Tagged: Zdravje

Dr. Oliver Vodeb: Vladajo nam skozi hrano

Raziskovalec komunikacijskih in oblikovalskih praks, ustanovitelj Memefesta, Mariborčan v Avstraliji, govori za Večer.

Mariborčan dr. Oliver Vodeb, ekonomist, sociolog, strokovnjak za vizualno komuniciranje, ustanovitelj Memefesta, raziskovalec in predavatelj, že šest let živi in dela v Avstraliji. Predava na univerzah v Avstraliji in konferencah po vsem svetu, središče njegovega dela so komunikacijske in oblikovalske prakse v času radikalne negotovosti in degradacije okolja. Pred dnevi je v Veliki Britaniji in v ZDA izšla njegova knjiga Food Democracy (Demokracija hrane); izdala jo je ugledna britanska založba Intellect. V knjigi najdemo poleg njegovih prispevke vodilnih mednarodnih znanstvenikov in aktivistov, kritične študije primerov emancipatornih prehrambnih praks in razmišljanja o možnih modelih raziskovanja in poučevanja vizualnega komuniciranja.

Začelo se je na začetku tisočletja, natančneje leta 2002, z Memefestom, danes največjim mednarodnim festivalom družbeno odzivnih komunikacij, oblikovanja in umetnosti. Ki, beremo, spodbuja, goji in nagrajuje inovativne in izrecno družbeno odgovorne komunikacijske pristope. Vi ste avtor koncepta Memefesta. Kakšna situacija ga je narekovala?

“Bil sem podiplomski študent sociologije na FDV, predtem sem diplomiral iz sociologije in ekonomije, in takrat smo zelo študirali javni prostor, medije in oblikovanje in zelo jasno je bilo, da je ključni problem komercializacija, kolonizacija javnega prostora s strani kapitala. Tako močna je, da seže tudi v univerzo, in ob tem se seveda postavijo vprašanja, kakšnega oblikovanja, kakšnih veščin, kakšnih znanj medijev in komuniciranja se učijo študenti. Po drugi strani pa sem ugotavljal, da je festival mehanizem, ki je v strokah komuniciranja, oglaševanja in oblikovanja izredno vpliven. Vpliven na način, da nagrajuje načine razmišljanja in prakse, ki v skladu s problemom kolonizacije prostora temeljijo predvsem na marketinških logikah. Te pa so povezane s kapitalizmom in maksimizacijo profita ne glede na javno dobro. Zato smo oblikovali Memefest kot izobraževalni in raziskovalni mehanizem dekolonizacije znanja in javnega prostora. Festival je v nekaj letih zrasel v mednarodni, globalni festival, kar je samo potrdilo, da je obstajala potreba po drugačnem razmišljanju in praksah.”

Povezuje pisano mednarodno druščino. Kakšnih ljudi?

“Gojimo preseganje zgolj akademskega raziskovalnega sveta. Memefest povezuje študente, pedagoge, raziskovalce, aktiviste, profesionalce in tudi amaterje – ljudi, ki se ukvarjajo z določenimi tipi znanj, ki so v veliki meri lahko marginalizirana. Zanimajo nas strokovnjaki, praktiki in teoretiki, aktivisti, o katerih menimo, da imajo integriteto, da raziskujejo, da delujejo na področjih medijev, oblikovanja, komuniciranja in umetnosti v kontekstu resne kritike in alternativne prakse. Ugotovili smo, da manjka tako teorije kot praktičnih pristopov, ki lahko opolnomočijo področja oblikovanja, medijev, komuniciranja in umetnosti. V zgodnjih letih Memefesta sem začel učiti na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, na oddelku za dizajn, in začel vzpostavljati to, kar sem imenoval interdisciplinarne kritične študije dizajna, vizualnih komunikacij. Začel sem tudi povezovati sicer ločeni področji teorije in prakse. Tradicija tukajšnjega izobraževanja oblikovanja je v glavnem zgolj praktična, teoretično pa zelo konzervativna. Mi pa smo videli moč ravno v interdisciplinarnem povezovanju, oblikovanje smo začeli povezovati s sociologijo, komunikologijo, filozofijo in začeli smo odpirati teme, o katerih smo mislili, da so akutne in bistvene.”

Neverjetno hitro ste bili soočeni z obsežnostjo festivala.

“Odpiranje tovrstnih tem in nov pristop sta prinesla velik mednarodni odziv. Že drugo leto Memefesta je bilo vključenih 36 držav. Takrat smo začeli zelo vešče uporabljati svetovni splet, ki je bil seveda drugačen, kot je danes, manj zaprt, in bil je orodje, ki smo ga zelo razumeli. Zaživel je medijski aktivizem, znotraj oblikovanja po svetu pa so se pojavljale kulture, ki so začele resno prevpraševati mainstreamovske prakse, ki so začele prevpraševati tudi univerze. In seveda se je izkazalo, da gre za mednarodni problem na področju oblikovanja, ne le slovenski: da oblikovanje goji tip razmisleka in prakse, ki služi kapitalizmu, kapitalu. Oblikovanje je v glavnem vedno imelo te slepe pege. Pravimo, da oblikovalci oblikujejo slepi in da so izobraženi v zmoti. Da je oblikovanje kot stroka v veliki meri servilno, da je njegov namen delati, kar hoče naročnik, naročnik pa je na trgu in se obnaša v glavnem tržno. S tem mislim, da zgolj hoče največji možni profit in na učinke lastnega delovanja ne gleda celostno, ne zanima ga javni interes. Z redkimi izjemami. In to se seveda zrcali tudi v izobraževalnem procesu. S čim se ukvarjajo oblikovalci danes? Na področju grafičnega oblikovanja, vizualnih komuniciranj se še vedno v glavnem ukvarjajo s produkcijo ‘lepih podob’, razmislek o njih pa v glavnem izhaja iz evropskega modernizma. V globalni perspektivi se tako spet odpira vprašanje kolonializma; ne razmišljajo o razmerjih moči v družbi, ker ne prevprašujejo lastnih epistemoloških temeljev oblikovanja in tudi ne prevprašujejo pogojev, znotraj katerih se znanje sploh vzpostavlja. Leta 2002 smo z Memefestom začeli vzpostavljati polje znanja, ki je bilo unikatno, in v zadnjih petnajstih letih nadaljevali z delom, ki je iz interdisciplinarnega pristopa preraslo v ekstradisciplinarnega. Trenutno je velik poudarek Memefesta na delavnicah, javnih intervencah, mrežnem raziskovanju in publicistiki.”

Zgodba Memefesta se nadaljuje z vašim odhodom v Avstralijo.

“Drži in povabili so me prav zaradi teh znanj in zato, da bi jih začeli resno prenašati v sam raziskovalni in pedagoški proces univerze. Memefest je povezan z univerzami, ampak je hkrati tudi zunaj njih, ostaja neodvisen. Črpa iz znanj, ki obstajajo na univerzi, hkrati pa se povezuje z aktivističnimi mrežami, ki so lahko bolj inovativne, bolj grejo v jedro problema, bolj si drznejo delovati na ravni rizika. Univerze so konzervativne, delujejo na podlagi znanstvene ali strokovne discipline in takoj, ko imaš disciplino, imaš tudi metode kaznovanja, če izstopaš iz discipliniranih kanonov znanja, ki so seveda tudi vrednotno obarvani.”

Danes se oglaševanje šteje za eno najmanj zaupanja vrednih profesij.

“Oglaševanje se zgodovinsko srečuje s težavo, da mu ljudje ne zaupajo. Zato, ker vsaj na intuitivni ravni vedo, da poskuša manipulirati, instrumentalizirati odnos z javnostjo, s kupcem, z državljanom. Težava je seveda v tem, da je oglaševanje prav perfidno močno manipulativno in se mu ni lahko upreti. Ravno tako oblikovanje. In nikjer se mu ne moreš izogniti, ker je pač koloniziralo skoraj vse ravni vsakdanjega življenja in javne sfere. Mi gledamo na komuniciranje in oblikovanje drugače: javnost in državljana vidimo kot enakovrednega partnerja, sodelavca, ne vidimo ga kot nekoga, ki ga je treba instrumentalizirati in manupulirati. Sam denimo učim svoje študente, da morajo imeti zelo zelo jasno ustvarjena merila, kdo so sploh naročniki, s katerimi bi želeli delati. Kar je zelo v nasprotju s prevladujočo logiko, ki pravi, da delaš s komerkoli, ki da denar.”

Navsezadnje je obstajalo tudi priporočilo, da če delaš oglas za določen izdelek, nikoli ne pojdi pogledat v tovarne, kjer nastaja. Ker lahko prideš tudi do tretjesvetnih “sweatshops”, švicfabrik, pogodbenih tovarn, ki proizvajajo izdelke multinacionalk v brezobzirnih razmerah v iskanju najnižje proizvodne cene.

“Oglaševanje in oblikovanje maskirata realnost, jo standardizirata in ustvarjata podobe, ki so spektakelske, hipnotične, prav zavoljo tega, da se prereže stik, o katerem govorite: da bi potrošnik, državljan imel intimni stik s proizvodom, da bi se angažiral kot državljan in videl, od kod denimo obleka, ki jo nosi, prihaja. Kdo in v kakšnih delovnih razmerah jo ustvarja.

Na srečo se stvari spreminjajo, še posebno na področju hrane. Težava pa je seveda v tem, da so si korporacije prilastile sistem prehranjevanja in si nikakor ne želijo, da bi ljudje imeli uvid vanj, da bi sodelovali in soodločali v teh procesih. Zato pa sistem hrane ni demokratičen.”

Memefest ima danes bazo sicer še v Sloveniji, izpostave tudi na drugih kontinentih, vi pa ste se z družino preselili v Avstralijo. Ni bilo tukaj za ekonomista, sociologa in strokovnjaka za vizualne komunikacije zaposlitve? ››

“Izjemno rad sem predaval na ljubljanski akademiji in pri delu s svojimi študenti in kolegi sem se res veliko naučil. Ponudba, ki je prišla iz Avstralije, pa je bila preveč mamljiva. Tukajšnja stroka kulturno in institucionalno še ni bila pripravljena na institucionalizacijo novih konceptov, o katerih govorim. Univerza na primer še sedaj nima urejenih strukturnih pogojev habilitacij, saj se je moč habilitirati bodisi zgolj za teorijo ali pa zgolj za področje prakse. Kako je potem možno resno gojiti njuno povezavo? Sama praksa se znotraj vizualnega komuniciranja razume kot obrtniško ustvarjanje vidne materializacije oblikovanja. Pozablja pa se na vlogo strategije, kreativno vodenje, oblikovanje sistemov, procesov, situacij in socialnih inovacij. Vse to in še več je oblikovalska praksa in mora nujno biti tudi del raziskovanja in poučevanja vizualnega komuniciranja. Povabila me je Griffith University iz Brisbana, kjer smo na Queensland College of Art, najstarejši šoli za umetnost v Avstraliji, pod vodstvom trenutno ključnega filozofa oblikovanja Tonyja Frya začeli na celotni ravni oddelka za oblikovanje graditi program Design Futures, ki se je prav v temelju ujemal s tem, kar sem razvijal znotraj Memefesta in svojem predmetu na akademiji. Dve leti in pol sem bil v Brisbanu, ko so me poklicali s Swinburne University of Technology v Melbournu, kjer so sledili mojemu delu. V Melbourne smo se preselili, ker je kulturni center Avstralije, ker je veliko večje mesto od Brisbana, ker je več univerz, ki sodijo v sam svetovni vrh, in pogoji, ki so mi bili obljubljeni, so bili še toliko boljši. Prav tako je moja žena Vida dobila ponudbo za delo na pedagoškem inštitutu univerze Victoria v Melbournu. Kar smo začeli v Brisbanu, sedaj razvijam na magistrskem in doktorskem interdisciplinarnem študiju oblikovanja.”

V Sloveniji ne bi mogli razvijati svojih idej?

“Z izkušnjami, ki sem si jih pridobil v preteklih letih, bi jih verjetno lahko. V Sloveniji je zanimivo to, da je znotraj oblikovanja obstajala – sicer marginalna – kultura političnega dizajna. Predvsem s profesorjem Zdravkom Papičem, najtesnejšim sodelavcem in prijateljem, sva na akademiji gojila to kulturo, naredila veliko stvari, inovativnih delavnic in projektov … Kmalu pa sem delovanje prenesel s političnega dizajna na kritiko kapitalizma. Če samo pogledava razvoj novih tehnologij – večino oblikovanja, ki se uči na oblikovalskih šolah, je že zdaj mogoče delati skoraj povsem brez človeka, oblikovalca, avtomatsko na ravni softvera ali umetne inteligence. Prav tako pa logika kapitalizma omogoča ‘outsourcing’, delo opravijo oblikovalci v Aziji za zelo majhno plačilo. In tega bo vedno več. Argument, da je takšno oblikovanje manj učinkovito, ne zdrži več. Donald Trump je večino vizualnega dela svoje kampanje dal napraviti v azijskih oblikovalskih in medijskih ‘sweatshoopih’. Zaradi razvoja tehnologij se je v jedru spremenila kultura zaznavanja in interpretiranja vidnih sporočil. Trump je v volilni kampanji zgolj ustvarjal atmosfero šoka in hipnega zadovoljevanja pozornosti z užitki, kot sta evforija in naslada, vsebine njegovih sporočil so bile v bistvu sekundarnega pomena, tehnična oblikovalska sofisticiranost njegovih sporočil pa je bila minorna. Na Japonskem imajo vodilne oglaševalske agencije robote za kreativne direktorje. Znanje, ki se trenutno podaja na univerzah, je znanje, ki je že zdaj je v veliki meri avtomatizirano. In za tovrstne oblikovalce bo vedno manj služb. Sam seveda vidim tak razvoj stvari kot problematičen, vendar ga s sedanjim izobraževanjem, kot je v večini oblikovalskih programov na svetu, ne bomo mogli ustaviti. Oblikovanje, vizualno komuniciranje ima možnost, da ljudem pokaže nevidne procese in razmerja v družbi tako na ravni raziskovanja kot izobraževanja in javnega komuniciranja. S tem pa možnost odpirati nove jezike interpretiranja, imaginacije in posledično delovanja. Vizualni jezik je tega zmožen, vendar pa je treba fokus preusmeriti iz ‘kako oblikovati’ v ‘kakšni so učinki oblikovanja’; gre za povsem drug razmislek in drugačno prakso. Učinki oblikovanja so namreč veliko bolj daljnosežni, kot se oblikovalci zavedajo.”

Pravkar je v Veliki Britaniji in ZDA izšla vaša knjiga Demokracija hrane. To je bila tudi naslovna tema Memefesta 2013. O čem govorite, ko govorite o demokraciji hrane?

“Pri konceptu demokracije hrane gre za dve ključni stvari. Sprašujemo se, kako je možno, da velik del populacije v svetu nima kaj jesti. Ker vemo, da je hrane trenutno dovolj. Žal je hrana tista, ki je morda celo ključni element nadzora in vira dobička kapitalizma. Uporablja se kot instrument geopolitične dominacije, skozi hrano se pravzaprav vlada. Vladajo pa v glavnem korporacije. Ko govorimo o demokraciji hrane, govorimo o tem, ali obstajajo pogoji, da lahko državljani sodelujejo v sistemu hrane. Če ne morejo, če nimajo besede, nimajo vpogleda, ne moremo govoriti o sistemu hrane kot demokratičnem sistemu. Obenem je hrana naša ključna, najbolj intimna vez z naravo. Brutalnost sistema kapitalizma se odlično kaže prav v sistemu hrane, ki je v osnovi nedemokratičen. In ta sistem je treba analizirati v kontekstu globalnega kapitalizma. Avstralski aboridžini pravijo: ‘Ne napravi zemlji ničesar, česar ne bi napravil svoji mami.’ Mi pa se do zemlje obnašamo kakor do stroja za potrošnjo in pridobivanje denarja. Knjiga Demokracija hrane je plod več kot štirih let dela in predstavlja izsledke Memefestovega raziskovalnega procesa, v katerem je sodelovalo več kot dvesto ljudi iz štiriindvajsetih držav. V jedro postavlja vprašanje, kako lahko razmišljamo o oblikovanju, medijih, komuniciranju in umetnosti, ki bodo ustavili tak stroj in proizvedli alternative, ter predstavlja vrsto praktičnih rešitev.”

Demokracija deluje le, če so ljudje dovolj kritični, če so znanja željni in iščejo informacije. Hudič je, če se radovednost in kritičnost končata z lajkanjem na facebooku.

“Trenutni razvoj medijev, socialnih omrežij, facebooka (FB), instagrama, mobilnih telefonov itd. je izjemno skrb vzbujajoč. V Avstraliji pa tudi drugod so študentje, mladi ljudje v povprečju tudi do sedem, osem ur na dan za ekrani. Dnevno od 120- do 140-krat pogledajo na telefon, da vidijo, ali je kaj novega na socialnih omrežjih. To so tehnologije, ki so oblikovane, torej govorimo o vprašanju dizajna. Dizajnirane, oblikovane pa so seveda namerno tako, da proizvajajo zelo kratke situacije užitka. Vemo, da če nekdo, ki nekaj objavi na FB, dobi več lajkov, ob tem izkuša užitek. Če je njegova objava deljena, se občutek užitka še poveča. Vemo pa tudi, da je užitek nekaj, kar je hipno, ne traja dolgo. In te tehnologije so nalašč oblikovane tako, da ti užitki ne trajajo dolgo. Grem na FB, vidim lajk, ampak moram spet ponovno in ponovno pogledati, objavljati, lajkati nekaj drugega zato, da konstantno obnavljam te zaznave užitka. Hrana pa je izredno zanimiva, ker ima potencial, da lahko upočasni norenje za temi hitrimi užitki. Če pogledamo razvoj svetovnih metropol, vidimo, da je vedno manj trgovin in vedno več restavracij in lokalov. Lahko kupujemo po internetu in vedno več to tudi počnemo, ne moremo pa jesti po internetu, ne moremo se srečati s prijateljem na kosilu po internetu in imeti temeljni fizični užitek ob hranjenju in socialno izmenjavo hkrati. Paradoksalno: še nikoli nismo imeli toliko socialnih stikov, še nikoli ni bilo toliko komunikacij, ampak obenem še nikoli niso bili ljudje tako osamljeni kot sedaj. Mislim, da prihaja do neke primarne potrebe ljudi, da imajo stike z ljudmi v živo, iz oči v oči, in hrana je lahko glavni medij. In kar je zanimivo – hrana je na spletu ena ključnih podob. Fotografije hrane so najbolj deljene, najbolj objavljane, največ jih je.”

Med štirimi najbolj pogostimi besedami na FB so ljubezen, žalost, sreča in – res je – jesti.

“A če toliko časa preživimo za ekrani, si odvzamemo uporabo določenih čutov. Ne uporabljamo vonja, okusa, tipa. Naša kultura je vizualna, spektakelska. Poglejmo si primer dizajniranja hrane. Lahko vzameva jabolko. Vemo, da je bilo včasih na stotine sort jabolk, danes jih prevladuje manj kot deset. Jabolko utrgajo in dajo v hladilnico, kjer ostane več mesecev. Več kot 30 odstotkov sadja in zelenjave se zavrže takoj ob pobiranju in žetvi samo zato, ker ne ustreza estetskim merilom supermarketov. Jabolka morajo biti standardizirana, njihov videz mora biti točno takšen, kot je na plakatu. Ampak tu gre še za nekaj: hladilnik je tudi oblikovana tehnologija. Doprinaša k okoljski degradaciji, k predatorskemu sistemu kapitalizma. Na primer: tehnologija zamrzovanja, se pravi tehnologija oblikovanja hrane, nam tudi jemlje znanje. Jabolko, ki ga dobim v trgovini in je bilo štiri mesece v hladilnici, ima seveda manj hranljivih snovi, manj diši, ima drugačen okus … Nekoč pa smo imeli znanje, kako dolgo lahko jabolko, potem ko smo ga utrgali, hranimo, po tem, kako diši, smo vedeli, kdaj je ravno prav zrelo, da ga pojemo, znali smo okušati … Vse to zdaj odpade, ker imamo hladilnik. Ne konzerviram hrane, ne vem več, kako so nekdaj hranili to ali ono živilo, o tem mi ni treba razmišljati. Tehnike, ki so bile ključne za hranjenje hrane, pa so spreminjale in bogatile okuse in to znanje izgubljamo. Danes imamo sadje, ki je odlično na pogled, hkrati pa je brez okusa. Oblikovalci se tako ukvarjajo z oblikovanjem tehnologij in ne z daljnosežnostjo lastnega oblikovanja.”

Se da demokracija hrane v kapitalizmu sploh uresničevati? Za vsako blago plačaš, in če je redka dobrina, stane več. Vrednost določa nevidna roka na trgu, kar je skregano z demokracijo hrane, kajti če je predraga, ni dostopna za vse. Hrana je morda celo bolj kompleksna od vode – vodo navsezadnje lahko razglasiš za javno dobro, hrane ne moreš.

“Zakaj mislite, da je ne moreš?”

Ker je nimaš več v rokah. Ker države, vključno z našo, tako zlahka spuščajo iz rok pravico izbrati in voditi lastno prehransko in kmetijsko politiko in se uklanjajo trgovinskim sporazumom.

“Mislim, da je potrebna predvsem drugačna, višja zavest ljudi, ki se prej ali slej morajo zavedeti, da imamo vsi pravico do hrane. Treba se je vprašati o tem, ali bomo privolili v to, da se nam jemlje znanje. Jemljejo nam ga psihotehnologije, ki delujejo na bazi marketinga, trženja v imenu profita. Marketing nam ponuja narejene obroke, hitro hrano, pakete z odmerjenimi količinami sestavin, ki jih samo sestaviš … Hodimo na univerze in pridobivamo ozka specializirana znanja, namesto da bi se učili o hrani. Ali denimo znanje o kuhanju. Kuhanje je izjemno pomembno, iz več razlogov. Naj omenim tega, o katerem pišem tudi v knjigi. Moderne tehnologije, kot so denimo pametni telefoni, so tehnologije, ki uničujejo pozornost. Pozornost je redka dobrina. Imamo je toliko in toliko in nič več. Pomembno je torej, kam jo usmerimo. Ampak kaj se prav sedaj dogaja? Pozornost je vedno bolj razpršena in vedno bolj plitka. Težje se učimo in znanje se uničuje. Znanja o družbi je manj, več pa je informacij, in ker lahko hitro pridemo do informacij, se nam zdi znanje nepomembno. Ampak problem, ki nastane tukaj, je, da je posledično tudi manj razumevanja, slednje pa je ključno. Stvari moramo razumeti, ne samo imeti dostop do informacij. Kuhanje pa je ena čudovita veščina, kjer se osredotočamo na zelo ustvarjalni akt, osredotočimo našo pozornost. Skozi neko delo, ki je pravzaprav izjemno poetično, ustvarjalno. In če kuhamo za družino, za več ljudi, ima to močno socialno noto. Če kuhamo ozaveščeno, nas zanima, od kod prihajajo sestavine, nas zanimajo okusi … Zanimivo je, da ima eksperimentiranje z okusi povratni učinek na kognicijo, zaznavanje. Različni okusi nam odpirajo svet. Nove raziskave na področju fiziologije nakazujejo povsem direkten link med prebavili in možgani. Lahko postavimo tezo, da slaba prehrana skupaj s tehnologijami, ki uničujejo pozornost, uničuje znanje.”

Hrana je neposredno vezana na moč?

“Hrana je temeljni vzvod, skozi katerega kapitalizem svojo moč projicira na svet. Hkrati se ne da spregledati, da je hrana dizajnirana kot droga. Hrana je izjemno inženirana, oblikovana. Poglejte krompirjev čips. Na desetine milijonov dolarjev je vloženih v to, kako napraviti čips ravno prav hrustajoč, ker nam to povzroča užitek. Vemo, da prehranska industrija strateško uporablja veliko soli, sladkorja in maščob zato, da nas zasvojijo. Če analizirate oglaševanje, vidite, da oglasi v veliki meri komunicirajo hrano na način, ki je podoben vzorcem iz kulture ilegalnih drog.”

Lahko pojasnite s primerom?

“Poglejte denimo kekse Oreo. Gre za najbolj prodajane kekse vseh časov. Raziskava iz leta 2013 je razkrila, da sladkor, ki ga vsebujejo, aktivira možgane na podoben način kot kokain. Spomnite se oglasa: vzeti moraš keks Oreo, ga razpoloviti, polizati sladkor – ja, da takoj dobiš drogo direktno v kri. Hkrati pa je to oglas, v katerem otrok laže staršu, ga fintira, na skrivaj sune keks … To so vzorci, ki jih poznamo iz kultur ilegalnih drog. Industrija hrane jih ovekoveča in tega sploh ne skriva več.

V ZDA, kjer so ljudje najbolj zadrogirani, imaš tri stvari: masovna populacija je na farmacevtskih proizvodih, na tabletah, skratka. Druga stvar je slaba hrana, ki deluje kot droga in ljudem onemogoča gojenje pozornosti, onemogoča jim kognitivne izkušnje, ki so lahko pronicljive, in povrhu so tu še novodobne tehnologije, ki uničujejo pozornost. In ko sestaviš to troje skupaj, vidiš, kako deluje današnja dominacija.

Ko govorimo o hrani, jo je treba najprej razumeti v kontekstu kapitalizma, kontekstu dizajna hrane, v kontekstu medijev in komuniciranja … Ker to so ti vzvodi moči, ki jih je treba pošteno premisliti. Ne gre samo za ‘dajmo jest lokalno, organsko …’. To je že dobro, ampak to je samo površina. Treba se je vprašati, kje so izvori moči in manipulacij.”

Ampak ne samo kapital, tudi upor je postal transnacionalen.

“Zavest se dviguje. Da vrnemo udarec, je ključno izobraževanje. Ne na ravni univerze, ker takrat je že prepozno, izobraževanje se mora začeti v vrtcu, v osnovni šoli … Gojiti je treba zavest o pomenu kuhanja. Moja sedemletna hčerka Mina se je v vrtcu v Melbournu učila kuhati, na vrtu pa so gojili zelenjavo, ob tem so se skozi hrano učili o zdravju, kulturi, družbi, ekologiji, pravičnosti. Vse to je bil del igre kot ključnega pedagoškega pristopa vrtca. V sklopu daljšega obiska družine trenutno obiskuje osnovno šolo v Mariboru in prav včeraj mi je rekla, da hoče čim prej nazaj v Melbourne, ker v tej šoli mečejo hrano stran. Moti jo tudi, da uporabljajo plastične lončke, ki jih po uporabi zavržejo, kar je že povedala ravnateljici. (Smeh.) Zame je ključni medij, ki ima potencial upora in ki ima potencial spremembe – užitek. Užitek, ki ga npr. občutimo, doživimo ob kuhanju, ob okušanju, ob tem, da jemo skupaj s prijatelji. Hrana ima moč družiti ljudi. Ko jemo skupaj, lahko gojimo dialog in v družbi, ki je tako antidialoška, je to silno pomembno.”

Conflict Kitchen (Konfliktna kuhinja) denimo se mi zdi odličen način, kako povezati hrano, umetniški projekt in aktivistični koncept. Omenjate jo v svoji knjigi.

“V umetniškem projektu, ki je nastal v ameriškem Pittsburghu, so na inteligenten način naredili semiotični rez. Hrana je seveda odlična povezava med kulturami, ker se dobrim jedem težko upreš, ne glede na to, od kod prihajajo. V Conflict Kitchen so stregli tradicionalne jedi iz držav, s katerimi so ZDA v konfliktu. Iz Irana, Afganistana, Iraka, Severne Koreje, Venezuele … Na embalaži, v katero so zavijali jedi, so bila razmišljanja, dejstva o kulturi, in pogovori z ljudmi iz držav, iz katere je jed prihajala. Hrana je tako postala medij, center užitka in posrednik v debatah in razmislekih. Srž tega projekta je znanje. Conflict Kitchen temelji na predpostavki, da bolj ko imajo ljudje uvid v druge kulture, bolj se lahko obnašajo demokratično. Veliko vlogo pa ima tudi tukaj prav užitek.”

Kako javne prostore, kot so denimo ulice in trgi, očistiti paradiranja oglasnih sporočil?

“Še posebno v Sloveniji je javni prostor nabit z oglasnimi sporočili, količina oglasnih panojev, jumbo plakatov, svetlobnih vitrin itd. je tukaj enormna, ne da se primerjati z Avstralijo. Treba se je aktivno odzivati proti takšni kolonizaciji javnega prostora. Vem, da nekateri moji bivši študenti z akademije to intenzivno počnejo. Mladi ljudje vedo, da je nekaj hudo narobe, če si v javnem prostoru nenehno bombardiran z oglasnimi sporočili, ampak treba jim je dati znanje in vzvode, tehnike in teorije, da bi lahko spreminjali stvari. Poslanstvo univerze bi moralo biti bolj angažirano oz. angažirano drugače. Hermetična izoliranost raziskovalnega in pedagoškega dela znotraj specializiranih disciplin univerze je ravno tako škodljiva avtonomiji znanja, kot je slepa servilnost univerze trgu. Vprašanje pa je, koliko so posamezne discipline zmožne izstopiti iz režimov samokaznovanja in se odpreti ekstradisciplinarnosti.”

Glorija Lorenci

Vir: https://www.vecer.com/dr-oliver-vodeb-oblikujejo-slepi-izobrazeni-v-zmoti-6329092

Advertisements

Nacionalni portal o hrani in prehrani

Nacionalni portal o hrani in prehrani – Prehrana.si je nastal v okviru izvajanja ukrepa vzpostavitve spletnega mesta za zagotavljanje strokovnih in razumljivih informacij s področja prehrane, predvidenega v Resoluciji o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015 – 2025. Izvajalca programa sta Inštitut za nutricionistiko in Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), sofinanciranje pa je zagotovilo Ministrstvo za zdravje RS v okviru razpisa za izvajanje programov varovanja in krepitve zdravja. Portal ne ponuja storitev oglaševanja in komercialnega obveščanja.

Ključni cilji portala:

  • krepiti vrednote in povečati obveščenost in znanje prebivalcev o koristih zdrave prehrane;
  • zagotoviti verodostojne, strokovne in razumljive informacije s področja prehrane v vseh življenjskih obdobjih;
  • povezovanje stroke in promocija znanosti na področju prehrane in javnega zdravja.

Povezava: http://prehrana.si/

Ob sprejemanju protitobačne zakonodaje: množenje kršitev oglaševanja cigaret

Na klopeh poslancev je protitobačni zakon, ki bi prepovedal oglaševanje tobačnih izdelkov. Kršitve oglaševanja so v zadnjih treh letih poskočile za nekajkrat.

Milijonski dobički od prodaje cigaret so za slovenske trgovce preveč mamljivi, da bi se odpovedali nezakonitemu oglaševanju tobačnih izdelkov. Kot kažejo podatki tržnega inšpektorata, ki smo jih pridobili z zahtevo po dostopu do informacij javnega značaja, so kršitve protitobačnega zakona v zadnjih treh letih glede na obdobje 2010–2013 poskočile za nekajkrat.

Trenutni zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI) trgovcem dovoljuje le oglaševanje znamke cigaret in ostalih tobačnih izdelkov. Kupcev pa ne smejo spodbujati k nakupu tobačnih izdelkov. Tako je na primer prepovedano izpostavljanje škatlic cigaret nekega proizvajalca v svetlobnih okvirjih ali na prodajnem pultu.

Kljub prepovedi pa poskušajo slovenski trgovci na najrazličnejše načine kupce spodbujati k nakupu tobačnih izdelkov. Čeprav ZOUTI predpisuje kazen 2000 evrov za takšno nelegalno oglaševanje, si trgovci glede na neprimerno višje dobičke od prodaje cigaret takšne kazni lahko privoščijo.

Nadaljevanje na: https://podcrto.si/ob-sprejemanju-protitobacne-zakonodaje-mnozenje-krsitev-oglasevanja-cigaret/

Anže Voh Boštic

Vsi predsednikovi psi in medijsko sponzorstvo

Zakaj predsedniku Borut Pahorju uspeva, da lahko v zavetju polne nekritične servilnosti izvaja permanentno volilno kampanjo zase, zakamuflirano v koketiranje z opravljanjem številnih vlog, poklicev, služb in končno podob, s katerimi spretno grabi medijski prostor? Saj gre vendar izključno za to!

Odgovor je preprost, sem ga že navedel: zato, ker ima učinkovit medijski servis, kot temu pravi hrvaška agencija HINA. Sam bom dokazoval, da ima še bolj lojalno službo ob sebi: medijske sponzorje. Včasih posamične, lahko pa stvar tudi posplošimo: slovenski mediji so vobče ravno to, njegov servis in medijski sponzor.

Zgodovinska sprava novinarjev

Če obstaja kakšna zgodovinska sprava, so jo novinarji že dosegli: Pahor je nedotakljiv v desnih medijih, kar se mi je vedno zdel čisto poseben fenomen zase, in podobno je nedotakljiv v levih. Če kakšen politik ni diskvalificiran v desnih, kar je njihov sicer klasičen žanr, izvzemši Janeza Janšo, je to prav on. Zdaj vem, zakaj: še pred zaželeno ideološko spravo o zgodovinskih temah je predsedniku očitno uspelo doseči točko čistega konsenza med DNS in ZNP: o njem ne more biti žal besede. Prej nasprotno: svojo funkcijo pri promociji predsednika nekateri dojemajo kot posebno čast.

Naj argumentiram: ko se je te dni predsednik odločil, da bo podprl zasebno podjetje Marka Fileja, lastnika in direktorja podjetja OnlineGym4me, je to navzven najbrž storil z mimikretično idejo, kako pomagati narodu, da bo več telovadil.

Nadaljevanje na: https://vezjak.com/2016/10/17/vsi-predsednikovi-psi-in-medijsko-sponzorstvo/

Boris Vezjak

Zdravnik, ki se je odpovedal zdravilom

V uvodu v klasično žanrsko delo s področja komedije, leta 1889 izdano knjigo »Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo«, angleškega pisatelja in humorista Jerome Klapka Jerome, glavni junak skupaj s svojima prijateljema Georgom in Harrisom ugotavlja, da je živa zakladnica bolezni, ki jih je stvarstvo naklonilo življenju – edina bolezen, za katero z nekaj zavisti ugotavlja da je gotovo nima, je snažilkino koleno. Ko se tako odpravi k zdravniku, mu ta na recept napiše naslednjo priporočilo: »na vsakih šest ur zrezek s pivom, vsako jutro dolg sprehod in vsak večer ob enajstih v posteljo.«

Angleški zdravnik in raziskovalec dr. Chris van Tulleken ima dobro stoletje kasneje podobno idejo. V dvodelni BBCjevi dokumentarni seriji »The Doctor Who Gave Up Drugs« se odloči, da bo nekaj teh starih medicinskih modrosti poskušal ponovno vrniti v sodobno medicinsko prakso in na ta način izboljšati delovanje pre-obremenjenega in pod-financiranega javnega zdravstvenega sistema, kot tudi življenja pacientov, ki se vse preveč zanašajo na »magične tabletke«. Pod vplivom neliberalnih ekonomskih reform in posledičnega umikanja države iz javnih sistemov, so zdravstveni sistemi povsod na razvitem zahodu pod silovitim udarom privatizacije na eni strani in farmacevtskih monopolov na drugi. Posledice tega zelo dobro poznamo in čutimo tudi v Sloveniji – dolge vrste, pomanjkanje zdravnikov, ki si za pacienta tako ne morejo vzeti več kot nekaj minut in bolniki, ki so tudi zdravstveno oskrbo prisiljeni vse bolj dojemati kot potrošno blago, ki se jo kupuje in prodaja, kar seveda koristi predvsem medicinski industriji na čelu s farmacijo, ki je, verjetno ne po naključju, tudi ena glavnih in najuspešnejših slovenskih gospodarskih panog. Ne čudi torej statistika, da je bilo v letu 2015 samo za ambulantno predpisana zdravila v Sloveniji izdanih preko 17,5 milijonov receptov v vrednosti 446 milijonov EUR. Vsak prebivalec Slovenije je v povprečju prejel 8,5 recepta s predpisanimi zdravili v skupni vrednosti 216 evrov. V letih 2004 do 2015 je število izdanih receptov poraslo za 21,5%

Tudi dr. Chris van Tulleken svoj poskus začne tako, da preveri kaj strma rast predpisanih receptov pomeni za bolnike. Nazorno pokaže koliko tablet lahko povprečna zdrava oseba zaužije v življenju. Šokiran je ko izračuna, da lahko nekdo tak v življenju zaužije tudi do 100.000 tablet. Veliko zdravil je koristnih in rešujejo življenja, vendar pa prav vsa tudi škodujejo. Povzročajo resne neželene učinke in vsako leto na tisoče smrtnih žrtev. Smotrno bi torej bilo, da bi zdravila predpisovali samo v primerih ko drugače res več ne gre. Toda ali je temu res tako?

Van Tulleken je prepričan, da je veliko običajnih bolezni najbolje zdraviti brez zdravil, tako svojim pacientom ne ponuja tablet, ampak jim priporoča drugačen pristop. Odločen, da poišče odgovore na omenjeno zdravstveno krizo, prevzame del splošne ambulante v vzhodnem Londonu.

Njegova prva pacientka je Wendy, ki zaradi kronične bolečine v rami jemlje tablete proti bolečinam že zadnjih 20 let. V zadnjih desetih letih je v Veliki Britaniji prišlo do skoraj 50% povečanja receptov za ta zdravila. Kot kažejo medicinske raziskave, so protibolečinska zdravila učinkovita le na začetku jemanja pa še to zgolj v polovici primerov, dolgoročno jemanje pa od pacienta zahteva, da za kakršenkoli učinek zvišuje količine zaužitega zdravila. Chris je odločen Wendy dokazati, da ta zdravila nanjo ne delujejo. Zastavi eksperiment – priskrbi ji za dva tedna zdravil z zanko – nekatere od teh bodo placebo zdravila. Ob jemanju tablet si Wendy zapisuje ravni bolečine. Ob razkritju prave vsebine tablet se tako nazorno pokaže, da tablete nanjo zares ne delujejo.

Tako kot še pet milijonov ljudi v Veliki Britaniji, tudi Sarah jemlje antidepresive. Med letoma 2005 in 2012 se je število mladih, ki jim predpišejo ta zdravila poskočilo za več kot 50%. Tudi v Sloveniji imamo podobno sliko. V povprečju je bilo v zadnjih sedmih letih izdanih receptov za anksiolitike in antidepresive kar za četrtino slovenske populacije. Sarah je na teh tabletah od svojega 16 leta. Zdaj, mama pri 24, se želi na vsak način odrešiti »kemične megle« v kateri živi. Da bi jo rešil tablet, dr. Chris poskusi Sarah pomagati brez zdravil na način, ki bi ga psihiatri verjetno opisali kot »barbarskega«, s kopanjem v ledeno mrzlem jezeru. Raziskave namreč kažejo, da hladna voda na organizem deluje podobno šokantno kot stres, ki ga občutimo ob depresiji. S potapljanjem v hladno vodo se organizem naravno nauči uravnavati kemične snovi v telesu.

Chris se v svoji ambulanti spopade tudi z reševanjem ene najbolj strašljivih posledic naše »tabletkarske« kulture – odpornostjo na antibiotike. Odkrije, da imajo zdravniki splošne ambulante v kateri deluje, eno najvišjih stopenj predpisovanja antibiotičnih receptov na tem območju. S tem podatkom sooči zdravnike na sestanku, na katerem ga izzovejo, da naj dokaže, da je to mogoče delati drugače. Kar 97% bolnikov, ki zaprosi za antibiotike, jih namreč tudi dobi in tudi dr. Chris kljub svojemu odporu podleže njihovemu prepričevanju. Nazadnje Chris vendarle najde rešitev. Antibiotiki preprečujejo bakterijske okužbe, ki so nevarne, vendar je med bakterijskimi in virusnimi, ki so pogostejše, težko razlikovati. Zato v ambulanto uvede test za razlikovanje med virusnimi in bakterijskimi okužbami, ki pa ga kljub temu, da rešuje enega težjih medicinskih problemov – vse več bakterij je namreč zaradi preveč razširjenje rabe antibiotikov že odpornih – zaradi ekonomskih razlogov (cene naprave) in časa, ki ga zdravniki lahko namenijo posameznemu pacientu, zdravniki ambulante zavrnejo.

Dr. Chris van Tulleken želi slednjič svoje zanje, ki ga je pridobil tekom tega zanimivega eksperimenta, uporabiti in ponuditi za zdravljenje brez zdravil vsem 14000 bolnikom te ambulante, kar pa se izkaže za veliko težjo nalogo kot si je predstavljal. Bolniki namreč pod vplivom hitrega in hektičnega potrošniškega življenjskega stila želijo predvsem nekaj, kar bo delovalo hitro in jih čim prej vrnilo v ustaljeni tok življenja ali pa bo morebitne zdravstvene težave zakrilo do te mere, da ne bodo izstopali. Ker so (pre)zaposleni, se tako raje odločajo za tablete, kot da bi se motivirali (zaradi odsotnosti socialnih mrež pa jim manjka tudi zunanje spodbude), da bi spremenili življenjski slog. Mentaliteta, ki je kot naročena za rast in širjenje farmacevtske industrije, ki si tudi v ekonomskih projekcijah za naslednja desetletja ob informacijski tehnologiji obeta postati ena osrednjih industrij na planetu. Med delom s Sarah Chris odkrije, da je eno od najpogostejših orodij za diagnozo depresije vprašalnik, ki ga razvijajo podjetja, ki proizvajajo zdravila, s katerimi zdravijo depresijo. Tesen odnos med farmacevtsko industrijo in zdravniki Chris odkrije tudi v svoji ambulanti – farmacevtske družbe so prisotne v izobraževalnem gradivu, s katerim zalagajo ambulanto in so bolnikom ves čas na očeh, na zdravstveni opremi, občasnih obiskih zastopnikov pa vse do majhnih in velikih materialnih spodbud za zdravnike, lahko bi jim rekli kar podkupninah. Chris obišče kosilo, ki ga sponzorira in plača podjetje, ki proizvaja zdravila, za kar meni, da je »sramotna« praksa, ki meji na »podkupnino«. S pogovorom z zdravniki in predstavniki farmacevtske industrije poskuša to prakso ustaviti. Toda rezultati so, ko gre za tako veliko in vplivno industrijo, predvidljivi.

Preden zapusti prakso, pripravi še zadnji poskus. Na tisoče bolnikov v ambulanti jemlje zdravila, ki zmanjšujejo tveganje za srčni infarkt ali možgansko kap. Chris je v medicinski literaturi odkril dokaze za čudežno alternativno zdravilo – hojo! Skupina ni navdušena nad njegovo preprosto idejo, vendar se na koncu strinjajo, da bodo sodelovali. Tekom osmih tednov jih prosi naj se vsak dan, petkrat na teden, sprehodijo za trideset minut. Končni rezultati so impresivni, vendar ali bo to dovolj, da se odpovejo zdravilom in ali bo to končno prepričalo zdravnike, da nadaljuje z njegovim delom tudi ko se bo eksperiment končal?

Napovednik

Prvi del

Drugi del

Več na: http://www.bbc.co.uk/programmes/b07w52tp

Napotila:
http://www.telegraph.co.uk/tv/2016/09/15/the-doctor-who-gave-up-drugs-was-an-eye-opening-insight-into-our/
http://www.bbc.co.uk/programmes/b07w532p
http://www.bbc.co.uk/programmes/b07wwd9d
http://www.nijz.si/sl/poraba-ambulantno-predpisanih-zdravil-v-sloveniji-v-letu-2014
http://www.nijz.si/sl/publikacije/poraba-zdravil-v-sloveniji-v-letu-2015
http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/poraba_zdravil_v_letu_2015.pdf
http://www.rtvslo.si/zdravje/novice/v-10-letih-za-petino-vec-receptov-najvec-predpisanih-je-bilo-lani-v-pomurju/380605
http://www.delo.si/ozadja/slovenci-ndash-medikaliziran-narod.html
http://zofijini.net/bodica_auschwitz/
http://zofijini.net/predavanja_sppIII3/
http://zofijini.net/predavanja_NiD5/
http://zofijini.net/mediji_etika/
http://zofijini.net/cenzurirano_gajski/
http://zofijini.net/cenzurirano_podkupnine/
http://zofijini.net/predavanja_sppiii4/
http://zofijini.net/modrost_psihofarmaki/