Tagged: Val 202

Reklamokracija

Redna glosa Marka Radmiloviča na Valu 202

Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. »Reklame« po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic.

Recimo vitamin »D« se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva! Danes ga je moč najti v vseh mogočih izdelkih in sončenje je v trenutku postalo nekaj neskončno predmodernega.

Potem so tu vedno obsežno reklamirani izdelki kozmetične industrije, ki po novem namesto parfumov in krem ponuja razkužila za roke. Reklamiranje razkužila za roke je neskončno manj zapeljivo od reklame za parfume; a kot že tolikokrat reklamarska industrija dela najboljše, kar zna pri obveščanju in osveščanju javnosti o svežih izdelkih razvitega potrošništva …

Ker je nova realnost precej kruta realnost, se je v reklamiranje tržne niše – ki je smrt – vključila ena najbolj potentnih gospodarskih panog – zavarovalniški sektor. Včasih zavarovalničarji v reklamiranju zavarovanj niso šli dlje kot do kakšne zlomljene noge; vsaj glede pokvarljivosti človeškega telesa … Danes pa nam zavarovalnice predvajajo reklame, ki prikazujejo srečno družino, a hkrati ne izključujejo temnih oblakov na obzorju, za katerimi preži smrt … Ena izmed zavarovalnic ponuja sklenitev zavarovanja v primeru smrti kar po telefonu! Torej če čutite bolečine v prsih, vas sili na kašelj, ste starejši od sedemdeset let in imate pridružene bolezni, brž pokličite svojega zavarovalniškega zastopnika … sorodstvo vam bo hvaležno.

Ampak nobeno od teh reklamarskih področij ni tako eksplodiralo, kot so nas preplavile reklame za hrano in posledično za trgovske verige. Saj so bile reklame za prehrambne veletrgovce že prej; a sodobne trgovske reklame so tako množične in kar je še pomembnejše – tako identične, da se razumnemu dozdeva, kot da gre ves čas za eno in isto propagandno sporočilo.

V opisu se omejimo samo na televizijski medij, ki si tradicionalno reže največji del oglasnega kolača:
»cinglajoča glasba, počasna, mehka slika, vedno en in isti globok glas katerega naših dramskih prvakov ter pastorala slovenske pokrajine. Sporočilo po navadi vsebuje tri temeljne besede: domače, slovensko in poceni …«

Ampak najbolj zanimive so upodobitve proizvajalcev kmetijskih pridelkov, se pravi kmetov, kot jih interpretira slovenska ustvarjalna elita. Gre za čvrste, lepe, krepke in zdrave ljudi. Niti slučajno niso podobni slovenskemu kmetu, ki ga je moč srečati na slovenskem podeželju: utrujenemu, zgaranemu, postaranemu, le ob praznikih in nedeljah delno sproščenemu …

V reklamah so kmetje videti zelo urbano; v jeansu, s karirastimi srajcami, novim orodjem, čistimi stroji in rokavicami na rokah. Videti so negovani in so navdušeni, da lahko brkljajo po zemlji, zvečer pa se dobijo ob preobloženi mizi na pirovanju, ki bi jim ga zavidali še Vikingi …

Vse skupaj bi bil benigni okrasek k čudaškosti koronačasov, ko ne bi reklame za hrano oz. kmetijske pridelke v sebi nosile temeljnega nasprotja slovenske pridelave hrane … Mimogrede; v povezavi z idealiziranjem slovenskega kmeta v televizijskih reklamah so se že oglasila nekatera stanovska združenja slovenskega kmetstva, vendar so centri trgovske moči v navezavi s kreativnimi direktorji oglaševalskih agencij prevelika ovira, da bi se njihovi pomisleki slišali.

Ne odkrivamo nič novega, ko opozorimo na temeljni problem verige preskrbe s hrano v Sloveniji … Fenomen ali trend, ki mu v nekaterih gospodarskih okoljih in pri nekaterih prehrambnih izdelkih pravijo »pravična trgovina«, je pri nas samo v sledovih. Čeprav nastopa kot proizvajalec, je kmet v prehrambeni verigi globoko deprivilegiran in vrhovni krvosesi, ki potrošniku sicer obljubljajo nizke cene, hkrati pa cenovno izsiljujejo proizvajalce, so seveda trgovske verige. Problem, s katerim se kmetijska politika že desetletja dolgo spopada, ni ne nov ne preprosto rešljiv; vendar je koronakriza zadevo, vsaj po našem mnenju, končno vrgla iz tečajev.

Kaj se bo zgodilo?

Na koncu, ko bomo porabili vse subvencije, ko bomo najprej pregnali in nato ponovno ustoličili vse elite, ko bomo zrušili zdravstveni in šolski sistem, ko bomo zastrupili medčloveške odnose, bo na koncu prišlo do hrane. Danes je je še v izobilju in vsake toliko nas pomirijo, da je ne bo zmanjkalo; a enako so nam jamčili tudi svobodo … »Nikoli je ne bo zmanjkalo,« so nam govorili trgovci polnih malh svobode.

»Čemu bi zmanjkalo hrane?« vpraša zaveden, dobro informiran in dobro situiran državljan, ki pa je kljub vsemu, kot velika večina, prepričan, da hrana raste v skladiščih trgovin; če ne tam pa vsaj v ogromnih logističnih centrih ob avtocestah.

Hrane bo zmanjkalo preprosto zato, ker se bo slovenski kmet gospodarsko zlomil; ker je kapitalistični vrč tako dolgo hodil po vodo na deželo, da se je ali pa se bo v kratkem razbil. Vzemite katerikoli kmetijski izdelek že hočete; z nekaj osnovnega gospodarskega vedenja in s pričevanjem sorodnika, ki na vasi živi od zemlje, vam bo jasno, da je velika večina slovenske kmetijske proizvodnje na mehanskem predihavanju. Če razkrijemo absurd kmetijske proizvodnje z začetka oddaje: milijone litrov vrhunskega slovenskega vina se je spremenilo v razkužilo za roke; za obupanega kmeta je v plastičnem dozirniku vino še vedno bolj profitabilno kot na polici veletrgovine.

Ukrep proti tej anomaliji je star in znan od tistega dne, ko se je prekinila generična vez med kmetom in tržnim dnem … in so namesto tega prišli trgovci z novci.

Ti bi morali zmanjšati svoje marže in bi bil mir … kar pa se ne bo zgodilo, kajti koncept rezanja veje, na kateri sedijo, je za kravatarje v upravnih odborih nekaj, kar sega čez obzorje njihovega razumevanja … korona gor ali dol!

Iz povedanega sledi, da so pocukrane reklame, ki vas spodbujajo k nakupu zdrave, vrhunske in kakovostne slovenske hrane v točno določeni trgovski verigi grobo norčevanje iz slovenskega kmeta; tako glede zunanje podobe kmetov in kmetic kot tudi norčevanje iz njihovega dela ter nazadnje tudi norčevanje iz podeželja … iz tistega podeželja, ki z vedno večjimi gospodarskimi, socialnimi, infrastrukturnimi in kulturnimi težavami pospešeno tone v fevdalizem.

Marko Radmilovič, Val 202

Vir: https://www.rtvslo.si/kolumne/marko-radmilovic/reklamokracija/543352

Oglaševanje in neenakosti v družbi

O vplivu oglasov na oblikovanje kulturnih vzorcev

Po nedavnih raziskavah je povprečen človek izpostavljen 3600 reklamam na dan.  Naša življenja so prežeta z oglasi, ki vplivajo na to kako razmišljamo o sebi in svetu. Dnevno smo izpostavljeni oglasnim sporočilom, v katerih ženske nastopajo na pol gole ali reklamirajo gospodinjske pripomočke, pa oglasom, v katerih so moški prikazani kot uspešneži, ki pa ne znajo uporabljati pralnega stroja ali nahraniti otroka. Kako naj razumemo zgodbe, ki nam jih pripovedujejo reklame? Kako oglaševanje definira družbo? Kaj sporoča otrokom? Zakaj so stereotipi v oglaševanju škodljivi?

Kot pojasnjuje antropologinja dr. Renata Šribar oglaševalska industrija reproducira diskriminatorne vloge, ki naj bi jih imeli moški in ženske.

Oglaševanje je največja produkcijska mašina sodobnih družbenih mitov. Gre za zasmehovanje, popredmetenje in seksualizacijo. Vse to so notranji oglaševalski mehanizmi, ki se »nas primejo«

Raziskovalka iz Inštituta za proučevanje enakosti spolov Ana Pavlič poudarja, da oglaševanja ne moremo misliti brez vladajoče ideologije, najbolj sporno pri oglaševanju pa je, da s svojimi politikami reprezentiranja predvsem žensk celo krepi razlike, ki so bile ustvarjene v zgodovini in ki ženskam namenjajo podrejeni družbeni položaj.

Vsi oglaševalski produkti nam kažejo ogledalo naše družbe. Kažejo nam kje smo kot skupnost, kot posamezniki, ženske in moški, na področju zagotavljanja nekih temeljnih demokratičnih norm

Nekatere druge države se s spolnimi stereotipi v oglaševanju uspešno spopadajo. V preteklem letu je na primer britanski organ za oglaševalske standarde prepovedal vse oglase s škodljivimi spolnimi stereotipi. Kot je poročal britanski BBC so raziskave pokazale, da spolni stereotipi omejujejo izbiro in priložnosti otrok in odraslih ter da prispevajo k neenakosti v družbi. V Sloveniji področje oglaševanja urejata zakon o medijih in zakon o varstvu potrošnikov, vendar ne zagotavljata etičnosti, zato je Slovenska oglaševalska zbornica oblikovala Slovenski oglaševalski kodeks, predstavlja mehanizem samo-regulative na tem področju. Kot pravi predsednik Oglaševalskega razsodišča Jaka Repanšek oglaševalsko razsodišče deluje na načelih, da mora biti oglaševanje odgovorno, zakonito, dostojno, resnično in ne zavajajoče. V oglaševalskem kodeksu med drugim piše:

Oglaševanje ne sme vsebovati ničesar, kar bi žalilo javnost v smislu na splošno prevladujočih pravil o dostojnosti ali bi povzročilo globoko ali množično prizadetost. Oglaševanje ne sme nasprotovati samoumevni enakopravnosti med spoloma, niti prikazovati moškega, ženske ali otroka na žaljiv ali podcenjujoč način.

Kot še poziva Jaka Repanšek, lahko vsak posameznik in posameznika na Oglaševalsko razsodišče vloži pritožbo na domnevno sporen oglas in s tem aktivno pripomore k spremembam na tem področju. V oglaševanju najdemo tudi primere dobrih praks razbijanja mitov in stereotipov, ki so žal v manjšini. Vsekakor ostaja znotraj oglaševanja še veliko prostora za spreminjanje vladajočih norm.

Vir in posnetek na: https://radioprvi.rtvslo.si/2020/01/intelekta-182/

Martina Černe

Prava cena mode

Modna industrija je za naftno druga največja onesnaževalka na svetu, v vsaki majici se skriva 2600 litrov nevidne vode.

Kaj vse je potrebno za navadno majico, ki smo jo kupili za nekaj evrov? Sklepamo lahko, da je verjetno nekdo na drugem koncu sveta za njeno izdelavo dobil le nekaj centov. Pa nas to sploh zanima? Bi nas moralo, ker ne gre več le za svet na drugem koncu sveta. Z vsakim novim kosom imamo na sebi tudi nove kemikalije.

V Sloveniji se s to problematiko ukvarja več organizacij, ki so se zdaj povezale in pripravile kampanjo »Obleka naredi človeka«.

Veliko pove podatek ljubljanskega javnega podjetja Snaga. Lani so v dveh zbirnih centrih zbrali 43 ton odpadnega tekstila.

Film Prava cena (The True Cost) razkriva, kaj vse stoji za kosi oblačil, ki jih kupujemo in nosimo. Prikazan je bil v okviru kampanje Obleka naredi človeka, v kateri se je povezalo nekaj naših organizacij, ki želijo predstaviti pogled v resničnost, ki ji rečemo moda.

Gaja Brecelj, direktorica Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj, pravi, da se premalo zavedamo, da za vsakim oblačilom stojijo kemikalije, energija in litri, kot pravimo, nevidne vode. To je vsa tista voda, ki se uporablja za pridelavo, predelavo ali izdelavo oblačil.

V 60 letih prejšnjega stoletja je bilo 95 odstotkov oblek za Ameriko narejenih v Ameriki, danes je 97 odstotkov oblačil za Ameriko narejenih v tujini.

Pri izdelavi oblačil gre velikokrat tudi za izkoriščanje ljudi, ki delajo v izjemno slabih delovnih razmerah, s praktično neomejenim delovnim časom. Spomnimo le na en dogodek, industrijsko katastrofo v Bangladešu leta 2013. Zrušila se je večnadstropna stavba z več tekstilnimi obrati, pod seboj pa pokopala več kot 1100 tekstilnih delavk in delavcev.

Ob tem pa velja povedati, da so direktorji velikih modnih korporacij na prvih mestih lestvice najbogatejših ljudi na svetu.

Posnetek prispevka: https://soundcloud.com/val202/prava-cena-mode

Vir: http://val202.rtvslo.si/2016/01/obleka-naredi-cloveka/

O dokumentarnem filmu »Prava cena«

Dokumentarni film The True Cost (Prava cena) pripoveduje zgodbo o oblačilih, ki jih nosimo, o ljudeh, ki jih izdelujejo, in učinku, ki ga ima tekstilna industrija na ta planet. Cene oblačil že desetletja padajo, stroški njihove izdelave pa dramatično naraščajo, a jih danes nosijo ljudje, ki jih izdelujejo, in okolje, kjer se tekstilna industrija nahaja. »The True Cost« je film, ki odgrne zaveso nepovedane zgodbe in nas pozove, da se vprašamo, kdo v resnici plačuje pravo ceno naših oblačil.

Film so snemali v več državah sveta in pri tem obiskali tako svetleče modne piste kot tudi najtemnejše kotičke slumov. Na svoji poti so se ustvarjalci pogovarjali s Stello McCartney, Livio Firth in Vandano Shiva. Skupaj z njimi se podajte na potovanje v življenja ljudi in v kraje, ki se skrivajo za našimi oblačili.

Potreba po vedno novem izgledu in nakupovanju

Ob tem so v Umanoteri, eni od organizacij, ki sodelujejo pri projektu »Obleka naredi človeka«, zapisali, da oblačila ljudi spremljajo vsak dan, na kar se odziva tudi industrija, ki ljudi prepričuje, da potrebujejo vedno nov izgled in da bodo srečni, če bodo kar naprej kupovali. “Nihče pa nam ne pove, kako obremenilna je ta naša ‘potreba’ za okolje ter kako izkoriščani so ljudje, vključeni v proces pridelave surovine, izdelave izdelkov ter nenazadnje prodaje. Istočasno pa tako narejena oblačila vplivajo tudi na naše zdravje,” so pojasnili.

Vir: http://www.rtvslo.si/posebnaponudba/novice/prava-cena-o-ucinku-tekstilne-industrije-na-planet/383383 in http://www.buna.si/prava-cena-the-true-cost.html

Napovedniki in odlomki iz filma:

Prispevek o filmu RTV Slovenija: http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-kultura/174382775

Ceno poceni oblačil plačajo izkoriščani delavci, okolje in naše zdravje

Umazana nova oblačila

Svetovna tekstilna industrija, ki letno proda 80 milijard novih kosov oblačil, je po podatkih Danskega modnega inštituta takoj za naftno industrijo največja svetovna onesnaževalka.

Panoga, za katero je značilna masovna proizvodnja poceni oblačil, v zadnjih letih redno dosega rast, kot je mogoče razbrati iz poročil Svetovne trgovinske organizacije (WTO). A ker se stroški proizvodnje povečujejo, breme rasti nosijo ljudje in okolje.

Tekstilna, oblačilna in obutvena industrija zaposlujejo med 60 in 75 milijonov delavcev, kažejo podatki WTO. Večina oblačil, ki jih je mogoče kupiti v slovenskih trgovinah, je proizvedena daleč od naših oči, v azijskih državah z nižjim standardom. Če pogledamo etiketo, na kateri je napisana država izvora, bomo tam najverjetneje našli Kitajsko, Bangladeš, Indijo ali Kambodžo. “Delavci so izjemno mladi, še otroci, delovni čas je praktično neomejen, traja od jutra do večera, plačilo, ki ga prejmejo za svoje delo, pa velikokrat ne zadošča niti za pokritje najnujnejših življenjskih stroškov,” razmere, v katerih nastajajo poceni oblačila, opisuje Živa Lopatič iz nevladne organizacije Zadruga Buna.

Izkoriščanje ljudi za proizvodnjo oblačil se sicer začne že pri pridelavi bombaža, dodaja Lopatičeva: “V pridelavo bombaža je vključeno ogromno število otrok, ki so v nekaterih državah glavna delovna sila pri obiranju bombaža. Bombaž gre, ko je obran, v predelavo, v prejo, v tkanje. Pri barvanju začnejo uporabljati zdravju nevarne kemikalije. Blago barvajo v velikih bazenih, v katere gre večina otrok in žensk brez zaščitne opreme.”

Slabe delovne razmere vladajo tudi v tovarnah, kjer oblačila šivajo. Ker je v njih izjemno vroče, pravega prezračevanja pa ni, jih imenujejo tudi “potilnice”. “Delovni čas je izjemno dolg, ne zagotavljajo jim stolov, šivalni stroji so na tleh, oni torej sedijo na tleh in šivajo. Problematična je tudi osvetljava, ki vpliva na njihove oči. Z leti se te utrudijo in delavci se ne morejo več preživljati s svojim poklicem,” dodaja Živa Lopatič.

Kadar delavci zahtevajo izboljšanje pogojev za delo ali povišanje plače, jih odpustijo, jim grozijo, pretepejo. Ko so januarja 2014 kamboški tekstilni delavci zahtevali povišanje minimalne plače na 160 dolarjev, je stavko nasilno prekinila policija. Zaradi trenda, ki narekuje, da zahodne trgovine vsakih 14 dni na police dobijo novo kolekcijo, se dogajajo smrtonosne nesreče. “Znana je zgodba o bangladeški tovarni oblačil Rana Plaza, kjer se je zgradba zrušila na ljudi, saj niso pravočasno popravili razpok v njej. Ni bilo časa za to, saj so morali izdelati oblačila,” razlaga Lopatičeva. Zrušitev stavbe je povzročila smrt več kot tisoč ljudi, pri čemer ne gre za edino tovrstno nesrečo.

Posledice za okolje

Svetovna tekstilna industrija terja tudi velik okoljski davek. Znan je primer Aralskega jezera, nekoč četrtega največjega na svetu, ki se zaradi proizvodnje bombaža zadnja desetletja nenehno krči. Območje rek Sir Darja in Amu Darja, ki se izlivata v jezero, namreč pokrivajo polja bombaža, ki za rast potrebuje veliko vode. “Gensko spremenjeni bombaž, ki ga je na svetu največ, zahteva ogromne količine vode. Aralskega jezera zato danes praktično ni več. Tam je puščava, kjer se ne da živeti. Vetrovi, ki prihajajo iznad Aralskega jezera, pa uničujejo zdravje ljudi, ki živijo v bližini,” pojasnjuje Živa Lopatič, ki dodaja: “Bombaž je ena tistih rastlin, ki je z vidika uporabe pesticidov, herbicidov in podobnih sredstev, okoljsko zelo obremenjujoča. 25 odstotkov vseh herbicidov, pesticidov, ki jih porabimo na svetu, se namreč zlije nanj.”

Pri obdelavi blaga porabijo ogromno kemikalij. Te v prvi vrsti škodijo tamkajšnjim prebivalcem in ekosistemom, a kmalu pridejo tudi do nas. “Že tam predstavljajo nevarnost za ljudi, ki to vodo pijejo ali lovijo ribe. A nato prek vodnega cikla potujejo iz potokov v reke, v morja, v ocene in se razširijo po vsem svetu. Našli so jih celo na polih, v tkivih polarnih živali,” razlaga Ines Kavgič iz Greenpeaca Slovenija. Uporabljajo jih za barvanje oblačil, za povečanje odpornosti na vodo in umazanijo. Kot pojasnjuje mag. Viviana Golja z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, so v Evropski uniji večinoma že prepovedane: “Težava je, da v EU prihajajo iz držav, kjer nimajo tako stroge zakonodaje. En tak primer spojin, ki so precej problematične, so barvila azo. Ta lahko razpadejo v toksične aromatske amine, ki so kancerogeni.”

Zdravju nevarne spojine, kot so ftalati in perfluorirane kemikalije, je v oblačilih znanih blagovnih znamk v okviru kampanje Detox našla okoljevarstvena organizacija Greenpeace. “Ftalate uporabljajo pri oblačilih, na katerih je potisk ali slika. Niso vsi enako toksični, tisti, ki so bolj, so lahko hormonski motilci, rakotvorni, škodijo reprodukciji. Podobno velja tudi za zelo obstojne perfluorirane spojine. Teh je veliko v okolju, našli so jih že v človeški krvi. Škodljive so za jetra, ščitnico, pljuča, ledvice, lahko vplivajo na reprodukcijo in so rakotvorne,” pojasnjuje Golja.

Odpadna oblačila v revne države

Največja svetovna uvoznica oblačil je z 38 odstotki Evropska unija. Sledijo ji Združene države Amerike, ki uvozijo petino vseh izdelanih oblačil, vsako leto pa jih 11 milijonov tudi odvržejo med odpadke. Nekateri odvečni kosi oblačil končajo v trgovinah iz druge roke, ko pa jih niti tam ne morejo prodati, jih pošljejo v države v razvoju.

“Ta oblačila gredo v velike zbirne centre, kjer jih stehtajo in zapakirajo v različno težke pakete. Nato jih pošljejo v revnejše države in jih tam prodajajo kar po kilogramih v paketu. En tak primer je Senegal, kamor se letno steče 18 tisoč ton odpadnega tekstila. Tam ga sicer prodajo, a zaradi tega propada senegalska tekstilna industrija,” razlaga Živa Lopatič.

Zgovoren je tudi slovenski primer – po besedah svetovalke za odnose z javnostmi ljubljanskega Javnega podjetja Snaga Nine Sankovič, so v letu 2014 v dveh njihovih zbirnih centrih zbrali 43 ton odpadnih oblačil. Še bolj šokantno kot velikanske količine odpadnih oblačil pa je dejstvo, da mnoge znamke oblačila raje uničijo, saj s tem ohranijo visoko ceno.

Andreja Gradišar, Radio Slovenija

Vir: http://www.rtvslo.si/slovenija/ceno-poceni-oblacil-placajo-izkoriscani-delavci-okolje-in-nase-zdravje/383511

Napotila:
http://truecostmovie.com/
https://tehtnica.wordpress.com/2015/06/04/adidasova-zgodba-o-sodobnih-podloznikih/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/09/15/koliko-otroskih-solz-in-strupa-je-pa-na-vasi-majici/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/07/22/skrito-zivljenje-oblacil/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/01/28/posasti-iz-nasih-omar-prestrasile-starse/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/01/15/greenpeace-preveril-prisotnost-kemikalij-v-otroskih-oblacilih-rezultati-zaskrbljujoci/
https://tehtnica.wordpress.com/2012/11/22/greenpeace-zara-ima-umazano-majhno-skrivnost/
https://tehtnica.wordpress.com/2012/07/16/schick-aber-schadlich-2010/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/02/03/lepo-obleceni-in-polni-strupa/
https://tehtnica.wordpress.com/2013/09/29/umiranje-za-posel/
https://tehtnica.wordpress.com/2013/06/17/kdo-mi-je-sesil-majico/
https://tehtnica.wordpress.com/2012/12/15/smrtonosna-oblacila-iz-bangladesa/
https://tehtnica.wordpress.com/2012/12/15/nevarne-kemikalije-v-oblacilih-priznanih-blagovnih-znamk/
https://tehtnica.wordpress.com/2012/09/24/no-logo-znamke-globalizacija-upor/
https://tehtnica.wordpress.com/2012/12/22/hm-vpleten-v-novodobno-suzenjstvo/

Nove strategije športa

Pred dnevi je v Portorožu potekala tradicionalna 11. konferenca o marketingu in sponzorstvih v športu, Sporto. Letos so med drugimi gostili tudi Patricka Nallya, ki baje velja za »očeta modernega športnega marketinga«. V pogovoru, ki so ga pripravili za Vala 202 in v tekstovni obliki poobjavili na MMC RTV SLO, tako med drugim izvemo, kako (mu/jim) je uspelo šport spremeniti v navadno blago in samo še eno priložnost za oglaševanje. V tej situaciji je šport izgubil praktično vse tiste lastnosti in vrednote, ki ga delajo za kakorkoli smiselnega, hkrati s tem pa je v značilni »spin« maniri šport pridobil nove pomene, zaradi katerih lahko slednjič Patrick Nally (seveda ne brez lastnega interesa) za najbolj perspektiven šport prihodnosti razglasi igro na srečo – poker.

Patrick Nally je oral ledino pri povezovanju blagovnih znamk in športa na globalni ravni. Trženjski koncepti, ki so bili postavljeni konec sedemdesetih let v povezavi s svetovnim nogometnim prvenstvom v Argentini 1978 in v naslednjih letih, so se uveljavili kot standardi v športnem poslu in veljajo še danes. Patrick je združil Coca-Colo in FIFA, postavil temelje za trženje Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) in sodeloval pri številnih ostalih najpomembnejših športnih projektih. Je pionir na področju športnega posla, poimenovan tudi »oče modernega športnega marketinga in sponzorstev«. Danes je v vlogi predavatelja, izziv pa je našel tudi v promociji miselnih iger. Je močan zagovornik formalnega izobraževanja na področju športnega marketinga in sponzorstev. (Vir: http://www.sporto.si)

Gost športno-pogovorne oddaje »V Sredo« na Valu 202 je bil idejni oče modernega športnega marketinga, Britanec Patrick Nally, ki je v sedemdesetih letih 20. stoletja prvi največje svetovne blagovne znamke povezal z danes najmočnejšima športnima organizacijama, Fifo in Mednarodnim olimpijskim komitejem (MOK-om).

Patrick Nally je v zadnjem času vpleten v promocijo tekmovalnega pokra, obenem pa je v pogovoru razkril tudi, da sta FIFA in MOK postala premočna in da se je v svetu vzpostavila potreba po prevrednotenju poslanstva športa. Patrick Nally je bil gost Sporta, 11. Konference o marketingu in sponzorstvih v športu v Portorožu.

[…]

S poslom ste začeli pri petnajstih, ne ravno v športnem marketingu, ampak takrat ta tako ali tako še ni obstajal. Prvi velik preboj pa ste doživeli v 70. letih s Coca-Colo. Ti dogodki so v samem jedru oblikovali športni marketing, ki ni bil nikoli več enak. Ko zdaj pogledate nazaj na tiste čase, kako ste prišli do take ideje? Kako to, da ste bili tako vizionarski, in ste stopili na področje, ki takrat še ni bilo izpostavljeno?

Prav imate, šolo sem zapustil pri petnajstih in začel kot kurir pri oglaševalski agenciji, kjer so me naučili vseh veščin oglaševanja, končal pa sem na oddelku za odnose z javnostmi. Ker sta bila moja starša novinarja, tudi močno vpletena v PR, sem bil zaradi njiju in vzgoje najverjetneje potisnjen v to smer. Povabljen sem bil k sodelovanju v novem podjetju, ki bi se ukvarjalo z odnosi z javnostmi, človek, ki naj bi to podjetje vodil, pa je bil znan športni poročevalec, Peter West. Bil je na BBC-ju, kjer je komentiral kriket, ragbi in tenis. Ko sva se dobila in pogovarjala, sem uvidel, da ve ogromno o športu, bil je živa enciklopedija športa. Na vsa moja vprašanja je imel odgovore. In tako sem mu rekel: “Poskusimo narediti nekaj drugačnega. Bodimo tekmovalni. Uporabil sem svoje znanje s področja oglaševanja in odnosov z javnostmi ter ga prenesel na West Nally, na novo podjetje. Predlagal sem, da naredimo nekaj drugačnega in kot sredstvo komuniciranja uporabimo šport. Ko smo začeli s tem in sestavljali svežnje storitev, sem ugotovil, da šport ni bil dobro organiziran, bil je amaterski, ljudje so upravljali šport v svojem prostem času, v svojih kuhinjah ali garažah. Šport ni bil profesionalen, sploh ni imel pisarn s svojimi zaposlenimi.

Mi pa smo bili zelo uspešni, začeli smo ustvarjati pakete storitev, na začetku v Angliji, kjer so pri projektih kmalu začela sodelovati tudi velika podjetja. Preselil sem se v Avstralijo, tudi Kanado, v angleško govoreče države, in tudi tam so začeli hitro slediti našim smernicam. V tistem obdobju so me prosili, naj se dobim s Horstom Dasslerjem, sinom ustanovitelja Adidasa, ki je slišal zame in za moje dosežke ter napredek v povezavi s sponzorstvi v športu. Sestala sva se v Franciji. In on mi je predstavil, kako delujejo mednarodne federacije, ki jih do takrat sploh nisem razumel in poznal. To je bilo ravno takrat, ko se je Adidas odločil, da neha športnikom plačevati za nastopanje v njihovih športnih copatih, zato da bi lahko v prihodnje bolje sodeloval z mednarodnimi federacijami. Ampak mednarodne športne zveze takrat niso imele postavljene strukture in bile so brez denarja. Zaradi odnosa s Horstom Dasslerjem sem nato lahko prišel k Fifi, MOK-u, Mednarodni atletski zvezi, kjer smo začeli s sodelovanjem. Tako kot v primeru Coca-Cole, ki sem jo povezal s Fifo, sem se moral odzvati z globalnim paketom storitev. Tako mi je uspelo združiti tudi Coca-Colo in Fifo. Joao Havelange je bil ravno izvoljen za predsednika Fife na podlagi ogromno obljub, a pri Fifi ni bilo denarja, da bi te obljube lahko dejansko izpolnil. V zelo zanimivem trenutku nam je uspelo izkoristiti priložnost, da smo te stvari izpeljali, kot smo si želeli. Bilo je kar nenavadno, v nekaj letih sem bil del olimpijskih iger, nogometnega mundiala, panameriških iger, iger Commonwealtha, ustvarjal sem svetovno prvenstvo v atletiki, bil zraven pri teniškem Davisovem pokalu. Noro je bilo, prava norost. Jasno je bilo, da se je vse to spremenilo v trden posel, ki je začel rasti in verjetno od takrat sploh še ni nehal rasti.

Kako to? Zaradi paketa ekskluzivnih pravic? Je bilo to tisto glavno, kar je pripeljalo, prek podjetja West Nally, vse velike organizacije do pokroviteljev?

Pravzaprav me preseneča, da se to še dogaja. Ko smo to leta 1978 ustvarili, potem ko smo že organizirali svetovno prvenstvo v Argentini, kjer smo prevzeli nadzor nad celim poslovnim delom prvenstva, da bi zaščitili našega sponzorja, Coca-Colo. Pričakovali bi, da bo Coca-Cola dobila kakšne posebne pravice, saj so navsezadnje vložili veliko denarja v razvojni program Fife, v njena mladinska prvenstva, ampak jih niso. Fifa ni imela nobenega nadzora in tu smo prišli na vrsto mi. Prevzeli smo odgovornost, sestavili načrt oglaševanja, na stadionih priskrbeli zalogo pijače, in to kar z nahrbtniki, in še marsikaj drugega. Zanimivo je bilo. Takrat smo prevzeli odgovornost, da stranki, Coca-Coli, priskrbimo vse potrebno. Po Argentini je postalo jasno, da denarja, ki bi ga za to potrebovali, ni bilo dovolj. In tako sem ustvaril paket ekskluzivnih pravic, ki je potem postal osnova za druge posle, tudi za olimpijske igre. Niti v najbolj drznih sanjah si ne bi mislil, da se bo ta vidik posla nadaljeval kaj več kot deset let. Ampak se je nadaljeval in nadaljeval. Morda je težava v tem, da ljudje niso razumeli industrije. Ljudje še vedno mislijo, da morajo najprej kupiti paket pravic, nato pa jih interpretirati tako, da ustrezajo njihovim ciljem. Športu je šlo to na roko, saj lahko z ohranitvijo nadzora nad pravicami zbere več denarja. Pokrovitelje pa to zelo omejuje, ker je vsak od njih drugačen in ima svoje lastne cilje in zahteve. Mislim, da prihaja čas, ko bodo tudi oni uvideli, da morajo stvari razdreti in jih natančno pregledati. Ekskluziven pristop pa je deloval, količine denarja so se leto za letom povečevale. Če bi to vedel takrat, verjetno ne bi zdaj sedel tu.

Vir: http://www.rtvslo.si/sport/preostali-sporti/nova-strategija-sporta-za-vse-vec-enakopravnosti/352066

Posnetek pogovora v celoti: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/patrick-nally-pionir-sportnega-marketinga/174306472/

MMC RTV SLO, Val 202, Andrej Kandare

Črni petek

Če ste se odpravili po ugodnih nakupih, vedite, da lahno ščemenje v ušesih in trtici ni samo prehodnega značaja.

Danes pa zapis v obliki moralke, ker so pač takšni časi. Tako se vprašamo, zakaj smo takšni, kot smo, zakaj ne moremo biti tiho, ko bi morali molčati in zakaj ne dvignemo glasu, ko bi ne smeli biti tiho in zakaj svoje življenje še najlažje opišemo z besednjakom blagorodnega de Sada?

Izkoristili bomo redek privilegij molčati o dogodkih na neki mariborski šoli in se poskusili dokopati do zaključkov, ki jih ugotavlja množica pametnih ljudi v tej deželi po drugi poti. Gre seveda za metodo izjemno ugodnih nakupov.

Nismo vsi razumeli, čemu se upirajo razsvetljeni mladci pred desetletjem, ko je šla med protesti proti globalizaciji vsake toliko v zrak katera od mestnih četrti svetovnih metropol. Na prvi pogled nesmiselni upor proti nekakšni ekonomski teoriji ali še eni od sprevrženih kapitalističnih praks v polni meri razumemo šele desetletje pozneje. Gre namreč za to, da se ves svet ne spreminja samo v ekonomsko, temveč vse bolj tudi v duhovno kašo. V kašo, ki zanika individualnost in kritičnost in ki jo znotraj sklede ohranja le energija potrošništva.

Nadaljevanje na: http://val202.rtvslo.si/2014/12/crni-petek/

Marko Radmilovič