Tagged: Vzgoja

Zakaj nas šole in osrednji mediji poneumljajo

»Pokorite se malo, upirajte se, kar se da,
Enkrat ubogljivi, enkrat popolnoma zasužnjeni,
Enkrat popolnoma zasužnjeni, noben narod, država ali mesto tega sveta svoje svobode nazaj ne pridobi

Walt Whitman, Leaves of Grass (Travne bilke), 1855

To so bile besede previdnosti, ki jih je veliki pesnik Walter Whitman ponudil svojim ameriškim sodržavljanom. Whitman je prepoznal, da je za svobodno in cvetočo družbo ključnega pomena, da so moški in ženske pripravljeni podvomiti in se celo upreti avtoriteti, ko je to potrebno. Danes pa nas zelo malo živi po idealu, ki ga je zagovarjal Whitman, pravzaprav je slepa poslušnost postala norma. Postali smo populacija ovc, ki jo je mogoče enostavno zapeljati v verige tiranije.

Toda kaj nas je na Zahodu pripeljalo do tega, da se v veliki meri izogibamo Whitmanovemu nasvetu? V tem prispevku bomo preučili dve instituciji, ki sta igrali ključno vlogo pri vzgoji pasivnega državljanstva – obvezni državni izobraževalni sistem, ki se v Severni Ameriki imenuje javni šolski sistem, in osrednje medije.

Javno šolstvo se obravnava kot eno od najbolj svetlih točk modernega Zahodnega sveta. Kdo bi lahko postavil pod vprašaj vrednost institucije, ki zagotavlja brezplačno in obvezno izobraževanje za vse? Toda, kot pri mnogih institucijah našega časa, se podoba o tem, kako bi naj institucija delovala, zelo razlikuje od tega, kako dejansko deluje. Če bi javne šole posameznike učile razmišljati, če bi spodbujale intelektualno radovednost in ustvarjale v telesu in umu zdrave državljane, potem bi le malo kdo postavljal pod vprašaj njihovo vrednost. Toda za lažnim sijajem, ki ga predstavljajo birokrati, ki to institucijo vodijo, se pokaže temnejša resničnost. Ali kot zapiše John Taylor Gatto, nekdanji učitelj, ki je postal eden od največjih kritikov javnih šol:

»Šole so namenjene ustvarjanju… formaliziranih človeških bitij, katerih vedenje je mogoče predvideti in nadzorovati. V veliki meri so šole pri tem uspešne, vendar… v državnem redu, v katerem so edini »uspešni« ljudje neodvisni, samostojni, samozavestni in individualistični,… so produkti šolanja … nepomembni. Dobro šolani ljudje so nepomembni. Lahko prodajajo filme in britvice, so pisarniški delavci in se pogovarjajo po telefonu ali pa brez razmišljanja sedijo pred utripajočim računalniškim terminalom, a kot človeška bitja so neuporabni. Neuporabni za druge in neuporabni zase.«

John Taylor Gatto, Dumbing us Down (Poneumljanje), 1992

Noam Chomsky je delil ta sentiment, ko je v svoji knjigi Understanding Power (Razumeti moč, 2002) zapisal:

 »… glede na zunanjo strukturo moči v družbi, v kateri delujejo, je institucionalna vloga šol večinoma le usposabljanje ljudi za poslušnost in konformnost ter da jih je mogoče nadzirati in indoktrinirati.«

Noam Chomsky, Understanding Power (Razumeti moč), 2002

Nekaterim to morda zveni kot krivoverstvo, a študij zgodovine razkrije, da je bil to namen šole že od samega začetka. Državni šolski sistemi na Zahodu so bili oblikovani na osnovi tovarniškega načina izobraževanja, ki je bil prvič uveden v Prusiji v zgodnjem 18. stoletju.

»…kar šokira je to, da moramo tako marljivo sprejeti enega od najhujših vidikov pruske kulture: izobraževalni sistem, ki je bil namenoma zasnovan za ustvarjanje povprečnih intelektov, ki onemogoča notranje življenje, ki učencem zanika vodstvene sposobnosti in ki zagotavlja pokorne in nepopolne državljane – vse zato, da bi prebivalstvo ostalo »vodljivo«.

John Taylor Gatto, Weapons of Mass Instruction (Orožja za množično poučevanje), 2010

Albert Einstein, posameznik, ki je dosegel stopnjo genialnosti, kot le redki, za svoj intelektualni razvoj ni dajal nobenih zaslug obveznemu šolanju. Ko se je oziral nazaj na svoja šolska leta, je opazil, da je bil po končanih zaključnih izpitih njegov interes za področje, ki ga je kasneje radikalno spremenil, skoraj mrtev. Zapisal je: »Misel na znanstvene probleme mi je bila za celo leto neprijetna«. Einstein je verjel, da je ena od glavnih pomanjkljivosti obveznega izobraževanja njegov prisilni slog poučevanja:

»Pravzaprav je na meji čudeža, da sodobne metode poučevanja še niso povsem zadušile sveto radovednost raziskovanja… Zelo resna napaka je misliti, da užitek gledanja in iskanja lahko spodbujamo s prisilo in občutkom dolžnosti.«

Albert Einstein, Albert Einstein: Philosopher-Scientist (Albert Einstein: filozof-znanstvenik), 1949

Po več kot desetletju indoktrinacije v šolskem sistemu, iz njega izide le malo ljudi z veliko žejo po znanju in radovednosti do mnogih skrivnosti sveta. Namesto tega je, kot je zapisal Bruce Levine v svoji knjigi Resisting Illegitimate Authority (Upiranje nezakoniti avtoriteti, 2018), do takrat ko študent diplomira, vzgojen »da je pasiven; da ga vodijo drugi; da jemlje resno nagrade in kazni oblasti; da se pretvarja, da mu je kaj mar za stvari, za katere mu ni; in da svoje nezadovoljive situacije ne more spremeniti.« Toda, če se za to, da bi ustvarili kritične in radovedne ume, ki so potrebni za zaščito družbe pred dejanji korumpiranih avtoritet ne moremo zanesti na naše šolanje ali lahko to vlogo odigrajo osrednji mediji?

Čeprav se v zadnjih letih do te institucije skepticizem vse bolj povečuje, ima odpor in nezaupanje do osrednjih medijev že dolgo zgodovino:

»Odpovedal sem se časopisom v zameno za Tacita in Tukidida, za Newtona in Evklida, in se mi zdi, da sem tako veliko srečnejši.«

Thomas Jefferson v pismu Johnu Adamsu, 1812

Nietzsche, eden najbolj intelektualno svobodnih in radovednih umov v zgodovini, prav tako ni bil oboževalec osrednjih medijev:

 »Zmeraj so bolni, bljujejo žolč in mu pravijo časopis.«

Nietzsche, Also sprach Zarathustra (Tako je govoril Zaratustra), 1883

Richard Weaver, v prvi polovici 20. stoletja profesor na Univerzi v Chicagu, je menil, da je ironično, da medtem ko smo se sicer osvobodili zemeljsko-centričnega pogleda na kozmos, smo še vedno ves čas nepremišljeno potopljeni v iluzorni pogled na svetu, ki ga za nas ustvarjajo osrednji mediji. In čeprav se Weaver v naslednjem odlomku osredotoča na časopise, saj so bili v njegovem času prevladujoči medij, so njegove besede še bolj relevantne danes, ko nam moderna tehnologija ponuja še veliko boljša orodja za manipulacijo mas:

»Včasih se zelo poudarja dejstvo, da moderni človek ne vidi več vrteče se kupole z zvezdami nad svojo glavo, imenovane primum mobile. Res je, toda nekaj podobnega vidi, ko pogleda svoj dnevni časopis. Vidi dogodke dneva, zlomljene skozi prizmo medija, ki jih obarva enako učinkovito, kot so srednjeveški astronomi določali njegov pogled na zvezdnato nebo. Časopis je umetno ustvarjeni kozmos sveta dogodkov, ki potekajo okoli nas. Za povprečnega bralca je to konstrukt z vrsto pomenov, ki jih ne preverja nič bolj, kot je njegov pobožni prednik v 13. stoletju — ki ga pomiluje, češ da je živel v mraku srednjega veka — razmišljal o potrebi po preverjanju kozmologije.«

Richard Weaver, Ideas Have Consequences (Moč idej), 1948

Toda zakaj osrednji mediji tako pogosto izberejo zavajanje pred resnico? Noam Chomsky v svoji knjigi Media Control (Nadzor medijev, 1991) meni, da podobno kot v politiki, v osrednjih medijih prevladujejo posamezniki, ki so zvesti elitistični ideologiji. Ameriški novinar iz 20. stoletja Walter Lippmann je utelešal to stališče, ko je imel množice za »zbegano čredo« in predlagal, da je ena od glavnih funkcij medijev, da to čredo postavlja na njeno pravo mesto pasivnih gledalcev, ne pa aktivnih udeležencev v organizaciji družbe. Ali, kot pojasnjuje Chomsky, ta elitistična ideologija temelji na ideji:

»… da je množična javnost preveč neumna, da bi lahko razumela stvari. Če poskušajo sodelovati pri upravljanju lastnih zadev, bodo s tem samo povzročili težave. Zato bi bilo nemoralno in neprimerno, da bi jim to dovolili. To zbegano čredo moramo ukrotiti in ji ne smemo dovoliti, da je jezna, da tepta in uničuje stvari.«

Noam Chomsky, Media Control (Nadzor medijev), 1991

Za tiste med nami, ki ne spadamo med samočaščeno elito, se postavlja vprašanje ali se nadzor nad zmedeno čredo vrši zato, da bi spodbujali uspešno in cvetočo družbo ali zgolj zato, da se ohranja določene institucionalne strukture, ki dajejo prednost elitam na škodo širše družbe. To odprto vprašanje samo krepi potrebo po bolj skeptičnem odnosu do oblastnih figur našega časa. Z drugimi besedami, potrebujemo več anti-avtoritarcev.

Poudariti je treba, da anti-avtoritaren ni nekdo, ki namesto pasivnega sprejemanja avtoritete privzame pasivno zavračanje vseh avtoritet. Številne institucije in predstavniki oblasti služijo koristnemu namenu in jih je zato treba sprejeti. Vendar pa anti-avtoritarci prepoznavajo, da soglasje ne pomeni resnice, da moč kvari, da ljudje lažejo in da nekatere institucije po besedah Chomskega »nimajo nobene moralne utemeljitve … tam so samo zato, da bi ohranile določene strukture moči in dominacije.« (Noam Chomsky, On Anarchism (O anarhizmu, 2005)) Zavedajoč se teh nespornih dejstev, je anti-avtoritarec pripravljen na vse avtoritete gledati z zdravim odmerkom skepticizma in se potencialno celo, če se takšna avtoriteta izkaže za pokvarjeno in škodljivo za blagor družbe, upreti njegovim zapovedim. Ali kot je zapisal Henry David Thoreau:

»Če je nepravičnost del nujnega trenja vladnega stroja, pa naj bo, naj bo: morda bo teklo gladko – gotovo se bo stroj obrabil. Če ima nepravičnost lastno vzmet, škripec, vrv ali vzvod, potem lahko morda razmisliš, ali ni zdravilo slabše od zla; če pa je takšne narave, da kot dejavnik nepravičnosti potrebuje tebe, potem ti rečem, da zakon prekrši. Naj bo tvoje življenje trenje, ki zaustavi stroj. Vsekakor moram poskrbeti, da nisem na uslugo krivici, ki jo obsojam.«

Henry David Thoreau, Civil Disobedience (Državljanska nepokorščina)

Toda ali bi se morali sveta z več anti-avtoritarci bati? Poslušnost, ki nam je privzgojena v šoli in slepa ustrežljivost do oblasti, ki jo širijo nosilci osrednjih medijev, lahko nekatere napelje do tega, da vidijo anti-avtoritarce kot grožnjo stabilnosti družbe. Toda nič ne more biti dlje od resnice. Anti-avtoritarci so ključni zaščitniki cvetoče družbe. Kot je zapisal avtor C. P. Snow:

»Ko razmišljate o dolgi in mračni zgodovini človeka, boste ugotovili, da je bilo veliko več grozljivih zločinov storjenih v imenu poslušnosti, kot jih je bilo kdajkoli storjenih v imenu upora.«

C.P. Snow, Public Affairs (Javne zadeve), 1971

Zlonamerna oblast je v povezavi s pasivnimi državljani recept za tiranijo in zato se anti-avtoritarnih ljudi ne bi smeli bati ali jih preganjati, nasprotno, morali bi jih pozdraviti. To so posamezniki, ki sprožijo alarm in prebudijo dremajoče množice k zavesti o pokvarjeni avtoriteti. Družba brez zdravega števila anti-avtoritarcev, ali družba, ki se anti-avtoritarcev izogiba in jih utiša, je družba, ki je pred željo po resnici izbrala udobje iluzij in je zato družba, ki tlakuje pot za svoje lastno uničenje. Kot je opozorila ameriška anarhistka Voltairine de Cleyre:

»Dokler ljudje ne želijo udejanjati svoje svobode, jih bodo tisti, ki si to želijo, tiranizirali; kajti tirani so aktivni in vneti ter se bodo v imenu poljubnega števila bogov, religioznih ali drugih, posvetili temu, da spečim ljudem nadenejo verige.«

Voltairine de Cleyre, Anarchism & American Traditions (Anarhizem in ameriška tradicija), 1908

Vir: https://academyofideas.com/2019/03/public-schools-mainstream-media-dumb-us-down/

Academy of Ideas, Free Minds for a Free Society

Kdaj so deklice začele nositi rožnato barvo?

Vsaka generacija prinaša novo definicijo moškosti in ženskosti, ki se kaže v otroških oblačilih

Mali Franklin Delano Roosevelt lepo sedi na stolu, belo krilo prekriva njegovo naročje, v rokah pa drži klobuk okrašen s štorkljinim peresom. Sliko dopolnjujejo do ramen dolgi lasje in usnjeni čevlji.

Tovrsten izgled se nam danes zdi vznemirljiv, toda socialne konvencije leta 1884, ko je bil v starosti dveh let in pol FDR fotografiran, so narekovale, da fantje do starosti šestih ali sedmih let nosijo obleke, ko je bil čas tudi za njihovo prvo striženje. Franklinova obleka je veljala za spolno nevtralno.

Danes pa morajo ljudje takoj vedeti spol otroka, pravi Jo B. Paoletti, zgodovinarka na univerzi v Marylandu in avtorica knjige Pink and Blue: Telling the Girls From the Boys in America (Rožnata in modra: ločevanje deklic od fantkov v Ameriki), ki je izšla leta 2012. Tako lahko na primer na plešasti glavi dojenčice vidimo rožnati naglavni trak.

Zakaj so se stili oblačenja otrok tako dramatično spremenili? Kako smo prišli do dveh »ekip«, fantkov v modri in deklet v rožnati barvi?

Paolettijeva, ki je pomen otroških oblačil raziskovala trideset let pove, da je »to v resnici zgodba o tem, kaj se je zgodilo z nevtralnimi oblačili«. Stoletja so otroci vse do šestega leta starosti nosili elegantne bele obleke. »Kar je bilo v domeni praktičnosti – otroka si oblekel v bele obleke in plenice; beli bombaž je bilo mogoče beliti – se je spremenilo v »o moj Bog, če narobe oblečem svojega otroka, bo odrasel sprevržen«.

Pohod proti spolno določenim oblačilom ni bil linearen niti hiter. Rožnata in modra sta kot barvi za dojenčke prišli v rabo skupaj z drugimi pastelnimi barvami v sredini 19. stoletja, vendar obeh barv kot spolno določenih niso promovirali vse do tik pred prvo svetovno vojno in še takrat je popularna kultura potrebovala kar nekaj časa, da je stvari postavila na mesto, kot ga poznamo danes.

Na primer, v članku objavljenem v katalogu trgovine Earnshaw’s Infants’ Department (Earnshaw oddelek za dojenčke) junija 1918, so tako zapisali: »Splošno sprejeto pravilo je, da je rožnata barva za dečke in modra za dekleta. Razlog za to je, ker je rožnata bolj odločna in močnejša barva ter s tem bolj primerna za fantke, medtem ko je modra, ki je bolj nežna in elegantna, lepša na punčkah.« Drugi viri so modro opredeljevali kot laskavo za blondince, rožnato pa za rjavolase otroke; ali modra je za modrooke, rožnata pa za rjavooke dojenčke.

Leta 1927 je revija Time objavila grafikon, ki v skladu s smernicami vodilnih trgovin v ZDA prikazuje po spolu primerne barve za dekleta in fante. V Bostonu je trgovina Filene staršem svetovala, da fantke oblačijo v rožnato barvo. Tako so svetovale tudi trgovine Best & Co. v New Yorku, Halle v Clevelandu in Marshall Field v Chicagu.

Današnja barvni diktat je bil vzpostavljen v 1940ih, kot posledica preferenc Američanov, kot so jih razumeli proizvajalci in trgovci. »Prav lahko bi šli tudi v drugo smer«, pravi Paolettijeva.

Tako so bili pripadniki »baby boom« generacije vzgojeni v spolno določenih oblačilih. Fante so oblačili kot njihove očete, dekleta pa kot njihove matere. Dekleta so morala v šolo nositi obleke, čeprav sta bila sprejemljiva tudi bolj preprosti stil in za igro fantovska oblačila.

pink-and-blue-franklin-roosevelt-2__600x0_q85_upscale

Tako kot drugi fantki njegove dobe, je tudi Franklin Roosevelt nosil obleko. Ta studijski portret je verjetno nastal v New Yorku leta 1884.

 pink-and-blue-baby-bobby-3__600x0_q85_upscale

Leta 1920 ima papirnata lutka “Mali Bobby” v svoji garderobi rožnato obleko, kot tudi čipkasti ovratnik in spodnje perilo.

 pink-and-blue-victorian-era-boy-4__600x0_q85_upscale

V viktorijanski dobi fantek, fotografiran leta 1870, nosi nagubano krilo in visoke otroške čevlje ter pozira z bogato okrašenim klobukom.

 pink-and-blue-t-shirt-5__600x0_q85_upscale

Fantovska majica iz leta 2007, ki sporoča zakaj bi oblekel rožnato barvo. »Ko fantje ali moški nosijo rožnato barvo, to ni več samo barva ampak se uporablja kot sporočilo – v tem primeru je sporočilo zapisano na majic«, pravi Paolettijeva.

pink-and-blue-sister-and-brother-6__600x0_q85_upscale

Brat in sestra na leta 1905 posneti fotografiji nosita tradicionalni dolgi beli obleki primerni za njuna leta.   

 pink-and-blue-gender-mellins-baby-food-ad-7__600x0_q85_upscale

Leta 1905 so otroci v Mellinovi reklami za otroško hrano med seboj praktično neločljivi. Ko je podjetje sponzoriralo nagradno igro, v kateri so morali bralci ugotoviti spol otroka, ni nihče ugotovil vseh pravilnih odgovorov. Na sliki lahko pri fantkih opazimo ovratnike, ki jih danes smatramo za feminilne.   

 pink-and-blue-rompers-8__600x0_q85_upscale

Otroška obleka za igranje iz leta 1960, ki jo je bilo mogoče deliti z mlajšimi brati in sestrami. Igralna oblačila so lahko bila v tem času spolno nevtralna. Primer iz Hollywooda je mlada igralka Mary Badham, ki je v filmu To Kill a Mockingbird iz leta 1962 nosila tovrstno obleko.

 pink-and-blue-paper-doll-percy-9__600x0_q85_upscale

Garderoba papirnate lutke fantka Percya iz leta 1910 vključuje klobuke, krila, tunike in dolge spodnje hlače.    

 pink-and-blue-simplicity-pattern-10__600x0_q85_upscale

Uni-sex vzorci iz leta 1970, objavljeni v reviji Simplicity.

Ko je v sredini 1960ih svoj pohod začelo gibanje za žensko emancipacijo s svojimi proti-feminilnimi, proti-modnimi sporočili, je postal moden »uni-sex« izgled, vendar popolnoma nasprotno od časov mladega Franklina Roosevelta. Zdaj so mlada dekleta oblačili v fantovske – ali vsaj v ne-feminilne – stile, ločene slehernega namiga na spol. Paolettijeva je ugotovila, da v 1970ih v katalogu trgovine Sears, Roebuck dve leti zapored ni bilo mogoče najti slike dojenčka v rožnatih oblačilih.

»Za [feministke] je oblačenje eden od načinov, kako so dekleta nekako zvabljena v podrejeno vlogo kot ženske« pravi Paolettijeva.« Razmišljale so: »če bomo naša dekleta oblačile bolj kot fantke in manj kot okrašene male deklice… bodo v življenju imele več možnosti in se bodo počutile svobodnejše.«

John Money, raziskovalec spolne identitete v bolnišnici Johns Hopkins v Baltimoru je trdil, da se spola preko socialnih in okoljskih vplivov predvsem naučimo. »To pa je bila v 1970ih ena od ključnih trditev argumenta, da gre pri spolu za »vzgojo in ne naravo«.

Spolno nevtralna oblačila so ostala popularna nekje do leta 1985. Paolettijeva se tega leta zelo dobro spominja, ker je bil to čas med rojstvoma njenih otrok, dekleta leta 1982 in fanta leta 1986. »Nenadoma vse naokrog ni bilo več samo modro; bilo je modro s to razliko, da je medvedek nenadoma v šapah držal še nogometno žogo. Plenice za enkratno uporabo so izdelovali v rožnati in modri barvi.«

Za to spremembo je eden večjih razlogov tudi predrojstvena diagnostika. Bodoči starši so izvedeli spol svojega še nerojenega otroka in so šli po nakupih opreme za »deklico« ali »dečka«. (»Bolj kot individualizirate oblačila, več jih lahko prodate«, pravi Paolettijeva.) Rožnata muha se je od pregrinjal za otroško posteljico razširila na drage izdelke, kot so otroški vozički, avtomobilski sedeži in igrače. Premožnejši starši so lahko za prihod otroka št. 1, deklice, vse domiselno okrasili in začeli vse skupaj od začetka, če je bil naslednji otrok fantek.

Nekatere mlade mamice, ki so odraščale v 1980ih in so bile prikrajšane za rožnato barvo, čipke, dolge lase in Barbike, so po mnenju Paolettijeve zavrnile uni-sex videz svojih hčera. »Tudi če so še vedno bile feministke, so te stvari zaznavale drugače kot feministke »baby-boom« generacije. Tudi če bi si želele, da bi njihova deklica nekega dne postala kirurginja, so menile da ne bo nič narobe, če bo zelo ženstvena kirurginja.«

Drugi pomemben dejavnik v zadnjih desetletjih je bila rast potrošništva med otroki. Po mnenju strokovnjakov za razvoj otrok, se otroci svojega spola začnejo zavedati nekje med tretjim in četrtim letom starosti, da je to njihova stalnica, pa se ne zavedajo vse do starosti šestih ali sedmih let. Hkrati pa so podvrženi prefinjenemu in prodornemu oglaševanju, ki rado krepi socialne konvencije. »Tako na primer mislijo, da so dolgi lasje in obleka tisto, kar nekoga naredi za žensko. Pri tem kaj jim je všeč in kaj ne pa so zelo zavzeti in vztrajni.«

Paolettijeva pravi, da je med raziskovanjem in pisanjem knjige veliko razmišljala o starših otrok, ki se ne želijo prilagoditi spolnim vlogam: naj svoje otroke oblačijo kot zahtevajo norme, ali naj jim pustijo, da se skozi obleko sami izražajo kot želijo? »Zdaj lahko povem, da nisem preveč navdušena nad binarnostjo spolov – idejo, da imate zelo moške in zelo ženske stvari. Izguba nevtralnih oblačil je nekaj, na kar bi morali ljudje bolj misliti. Obstaja pa tudi vse večje povpraševanje po nevtralnih oblačilih za dojenčke in malčke.«

»Obstaja cela skupnost staršev in otrok, ki se spopadajo z izzivom: »moj sin ne želi nositi fantovskih oblačil, raje bi nosil dekliška oblačila.« Upa, da bodo občinstvo za njeno knjigo tudi ljudje, ki spol preučujejo klinično. Modni svet je morda lahko razdelil otroke na rožnato in modro barvo, ampak v svetu resničnih posameznikov ni vse tako črno in belo.

Jeanne Maglaty, 7. april, 2011

Vir: http://www.smithsonianmag.com/arts-culture/when-did-girls-start-wearing-pink-1370097/

Napotilo:
https://tehtnica.wordpress.com/2016/11/25/trzenje-po-spolu/

Vesna Vuk Godina o vzgoji potrošnikov

Vesna Vuk Godina je v pogovoru za Siol ponovno spregovorila o vzgoji sodobnih potrošnikov. Naslednji citat je vzet iz konteksta, ki ga lahko obnovite v prispevku novinarke Renate Anžič Trtnik pod naslovom »Otrok bo slej ko prej prosil za tepež, saj med bolečino in užitkom ni bistvene razlike«. Že izpostavljen naslov priča o tem, da tudi v tem zapisu ne manjka kontroverznosti in antropološko-psiholoških »resnic«, ki jim pogosto manjka znanstvene preverljivosti. Izsek izpostavljamo z namenom spodbujanja diskurza o sodobnih oblikah potrošništva.    

[…] antropologinja meni, da vzgoja ni najpomembnejša. Družba je tisti centralni okvir, ki določa, kaj se bo na ravni družin in potem tudi v otrokovem učlovečenju dogajalo. Ne glede na ves trud in vse dobre namene, ni nujno, da bo otrok postal takšen, kakršnega smo imeli namen vzgojiti. Pred potrošniško družbo, ki vrti družbo na vseh ravneh, je otroka težko v celoti zaščititi, da ne bi vsaj delno povzel kapitalistične logike in razmišljanja. “Družba določi pomen vzgojnih praks. To je pravzaprav cilj potrošniške družbe – otroke vzgojiti v potrošnike,” nadaljuje.

Otroci – umetno ustvarjeni potomci znanstveno vodenega sistema

Danes vzgajamo otroke v zelo specifični in zahtevni družbi, ki se ji reče potrošniško kapitalistična družba. Težko je razumeti vzgibe te družbe, ki nas vodijo, vendar tisti, ki to kreirajo, zelo dobro razumejo, kaj želijo s širšo družbo oz. predpisanim vedenjem doseči. Kapitalizem je znanstveno voden sistem. In to je povezano z vzgojo. Vzgajamo potrošnike. To je razlog, zakaj kapitalizem ne more propasti.

Strategija, kako ekonomsko preživeti: vzgojiš potrošnika. Korporacije, ki vodijo pravzaprav korporativni kapitalizem, se tega lotijo znanstveno. Ugotovili so, kaj je treba narediti – otroka je treba vzgajati prijazno, torej brez avtoritete, kazni, po možnosti brez očeta. Če ga boste torej vzgojili le ob mami ali ob mami in očetu, ki prakticirata enotirno vzgojo, boste vzgojili tak tip človeka. Pri otroku boste vzgojili takšne psihološke lastnosti, da bo kupoval, kar ne potrebuje. “Ne kupiš, kar potrebuješ, ampak česar še nimaš. Torej si t. i. prisilni potrošnik. Ker pa to ni dovolj, saj si lahko premisliš in nehaš trošiti, družba potrebuje tudi odvisnike, takšne, ki ne morejo prenehati trošiti,” nadaljuje.

Kapitalizem potrebuje današnji tip vzgoje, da to uspe, pa je treba ukiniti tradicionalno socializacijo in tradicionalno družino. Ukine se nezmožnost ločitve partnerjev, očeta, avtoriteto, kaznovanje. Tako dobimo otroka, ki je središče vsega – vzgoje, družine, socializacije, družbe […]

Renata Anžič Trtnik

Vir: http://www.siol.net/trendi/mesec_otroka/novice/vesna_vuk_godina.aspx