Tagged: Trg

Reklamokracija

Redna glosa Marka Radmiloviča na Valu 202

Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. »Reklame« po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic.

Recimo vitamin »D« se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva! Danes ga je moč najti v vseh mogočih izdelkih in sončenje je v trenutku postalo nekaj neskončno predmodernega.

Potem so tu vedno obsežno reklamirani izdelki kozmetične industrije, ki po novem namesto parfumov in krem ponuja razkužila za roke. Reklamiranje razkužila za roke je neskončno manj zapeljivo od reklame za parfume; a kot že tolikokrat reklamarska industrija dela najboljše, kar zna pri obveščanju in osveščanju javnosti o svežih izdelkih razvitega potrošništva …

Ker je nova realnost precej kruta realnost, se je v reklamiranje tržne niše – ki je smrt – vključila ena najbolj potentnih gospodarskih panog – zavarovalniški sektor. Včasih zavarovalničarji v reklamiranju zavarovanj niso šli dlje kot do kakšne zlomljene noge; vsaj glede pokvarljivosti človeškega telesa … Danes pa nam zavarovalnice predvajajo reklame, ki prikazujejo srečno družino, a hkrati ne izključujejo temnih oblakov na obzorju, za katerimi preži smrt … Ena izmed zavarovalnic ponuja sklenitev zavarovanja v primeru smrti kar po telefonu! Torej če čutite bolečine v prsih, vas sili na kašelj, ste starejši od sedemdeset let in imate pridružene bolezni, brž pokličite svojega zavarovalniškega zastopnika … sorodstvo vam bo hvaležno.

Ampak nobeno od teh reklamarskih področij ni tako eksplodiralo, kot so nas preplavile reklame za hrano in posledično za trgovske verige. Saj so bile reklame za prehrambne veletrgovce že prej; a sodobne trgovske reklame so tako množične in kar je še pomembnejše – tako identične, da se razumnemu dozdeva, kot da gre ves čas za eno in isto propagandno sporočilo.

V opisu se omejimo samo na televizijski medij, ki si tradicionalno reže največji del oglasnega kolača:
»cinglajoča glasba, počasna, mehka slika, vedno en in isti globok glas katerega naših dramskih prvakov ter pastorala slovenske pokrajine. Sporočilo po navadi vsebuje tri temeljne besede: domače, slovensko in poceni …«

Ampak najbolj zanimive so upodobitve proizvajalcev kmetijskih pridelkov, se pravi kmetov, kot jih interpretira slovenska ustvarjalna elita. Gre za čvrste, lepe, krepke in zdrave ljudi. Niti slučajno niso podobni slovenskemu kmetu, ki ga je moč srečati na slovenskem podeželju: utrujenemu, zgaranemu, postaranemu, le ob praznikih in nedeljah delno sproščenemu …

V reklamah so kmetje videti zelo urbano; v jeansu, s karirastimi srajcami, novim orodjem, čistimi stroji in rokavicami na rokah. Videti so negovani in so navdušeni, da lahko brkljajo po zemlji, zvečer pa se dobijo ob preobloženi mizi na pirovanju, ki bi jim ga zavidali še Vikingi …

Vse skupaj bi bil benigni okrasek k čudaškosti koronačasov, ko ne bi reklame za hrano oz. kmetijske pridelke v sebi nosile temeljnega nasprotja slovenske pridelave hrane … Mimogrede; v povezavi z idealiziranjem slovenskega kmeta v televizijskih reklamah so se že oglasila nekatera stanovska združenja slovenskega kmetstva, vendar so centri trgovske moči v navezavi s kreativnimi direktorji oglaševalskih agencij prevelika ovira, da bi se njihovi pomisleki slišali.

Ne odkrivamo nič novega, ko opozorimo na temeljni problem verige preskrbe s hrano v Sloveniji … Fenomen ali trend, ki mu v nekaterih gospodarskih okoljih in pri nekaterih prehrambnih izdelkih pravijo »pravična trgovina«, je pri nas samo v sledovih. Čeprav nastopa kot proizvajalec, je kmet v prehrambeni verigi globoko deprivilegiran in vrhovni krvosesi, ki potrošniku sicer obljubljajo nizke cene, hkrati pa cenovno izsiljujejo proizvajalce, so seveda trgovske verige. Problem, s katerim se kmetijska politika že desetletja dolgo spopada, ni ne nov ne preprosto rešljiv; vendar je koronakriza zadevo, vsaj po našem mnenju, končno vrgla iz tečajev.

Kaj se bo zgodilo?

Na koncu, ko bomo porabili vse subvencije, ko bomo najprej pregnali in nato ponovno ustoličili vse elite, ko bomo zrušili zdravstveni in šolski sistem, ko bomo zastrupili medčloveške odnose, bo na koncu prišlo do hrane. Danes je je še v izobilju in vsake toliko nas pomirijo, da je ne bo zmanjkalo; a enako so nam jamčili tudi svobodo … »Nikoli je ne bo zmanjkalo,« so nam govorili trgovci polnih malh svobode.

»Čemu bi zmanjkalo hrane?« vpraša zaveden, dobro informiran in dobro situiran državljan, ki pa je kljub vsemu, kot velika večina, prepričan, da hrana raste v skladiščih trgovin; če ne tam pa vsaj v ogromnih logističnih centrih ob avtocestah.

Hrane bo zmanjkalo preprosto zato, ker se bo slovenski kmet gospodarsko zlomil; ker je kapitalistični vrč tako dolgo hodil po vodo na deželo, da se je ali pa se bo v kratkem razbil. Vzemite katerikoli kmetijski izdelek že hočete; z nekaj osnovnega gospodarskega vedenja in s pričevanjem sorodnika, ki na vasi živi od zemlje, vam bo jasno, da je velika večina slovenske kmetijske proizvodnje na mehanskem predihavanju. Če razkrijemo absurd kmetijske proizvodnje z začetka oddaje: milijone litrov vrhunskega slovenskega vina se je spremenilo v razkužilo za roke; za obupanega kmeta je v plastičnem dozirniku vino še vedno bolj profitabilno kot na polici veletrgovine.

Ukrep proti tej anomaliji je star in znan od tistega dne, ko se je prekinila generična vez med kmetom in tržnim dnem … in so namesto tega prišli trgovci z novci.

Ti bi morali zmanjšati svoje marže in bi bil mir … kar pa se ne bo zgodilo, kajti koncept rezanja veje, na kateri sedijo, je za kravatarje v upravnih odborih nekaj, kar sega čez obzorje njihovega razumevanja … korona gor ali dol!

Iz povedanega sledi, da so pocukrane reklame, ki vas spodbujajo k nakupu zdrave, vrhunske in kakovostne slovenske hrane v točno določeni trgovski verigi grobo norčevanje iz slovenskega kmeta; tako glede zunanje podobe kmetov in kmetic kot tudi norčevanje iz njihovega dela ter nazadnje tudi norčevanje iz podeželja … iz tistega podeželja, ki z vedno večjimi gospodarskimi, socialnimi, infrastrukturnimi in kulturnimi težavami pospešeno tone v fevdalizem.

Marko Radmilovič, Val 202

Vir: https://www.rtvslo.si/kolumne/marko-radmilovic/reklamokracija/543352

Medijska nasprotja v času koronavirusa

V prvi polovici 19. stoletja, ko je izšla študija Demokracija v Ameriki, si mladi Francoz Alexis de Tocqueville ni mislil, da bo še dve stoletji kasneje njegova analiza veljala za temeljno delo politične teorije.

Prepričan je celo bil, da bo knjiga njegovega prijatelja Gustava de Beaumonta, s katerim je obiskal Ameriko, veliko pomembnejša. Beaumont je popisal suženjstvo in rasizem v tej mladi državi, vendar ga danes ne pozna skoraj nihče več. Tocqueville po drugi strani velja za enega izmed prvih pravih družboslovcev, mimo katerega še danes ne morejo številne družboslovne discipline.

V impresivnem popisu demokracije, tega nenavadnega političnega sistema, ki je bil za večino sveta takrat povsem nedoumljiv, najdemo tudi podrobne popise novinarstva in živahne širitve časopisov, ki je bila posledica uzakonitve svobode tiska. Tocqueville je menil, da je svoboda tiska neločljivo povezana z demokracijo, vendar se je tudi tega fenomena lotil skeptično. V prvi knjigi je celo zapisal, da do svobode tiska ne goji “tako brezpogojne ljubezni, kot jo naklanjamo stvarem, ki so dobre po svoji naravi”. Nadaljeval je: “Veliko bolj jo imam rad zato, ker preprečuje zlo, kot zato, ker dela dobro.” Čeprav je do izida druge knjige Tocqueville prepoznal, da je tisk pozitiven sam po sebi, je že ta negativna opredelitev pomembno vodilo, da razumemo izjemen doprinos novinarstva za demokracijo. Ne glede na številna nasprotja in težave, ki ga prepredajo, demokracije brez njega preprosto ne delujejo.

Dve stoletji kasneje živimo v situaciji, ki je, zgodovinsko gledano, brez primere. Širitev koronavirusa je v skoraj nepredstavljivo kratkem času zaustavila celoten svet, številne industrije pa so se zaradi prepletenosti svetovnega gospodarstva ustavile že, ko je bil virus omejen na Kitajsko. Podobno kot pri novinarstvu to priča o globokih nasprotjih, prisotnih v modernih komunikacijskih sistemih, ki so se s telegrafom, tem prvim internetom, pričeli razvijati prav v Tocquevillovem času. Po eni strani je povsem jasno, da bi bile brez digitalne komunikacijske infrastrukture in spletnih družbenih omrežij težave, s katerimi se soočamo, v mnogih pogledih še globlje. Mnogo služb in storitev se lahko vsaj za silo opravlja prek interneta, z njegovo pomočjo pa lahko ostajamo v neprestanem stiku in smo v vsakem trenutku informirani. Vendar prav te tehnologije so med razlogi, zakaj bodo posledice koronavirusa daljnosežne za ves planet. Brez izjemno hitrih in globaliziranih komunikacijskih sistemov bi svet le stežka postal tako soodvisen in gospodarstva tako prepletena.

Tehnologije, ki prinašajo mnoge rešitve, s seboj nosijo možnosti za izjemne težave. Njihov naraščajoči vpliv v naših življenjih pomeni, da so toliko vplivnejše tudi njihove posledice.

Ugotovitev o globokih nasprotjih lahko razširimo tudi na medosebno raven. Prav spletna družbena omrežja, ki nas zbližujejo, nas v resnici kot širše povezano skupnost nemalokrat razdružujejo. Na teh omrežjih si izberemo, komu bomo sledili, koga bomo poslušali, in s tem, koga bomo izločili, ker se z njim mogoče ne strinjamo. Ti spletni kotički le na videz delujejo kot skupni prostori, saj smo v resnici razdrobljeni po poznanstvih, identitetnih značilnostih in ozkih interesih, zaradi česar smo v majhnih skupinah pogosto izolirani od širše družbe.

Za razliko od tega demokracije potrebujejo komunikacijske prostore skupnega in razumnega sporazumevanja, ne enklav enakomislečih, ki le utrjujejo svoja že obstoječa mnenja in napadajo domnevne heretike. Vloga tradicionalnih medijev zato ni ključnega pomena le pri nadzoru tistih, ki imajo v družbi moč, temveč tudi v nudenju skupnih referenčnih točk, skozi katere se izgrajujejo skupnosti; da sploh lahko delujemo kot povezana družba.

Čeprav je v trenutni situaciji težko najti pozitivne plati, jo vseeno lahko vzamemo kot opomnik, katere storitve bi morale biti dostopne vsem in brez česa si je težko predstavljati kvalitetno življenje. Poleg zdravstva in številnih javnih storitev, o katerih smo v preteklosti dnevno brali žaljivke, to velja tudi za kvalitetno novinarstvo. Si kdo zares predstavlja, da bi bil v danem kontekstu lahko dobro informiran brez informacij, ki jih ustvarijo tradicionalni množični mediji? (Medklic: v to kategorijo gotovo ne spada načrtna novinarska histerizacija s perverznim iskanjem naključnih sprehajalcev, kar počnejo nekatere televizije.) Vrteli bi se v komunikacijskem prostoru teorij zarot, načrtnih dezinformacij, redkih kvalitetnih prispevkov, promocijskih besedil in nefiltrirane politične propagande.

O pomenu medijev zelo jasno govori tudi izjemna rast gledanosti in branosti, ki jo v času koronavirusa po svetu doživljajo resni mediji. Kljub tem trendom in celo nekaterim akcijam posameznikov, ki pozivajo k nakupovanju tiskanih medijev in s tem njihovi podpori, utegnejo številni že v kratkem zaiti v še globljo krizo, kot so jo doživljali poprej. Kljub temu da novinarji in mediji delajo s polno paro, ni presenetljivo, da ni prav veliko podjetij, ki bi v tem kontekstu videla smiselnost oglaševanja.

Imamo torej še zadnje nasprotje: višji javni pomen medijev ter višjo branost in gledanost, a še manj prihodkov. Že pred to krizo so se oglaševalci selili drugam; ne zato, ker bi imeli mediji v primerjavi s preteklostjo slabo branost in gledanost (tiskanim bralcem so se ne nazadnje pridružili digitalni), temveč zato, ker je prostorov za oglaševanje več, omogočajo preprostejše nadzorovanje uporabnikov, ki ostajajo brez zasebnosti, oglaševanje pa je cenejše. Vsebin zanje ne ustvarjajo plačani novinarji, temveč uporabniki brezplačno. Mediji, ki še naprej ustvarjajo novinarske vsebine, s takšnim ekonomskim modelom ne morejo tekmovati, še posebej v jezikovno majhnih okoljih. Ali pa zavoljo gledanosti postavljajo kamere ob Blejsko jezero in lovijo mimoidoče.

Ključna težava je, da oglaševalski denar ni le eden izmed prihodkov. Za večino množičnih medijev je od začetka dvajsetega stoletja predstavljal osrednji finančni vir, ki je presegal prihodke iz naročnin in prodaje. Oglaševanje se je zato dojemalo kot ne ravno idealna subvencija za novinarske vsebine. Upad tega denarja je posledično novinarsko opustošil sicer razvita medijska okolja in ustvaril medijske puščave, v katerih mnoge lokalne skupnosti nimajo več dostopa do kvalitetnega poročanja.

V resnici je zanašanje na oglaševanje slaba podlaga za kvalitetno novinarstvo, saj ni brez lastnih težav. Nič zato ne bi bilo narobe, če bi našli druge modele za finančno delovanje novičarskih medijev. In v aktualni krizi so celo najbolj goreči zagovorniki trga spoznali, da vsega ne velja prepustiti (ne)racionalnosti trga. Gre za popotnico, ki si jo velja dobro zapomniti in jo tudi pri novinarstvu vzeti na znanje …

Pa čeprav ga kdo morda nima rad, ker bi bilo dobro samo po sebi, temveč le zato, ker preprečuje zlo.

Doc. dr. Jernej Amon Prodnik, predstojnik katedre za novinarstvo, FDV

Vir: https://www.vecer.com/medijska-nasprotja-v-casu-koronavirusa-10155771

Mlečni sistem

Das System Milch, dokumentarni film, Nemčija 2017, režija Andreas Pichler

Zaradi svoje čiste bele barve in nesporne vloge v otroški prehrani, ima mleko v naši družbi velik simboličen, skoraj mitološki pomen. Na obsežnem svetovnem trgu hrane je mleko izstopajoč izdelek, ki ima za seboj bogato zgodovino. Toda od nekdaj idilične podobe mlečne proizvodnje danes v resnici ni več ostalo veliko. Namesto tega se je spremenila v več milijard dolarjev vredno industrijo, ki skrbi za to, da poraba mleka po vsem svetu nenehno narašča, čeprav je skoraj dve tretjini odraslih po vsem svetu netolerantnih na laktozo. Samo v Evropi se vsako leto proizvede in porabi približno dva bilijona ton mleka in mleka v prahu.

Kako so krave postale proizvajalke za visokotehnološko mlečno industrijo? Kdo stoji za tem? Kakšne so alternative? Kakšen učinek ima mleko na naše zdravje? Lahko čuteča bitja obravnavamo kot blago, samo zato da lahko ljudje pijemo mleko? Je moralno upravičeno trgovati z živalskim izdelkom na svetovnem trgu, kot bi šlo za nafto? To so med drugim vprašanja in dileme, ki jih v svojem filmu zastavlja priznani italijansko-nemški režiser Andreas Pichler. Pichler se sreča s kmeti, menedžerji, politiki, lobisti in znanstveniki, s pomočjo katerih želi opraviti s predsodki, ki jih imamo o mleku in mlečni industriji. Ni pomembno ali v Evropi, Aziji ali Afriki – mleko predstavlja model nenadzorovane rasti svetovne proizvodnje hrane.

Mleko je velik posel. Za dozdevno nedolžnim in splošno zaželenim, priljubljenim živilom se skriva milijarde dolarjev vredna industrija, ki dobiček ustvarja na račun okolja, živali, ljudi in našega zdravja. Praktično na vsaki mlečni embalaži, v vsakem oglasu za mlečne izdelke najdemo slike “srečnih” krav, toda v resnici je podoba zelo drugačna. Mleko že dolgo ni več le hrana: je dragocena surovina, ki se, da bi ostala konkurenčna, nenehno preoblikuje in vedno znova izumlja na novo. Mlekarne so najmočnejši akterji na trgu mleka, ki določajo cene mleka in ustvarjajo rastočo povpraševanje po mleku. Čudovit svet mleka med drugim sestavljajo inovativne sorte jogurtov, sirov, posebni izdelki za starejše, za dojenčke – mleko v prahu za medicino ali živilsko industrijo.

Nekaj dejstev o mlečni industriji:

– Vsako leto v Evropi proizvedemo in porabimo približno dva bilijona ton mleka in mleka v prahu. V Evropi gre tako za trg, ki je vreden več kot 100 milijard evrov.

– Poraba mlečnih izdelkov v Nemčiji se konstantno giblje okoli 90 kg na osebo na leto. V letu 2016 je potrošnik v Nemčiji povprečno porabil 52,3 kg mleka, 24,4 kg sira, 16,7 kg jogurta in 6 kg masla.

– Od 32,7 milijona ton mleka, ki so ga leta 2016 proizvedli v Nemčiji, je bila približno polovica namenjenega za izvoz, ta trend pa še narašča.

– Maja 2017 je bilo v Nemčiji za liter surovega mleka izplačano približno 32 centov. Da bi pokrili stroške pridelave, bi morali kmetje v povprečju dobiti vsaj 40 centov na liter. Mleko je prepoceni, sploh glede na škodo, ki ga povzroča, subvencije pa trg izkrivljajo. Nizka cena mleka ni naključje, ampak rezultat ekonomskih zakonitosti trga in zahtev močnih mlekarn, ki imajo pri vsem na koncu zadnjo besedo.

– Pridelovalce mleka in druge kmete, ki so se znašli v težavah, je Evropska unija konec leta 2016 subvencionira z dodatnimi približno 500 milijoni evri.

– Krava je osrednja in hkrati najšibkejša točka v intenzivni proizvodnji mleka. Leta 2016 je povprečni pridelek na kravo znašal 7746 kilogramov. Pri intenzivnem kmetovanju se na liter mleka proizvede tudi približno tri litre gnojevke, ki predstavlja povsem ločen problem. Krave lahko predelajo le eno tretjino energije iz krme, preostanek se izloča in onesnažuje okolje.

– Povprečno število krav molznic na kmetijski obrat se je od leta 2000 povečalo s približno 33 na 57. Živali se v povprečju zakolje v starosti pet let, čeprav lahko krava živi do 25 let.

– Da lahko krava proizvaja veliko mleka, prejme visoko koncentrirano krmo sestavljeno iz soje, ki se večinoma gensko spremenjena uvaža iz Južne Amerike. Za gojenje soje se tam poseka in v pridelovalne površine spreminja velike površine deževnega gozda in ​​savan.

– Proizvodnja kravjega mleka je najpomembnejša usmeritev tudi slovenskega kmetijstva. K skupni vrednosti kmetijske proizvodnje v zadnjih letih prispeva okoli 15 %, k vrednosti živinoreje pa 33 %.

– Od sredine 1990-ih so v govedoreji tekli intenzivni procesi koncentracije in specializacije reje, ki so se izrazili v zmanjševanju števila rejcev, povečevanju povprečne velikosti črede na gospodarstvo, rasti mlečnosti krav in povečevanju kakovosti mleka. Ti procesi so se nadaljevali tudi v letu 2016. Prireja mleka v Sloveniji zanaša okoli  650000  ton, s prirejo pa se ukvarja okoli 6000 rejcev. Število molznih krav je bilo po podatkih statistike konec leta 2016 okoli 108000.  Povprečna mlečnost znaša okoli 6000 kg na kravo.

– Že dobro desetletje del mleka odkupijo neposredno tuje mlekarne (večinoma italijanske, v zadnjih letih pa manjšo količino tudi hrvaške). Ta prodaja se je v zadnjih letih opazno povečevala in leta 2015 presegla 200 tisoč ton (214 tisoč ton). Leta 2016 se je ta količina nekoliko zmanjšala in je znašala 211 tisoč ton mleka, delež odkupljenega mleka za tuje mlekarne pa je znašal 36,7 % celotne proizvodnje.

– Samooskrba z mlekom je v Sloveniji 131 %, poraba mleka za prehrano pa je v letu 2016 znašala 215,1 kg mleka na prebivalca.

– Odkupne cene mleka  večinoma sledijo spremembam na evropskem in globalnem trgu. Leta 2016 so se odkupne cene surovega mleka znižale v večini držav članic EU, trend dviga odkupnih cen pa se je (predvsem zaradi dodatnih subvencij) ponovno začel v letu 2017. (Deloma povzeto po poročilu ministrstva za kmetijstvo)

O mleku lahko, bolj ali manj samo pozitivno beremo, gledamo in poslušamo v sklopu številnih oglaševalskih akcij tako proizvajalcev mlečnih izdelkov, kot tudi državnih institucij, kar kaže na izjemen pomen tega živila v naši družbi. Vsa sporočila, skoraj brez izjeme, mleko in mlečne izdelke označujejo kot brezpogojno zdravo in nepogrešljivo hrano. Toda to ni vedno vsa resnica.

V dokumentarnem filmu ne vidimo le kako živi večina krav molznic v resnici, ampak predvsem kako močna, donosna in globalno povezana je danes mlečna industrija – in kako daleč od naše predstave o zelenih pašnikih. Prikazuje pridelavo mleka na ravni tekočega industrializiranega traku, ki se ne razlikuje kaj bistveno recimo od proizvodnje avtomobila. Vidimo lahko visoko donosne krave, ki komajda hodijo, od ogromnih računalniško nadzorovanih molznih strojev, ki se počasi vrtijo v krogu, do sterilnih tovarn, ki v popolnoma samodejnih procesih napolnijo na tisoče litrov kartonov mleka na dan.

Posnetki in izjave so včasih v ostrem kontrastu: vodja velikega mlečnega podjetja v poslovni obleki govori o rasti, poslovnih priložnostih in konkurenci na svetovnem trgu, člani družinske kmetije pa o pritiskih, nenehnem zadolževanju in prebijanju iz meseca v mesec, edini konstanten vir prihodka pa zanje ni mleko, ampak predvsem kravja gnojevka. Kot pravijo, delajo samo še za korporacije, za industrijo krme in za živilsko industrijo, sami kmetje pridelovalci pa prevzemajo vsa tveganja. Trg od kmetovalcev zahteva, da si pri pridelavi mleka zadajo povsem nove cilje. Kot pove eden od mlečnih pridelovalcev na Danskem: »naš obstoj je odvisen od kar se da poceni pridelave litra mleka.«

Da lahko kmetje preživijo v tem sistemu, morajo ves čas optimizirati in dvigovati proizvodnjo, kljub temu so povsem zadolženi in če se cena kmalu ne dvigne, je zlom kmalu blizu. Zaradi tega sistema se ljudje drug do drugega obnašajo zelo nečloveško. Glede na obseg, ki ga ima trenutno ta industrija in mučenje, s katerim soočamo živali, je vprašanje človekovega užitka postransko. Eno je zagotovo: porabljamo nepotrebno veliko mlečnih izdelkov, ki nam delajo kvečjemu škodo. Pravi problemi mlečnega sistema tako ležijo v izkoriščanju, trpljenju živali in neusmiljenemu stremljenju za dobički.

Manjše kmetije so povsem odvisne od cene mleka. Če so cene tako nizke kot v zadnjih letih, cena ne pokrije niti stroškov za oskrbo krav. Taki kmetje se morajo ves čas boriti za svoje preživetje. Toda zakaj je tako? Za tem stojijo pravila tržnega sistema. Ker se je EU odprla svetovnemu trgu, evropski kmetje zdaj večinoma proizvajajo mleko za izvoz. Mlekarne zbijajo ceno, da lahko na svetovnem trgu ostanejo konkurenčne. Tako morajo kmetje za isti denar proizvajati vedno več. EU zato kmetijstvo izdatno subvencionira. Kdo ima od tega koristi? Predvsem globalne korporacije, medtem ko negativne posledice čutijo predvsem živali, ljudje in nenazadnje tudi okolje.

Dejstvo je, da se Evropa zaradi vsega navedenega v zadnjih letih utaplja v mleku. Proizvajalci so se znašli v začaranem krogu presežne produkcije, ki cene mleka drži veliko pod pragom vzdržnosti in tako posledično številne kmetije poganja v prepad. Evropska mlečna kriza ima svoje korenine v koncu mlečnih kvot leta 2015, ruskem embargu na evropsko hrano in padajočih cenah nafte. Evropska komisija je skoraj leto dni iskala rešitev za nastali problem. Premik od nacionalnih kvot mlečne pridelave, sistem, ki je desetletja stabiliziral evropski trg, bi naj kmetom omogočil, da na odprtem trgu širijo svojo dejavnost. Namesto tega so pričeli proizvajati »oceane« mleka, nižati cene in stopnje dobička. Cena za to je bila strašna. Tisoče evropskih kmetij je propadlo, v Franciji je na stotine kmetov naredilo samomor. Evropska komisija se je konec leta 2016 odločila za finančno injekcijo v višini 500 milijonov evrov, ki pa ni veliko pripomogla k reševanju izvirnih tegob kmetov. Pokrajina evropske mlečne industrije, ki je temelj evropske kmetijske politike, se je tako pričela radikalno in nepovratno spreminjati.

Evropa je dom 23 milijonov krav in mleko je eden najpomembnejših dobrin, ki se proizvaja na starem kontinentu. Obsega približno 15% vse agrikulturne produkcije. Velike države kot so Nemčija, Francija in Velika Britanija in v manjši meri Italija, Nizozemska in Poljska, so glavne proizvajalke mleka. Presežki mleka so v Evropi težava že od nekdaj, dokler evropska komisija leta 1984 ni vpeljala mlečnih kvot, ki so stabilizirale naraščajočo proizvodnjo. Val tržno usmerjenih reform na področju evropske kmetijske politike je pripeljal do konca obdobja kvot. Leta 2003 je komisija najavila, da bo kvote odpravila do leta 2015 in tako v teoriji kmetom omogočila določeno obdobje, da se prilagodijo novim razmeram in da najdejo nov poslovni model. Toda geopolitični dogodki so porušili ta predvidevanja. Ob koncu obdobja kvot je ruski prehranski embargo, kot povračilni ukrep za evropske sankcije proti Rusiji zaradi njene priključitve Krima, že veljal. Rusija pa je eden najpomembnejših partnerjev Evrope pri potrošnji mleka. Pred embargom je tako v Rusijo šlo 13% evropskega mleka, za mlečne izdelke kot so siri in maslo pa je bil ta delež še veliko višji – 32% za sir in 24% za maslo. Veliki trg je tako rekoč izginil čez noč in problem se je spremenil v krizo. Skoraj istočasno je ameriško pridobivanje nafte iz skrilavcev povečalo količine nafte in sprožilo padec cen nafte. To je imelo izreden vpliv na donosnost mlečne industrije. Cene živalske hrane so padale skupaj z nafto, nizke cene krme pa so kmete opogumile k večji porabi krme, kar je imelo za posledico večjo proizvodnjo mleka. Druga plat tega kovanca je pomenila, da so imel države izvoznice nafte manjšo kupno moč, ker je njihov BDP padal in so posledično kupovale in trošile manj mleka in mlečnih izdelkov, nekaj od največjih trgov za evropsko mleko pa so prav z nafto bogate države Saudska Arabija, Alžirija, Oman in Nigerija. To je vodilo v presežno proizvodnjo, manj povpraševanja in posledično nižje cene mleka. Ta koktajl tržnih sil je evropske proizvajalce pahnil v spiralo presežne produkcije, kar je pomenilo, da je produkcija mlečnega prahu, ki je indikator presežkov, leta 2015 zrasla za več kot 15%. Maja 2016 je bila povprečna cena litra surovega mleka 26 centov. Ob tem, da je meja vzdržnosti produkcije mleka okoli 40 centov, je to za kmetije pomenilo velike izgube. V baltskih državah je cena za liter surovega mleka padla celo na 13 ali 14 centov. Okolja, ki so tradicionalno vezana na mlečno industrijo so tako izgubila številne kmetije in s tem praktično svoj edini vir prihodka. Alternativ zanje pa ni bilo. V Veliki Britaniji je tako v zadnjih treh letih prenehalo delovati 10% kmetij.

Dodaten evropski denar se je hitro izkazal zgolj kot obliž na rano in še zdaleč ni pripomogel k rešitvi problema. Dolgoročnejše rešitve predstavlja predlog, ki bi izboljšal šibki položaj kmetov v oskrbovalni verigi, kot tudi bolj nujen odziv, ki predvideva povečanje državne pomoči (skratka dodatne subvencije) in odstranjevanje določenih količin mleka s trga. Komisija je v sklopu reševanja krize predstavila številne promocijske akcije mleka po evropskih državah, še posebej v šolah in donacijo večje količine mleka Siriji. Poskušala je poiskati nove trge za mleko in preučila kako bi lahko z investicijami pomagali kmetijam v težavah. Vsi ti ukrepi pa so za številne le šala in zahtevajo vrnitev mlečnih kvot, vse drugo se zdi nezadostno in nepotrebno. V trenutni shemi namreč profitirajo predvsem trgovinske korporacije, med tem ko kmetje izgubljajo. V temeljih je zato potrebno spremeniti oskrbovalno verigo.

Kmetje nimajo druge izbire, kot da zdržijo pritisk in kolikor je mogoče učinkovito delajo naprej. Učinkovitost se dobro sliši in ga ekonomisti radi in pogosto omenjajo. V industriji mleka, kot v vseh podobnih industrijah, v katere je vpletena živa sila, pa ima učinkovitost precej čudne, če ne kar zastrašujoče posledice.

Najpomembnejši in hkrati najbolj potrošen člen v tej verigi je krava. Ta se neprenehoma optimizira, z genetskimi manipulacijami se proizvaja turbo-mlekarice, ki bi naj bile prihodnost mlečne industrije. Krave so vzrejene na meji organskih zmogljivosti tako da je njihova življenjska doba le četrtina naravne. Več kot pet let takšna krava ne preživi, nato je njena postaja klavnica. Vrednost krave se je v tem sistemu spremenila od živega bitja do »vimena z nogami«. Krave dajejo mleko le, ko so telile. To pomeni, da so krave molznice nenehno noseče. Moški potomci so hitro odstranjeni, ker seveda ne dajejo mleka. Vzdrževanje bikov pač ni dobičkonosno. In tudi številčnost črede se je spremenila. Kjer so bile v preteklosti kmetije s 35 kravami pogoste, danes potrebujejo nekaj sto krav, da bi lahko v tem poslu preživele.

Če bi se EU odločila, da bi iz sistema vzela milijarde evrov subvencij, kmetijstvo ne bi moglo več nadaljevati svoje izvozne strategije. Državljani Evrope namreč na ta način financiramo izvozno strategijo (predvsem korporacij), zbijamo ceno izdelka in potem iste davkoplačevalce tolažimo, da imajo v zameno za to poceni hrano, ki pa v osnovi ni namenjena za evropski trg, ampak uničuje recimo male kmete v Afriki, ki posledično s svojimi izdelki ne morejo konkurirati visoko subvencionirani evropski hrani, bežijo s podeželja in golo preživetje iščejo v tej isti Evropi, ki pa jih zavrača in pušča umirati na ožičenih in strogo varovanih mejah. Evropski mlečni prah, ki je narejen iz presežnih zalog evropskega mleka je namreč veliko cenejši od afriškega svežega mleka. Tej konkurenci majhni afriški kmetje, tudi ob vse hujših posledicah podnebnih sprememb, ne morejo slediti.

Vedno obstajajo tisti, ki se poskušajo upreti prevladujočemu sistemu. V Afriki (Senegal) na primer se kmetje združujejo, da bi se obranili pred evropskimi dampinškimi cenami. V Evropi rastejo ekološke kmetije, ki se zanašajo na regionalno krmo in ne na poceni uvoz. Hkrati se stvari premikajo tudi v Aziji. Mleko je s silovitim razvojem in rastjo standarda namreč postalo popularno tudi na Kitajskem. Mlekarne so se zato usmerile tudi na ta gromozanski trg. Mleko se oglašuje pod sloganom, da pomaga pri rasti, višina pa je na Kitajskem statusni simbol. Zato na Kitajskem pijejo vse več mleka, da bi postali veliki in močni. Kitajska pa vse pogosteje mleko proizvaja tudi sama in tako z ogromnimi in poceni kmetijami vse bolj prevezama igro Evropi.

Film želi poiskati tudi alternative za ta sistem izkoriščanja človeka in živali. Ena možnost je krepitev regionalnih struktur, ekoloških ali konvencionalnih in seveda, kar zadeva vse nas: ustreznejši pristop k hrani. Lokalna potrošnja je ena od prednosti bio-mlekarn. Je lahko majhno ekološko kmetijstvo rešitev za te probleme? Za razliko od konvencionalne pridelave mleka se za ekološko pridelavo mleka v EU določeni posebej strogi pogoji, ki se jih tudi redno spremlja. Cena enega litra ekološkega mleka trenutno znaša več kot 50 centov. Pogoji med drugim predvidevajo, da se živina pase na prostem, brez priveza, določa se minimalni prostor ležeče površine na žival. Potrošnik lahko prepozna tovrstne proizvode po posebni oznaki na embalaži, vendar so tudi pri ekološki pridelavi mleka številna odstopanja.

Napovednik
https://youtu.be/Sj365p_b9QE

Poročilo o filmu
http://www.ardmediathek.de/tv/natürlich/Das-System-Milch/SWR-Fernsehen/Video?bcastId=1026394&documentId=46035828

Povzeto po:
https://siol.net/trendi/zdravo-zivljenje/mleko-in-mlecni-izdelki-da-ali-da-449668
https://www.film-rezensionen.de/2017/09/das-system-milch/
http://www.ndr.de/kultur/film/Filmtipp-Das-System-Milch,dassystemmilch100.html
https://utopia.de/filmtipp-das-system-milch-die-wahrheit-ueber-die-milchindustrie-60101/
https://www.dassystemmilch.de
http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/kmetijski_trgi/mleko_mlecni_proizvodi_in_mlecne_kvote/
https://www.politico.eu/article/europe-awaits-last-ditch-effort-to-save-its-milk-farms-commission-overproduction/
http://www.focus.de/kultur/kino_tv/focus-fernsehclub/tv-kolumne-das-system-milch-du-musst-ein-arschloch-sein-sagt-der-milchbauer_id_7878810.html
https://www.rtvslo.si/evropska-unija/za-vsak-kilogram-mleka-ki-ne-bo-sel-v-mlekarno-eu-ponuja-14-centov/402166
https://www.euractiv.com/section/agriculture-food/news/eu-throws-fresh-cash-at-struggling-farmers/
https://www.politico.eu/article/europe-awaits-last-ditch-effort-to-save-its-milk-farms-commission-overproduction/
milchindustrie.de
agrarheute.com
ble.de
ec.europa.eu/agriculture/milk_de
wwf.de
provieh.de

Živa Lopatič: S svojimi nakupi podpiramo izkoriščanje delovne sile in uničevanje okolja

Z vsakim nakupom podpiramo tudi določene vrednote, poudarja Živa Lopatič, ki vodi pravično trgovino 3Muhe.

Pravična trgovina je v Sloveniji že 12 let in je del pravične trgovinske zadruge Odjuga. Ozaveščanja o ozadju nastanka različnih izdelkov in živil iz našega vsakdanjika, ki so lahko velikokrat obremenjeni z izkoriščenjem delovne sile in uničevanjem okolja, se tako lotevajo ne le za prodajnim pultom, temveč še skozi različne druge projekte. V teh pa se razkrivajo grenki priokuse čokolade, tropskega sadja, mode in drugega.

Živa Lopatič je tudi soustanoviteljica Zadruge Buna, ki tukajšnji trg zalaga s slovenskimi pravičnimi izdelki. Eden prvih je bila kava Buna, v kateri so združili točno to, za kar se zavzemajo – znan izvor, zagotovljeno kakovost, preglednost poslovanja in odgovornost do ljudi in okolja. Vse to, kar so etična načela sistema pravične trgovine, ki zagovarja nakupe stran od izkoriščevalske, nekakovostne in netrajnostne proizvodnje. Te, ki povzroča človeško, družbeno in okoljsko škodo.

Nadaljevanje na: http://siol.net/trendi/kultura/ziva-lopatic-s-svojimi-nakupi-podpiramo-izkoriscanje-delovne-sile-in-unicevanje-okolja-418347

Neža Mrevlje

V oglasih vsi lepi, brez napak, uspešni, v realnosti pa delovne živali

O slovenski viničarski mentaliteti, izgubljenih priložnostih, a tudi odličnih praksah slovenskih podjetij, kakor jih vidita Boris Snoj in Vladimir Gabrijan

»Ljudje z denarjem, ki ga nimajo, kupujejo izdelke, ki jih ne potrebujejo, da bi imponirali ljudem, ki jih ne marajo.« Tako kritično misel o sodobni bogati družbi, izrečeno v enem od televizijskih pogovorov, med vsemi drugimi – kot ilustracijo – zapišeta v svoji pravkar izdani znanstveni monografiji Marketing zdaj že upokojena profesorja mariborske Ekonomsko-poslovne fakultete dr. Boris Snoj in mag. Vla­dimir Gabrijan. O etičnih dimenzijah – kot “atipična avtorja na tem podro­čju” – pišeta že na začetku; marketin­ga, ki se je v bistvu pojavil že davno, z delitvijo dela, nikakor ne omejujeta le na povečevanje profita in prodaje, temveč imata pred očmi sposobnost organizacij, da ohranjajo in poveču­jejo blaginjo ciljnih skupin in družbe kot celote. Obsežno knjižno delo je re­zultat dolgoletnega raziskovalnega, svetovalnega in projektnega dela na fakultetah v Sloveniji, v gospodarstvu ter gostovanj na tujih univerzah.

Nevarnosti neizpolnjenih obljub

Mnogi vidijo oglaševanje, marketin­ško komuniciranje, pravita avtorja, kot zlo, ki je pripeljalo v neoliberalni tip gospodarstva – in ki je trdno v službi kapitala in profita, ta pa v službi člove­kovega ega. Si kdaj kljub temu ogledata televizijske reklame?

»V oglaševanju je preveč pretira­vanja, pogosto nas oglasi prepriču­jejo z lažnimi argumenti in lažnimi obljubami,« meni Snoj. »Po Berneje­vi teoriji transakcijske analize so v človeku tri stanja ega: ego odraslega, ego starša in ego otroka. Ego otroka je tisti del osebnosti, ki zameri, če mu nekaj obljubimo, pa potem tega ne izpolnimo. Otrok v realnosti nima možnosti, da v takem primeru gre od staršev, ‘otrok’ kot del odrasle osebnosti pa ima možnost izbire. Ogla­ševalci s pretiravanjem v ‘otroku’ vzgajajo potrošnika, ki bo zameril neizpolnjene obljube. Eden od serviserjev gospodinjskih aparatov na Dunaju je pred nedavnim poimensko navedel proizvajalce, ki vgrajuje­jo programe v gospodinjske aparate, s katerimi skrajšajo življenjsko dobo pomembnih delov aparatov, popra­vila teh pa so za lastnike predraga, zato se raje odločijo za nakup novih aparatov. Ali pa primer raziskave zaznane kakovosti storitev v dveh slovenskih zdraviliščih, ko smo ugo­tovili, da je eden izmed ključnih problemov razkorak med obljuba­mi marketinškega komuniciranja in sposobnostjo osebja zdravilišč, da te obljube izpolni. O tem se niso pogovarjali. In zakaj pretiravanje v oblju­bah? Ker tako delajo tudi konkurenti, je bilo pojasnilo osebja iz marketin­ga. Tudi neposredno presajanje nači­nov marketinškega komuniciranja iz drugih kultur, kar vidimo pri TV-pro­daji, je neposrečeno. A vseeno se je treba spomniti na teze dr. Saleclove o tem, da številni ljudje, kljub navi­dezni svobodi izbire, iščejo avtoritete, ki jih vodijo v navidezni blaginji, ki jo ponuja bogata izbira izdelkov. Oglaševalci to uporabijo: če boste kupili to znamko, obljubljajo, bo vaša samopodoba približno skladna s tem, kar ta znamka pomeni.«

Potrošnik pred uporabnikom

»V današnjem svetu korporacij smo ljudje obravnavani predvsem z dveh vidikov: kot poceni delovna sila in kot potrošniki, manj pa kot uporab­niki nekega izdelka. Poudarek je na imeti, ne uporabljati. Sam začnem zbi­rati informacije o izdelku, ko ga potre­bujem,« pravi Gabrijan. »V oglasih so vsi ljudje lepi, nasmejani, brez napak, uspešni, sproščeni, uživajo v življenju – v realnosti pa postajamo delovne živali, prepričani, da nas bo digitalna tehnologija sprostila. Potem pa človek iz srednjega menedžmenta na poči­tnicah z družino zjutraj najprej pogle­da, kaj mu je šef sporočil po mailu, in nato vsake pol ure preverja sporočila na telefonu.« Oglaševanje je, pravi, ker današnje tehnologije omogočajo ne­skončne potenciale pri komuniciranju, le najbolj opazna sestavina marketin­ga; kar je tako, kot da bi pri ferrariju poudarjali samo rdečo barvo, čeprav je v resnici še marsikaj drugega. A res je, brez obljub sploh ni mogoče v konkurenčni boj, obljube pa je treba izpol­njevati. »Zakaj se je potrošnikom vse težje pritožiti? Že pri prevzemu kredi­tne kartice se morajo v ZDA strinjati, da morebitnih sporov ne bodo reševali na sodišču, ampak preko arbitraže, ta pa je seveda v rokah korporacij, ki ob­vladujejo svet. To je problem tudi pri TTIP, sporazumu o prosti trgovini med ZDA in EU, pri katerem ZDA zagovar­jajo uporabo gensko spremenjenih organizmov.«

Profit in ego, moč in pohlep

Kaj pa družbena odgovornost? Ko­likšen pomen ji dajejo ponudniki? Koliko to cenijo potrošniki? To je po mnenju Gabrijana pravilno posta­vljen koncept, a težava je v realizaciji. Je družini prijazno podjetje, če to pre­verja, kdaj namerava možna sodelav­ka zanositi? Podeljevanje nagrad za družbeno odgovornost je hvalevre­dno, čeprav bi moralo biti upoštevanje teh načel del vsakdana. »Človeštvo je žal na taki ravni zavesti, da bolj kot koncept družbene odgovornosti deluje koncept moči. In brž ko je kdo v kateremkoli menjalnem razmer­ju nekoliko premočan, bo v menjavi svoj položaj izkoristil,« je prepričan Snoj. »To pomeni, da potrebujemo zakonodajo, ki ureja razmerja med udeleženci. A kje je ta zakonodaja na globalni ravni, če gledamo ravnanje multinacionalk? Močnejši ko je udeleženec na trgu, manj moralno se vede. Potrebovali bi svetovno vlado, pra­vijo nekateri – a kdo bi jo oblikoval? Spet multinacionalke. Družbeno odgovorno se udeleženci na trgu obna­šajo samo, če so v to prisiljeni zaradi konkurence. Še vedno je v ozadju pro­fitni motiv, ker se to splača. Človeštvo usmerja profitni motiv, v ozadju pa je še močnejši gospodar, to je člove­kov egoizem. Bogastvu na materialni ravni ne sledi bogastvo na duhovni.« Gabrijan se ob tem spomni Einstei­na, ki je rekel, da sta neskončna samo vesolje in človeška neumnost, a o ve­solju ni čisto prepričan. Sam bi dodal pohlep: finančne institucije sprožijo finančno in družbeno krizo, dobijo podporo države, potem pa konec leta izplačajo bonuse. Problem je, ker so za merjenje uspešnosti v sodobnem svetu povsem prevladali finančni kriteriji.

Viničarska mentaliteta

Tudi pri iskanju strateških investi­torjev, kar je zdaj ena od top tem pri nas, bi bil Gabrijan, za razliko od ne­katerih svojih kolegov, pozoren na izvor kapitala: če ta izhaja iz trgovine z orožjem, drogo ali belim blagom, bi bil zanj sporen. V Sloveniji, pravi, vsi iščejo strateške partnerje – toda ali je to res vedno nuja? Nuja je, če ne najdeš svoje tržne niše. Kot v svoji knjigi Hidden Champions (Skriti zmagoval­ci) ugotavlja Simon, je v Nemčiji ogromno malih in srednje velikih podjetij našlo svojo tržno nišo, izdelek, pri ka­terem so za svojo ciljno skupino naj­boljši, naj bo to pri vodnih filtrih ali posameznih napravah za bolnišnice. Taki ne iščejo partnerjev, tudi ne ogla­šujejo na klasičen način. Če si za svojo ciljno skupino najboljši, ni treba iskati strateškega partnerja. A nekateri spre­memb ne opazijo, nekateri se čudijo, drugi pa jih ustvarjajo. Bomo mi v Slo­veniji s turizmom konkurirali Italiji in Španiji? Snoj v Sloveniji še vidi ostan­ke viničarske mentalitete: gospodar mora povedati, kaj je treba narediti, če tega ni, pa je za “viničarje” značilno otroško, neodgovorno, neodraslo ravnanje.

Iluzije, izgubljene priložnosti in odlične prakse

Pri nas posamezniki vložijo svoje ži­vljenjske prihranke v trgovski lokal in pričakujejo, da bodo v letu dni oboga­teli. To je mogoče le z vrtenjem vredno­stnih papirjev, v poslu ne. A Sorošev je zelo malo. V Londonu lastniki proda­jaln skromno živijo, pri nas podjetnik najame BMW – tipično za družbo, ki hoče preskočiti več faz naenkrat. Velika večina podjetij pri nas ima manj kot 20 zaposlenih, nimajo dovolj znanja, po­tenciala za konkurenčni boj, za vla­ganja v raziskave, inovacije … Hkrati vztraja trend negativnega kadrovanja, ker določene mreže še vedno obvla­dujejo procese. Steklarno Hrastnik ali Swaty Comet denimo vidita Snoj in Ga­brijan kot primera, kjer se dobra teori­ja in dobra praksa dopolnjujeta, a takih primerov je v Sloveniji žal premalo. Je bilo res nujno, kar se je zgodilo z Vinagom, Pinusom, že prej pa s Tamom, Hi­dromontažo, MIT, Pikom …?

Sonja Ploj Ratajc

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 23.11. 2015

Vir: http://www.vecer.com/clanek/201511236160098