Tagged: Upokojenci

Več upokojencev nasedlo akviziterjem in kupilo draga prehranska dopolnila

Zgodba 81-letne Marije in njenega bolnega sina ni edina, mnogi upokojenci so na podoben način kupili prehransko dopolnilo za 830 evrov. Iz podjetja Vitalius ni več nobenega glasu.

Po objavi zgodbe Marije iz okolice Frankolovega so se nam oglasili še mnogi bralci, katerih upokojeni starši so bili po­dobno zaslepljeni z nakupom dra­gega prehranskega dopolnila. Tako kot Marijo in njenega sina, ki trpi zavoljo duševne bolezni, jih je akvi­ziterka preslepila s tem, da jim je izmerila krvni sladkor, kisik v krvi, pH-vrednost in podobno, nato pa jih je prestrašila, da so zelo bolni, in jim ponudila prehransko dopolnilo ­ z opozorilom, naj tega ne povedo “ta mladim”.

“Vse to lahko tudi sam potrdim. Na povsem enak način so zavedli mojega očeta, ki je dementen in opravilno nesposoben (ima sodno določenega skrbnika). Tudi njemu so prodali čudež za 830 evrov,” opi­suje bralec Jože. “Sami smo pogodbo preko elektronske pošte odpoveda­li pet dni kasneje, ampak potem so trdili, da te pošte sploh niso dobili”

Izdelek z “Nobelovo nagrado”

Povsem enak izdelek je pred letom kupila tudi gospa Zlata z Gorenjske­ga takrat je izdelek prodajalo še pod­jetje Nomad, ki ima povsem enak naslov kot podjetje Vitalius (Mari­borska cesta 45, Selnica ob Dravi) in tudi istega direktorja Denisa Kanko­lo. “Nimam se za naivno, premislim, kadar mi kaj poskušajo prodati. A tu sem res šla povsem na limanice,” opisuje. “Dobila sem vabilo po pošti za brezplačen zdravstveni pregled. Tam nas je bilo veliko. Vzeli so nam kri, analizirali vse mogoče, kisik v krvi, vzorec sline. Veliko so razla­gali o zdravju, hormonih; moram reči, da je bila predavateljica zelo prepričljiva. Proti koncu so ponudi­ti ta čudežni produkt. Dejali so, da so izumitelji zanj prejeli celo Nobe­lovo nagrado, njegov nakup pa da v višini 400 evrov sofinancira Evrop­ska unija (EU), zato je sedaj za nas na voljo ‘le’ po ceni 830 evrov.”

Sama je izdelek vrnila, ker jo je po jemanju pekla zgaga. A ker tega ni storila v 14 dneh, jo podjetje toži za razliko celotne vrednosti kupni­ne. “Zaradi drugih težav sem ka­sneje začela jemati to dopolnilo. Ko sem videla, da mi izdelek ne ustre­za, sem jim vse vrnila, obenem sem jim do takrat plačala že 18o evrov, a mi vseeno niso dali miru. Sedaj me tožijo. Grozi mi, da bom morala plačati razliko do celotne kupnine, sodne stroške in njihovega odvetni­ka; sama si ga seveda ne morem niti privoščiti.”

Po opisih sogovornikov je očitno, da sta tako podjetje Nomad kot Vi­talius kršila zakon o varstvu potro­šnikov. V njem je zapisano, da gre v primeru, ko izkrivljajo ekonomsko obnašanje ciljnih skupin potrošni­kov, “ki so zaradi telesne ali duševne bolezni, posebne lastnosti, starosti ali lahkovernosti še posebej dovzetni za določeno poslovno prakso”, za nepo­šteno poslovno prakso. Kot je zavaja­joča poslovna praksa tudi, če podjetje zatrjuje, da bo izdelek pod posebnimi pogoji na voljo le določen čas, kot so opisovali Zlati minulo jesen.

Predvsem pa podjetje brez po­sebnega dovoljenja ministrstva za zdravje za delo na področju medicinske biokemije ne sme izvaja­ti meritev koncentracij sladkorja in holesterola v krvi, je jasna zdra­vstvena inšpektorica Deana Potza, saj ob pridobivanju dovoljenja komi­sija preveri usposobljenost izvajalca za odvzem krvi. “Metode izvajanja preventivnih pregledov, kot so mer­jenje zasičenosti krvi s kisikom in merjenje krvnega tlaka, niso sporne,” dodaja, a opozarja, da interpretacija rezultatov, ki odstopajo od normal­nih vrednosti, sodi v okvir zdra­vstvene dejavnosti – zdravnika z licenco. “Merjenje pH-telesa v slini s pomočjo indikatorskih lističev pa je zavajajoče, saj bi bilo sklepanje na pH v celotnem človeškem organizmu in/ali usmerjanje oziroma napotovanje na dodatne preiskave oziroma ukrepanje na tej osnovi neustrezno”

Želeli smo izvedeti, ali podjetje Vitalius ima omenjeno dovoljenje, in tudi, kdo je Nobelov nagrajenec za njihov izdelek in podobno, a s pod­jetjem ni več mogoče stopiti v stik. Po mnogih poskusih smo vedno na­leteli le na posneto sporočilo: “Spo­štovani. V Sloveniji je razglašena epidemija koronavirusa. Naše pod­jetje v skrbi za svoje zaposlene in v duhu ozaveščenosti o pomembno­sti preventive za obdobje epidemije uvaja spremembe v delovnem pro­cesu. Za vas smo za vse, kar boste potrebovali, še vedno z veseljem dosegljivi po navadni pošti. Vaše in naše zdravje je na prvem mestu. Ostanite zdravi.” Spomnimo, da so Mariji izdelek prodali že v času raz­glašene epidemije!

Inšpektorat podal ovadbo

Tržni in zdravstveni inšpektorat me­dijem ne razkrivata, koliko prijav že imajo zoper omenjeno podjetje. “In­špektor je že točno vedel, za katero podjetje gre, ko sem opisala le potek. Dejal je, da imajo že ogromno pri­tožb zoper njega,” je opisala Mariji­na vnukinja. Zlati pa je zdravstvena Inšpektorica odgovorila: “Izvajalcu Vitalius, d.o.o., je bila v preteklosti (9. marca 2020) izdana odločba o prepovedi opravljanja zdravstvene dejavnosti, podana je bila kazenska ovadba na javno tožilstvo … Prekr­škovni postopki zoper zavezanca pa se bodo nadaljevali po sprejeti odlo­čitvi tožilstva. Enako velja tudi za iz­vajalca Nomad, d.o.o.”

Se bodo s tem sporni marketinški prijemi končali ali pa bo direktor le ustanovil že tretje podjetje in delal naprej? Po javno dostopnih podatkih je namreč Kankoša letos odprl pod­jetje Siden v Banjaluki. Če bo po Slo­veniji prodajal pod tem podjetjem, ki nima sedeža v Sloveniji, mu naš tržni inšpektorat ne bo mogel prak­tično nič. Kot so pojasnili na inšpek­toratu, v takšnih primerih težave nastanejo že pri vročanju dopisov zavezancu, zato zavoljo ekonomič­nosti včasih preprosto odnehajo.

Vir: https://www.vecer.com/lokalno/celje/gluhi-telefon-goljufivih-varuhov-zdravja-10226505

Rozmari Petek

V dveh urah jo je obrala za dve pokojnini

Akviziterka je upokojenko prepričala, da so njeni izvidi tako slabi, da je tik pred tem, da jo zadene kap ali zboli za rakom, in ji ponudila (od)rešitev za kar 830 evrov

Upokojenka Marija iz okolice Frankolovega je preprosta 81 let stara ženska, ki v svoji več kot stoletje stari hiši prebiva s sinom. Komaj shajata, saj je njena kmečka pokojnina skromna, sin pa je kot duševni bolnik upokojen in prejema eno najnižjih pokojnin. Nič hudega sluteča in zaupljiva, kot je, je v ponedeljek vrata svojega doma odprla ženski, za katero je mislila, da je prišla iz bližnjega zdravstvenega doma.

“Mislila sem si, da so me prišli pogledat, ker sedaj na Frankolovem ne izvajajo več teh meritev na terenu. Vedo namreč, da jaz nikamor ne morem sama,” opisuje Marija. A pred njo je stala akviziterka iz podjetja Vitalius. Po nekaj uvodnih besedah ji je izmerila krvni sladkor, tlak, odvzela bris iz ust, urin, izmerila saturacijo kisika in ji dve uri opisovala, kako slabe izvide ima. “Rekla mi je, da je čudno, da me še ni kap. Nato je tudi sinu vse to izmerila in tudi zanj rekla, da ima izjemno slabe izvide. Rekla mi je, da imam zakisane možgane ali nekaj takšnega, zamaščena jetra in da je čudno, da še nisem zbolela za rakom ali omedlela,” še vedno prestrašeno opisuje sogovornica.

Dala svojo bančno kartico

Hkrati ji je, temelječ na šokantnih izračunih, akviziterka predstavila rešitev – nakup njihovega izdelka po ceni 830 evrov. “Rekla je, da nama bo to pomagalo. Prinesla je eno škatlo (druge naj bi prišle po pošti), jo odprla in nama pokazala, kako naj ta prašek dozirava vsako jutro in zvečer. Dodala je, da naj tega nikakor ne poveva ‘ta mladim’ (hči z družino stanuje v sosednji hiši), ker da nama bodo to gotovo branili,” opisuje sogovornica.

“Šele ponoči sem začela razmišljati, kaj sem storila. Ženski sem namreč dala bančno kartico. Kaj, če mi bodo sedaj z bančnega računa pobrali ves denar, ki ga mesece ‘šparam’, da bi lahko nadomestila dotrajan element v kuhinji,” se je v skrbi za prihranke začela spraševati skromna upokojenka. Kasneje je nakup le razkrila svojcem.

“Najprej sem mislil, da je pač kupila ‘eno mažo’ za 50 evrov, kolikor je tej akviziterki dala denarja. To bi še nekako šlo, vsak se kdaj ujame na limanice. Šele potem sem videl, da gre za 830 evrov! To je več kot znašata dve taščini pokojnini. Kasneje sem videl še njene tako imenovane izvide. Tam je akviziterka napisala denimo, da ima tašča devet enot sladkorja. V službi sem si sposodil aparat in ji še sam izmeril sladkor – čisto normalnega ima. Tudi saturacijo kisika ji je izmerila, in če bi tiste izmere držale, bi tašča morala že s kisikom naokoli hoditi. Zato to ni le zavajanje, temveč goljufija,” je prepričan zet.

Privolitev na papirju, ki ga ni

Od nenavadnega nakupa upokojenki ni ostalo kaj veliko dokumentacije. Ob dveh listih, na katerih so navedeni rezultati nekaterih meritev, le še list papirja, na katerem piše, da bodo paketi še prišli in da jih bo poravnala v 20 obrokih po 39 evrov, pod njim pa se je akviziterka podpisala le kot Nada.

Direktor podjetja Vitalius iz Selnice ob Dravi Denis Kankoša, za katerega dela omenjena Nada, se v podrobnosti primera ni spuščal. “Tako kot v vsakem poslovanju, na žalost tudi v našem, se ob ogromnem številu zadovoljnih strank pojavi tudi kakšna nezadovoljna. To so dejstva, ki jih moramo sprejeti in se z njimi soočiti,” je v odgovoru na naša vprašanja zapisal Kankoša. “Glede rezultatov, ki jih navajate, so informativnega značaja. Pridobljeni so z aparati, ki jih imajo doma vsi sladkorni bolniki in so na voljo v prosti prodaji v vsaki lekarni. Prav tako se meritve opravijo s pomočjo in na željo ter privolitev stranke s takojšnjo razlago, da so meritve zgolj informativnega značaja in so to le osebna mnenja. Za vse nadaljnje informacije, ki so povezane z zdravjem, naj se stranka posvetuje z osebnim zdravnikom. Tako se stranki pred meritvijo vse razloži in to privolitev stranka tudi podpiše,” doda direktor. A te dokumentacije Marija nima. Dodal je, da so svojcem upokojenke razložili, da imajo po zakonu o varstvu potrošnikov pravico, da odstopijo od pogodbe in vrnejo izdelek. “Z naše strani je zadeva zaključena. Čakamo le še na vrnitev izdelka, da lahko storniramo pogodbo in vrnemo akontacijo,” je dodal.

Pri tem ni komentiral nenavadnega ravnanja akviziterke, ki je upokojenko po njenem pričevanju prestrašila o njenem zdravstvenem stanju in z navodilom, da tega nakupa ne sme omenjati svojcem. “Glede na to, da je nepoštene poslovne prakse na tem področju tako rekoč nemogoče ugotavljati na splošno, potrošnikom, ki menijo, da so bili kakorkoli zavedeni ali prisiljeni v nakup, predlagamo, da podajo prijavo na Tržni inšpektorat RS,” pa svetujejo na tržnem inšpektoratu. Če inšpektor ugotovi kršitev, ukrepa. Globa po zakonu znaša od 3000 do 40.000 evrov.

Rozmari Petek

Vir: https://www.vecer.com/lokalno/celje/v-dveh-urah-jo-je-obrala-za-dve-pokojnini-10224965

Prevare zavedenih potrošnikov

V Oddaji RTV Slovenija »Odmevi«, so 2.6.2015 predvajali prispevek o taktikah in metodah, ki se jih poslužujejo nekateri trgovci z zavajajočim ponujanjem različnih dvomljivih zdravstvenih pripomočkov in storitev, ki prežijo posebej na nekatere najbolj ranljive družbene skupine, kot so upokojenci. Po prispevku je svoje videnje tovrstnih zgodb v studiu predstavil dr. Miro Kline.

Posnetek na http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-odmevi/174339535

Napotila:
https://tehtnica.wordpress.com/2014/01/14/starejsi-res-srecnejsi/
https://tehtnica.wordpress.com/2013/09/28/prebrisani-trgovci-ciljajo-na-upokojence/
https://tehtnica.wordpress.com/2013/08/16/zavajajoce-oglasevanje-vzajemne-za-paket-nezgodno-zavarovanje-starejsi/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/02/06/bolan-clovek-privoli-v-vse/
https://tehtnica.wordpress.com/2013/03/25/vrvohodenje-med-znanostjo-in-mediji/
https://tehtnica.wordpress.com/2013/01/02/dovoljene-le-znanstveno-utemeljene-trditve/

Plačati zgolj naročeno

Zveza potrošnikov operaterje mobilnih storitev poziva k blokadi SMS-klubov, ki potrošnikom pogosto nevede povzročajo nepotrebne stroške

“Nekoč je za en mesec zadostovala kartica za pet evrov, zdaj se sprazni v enem tednu,” potoži upokojenka Marija, ki uporablja mobilni telefon le redko, zato ima predplačniško kartico. Vendar zadnje čase ugotavlja, da se ta nenehno prazni. Težavo je zaupala vnuku, ta pa je opazil, da babica prejema številna SMS-sporočila z nasveti in reklamami nekega podjetja, čeprav te vrste sporočanja gospa niti ne zna uporabljati. Ne spomni se, da bi jim kdaj zaupala svojo številko, vendar je kupovala pri njih in očitno je nevede dovolila včlanitev v tako imenovan SMS-klub, ki ji zdaj trga denar s kartice in povzroča slabo voljo. Gospa je daleč od tega, da bi bila osamljen primer.

Mobilni telefoni so postali vsako­dnevni pripomoček tudi za starejše in otroke, pri Zvezi potrošnikov Sloveni­je (ZPS) pa ugotavljajo, da gredo prav te skupine pogosteje na limanice ope­raterjev in drugih, ki služijo prek mo­bilnih storitev. “Zadeve glede pravic uporabnikov mobilne telefonije ne gredo v smer, kot smo si zamislili,” pri­znava Boštjan Okorn iz ZPS. Težave, ki jih na tem področju najbolj zaznavajo, so poleg agresivnega oglaševanja tudi vse bolj zapletena in nepregledna po­nudba, ki zmede potrošnike, pa tudi dodatni stroški uporabe, ki jih ljudje pogosto ne zaznajo dovolj hitro.

Velik trn v peti za ZPS pa so tudi že omenjeni SMS-klubi. Številna pod­jetja najdejo vedno nove načine – od križank do “brezplačnih” melodij in različnih nagradnih iger, s katerimi ljudi prepričajo, da jim povedo svojo mobilno številko, nato pa jih včlanijo v SMS-klub in jim zaračunavajo sporo­čila. Vse pogosteje se za tem skrivajo podjetja s sedeži v tujini, zato jih slo­venske institucije ne morejo nadzira­ti ali celo kaznovati, pove Okorn. ZPS opaža tukaj veliko zavajanja in “drob­nega tiska”, zato želijo zadevo urediti sistematično.

Operaterjem so včeraj posla­li pobudo z dvema rešitvama, ki ju vidijo kot zelo preprosti. Predlagajo, da operaterji vzpostavijo nadzorovan sistem glede včlanjevanja v SMS-klube, preko katerega bi uporabniki od ope­raterjev dobili dodatno sporočilo, da jih želi nekdo vključiti v SMS-klub ali pa da omogočijo avtomatsko blokado za vse uporabnike in tako onemogo­čijo vključevanje, razen če kdo to iz­recno želi.

Blokado sicer lahko vsak uporab­nik že zdaj naroči, kar uredi pri svojem operaterju, opozori Okorn, ki sicer špekulira, da operaterji nad njihovo idejo ne bodo navdušeni, saj imajo tudi oni dobiček od SMS-klubov. Ope­raterji jim sicer zagotavljajo, da je to­vrstnih SMS-klubov čedalje manj, zato v ZPS menijo, da je blokada še toliko laže uresničljiva. Optimistični so tudi zaradi nedavno izrečene sodbe uprav­nega sodišča, ki je enemu izmed nji­hovih članov prisodilo, da podlaga za zaračunavanje plačljivih SMS-sporočil ne more biti samo pogodba med ope­raterjem in ponudnikom, ampak da mora biti ta podlaga tudi v naročniški pogodbi med operaterjem in naročni­kom oziroma v splošnih pogojih.

Jana Juvan

Objavljeno v Večeru, v soboto, 15.3.2014

Vir: http://www.vecer.com/clanekslo2014031506011386

Starejši res srečnejši?

Pod naslovom “Starejši res srečnejši?”, so v Večeru na pobudo bralca, pisali o novem primeru zavajajočega oglaševanja upokojencem:

Na to, da so oglasi v brošurah za starejše lahko zavajajoči, nas je opozoril pozorni bralec, ki je primerjal, v katero banko bi bilo za upokojenca najugodneje naložiti 50 tisoč evrov

Potem ko se je avgusta lani Miroslav Troha iz Domžal upokojil, je v svoj poštni nabiralnik prejel brošuro Starejši – srečnejši, ki je dostopna tudi na spletnem portalu http://www.varnastarost.si. V brošuri je zbrana kopica informacij, ključnih organizacij in priporočil za pot do varne starosti. Med temi koristnimi napotki je Troha zasledil tudi oglas za rusko Sberbank in ob njem prispevek o prednostih upokojenskega varčevalnega transakcijskega računa, ki ga v tej banki ponujajo. “Račun vam omogoča bistveno višjo obrestno mero glede na druge klasič­ne vrste računov,” je bilo med drugim zapisano v članku.

Troha, ki je prav v tem času pri­merjal ugodnosti pri različnih bankah in imel izračune (te je poslal tudi v naše uredništvo), kako bi se mu obre­stovalo 50 tisoč evrov, je hitro ugo­tovil, da ruska banka sploh ni tako ugodna, vsaj ne v primerjavi z NLB in Delavsko hranilnico. Na to je že pred meseci opozoril tudi Petra Arčona, ustanovitelja projekta Varna starost. “Prepričan sem, da mnogi upokojen­ci, ki so to prebrali, niso preverjali na­vedenih podatkov v članku in oglasu tako kot jaz, ki sem se seveda na koncu lahko odločil za najbolj ugodnega po­nudnika. Razlike so namreč ogromne. Kadar gre za napotke starejšim, priča­kujem še več odgovornosti od snoval­cev takšnih in podobnih brošur,” pravi Troha.

Peter Arčon pojasnjuje, da uredni­štvo brošure, ki je izšla maja lani, “ni nikoli izvajalo primerjave izračunov niti se ni opredeljevalo glede ugodno­sti ali neugodnosti različnih ban­čnih produktov. Prav tako se nikjer ne opredeljujemo, da je katera banka boljša od druge.” Kar pa bi bralec lahko pričakoval, že zato, ker v uvodu, kjer je Peter Arčon predstavljen kot eden izmed avtorjev, piše: “Peter Arčon, komunikacijski strateg in svetovalec, ustanovitelj in motor projekta Varna starost ter direktor Inštituta Proacti­vita. Podrobno spremlja aktivnosti in analizira razmere na trgu storitev, na­menjenih starejši generaciji.” Tudi mi smo pogledali na 37. stran v brošuri, kjer je torej očitno oglasno sporočilo, kot pojasnjuje Arčon, a to ni razvidno in posebej označeno.

Troha se tudi sprašuje, kako so iz­dajatelji dobili njegov naslov, da se je brošura znašla v njegovem nabi­ralniku tik pred njegovo upokojitvi­jo, in zakaj se v tej isti komercialni brošuri oglašuje tudi Zveza društev upokojencev Slovenije (Zdus), ki je nevladna, nepridobitna in samopo­močna organizacija upokojencev s statusom humanitarne organizacije, ki ji upokojenci tudi plačujejo člana­rino. Pri projektu Varna starost sode­luje tudi dr. Urban Boljka, zaposlen v svetovalnici za izboljšanje bivanja starejših pri Zdusu. Ukvarja se s po­dročji socialne pravičnosti ter sta­novanjske in socialne politike. “K sodelovanju nas je povabil lastnik spletne strani Varna starost in nam ponudil brezplačno promocijo Zdusa v knjižici. V zameno za to so naši pro­stovoljci raznašali brošuro med sta­rejše. Ker nimamo denarja za lastno promocijo in ker smo veseli, če lahko pomagamo pri distribuciji informa­cij, pomembnih za starejše, teh pa je v knjižici kar veliko, smo pristali.

O tem, da bo v njej tudi reklama za Sberbanko, sploh nismo vedeli, ker te banke ne poznamo. Očitno je Sber­banka pomagala financirati knjižico, sicer pa menim, da so starejši ljudje dovolj modri, da se sami odločajo, kje bodo hranili svoje prihranke,” poja­snjuje Mateja Kožuh Novak, predse­dnica Zdusa.

Tanja Milakovič

Objavljeno v Večeru, v torek, 14.1.2014

Vir: http://www.vecer.com/clanekv_z2014011405992492

Brošura: http://www.varnastarost.si/starejsi-srecnejsi/