Tagged: Zakonodaja

Slovenci smo drugorazredni potrošniki

Potrošništvo je nujno zlo, a kaj ko lahko pod isto blagovno znamko v različnih državah najdemo načeloma identičen izdelek, vendar z drugačno sestavo, ki vpliva na kakovost. Pravice slovenskih potrošnikov glede dvojne kakovosti izdelkov na skupnem evropskem trgu in možnosti kolektivnih tožb naj bi se pravno gledano okrepile čez dobri dve leti. 0 tem je minuli teden tekla beseda na okrogli mizi, ki stajo pripravila evropski poslanec dr. Igor Šoltes in Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS).

To, da proizvajalci prilagajajo svoje proizvode iste blagovne znamke različnim trgom držav, v katerih jih oglašujejo in prodajajo, ni novost. Denimo, že v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je v Evro­pi potekala razprava o različni kakovosti testenin na trgovskih policah.

Tudi voda ni enake kakovosti

Petindvajset let je, odkar je uradno zaživel enotni evropski trg. Drži, Evropska unija je danes pestra, toliko bolj, če jo primerjamo z obdobjem, ko je enotni trg združeval šest držav članic. To seveda zdaleč ni edi­ni problem Evrope, a vendarle zdaj posta­ja dejstvo, o čemer se je že dolgo šušljalo — vprašanje dvojne kakovosti izdelkov. Predvsem prehranskih izdelkov.

Razloge dvojne obravnave potrošnikov in razsežnost problema trga dvojne kako­vosti izdelkov je na okrogli mizi, ki jo je vodila urednica gospodarskega uredni­štva STA Urška Kristan Kastner, v uvodu razčlenjeval prof. dr. Marko Hočevar z ljubljanske ekonomske fakultete. »Najbrž obstajajo ekonomski in ne­ekonomski razlogi, zakaj se podjetja odločajo za tako strategijo.« Poudaril je, da je ne glede na enotni trg kupna moč znotraj držav članic EU različna, zato podjetja skušajo prilagajati stroške iz­delave izdelkov — najverjetneje pa tudi poprodajne storitve, mar­ketinške stroške itd. — dolo­čenemu tržišču. »Drugi razlog je zahtevnost oziroma občutlji­vost trgov. Nasle­dnji problem, ki tudi utegne povzročati preglavice načrtovalcem okrepitve evropske potro­šniške zakonodaje, je ta, da se proi­zvodi delajo na različnih lokacijah. Zaradi različnih surovin je težko denimo zagoto­viti enak okus hamburgerja po vsem sve­tu. Podobno velja za proizvajalce pijač. Voda je pomembna sestavina, vendar je že pri njej težko zagotoviti enako kako­vost. Četrti razlog je — to proizvajalci radi poudarjajo -, da se tržišča ne razlikujejo samo po kupni moči, temveč tudi okusih. Italijani naj bi denimo prisegali na slajši priljubljeni lešnikov čokoladni namaz, Nizozemci pa na para­dižnik, ki naj ne bi imel izrazito ostrega okusa. Kaj je resnica, je veliko vprašanje.« Sogovornik je opozoril še na tveganja glede dvojne kakovosti pri trgovskih blagovnih znamkah.

Nižja cena, nižja kakovost

Zakaj smo lahko zaskrbljeni, ker nam zahodne multinacional­ke prodajajo vzhodnoevropske različice svojih proizvodov? Mi je nemara to zgolj naša subjektivna ocena? In še: ali je dvojna merila mogoče enostavno izmeriti? In je nižja cena izdelka res rezultat nižje kakovosti surovin? Na mednarodno problematiko se je Slovenija lani odzvala z raziskavo trga glede dvojne kakovo­sti prehranskih izdelkov. Opravili so jo na Upravi za varno hra­no, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inštitutu za nutricionistiko ter Zvezi potrošnikov Slovenije. S Češko, Madžarsko in Slova­ško primerljivi podatki so zaznali, da je stanje v Sloveniji boljše, ni pa idealno. Analiza Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je pregledala 22 vzorcev za zahodnoevropske in vzhodnoevropske trge. »Pokazala je določene nepravilnosti, ni pa bilo signifikantnih odstopanj,« je povzel vodja sektorja za živila, krmo in zdravila na Upravi Matjaž Guček. Dopustna to­lerančna odstopanja so bila presežena pri treh izdelkih: pri kre­kerjih je bila denimo vsebnost soli nižja od deklarirane vredno­sti, pri polnozrnatih piškotih je bila nižja vsebnost prehranskih vlaknin in pri instant pripravku za kakav je bilo manj kakavovih delov kot navedeno. Uprava je o tem obvestila nosilce dejavno­sti.

Razlike pri tretjini izdelkov

Več razlik je odkrila Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) v pre­gledu trga med 32 pari izdelkov s slovenskih in avstrijskih trgo­vinskih polic. Predsednica ZPS Breda Kutin je poudarila, da so bili med vzorci pregledovani predvsem izdelki, ki bi jih Zveza in tisti, ki se ukvarjajo s prehrano, glede na prehranski profil priporočali za občasno in čim manjše uživanje. ZPS je v analizi odkrila 10 parov izdelkov različne kakovosti. Razlike, ki vpliva­jo na kakovost izdelka, so zaznali denimo pri mlečni čokoladi Milka, pijači Coca Cola in tuninem namazu Rio mare. »Pri čo­koladi je bilo zanimivo, da je imela tista na slovenskem trgu s poreklom iz Bolgarije več po našem mnenju nepotrebnih adi­tivov, ki jih v avstrijski čokoladi ni bilo. Povejte pa mi, kako naj bi potrošniki ta dva izdelka razlikovali. Po objavi rezultatov to živilo dobivamo na naš trg le še iz Avstrije. Čokolada z obeh je pakirana v identično embalažo, a je na avstrijskem trgu ponuje­na v 100-gramski različici, na slovenskem trgu pa v 80-gramski. To je dokaj običajna praksa podražitve izdelka. Sicer ni nezako­nita, a je nepoštena.«

Toast šunka kot noč in dan

Drži, da zaradi vse bolj zapletenih in drobnih označb izdelkov potrošniki nimamo časa preverjati, kaj je zapisano na deklaraci­jah, ter razbirati, kaj sploh pomeni, saj bi lahko nakupovanje tra­jalo ne pol ure, temveč uro in pol, bistveno težavo razgali Breda Kutin ter poda še en primer iz raziskave: »Devetdeset odstotkov potrošnikov ne študira prezahtevnih označb, ki zajemajo vsebi­no izdelkov.« Na primer, pri sadnem jogurtu trgovske blagovne znamke, ki je bil naprodaj v Sloveniji, so bile na embalaži narisa­ne večje jagode, a se je od avstrijskega razlikoval v sestavinah in hranilni tabeli; imel je umetno aromo. Sicer identičen izdelek 2 bolj kakovostnimi sestavinami pa je bil pri nas za 25 odstotkov dražji kot v Avstriji.

Predsednica ZPS o primerjavi kakovosti slovenskih in avstrij­skih bolj zdravih živil, ki jih uživamo pogosteje, ni podala mne­nja, češ da v raziskavo niso bila vključena. So pa med pregledom ponudbe opazili, da je v Avstriji na voljo več mesnih in mlečnih izdelkov, ki vsebujejo kakovostnejše sestavine. »Toast šunki v Avstriji in Sloveniji sta kot noč in dan.«

Uspešno lobiranje industrije

Sogovornica se ne strinja z domnevo, da so glavni razlogi razlik v kakovosti hrane zgolj ekonomski: »Glede na dohodek in ku­pno moč bi pričakovali, da je – glede na povprečje EU – hrana najcenejša v Bolgariji, Romuniji, vendar je najcenejša v Nemčiji. Dosega le 80 odstotkov evropskega povprečja. Zakaj je hrana v Sloveniji dražja kot v Avstriji, naša kupna moč pa je manjša? To pomeni, da se tone bi dogajalo, če bi ponudniki zares prilagajali izdelke kupni moči potrošnikov.«

Je slabša kakovost živil odraz premalo zahtevnih potrošnikov? Po mnenju Brede Kutin smo slovenski potrošniki solidno ozave­ščeni, k čemur pa v zadnjih letih ni pripomogla država: »Z ukini­tvijo urada za varstvo potrošnikov, češ da je premalo učinkovit, smo na ravni države prišli z dežja pod kap. Kriza je bila krasen izgovor, da so določene aktivnosti na področju varstva potro­šnikov preprosto izbrisali. Inšpekcije nimajo ne dovolj znanja ne sredstev. Kar zadeva novo zakonodajo in kolektivne tožbe, prizadevanja potrošniških organizacij trajajo že več kot tri dese­tletja. Industrija je izjemno uspešno lobirala, zakaj tega noče, nikogar pa ni zares skrbelo, da so se ves ta čas dogajala množična oškodovanja — od majhnih do precej velikih zneskov.«

Živimo v Evropi dveh kakovosti

Pomembno orodje za dvig poštenih praks proizvajalcev je ne­dvomno ozaveščanje potrošnikov. Tudi s pregledovanjem hrane se lahko njena kakovost izdatno izboljša. Sistematično preverja­nje stanja glede dvojne kakovosti je ne nazadnje osnova za po­trebne spremembe evropske potrošniške zakonodaje, ki se nam vendar obeta.

»Varstvo potrošnikov je eden stebrov politike EU, vendar ima kljub močni potrošniški zakonodaji, ki je ena najstrožjih na svetu, resne težave v implementaciji po državah članicah,« pravi evropski poslanec dr. Igor Šoltes. »Trditve nekaterih, da na skupnem evropskem trgu ni živil dvojne kakovosti, so lažne novice,« je prepričan sogovornik. »Številne analize so pokaza­le razlike med kakovostjo izdelkov na trgu t. i. novih in starih držav članic. Ne smemo dopustiti, da bi nove članice postale odlagališče izdelkov slabše kakovosti. Izrazi, ki jih uporabljajo v državah, kjer so izvajali študije prehranskega trga in zaznali identične proizvode, a v različnih državah narejene za raz­lične trge, so težki. Slišati je, da se v Evropi dogaja prehranski apartheid. To ni dopustno,« je odločen Igor Šoltes in nadaljuje: »To, da očitno nimamo samo Evrope dveh hitrosti, ampak ima­mo tudi Evropo dveh kakovosti, postaja velik izziv v prihodno­sti.«

Ukrepe lahko pričakujemo čez dve leti

Evropska komisija je zato že predlagala nov dogovor za krepitev pravic potrošnikov, ki med drugim predvideva učinkovitejše ka­zni za kršitelje in možnost skupinske tožbe v EU, krepi ukrepa­nje proti dvojni kakovosti izdelkov, vsebuje pa tudi posodobitev pravil o nepoštenih poslovnih praksah. Pečat k ureditvi razmer na trgu želi dati tudi evropski parlament, ki pripravlja resoluci­jo o neenaki kakovosti proizvodov na enotnem trgu. Z njo želi opozoriti na dejstvo, da je enak dostop do visokokakovostnega blaga na enotnem trgu dejanska pravica vseh evropskih drža­vljanov.

Kaj prinaša novi evropski potrošniški dogovor? Pravni stro­kovnjak prof. dr. Rajko Pirnat je med drugim opozoril na eno od določb nove evropske direktive, in sicer glede dokazovanja zavajajočih poslovnih praks. »Načeloma ni nedopustno tržiti različne proizvode na različnih trgih, vendar morajo biti ja­sno označeni kot različni.« Izpostavil je tudi prakso izvajanja zakonodaje. »Bistveno je, da je bila konec lanskega leta spreje­ta uredba o sodelovanju med upravnimi organi, ki so pristojni za varstvo potrošnikov v EU. Ta sprememba ni malenkostna. Seveda je ključno izvajanje,« je izpostavil sogovornik in do­dal: »Ves ta novi paket bo bržkone učinkovit šele okoli leta 2020.«

Kaj o sprejemanju novega dogovora o pravicah potrošnikov na evropski ravni meni Igor Šoltes? »Uspehi niso samoumevni, ker dolge roke kapitalskih interesov sežejo tudi v časovni pre­sek. Čeprav ima novi paket zakonodaje namen, vsaj teoretično pravičneje urediti enotni trg v korist potrošnikov, bodo podjetja med drugim gotovo skušala minimizirati pojem odškodninskih tožb in samo višino potencialnih odškodnin za zavajanje potro­šnikov.« Evropski potrošniški dogovor (t. i. »new deal«) prina­ša namreč tudi evropske kolektivne tožbe. A na visoke odško­dnine ne gre računati. Bolj velja razmisliti o tem, da lahko tako proizvajalca kot trgovca najbolj kaznujemo s svojo izbiro, kadar imamo občutek, da nas nekdo vleče za nos.

Klavdija Miko, Katja Cah

Izvirno objavljeno v brezplačni prilogi Slovenskih novic, Ona, št. 20.

Advertisements

Kaj so storitve?

Za izhodišče bova uporabila evropsko Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah AVMSD (v nadaljevanju Direktivo). Ta dokument povzema vse ključne usmeritve evropske medijske politike, ki na novo opredeljuje regulacijo medijskega sektorja. In sicer kot izboljšanje notranjega trga proizvodnje in distribucije programov ter zagotavljanje pogojev lojalne konkurence.

Temeljni namen direktive je zagotavljanje avdiovizualnih storitev. Kar pomeni, da morajo ponudniki storitev potrošnikom (in ne državljanom) pod nediskriminatornimi pogoji in za kar najnižjo ceno zagotoviti bogato izbiro programov ustrezne kakovosti. Potrpežljivim bralcem in bralkam prepuščava, da se sami prebijejo skozi hermetičen jezik direktive. Zgovoren pa je že prvi člen, v katerem so avtorji direktive definirali temeljne pojme.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/kaj-so-storitve/

Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić

Bo reklamnim panojem odklenkalo?

Upravno sodišče stopilo na prste oglaševalskemu podjetju.

“Upravno sodišče je v letu 2017 prvič potrdilo odločbo kmetijske inšpekcije o odstranitvi reklamnega panoja in zavzelo stališče, da se s postavljanjem reklamnih panojev ne dosega namenska rabe kmetijskega zemljišča ter da pri tem ni bistvena sama obdelanost zemljišča, na kateri je postavljena konstrukcija reklamnega panoja,” na spletnem portalu Predlagam.vladi.si piše ministrstvo za infrastrukturo in prostor, ki ga vodi Peter Gašperšič. S temi besedami odgovarja predlagatelju, ki ga motijo reklamni panoji ob cestah ter predlaga, da se reklame umaknejo.

Zakonodaja s področja cestne infrastrukture sicer omejuje oglaševanje v varovalnem pasu javne ceste, a se oglaševalska podjetja pogosto odločijo za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanja na zemljiščih zunaj varovanih pasov ceste, s čimer se izognejo omejitvam in nadzoru pristojne inšpekcije za ceste.

Iskanje zakonskih lukenj

“Tako se objekti za obveščanje in oglaševanje postavljajo tudi na zemljiščih, ki so v občinskih prostorskih aktih opredeljena kot kmetijska zemljišča, čeprav so gradnja določenih objektov na kmetijskih zemljiščih oziroma posegi na teh zemljiščih dopustni le, če to določa in pod pogoji, ki jih določa prostorski akt občine, na območju katere se to zemljišče nahaja,” razlagajo pri ministrstvu za infrastrukturo.

Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, ki je pristojen za izvajanje nadzora na kmetijskih zemljiščih, je v obdobju od leta 2015 do leta 2017 zaradi nedovoljene postavitve objektov za obveščanje in oglaševanje izdal 36 upravnih inšpekcijskih odločb o odstranitvi konstrukcij.

Večina pritožb zavrnjenih

Zoper izdane odločbe je bilo po podatkih MZI na drugostopenjski organ, torej ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano podanih 23 pritožb inšpekcijskih zavezancev, ki so bile v 21 primerih zavrnjene kot neutemeljene. Upravni spor je bil sprožen v 15 primerih, v katerih so vsi sodni postopku še v teku, razen v enem primeru, ko je bila izdana pravnomočna sodna odločba, s katero je bila tožba zavrnjena.

Upravno sodišče je, kot že omenjeno, pritrdilo odločbi kmetijske inšpekcije in zavzelo stališče, da se s postavljanjem reklamnih panojev ne dosega namenska rabe kmetijskega zemljišča ter da pri tem ni bistvena sama obdelanost zemljišča, na kateri je postavljena konstrukcija reklamnega panoja.

“Pri tem je sodišče tudi poudarilo razlago določb, ki se nanašajo na varstvo lastninske pravice in določene omejitve, ki so v javnem interesu,” poudarjajo pri MZI. “Zaradi varstva kmetijskih zemljišč, ki so za človeka nujno potrebne dobrine, je namreč že v ustavi in na njenih podlagah sprejetih zakonih urejeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč, zaradi česar je lastninska pravica na navedenih zemljiščih omejena.” V primeru ugotovljene kršitve pa kmetijska inšpekcija zoper kršitelja, poleg upravnega postopka, vodi tudi prekrškovni postopek.

Tudi pod nadzorom okoljske inšpekcije

Problematika postavljanja objektov za obveščanje in oglaševanje zadeva tudi področje gradbenih predpisov. Če so ugotovljene nepravilnosti, kot je gradnja brez gradbenega dovoljenja, ukrepa okoljska inšpekcija na podlagi zakona o graditvi objektov. “V veliko primerih so objekti za obveščanje in oglaševanje enostavni objekti, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja ali celo sploh niso objekti, so premični, nameščeni na vozila, fasade, ograje,” še poudarja MZI. “Del oglaševalskih posegov v prostor je torej mogoče klasificirati kot objekt, nekateri pa to niso. Večina oglaševalskih objektov uvršča med enostavne objekte, ki se jih lahko gradi brez gradbenega dovoljenja.”

Vir: https://www.zurnal24.si/slovenija/bo-reklamnim-panojem-odklenkalo-302332

I.H.

Napotilo:
https://www.tednik.si/tednik/9354-zacetek-konca-reklam-v-koruzi

Ob sprejemanju protitobačne zakonodaje: množenje kršitev oglaševanja cigaret

Na klopeh poslancev je protitobačni zakon, ki bi prepovedal oglaševanje tobačnih izdelkov. Kršitve oglaševanja so v zadnjih treh letih poskočile za nekajkrat.

Milijonski dobički od prodaje cigaret so za slovenske trgovce preveč mamljivi, da bi se odpovedali nezakonitemu oglaševanju tobačnih izdelkov. Kot kažejo podatki tržnega inšpektorata, ki smo jih pridobili z zahtevo po dostopu do informacij javnega značaja, so kršitve protitobačnega zakona v zadnjih treh letih glede na obdobje 2010–2013 poskočile za nekajkrat.

Trenutni zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI) trgovcem dovoljuje le oglaševanje znamke cigaret in ostalih tobačnih izdelkov. Kupcev pa ne smejo spodbujati k nakupu tobačnih izdelkov. Tako je na primer prepovedano izpostavljanje škatlic cigaret nekega proizvajalca v svetlobnih okvirjih ali na prodajnem pultu.

Kljub prepovedi pa poskušajo slovenski trgovci na najrazličnejše načine kupce spodbujati k nakupu tobačnih izdelkov. Čeprav ZOUTI predpisuje kazen 2000 evrov za takšno nelegalno oglaševanje, si trgovci glede na neprimerno višje dobičke od prodaje cigaret takšne kazni lahko privoščijo.

Nadaljevanje na: https://podcrto.si/ob-sprejemanju-protitobacne-zakonodaje-mnozenje-krsitev-oglasevanja-cigaret/

Anže Voh Boštic

Jaguar iz Hoč za vnuka ali spodoben svet?

Dr. LUKA OMLADIČ, filozof in okoljski analitik, predavatelj okoljske etike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani

Potegnimo črto, zdaj ko gre leto h koncu: kako zeleno je bilo?

“Dovolj je, da pogledamo, kako je vlada opredelila tri prednostne okoljske naloge za leto 2016. Na tretjem mestu je trajnostna raba, na drugem mestu je zeleno gospodarstvo, in kaj je na prvem? Hitrejša pridobitev gradbenega dovoljenja. In kako se ta retorika prevaja v prakso, kaže nedavni primer z vašega konca: gradnja plinske rafinerije v Petišovcih. Agencija RS za okolje (ARSO) je gladko izdala okoljsko dovoljenje, slednje je ‘padlo‘ na sodišču, po tem pa je ARSO modro ugotovil, da je mogoče postaviti rafinerijo brez okoljskega dovoljenja. In se sprašujem: če je mogoče rafinerijo, ki operira z nevarnimi snovmi, postaviti brez okoljskega dovoljenja, zakaj okoljska dovoljenja sploh še potrebujemo?”

Tudi ministrstvo za zdravje je podalo mnenje, da gre za obrat, ki lahko predstavlja grožnjo za zdravje.

“Ja, na ministrstvu za zdravje so zapisali, da gre za napravo, ki lahko ob nesreči povzroči večje tveganje za zdravje ljudi. Že samo z vidika previdnostnega načela bi morali biti v tem primeru skrajno konservativni. Bojim se, da je dejstvo, da imamo hitrejšo pridobitev gradbenega dovoljenja, na prvem mestu okoljskih ciljev, zelo povedno. Kaže na to, da okoljsko ministrstvo vsaj deloma vidi okolje kot administrativno oviro. Sebe ne dojema kot čuvarja okolja, čuvarja v imenu javnega interesa, ne interesa podjetij ali kapitala.”

Že tako se sprašujemo, ali so presoje vplivov na okolje dovolj učinkovito orodje za varstvo narave.

“Problem je v tem, da velikokrat strokovne podlage za okoljske presoje delajo zasebna podjetja, plača pa jih naročnik, potencialni onesnaževalec. Zgodi se celo – kot je bilo v primeru Termoelektrarne Šoštanj -, da je onesnaževalec hkrati lastnik podjetja, ki dela okoljsko presojo. Ne moremo sicer vnaprej reči, da gre za koruptivno dejanje, gre pa nesporno za konflikt interesov. In zakonodaja ga omogoča. Po mojem mnenju bi morale okoljske presoje pripravljati popolnoma neodvisne institucije.”

Težko se je znebiti vtisa, da je okoljsko ministrstvo v vsaki vladi marginalno, večina ministrov, ki je vedrila v njih, pa okoljsko zelo nepoučenih.

“Zame okoljsko ministrstvo ne more biti na margini, moralo bi biti absolutno centralno za državno politiko. Vse razvojne politike bi morale biti koordinirane z vidika prostorske in okoljske politike. Gre preprosto za vprašanje politične volje in v Sloveniji že od osamosvojitve naprej ni nobena oblast postavila prostorske in okoljske politike na vrh svoje agende. Ni se jim zdelo potrebno, ideološko jim je okoljevarstvo tuje. Prostorsko in okoljsko politiko itak vidijo kot administrativno oviro za podjetništvo in kapital. K temu dodajmo še donedavno odsotnost zelenih političnih strank, ki bi eksplicitno postavile okoljsko in prostorsko politiko v center svojega političnega programa – in tako imamo, kar imamo.”

Tako naivno bi lahko rekli, da je to težko razumeti. Tudi politiki imajo otroke, vnuke, za katere bi najbrž radi, da živijo v dobrem okolju.

“Slovenija ima na neki način srečo in hkrati smolo, da nima akutnih okoljskih degradacij, takih, ki bi jih močno in neposredno občutili v vsakodnevnem življenju. Imamo kar ohranjeno naravo, nismo bili soočeni z okoljskimi katastrofami, no, z izjemo poplav. Ampak tudi pri poplavah vidimo, da se nekaj časa govori o njih, potem pa izginejo iz naše zavesti. Stanje torej ni dovolj akutno. Tudi po indeksu Univerze Yale je Slovenija zelo visoko na petem mestu med 180 državami po ohranjenosti okolja in prostora. Ohranjeni ekosistemi so naša sreča, po drugi pa tudi naša nesreča, ker ne znamo sprevideti pomembnosti prostorskega in okoljskega načrtovanja zato, da ohranimo, kar imamo, in da izkoristimo potencial, ki ga imamo prav zaradi tega, ker še nismo do konca degradirali našega okolja.”

Vsekakor pa imamo Slovenci zelo razvito občutljivost za naravo.

“Ena od teorij na področju okoljske etike pravi, da so za okoljevarstvo pomembne določene značajske lastnosti ljudi in družbe. Slovenci imamo senzitivnost za naravo, manjka nam mogoče senzitivnosti za prostor. Da bi videli prostor kot nekaj, kar je naše skupno dobro. Zelo radi postavimo živo mejo okoli svoje hiše, pozabljamo pa, da je kraj, v katerem živimo, prav tako naše neposredno okolje, kot je naš vrt. Manjka nam ta razširitev percepcije od razumevanja prostora kot individualnega na prostor kot neko skupno dobro.”

Se prav zaradi odsotnosti okoljske agende zlahka zgodi TEŠ 6, ki je okoljsko najslabši možen tip elektrarne?

“Ni se zgodil toliko zaradi odsotnosti okoljske agende, mislim, da je najpomembnejšo vlogo pri ideji in nastanku TEŠ 6 odigralo pomanjkanje odgovornosti. V stilu ‘tudi če projekt ne bo imel pozitivnih učinkov, tudi če bo propadel, tudi če bo stal trikrat več, kot je bilo načrtovano – saj se bo pozabilo. Hujših posledic ne bo.‘”

Imajo prav, v resnici se pozabi.

“TEŠ 6 onesnažuje in bo onesnaževal in povzročal podnebne spremembe še naprej. A hkrati sem prepričan, da bo TEŠ 6 v ne tako daljni prihodnosti zaprt in da bo mrtva naložba. Premog nima prihodnosti niti okoljsko niti ekonomsko in TEŠ 6 bo – na žalost ali na srečo – končal svoje življenje veliko prej, kot so si ti ljudje, ki so zanj odgovorni in niso odgovorni, mislili.”

Ker je povsod med prvimi konkretnimi ukrepi okoljske politike ozaveščenih držav odpoved premogu, ki je podnebno najbolj nevaren vir energije.

“Globalno gledano se naložbe v premog tudi z ekonomskega vidika vedno bolj kažejo kot fatalne naložbe, kot nekaj, kar je obsojeno na propad. Na različnih nivojih je premog obsojen na to, da ga vidimo le še kot neko preteklost, gorivo preteklosti. V širši perspektivi moramo ta pogled razširiti na vsa fosilna goriva. Edini – in tukaj velja v podnebni in okoljski skupnosti konsenz – racionalen način za omejitev izpustov toplogrednih plinov in za obvladovanje CO2 pod katastrofalnimi parametri je, da ogljik pustimo pod zemljo. Najlažje se izpustov iznebimo tako, da pustimo njihov vir, torej fosilna goriva tam, kjer so. Pustimo fosilna goriva pod zemljo! je izredno pomembno geslo, pomemben uvid, na katerem temelji podnebna politika. To bo slej ko prej tudi prišlo do Slovenije in s tega vidika nasprotujemo kopanju premoga, s tega vidika tudi nasprotujemo širjenju plinskega polja v Petišovcih. Ker gre za isti problem. Vsak kubični meter plina, ki ga bomo izčrpali v Prekmurju, se bo neposredno prevedel v ogljik v ozračju.” ››

Pri TEŠ 6 se je izkazalo, da je za večino tamkajšnjega prebivalstva dobrodošel objekt. Termoelektrarna na premog je tudi na krajši rok za zdravje najbolj škodljiva elektrarna, povzroča obolenja in povečano smrtnost v svoji okolici, kot dokazujejo številne neodvisne raziskave. In vendar si ga ljudje želijo.

“To je žalostna zgodba, še posebej zato, ker so se pred desetletji prav v Šaleški dolini ljudje uprli onesnaževanju z žveplom iz tamkajšnje termoelektrarne. To je bila velika zmaga okoljske akcije še v stari državi. Da okolica ni nasprotovala šestemu bloku, pripisujem neodgovornemu ravnanju akterjev lokalne skupnosti in gospodarskih akterjev, ki so imeli tam interes in so uporabili vse, tudi izredno zavajajoče instrumente: od zbujanja strahu do dajanja praznih obljub o cenah premoga. Zavajali so prebivalstvo, pa nihče ni niti politično niti ekonomski odgovarjal, največji del škode pa bodo plačali ljudje, ki tam živijo. Lahko samo upamo, da bo ta odgovornost enkrat razkrita in bo to preprečilo še kakšen podoben primer te vrste.”

Na katerih okoljskih področjih v EU služimo kot slab primer? Zrak in onesnaženost s PM 10, pozidave kmetijskih zemljišč, neprilagajanje podnebnim spremembam …

“Prvo področje, ki je resnično problematično, je promet. Slovenija se je spremenila v tranzitno državo za cestni promet, ne da bi sama zares vedela, zakaj to hoče in kakšne koristi ji to prinaša. Promet je povezan z drugim problemom, s kakovostjo zraka. Z obema se je z neko modro, ambiciozno politiko mogoče spopasti. Promet je treba preusmeriti na železnice in treba je močno spodbujati uporabo javnega prevoza. Zrak ni onesnažen samo zaradi prometa, pomemben del dodajajo tudi individualna kurišča. Strokovnjaki pravijo, da za veliko krajev v Sloveniji sploh ne vemo, kako onesnažen je zrak v njih, ker se ne opravljajo redne meritve. Slednje so zelo pomembne – ko ljudje vidijo rezultate meritev, jih to spodbudi, da bolj odgovorno razmišljajo o svojem ravnanju.

Tretje področje, ki bi ga izpostavil, pa je prilagajanje podnebnim spremembam. Podnebne spremembe se dogajajo, vemo, da bodo vse bolj intenzivne v prihodnosti in da mora biti osrednje vodilo vseh razvojnih in drugih politik premislek, kakšen vpliv bo imela neka investicija, neki poseg v podnebno spremenjenem okolju. Ravno te dni je Slovenija končno pripravila osnutek strategije prilagajanja podnebnim spremembam, kar je pomemben korak. A če ne bo močne politične volje, ki bi to strategijo uveljavljala, ponotranjila kot svoj politični cilj, bomo imeli še eno zamujeno nalogo. Pametne države se s tem intenzivno ukvarjajo leta in tačas že delajo revizije pred leti sprejetih politik prilagajanja. Mi smo še pri osnutku.”

Si je mogoče zamisliti življenje z bistveno manjšim izpustom CO2 brez uvedbe okoljskega radikalizma?

“Absolutno je mogoče. Moramo ločiti individualno in kolektivno raven. Ko denimo spodbudite množično elektrifikacijo prometa – seveda, tudi elektrika ni ogljično nevtralna, če jo pridelate v TEŠ – bo drugi korak, vzpostavitev proizvodnje elektrike brez izpustov ogljika ali z manjšimi izpusti, veliko bolj učinkovit. Rešitve in dobre prakse so na voljo, imamo tehnologijo, torej je treba vse samo še izpeljati v serijo učinkovitih ukrepov. In spet imamo države, kjer prav to veliko bolj intenzivno in ambiciozno počnejo, kot je to pri nas. Seveda pa ne smemo živeti v iluziji, da bo prehod v brezogljično družbo mogoč brez spremembe produkcijskega sistema in brez sprememb naših kolektivnih in individualnih navad. Gre za neke vrste revolucijo, ki je nujno potrebna, če želimo preživeti.”

O čem govorite, ko govorite o nujni spremembi produkcijskega sistema kot edini poti učinkovitega boja proti podnebnim spremembam?

“Produkcijski sistem pomeni tudi način, kako proizvajamo sredstva za naše življenje in preživetje. Gledano z okoljskega vidika, ta hip proizvajamo na način, ki je okoljsko popolnoma nevzdržen. Energija za produkcijo v največji meri še vedno izhaja iz fosilnih goriv. Se pravi, da že sama zamenjava fosilnih goriv za obnovljive vire pomeni temeljno spremembo produkcijskega načina. Vidimo, da je produkcija v veliki meri tesno povezana s potrošniško družbo: proizvajamo zato, da trošimo in čim več trošimo, tem več proizvajamo. S tem smo ujeti v začarani krog, ki vedno ne izboljšuje kvalitete našega življenja, po drugi strani pa pomeni veliko obremenitev za naravne vire, iz katerih dobrine izhajajo. Tretji vidik je političnoekonomski: Kaj vodi to produkcijo? Kakšni so njeni motivi? Jasno vidimo, da lastniki kapitala v veliki meri rezultatov te produkcije ne namenjajo za splošno dobro, ampak zgolj za večanje kapitala, večanje dobičkov in za koncentracijo kapitala v rokah vedno manjše skupine ljudi. Na slednje zadnji čas opozarjajo tudi ekonomisti. Ta tretji vidik je izredno pomemben. Na dlani je, da sedanja produkcija ne deluje v dobrobit ljudi, ampak v korist manjšine in njenega kopičenja ekonomske in politične moči. Bogata manjšina seveda nima nikakršne volje, da bi ta sistem spremenila. Toda brez tega, da se lastništvo bistveno rekonstruira, da pojem lastništva bistveno spremenimo, velike reforme, ki je potrebna za preživetje človeštva, sploh ne more biti.”

Je stoodstotno nujno, da kapital deluje v škodo okolja? Zadnje čase poslušamo o prijaznejšem, “zelenem” kapitalizmu.

“Popularen pojem zelenega kapitalizma je po mojem mnenju vsaj deloma zavajajoč. Kapitalizem, kot ga danes poznamo, ne more delovati v skupno dobro, v dobro okolja in dobro ljudi zaradi lastništva kapitala. Dokler ne naslovimo lastništva, bo zeleni kapitalizem, karkoli že to bo, še vedno deloval za izbrane, ne pa za večino. Po drugi strani lahko, seveda, sprejmemo ukrepe, ki pripeljejo do tega, da je kapital manj destruktiven kot popolnoma destruktiven. In v tem trenutku je predvsem država tista instanca, ki se lahko zoperstavi uničujoči moči kapitala prav s prostorskim in okoljskim načrtovanjem, omejevanjem, regulacijo, z vsem tistim, česar kapital pravzaprav ne mara. Na eni strani država, na drugi pa tudi ljudje, ki vse bolj prepoznavajo, kaj zares je v njihovo korist, kaj pa proti njim. To vidimo celo v ZDA, kjer nastajajo množični upori proti frackingu, ki ga izvajajo velike korporacije, pa proti velikim naftnim cevovodom … Ljudje enostavno ne ‘kupijo‘ več, da kapital dela v njihovo dobro, ampak spoznavajo, da uničuje njihovo okolje in da koristi pobere bolj ali manj abstraktni lastnik.”

Ampak mantra “samo da so delovna mesta” pri nas še prevlada. To vidimo tudi zdaj v Mariboru, natančneje v Hočah, kamor z močno lokalno in državno politično podporo prihaja avstrijski gigant Magna Steyr – 100 hektarjev kmetijskih zemljišč, ki so med najboljšimi v državi, bo namenjenih industrijski coni.

“Nočem moralizirati; gotovo Maribor potrebuje delovna mesta v tem trenutku, ampak če pravilno prepoznamo nujo po zelenih delovnih mestih, po zeleni ekonomiji, potem pač moramo reči, da avtomobilska lakirnica zelenih delovnih mest zagotovo ne zagotavlja. Veliko bolj vesel bi bil, če bi vlada spodbujala take tipe tujih naložb, ki bi zagotavljala delovna mesta, obenem pa bi bil to način produkcije, ki okolja ne obremenjuje. Dragi bencinski avtomobili gotovo niso produkti, ki bi jih lahko videli v zeleni prihodnosti kot zaželene.”

Niste pa takšen optimist, da bi verjeli v možnost iznajdbe neke tehnološke rešitve, ki bi hkrati omogočila povečanje proizvodnje in zmanjšanje izpustov CO2.

“V okoljskem žargonu temu pravimo ideja tehnofiksa. Ideja, da se bo čudežno pojavila tehnološka rešitev, ki bo odpravila vse okoljske probleme, s katerimi se ukvarjamo, in da nam zato v tem trenutku pravzaprav ni treba skrbeti. Ker bo tehnologija sama od sebe našla rešitev. Problem tega stališča je, da gre za do neke mere magično razmišljanje. Sam sicer pripadam tisti ideološki liniji okoljske misli, ki ni protiznanstvena ali protitehnološka. Mislim, da je tehnologija del človeka in da je ne smemo a priori odklanjati, verjamem, da je znanost tisto orodje, ki omogoča prehod človeka v neko odraslost. S tem prehodom smo sedaj soočeni. Če ne bomo prešli v družbo, ki se bo odpovedala fosilnim virom in destruktivnemu načinu produkcije, pač kot človeštvo ne bomo preživeli. Znanost in tehnologija lahko odigrata v tem prehodu pozitivno vlogo. Če delujeta v interesu ljudi, ne pa neke peščice, ki želi zgolj povečevati produkcijo, da bi lahko povečevala svoje dobičke.”

Res verjamete, da boste to dočakali? Pravičnejšo razdelitev dobrin, produkcijo, ki ne obremenjuje okolja?

“Znana filozofska teza pravi, da je naša moralna dolžnost, da smo optimisti in da verjamemo, da je človeštvo zmožno storiti ta prehod. Kakšna je verjetnost ali neverjetnost, da se bo to zgodilo, je vprašanje, ki je z moralnega vidika irelevantno. Ne gre samo za verjetje, gre za našo dolžnost. Naša dolžnost je storiti vse, da bomo kot človeštvo preživeli. In če dodam še biocentrični vidik: ne samo človeštvo, ampak da bodo preživela in uspevala vsa živa bitja in tudi neživa narava. To je naša moralna dolžnost, ki je onstran optimizma ali pesimizma. Dolžnost človeštva in posameznika je, da si za to prizadeva.”

Mislite, da je to dovolj učinkovita psihološka motivacija?

“Ko govorimo o podnebnih spremembah – naj bo motivacija, da pogledate svoje lastne otroke in vnuke. Pomislite, v kakšnem svetu bodo živeli že čez 50 let, če ne bomo radikalno ukrepali. Jim boste kupili novega jaguarja, narejenega v Hočah, za njihov 18. rojstni dan, ali boste storili vse, da bo svet, v katerem bodo živeli, primeren za življenje? Vsaj takšen, kot je ta, v katerem mi živimo, če ne boljši.”

Maja je začel veljati zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu okolja, ki zdaj med drugim omogoča podjetjem, da znižajo okoljske standarde. Ukinja redno obnavljanje okoljevarstvenih dovoljenj, iz okoljskih presoj izrinja javnost, smo slišali od nevladnikov.

“Mislim, da je skrb vzbujajoča smer, v katero spreminjajo in prilagajajo okoljsko zakonodajo. Smer namreč nakazuje idejo, da je skrb za okolje v Sloveniji prevelika, da postavlja preveč administrativnih ovir za gospodarstvo itn. Okoljska politika bi morala iti v nasprotno smer, torej v skladu s konvencijami, kot je Aarhuška, ki ima zelo globoko etično poanto: da imajo ljudje pravico biti informirani o vsem, kar se dogaja v njihovem okolju. Da je dolžnost države in investitorja, da jim to zagotovi. Zdaj je videti, da država išče obvode, kako bi se javni interes in informiranje ljudi lahko zaobšlo. Ta linija pogleda na okoljevarstvo kot administrativno oviro me skrbi.”

Pogost očitek okoljevarstvenikom gre nekako tako: “Jedrske energije nočete, ponujamo energijo iz termoelektrarn, tudi teh nočete, ponujamo hidroelektrarne in tudi nad temi se zmrdujete. Kaj sploh hočete?”

“Odgovor bi se lahko glasil: ‘Če nam očitate, da nočemo nič, potem se vprašajte, zakaj vi hočete vse.‘ Obstaja koncept, ki ga zagovarjajo določene energetske združbe, da bi namreč Slovenija postala velik proizvajalec in izvoznik električne energije in da zato potrebujemo vse: novo nuklearko, TEŠ, hidroelektrarne na vseh rekah od Mure do Soče. Ker je elektrika blago, ki je veliko vredno in se dobro prodaja. A si zares želimo biti velik izvoznik električne energije na račun tveganja, ki ga za okolje njena proizvodnja predstavlja? Ali pa moramo samo pogledati, kakšne so zares energetske potrebe Slovenije za oskrbo in varnost te oskrbe. Obnovljivi viri postajajo z napredkom tehnologije, s padcem cen solarnih panelov vedno bolj tudi ekonomsko realna možnost za zamenjevanje konvencionalnih virov proizvodnje električne energije. To ni več znanstvena fantastika. Nuklearna energija je po eni strani ogljično res dokaj nevtralna, po drugi strani pa predstavlja okoljska tveganja neke čisto druge dimenzije. Kot je pred časom rekel neki okoljevarstvenik: nuklearne elektrarne so nevarne takrat, ko se pokvarijo, termoelektrarne pa takrat, ko delajo. Ampak dilema ali nuklearna energija ali ogljična po mojem mnenju ni nujna. So tudi alternative.”

Gre brez obeh?

“Trend razvoja tehnologij obnovljivih virov kaže, da bo mogoče brez obeh. Ob tem je treba reči – kar gre v slovenski kontekst -, da je nuklearna elektrarna tudi z ekonomskega vidika zelo problematična investicija. Ekstremno drag projekt, nekajkrat dražji od TEŠ 6, kar skoraj gotovo pomeni, da mora biti investitor država, razen če želite prepustiti takšen energetski objekt tujemu investitorju. Vemo, kakšne razprave imajo prav zdaj v Veliki Britaniji zaradi tega, ker želijo Kitajci investirati v njihovo načrtovano nuklearko.
Velika investicija v nuklearko bi zagotovo zablokirala možnost vseh daljnosežnih investicij v obnovljivo energetiko. Imamo nuklearko, ki bo delala še do leta 2040, in prepričan sem, da je najbolj smiselno investicijsko energijo usmeriti v prehod k obnovljivim virom.”

Prvenstveno k hidroelektrarnam?

“V Sloveniji so hidroelektrarne največji vir obnovljive energije, a se bližamo točki, ko bo ta vir energije izrabljen do optimuma. Razen če bomo posegali v reke, kot je Soča, kot je Mura, v katere pa ne želimo poseči zaradi njihove naravne in kulturne vrednosti. Za Slovenijo se gotovo odpira še velik potencial v izrabi solarne energije, v pametni izrabi biomase in ponekod tudi v izrabi vetrne energije. Preskok se bo moral zgoditi tudi zato, ker obstaja precejšen konsenz, da Soče in Mure nočemo spremeniti v hidroakumulacijske bazene. Trajnostna energetika, torej ta, ki temelji na obnovljivih virih, kot sta denimo sončna ali vetrna energija, ima še eno veliko družbeno prednost.

Energetiko lahko decentralizira. Energetika ni nekaj, kar je nujno v domeni ogromnih podjetij, konglomeratov in lobijev, ampak lahko ljudje postanejo lastni energetiki, seveda ob pomoči sistema, ki to omogoča. In prav na primeru vetrnic se to kaže. Res vetrnice velikokrat zbujajo odpor prebivalstva, kar me ne čudi, če pa so načrtovane tako, da nekdo pride od zunaj, postavi vetrno elektrarno, mogoče nekaj denarja odrine občini, potem pa gredo vsi dobički od delovanja te vetrne elektrarne v tuji žep. Lokalna skupnost nima nič od nje. Pravi način bi bil, da bi bila lokalna skupnost deležnik v izgradnji vetrne elektrarne in da koristi od njenega delovanja ves čas pritekajo v lokalno skupnost. Takšen je tudi model, ki se je v tujini, kjer je vetrna energija bolj izrabljana, izkazal za uspešnega.”

Junija je ministrstvo za okolje v javno razpravo poslalo osnutek uredbe o stanju tal. Okoljevarstveniki opozarjajo, da bo ministrstvo z uredbo in spremenjenimi parametri poslabšalo merila, pri katerih veljajo tla za čezmerno onesnažena. Da se z novo zakonodajo povečuje toleranca koncentracij strupenih snovi v tleh, ste opozorili tudi vi.

“Svoje stališče sem oblikoval na podlagi stališč ljudi, ki so se dolga leta pravno borili za svoje okoljske pravice. Ljudje v okolici cementarne v Trbovljah, denimo, so si skozi dolga leta pravnih bitk pridobili praktično vednost v tem, kaj na videz male spremembe zakonodaje lahko prinesejo. In če ti ljudje, ki imajo izkušnje, menijo, da te spremembe zakonodaje zmanjšujejo možnosti uspešne pravne bitke ljudi proti onesnaževalcem, je to gotovo neko stališče, ki je zame izredno pomembno. Gre za ljudi, ki jim je treba verjeti prav zaradi tega, kar so naredili, in tega, kar so tudi dosegli v iskanju pravice v Zasavju. Komu drugemu bomo verjeli, če ne ljudem, ki so desetletje posvetili pravdanju za zdravo okolje, in ti pravijo, da je predlog uredbe o stanju tal pisan v korist onesnaževalcev. Žal mi je, ampak pojasnilo ministrstva me ni pomirilo. Na svoji spletni strani so zapisali, da gre za nesporazum, da je osnutek zapisan na nekoliko nerazumljiv način, vsebinskega pojasnila pa niso dali. Niso pojasnili, zakaj se, vsaj glede industrijskega onesnaževanja, ta prag bistveno povečuje. Vsebinske utemeljitve ni bilo, bila je samo formalna, da se spreminja sistem, kar seveda drži.”

Končajva z dobro novico tega leta. Pravkar dobljeno okoljsko tožbo zasavskih kmetov proti štirim tovarnam, kar gotovo pomeni preboj na področju sodnega varstva okolja.

“Rekel bi, da je to najbolj pomemben dogodek na okoljskem prizorišču Slovenije v zadnjih letih. Iz več razlogov. Ker jim je uspelo. Ker imamo sporočilo, da je smiselno iti v pravni boj za zdravo okolje. Zato, da danes vemo, da je okoljsko pravo treba uporabljati in da se vzpostavljajo mreže okoljskih pravnikov, od katerih lahko dobimo pravno pomoč. Če primerjamo okoljsko zakonodajo z delovno – danes ni težko pridobiti pravnega mnenja v zadevah delovne zakonodaje. Glede okoljske se pravna praksa šele začne. Upam, da bo ta sodni uspeh spodbudil strokovno in splošno javnost, da bo med deset najvplivnejših pravnikov leta 2016 uvrstila tudi kakšnega okoljskega pravnika ali pravnico. Letos bi bil pravi čas.”

Glorija Lorenci Vekoslava

Izvirno objavljeno v Večeru, v soboto, 5. novembra 2016

Vir: http://www.vecer.com/jaguar-iz-hoc-za-vnuka-ali-spodoben-svet-6272491