Tagged: Varčevanje

Blagoslovljeni 2. januar

[…]

»Ko opazujemo kolone družin, ki se gnetejo na mrazu, čakajoč svoj kozarec kuhančka, nam ne more uiti, kako utrujeni delujejo. Služba proti koncu leta postane še večja norišnica kot po navadi, gneča je večja, vrste so daljše, potrpežljivost tako šefov kot strank pa je pri dnu. Kdo bi si v tem obdobju, ko na delovna mesta prihajamo in z njih odhajamo v trdi temi, želel še malo prazničnih opravil? Iskati parkirno mesto v BTC-ju in se ure izgubljati pod umetno svetlobo neskončnih dvoran v lovu na prava darila za ljudi, ki imajo že vse in ki bodo, tako kot mi, darilo takoj po praznikih vrgli v omaro, naslednje leto pa v klet. Se drenjati s petdesetimi drugimi družinami v vrsti za Dedka Mraza in nato tolažiti cmeravega otroka, ki se ne more sprijazniti, da so drugi otroci dobili boljše igrače. Delati seznam vseh ljudi, ki jih sicer nikoli ne vidimo, a jim je treba podariti nekaj boljšega, kot bodo oni podarili nam, da se vzpostavimo v sorodstveni/ poslovni hierarhiji. Dobro poglejte te obrede in nekaj postane jasno: to ni uživanje prazničnega razkošja, to je garaško delo. Če bi bilo kaj pravice na svetu, bi bili potrošniki za decembrska opravila plačani.

Vedno provokativni režiser Adam Curtis je v filmu Hypernormalisation povedal zabavno teorijo: »Vsak dan hodite v pisarno in sedite za mizo, a morda je ta služba povsem lažna. Resnične tovarne našega časa so namreč šoping centri in vaše pravo delo je nakupovanje …« Ne gre le za to, da s potiskanjem nakupovalnih vozičkov po trgovinskih centrih poganjamo kolesje gospodarstva, ampak da ob pomanjkanju realne rasti v času večnega javnega varčevanja ustvarjamo videz blaginje s kopičenjem zasebnega dolga. Glasni oglaševalski napad bank, ki nam ponujajo ugodne kredite za praznične nakupe, dajejo slutiti, da je nekaj na tem. Nimate denarja? Ni problem! Plačujte na 24 obrokov, vzemite novo kartico, odprite še en račun … Ljudje, ki marljivo prečesavajo predmete na policah, so tako le zrcalna slika delavcev v tovarnah, ki te predmete proizvajajo. Ne glede na naš poklic vsi delamo za banke.

Vsa ta gonja k zapravljanju pa poteka z roko v roki z varčevalsko histerijo, ko naj bi vsi šparali za težke čase. Nakupovanje tako postane dolžnost do družbe, ki jo moramo opraviti, in hkrati greh zoper to isto družbo, zaradi česar bi morali imeti slabo vest in delati še malo več. Dedek Mraz zahteva, da smo pridni, hkrati pa nas vabi v pogoltno in sebično prenažiranje. Nič čudnega, da so praznični opravki tako depresivni. Veseli december je tisti letni čas, ko se paradoksi kapitalizma najbolj neposredno preslikajo na naša življenja – postanemo odmev shizofrenega režima, ki hkrati zahteva razsipnost in varčevanje, delo in užitek, odpuščanje in povečanje povpraševanja.

Morda je pri tem najhuje dejstvo, da se srednji razred vsega tega zaveda, a si ne zna zamisliti alternative. Ničesar ni onkraj tega brezupnega prizadevanja za še več dela, da bomo kupili še več bedarij, ki jih bodo naši otroci čez tri minute užaljeno zavrgli, a bomo pri tem vsaj malo dvigali BDP do naslednje krize. Nobene optimistične prihodnosti ni na vidiku, le še več lučk, več izložb in več parkirnih mest pred njimi. In v sebi slutimo, da to zares ni nobena prihodnost, slutimo, da gre vse to k vragu, da igramo še zadnje ponovitve izpetega scenarija, onkraj katerega nas čakajo velike katastrofe. Jankovićevi okrasni kometi/spermiji, ki grozeče visijo nad glavami utrujenih nakupovalcev v centru Ljubljane, kot da bi simbolizirali prihajajočo kataklizmo. Veliki novoletni ognjemet ni več toliko simbolni vstop v novo leto, ampak preigravanje nekega apokaliptičnega filma. 2017 bo morda konec sveta, bradati klovni na Prešernovemu trgu pa nam delijo balone.

Neoliberalci se gotovo šalijo, ko v tem mučnem procesu ne vidijo zahteve kapitala, ampak svobodno izbiro ljudi. Nihče pri zdravi pameti se ne bi odločil za takšne praznike in vsem nam je že na prvi pogled jasno, da se naši odnosi skozi njih bolj krhajo, kot pa utrjujejo. Jasno nam je tudi, da kakovost naših življenj ni pogojena z gostoto okrasnih lučk v mestih in številom trgovinskih centrov, ampak s količino časa, ki ga preživimo stran od njih. Jebeš božič, v resnici potrebujemo 2. januar. Potrebujemo dneve brez obveznosti in pritiskov. Potrebujemo čas brez spektakla, ko so trgovine zaprte in lahko gledamo v luft. Darilo, ki si ga vsi želimo, a nam ga nihče ne more podariti, je prosti čas.«

Miha Blažič – N’toko v Mladinini kolumni z naslovom »Blagoslovljeni 2. januar« (odlomek)

Vir: http://www.mladina.si/177805/blagoslovljeni-2-januar/

Varčuj!

Iz Večerove kolumne »Okolje in družba«

Vse več nas je. Od leta 1800 je prebivalstvo naraslo za sedemkrat, več kot stokrat več porabljamo, porabimo tridesetkrat več energije in se tisočkrat več prevažamo. Porabljamo in porabljamo, kot da bi imeli na razpolago pet planetov, ne le enega samega. Ste vedeli, da na svetu vsako uro zavržemo 24 milijonov plastenk, 13 milijonov pločevink, 45 milijonov plastičnih vrečk, 20.000 mobitelov in da vsako uro za vedno izginejo tri živalske vrste? Tako močno pritiskamo na meje našega planeta, da ta počasi kloni. In še vedno se nam zdi, da so tisti, ki bi morali kaj spremeniti, tam na vrhu, politiki, gospodarstvo. Čas je, da pogledamo, kaj lahko storimo sami, saj smo država v resnici ljudje, država sva jaz in ti. In če vam povem, da se da na ta način celo prihraniti, bodo naslednji stavki še toliko bolj zanimivi. Vem namreč, da smo ljudje zelo racionalna bitja in da golo pridiganje, naj živimo okolju prijazno, ne da bi imeli ob tem tudi finančne koristi, ne zaleže – Še posebno ne v današnjih kriznih časih. Zato sem že dlje časa razmišljala, da bi bilo zanimivo preračunati, kaj za našo denarnico pomeni živeti okolju (in s tem sebi) prijazno. Pred nekaj tedni sem se lotila raziskave in rezultati so tudi mene presenetili. Še vedno namreč vlada napačno prepričanje, da si le peščica bogatih lahko privošči okolju prijazno življenje. Res pa je ravno nasprotno – z vsakodnevnimi odločitvami o najbolj preprostih stvareh lahko ogromno naredimo. In prihranimo. Ste vedeli, da bi lahko z bolj racionalnim nakupovanjem hrane prihranili okoli 1000 evrov letno? V povprečnem slovenskem gospodinjstvu se namreč zavrže kar 30 odstotkov kupljene hrane. Sama redno hodim na izmenjave oblek, ki postajajo vse bolj popularne po vsej Sloveniji, zato mi že več kot dve leti ni bilo treba kupiti niti enega kosa obleke ali obutve. Povprečno slovensko gospodinjstvo bi na ta način lahko prihranilo okoli 1300 evrov na leto. Če bi termostat v stanovanju nastavili za dve stopinji niže, bi bil vaš mesečni račun za ogrevanje deset odstotkov nižji. Če pozimi oblečemo pulover namesto kratkih rokavov, bomo precej prihranili. Še vedno je veliko ljudi, ki za pitje kupujejo vodo v plastenkah. Če bi pili vodo iz pipe, bi v življenju prihranili sebi več kot 14.000 evrov, okolju pa 9700 metrov visoko goro, ki bi jo lahko sestavili iz 30.000 plastenk, ki bi jih sicer zavrgli. Z obojestranskim tiskom lahko podjetje s stotimi zaposlenimi na leto prihrani 4000 evrov in ohrani 25 dreves. Za mlade starše pride prav podatek, da lahko z nakupom pralnih pleničk prihranijo 1000 evrov pri prvem in kar 1500 evrov, če jih ponovno uporabijo pri drugem otroku. S tem okolje obranijo pred celo tono odpadnih plenic za enkratno uporabo, ki jih ni mogoče reciklirati. Z nakupom silikonske menstrualne posodice, ki stane okoli 30 evrov, lahko ženska prihrani v življenju kar 1000 evrov, ki bi jih sicer porabila za nakup tamponov. In za konec: ste vedeli, da posameznik z minimalno plačo kar tri dni na teden dela le za to, da poseduje svojega jeklenega konjička, s katerim se večinoma vozi le v službo? S souporabo avtomobila, z uporabo javnih prevoznih sredstev ter občasnim najemom avtomobila za izlet bi običajna slovenska družina prihranila več tisoč evrov na leto. Slovenski pregovor pravi: Vse se vrača, vse se plača. Skrb za okolje se nam poplača. Dobesedno.

PETRA MATOS

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 5.11.2012

Vir: http://www.vecer.com/clanekoko2012110505845293