja nezdrave hrane otrokom
http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-dnevnik/174453473

Otrokom prek oglasov vsiljujemo nezdravo hrano (pogovor v studiu)
http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-prvi-dnevnik/174453383

Vir: http://www.rtvslo.si/zdravje/za-zdravje-mladih/za-manj-debelih-otrok-s-smernicami-nad-oglasevanje-nezdrave-hrane/414352

Namišljeni prijatelji

Slava ni neškodljiva zabava – je del izkoriščanja

Se lahko zdaj, ko se zvezda resničnostne televizijske oddaje  pripravlja, da postane predsednik ZDA, strinjamo, da je kultura slave več kot le nedolžna zabava? Da bi dejansko lahko bila bistvena komponenta sistemov, ki vodijo naša življenja?

Vzpon kulture slave se ni zgodil sam od sebe. Že dolgo jo gojijo oglaševalci, tržniki in mediji. Ima svojo vlogo. Bolj ko so korporacije postale oddaljene in neosebne, bolj se, da se povežejo s svojimi strankami, opirajo na obraze drugih ljudi.

Korporacija pomeni telo; kapital pomeni glavo. Toda korporativni kapital nima niti glave, niti telesa. Težko je verjeti, da bi se ljudem lahko prikupila homogenizirana franšiza, ki je v lasti »hedge sklada«, katerega korporativno identiteto predstavlja poštni predal v Panama Cityu. Zato potrebuje masko. Nositi mora obraz nekoga, ki ga videvamo tako pogosto, kot videvamo svoje sosede. Nesmiselno je vprašati kaj počne Kim Kardashian, da zasluži za svoje življenje; njena vloga je, da obstaja v naših glavah. S tem ko igra našo virtualno sosedo, povzroča klik prepoznanja v imenu kateregakoli sivega monolita, ki ta teden stoji za njo.

Obsedenost s slavo ni tihi spremljevalec drugih stvari, ki jih cenimo; zavzema svoje mesto. Študija objavljena v reviji Cyberpsychology je pokazala, da se zdi, da se je med letoma 1997 in 2007 zgodil izjemen preobrat. Leta 1997 je bila v oddajah, ki so bile najbolj popularne med 9-11 letniki, prevladujoča vrednota (po presoji odraslih) občutek skupnosti, ki ji je sledila dobrohotnost. Slava je bila šele na 15 od 16 preverjanih vrednot. Do leta 2007, ko so prevladale oddaje kot je »Hannah Montana«, je slava prišla na prvo mesto, sledile so ji uspeh, podoba, popularnost in finančni uspeh. Občutek za skupnosti je padla na 11, dobrohotnost pa na 12 mesto.

V prispevku v International Journal of Cultural Studies (Mednarodni reviji za kulturne študije) so ugotovili, da se tisti, ki najbolj vneto sledijo trač novicam slavnih, trikrat manj verjetno vključujejo v delo lokalnih organizacij in za polovico manj v prostovoljstvo, kot ljudje, ki jih zanimajo tudi druge novice. Prave nadomestijo virtualni sosedje.

Bolj kot je izdelek nevpadljiv in homogeniziran, bolj izstopajočo masko mora nositi. Zato Iggy Pop promovira avtomobilska zavarovanja, Benicio del Toro pa prodaja Heineken. Vloga teh ljudi je, da nam sugerirajo, da je za logotipom še kaj bolj vznemirljivega kot zgolj pisarniške stolpnice in preglednice. Svojo ostrino prenesejo na podjetje, ki ga predstavljajo: takoj ko vzamejo ček, ki kupi njihovo identiteto, postanejo procesirani in brez pomena kot izdelek, ki ga promovirajo.

Slavni, ki jih vidite najpogosteje, so najbolj donosni izdelki, ki nam jih prenašajo voljni mediji ob asistenci oglaševalske industrije, katere moči nihče zares ne preverja. To je razlog, zakaj igralci in modeli zdaj dobivajo takšno nesorazmerno pozornost in zasedajo večino prostora, ki so ga nekoč zasedali ljudje s svojimi idejami. Njihova strokovnost je v tem, da kanalizirajo vizije drugih ljudi.

Raziskava po bazah podatkov, ki jo je izvedel antropolog Grant McCracken,je pokazala, da so med letoma 1900 in 1910 igralci prejeli 17% kulturne pozornosti posvečene znanim ljudem: malo manj kot je bilo skupaj posvečene fizikom, kemikom in biologom. Filmski režiserji so prejeli 6%, pisatelji pa 11% kulturne pozornosti. Ko je časovni interval razširil do leta 1950, so igralci prejeli 24% pozornosti in pisatelji 9%; do leta 2010 so igralci predstavljali 37% (več kot štirikrat toliko pozornosti kot so je bili deležni naravoslovci), medtem ko se je delež pozornosti filmskim režiserjem in pisateljem zmanjšal na 3%.

Ni vam treba brati ali videti veliko intervjujev, da bi lahko ugotovili, da so glavne kvalitete, ki se jih danes išče v slavi plitkost, praznost in fizična lepota. Tako jih je mogoče uporabiti kot prazen zaslon, na katerega se lahko projicira karkoli. Tistim, ki imajo najmanj za povedati, se dodeljuje največ platform za sporočanje.

To pomaga pojasniti množično zablodo med mladimi: da imajo razumno možnost, da postanejo slavni. Raziskava med 16-letniki v Veliki Britaniji je pokazala, da jih 54% namerava postati slavnih. Premikati se s tokom je nekaj, kar lahko počne vsakdo, toda le peščica je za to potem tudi nagrajena.

Takoj, ko zvezdniki pozabijo na vlogo, ki jim je bila dodeljena, so na njih spuščeni »peklenski psi«. Ko je oglaševala modno verigo John Lewis je bila Lily Allen ljubljenka medijev, podobno Gary Lineker ni mogel narediti napačnega koraka dokler je otrokom prodajal hitro prehrano. Toda, ko sta izrazila naklonjenost do beguncev, so ju raztrgali na koščke. Ko vzameš korporativni denar, se moraš odreči svojemu mišljenju.

Slava pa ima še drugo pomembno vlogo: kot orožje za množično odvračanja pozornosti. Raziskava objavljena v International Journal of Cultural Studies, ki sem jo omenil prej, prav tako razkriva, da se ljudje, ki se najbolj zanimajo za slavne, najmanj ukvarjajo s politiko, najmanj verjetno protestirajo in najmanj verjetno volijo. Zdi se, da to negira pogosto, samo-upravičujočo trditev medijev, da nas slavni povezujejo z javnim življenjem.

Raziskava je pokazala, da ljudje obsedeni s slavo v povprečju gledajo novice prav toliko kot drugi, vendar se zdi, da živijo v stanju nenehnega odvračanja pozornosti. Če želite, da ljudje ostanejo mirni in neangažirani, jim večkrat na dan pokažite obraze Taylor Swift, Shia LaBeoufa in Care Delevingne.

V Donaldu Trumpu vidimo popolno zlitje dveh glavnih rab kulture slave: korporativno personifikacijo in množično odvračanje pozornosti. Njegova slava je postala maska za njegov kaotičen, podizvajalski in brezobziren poslovni imperij. Njegova javna podoba je bila popolno nasprotje vsega, kar predstavljajo on in njegova podjetja: kot voditelj v ameriški različici oddaje »The Apprentice« (Pripravnik), je ta pokvarjen dedič velikanskega bogastva postal obraz podjetništva in socialne mobilnosti. Med predsedniškimi volitvami je njegova hrupna osebnost ljudi odvračala od njegove za masko skrite intelektualne praznine, praznine, ki jo zdaj zapolnjuje z bolj lucidnimi predstavniki globalnega kapitala.

Slavni lahko naseljujejo vaše življenje, vendar niso vaši prijatelji. Ne glede na namene tistih, v imenu katerih deluje, je slava del izkoriščanja. Spremenimo naše sosede nazaj v naše sosede in obrnimo svoje hrbte tistim, ki se za naše sosede samo izdajajo.

Vir: http://www.monbiot.com/2016/12/22/imaginary-friends-2/

Izvirno objavljeno v Guardianu, 21.12. 2016

George Monbiot

Napotilo:
www.monbiot.com

TV cinizem: od reklam za petarde do groze amputiranih rok

Ne more biti dvoma, dogaja se nam vrhunski cinizem: TV Slovenija nam ob 18.59 pred uvodno špico servira reklamo za pirotehniko ob odštevajoči uri, ki nas bo vpeljala v osrednji dnevnik, čez nekaj minut, dobesedno, pa dramatično, ob vseh grafično nazornih posnetkih, poroča o dveh raztrganih in kasneje amputiranih rokah nesrečnega otroka. Eni izmed novic dneva.

Piše se 20. december 2016. Zgodba se ponovi čez nekaj ur: tik pred začetkom Odmevov. Znova ura in spet isti logotip z reklamo za podjetje, ki prodaja pirotehniko. Ena od glavnih tem, lahko uganemo, je čez nekaj minut znova nesrečno rokovanje s pirotehničnimi sredstvi. Nadaljevanje in širitev zgodbe iz osrednjega dnevnika.

Kaj je torej poslanstvo javnega zavoda, ko gre za oglase te sorte? Mar ni nikogar na javni radioteleviziji, ki bi zmogel temeljni premislek, kako naj naročnik oz. plačnik RTV prispevka v tem ne odkriva sprevrženega dejanja, ko nam v isti sapi moralizirajo, kako hudo nevarno je opletanje s petardami, če o trpljenju naših hišnih ljubljenčkov niti ne govorimo, v isti sapi pa nam jih z veseljem prodajajo v edini reklami, vezani na začetek osrednje informativne oddaje?

Nadaljevanje na: https://vezjak.com/2016/12/20/tv-cinizem-od-reklam-za-petarde-do-groze-amputiranih-rok/

Boris Vezjak