Tagged: Turizem

V iskanju dokaza o hibridnem oglaševanju v novinarstvu: o stališču NČR

Začnimo s hipotetičnim primerom, ki je v praksi nadvse realen: po nekem naključju ste novinar, morda na javni radioteleviziji in z dobrim dometom branosti, nekdo vam znova plača pot na čisto drugi konec sveta, ampak izbira vaše malenkosti se je, če verjamemo, odvila po naključju, ne na vašo pobudo, na koncu pa po tretjem naključju v nizu napišete še eno čudovito reportažo z mondene in luksuzne turistične lokacije, ki vas je po prvem naključju gostila.

Prijava kršitve na NČR

Je z vidika novinarske etike s tem početjem kaj narobe? Skušnjava se najbrž pojavlja v vrsti novinarskih profilov, v turističnem, avtomobilskem, kulturnem, lifestyle žanru, tokrat se je v predvsem v kulinaričnem. Oktobra lani sem Novinarskemu častnemu razsodišču (NČR) prijavil novinarko MMC RTV Slovenija, ker me je preprosto preveč ljudi opozorilo na njeno za javni servis sploh nenavadno novinarsko prakso v kombinaciji prej omenjenih treh naključij (Prijava na Novinarsko častno razsodišče: Kaja Sajovic in kršitve kodeksa na MMC RTV Slovenija).

Te dni sem lahko prebral »Stališče NČR DNS in SNS« v tej zadevi, objavljeno na straneh NČR. Dosedanje zgodbe ne mislim preveč na široko obnavljati, saj je objavljena v obeh povezavah, zato le na kratko: v svojem sklepu so zapisali, da je novinarka Kaja Sajovic kršila 26. člen kodeksa, ni pa kršila 25. člena. Prvi od omenjenih govori o dejanskem ali navideznem konfliktu interesa in nalaga, da se mora pri svojem delu novinar odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim. Po mnenju NČR bi se novinarka »izognila vtisu konfliktov interesov, če bi v člankih jasno poudarila, kdo financira njena potovanja. Njen pomislek, da bi izjava o kritju stroškov izničila njeno delo, je neupravičen. Saj ravno s tem, da pušča odprto vprašanje o financiranju, dopušča tudi dvom o zgolj novinarskih namenih obiska.«

Odločitve ne bom podrobneje komentiral glede, ker je NČR sprejel mojo razlago in prepoznal kršitev, sugeriral pa je tudi rešitev: novinarka bi morala jasno zapisati, kdo jo je financiral. Usmeril se bom v kršitev 25. člen kodeksa, ki je ni prepoznal.

Win-win-win

Naj spomnim, po njem »prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil ni dopustno. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če obstaja kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi ali politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni.«

Ni dvoma, marsikateri novinar je pri svojem delu naletel na takšno ali drugačno ponudbo za uslugo, pri čemer najbrž vstopnice in akreditacije res ne štejejo kaj prida: novinarstvo je postalo premočno prepleteno z odnosi z javnostmi in oglaševanjem, vsaka od strani vidi v takem početju koristi zase in za druge, v navidezno prijazni win-win-win situaciji, kjer so vsi vpleteni zadovoljni, pa je potem najbolj na preizkušnji verodostojnost novinarskega poklica in končno tudi stanje kvalitete demokracije.

Od akreditacije do oglaševanja

Seveda je odločitev o objavi nekega prispevka, kakor tudi njegova vsebina, v domeni urednika in novinarja, toda najbolj zanimivi za razlago so »mejni« primeri in takšen je tudi omenjeni: v kakšni meri je plačilo poti, nastanitev, pogostitev ali drugačna oblika usluge ali plačila novinarju že način pogojevanja objave, če mu potem sledi bolj ali manj naklonjeni »oglasni« novinarski prispevek?

Na tej točki se pojavi vprašanje prej omenjenih treh naključij. Kaja Sajovic se je kot novinarka RTV Slovenija pred NČR odkrito branila z »argumentom iz splošne prakse« in omenila »koncept akreditiranja«, ki pri »novinarju predpostavlja določene ugodnosti«, navaja pa tudi nekaj zanjo enakovrstnih praks: poti v Bruselj, ki jih krije EU, poti na olimpijske igre, poti na rock festivale in filmske festivale in podobno. Dejansko so našteti primeri zelo različni od njenega in tudi med sabo.

Uvedba zahteve po dokazu

Poglejmo si ključni moment utemeljitve NČR, zakaj ni prišlo do kršitve 25. člena, ki obenem dokaj nenavadno vsebuje predvsem priporočilo:

»Glede na zasičenost oglaševalskega in tudi medijskega prostora je novinarsko pričevanje postalo ena od sodobnih oglaševalskih tehnik za predstavitev določenega produkta ali storitve. Področje kulinarike ter širše turističnega novinarstva se sprehaja po tanki meji med oglaševanjem in novinarstvom. V izogib vtisu oglaševanja bi bilo priporočljivo, da novinar razkrije, kdo je financiral določeno potovanje in skuša poskrbeti za čimbolj objektivno, tudi kritično predstavitev. In čeprav so organizatorji Kaji Sajovic pogosto plačali nastanitev, pogostitve, ni nobenih dokazov, da bi plačali oziroma usmerjali tudi njeno objavo člankov in samo vsebino.«

Do kršitve torej ni prišlo, ker ni dokazov, da je prišlo do »plačane objave«. S tem smo dejansko prišli do hipotetične situacije, ki jo omenjam na začetku zapisa: nekdo novinarju plača pot na drugi konec sveta, to lahko stori tudi večkrat, novinar bo potem naredil reportažo npr. o nastanitvi plačnika (»organizatorja«) ali storitvi ali proizvodu, ki jih ponuja, a to ne bo štelo za združevanje novinarskega in oglaševalskega besedila. Zakaj ne?

Pojem plačane objave

Ker je NČR uvedel čisto specifično razumevanje pogoja, ki mora biti izpolnjen: plačana mora biti sama objava, za kar pa pogrešajo dokaz. Pojem »plačana objava« torej korelira izključno z neko obliko plačila ali »usmerjanja objave in vsebine«, vendar ob tem financiranje poti, nastanitev in pogostitev ne štejejo za izpolnitev pogoja, kar izrecno povedo.

Takšna odločitev NČR se mi zdi že skoraj precedenčna in verjetno precej odločilna za vse prihodnje primere presojanja. Pričakovanje (materialnega?) dokaza plačila prepoznavanje kršitve kodeksa še zaplete, saj tovrstnega preverjanja verjetno NČR sam ne izvaja, niti za to ni poklican, ne morejo ga pričakovati niti od pritožnika. Kar pa pomeni, da je zahteva po dokazni evidenci nesmiselna omejitev, ki na koncu zaščiti kršitelje 25. člena. Je kaj drugače, če kot kriterij ločeno vzamemo »usmerjanje objave« oziroma »usmerjanje vsebine objave«? Ni, saj tudi tega v formalnem smislu največkrat ne bo mogoče preveriti, kar pa pomeni, da se za kršitve tega člena na stežaj odpirajo vrata.

Nenaključna naključnost

Če jo želi v podobnih primerih NČR res prepoznati, bo moral vpeljati interpretativno možnost presojanja in priznati, da seštevek treh prej omenjenih ponavljajočih se naključij (da se novinar, ki je posredno ali neposredno plačan, znajde na drugi strani sveta in potem objavi novinarski prispevek, ki promocijsko prezentira izbrano lokacijo, izdelek ali storitev) res ne more biti toliko nenaključen, da bi ne mogli prepoznati novinarskega motiva po objavi hibrida oglaševalskega in novinarskega izdelka. Sploh pa ne v primeru, ko novinarka sama priznava, da to počne nenehno, da so stroški deloma plačani s strani organizatorja in da »najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV.«

Če je novinarka kršila 26. člen kodeksa, saj bi morala napisati, kdo financira njena potovanja, pa NČR nenavadno ne prepoznava oglaševalske tendence v »naključnih« reportažah. Absolutno drži, da plačilo poti, nastanitev ali pogostitev novinarju še ne pomeni nujno, da bo ta pisal naklonjeno, toda kako verjetno je, da bo še naprej ostal nadvse zaželeni in vedno znova financirani gost na prestižnih luksuznih destinacijah, če tega ne bo počel? Zato smo spet pri visoko postavljeni zahtevi po dokazovanju plačila.

Pričakovanje višjih novinarskih standardov na RTV Slovenija

Da je nekaj s tem stališčem sumljivo narobe, je ugotovila članica NČR Irena Brejc, spisala ločeno mnenje in mi kot pritožniku dala prav:

»Od javne RTV smemo pričakovati višje novinarske standarde kot od medijev v zasebni lasti, ki načeloma lahko promovirajo karkoli. V sicer privlačnih turistično-potopisno-kulinaričnih člankih novinarke zunanjepolitične redakcije zato izrazito umanjka pojasnilo, instrukcija uredništva (‘disclaimer’), kdo ji plača »večerjo na drugem koncu sveta, potem ko konča svoje običajno delo v službi«. Lahko bi ga vsakič spretno vpletla v svojo reportažo. Nemogoče je verjeti avtorici, da njeni neznani gostitelji za razkošja, ki jih nudijo, ne pričakujejo protiuslug v obliki novinarskih prispevkov, kot piše v odzivu na pritožbo. Če ne bi bila v službi na največjem mediju v državi (kjer ji očitno objavijo vse, da lahko izpolni delovno normo), najbrž tudi ne bi bila vabljena v najbolj eksotične resorte in drage restavracije na oddaljene konce sveta. Pritožnik novinarki zato upravičeno očita kršenje 25. člena novinarskega kodeksa, ki novinarjem ne dopušča niti zastrtega prepletanja oglaševalskih in novinarskih besedil. Obravnavano besedilo namreč zmanjšuje verodostojnost novinarske skupnosti na sploh, v tem primeru še posebej sodelavcev na MMC RTV Slovenija, ki je javni in ne komercialni servis.«

Zavist in principi

Kaj povedati za konec? Predvsem velja izraziti zaskrbljenost, da tokratno branje 25. člena novinarskega kodeksa in posledično dopuščanje mešanja novinarskih in reklamnih sporočil ne bo postalo rutinsko. Vsekakor moram zanikati smešen argument novinarke, da »so njene domnevne kršitve v resnici zgolj izgovor za golo zavist« – nikakor, naj uspešno nabira ponudbe za potovanja in uživa na novih destinacijah, očitno ima podporo urednikov na RTV Slovenija in širšega novinarskega ceha. Kot vselej, me je tudi tokrat zanimala zgolj praksa sledenja novinarskim principom v državi in njihova prihodnja usoda. In tudi te ne zavidam.

Glede na jasno zapisane instrukcije NČR pa smemo pričakovati, da bo poslej podatek o svojih sponzorjih v novih reportažah javno objavljala.

Boris Vezjak

Vir: https://vezjak.com/2020/06/10/v-iskanju-dokaza-o-hibridnem-oglasevanju-v-novinarstvu-o-staliscu-ncr/

Boris Vezjak proti Kaji Sajovic (MMC RTV Slovenija)

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Nataša Štefe, Sonja Merljak Zdovc, Bojan Šuštar in Jelena Aščić (člani), je na seji 2. junija 2020 v primeru Boris Vezjak proti Kaji Sajovic, novinarki MMC RTV Slovenija, ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije. Irena Brejc je glasovala proti in napisala ločeno mnenje k stališču.

Primer: Boris Vezjak proti Kaji Sajovic (MMC RTV Slovenija)

Povzetek pritožbe in odgovora novinarke:

Boris Vezjak podaja prijavo proti Kaji Sajovic (MMC) zoper več prispevkov, objavljenih v zadnjem letu na portalu MMC: »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019), »Je najbolj nora picerija v resnici doma v Tokiu?« (MMC RTV Slovenija, 4. oktober 2019), »Kako je videti večerja v najboljši restavraciji sveta?« (MMC RTV Slovenija, 3. september 2019), »Življenje “ambasadorja užitka”: zasebna letala, najboljše restavracije sveta, nore zabave« (MMC RTV Slovenija, 1. avgust 2019).

Še posebej se pritožnik sklicuje na članek »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019), v katerem novinarka opisuje življenje v Bulgari Resortu na Baliju in svojo izkušnjo tridnevnega bivanja v luksuznem letovišču na tem indonezijskem otoku.

Po mnenju pritožnika Kaja Sajovic v potopisnem formatu poroča »o luksuznem življenjskem slogu in kulinaričnih doživetjih z različnih lokacij po svetu – nekaj, česar si, povedano mimogrede, 99 odstotkov državljank in državljanov ne more privoščiti -, pri čemer obstaja utemeljeni sum, da je pri tem zamolčala navzkrižje interesov.«

Za ilustracijo pritožnik omeni daljši citat iz intervjuja s Kajo Sajovic v reviji Zarja Jana (2. oktober 2019), kjer novinarka Žana Kapetanović zapiše tudi »… Kako to poteka v praksi? Najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV, kjer sem že 14 let redno zaposlena, in tam pišem o zunanji politiki. Še vedno je tako, je pa res, da kljub temu največ pišem o kulinariki,’ pravi Kaja.« Kot dodaja pritožnik, »po Zakonu o RTV Slovenija ni mogoče, da javna radiotelevizija sponzorira vsa omenjena res številna bolj ali manj luksuzna potovanja po celem svetu, kulinarične zakuske in gurmanske ekspedicije, v nobenem od prispevkov Kaje Sajovic pa hkrati ni razkrito, kdo je plačal omenjene stroške njenih novinarskih poti, ki so nedvomno izjemno visoki, lahko utemeljeno sumimo, da so bili sponzorirani.«

Novinarki v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?«, podobno pa tudi drugih, očita konflikt interesov in kršitev 26. člena Kodeksa novinarjev Slovenije , ki pravi, da se mora novinar izogniti dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim.

V primeru, da je novinarka bila kakorkoli sponzorirana v smislu plačane poti in bivanja pa je po mnenju pritožnika v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« in drugih kršila tudi 25. člen kodeksa , ki prepoveduje prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil. Kot dodaja pritožnik, »nobeden od člankov novinarke Kaje Sajovic ne vsebuje prav nobene informacije o sponzorju ali naročniku zapisa, ki je finančno omogočil potovanje.«

Kaja Sajovic odgovarja, da pritožnik »v svoji argumentaciji navaja številna ugibanja, netočnosti in očitno nepoznavanje področja turističnega novinarstva.«

V nadaljevanju odgovora Kaja Sajovic pojasnjuje, kako deluje svet mednarodne kulinarike, katerega del je postala v zadnjih letih. Kot opisuje, so jo »leta potovanj v tujino in obedovanja v nekaterih najbolj znanih restavracijah sveta (na lastne stroške) pripeljala do točke, ko je postala prepoznana kot mednarodna novinarka in ena bolj cenjenih poznavalk področja.« Dodaja: »Moje reportaže so plod dolgoletnega dela in nabiranja izkušenj in poglobljene, hkrati so tudi običajno dobro brane. Brez njih bi portal ostal brez kvalitetnih vsebin iz sicer resda ozkega, pogosto elitnega in širši javnosti nedostopnega področja, a argument, da gre za polje, ki si ga večina ne more privoščiti, ni argument, da se vsebine umakne.« Še posebno pa poudarja: »Nikdar ni bil katerikoli moj obisk pogojen z objavo prispevka na MMC-ju. Pri tem sem povsem avtonomna, prispevke pa objavljam po lastni presoji, kaj je za bralce in slovenski prostor relevantno.«

Glede vprašanja financiranja Kaja Sajovic pojasnjuje, da je zaradi prej opisanega položaja večkrat vabljena s strani organizatorja na večerje, dogodke ipd. tako doma kot v tujini. Dodaja da podobno prakso poznajo tudi novinarji, ki pokrivajo filmsko, glasbeno, športno ali turistično področje.

Glede konkretnih destinacij v člankih, na katere se nanaša pritožba, pojasnjuje, da je bila na večino vabljena kot novinarka, stroške pa je deloma poravnala sama, deloma so jih krili organizatorji. Konkretno za najbolj izpostavljen članek »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« pojasnjuje: »Par prijateljev nas je tja povabila kolegica, ki je rezervirala celo vilo. Bil je zaseben obisk, v času mojega dopusta, da sem o tem kaj napisala, je povsem stvar tega, da gre za posebno izkušnjo, večini ljudi težko dostopna, hkrati pa očitno zanimiva, saj je bila reportaža brana. Omemba Bulgarija v članku ni bila sponzorska, tako je pač ime resorta in nikdar nimamo težav z navajanjem konkretnih imen, pa naj si gre za restavracije ali znamke avtomobilov. Omemba Luce Fantina je pač eden od ključnih podatkov – gre za enega najboljših kuharskih mojstrov na svetu.«

Glede izjav o kritju stroškov (oz. da RTV ne krije stroškov) v člankih (disclaimer), novinarka pravi, da jih je pisala, a »sem jih v zadnjih dveh mesecih opustila ravno zato, ker izničujem lastno delo«. Kot dodaja, se ji zdi, da podobnih izjav ne prakticirajo tudi primerljivi novinarji (avtomobilizem, šport …) ter dodaja, da »sam koncept akreditiranja kot novinar predpostavlja določene ugodnosti« pri čemer navaja primere: poti v Bruselj, ki jih krije EU, poti na olimpijske igre, poti na rock festivale in filmske festivale ipd.

Za konec odgovora Kaja Sajovic meni, da so njene domnevne kršitve »v resnici zgolj izgovor za golo zavist« ter da cilj njenih poti ni »hedonizem, ampak poglabljanje znanja o svetovni kulinariki, znanje, ki ga lahko nato posredujem bralcem RTV-ja in navsezadnje, slovenskim bralcem, saj novinarja, ki bi pisal podobne reportaže, pri nas ni.«

Svojemu odgovoru pa prilaga tudi priporočilno pismo profesorice dr. Maje Uran Maravić s Fakultete za turistične študije Turistica Univerze na Primorskem.

SKLEP:

Kaja Sajovic je kršila 26. člen kodeksa, ni pa kršila 25. člena kodeksa.

Obrazložitev:

Glede na zasičenost oglaševalskega in tudi medijskega prostora je novinarsko pričevanje postalo ena od sodobnih oglaševalskih tehnik za predstavitev določenega produkta ali storitve. Področje kulinarike ter širše turističnega novinarstva se sprehaja po tanki meji med oglaševanjem in novinarstvom. V izogib vtisu oglaševanja bi bilo priporočljivo, da novinar razkrije, kdo je financiral določeno potovanje in skuša poskrbeti za čimbolj objektivno, tudi kritično predstavitev. In čeprav so organizatorji Kaji Sajovic pogosto plačali nastanitev, pogostitve, ni nobenih dokazov, da bi plačali oziroma usmerjali tudi njeno objavo člankov in samo vsebino.

V članku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« novinarka opisuje luksuzno bivanje tudi z določeno distanco in ne na neposredno oglaševalski način. Novinarka po sklepu razsodišča ni kršila 25. člena kodeksa, ki govori o nedopustnem prepletu novinarskih in oglaševalskih besedil.

Je pa novinarka Kaja Sajovic kršila 26. člen kodeksa, saj bi se izognila vtisu konfliktov interesov, če bi v člankih jasno poudarila, kdo financira njena potovanja. Njen pomislek, da bi izjava o kritju stroškov izničila njeno delo, je neupravičen. Saj ravno s tem, da pušča odprto vprašanje o financiranju, dopušča tudi dvom o zgolj novinarskih namenih obiska.

Ločeno mnenje Irene Brejc

Od javne RTV smemo pričakovati višje novinarske standarde kot od medijev v zasebni lasti, ki načeloma lahko promovirajo karkoli. V sicer privlačnih turistično-potopisno-kulinaričnih člankih novinarke zunanjepolitične redakcije zato izrazito umanjka pojasnilo, instrukcija uredništva (‘disclaimer’), kdo ji plača »večerjo na drugem koncu sveta, potem ko konča svoje običajno delo v službi«. Lahko bi ga vsakič spretno vpletla v svojo reportažo. Nemogoče je verjeti avtorici, da njeni neznani gostitelji za razkošja, ki jih nudijo, ne pričakujejo protiuslug v obliki novinarskih prispevkov, kot piše v odzivu na pritožbo. Če ne bi bila v službi na največjem mediju v državi (kjer ji očitno objavijo vse, da lahko izpolni delovno normo), najbrž tudi ne bi bila vabljena v najbolj eksotične resorte in drage restavracije na oddaljene konce sveta. Pritožnik novinarki zato upravičeno očita kršenje 25. člena novinarskega kodeksa, ki novinarjem ne dopušča niti zastrtega prepletanja oglaševalskih in novinarskih besedil. Obravnavano besedilo namreč zmanjšuje verodostojnost novinarske skupnosti na sploh, v tem primeru še posebej sodelavcev na MMC RTV Slovenija, ki je javni in ne komercialni servis.

Vir: https://razsodisce.org/2020/06/boris-vezjak-proti-kaji-sajovic-mmc-rtv-slovenija/

Napotilo:
https://vezjak.com/2019/10/09/prijava-na-novinarsko-castno-razsodisce-kaja-sajovic-in-krsitve-kodeksa-na-mmc-rtv-slovenija/

Plakatna kuga: Politiki in trgovci na “pokonci stoječih smeteh”

Slovenija je ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nima reguliranega oglaševanja na prostem​.

Septembra lani so ogromno črno škatlasto stavbo mariborskega kinocentra ob Dravi oblekli v velikanski barvni pano s trivialno reklamo mednarodnega trgovskega giganta. To je bil eden bolj izstopajočih, a v bistvu običajnih, vsakdanjih primerov sodobnega, utečenega oglaševanja. Jumbo plakati ob cestah, na njivah, izveski, nalepke na stebrih, fasadah, prikolicah, avtobusih, svetlobne vitrine in druge podobe mrgolijo, kričijo povsod po slovenski krajini, ki se, paradoksalno, turistom rada ponuja kot neokrnjen biser narave in vrhunska destinacija.

Društvo mariborskih arhitektov je takrat zaropotalo in opozorilo na deviantni, neokusni in nestrokovni poseg v prostor, ki uničuje urbano in arhitekturno kakovost stavbe, vendar nihče od pristojnih ni zares trznil. Nobena inšpekcijska služba ni zaznala nobene kršitve. Javni prostor je zameglilo, utišalo prelaganje odgovornosti in sklicevanje na ohlapna pravila in zakone, ta taktika in filozofija pa še naprej dopuščata intenzivno smetenje okolja. Ker se s plakatov na veliko smejijo zlasti top akcije trgovcev in politiki, torej denar in oblast, najbrž ni zgrešen sklep, da bo neukrotljiva stihija Slovenijo z reklamami verjetno dušila še naprej. Kljub temu da je bivalno okolje bistveni del družbe in kaže njen razvoj in kulturo tudi navzven.

“Politiki se radi gledajo na reklamnih panojih in so zaradi svojega ega in pojavljanja njihovih slik pred volitvami pripravljeni, da vizualno uničimo lastno državo,” je kritičen Andrej Mohar iz društva Temno nebo Slovenije. Medtem ko “politiki nenehno jamrajo, da imajo premalo denarja za svoje kampanje, želijo s svojimi fotografijami poplakatirati kompletno Slovenijo, kar drago stane”. Mohar predlaga, naj se veliko, pretirano oglaševanje v času političnih tekem ukine ali omeji, recimo po vzoru katere od severno- ali zahodnoevropskih držav (na primer Avstrije, Nemčije ali Švice), in denar nameni za kaj drugega. “Žalostno je, da nas imajo politiki za bebce, ki volijo tistega, ki visi na tisoč plakatih. Dobro županovanje ne pomeni, da pretvoriš občino v zabetonirano, z ograjami, drogovi omejeno in s plakati zasmeteno okolje. Namesto da se župani in politiki hvalijo z betonom in asfaltom oziroma z infrastrukturo, naj razkazujejo, koliko zadovoljnih, zdravih, aktivnih prebivalcev živi v njihovi občini, torej s kakovostjo življenja.”

Javni interes ali v službi polnjenja žepov

Krajinska arhitektka Darja Matjašec z ljubljanske biotehniške fakultete izpostavlja, da je pri oglaševanju na prostem in podobi slovenske krajine ter mest treba upoštevati, da je prostor kot omejena dobrina mesto nasprotij različnih interesov, pri tem pa je pomemben javni interes. “Specialist za mestne plakate, kot se določeni oglaševalski koncesionar sam rad poimenuje, lahko sredi pločnika nagovarja pešca s sloganom Če ste ta mestni plakat opazili vi, ga bodo tudi vaši kupci. Če so prebivalci mesta zreducirani na kupce, postane mesto samo zreducirano na podjetje. Če razumevanje prostora ne seže dlje od iskanja načinov za učinkovito pozivanje k potrošnji, je sočasno sklicevanje na ‘javni interes’ enako referiranju na koncept, ki je izpraznjen svoje vsebine. Ko mesto vedno manj služi javnemu, potem vedno bolj služi zasebnemu polnjenju žepov. To pa ni dobro.”

Ni skrivnost, da je oglaševalski posel med najbolj donosnimi in da svojo pozicijo močno brani, tudi z inovativnimi, spretnimi prijemi in krutim rivalstvom na polju konkurence. Po poročanju Marketing magazina, ki se naslanja na izsledke Mediane, je bila lani najbolj oglaševana panoga v celotnem oglaševalskem kolaču trgovinska dejavnost, katere propagandni obseg raste že več let. Trgovcem sledijo telekomunikacijske družbe in avtomobilska industrija. Skupna bruto vrednost oglaševanja na zunanjih površinah v Sloveniji je v letu 2018 znašala 39 milijonov evrov, kar je za tri odstotke več kot leto prej. Vodilni ponudnik zunanjega oglaševanja je Europlakat, ki je lani izstopal z namestitvijo mreže več digitalnih objektov v središču Ljubljane. Po bruto vrednosti oglaševanja so na zunanjih medijih najbolj oglaševali Telekom Slovenije, Hofer, Porsche Slovenija, A1 Slovenija, McDonald’s, Lidl Slovenija, Spar Slovenija, Mercator in Verudela, oglaševalec nogavic, kopalk in spodnjega perila blagovnih znamk Calzedonia ter Intimissimi.

Darja Matjašec ocenjuje, da je Slovenija prenasičena z enosmerno komunikacijo s komercialnimi interesi, ki se ji posameznik ne more izogniti. “Odsotnost ustrezne regulacije oglaševanja spreminja tako slovensko krajino, kakovost bivanja v naših mestih in podobo mesta kot tudi to, kako ljudje razumemo sebe v javnem prostoru in družbi. Oglaševanje na prostem spreminja značaj prostora. Spremeni se organizacija prostora, posledično tudi človekovo doživljanje prostora in obnašanje v njem. Predstavljajmo si, da se turist odloči za obisk Slovenije na podlagi idealiziranih podob iz turističnih katalogov, potem pa ga na destinaciji pričaka prostorski kaos.”

To ni le domneva ali redkost, ampak pogostost, ki se dejansko dogaja. “Tujci, turisti, ki pridejo k nam, so šokirani, razočarani nad t. i. pokonci stoječimi odpadki,” tezo podkrepi Andrej Mohar, s stoječimi odpadki pa cilja na množico panojev, drogov in drugih reklamnih nosilcev, ki kazijo deželo. Primerek, ki bi se lahko vsaj eksperimentalno odrekel reklamnim zmazkom, je Kranjska Gora, ena najlepših, goratih slovenskih pokrajin. A Janez Hrovat, župan občine Kranjska Gora, ki se mega oglaševanju ne odreka, ampak ponuja, na Večerovo vprašanje, kaj meni o estetski degradaciji okolja in vizualnem onesnaževanju, ni odgovoril nič. “Če se vozite po Skandinaviji ali Veliki Britaniji, nikjer zunaj naselij ni reklamnih panojev in nepotrebne infrastrukture. Videti je, da imajo radi svojo državo. Ne razumem, da nekaj sto ljudi, ki so v Sloveniji pristojni za to, ne razmišlja in ne stori ničesar, prejema pa dobro plačo. Naši politiki letajo z letali do Bruslja in z desetih kilometrov višine pač ne vidijo, da v Avstriji ni obcestnega reklamiranja. Hodijo pa v tujino na dopust,” se čudi član društva Temno nebo Slovenije.

Tudi politiki na jumbo plakatih nemalokrat predolgo kažejo svoje retuširane podobe in vabljive slogane, kljub temu da bi 15 dni po dnevu glasovanja oziroma volitvah morala biti odstranjena vsa volilna propagandna sporočila.

Mohar je posebej občutljiv za svetlobne platforme, ki osvetljujejo šaro, banalnosti, potrošništvo, naravno lepoto dežele pa tiščijo v senco. Največja krivca za postavljanje razsvetljave zunaj naselij sta po njegovem Dars in Direkcija za infrastrukturo. “V Sloveniji nameščamo ogromno nekoristne infrastrukture, recimo osvetljene izvoze in razcepe na avtocestah, tudi kozolci niso več kozolci, ampak nosilci reklamnih sporočil. Cestni otočki s svetilkami so absurd. Zaradi razsvetljave se varnost na cestah ne bo nič poslabšala,” trdi Mohar. Postreže s podatki, ki se razlikujejo od uradnih utemeljitev o prometni varnosti: “Po evidenci, ki jo vodimo že nekaj let, nesreče ponoči niso posledica pomanjkanja razsvetljave, ampak uživanja alkohola, objestnosti in drugih vzrokov. Je pa v zadnjih petih letih deset ljudi umrlo zaradi trkov v drogove javne razsvetljave.” Podatkov, koliko nevarnosti povzroča vožnja s 130 kilometri na uro in gledanje panoja, denimo z dolgonogo lepotico v spodnjem perilu, seveda ni. V teoriji pa lahko policija odredi odstranitev objektov, ki odvračajo pozornost voznikov.

Nejasne pristojnosti in neučinkoviti nadzor

Analiza plakatiranja v urbanem in javnem prostoru Senke Š. Vrbica in Aleksandre Perić, ki je bila narejena leta 2016 v okviru Mreže za prostor, ugotavlja, da gre za kompleksno problematiko. Tovrstno oglaševanje je v Sloveniji urejeno razpršeno in nepregledno, nadzor je neučinkovit, pristojnosti so nejasne, zato se število objektov za oglaševanje v prostoru konstantno povečuje. Oglaševanje urejajo različni zakoni, uredbe in odloki; o prostorskem načrtovanju in redu, graditvi in razvrščanju objektov, o cestah, kmetijskih zemljiščih, varstvu potrošnikov, financiranju občin, volilni in referendumski kampanji itd.

Ministrstvo za okolje in prostor se sklicuje na prisojnost občin, njihove akte o urejanju naselij in krajine ter na (med)občinske inšpekcije. Mnenja, ali so predpisi in zakoni po njihovi presoji dobri ali slabi, nam okoljsko ministrstvo, nad katerim bdi Simon Zajc, ni predstavilo, tudi izboljšav ni predlagalo. Pojasnili so nam, da je gradbena inšpekcija Inšpektorata za okolje in prostor pristojna le za nadzor oglasov, če so ti izvedeni kot objekt, in dodali, da “v preteklem obdobju ni bil odstranjen noben tak objekt, ki bi imel funkcijo oglaševanja”. Velja dopolniti, da so objekti za oglaševanje večinoma enostavni objekti, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja, ali pa sploh niso objekti in so oglasi premični, nameščeni na vozila, fasade ali ograje.

Bolj aktiven in artikuliran je Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo pri kmetijskem ministrstvu, glavna inšpektorica je Saša Dragar Milanovič. Kmetijsko ministrstvo, ki ga vodi Aleksandra Pivec, vizualnega onesnaževanja ne presoja, ukvarja se zgolj z nenamensko rabo kmetijskih zemljišč, pripomnijo. Vendar menijo, da “bi bila na tem področju potrebna jasnejša opredelitev pooblastil za ukrepanje, saj trenutna pravna ureditev razprši pooblastila za ukrepanje na različne organe in s tem je učinkovitost slabša”. Kmetijski resor našteva, da je njihov inšpektorat lani izvedel 99 pregledov, izdal 25 odločb, sedem sklepov o dovolitvi izvršbe in dva sklepa o izvršbi z denarno prisilitvijo. “Na podlagi izdanih ureditvenih odločb je bilo v letu 2018 odstranjenih 16 reklamnih panojev s kmetijskih zemljišč. Inšpektorat ima v letu 2019 odprtih še 27 primerov. Trend postavljanja reklamnih panojev je v porastu. V praksi se dogaja, da se po odstranitvi določenega reklamnega panoja ta pojavi na drugih lokacijah.”

Večina držav je omejila oglase

“Javni interes se najbolj učinkovito izraža skozi ustrezen normativni okvir, česar v Sloveniji še vedno ne premoremo, ker za to ni politične volje,” je prepričana krajinska arhitektka Matjašec. “Smo ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nimajo reguliranega oglaševanja na prostem. Če ga kakšna občina ima, pa to ni ustrezno.” Kot primer navaja Ljubljano, kjer je oglaševanja v prostoru absolutno preveč, in Kranj, kjer so leta 2014 evidentirali več kot dva tisoč objektov za oglaševanje. Po podatkih Mestne občine Maribor je na mestih v Mariboru, ki jih oddaja občina, mogoče postaviti okoli 1400 objektov za oglaševanje (panojev, svetlobnih vitrin, obešank na drogu javne razsvetljave, plakatnih stolpov itd.), 570 plakatnih mest ima še občinska Snaga in skoraj 80 javni avtobusni prevoznik Marprom. Občina, katere župan je Saša Arsenovič, pojasnjuje, da “se oglaševanje na velikih panojih na javnih površinah ni spremenilo ali povečalo od leta 2012, raste pa število oglasnih panojev na zasebnih površinah”. In to zato, razlagajo, ker mestni svet leta 2012 ni sprejel pobude in spremembe odloka, ki bi omejil oglaševanje na zasebnih površinah, stavbah, fasadah in strehah. Mariborski svetniki so takrat, ko je v Mariboru vladal župan Franc Kangler, sledili ozkoglednosti in zagovarjali stališče, da “se ne sme omejevati podjetniške pobude”, estetika, čistost, lepota prostora in bivanja so jim očitno bile španska vas.

Večina razvitih držav, celo Pakistan recimo, in mest po svetu ima reklamiranje v odprti krajini, zunaj naselij in na območjih kulturne dediščine, zelenih površin in javnih objektov regulirano. Komercialno oglaševanje je dovoljeno le na območjih s komercialno rabo, kot so trgovska središča. Velik rez na tem področju so naredili v sicer kaotičnem brazilskem Sao Paulu leta 2006, ko so oblasti prepovedale vse oblike zunanjega oglaševanja in uvedle strog nadzor in visoke kazni. Prepoved ima še vedno podporo med prebivalci, ki zdaj v desetmilijonski metropoli uživajo v bolj vidni, pristni arhitekturi. Podobno čistilno akcijo so si zadali tudi v francoskem Grenoblu. Francija pa generalno prepoveduje komercialno oglaševanje v krajih, ki imajo manj kot deset tisoč prebivalcev. Arhitekt Janez Lajovic je izpostavil, da imamo na prebivalca Slovenije osemkrat več oglasnih panojev kot v ZDA. Več ameriških zveznih držav, Aljaska, Vermont, Maine, Havaji, pa je ekscesnemu zunanjemu oglaševanju z namenom zaščititi idilično krajino že pred več desetletji reklo ne.

Rešitev: interventni zakon in prepoved zunaj naselij

“Ker so s prekomernim oglaševanjem prostorska razmerja podrta, nam tudi ni več mar, ko imamo v vidnem polju več zbirnih posod in košev za odpadke, obglavljena drevesa, pisane fasade in druge vizualne motnje. K temu lahko dodamo tudi vedno večji hrup in posledično popolnoma degradirano bivalno okolje. Problem prekomernega komercialnega oglaševanja se kaže v izgubi prostorske identitete naših mest in krajine,” pravi Darja Matjašec. Ob tem si postavlja vprašanje: “Kako doseči ravnotežje med interesi oglaševalcev in prebivalcev ter kako ob tem prepoznati in braniti javni interes? Živimo namreč v času, v katerem lastni interes in stremenje k vedno večjemu dobičku zadušita pravico do mesta. Pravica do mesta je veliko večja od kakršnekoli druge svobode v javnem prostoru. To je bolj kot posameznikova naša skupna pravica. Delovanje mesta v javnem interesu je pri nas ena najbolj dragocenih in konstantno spregledanih človekovih pravic.”

Skupna bruto vrednost oglaševanja na zunanjih površinah v Sloveniji je v letu 2018 znašala 39 milijonov evrov, kar je za tri odstotke več kot leto prej.

Arhitekt Janez Lajovic je izpostavil, da imamo na prebivalca Slovenije osemkrat več oglasnih panojev kot v ZDA.

Smo ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nimajo reguliranega oglaševanja na prostem. Če ga kakšna občina ima, pa to ni ustrezno.

Francija generalno prepoveduje komercialno oglaševanje v krajih, ki imajo manj kot 10.000 prebivalcev.

Čeprav si je večje, odmevnejše aktivnosti strokovnjakov, ki delujejo na širšem področju prostora in bi poskušali izboljšati vizualno podobo slovenske krajine, težko priklicati v spomin, docentka biotehniške fakultete meni drugače, namreč da se “število medijskih in strokovnih odzivov na posledice oglaševanja konstantno povečuje, saj je obseg oglaševanja v odprtem prostoru presegel meje družbeno sprejemljivega. Pred štirimi leti je združena prostorska stroka pozvala vlado, naj omeji in regulira oglaševanje na prostem. Apel je podpisalo 16 institucij. Odziva ni bilo.” Na problematiko opozarja tudi minorna gverilska skupinica anonimnežev, ki na družabnem omrežju pod imenom Očistimo slovensko krajino plakatnih panojev objavlja fotografije posameznih oglasnih primerov, vendar prodornosti ne dosega.

Darja Matjašec še omenja, da so pred kratkim izdelali študijo na področju oglaševanja na prostem za javnega naročnika in pripravili merila, kje in pod kakšnimi pogoji je posamezna vrsta oglaševanja na prostem možna. “Izhajali smo iz kriterijev, da komercialno oglaševanje ni dopustno zunaj naselij oziroma v odprti krajini (to so kmetijske, gozdne in vodne površine), v naseljih pa komercialno oglaševanje ni dopustno v vidnem polju kulturne dediščine in varstva narave, vrtcev, šol, zdravstvenih domov, knjižnic, zelenih površin ipd. Pripravili smo modele vidnosti na oddaljene vrhove gora, ki predstavljajo značilne vedute. Izkazalo se je, da je razen na območjih trgovskih središč komercialno oglaševanje redkokje možno. Na teh območjih je treba postaviti stroga merila glede lokacije, velikosti in oblike objekta za oglaševanje v povezavi s prostorskimi kriteriji. Kaj je primerno in kako na teh objektih oglaševati, pa je tudi stvar resne presoje, vendar ne prostorske stroke.” Krajinska arhitektka poudarja, da je “problematika oglaševanja na prostem tako velika, da je ne moremo več reševati na ravni občin, saj so pritiski oglaševalskih koncesionarjev preveliki, občine pa so na strokovni in politični ravni prešibke. Lokalne oblasti v tem primeru niso sposobne zagotavljati javnega interesa.”

Andrej Mohar bi za začetek ugasnil vse svetlobne tujke v prostoru. Darja Matjašec pa rešitev vidi v “interventnem zakonu, ki bi komercialno oglaševanje prepovedal zunaj naselij, znotraj naselij pa najmanj v vidnih poljih kulturne dediščine, javnih objektov, parkov in drugih zelenih površin ter območij varstva narave. Tako, kot imajo to v urejenih državah.”

Pritožbe neutemeljene

V Sloveniji v ruralnem okolju sredi njive, ki bi morala biti namenjena naravi in človeku nujnim poljščinam, štrlijo umetne tvorbe, kot so oglasni panoji. Ko inšpektor odloči, da mora pano proč, pogosto sledijo pritožbe. Kmetijsko ministrstvo je običajno menilo, da so pritožbe neutemeljene, a so stranke v večini primerov zagnale sodne mline in sprožile upravni spor. Čeprav za kmetijska zemljišča velja posebno varstvo in je njihova lastninska pravica omejena. Upravno sodišče je v letu 2017 prvič potrdilo odločbo kmetijske inšpekcije o odstranitvi reklamnega panoja in zavzelo stališče, da se s postavljanjem oglasov ne dosega namenska raba kmetijskega zemljišča. Mnogi primeri so še v postopku in z mnogih polj še rastejo oglasi.

Vir: https://www.vecer.com/plakatna-kuga-politiki-in-trgovci-na-pokonci-stojecih-smeteh-10028523

Nina Ambrož

Odkrijte Ljubljano!

Ljubljana se je spremenila v turistično tovarno, ne da bi se o tem kdaj resno pogovorili

Nekoč bo prišel zoprn trenutek, ko bo neki ljubljanski župan moral postaviti neprijetno vprašanje »Kako omejiti turizem?«. Ne bi bil rad na njegovem mestu. Uvajati bo moral neprijetne regulacije, obdavčevati dejavnosti in se spopasti z novo nastajajočim plemenom Airbnb nepremičninarjev. Sodeč po tem, kakšne težave imajo podobne pobude drugod po Evropi, bo pojedel veliko sranja. Domačini sicer že dolgo za šanki jamrajo nad gužvo in cenami v mestu, toda te nevšečnosti težko ustvarijo politično voljo za resen sistemski poseg v sicer bleščečo panogo. Turizem je enostavno preveč donosen, da bi ga preizpraševali – nasprotno, večkrat mu dodelujemo mesijansko vlogo in o njem govorimo kot o božjem daru, ki se mu ne gleda v zobe. Tako kot pri drugih industrijah je zato prepovedana vsaka javna debata o tem, kakšne bodo njene dolgoročne posledice, kako vzdržna je, koga bo zaposlovala in kako se bodo delili dobički. Ljudje, ki odpirajo ta vprašanja, so prikazani kot naduti levičarski nergači, ki svojim sokrajanom ne privoščijo služenja denarja. Nič drugače ni, če se v vašem mestu odpira poceni linija Ryan Aira ali pa nova lakirnica – vsako najmanjše negodovanje nad vplivi neke industrije je takoj utišano z glasnim očitkom: »A misliš, da ste tako bogati, da ne potrebujete novih delovnih mest?«

Nadaljevanje na: http://www.mladina.si/181467/odkrijte-ljubljano/

Miha Blažič – N’toko

Komu pripadajo naša mesta?

Wem gehören unsere Städte? (Arte, 2015)

V Nemčiji, Grčiji, Italiji, Španiji in Turčiji so ljudje v zadnjih letih že večkrat šli na ulice in zahtevali svoje pravice. S pohodi in zasedanjem prostorov, se državljani zavzemajo za urbani prostor kot kraj, na katerem je mogoče artikulirati proteste in na katerem lahko poteka urbano življenje. Je javni sektor še vedno porok za humano, ljudem prijazno mesto? Kje smo danes v smislu urbane demokracije? Kako lahko prebivalci proti politikom, urbanistom in investitorjem uveljavljajo svoje pravice? Kakšne dolgoročne vplive imajo vse pogostejša javno-zasebna partnerstva (JZP) in tako imenovana okrožja poslovnih priložnosti (BID – Business Improvement Districts)?

Dokumentarni film »Komu pripadajo naša mesta?« (2015) nas med drugim popelje v Hamburg, Berlin, Pariz, Kopenhagen, Istanbul, London, Toulouse in Lyon. Preučuje ozadja urbanih konceptov in urbanih sprememb ter sprašuje po državljanskih pravicah. Politično motivirane, z buldožerji razlaščene soseske in prisilna urbanizacija so bili povod za demonstracije na trgu Taksim v Istanbulu. Vendar tudi v Nemčiji in Franciji rastejo velika gradbišča – pa naj gre za gradnjo IKEA stanovanjskega kompleksa v centru mesta Hamburg ali za načrtovanje ogromnega nakupovalnega centra v distribucijski verigi Auchan v sklopu projekta »Grand Paris«, s katerim želijo preoblikovati predmestja Pariza. Javni sektor vidi tovrstne projekte kot priložnost, saj sam nima več finančnih sredstev, da bi lahko oblikoval javni prostor.

Film osvetljuje vse večjo privatizacijo Londona, preoblikovanje Kopenhagna v mesto za pešce in težave pri urbanem načrtovanju v mestih Lyon in Toulouse. Pri tem postane jasno, kako pomembno vlogo pri tem igrajo gospodarsko – politični interesi. Vendar uspešni modeli državljanske participacije in ponovno osvajanje javnih prostorov pokažejo tudi na to, kako je mogoče ustvariti protiutež aktualnemu dogajanju.

Vir: http://www.arte.tv/guide/de/050582-000/wem-gehoeren-unsere-staedte