Tagged: Zavajanje

Tri desetletja in pol zelenega zavajanja: kje smo pa mi?

Koliko časa poznamo v Sloveniji termin zeleno zavajanje?

To je lep prevod izvirnika »greenwashing«, ki pa ga hiter iskanje po Googlu prikaže le v skromnih nekaj več kot deset zadetkih. Zanemarljivo. Ali to pomeni, da ga pri nas ni, da ga ne znamo prepoznati ali pa se z njim še ne ukvarjamo dovolj?

Kdaj je podjetje v položaju, ko si lahko privošči krovno sporočilo ali naslov »Mi smo okoljsko nevtralni«? Takrat, ko ob njem stoji zvezdica, ki pojasnjuje, v katerih (skromnih) točkah to dejansko smo, takrat, ko za tem stojijo znanstvene trditve, ali takrat, ko je »mi« zares »mi«, torej podjetje, ki je podpisano spodaj in ni zgolj en košček njega. Pred časom me je pred vhodom v eno od samopostrežnih drogerij pri nas nagovoril napis »Mi smo okoljsko nevtralni*« (z zvezdico na koncu, torej). Pod njim so postavljeni trije izdelki nove linije, ki je na plakatu opredeljena s pojasnilom »okoljsko nevtralni izdelki*« (tudi z zvezdico). Dodan je še seveda podpis z logotipom podjetja. Ali je to zeleno zavajanje?

Nadaljevanje na: https://www.marketingmagazin.si/aktualno/tri-desetletja-pol-zelenega-zavajanja-kje-smo-pa-mi

Meta Pavlin Avdić

Kako dimljeni losos uničuje naš razum

Prevladujoča sila v naših življenjih je nekaj, o čemer redko govorimo kot o sili. Tej prevladujoči sili pravimo potrošništvo. Potrošništvo je dušitev naše moralne domišljije.

Ko gremo v trgovino lahko med policami najdemo v zavojčku prekajenega lososa, ki je v bistvu nekakšen oranžni žele, ki izgleda lepo, okusno. Lepo zapakiran, na embalaži v vzorcu tartana je morda škotska zastava in dude, ki naznanjajo, da izdelek prihaja iz Škotske in tam je vse zdravo, lepo, zrak pa je čist. To ustvarja nekakšno zgodbo, vendar je to zgodba, ki skoraj nima veze s tem, kaj se dogaja v resnici. Da so ti lososi vzgojeni v kletkah v posebnih morskih jezerih, da z njimi v teh strašnih razmerah tudi grdo ravnajo in da dobesedno razpadajo pri živem telesu. Razjedajo jih morske uši, zaradi česar so podvrženi grozljivim postopkom, s katerimi morske uši poskušajo ustaviti. Hranijo jih z mleto ribjo moko, ki jo pridobivajo s pomočjo velikih vlečnih mrež, v katere ulovijo celotne jate rib in delfinov, ki te ribe lovijo. Kadarkoli gre mimo tovrstna vlečna mreža, se na obalah pričnejo kopičiti mrtvi delfini. Ker do lososov, kot vira svoje prehrane, želijo priti tjulnji, nanje streljajo in osiroteli mladiči potem pogosto stradajo do smrti. Priče smo celemu zaporedju grozljivih stvari samo zato, da vam v trgovino v ličnem pakiranju dostavijo oranžnemu želeju podobno snov. A o teh stvareh ne razmišljamo, ker je našo moralno domišljijo zadušilo dejstvo, da je bilo to, kar kupimo, popolnoma odstranjeno iz tega konteksta.  

Ne razmišljamo pa niti o prihodnosti, o tem, kaj se zgodi z embalažo, ko jo zavržemo. Kje je ta kraj, ki mu rečemo »proč«? Ne obstaja. Še vedno je na tem planetu. Nekaj se s to embalažo mora zgoditi, morda jo sežgejo v sežigalnici, lahko jo odložijo na odlagališču. Ne razmišljamo o vplivu na ljudi prihodnjih generacij, na ljudi, ki živijo daleč od nas.

Kar v 21. stoletju, sredi okoljskih izrednih razmer potrebujemo, je povsem nov moralni kompas. Toda daleč od tega, da bi lahko razvili ta povsem nov, bogatejši moralni občutek. Ta prevladujoča sila v naših življenjih, ki je potrošništvo, preprečuje celo našo obstoječo moralo, duši našo moralno domišljijo. Kako se potrošništvo v naših življenjih predstavlja, kako je postalo tako prevladujoče, tako učinkovito in kako je iz našega uma odstranilo toliko tega, kar je bilo tam prej in nam namesto tega v misli vstavilo ta objekt, to storitev, to stvar, ki jo lahko kupite? V veliki meri s pomočjo znanih, slavnih osebnosti. Slavna oseba je maska, ki jo ta stroj nosi.

Če je vaša korporacija v lasti zasebnega kapitalskega podjetja, ki je v resnici le poštni nabiralnik nekje v Panami, se na to nihče ne bo navezal. Nihče do takšne korporacije ne bo čutil zvestobe in zaradi tega želel kupiti še več njenih izdelkov. Ta korporacija potrebuje obraz in ta obraz je slavna oseba, ki jo uporablja v svojih oglasih. To je slavni influencer na YouTubu, Instagramu ali Tik Toku, ki vam pravi: hej, poglejte, pravkar sem kupil ta neverjeten izdelek. Tudi vam bi lahko prišel prav. Tovrstne prakse sicer niso nove. Hollywoodske zvezde so recimo svoj čas promovirale cigarete. To se dogaja že zelo dolgo. Danes pa je to pospešeno do te mere, da se temu skoraj ni mogoče več izogniti. Praktično vsak vidik našega življenja je monetiziran. Kar potrošništvo počne tako uspešno, je nenehno ustvarjanje novih potreb, nenehno ustvarjanje novih želja, ki jih pred tem ni bilo. Ko si enkrat nekaj želimo, je naše življenje nepopolno, dokler tega ne dobimo.

Številni telefoni imajo danes samodejne lepotne nastavitve, zaradi katerih ste na slikah videti bolj konvencionalno lepi, kot bi se morda zdeli sicer. Popravijo vam ličnice, naredijo vas bolj vitke. Potem ko pogledate sliko na telefonu si rečete, da to sem jaz, potem pa se pogledate v ogledalu in se vam zdi, da ste grdi! Nisem takšen kot sem mislil da sem, nisem tak kot na tej fotografiji. Potem postanete negotovi vase in se pričnete komodificirati: moram si kupiti te izdelke, moram si kupiti ličila, botoks, plastično operacijo, ki me bo preobrazila v to, kar mi telefon sporoča, da sem. Potem se ves čas primerjate z drugimi: poglejte to čudovito zvezdnico, ki je tako vitka, tako lepa, ki je veliko bolj zaželena kot jaz. Njena podoba je pa prav lahko izboljšana, ali digitalno, ali s pomočjo lepotne operacije. Tako dobimo nekakšno oboroževalno tekmo, nenehno tekmovanje z lastno negotovostjo, ki vam ga je v um vsililo potrošništvo, kar potem prav tako zameji vašo moralno domišljijo in vas spremeni v od sveta ločen objekt – odstranjen iz preteklosti, odstranjen iz prihodnosti, odstranjen iz sveta okoli vas. Kjer tudi sami postanete potrošna dobrina, ki jo kupujejo, prodajajo in tržijo korporacije, ki vam prodajajo stvari, da bi izgledali kot stvar, ki jo vidite na svojem telefonu in ki jo digitalno polepšujejo njegove lepotne nastavitve.

Potrošništvo, za katerega nam pravijo, da izboljšuje naša življenja, ki nas bogati in ki naše življenje dela boljše, dejansko uničuje naš duševni mir, uničuje naš občutek lastne vrednosti in uničuje naš občutek varnosti. Veliko psiholoških raziskav je bilo narejenih na to temo, ki so pokazale, da so ljudje, ki so najbolj investirani v kulturo slavnih, ki berejo revije o slavnih, ki sledijo tračem in novicam o slavnih ljudeh, na splošno veliko manj povezanih s svojimi sosedi. V njihovih glavah so slavne osebe dejansko zasedle mesto prijateljev in sosedov. Lažni sosed je izpodrinil pravega soseda. Manj verjetno je, da se bodo politično angažirali, volili in da bodo protestirali. Kultura slavnih izpodriva tako velik del našega preostalega moralnega sveta, uspešno pa krepi potrošništvo.

Komodificiran je celo naš upor. Ljudi, ki zaradi političnega nestrinjanja postanejo junaki, si prisvojijo korporacije in nam njihov upor prodajo nazaj. Naš odpor postane potrošen. V tem odnos je vse degradirano do točke, da izgubi svoj smisel. Uničuje naš odnos drug do drugega, ker ko komodificiramo sebe, komodificiramo tudi druge ljudi. Začnemo razmišljati, kaj lahko storijo zame, namesto da bi razmišljali, kako bi se z njimi lahko družili. Naše odnose začnemo monetizirati, celo naš odnos do naravnega sveta, kot ga recimo izraža agenda o naravnem kapitalu, ki pravi, da stvari, če jim ne damo cene, drugače ne bomo znali ceniti. Zato morajo imeti trobentice ceno, ceno mora imeti slon, drugače ni vreden nič in ga ne moremo upoštevati.

Ko se potrošništvo, ki ga poganjajo zahteve kapitalizma, širi v vse pore naših življenj in življenja tistih okoli nas, vse postane potrošno. Uničuje našo človečnost, uničuje naše mesto v družbi, uničuje naše mesto v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Nas ločuje, odstranjuje, objektivizira. Uničuje naš um. Nekaj, kar nas je številne naučila aktualna pandemija je, da ni dovolj, če gojimo samo virtualne odnose, da ni dovolj, če obstajamo samo kot potrošniki. Dejansko se moramo nujno ponovno povezati z drugimi ljudmi, moramo se ponovno povezati s fizičnim in naravnim svetom. Ljudje čutijo resnično potrebo po tem. Mogoče je zdaj pravi trenutek za ponovno oceno o tem kdo smo in kje smo. Da ponovno ocenimo naše medsebojne odnose in odnose do preostalega živega sveta. Da zavrnemo potrošništvo, da se bomo lahko ponovno povezali, da bomo lahko ponovno oživeli našo moralno domišljijo.

George Monbiot, DDN

Napotilo:

Astroturfing

Tridelno poročilo portala »Pod črto« o pojavu Astroturfinga v Sloveniji. Na Twitterju se pojavljajo profili z ukradenimi profilnimi slikami, ki praktično izključno širijo ideje največje vladne stranke. Njihovo delovanje vzbuja sum, da gre za neavtentično politično delovanje.

Astroturfing (1. del): lažni Twitter profili, ki napadajo kritike stranke SDS

https://podcrto.si/astroturfing-1-del-lazni-twitter-profili-ki-napadajo-kritike-sds/

Astroturfing (2. del): kako potekajo napadi na kritike stranke SDS

https://podcrto.si/astroturfing-2-del-kako-potekajo-napadi-na-kritike-stranke-sds/

Astroturfing (3. del): sovraštvo pod taktirko politikov in mnenjskih voditeljev SDS

https://podcrto.si/astroturfing-3-del-sovrastvo-pod-taktirko-politikov-in-mnenjskih-voditeljev-sds/

Astroturfing: od orodja za marketing do političnih zlorab

O pojavu astroturfinga se v medijih in družbi nasploh v zadnjih letih precej govori. V ZDA so pričeli pojav bolj sistematično analizirati po zmagi Baracka Obame na predsedniških volitvah leta 2008. Obamovi nasprotniki so takrat pričeli uporabljati astroturfing za podžiganje upora med volivci proti Obamovim politikam. To so bile predvsem korporacije in gospodarske lobistične skupine, ki so poskušale preprečiti sprejetje nove zakonodaje na področju zdravstvenega varstva in varovanja okolja. Ta zakonodaja in z njo nove omejitve ter regulacija so namreč za korporacije predstavljale dodatne stroške pri poslovanju.

Ponoven pospešek je debata o astroturfingu dobila ob volitvah leta 2016, ko je množica lažnih Facebook profilov podpirala bodisi izvolitev Donalda Trumpa bodisi Hillary Clinton in s tem po mnenju političnih analitikov želela vnesti čim več razdora v ameriško družbo. Za precej lažnimi profili posameznikov naj bi po ugotovitvah ameriških obveščevalcev v resnici stale ruske tajne službe.

A na samem začetku astroturfing ni bil orodje političnega vplivanja na ljudi. Bil je predvsem način podjetij za pridobivanje novih strank – oziroma poskus spreminjanja navad potrošnikov.

Izvor astroturfinga strokovna literatura prepoznava v kampanji Hugha Moora iz leta 1909. V tistem času je bilo običajno, da so ljudje pri pitju vode iz javnih vodnjakov ali pitnikov uporabljali isti pločevinasti kozarec. Kozarec je bil priklenjen na verižico ob pitniku, ljudje pa so si ga podajali iz roke v roko. Moore je pričel izdajati pamflet, ki je opozarjal na zdravstvena tveganja deljenja javnega kozarca ob pitnikih pri prenosu različnih bolezni. Poimenoval ga je kar »kozarec smrti«.

A Hugh Moore je bralcem pamfleta zamolčal pomembno informacijo. Pamflet ni bil produkt nekega posameznika, ki ga je skrbelo javno zdravje. Moore je bil solastnik podjetja, ki je prodajalo papirnate kozarce za enkratno uporabo. Uporaba takšnih kozarcev namesto pločevinastega ob pitnikih bi pomenila več zaslužka za njegovo podjetje.

Astroturfing je bil na začetku torej način, kako za nek komercialen produkt ustvariti lažno podporo pri ljudeh. Potrošniki seveda precej bolj zaupajo mnenju ostalih potrošnikov kot pa mnenju podjetja, ki produkt prodaja. Lažna pozitivna mnenja pri potrošnikih pa pomenijo več prodanih izdelkov.

Iz te lažnosti oziroma zavajanja izhaja tudi izraz astroturfing. Gre za nekoliko teže prevedljivo besedno igro. »Astroturf« je angleška beseda za znamko umetne trave – takšne, ki jo na primer najdemo na umetnih igriščih za nogomet. Takšno travo je treba »od zgoraj« položiti na igrišče – v nasprotju s pravo travo, ki raste iz zemlje in korenin »od spodaj navzgor«. Podobno velja za družbena gibanja. »Pristna« (»grassroots«) gibanja naj bi se začela »od spodaj«, saj črpajo iz najnižjih, najbolj osnovnih gradnikov družbe – navadnih državljanov, ki so kot posamezniki brez političnega vpliva, moč pa jim daje prav njihova združitev v želji po izpolnitvi nekega točno določenega cilja. Takšna »grassroots« gibanja zato ostali državljani pojmujejo kot nekaj pristnega in iskrenega – nekaj, česar ne dirigirajo vplivni politični ali gospodarski interesi »od zgoraj«, temveč dejanski interesi ljudstva. Če bi želeli sloveniti besedo astroturfing, bi bil primeren izraz »ustvarjanje lažne javnosti«.

Ker grassroots gibanja uživajo visoko stopnjo legitimnosti, so izjemno vabljiva za korporacije ali politične vplivne posameznike. Posnemanje takšnega gibanja lahko slednjim prinese precejšnjo družbeno moč. Eden izmed najbolj znanih primerov takšnega lažnega gibanja so najrazličnejša društva za branjenje svobode kadilcev. Ta društva izgledajo kot skupnost navadnih državljanov, ki jih moti preveliko poseganje države v njihovo svobodo pri kajenju. V resnici pa delovanje mnogih takšnih gibanj finančno podpira tobačna industrija. Oziroma v nekaterih primerih je industrija celo skriti ustanovitelj teh gibanj.

Anže Voh Boštic

Vir: https://podcrto.si/astroturfing-1-del-lazni-twitter-profili-ki-napadajo-kritike-sds/

Množična prodaja lažnih ocen izdelkov na Amazonu

Razkrili množično prodajo lažnih ocen izdelkov na Amazonu, kar je strogo v nasprotju z Amazonovimi pogoji uporabe. Koliko je mogoče zaslužiti kot “ocenjevalec”?

Spletni prodaji posel cveti. Zaradi pandemije se najrazličnejši izdelki vse bolj številčno prodajajo prek interneta, največji spletni trgovec Amazon pa ima v ponudbi več kot dvanajst milijonov izdelkov, skupaj z drugimi ponudniki, ki svoje izdelke prodajajo prek njihove platforme, pa celo več kot 350 milijonov artiklov. A zaradi velike konkurence morajo prodajalci za boljšo prodajo uporabiti različne prijeme. Treba je izstopati.

Eden od načinov, kako to doseči, so pozitivni opisi izdelkov. To je sicer povsem legitimna in tudi za kupca koristna stvar, a le, če se ta lahko zanese na resničnost zapisanega. Kar so uporabniki že dlje časa namigovali, pa zdaj potrjuje skupina Which?, ki je odkrila organizirano in predvsem množično prodajo lažnih ocen za izdelke na Amazonu. Lažne petice pomenijo višjo uvrstitev na seznamu, to pa posledično več klikov in nakupov. Prodaja lažnih ocen izdelkov na Amazonu je sicer strogo v nasprotju z Amazonovimi pogoji uporabe.

Denar in brezplačni izdelki

Pri Which? so našli deset spletnih strani, ki so ocenjevalcem ponujale v povprečju dobrih pet evrov zaslužka za pozitivni opis, poroča Sky News. K oddaji pozitivne ocene so uporabnike spodbujali tudi tako, da so jim v zameno ponudili brezplačne izdelke. Amazonov predstavnik se je sicer na očitke odzval, da “spletni trgovec nemudoma umakne lažne ocene in ukrepa zoper vsakogar, ki je vpleten v zlorabo”.

Kako prepoznati lažen opis

• Bodite skeptični, še posebno, če opazite, da izbrani izdelek v določeni kategoriji zelo izstopa po številu komentarjev z drugimi izdelki.
• Vzemite si čas in komentarje preberite večkrat in vedno znova. Bodite pozorni, če so si med seboj zelo podobni.
• Pri blagovnih znamkah, ki jih ne poznate, preverite, ali imajo svojo uradno spletno stran z jasnimi kontaktnimi podatki.
• Previdni bodite pri izdelkih z veliko slikami ali video posnetki. Prodajalci lahko spodbujajo lažne ocenjevalce, da k opisom dodajajo več fotografij in videoposnetkov.

Prodajalci so lahko v enem koraku kupili celo pakete lažnih pozitivnih ocen in opisov. Za posamezni opis, tako BBC, pa so morali odšteti približno 17 evrov. Če so želeli več, so lahko izbirali med ponudbo dobrih 700 evrov za 50 kupljenih ocen ali slabih 9200 evrov za 1000 najbolj sladkih opisov izdelka, ki morda še zdaleč ni vreden svojega denarja. A to so ocenjevalci seveda morali zamolčati. Kako velika je industrija lažnih ocen, govori številka, da je peterica od omenjenih desetih prodajalcev storitve lažnega ocenjevanja v svojih evidencah, lahko rečemo na svoji plačilni listi, imela več kot 702.000 ocenjevalcev izdelkov.

Pisci po nareku

Ocenjevalci, ki so zaslužili od enega do več kot deset evrov za posamezni komentar, so lahko sodelovali celo v shemah zvestobe, s katerimi so si za nagrado prislužili premium izdelke, kot so otroške igrače ali športnorekreacijski pripomočki. Posredniki, ki jih je Which? vzel pod drobnogled, so svojim priložnostnim ocenjevalcem ponujali celo brezplačno izobraževanje, natančne napotke, kako spisati pozitivni komentar, da se Amazonu ne bo zdel sumljiv. Svetovali so jim denimo, da morajo izdelek oceniti oziroma opisati z vsaj dvema stavkoma in priložiti kakšno fotografijo.

Natalie Hitchins z Which? je angleško vladno upravo za konkurenco in trge (CMA) pozvala, da se nemudoma lotijo problema, ki ga povzročajo lažni opisi. Meni, da mora regulator poiskati te “pisce po nareku” in k odgovornosti zavezati spletna mesta, ki ne bodo zaščitila svojih uporabnikov. “Če tega vlada ne bo mogla storiti, mora nujno okrepiti spletno zaščito potrošnikov,” je dejala Hitchinsova. Prejšnja preiskava potrošniške skupine je namreč odkrila tudi na desetine facebook skupin s prodajalci, ki so ponujali plačilo ali druge ugodnosti v zameno za lažne pozitivne ocene in komentarje. Po razkritju sta Facebook in Ebay s CMA podpisala sporazum, s katerim sta se družbi zavezali, da se bosta trudili bolje prepoznati, raziskati in se odzvati na lažne in zavajajoče ocene. Hitchinsova je prepričana, da bi morali več v tej smeri storiti tudi Amazon in drugi spletni trgovci. “Proaktivno bi morali preprečiti, da na njihova spletna mesta ne bi prodrli lažni komentarji in bi potrošniki lahko zaupali njihovim mnenjem.”

Pri Amazonu sicer navajajo, da s tehnološkimi podjetji sodelujejo pri identifikaciji spornih uporabnikov, a izpostavljajo, da problemu prodajalci prek spleta sami nikakor niso kos. Pri RepricerExpress so izračunali, da obiskovalci spletnega trgovca vsako uro ustvarijo za 17 milijonov prometa.

V pomoč uporabnikom pri odkrivanju lažnih ocen je lahko spletna aplikacija ReviewMeta, ki na podlagi različnih kriterijev oceni, ali je ocena lažna ali pristna. Upošteva dolžino opisa, preveri, kako pogosto uporabnik ocenjuje izdelke, ali redno podeljuje pet zvezdic, če so v njegovem opisu besede, ki jih uporablja tudi prodajalec izdelka na svoji spletni strani, je izdelek tudi sam kupil na Amazonu ali ne. Morda vam bo pri naslednjem nakupu v pomoč. Raziskave, narejene konec lanskega leta, namreč razkrivajo, da je kar 43 odstotkov opisov in ocen na Amazonu lažnih.

Gregor Grosman

Vir: https://www.vecer.com/svet/placani-ocenjevalci-na-amazonu-mnozicna-prodaja-laznih-ocen-izdelkov-na-amazonu-koliko-je-mogoce-zasluziti-kot-ocenjevalec-10235573

Več upokojencev nasedlo akviziterjem in kupilo draga prehranska dopolnila

Zgodba 81-letne Marije in njenega bolnega sina ni edina, mnogi upokojenci so na podoben način kupili prehransko dopolnilo za 830 evrov. Iz podjetja Vitalius ni več nobenega glasu.

Po objavi zgodbe Marije iz okolice Frankolovega so se nam oglasili še mnogi bralci, katerih upokojeni starši so bili po­dobno zaslepljeni z nakupom dra­gega prehranskega dopolnila. Tako kot Marijo in njenega sina, ki trpi zavoljo duševne bolezni, jih je akvi­ziterka preslepila s tem, da jim je izmerila krvni sladkor, kisik v krvi, pH-vrednost in podobno, nato pa jih je prestrašila, da so zelo bolni, in jim ponudila prehransko dopolnilo ­ z opozorilom, naj tega ne povedo “ta mladim”.

“Vse to lahko tudi sam potrdim. Na povsem enak način so zavedli mojega očeta, ki je dementen in opravilno nesposoben (ima sodno določenega skrbnika). Tudi njemu so prodali čudež za 830 evrov,” opi­suje bralec Jože. “Sami smo pogodbo preko elektronske pošte odpoveda­li pet dni kasneje, ampak potem so trdili, da te pošte sploh niso dobili”

Izdelek z “Nobelovo nagrado”

Povsem enak izdelek je pred letom kupila tudi gospa Zlata z Gorenjske­ga takrat je izdelek prodajalo še pod­jetje Nomad, ki ima povsem enak naslov kot podjetje Vitalius (Mari­borska cesta 45, Selnica ob Dravi) in tudi istega direktorja Denisa Kanko­lo. “Nimam se za naivno, premislim, kadar mi kaj poskušajo prodati. A tu sem res šla povsem na limanice,” opisuje. “Dobila sem vabilo po pošti za brezplačen zdravstveni pregled. Tam nas je bilo veliko. Vzeli so nam kri, analizirali vse mogoče, kisik v krvi, vzorec sline. Veliko so razla­gali o zdravju, hormonih; moram reči, da je bila predavateljica zelo prepričljiva. Proti koncu so ponudi­ti ta čudežni produkt. Dejali so, da so izumitelji zanj prejeli celo Nobe­lovo nagrado, njegov nakup pa da v višini 400 evrov sofinancira Evrop­ska unija (EU), zato je sedaj za nas na voljo ‘le’ po ceni 830 evrov.”

Sama je izdelek vrnila, ker jo je po jemanju pekla zgaga. A ker tega ni storila v 14 dneh, jo podjetje toži za razliko celotne vrednosti kupni­ne. “Zaradi drugih težav sem ka­sneje začela jemati to dopolnilo. Ko sem videla, da mi izdelek ne ustre­za, sem jim vse vrnila, obenem sem jim do takrat plačala že 18o evrov, a mi vseeno niso dali miru. Sedaj me tožijo. Grozi mi, da bom morala plačati razliko do celotne kupnine, sodne stroške in njihovega odvetni­ka; sama si ga seveda ne morem niti privoščiti.”

Po opisih sogovornikov je očitno, da sta tako podjetje Nomad kot Vi­talius kršila zakon o varstvu potro­šnikov. V njem je zapisano, da gre v primeru, ko izkrivljajo ekonomsko obnašanje ciljnih skupin potrošni­kov, “ki so zaradi telesne ali duševne bolezni, posebne lastnosti, starosti ali lahkovernosti še posebej dovzetni za določeno poslovno prakso”, za nepo­šteno poslovno prakso. Kot je zavaja­joča poslovna praksa tudi, če podjetje zatrjuje, da bo izdelek pod posebnimi pogoji na voljo le določen čas, kot so opisovali Zlati minulo jesen.

Predvsem pa podjetje brez po­sebnega dovoljenja ministrstva za zdravje za delo na področju medicinske biokemije ne sme izvaja­ti meritev koncentracij sladkorja in holesterola v krvi, je jasna zdra­vstvena inšpektorica Deana Potza, saj ob pridobivanju dovoljenja komi­sija preveri usposobljenost izvajalca za odvzem krvi. “Metode izvajanja preventivnih pregledov, kot so mer­jenje zasičenosti krvi s kisikom in merjenje krvnega tlaka, niso sporne,” dodaja, a opozarja, da interpretacija rezultatov, ki odstopajo od normal­nih vrednosti, sodi v okvir zdra­vstvene dejavnosti – zdravnika z licenco. “Merjenje pH-telesa v slini s pomočjo indikatorskih lističev pa je zavajajoče, saj bi bilo sklepanje na pH v celotnem človeškem organizmu in/ali usmerjanje oziroma napotovanje na dodatne preiskave oziroma ukrepanje na tej osnovi neustrezno”

Želeli smo izvedeti, ali podjetje Vitalius ima omenjeno dovoljenje, in tudi, kdo je Nobelov nagrajenec za njihov izdelek in podobno, a s pod­jetjem ni več mogoče stopiti v stik. Po mnogih poskusih smo vedno na­leteli le na posneto sporočilo: “Spo­štovani. V Sloveniji je razglašena epidemija koronavirusa. Naše pod­jetje v skrbi za svoje zaposlene in v duhu ozaveščenosti o pomembno­sti preventive za obdobje epidemije uvaja spremembe v delovnem pro­cesu. Za vas smo za vse, kar boste potrebovali, še vedno z veseljem dosegljivi po navadni pošti. Vaše in naše zdravje je na prvem mestu. Ostanite zdravi.” Spomnimo, da so Mariji izdelek prodali že v času raz­glašene epidemije!

Inšpektorat podal ovadbo

Tržni in zdravstveni inšpektorat me­dijem ne razkrivata, koliko prijav že imajo zoper omenjeno podjetje. “In­špektor je že točno vedel, za katero podjetje gre, ko sem opisala le potek. Dejal je, da imajo že ogromno pri­tožb zoper njega,” je opisala Mariji­na vnukinja. Zlati pa je zdravstvena Inšpektorica odgovorila: “Izvajalcu Vitalius, d.o.o., je bila v preteklosti (9. marca 2020) izdana odločba o prepovedi opravljanja zdravstvene dejavnosti, podana je bila kazenska ovadba na javno tožilstvo … Prekr­škovni postopki zoper zavezanca pa se bodo nadaljevali po sprejeti odlo­čitvi tožilstva. Enako velja tudi za iz­vajalca Nomad, d.o.o.”

Se bodo s tem sporni marketinški prijemi končali ali pa bo direktor le ustanovil že tretje podjetje in delal naprej? Po javno dostopnih podatkih je namreč Kankoša letos odprl pod­jetje Siden v Banjaluki. Če bo po Slo­veniji prodajal pod tem podjetjem, ki nima sedeža v Sloveniji, mu naš tržni inšpektorat ne bo mogel prak­tično nič. Kot so pojasnili na inšpek­toratu, v takšnih primerih težave nastanejo že pri vročanju dopisov zavezancu, zato zavoljo ekonomič­nosti včasih preprosto odnehajo.

Vir: https://www.vecer.com/lokalno/celje/gluhi-telefon-goljufivih-varuhov-zdravja-10226505

Rozmari Petek

V dveh urah jo je obrala za dve pokojnini

Akviziterka je upokojenko prepričala, da so njeni izvidi tako slabi, da je tik pred tem, da jo zadene kap ali zboli za rakom, in ji ponudila (od)rešitev za kar 830 evrov

Upokojenka Marija iz okolice Frankolovega je preprosta 81 let stara ženska, ki v svoji več kot stoletje stari hiši prebiva s sinom. Komaj shajata, saj je njena kmečka pokojnina skromna, sin pa je kot duševni bolnik upokojen in prejema eno najnižjih pokojnin. Nič hudega sluteča in zaupljiva, kot je, je v ponedeljek vrata svojega doma odprla ženski, za katero je mislila, da je prišla iz bližnjega zdravstvenega doma.

“Mislila sem si, da so me prišli pogledat, ker sedaj na Frankolovem ne izvajajo več teh meritev na terenu. Vedo namreč, da jaz nikamor ne morem sama,” opisuje Marija. A pred njo je stala akviziterka iz podjetja Vitalius. Po nekaj uvodnih besedah ji je izmerila krvni sladkor, tlak, odvzela bris iz ust, urin, izmerila saturacijo kisika in ji dve uri opisovala, kako slabe izvide ima. “Rekla mi je, da je čudno, da me še ni kap. Nato je tudi sinu vse to izmerila in tudi zanj rekla, da ima izjemno slabe izvide. Rekla mi je, da imam zakisane možgane ali nekaj takšnega, zamaščena jetra in da je čudno, da še nisem zbolela za rakom ali omedlela,” še vedno prestrašeno opisuje sogovornica.

Dala svojo bančno kartico

Hkrati ji je, temelječ na šokantnih izračunih, akviziterka predstavila rešitev – nakup njihovega izdelka po ceni 830 evrov. “Rekla je, da nama bo to pomagalo. Prinesla je eno škatlo (druge naj bi prišle po pošti), jo odprla in nama pokazala, kako naj ta prašek dozirava vsako jutro in zvečer. Dodala je, da naj tega nikakor ne poveva ‘ta mladim’ (hči z družino stanuje v sosednji hiši), ker da nama bodo to gotovo branili,” opisuje sogovornica.

“Šele ponoči sem začela razmišljati, kaj sem storila. Ženski sem namreč dala bančno kartico. Kaj, če mi bodo sedaj z bančnega računa pobrali ves denar, ki ga mesece ‘šparam’, da bi lahko nadomestila dotrajan element v kuhinji,” se je v skrbi za prihranke začela spraševati skromna upokojenka. Kasneje je nakup le razkrila svojcem.

“Najprej sem mislil, da je pač kupila ‘eno mažo’ za 50 evrov, kolikor je tej akviziterki dala denarja. To bi še nekako šlo, vsak se kdaj ujame na limanice. Šele potem sem videl, da gre za 830 evrov! To je več kot znašata dve taščini pokojnini. Kasneje sem videl še njene tako imenovane izvide. Tam je akviziterka napisala denimo, da ima tašča devet enot sladkorja. V službi sem si sposodil aparat in ji še sam izmeril sladkor – čisto normalnega ima. Tudi saturacijo kisika ji je izmerila, in če bi tiste izmere držale, bi tašča morala že s kisikom naokoli hoditi. Zato to ni le zavajanje, temveč goljufija,” je prepričan zet.

Privolitev na papirju, ki ga ni

Od nenavadnega nakupa upokojenki ni ostalo kaj veliko dokumentacije. Ob dveh listih, na katerih so navedeni rezultati nekaterih meritev, le še list papirja, na katerem piše, da bodo paketi še prišli in da jih bo poravnala v 20 obrokih po 39 evrov, pod njim pa se je akviziterka podpisala le kot Nada.

Direktor podjetja Vitalius iz Selnice ob Dravi Denis Kankoša, za katerega dela omenjena Nada, se v podrobnosti primera ni spuščal. “Tako kot v vsakem poslovanju, na žalost tudi v našem, se ob ogromnem številu zadovoljnih strank pojavi tudi kakšna nezadovoljna. To so dejstva, ki jih moramo sprejeti in se z njimi soočiti,” je v odgovoru na naša vprašanja zapisal Kankoša. “Glede rezultatov, ki jih navajate, so informativnega značaja. Pridobljeni so z aparati, ki jih imajo doma vsi sladkorni bolniki in so na voljo v prosti prodaji v vsaki lekarni. Prav tako se meritve opravijo s pomočjo in na željo ter privolitev stranke s takojšnjo razlago, da so meritve zgolj informativnega značaja in so to le osebna mnenja. Za vse nadaljnje informacije, ki so povezane z zdravjem, naj se stranka posvetuje z osebnim zdravnikom. Tako se stranki pred meritvijo vse razloži in to privolitev stranka tudi podpiše,” doda direktor. A te dokumentacije Marija nima. Dodal je, da so svojcem upokojenke razložili, da imajo po zakonu o varstvu potrošnikov pravico, da odstopijo od pogodbe in vrnejo izdelek. “Z naše strani je zadeva zaključena. Čakamo le še na vrnitev izdelka, da lahko storniramo pogodbo in vrnemo akontacijo,” je dodal.

Pri tem ni komentiral nenavadnega ravnanja akviziterke, ki je upokojenko po njenem pričevanju prestrašila o njenem zdravstvenem stanju in z navodilom, da tega nakupa ne sme omenjati svojcem. “Glede na to, da je nepoštene poslovne prakse na tem področju tako rekoč nemogoče ugotavljati na splošno, potrošnikom, ki menijo, da so bili kakorkoli zavedeni ali prisiljeni v nakup, predlagamo, da podajo prijavo na Tržni inšpektorat RS,” pa svetujejo na tržnem inšpektoratu. Če inšpektor ugotovi kršitev, ukrepa. Globa po zakonu znaša od 3000 do 40.000 evrov.

Rozmari Petek

Vir: https://www.vecer.com/lokalno/celje/v-dveh-urah-jo-je-obrala-za-dve-pokojnini-10224965