Tagged: Video

Dežela plakatov

V oddaji Tednik TV Slovenija so spregovorili o težavah z zunanjim oglaševanjem v Sloveniji. Reklamne table, mega panoji, svetlobne vitrine … Slovenija se spreminja v izložbo na prostem, so kritični člani iniciative Očistimo Slovenijo reklamnih panojev. Opozarjajo tudi, da velike table z oglasi ogrožajo varnost v prometu, zato državo pozivajo, naj v oglaševanje na prostem vnese več reda in boljši nadzor. Več svobode pri urejanju tega področja si želijo tudi lokalne skupnosti, ki imajo marsikdaj zvezane roke. Prispevek je pripravila novinarka Ines Kočar.

Posnetek na: https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174774650?s=tv

Napotilo:

https://www.facebook.com/OcistimoSlovenskoKrajinoReklamnihPanojev/

Zgodba o plastiki

Kratki animirani film Zgodba o plastiki (The Story of Plastic, 2021) razgrne ozadja naslovov o onesnaževanju s plastiko in razkriva resnične vzroke in posledice svetovne krize s plastiko. Animirani film je spremljevalni del istoimenskega dokumentarnega filma, ki je bil premierno prikazan aprila 2020.

Transkript:

Verjetno ste že slišali za orjaški otok s smetmi v oceanu[1], ali za tisto ubogo morsko želvo, ki se ji je v nosu zataknila slamica[2]. Mogoče ste že slišali tudi, kako se plastika nahaja tudi v ribah, ki jih jemo![3]

Kriza plastike je deležna velike pozornosti, toda naslovi prispevkov se običajno osredotočajo na plastiko, ki konča v okolju, to pa je le del zgodbe. Resnica je, da ima plastika cel življenjski cikel, ki je skrit našim očem – cikel, ki od začetka do konca škoduje ljudem in planetu.

Začnimo na začetku. Plastika je narejena iz fosilnih goriv, ​​kot sta nafta ali zemeljski plin, ki ga pridobimo z hidravličnim drobljenjem[4]. Črpanje teh fosilnih goriv in njihovo spreminjanje v plastiko ustvarja veliko onesnaževanja[5]. Onesnaževanja, ki najpogosteje prizadene obratom bližnje marginalizirane skupnosti[6].

Ker za pogon naših življenj porabimo vse manj nafte in plina, je industrija fosilnih goriv našla svojo rešitev v plastiki.[7] Naftne in plinske družbe podvajajo proizvodnjo plastike in samo v ZDA do leta 2025 načrtujejo izgradnjo ali razširitev več kot 300 petrokemičnih obratov.[8]

Ta podjetja že zdaj proizvedejo več plastike, kot je lahko uporabimo. Kam torej gre vse ta plastika? Veliko jo je namenjene na nove trge v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki.[9]

Bolj kot katero koli drugo kategorijo izdelkov, rabe plastike ne poganja povpraševanje ampak ponudba. Korporacije, kot so Unilever, Nestle in Procter & Gamble po vsem svetu agresivno tržijo izdelke za enkratno uporabo.[10] [11]

Ta podjetja gredo v kraje kot je Indonezija in ponujajo svoje izdelke skupnostim, ki na vse te količine plastike niso pripravljene. Mogoče so navajene na naravno embalažo ali pa živijo na majhnem otoku brez urejenega sistema zbiranja odpadkov. Poleg tega pa države globalnega severa v te države izvažajo tudi svojo lastno odpadno plastiko.[12]

Ko vse to skupaj seštejemo ni čudno, da toliko te plastike konča v okolju. Globalno v okolju konča ogromnih 32% plastične embalaže. 40% plastične embalaže gre na odlagališča, kjer se plastika le nabira in za katero bodo morale poskrbeti prihodnje generacije. 14% plastične embalaže pa je sežgane v sežigalnicah.[13]

Sežiganje je umazana industrija, ki proizvaja strupeni dim in leteče delce pepela.[14] Ti zelo dragi objekti so odvisni od plastike, da lahko v procesu kurjenja izgori še vse ostalo – navsezadnje gre vendarle za nafto in plin. Takšna industrija si želi več plastike, ne manj.[15]

Potem je tukaj še recikliranje. Na žalost to ni rešitev kakršna mnogi menijo, da je. Samo 14% plastične embalaže je reciklirane in samo 2% je reciklirane učinkovito, kar pomeni, da po predelavi postane tako uporabna kot je bila prej. Preostanek se predela v nekaj slabšega in večina reciklirane plastike se reciklira samo enkrat, preden vseeno konča na odlagališčih, v sežigalnicah ali v okolju.[16]

Izkaže se, da ne moremo sežgati, pokopati ali reciklirati, da bi se lahko rešili iz te težave, kot tudi ne moremo samo pobrati vse te plastike iz okolja.[17] To je podobno kot bi poskušali izlivanje vode iz kadi preprečiti z čajno žličko, medtem ko je pipa na polno odprta.  

Kaj pa, če bi pipo zaprli tako, da bi ustavili stroj, ki proizvaja plastiko? To pomeni sprejemanje takšnih politik, ki ustvarjajo sistemske spremembe, kot je postopno opuščanje plastike za enkratno uporabo, ki najbolj onesnažuje, prenehanje subvencioniranja fosilnih goriv, ki spodbujajo velika plastična podjetja in zahtevati prevzemanje odgovornosti za plastične odpadke, ki jih ustvarjajo.[18]

Tako lahko dosežemo svojo vizijo prihodnosti brez odpadkov, v kateri bodo vsi naši izdelki in embalaža ponovno uporabni ali jih bo mogoče popraviti, učinkovito reciklirati ali kompostirati[19] ter navsezadnje tako ustvariti trajnostno, krožno ekonomijo, ki deluje tako za ljudi kot za planet.

Vir: https://www.storyofstuff.org/wp-content/uploads/2021/04/SoSP.Movies.SOP_short.Script.pdf

Napotili:

Razbijamo mite o plastenkah in steklenicah


[1] National Geographic. Great Pacific Garbage Patch. Julij 2019.

[2] Plastic Pollution Coalition. The Turtle That Became the Anti-Plastic Straw Poster Child. November 2015.

[3] Current Environmental Health Reports. Microplastics in Seafood and the Implications for Human Health. Avgust 2016.

[4] Center for International Environmental Law. Fossils, Plastics, and Petrochemical Feedstocks. September 2017.

[5] Center for International Environmental Law. Plastic & Health: The Hidden Costs of a Plastic Planet. Februar 2019

[6] Union of Concerned Scientists. Double Jeopardy in Houston. Avgust 2016.

[7] Center for International Environmental Law. Fueling Plastics: How Fracked Gas, Cheap Oil, and Unburnable Coal are Driving the Plastics Boom. September 2017.

[8] American Chemistry Council. U.S. Chemical Industry Investment Linked to Shale Gas Reaches $200 BillionU.S. Chemical Industry Investment Linked to Shale Gas Reaches $200 Billion. September 2018.

[9] New York Times. Big Oil Is in Trouble. Its Plan: Flood Africa With Plastic. Avgust 2020.

[10] Break Free From Plastic. BRANDED Volume III: Demanding Corporate Accountability for Plastic Pollution. December 2020.

[11] GAIA. Sachet Economy: Big Problems in Small Packets. Julij 2020.

[12] GAIA. DISCARDED: Communities on the Frontlines of the Global Plastics Crisis. April 2019.

[13] World Economic Forum. The New Plastics Economy: Rethinking the future of plastics. Januar 2016.

[14] GAIA. Fact Sheet: Plastic and Incineration. 2019.

[15] GAIA. The High Cost of Waste Incineration. 2020

[16] World Economic Forum. The New Plastics Economy: Rethinking the future of plastics. Januar 2016.

[17] Dezeen. The Ocean Cleanup labelled “a dream that seduced many people.” Maj 2019.

[18] Rethink Plastic. Reusable Solutions: How Governments Can Help Stop Single-Use Plastic Pollution. Oktober 2019.

[19] GAIA. The Zero Waste Master Plan: A Guide to Building Just and Resilient Zero Waste Cities. 2020

Kako dimljeni losos uničuje naš razum

Prevladujoča sila v naših življenjih je nekaj, o čemer redko govorimo kot o sili. Tej prevladujoči sili pravimo potrošništvo. Potrošništvo je dušitev naše moralne domišljije.

Ko gremo v trgovino lahko med policami najdemo v zavojčku prekajenega lososa, ki je v bistvu nekakšen oranžni žele, ki izgleda lepo, okusno. Lepo zapakiran, na embalaži v vzorcu tartana je morda škotska zastava in dude, ki naznanjajo, da izdelek prihaja iz Škotske in tam je vse zdravo, lepo, zrak pa je čist. To ustvarja nekakšno zgodbo, vendar je to zgodba, ki skoraj nima veze s tem, kaj se dogaja v resnici. Da so ti lososi vzgojeni v kletkah v posebnih morskih jezerih, da z njimi v teh strašnih razmerah tudi grdo ravnajo in da dobesedno razpadajo pri živem telesu. Razjedajo jih morske uši, zaradi česar so podvrženi grozljivim postopkom, s katerimi morske uši poskušajo ustaviti. Hranijo jih z mleto ribjo moko, ki jo pridobivajo s pomočjo velikih vlečnih mrež, v katere ulovijo celotne jate rib in delfinov, ki te ribe lovijo. Kadarkoli gre mimo tovrstna vlečna mreža, se na obalah pričnejo kopičiti mrtvi delfini. Ker do lososov, kot vira svoje prehrane, želijo priti tjulnji, nanje streljajo in osiroteli mladiči potem pogosto stradajo do smrti. Priče smo celemu zaporedju grozljivih stvari samo zato, da vam v trgovino v ličnem pakiranju dostavijo oranžnemu želeju podobno snov. A o teh stvareh ne razmišljamo, ker je našo moralno domišljijo zadušilo dejstvo, da je bilo to, kar kupimo, popolnoma odstranjeno iz tega konteksta.  

Ne razmišljamo pa niti o prihodnosti, o tem, kaj se zgodi z embalažo, ko jo zavržemo. Kje je ta kraj, ki mu rečemo »proč«? Ne obstaja. Še vedno je na tem planetu. Nekaj se s to embalažo mora zgoditi, morda jo sežgejo v sežigalnici, lahko jo odložijo na odlagališču. Ne razmišljamo o vplivu na ljudi prihodnjih generacij, na ljudi, ki živijo daleč od nas.

Kar v 21. stoletju, sredi okoljskih izrednih razmer potrebujemo, je povsem nov moralni kompas. Toda daleč od tega, da bi lahko razvili ta povsem nov, bogatejši moralni občutek. Ta prevladujoča sila v naših življenjih, ki je potrošništvo, preprečuje celo našo obstoječo moralo, duši našo moralno domišljijo. Kako se potrošništvo v naših življenjih predstavlja, kako je postalo tako prevladujoče, tako učinkovito in kako je iz našega uma odstranilo toliko tega, kar je bilo tam prej in nam namesto tega v misli vstavilo ta objekt, to storitev, to stvar, ki jo lahko kupite? V veliki meri s pomočjo znanih, slavnih osebnosti. Slavna oseba je maska, ki jo ta stroj nosi.

Če je vaša korporacija v lasti zasebnega kapitalskega podjetja, ki je v resnici le poštni nabiralnik nekje v Panami, se na to nihče ne bo navezal. Nihče do takšne korporacije ne bo čutil zvestobe in zaradi tega želel kupiti še več njenih izdelkov. Ta korporacija potrebuje obraz in ta obraz je slavna oseba, ki jo uporablja v svojih oglasih. To je slavni influencer na YouTubu, Instagramu ali Tik Toku, ki vam pravi: hej, poglejte, pravkar sem kupil ta neverjeten izdelek. Tudi vam bi lahko prišel prav. Tovrstne prakse sicer niso nove. Hollywoodske zvezde so recimo svoj čas promovirale cigarete. To se dogaja že zelo dolgo. Danes pa je to pospešeno do te mere, da se temu skoraj ni mogoče več izogniti. Praktično vsak vidik našega življenja je monetiziran. Kar potrošništvo počne tako uspešno, je nenehno ustvarjanje novih potreb, nenehno ustvarjanje novih želja, ki jih pred tem ni bilo. Ko si enkrat nekaj želimo, je naše življenje nepopolno, dokler tega ne dobimo.

Številni telefoni imajo danes samodejne lepotne nastavitve, zaradi katerih ste na slikah videti bolj konvencionalno lepi, kot bi se morda zdeli sicer. Popravijo vam ličnice, naredijo vas bolj vitke. Potem ko pogledate sliko na telefonu si rečete, da to sem jaz, potem pa se pogledate v ogledalu in se vam zdi, da ste grdi! Nisem takšen kot sem mislil da sem, nisem tak kot na tej fotografiji. Potem postanete negotovi vase in se pričnete komodificirati: moram si kupiti te izdelke, moram si kupiti ličila, botoks, plastično operacijo, ki me bo preobrazila v to, kar mi telefon sporoča, da sem. Potem se ves čas primerjate z drugimi: poglejte to čudovito zvezdnico, ki je tako vitka, tako lepa, ki je veliko bolj zaželena kot jaz. Njena podoba je pa prav lahko izboljšana, ali digitalno, ali s pomočjo lepotne operacije. Tako dobimo nekakšno oboroževalno tekmo, nenehno tekmovanje z lastno negotovostjo, ki vam ga je v um vsililo potrošništvo, kar potem prav tako zameji vašo moralno domišljijo in vas spremeni v od sveta ločen objekt – odstranjen iz preteklosti, odstranjen iz prihodnosti, odstranjen iz sveta okoli vas. Kjer tudi sami postanete potrošna dobrina, ki jo kupujejo, prodajajo in tržijo korporacije, ki vam prodajajo stvari, da bi izgledali kot stvar, ki jo vidite na svojem telefonu in ki jo digitalno polepšujejo njegove lepotne nastavitve.

Potrošništvo, za katerega nam pravijo, da izboljšuje naša življenja, ki nas bogati in ki naše življenje dela boljše, dejansko uničuje naš duševni mir, uničuje naš občutek lastne vrednosti in uničuje naš občutek varnosti. Veliko psiholoških raziskav je bilo narejenih na to temo, ki so pokazale, da so ljudje, ki so najbolj investirani v kulturo slavnih, ki berejo revije o slavnih, ki sledijo tračem in novicam o slavnih ljudeh, na splošno veliko manj povezanih s svojimi sosedi. V njihovih glavah so slavne osebe dejansko zasedle mesto prijateljev in sosedov. Lažni sosed je izpodrinil pravega soseda. Manj verjetno je, da se bodo politično angažirali, volili in da bodo protestirali. Kultura slavnih izpodriva tako velik del našega preostalega moralnega sveta, uspešno pa krepi potrošništvo.

Komodificiran je celo naš upor. Ljudi, ki zaradi političnega nestrinjanja postanejo junaki, si prisvojijo korporacije in nam njihov upor prodajo nazaj. Naš odpor postane potrošen. V tem odnos je vse degradirano do točke, da izgubi svoj smisel. Uničuje naš odnos drug do drugega, ker ko komodificiramo sebe, komodificiramo tudi druge ljudi. Začnemo razmišljati, kaj lahko storijo zame, namesto da bi razmišljali, kako bi se z njimi lahko družili. Naše odnose začnemo monetizirati, celo naš odnos do naravnega sveta, kot ga recimo izraža agenda o naravnem kapitalu, ki pravi, da stvari, če jim ne damo cene, drugače ne bomo znali ceniti. Zato morajo imeti trobentice ceno, ceno mora imeti slon, drugače ni vreden nič in ga ne moremo upoštevati.

Ko se potrošništvo, ki ga poganjajo zahteve kapitalizma, širi v vse pore naših življenj in življenja tistih okoli nas, vse postane potrošno. Uničuje našo človečnost, uničuje naše mesto v družbi, uničuje naše mesto v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Nas ločuje, odstranjuje, objektivizira. Uničuje naš um. Nekaj, kar nas je številne naučila aktualna pandemija je, da ni dovolj, če gojimo samo virtualne odnose, da ni dovolj, če obstajamo samo kot potrošniki. Dejansko se moramo nujno ponovno povezati z drugimi ljudmi, moramo se ponovno povezati s fizičnim in naravnim svetom. Ljudje čutijo resnično potrebo po tem. Mogoče je zdaj pravi trenutek za ponovno oceno o tem kdo smo in kje smo. Da ponovno ocenimo naše medsebojne odnose in odnose do preostalega živega sveta. Da zavrnemo potrošništvo, da se bomo lahko ponovno povezali, da bomo lahko ponovno oživeli našo moralno domišljijo.

George Monbiot, DDN

Napotilo:

Načrtno zastaranje je ovira. Tukaj je nekaj razlogov, zakaj še vedno obstaja

Zakaj in (kako) načrtno zastaranje in kapitalizem ustvarjata slabe izdelke.

V tem video eseju Our Changing Climate o podnebnih spremembah, preverjamo, zakaj se načrtno zastaranje dogaja in kako ustvarja odpadke in emisije. Natančneje pokažemo, kako je načrtno zastaranje simptom poznega kapitalizma in kako podjetja, kot je Apple, uporabljajo zaznavno in načrtno zastaranje, da stranke kupujejo več njihovih izdelkov. Apple načrtno zastaranje v svojih baterijah in strojni opremi uporablja na način, da ko se njihova garancija izteče, naprave na splošno začnejo odpovedovati. Zaradi načrtnega zastaranja so Apple že večkrat tožile različne kampanje gibanj, ki se zavzemajo za pravico do popravila (Right to Repair) in tudi vlade, kot je francoska, ki trdijo, da Apple namerno upočasnjuje telefone, otežuje njihovo popravilo in na splošno izdeluje telefone in računalnike s krajšo življenjsko dobo. Načrtno zastaranje je simptom poznega stadija kapitalizma, ki prežema veliko velikih korporacij, ker pomeni večjo potrošnjo in posledično več dobička.

Prirejeni transkript:

Decembra 1924 so se vodje največjih proizvajalcev žarnic iz vsega sveta sestali v Ženevi, da bi skovali zlovešč načrt. V pogovorih so določili omejitve za življenjsko dobo žarnic, ki jih proizvajajo. Ideja je bila, da bi morali kupci, če bi žarnice odpovedale hitreje, kupiti več njihovih izdelkov. V tem video eseju bomo analizirali to idejo o namenskem ustvarjanju slabih izdelkov, da bi na ta način spodbujali prodajo, kar je simptom poznega stadija kapitalizma, ki so ga od takrat poimenovali načrtno zastaranje. Kot bomo videli, lahko ima to zastaranje drastične posledice na naše denarnice, tokove odpadkov in celo na naše podnebje.

Kaj je načrtno zastaranje?

Korporacije ustvarjajo zastaranje na dva osnovna načina: načrtno zastaranje in zaznano zastaranje. Obe praksi sta namenjeni temu, da se izdelek zdi ali dejansko postane neuporaben, da bi na ta način spodbudili prodajo. Načrtno zastaranje se zgodi, ko podjetje izdela napravo, ki odpove pred njeno realno življenjsko dobo. To običajno pomeni šibkejšo žarilno nitko, plastično ohišje ali krhek stekleni zaslon, ki omejuje trpežnost blaga. V primeru srečanja elektroenergetskih podjetij iz 1920-ih, ki je postalo znano kot kartel Phoebus, so to načelo uporabili za žarnice. Kartel Phoebus je življenjsko dobo svojih izdelkov prepolovil iz 2000 na 1000 ur, tako da bi morali potrošniki kupiti dvakrat več žarnic kot pred tem.

Kaj je zaznano zastaranje?

Na drugi strani zastarelosti je bolj abstrakten fenomen zaznane zastarelosti. Pomislite na novi telefon, ki ste ga kupili, ali na nov slog oblačil, ki si jih ravno ogledujete, ali celo na novo letošnjo linijo dostavnih vozil. Vse to so primeri zaznane zastarelosti. Ko podjetja izdajo na trg svojo novo linijo izdelkov, gredo njihovi starejši izdelki hitro iz mode ali postanejo manj zaželeni. Da bi še naprej kupovali njihovo blago, korporacije dosledno tržijo svoje najnovejše linije tako, da se zdi, kot da je izdelek, ki ste kupili šele pred letom dni, že starina, čeprav v večini primerov starejši izdelek še vedno brezhibno deluje. Tovrstna zaznana zastarelost je še posebej razširjena pri avtomobilih, tehnologiji in modi, ker so ta potrošniška blaga preoblikovana v statusne simbole. Če želite vzdrževati in ohranjati svoj videz, zgrabite najnovejši model iPhona. Če želite izgledati dobro, kupite oblačila najnovejšega sloga, ki ste jih videli v oglasu na Instagramu. Toda kako in zakaj načrtno in zaznano zastaranje deluje na nas?

Kako deluje načrtno zastaranje?

Kot smo pravkar ugotovili, smo moderne zastarelosti lahko deležni v različnih oblikah: od krhkih delov, ki se zlahka zlomijo, do v ohišje zalepljenih baterij, ki jih ne moremo zamenjati, do estetskih nadgradenj, ki prejšnje različice naredi za nemodne. Zdi se, da so mojstri vseh teh metod pri podjetju Apple. Apple je eden izmed treh največjih proizvajalcev telefonov na svetu in hkrati eno najbogatejših podjetij na svetu. Deloma je tržno prevlado tega tehnološkega giganta ustvarila okolju nevarna kombinacija zaznanega in načrtnega zastaranja, zaradi česar potrošniki vsaki dve ali tri leta kupijo povsem nov iPhone. Za iPhone se vse začne z baterijo. Po približno dveh do treh letih največje zmogljivosti, se baterija v iPhonu začne obrabljati. Če želite baterijo zamenjati, to ni tako preprosto, da bi lahko enostavno odprli zadnji pokrov telefona in vstavili novo baterijo. Odvisno od različice iPhona, boste samo za to, da zamenjate izpraznjeno baterijo, potrebovali posebne izvijače, odstranjevalce lepila, priseske in morda celo spajkalno pištolo. V pogovoru z ekipo priljubljene tehnične DIY (naredi si sam) spletne strani iFixit so baterijo iPhona opisali kot »uro prezgodnje smrti, ki jo vgrajujejo z namenom povečanja prodaje iPhonov, tako da skrajšujejo njegovo življenjsko dobo.« Appleova normalizacija vgrajene baterije, ki smo jo pred dobo iPhona v mobilnih telefonih videli le redko, spodbuja kupce, namesto da bi se potrudili zamenjati staro baterijo, k nakupu novega telefona. Če pa vendarle želite, da vam Apple zamenja baterijo ali popravi kakšno drugo škodo na vaši napravi, boste za to morali plačati veliko denarja. Včasih tudi do 50–70% prvotne cene telefona. To pa zato, ker svojega iPhona ne morete kar odpeljati v katerokoli servisno delavnico. iPhone smejo popravljati samo Appleove prodajalne in Applovi pooblaščeni servisi. Če so stroški popravila tako visoki, pravkar pa je izšel tudi najnovejši model iPhona, je težko, da se ne bi raje pobahali z novo napravo. To je še ena ovira ponovni rabi telefona, zmanjšanju potrošnje in na koncu zmanjševanju vpliva na okolje. Nenazadnje pa Appleova garancija pokriva vaš pravkar kupljeni iPhone samo za eno leto, kar je precej pred dve do tri letnim obdobjem, ko Appleova strojna oprema običajno prične odpovedovati. Bistvo je v tem: nobena od teh praks ni potrebna za proizvodnjo ali prodajo Applovih izdelkov; Apple se je namerno odločil, da bo to vgradil v svoje oblikovanje izdelkov in poslovni načrt, ker so ti koraki potrebni, da lahko Apple postane tehnološki velikan in kapitalistična pošast. Apple dejansko priznava kako dolgo pričakuje, da bodo njihove naprave delovale: sedem let. Po sedmih letih njihovi izdelki, po njihovih besedah, »zastarajo«. Toda ali ni sedem let za telefon ali računalnik kar veliko časa? Morda se nam to danes zdi veliko, toda pred pojavom te iPhone paradigme, bi se potrošiti 1000$ (825€) za nek izdelek, ki bo v največ sedmih letih zastarel, zdelo popolnoma nerazumno. Mnogi od nas smo tako obkroženi z načrtno in zaznano zastarelostjo, da smo pripravljeni misliti, da je lastništvo neke naprave za sedem let dejansko dolgo obdobje. In tudi če njihovi telefoni dejansko zdržijo polnih sedem let, Apple z nenehnim trženjem svojih telefonov z estetiko, življenjskim slogom in statusom, ustvarja zaznavno zastarelost. Celo tisti zeleni oblaček v iMessage nam sporoča, da so vsi drugi telefoni nekako slabši od aktualnega. Torej, če bi Apple resnično želel, da še naprej uporabljamo njihov telefon, bi vnam ponudil daljša jamstva ali ustvaril bolj trpežno in bolj enostavno popravljivo tehnologijo. A tega ne storijo, ker ko enkrat osvojite trg tako kot je to uspelo njim, zastaranje postane precej donosno. Apple pa je le eden izmed številnih primerov zastarelosti v kapitalizmu. Obstajajo Epsonove zaščitene kartuše s črnilom, komaj kaj spremenjene nove izdaje šolskih učbenikov in celo Tesla se zdi, da gre s svojo nenaklonjenostjo do neodvisnih avtomehaničnih servisov, v smeri, ki je izjemno podobna strategiji Appla. Tako načrtovana kot tudi zaznana zastarelost vodita do kupa popolnoma delujočih telefonov v predalih vaših pisalnih miz, kot tudi do 50 milijonov ton elektronskih odpadkov vsako leto. Te poslovne prakse močno otežujejo prizadevanja, da bi sprejeli podnebju prilagojene ukrepe, kot je ponovna uporaba in zmanjšanje potrošnje. Skratka, proizvajanje zastarelosti spodbuja potrošništvo in poslabšuje stanje okolja v svetu, ki že tako ali tako preveč troši. Če gre očitno za prakso, ki je slaba za naše denarnice, dobro počutje in okolje, kako jo lahko ustavimo?

Nov ekonomski model

Na srečo obstaja veliko različnih kratkoročnih in dolgoročnih rešitev za odpravo načrtne zastarelosti. Na individualni ravni si je v prvem koraku preprosto treba vzeti čas za popravilo, skrb in ponovno uporabo dobrin. A kot smo pravkar videli, je podjetjem v interesu, da vam to čim bolj otežijo – tako z življenjsko dobo svojih izdelkov, kot z vplivanjem na vašo miselnost z oglaševanjem. Kar pomeni, da so kampanje pravice do popravila in različni sodni primeri proti tehnološkim velikanom, bistveni za lajšanje nepotrebnega bremena, ki je na potrošniku. V splošnem pa morajo biti podjetja, kot je Apple, prisiljena spremeniti svoje poslovanje. Francija že ima zakone o načrtni zastarelosti, podjetja, kot je Fairphone (pošteni telefon) pa kažejo, da je dejansko mogoče izdelati telefon z daljšo življenjsko dobo, ki ga lahko enostavno tudi popravimo. Baterijo na Fairphoneu je mogoče zamenjati v približno osmih minutah. Zastaranje je simptom poznega stadija kapitalizma, zato če želimo ustvariti svet, v katerem so trajni in trajnostni proizvodi norma, moramo sprejeti novo miselnost in zgraditi nov ekonomski sistem, ki se bo na vsaki stopnji procesa vprašal: »ali dejavno prispeva k uspešnemu skupnemu sožitju ljudi in narave, kot enoten integralen sistem na tem planetu? Če je odgovor da, dobi zeleno luč. Če ne, dobi rdečo luč. Pika.« Če vse to zveni težko ali nemogoče, nam znanost pove, da drugače sploh ne more biti. Od zgodnjih osemdesetih let dvajsetega stoletja vemo, da se bodo svetovne temperature zvišale, če jih ne bomo nadzorovali, vendar smo od takrat zelo malo napredovali. Svet in v tem smislu tudi naša ekonomija se morata spremeniti, odprava načrtnega zastaranja pa je le korak na poti do bolj pravičnega in bolj trajnostnega ekonomskega sistema.

Napotila:
http://zofijini.net/ekologija_zastaranje/ 
https://tehtnica.wordpress.com/tag/nacrtno-zastaranje/ 
http://zofijini.net/ekologija_popravljanje/ 
https://www.cpu-reuse.com 
https://eustore.ifixit.com

Težava s potrošništvom

V okoljskem video eseju, ki so ga pripravili na kanalu Our Changing Climate, se posvečajo problemu potrošništva. Video natančneje prikazuje, kako potrošništvo in raven porabe negirata okoljske koristi trajnostne zelene rasti. Ko neomejeno trošimo, se tudi naša raven rabe materialov in energije povečuje, kar pomeni še težji prehod na obnovljivo energijo. Prazniki, kot sta božič in črni petek, s ponudbami in oglasi moledujeta potrošnike, da kupujemo več. Težava s potrošništvom, potrošnjo, našimi materialističnimi obsesijami in na rast usmerjenim kapitalizmom je v tem, da zaustavlja izjemen napredek na področju energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije. V bogatih državah je treba potrošništvo in potrošnjo uravnotežiti s stanjem, v katerem bomo trošili manj, odrastjo in minimalizmom. Z zmanjševanem stopenj porabe in sprejemanjem odrasti, minimalizma in esencializma, bo prehod v 100% obnovljiv svet bistveno uspešnejši.

Prirejeni transkript:

Leta 2009 je Južna Koreja naredila nekaj izjemnega. Država je 2% svojega BDP-ja, kar je zneslo približno 38,1 milijarde ameriških dolarjev, namenila za okoljske projekte, v upanju, da bo v naslednjih petih letih ustvarila milijon novih zelenih delovnih mest. Cilj je bil hkrati spodbuditi rast v usihajočem gospodarstvu in ustvarjanje nizkoogljične družbe. V nekem smislu je načrt deloval. Gospodarski sistem Južne Koreje je na koncu okreval, toda še v pomembnejšem smislu načrt ni uspel. Od leta 2009 do leta 2014, so se emisije v državi povečale za 11,8%. Torej, kljub velikim naložbam v čisto energijo, širitev železnice in energetsko učinkovitost, so se emisije Južne Koreje še vedno povečevale. Kaj se je zgodilo? Zakaj strategija zelene rasti Južne Koreje ni delovala? V tem video eseju bomo poskušali odgovoriti na to vprašanje, da bi lažje razumeli enega od najbolj zahrbtnih fantomov, ki preganja zeleno energetsko revolucijo: potrošnjo.

Kako potrošnja povzroča podnebne spremembe

December je in ulice New Yorka so v znamenju božiča. Trgovine, drevesa, luči, nakupovalne vrečke, paketi in smeti. Božič je v ZDA sveti kapitalistični praznik, tekom katerega povprečni Američan poveča svoj povprečni letni emisijski odtis za približno 650 kg CO2, medtem ko recimo hkrati za ovojni papir, v katerega zavija svoja darila, porabi 2,6 milijarde dolarjev. Do pred približno 150 leti so za praznike le redko podarjali darila zavita v papir, potem pa so neuradni prazniki, kot je črni petek in veleblagovnice, kot je Macy’s, začeli spodbujati kupce, da nakupovalne vozičke napolnijo s tehniko in drobnarijami, kot način, na katerega izražajo skrb in ljubezen. Danes božično nakupovanje v ZDA odraža potrošniško izkušnjo. Poganja ga zapletena mešanica osebnih želja, družbenih pritiskov, signaliziranja statusa, stresa in propagande, ki v številnih primerih ne delujejo v dobro posameznikovega osebnega počutja, ampak polnjenja računov korporacij. Oglasi na Instagramu in reklamni panoji na Times Squareu nas bombardirajo z vizijami kaj bi lahko bili, če bi le imeli to uro ali ta telefon, kar nas zaklene v svet, v katerem moramo, da bi našli srečo, udobje ali politično spremembo, kupovati stvari. Toda vrsta študij dosledno ugotavlja, da ko so enkrat zadovoljene človekove potrebe, dodatna potrošnja ne izboljšuje našega počutja. Nakupovanje novih telefonov, oblačil in pripomočkov pa ima svojo okoljsko ceno. Kljub temu, da je ugotovljeno, da je le 100 podjetij odgovornih za kar 70% svetovnih emisij, je dejstvo, da smo mi tisti, ki uporabljamo izdelke teh podjetij in kurimo njihovo gorivo. Oziroma so to predvsem bogate skupnosti in države. Ker ravni porabe po svetu niso enake. Povprečni Američan porabi 100-krat več energije kot nekdo iz Indije. In če bi v tem trenutku vsi na svetu živeli na enak način, kot povprečni Nemec, bi se svetovne emisije podvojile. Ko tako tisti v bogatih državah goltajo luksuzne izdelke in najnovejšo tehnologijo, porabljajo energijo in oddajajo emisije v veliko višjih stopnjah, kot države v večinskem delu preostalega sveta, ki so pogosto tudi tiste, ki so deležne največjega števila podnebnih nesreč.

Zakaj se podnebnih sprememb ne moremo rešiti z nakupovanjem

Krivde za prekomerno potrošnjo ne smemo in ne moremo prelagati samo na posameznike. Podjetja in korporacije imajo milo rečeno zelo močan interes, da kupujemo vedno več stvari, saj lahko v nasprotnem primeru bankrotirajo. Tudi zato na svoje izdelke lepijo zelene nalepke in oglašujejo praktično povsod. Celo sama ideja osebnega ogljičnega odtisa (carbon footprint) je samo propagandna kampanja, ki jo je populariziral velikan fosilnih goriv BP (British Petroleum). Ta poteza jim je omogočila še desetletja uporabe fosilnih goriv, ​​tako da so pozornost usmerili stran od svoje vloge pri podnebnih spremembah in namesto tega obtožili posameznika, da ne živi nizkoogljičnega življenjskega sloga ali da ne kupuje pravih stvari. Naravni zaključek v sistemu, ki je prežet z oglasi in kulturnimi normami, ki vse naše čute moledujejo, da kupimo več je, da je naš denar hkrati tudi naš glas. Ideja je v popolnem nasprotju demokratičnemu idealu, po katerem ena oseba pomeni en glas. Verjeli naj bi, da je rast gospodarstva, kar za posameznika pomeni nakupovati več, ne glede na to, ali s tem podpira novo zeleno tehnologijo ali nosi trajnostno izdelana oblačila, način, kako lahko ustavimo podnebne spremembe. Toda dejstvo je, da ta kapitalistični model rasti nasprotuje trudu za zmanjšanje emisij. V zadnjih 40 letih so se svetovne emisije, kljub dramatični širitvi obnovljivih virov energije in energetske tehnološke učinkovitosti, zelo povečale. Da, rast resnično vodi do širjenja novih trajnostnih inovacij, vodi pa tudi do širitve industrij, ki temeljijo na fosilnih gorivih. Samo en odstotek rasti BDP-ja vodi do od 0,5 do 0,8% povečanja emisij. Če bomo še naprej rasli po 3 odstotke na leto, bo do leta 2043 svetovno gospodarstvo dvakrat večje kot je zdaj, kar pomeni, da bo približno toliko večja tudi poraba energije, s tem pa bo veliko težja tudi naloga prehoda v svet brez emisij. Nečemu se bomo torej morali odpovedati. In ta nekaj je potrošnja v bogatih državah.

Kakšne možnosti imamo?

Žalostno dejstvo je, da bo širitev tehnologij brez emisij, da bi zagotovili svetovne energetske potrebe ali tako imenovano ločevanje emisij od rasti, izredno težka naloga. To je naloga, ki jo je Južna Koreja poskusila že leta 2009 in naletela na posledice v rast usmerjenega gospodarstva. Razlog, zakaj so se v Južni Koreji emisije v petih letih še vedno povečale za 11,8% je v tem, ker je njihova skupna poraba energije prehitevala projekte nameščanja obnovljivih virov in energetske učinkovitosti. Torej so emisije, ki so jih prihranili z zeleno tehnologijo izničili s splošnim povečanjem ravni porabe. Torej, kakšne možnosti sploh imamo? Nedavna študija je ugotovila, da bi lahko svet do leta 2050 podpiral trikratnik sedanjega števila svetovnega prebivalstva, če bi se svetovna raven porabe zmanjšala za 60%, nazaj na raven iz leta 1960. Najpomembneje pa je, da študija trdi, da bi to bilo mogoče in bi hkrati lahko še vedno ohranjali ali celo izboljšali dostojen življenjski slog za vse. V svojo opredelitev dostojnega življenja so raziskovalci vključili prenosnike, udobne klimatske sisteme, dostop do razširjene transportne mreže in univerzalno zdravstveno varstvo. Da bi dosegli tak svet, v katerem bi lahko vsi uživali v spodobnem življenjskem slogu, hkrati pa bi se izognili podnebnim izrednim razmeram, raziskovalci predlagajo dvojni pristop. Na strani povpraševanja bi se morala raven porabe v državah z danes najvišjo stopnjo potrošnje na prebivalca znižati za kar 95%. To pomeni, da si ne bi mogli več privoščiti druge hiše ali jesti rdečega mesa vsak dan v tednu. Hkrati s tem pa mora potekati obsežno uvajanje napredne tehnologije v energetsko učinkovitost, obnovljivo energijo in druge sektorje. Model napoveduje, da bi skupaj ti scenariji lahko svetovni populaciji omogočili dobro življenje v svetu brez emisij. Če vse to zveni strašljivo, Hope Jahren, avtorica knjige »The Story of More: How We Got to Climate Change and Where to Go from Here« (Zgodba o več: kako smo prišli do podnebnih sprememb in kako naprej), primerja ta prihodnji življenjski slog z življenjem v Švici v 1960-ih, kar se vendarle ne zdi tako slabo, še posebej glede na to, da bi tako lahko živeli vsi ljudje na svetu.

K odrasti

Ključno je, da zmanjševanje emisij ali tako imenovano ločevanje emisij od rasti, ni dovolj, da bi lahko dovolj hitro preprečili najslabši scenarij podnebnih sprememb. Med rešitve je treba vključiti zmanjševanje porabe, če se želimo hitro pred letom 2050 spoprijeti s podnebno krizo. Toda breme te naloge ne bi smelo biti na posamezniku, to je naloga vlad in prav tistih korporacij, ki so ta problem sploh ustvarile. Predstavljajte si za trenutek, če bi namesto lobiranja za subvencije za fosilna goriva in porabe milijonov za propagando, ki nam sporoča, naj zmanjšamo svoj ogljični odtis, BP moral svojo vlogo pri podnebnih spremembah opravljati tako, da bi fosilna goriva pustil v tleh in razvijal obnovljivo energijo, hiter javni prevoz in tehnologije za energetsko učinkovitost. Predstavljamo si lahko, da bi bila naloga zmanjševanja naše porabe in emisij verjetno veliko lažja. Odrast je pot, ki jo moramo jemati resno, če se želimo spoprijeti s podnebnimi izrednimi razmerami. Čeprav se ne moremo pretvarjati, da bi lahko napovedali daljnosežne posledice, ki bi jih ustvarilo zmanjševanje rasti, vemo eno: manjše kot bodo naše globalne potrebe, lažji bo prehod.

Zeleni petek: Odrast (RTV Slovenija)

Napotila:

https://www.bukla.si/knjigarna/enciklopedije-in-slovarji/odrast.html

https://www.facebook.com/groups/105002116579103/

https://www.delo.si/sobotna-priloga/odrast-ekosistemski-odgovor-na-okoljsko-podnebno-krizo/

https://4d.rtvslo.si/arhiv/zeleni-petek/174735253