Tagged: Zdravje

Kaj nas oglaševanje uči o menstruaciji

Čeprav pogosto seksistični, čudni in neumni, so oglasi za menstrualne izdelke za veliko ljudi tudi pomemben vir informacij o menstruaciji. Oglaševanje doseže veliko občinstvo in ima moč širjenja stigme in občutka sramu okoli menstruacije – ali pa tudi informiranja in opolnomočenja gledalcev.

Prvi tiskani oglasi za sanitarne predpasnike in pasove so se pojavili okoli leta 1920 in so obljubljali obzirnost, udobnost in rešitev »intimnega ženskega problema«. Mnogi takrat uporabljeni izrazi so v veljavi še danes.

Spodaj si lahko pogledate, kaj so nam v angleško govorečem svetu ti menstrualni oglasi, od zgodnjega 20. stoletja do danes, prodajali.

»Menstruacije se ne omenja«

Modess je bila blagovna znamka, ki jo je leta 1926 ustvarilo podjetje Johnson & Johnson in je postala priljubljena po zaslugi glamurozne oglaševalske akcije, ki so jo v ZDA izvajali od 1940-ih do 1970-ih. V oglasih so nastopale manekenke visoke mode, v čudovitih oblekah in besedilom: »Modess… Because« (Modess … Ker). Nobenega opisa izdelka ali čemu je namenjen. Menstruacija je bila tabu, o katerem se ni neposredno govorilo, nanjo se je le namigovalo. Do leta 1985 je trajalo, da je bila menstruacija prvič omenjena v televizijskem oglasu. Omeni jo nihče drug kot Courtney Cox.

»Menstruacijo je treba skrivati«

V 1950-ih je Modess promoviral dejstvo, da so njihovi higienski vložki zapakirani v navadno rjavo papirnato embalažo, da bi tako strankam prihranili zadrego.

Številne blagovne znamke še vedno uporabljajo izraze kot je »praktično neopazno« ali oglašujejo, da ima njihov izdelek »diskreten ovoj«, ki zagotavlja »diskretno zaščito«. To nakazuje kako pomembno je prikriti, da imate menstruacijo. Leta 2010 je Kotex s kampanjo »Break the Cycle« (Prekinite cikel) izzval sram zaradi menstruacije in pokazal, da je kul nositi tampone ponosno v prozorni torbici.

Sprva se zdi, da oglas za Softcup iz leta 2015 razbija tabuje o spolnem odnosu med menstruacijo: gledalec lahko pokuka skozi odprta vrata in vidi par v postelji, s spremnim besedilom, ki obljublja »12-urno zaščito pred curljanjem, da boste lahko spali. Ali pa tudi ne.« Toda Softcup je pravzaprav zasnovan tako, da skrije, da imate menstruacijo in da lahko živite svoje (spolno) življenje »ne da bi on vedel za to.«

Prijazen opomnik: med menstruacijo lahko imate spolne odnose – nekaterim je to celo ljubše! Nobene potrebe ni, da bi pred partnerjem skrivali, da imate menstruacijo. Menstruacija ne bi smela biti razlog za zadrego.

»Vagine smrdijo«

Menstruacija je v oglaševanju že od nekdaj prikazana kot higiensko vprašanje: poudarek je na čiščenju in dezodoriranju, pri čemer je osnovno sporočilo, da so menstruacije (in posledično ženske, ki jih imajo) umazane in smrdljive.

Vaša vagina ni umazana in z njenim vonjem ni nič narobe.

Industrija vaginalnih dezodorantov je odličen primer tega kako podjetja ustvarijo problem, da lahko prodajajo rešitev.

Lysol je danes znan po izdelovanju čistilnih sredstev, toda njihovi oglasi iz zgodnjih 1900-ih so ženskam sporočali, da jih bo mož zapustil, če si vagin ne spirajo s strupenimi kemikalijami – vse manj kot to bi bilo »intimno zanemarjanje«. Andrea Tone je v svoji knjigi »Devices and Desires« (Naprave in poželenja) iz leta 2001 zapisala, da so zdravniki do leta 1911 zabeležili 193 zastrupitev z Lysolom in celo pet smrtnih primerov zaradi tega izdelka. Kljub temu je bil Lysol ženskam agresivno oglaševan kot varen in nežen. V tistem času je bila kontracepcija draga in težko dostopna. Vaginalni tuš (Douching) je bil poceni, dostopen in oglaševan kot ženski higienski izdelek, pogosto pa so ga postkoitalno uporabljali tudi kot obliko kontracepcije.   

Na žalost tuš kot kontracepcija ne deluje. Toneova knjiga se sklicuje tudi na študijo iz leta 1933, v kateri je skoraj polovica od 507 žensk, ki so uporabljale vaginalni tuš kot metodo kontracepcije, zanosila.

Raziskave povezujejo prakso vaginalnega tuša s povečanim tveganjem za bakterijske in glivične okužbe, medeničnim vnetjem, rakom materničnega vratu, povečanim tveganjem za spolno prenosljive bolezni in drugimi za zdravje škodljivimi izidi (1, 2).

Kljub temu, da imamo danes več informacij o škodi, ki jo povzroča vaginalni tuš, se ta praksa ohranja. Skoraj polovica anketiranih žensk v eni od študij narejenih med leti 2008–2010, je v zadnjem mesecu uporabila vaginalni tuš (3).

Zdi se, da je Lysol prenehal oglaševati izdelke za vaginalni tuš nekje v času, ko je na trg prišla tabletka. Medtem pa oglaševalci še naprej prežijo na negotovosti glede vaginalnega vonja in prodajajo idejo, da potrebujete njihov izdelek, da ostanete sveži, čisti in sladkega vonja. Oglas za dezodorant Pristeen za vaše »vaginalno področje« iz leta 1969 vztraja, da morate svojo vulvo poškropiti vsak dan, če želite biti »privlačna in lepa punca«. Oglas za Always iz leta 2014 pokaže, kako se isto sporočilo še naprej ponavlja in nakazuje, da če ne morete ves dan ostati pod tušem, morate uporabljati njihove higienske vložke.

Opomnik: Večina vaginalnih vonjev je normalnih in zdravih, vaginalni tuš pa ne preprečuje spolno prenosljivih bolezni ali nosečnosti – pravzaprav lahko privede do vaginalnih okužb, ki povečajo tveganje za medenično vnetje, HIV in druge resne zdravstvene težave.

Če vas skrbi vaginalni vonj ali izcedek, se obrnite na svojega zdravnika.

»Zaradi tamponov in higienskih vložkov ste boljši pri športu«

Skupaj z belimi oblačili, ki vam naj pokažejo, kako manekenke zaupajo njihovim izdelkom, sta šport in pustolovščina pogosta tropa pri oglaševanju izdelkov za menstruacijo. Sicer ni povsem jasno, kakšno povezavo ima padalstvo, telovadba in menjavanje avtomobilskih pnevmatik z vašo menstruacijo, toda številna podjetja pri prodaji svojih izdelkov uporabljajo podobe srečnih, športnih in brezskrbnih žensk.

Sporočilo, da med menstruacijo lahko počnete karkoli, je lahko spodbudno, lahko pa je tudi žaljivo, če med menstruacijo občutite hude bolečine ali utrujenost.

»Tampon lahko uporabljajo tudi neporočena dekleta«

V 1930-ih so bili proizvajalci tamponov zaskrbljeni, da neporočene ženske (za katere je na splošno veljalo, da so device) ne bi uporabljale tamponov, ki so bili videti nekoliko falični in – kar je bilo najbolj šokantno – prodrejo v vagino. To je bil v 1990-ih še vedno razlog za zaskrbljenost , ko so objavili oglas za Tampax, v katerem so drzno uporabili besedo »devica«. Sporočilo je vseskozi enako: z uporabo tamponov nikakor ne morete izgubiti nedolžnosti. To sporočilo je stoodstotno resnično.

»Menstrualna kri je modra«

Vseprisotna modra tekočina, ki se uporablja v številnih oglasih, mladim pošilja popačeno sporočilo o tem kaj je menstruacija in čemu so namenjeni ti izdelki. Prav tako sugerira, da je menstrualna kri preveč ogabna, da bi jo lahko pokazali na televiziji, med tem ko se kri redno kaže v športu, medicinskih dramah in grozljivkah.

V 1990-ih je Libra povzročila razburjenje, ko so objavili oglas, očitno mesta zločina, v katerem je ženska s higienskim vložkom brisala skrivnostno temno tekočino. Bodyform je nato leta 2016 naredil še korak naprej in objavil oglas, v katerem je prikazana prava kri, vendar ne na higienskem vložku ali tamponu. Prikazuje športnice, ki se poškodujejo, se poberejo in nadaljujejo, z napisom »No blood should hold us back« (Nobena kri nas ne sme ustaviti). Čeprav nedvomno napredek v primerjavi z vso belo lajkro prejšnjih obdobij, še vedno prodaja idejo, da bi ženske morale prebroditi bolečino in nadaljevati življenje, kot da se ni nič zgodilo. Če je vaša menstruacija modre barve, se prosim obrnite na svojega zdravnika.

Bonus: Oglasi za menstrualne izdelke, ki se šalijo na svoj račun

Leta 2010 je Kotex objavil dva oglasa, ki sta se norčevala iz njihovega lastnega »neumnega« in »odvratnega« oglaševanja. Prvi prikazuje odlomke iz starih oglasov istega podjetja in sarkastično 20-letno igralko, ki pripomni: »Oglasi na televiziji so mi res v pomoč, ker ko uporabijo modro tekočino me to opomni, kako mora izgledati.« Drugi oglas se dekonstruira na način, da samozavestna ženska vpije: »Kupite iste tampone, ki jih uporabljam jaz, ker nosim bele hlače in imam lepe lase. In ker si želite, da bi bili jaz.« Naslednji, da se opraviči za zavajanja javnosti s svojimi prejšnji oglasi je bil leta 2012 na vrsti Bodyform, s šaljivim odzivom nezadovoljnemu gledalcu. Da, igralka res pije modro tekočino.

Ste naveličani evfemizmov in metafor za menstruacijo? Tudi mi smo.

Z leti se je oglaševanje izdelkov povezanih z menstruacijo izboljšalo, vendar je pred nami še vedno dolga pot. Oglas iz leta 2017 za »Radiant Collection« podjetij Tampax in Always, je preplavljen z belimi oblačili in obljublja najtišji ovoj za večkratno rabo (da ne bi kdo slišal, da imate menstruacijo).

Menstruacija je normalen in naraven proces, ki se ga ni treba sramovati.

Opombe:

1. Martino JL, Vermund SH. Vaginal douching: evidence for risks or benefits to women’s health. Epidemiologic reviews. 2002 Dec 1;24(2):109–24.

2. Ness RB, Soper DE, Holley RL, Peipert J, Randall H, Sweet RL, Sondheimer SJ, Hendrix SL, Hillier SL, Amortegui A, Trucco G. Douching and endometritis: results from the PID evaluation and clinical health (PEACH) study. Sexually transmitted diseases. 2001 Apr 1;28(4):240–5.

3. Brown JM, Hess KL, Brown S, Murphy C, Waldman AL, Hezareh M. Intravaginal practices and risk of bacterial vaginosis and candidiasis infection among a cohort of women in the United States. Obstetrics & Gynecology. 2013 Apr 1;121(4):773–80.

Vir: https://helloclue.com/articles/culture/what-advertising-teaches-us-about-periods

Jen Bell, 12. september, 2017

Napotila:

http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska_dela_2/pdfs/mb22_kojadinovic-tea.pdf

http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska_dela_1/pdfs/mb11_sijamhodzic-ajla.pdf

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OZPZ8XFW

Več upokojencev nasedlo akviziterjem in kupilo draga prehranska dopolnila

Zgodba 81-letne Marije in njenega bolnega sina ni edina, mnogi upokojenci so na podoben način kupili prehransko dopolnilo za 830 evrov. Iz podjetja Vitalius ni več nobenega glasu.

Po objavi zgodbe Marije iz okolice Frankolovega so se nam oglasili še mnogi bralci, katerih upokojeni starši so bili po­dobno zaslepljeni z nakupom dra­gega prehranskega dopolnila. Tako kot Marijo in njenega sina, ki trpi zavoljo duševne bolezni, jih je akvi­ziterka preslepila s tem, da jim je izmerila krvni sladkor, kisik v krvi, pH-vrednost in podobno, nato pa jih je prestrašila, da so zelo bolni, in jim ponudila prehransko dopolnilo ­ z opozorilom, naj tega ne povedo “ta mladim”.

“Vse to lahko tudi sam potrdim. Na povsem enak način so zavedli mojega očeta, ki je dementen in opravilno nesposoben (ima sodno določenega skrbnika). Tudi njemu so prodali čudež za 830 evrov,” opi­suje bralec Jože. “Sami smo pogodbo preko elektronske pošte odpoveda­li pet dni kasneje, ampak potem so trdili, da te pošte sploh niso dobili”

Izdelek z “Nobelovo nagrado”

Povsem enak izdelek je pred letom kupila tudi gospa Zlata z Gorenjske­ga takrat je izdelek prodajalo še pod­jetje Nomad, ki ima povsem enak naslov kot podjetje Vitalius (Mari­borska cesta 45, Selnica ob Dravi) in tudi istega direktorja Denisa Kanko­lo. “Nimam se za naivno, premislim, kadar mi kaj poskušajo prodati. A tu sem res šla povsem na limanice,” opisuje. “Dobila sem vabilo po pošti za brezplačen zdravstveni pregled. Tam nas je bilo veliko. Vzeli so nam kri, analizirali vse mogoče, kisik v krvi, vzorec sline. Veliko so razla­gali o zdravju, hormonih; moram reči, da je bila predavateljica zelo prepričljiva. Proti koncu so ponudi­ti ta čudežni produkt. Dejali so, da so izumitelji zanj prejeli celo Nobe­lovo nagrado, njegov nakup pa da v višini 400 evrov sofinancira Evrop­ska unija (EU), zato je sedaj za nas na voljo ‘le’ po ceni 830 evrov.”

Sama je izdelek vrnila, ker jo je po jemanju pekla zgaga. A ker tega ni storila v 14 dneh, jo podjetje toži za razliko celotne vrednosti kupni­ne. “Zaradi drugih težav sem ka­sneje začela jemati to dopolnilo. Ko sem videla, da mi izdelek ne ustre­za, sem jim vse vrnila, obenem sem jim do takrat plačala že 18o evrov, a mi vseeno niso dali miru. Sedaj me tožijo. Grozi mi, da bom morala plačati razliko do celotne kupnine, sodne stroške in njihovega odvetni­ka; sama si ga seveda ne morem niti privoščiti.”

Po opisih sogovornikov je očitno, da sta tako podjetje Nomad kot Vi­talius kršila zakon o varstvu potro­šnikov. V njem je zapisano, da gre v primeru, ko izkrivljajo ekonomsko obnašanje ciljnih skupin potrošni­kov, “ki so zaradi telesne ali duševne bolezni, posebne lastnosti, starosti ali lahkovernosti še posebej dovzetni za določeno poslovno prakso”, za nepo­šteno poslovno prakso. Kot je zavaja­joča poslovna praksa tudi, če podjetje zatrjuje, da bo izdelek pod posebnimi pogoji na voljo le določen čas, kot so opisovali Zlati minulo jesen.

Predvsem pa podjetje brez po­sebnega dovoljenja ministrstva za zdravje za delo na področju medicinske biokemije ne sme izvaja­ti meritev koncentracij sladkorja in holesterola v krvi, je jasna zdra­vstvena inšpektorica Deana Potza, saj ob pridobivanju dovoljenja komi­sija preveri usposobljenost izvajalca za odvzem krvi. “Metode izvajanja preventivnih pregledov, kot so mer­jenje zasičenosti krvi s kisikom in merjenje krvnega tlaka, niso sporne,” dodaja, a opozarja, da interpretacija rezultatov, ki odstopajo od normal­nih vrednosti, sodi v okvir zdra­vstvene dejavnosti – zdravnika z licenco. “Merjenje pH-telesa v slini s pomočjo indikatorskih lističev pa je zavajajoče, saj bi bilo sklepanje na pH v celotnem človeškem organizmu in/ali usmerjanje oziroma napotovanje na dodatne preiskave oziroma ukrepanje na tej osnovi neustrezno”

Želeli smo izvedeti, ali podjetje Vitalius ima omenjeno dovoljenje, in tudi, kdo je Nobelov nagrajenec za njihov izdelek in podobno, a s pod­jetjem ni več mogoče stopiti v stik. Po mnogih poskusih smo vedno na­leteli le na posneto sporočilo: “Spo­štovani. V Sloveniji je razglašena epidemija koronavirusa. Naše pod­jetje v skrbi za svoje zaposlene in v duhu ozaveščenosti o pomembno­sti preventive za obdobje epidemije uvaja spremembe v delovnem pro­cesu. Za vas smo za vse, kar boste potrebovali, še vedno z veseljem dosegljivi po navadni pošti. Vaše in naše zdravje je na prvem mestu. Ostanite zdravi.” Spomnimo, da so Mariji izdelek prodali že v času raz­glašene epidemije!

Inšpektorat podal ovadbo

Tržni in zdravstveni inšpektorat me­dijem ne razkrivata, koliko prijav že imajo zoper omenjeno podjetje. “In­špektor je že točno vedel, za katero podjetje gre, ko sem opisala le potek. Dejal je, da imajo že ogromno pri­tožb zoper njega,” je opisala Mariji­na vnukinja. Zlati pa je zdravstvena Inšpektorica odgovorila: “Izvajalcu Vitalius, d.o.o., je bila v preteklosti (9. marca 2020) izdana odločba o prepovedi opravljanja zdravstvene dejavnosti, podana je bila kazenska ovadba na javno tožilstvo … Prekr­škovni postopki zoper zavezanca pa se bodo nadaljevali po sprejeti odlo­čitvi tožilstva. Enako velja tudi za iz­vajalca Nomad, d.o.o.”

Se bodo s tem sporni marketinški prijemi končali ali pa bo direktor le ustanovil že tretje podjetje in delal naprej? Po javno dostopnih podatkih je namreč Kankoša letos odprl pod­jetje Siden v Banjaluki. Če bo po Slo­veniji prodajal pod tem podjetjem, ki nima sedeža v Sloveniji, mu naš tržni inšpektorat ne bo mogel prak­tično nič. Kot so pojasnili na inšpek­toratu, v takšnih primerih težave nastanejo že pri vročanju dopisov zavezancu, zato zavoljo ekonomič­nosti včasih preprosto odnehajo.

Vir: https://www.vecer.com/lokalno/celje/gluhi-telefon-goljufivih-varuhov-zdravja-10226505

Rozmari Petek

V dveh urah jo je obrala za dve pokojnini

Akviziterka je upokojenko prepričala, da so njeni izvidi tako slabi, da je tik pred tem, da jo zadene kap ali zboli za rakom, in ji ponudila (od)rešitev za kar 830 evrov

Upokojenka Marija iz okolice Frankolovega je preprosta 81 let stara ženska, ki v svoji več kot stoletje stari hiši prebiva s sinom. Komaj shajata, saj je njena kmečka pokojnina skromna, sin pa je kot duševni bolnik upokojen in prejema eno najnižjih pokojnin. Nič hudega sluteča in zaupljiva, kot je, je v ponedeljek vrata svojega doma odprla ženski, za katero je mislila, da je prišla iz bližnjega zdravstvenega doma.

“Mislila sem si, da so me prišli pogledat, ker sedaj na Frankolovem ne izvajajo več teh meritev na terenu. Vedo namreč, da jaz nikamor ne morem sama,” opisuje Marija. A pred njo je stala akviziterka iz podjetja Vitalius. Po nekaj uvodnih besedah ji je izmerila krvni sladkor, tlak, odvzela bris iz ust, urin, izmerila saturacijo kisika in ji dve uri opisovala, kako slabe izvide ima. “Rekla mi je, da je čudno, da me še ni kap. Nato je tudi sinu vse to izmerila in tudi zanj rekla, da ima izjemno slabe izvide. Rekla mi je, da imam zakisane možgane ali nekaj takšnega, zamaščena jetra in da je čudno, da še nisem zbolela za rakom ali omedlela,” še vedno prestrašeno opisuje sogovornica.

Dala svojo bančno kartico

Hkrati ji je, temelječ na šokantnih izračunih, akviziterka predstavila rešitev – nakup njihovega izdelka po ceni 830 evrov. “Rekla je, da nama bo to pomagalo. Prinesla je eno škatlo (druge naj bi prišle po pošti), jo odprla in nama pokazala, kako naj ta prašek dozirava vsako jutro in zvečer. Dodala je, da naj tega nikakor ne poveva ‘ta mladim’ (hči z družino stanuje v sosednji hiši), ker da nama bodo to gotovo branili,” opisuje sogovornica.

“Šele ponoči sem začela razmišljati, kaj sem storila. Ženski sem namreč dala bančno kartico. Kaj, če mi bodo sedaj z bančnega računa pobrali ves denar, ki ga mesece ‘šparam’, da bi lahko nadomestila dotrajan element v kuhinji,” se je v skrbi za prihranke začela spraševati skromna upokojenka. Kasneje je nakup le razkrila svojcem.

“Najprej sem mislil, da je pač kupila ‘eno mažo’ za 50 evrov, kolikor je tej akviziterki dala denarja. To bi še nekako šlo, vsak se kdaj ujame na limanice. Šele potem sem videl, da gre za 830 evrov! To je več kot znašata dve taščini pokojnini. Kasneje sem videl še njene tako imenovane izvide. Tam je akviziterka napisala denimo, da ima tašča devet enot sladkorja. V službi sem si sposodil aparat in ji še sam izmeril sladkor – čisto normalnega ima. Tudi saturacijo kisika ji je izmerila, in če bi tiste izmere držale, bi tašča morala že s kisikom naokoli hoditi. Zato to ni le zavajanje, temveč goljufija,” je prepričan zet.

Privolitev na papirju, ki ga ni

Od nenavadnega nakupa upokojenki ni ostalo kaj veliko dokumentacije. Ob dveh listih, na katerih so navedeni rezultati nekaterih meritev, le še list papirja, na katerem piše, da bodo paketi še prišli in da jih bo poravnala v 20 obrokih po 39 evrov, pod njim pa se je akviziterka podpisala le kot Nada.

Direktor podjetja Vitalius iz Selnice ob Dravi Denis Kankoša, za katerega dela omenjena Nada, se v podrobnosti primera ni spuščal. “Tako kot v vsakem poslovanju, na žalost tudi v našem, se ob ogromnem številu zadovoljnih strank pojavi tudi kakšna nezadovoljna. To so dejstva, ki jih moramo sprejeti in se z njimi soočiti,” je v odgovoru na naša vprašanja zapisal Kankoša. “Glede rezultatov, ki jih navajate, so informativnega značaja. Pridobljeni so z aparati, ki jih imajo doma vsi sladkorni bolniki in so na voljo v prosti prodaji v vsaki lekarni. Prav tako se meritve opravijo s pomočjo in na željo ter privolitev stranke s takojšnjo razlago, da so meritve zgolj informativnega značaja in so to le osebna mnenja. Za vse nadaljnje informacije, ki so povezane z zdravjem, naj se stranka posvetuje z osebnim zdravnikom. Tako se stranki pred meritvijo vse razloži in to privolitev stranka tudi podpiše,” doda direktor. A te dokumentacije Marija nima. Dodal je, da so svojcem upokojenke razložili, da imajo po zakonu o varstvu potrošnikov pravico, da odstopijo od pogodbe in vrnejo izdelek. “Z naše strani je zadeva zaključena. Čakamo le še na vrnitev izdelka, da lahko storniramo pogodbo in vrnemo akontacijo,” je dodal.

Pri tem ni komentiral nenavadnega ravnanja akviziterke, ki je upokojenko po njenem pričevanju prestrašila o njenem zdravstvenem stanju in z navodilom, da tega nakupa ne sme omenjati svojcem. “Glede na to, da je nepoštene poslovne prakse na tem področju tako rekoč nemogoče ugotavljati na splošno, potrošnikom, ki menijo, da so bili kakorkoli zavedeni ali prisiljeni v nakup, predlagamo, da podajo prijavo na Tržni inšpektorat RS,” pa svetujejo na tržnem inšpektoratu. Če inšpektor ugotovi kršitev, ukrepa. Globa po zakonu znaša od 3000 do 40.000 evrov.

Rozmari Petek

Vir: https://www.vecer.com/lokalno/celje/v-dveh-urah-jo-je-obrala-za-dve-pokojnini-10224965

Zakaj pametni ljudje verjamejo mitom o koronavirusu

Veliko pametnih ljudi, od študentov do politikov, je nasedlo nevarnim lažem, ki se širijo o novem koronavirusu. Zakaj? In kako se lahko zaščitimo pred napačnimi informacijami?

Žalostna resnica je, da bo vsaka zdravstvena kriza sprožila svojo pandemijo napačnih informacij.

V 1980-ih, 1990-ih in 2000-ih smo videli širjenje nevarnih laži o aidsu – od prepričanja, da je bil virus HIV ustvarjen v državnih laboratorijih, do ideje, da so testi za virus HIV nezanesljivi in vse do izjemno neutemeljene teorije, da ga je mogoče zdraviti s kozjim mlekom. Tovrstne trditve so povečale tvegano vedenje in zaostrovale krizo.

Zdaj smo priče svežemu pojavu lažnih novic – tokrat okoli pandemije koronavirusa. Na socialnih omrežjih – od Facebooka do WhatsAppa – pogosto deljene napačne informacije vključujejo vse od tega kaj je izbruh povzročilo, do tega, kako lahko preprečite, da bi zboleli.

V najslabšem primeru so tovrstne ideje škodljive same po sebi – nedavno poročilo iz ene od pokrajin v Iranu je ugotovilo, da je več ljudi umrlo zaradi pitja industrijskega alkohola, ki je temeljilo na lažni trditvi, da vas lahko zaščiti pred Covid-19, kot od samega virusa. Toda tudi na videz neškodljive ideje lahko vas in druge zvabijo v lažni občutek varnosti in vas odvrnejo od upoštevanja vladnih smernic ter spodkopavajo zaupanje v zdravstvene uradnike in organizacije.

Obstajajo dokazi, da se tovrstne ideje obdržijo zelo dolgo. Ena od anketa, ki sta jo marca 2020 opravila YouGov in Economist, je na primer ugotovila, da kar 13% Američanov verjame, da je kriza Covid-19 prevara, medtem ko jih neverjetnih 49% verjame, da je epidemijo umetno povzročil človek. Čeprav bi upali, da nam lahko boljši premislek ali izobrazba pomagata pri razlikovanju ​​dejstev od fikcije, ni težko najti primerov številnih izobraženih ljudi, ki prav tako nasedejo tovrstnim napačnim informacijam.

Vzemimo za primer pisateljico Kelly Brogan, vidno teoretičarko zarot v zvezi s Covid-19; diplomirala je na MIT-ju (Massachusetts Institute of Technology) in študirala psihiatrijo na univerzi Cornell (Cornell University). Kljub temu je zanikala jasne dokaze o nevarnosti virusa v državah, kot sta Kitajska in Italija. Šla je celo tako daleč, da je postavila pod vprašaj osnovna načela mikrobiološke teorije in hkrati podpirala psevdoznanstvene ideje.

Tudi nekateri svetovni voditelji – za katere bi upali, da bodo, ko gre za neutemeljene govorice, imeli boljšo razsodnost – so krivi širjenja netočnih informacij glede nevarnosti izbruha in promocije nedokazanih zdravil, ki lahko naredijo več škode kot koristi, kar je Twitter in Facebook napeljalo v korak brez primere in k odstranitvi tovrstnih objav.

Na srečo psihologi ta pojav že proučujejo. Njihove ugotovitve nam lahko ponudijo nove načine, kako se zaščititi pred lažmi in pomagajo preprečiti širjenje teh dezinformacij ter neumnega vedenja.

Informacijska preobremenitev

Del težave izvira iz narave samih sporočil.

Ves dan, vsak dan smo bombardirani z informacijami, zato se pri odločanju ali je nekaj resnično, pogosto zanašamo na svojo intuicijo. Kot smo v programu BBC Future že opisal v preteklosti, lahko trgovci z lažnimi novicami resničnost svojih sporočil okrepijo s pomočjo nekaj preprostih trikov, ki nas odvrnejo od uporabe sposobnosti kritičnega razmišljanja – na primer preverjanja verodostojnosti določenega vira. Kot pravijo avtorji ene od študij: »Ko misli neovirano brzijo mimo, jim ljudje prikimavajo

Eryn Newman z Avstralske nacionalne univerze (Australian National University) je na primer pokazala, da lahko preprosta prisotnost slike ob določeni izjavi poveča naše zaupanje v njeno točnost – tudi če je le bežno povezana s podano trditvijo. Recimo povsem generična slika virusa, ki spremlja nekatere trditve o novem zdravljenju, morda ne bo podkrepila same izjave, a nam bo pomagala pri vizualizaciji nekega splošnega scenarija. To »procesno pretočnost« jemljemo kot znak, da je trditev resnična.

Iz podobnih razlogov bodo napačne informacije vsebovale opisni jezik ali nazorne osebne zgodbe. Vsebovale bodo tudi ravno dovolj znanih dejstev ali številk – na primer navajale imena priznanih zdravstvenih organov -, da se laž pokaže prepričljivejša in se naveže na naše obstoječe znanje.

Tudi najbolj preprosto ponavljanje izjave – ne glede na to, ali gre za isto besedilo ali več različnih sporočil, ki ga zgolj povzemajo – lahko s povečanjem občutka domačnosti, ki ga pomotoma zamenjujemo za dejansko resničnost, poveča njeno »resničnost«. Torej, pogosteje ko vidimo nekaj na svoji časovnici, večja je verjetnost, da bomo menili, da je to res – tudi če smo bili prvotno do tega skeptični.

Delimo preden razmislimo

Propagandisti in trgovci z napačnimi informacijami že dolgo poznajo te trike, današnji socialni mediji pa lahko našo nagnjenost k lahkovernosti samo še poslabšajo. Nedavne raziskave kažejo, da mnogi ljudje refleksno delijo vsebine, ne da bi sploh pomislili na njihovo resničnost.

Gordon Pennycook, eden vodilnih raziskovalcev na področju psihologije dezinformacij na Univerzi v Regini (University of Regina) v Kanadi, je udeležence ene od študij prosil, naj razmislijo o mešanici resničnih in napačnih naslovov o izbruhu koronavirusa. Ko so jih posebej prosili naj presodijo resničnost izjav, so udeleženci ugotovili, da so lažne novice resnične v približno 25% primerov. Ko pa so jih povprašali, ali bi te naslove delili, pa jih je približno 35% odgovorilo, da bi lažne novice posredovali naprej – ker je 10% več.

»To nakazuje, da so ljudje delili gradiva, za katerega bi, če bi o njih malo razmislili, lahko vedeli, da so lažna« pove Pennycook. (Kot večina najnovejših raziskav o Covid-19, tudi ta še ni recenzirana, a je bil njen osnutek objavljen na spletni strani Psyarxiv.)

Mogoče so se spraševali predvsem, ali bo neka njihova objava deležna všečkov in retvitov, namesto da bi premislili njeno resničnost. »Socialni mediji ne spodbujajo resnice,« pravi Pennycook, »kar spodbujajo, je predvsem vključenost.«

Ali pa so morda menili, da bi lahko odgovornost presoje prenesli na druge, češ naj presodijo sami: veliko ljudi je lažno informacijo delilo z nekakšno izjavo o odpovedi odgovornosti, dodali so ji nekaj v stilu: »Ne vem, če to drži, ampak …«. Mogoče menijo, da če je informacija na kak način vendarle resnična, bi to lahko pomagalo prijateljem in sledilcem, če pa ni resnična, potem je neškodljiva – zato ta inercija po deljenju, ne zavedajoč se, da lahko deljenje takšne informacije povzroča tudi škodo.

Ne glede na to ali ponujajo obljube o kakšnem domačem zdravilu ali trditve o nekakšni temni državni zaroti, obljuba sprožitve močnega odziva pri njihovih sledilcih, ljudi odvrne od postavljanja najbolj očitnega vprašanja.

To vprašanje bi seveda moralo biti: ali je res?

Premagovanje reakcij

Klasične psihološke raziskave kažejo, da nekateri ljudje svoje refleksne odzive preglasijo lažje kot drugi. Ta ugotovitev nam lahko pomaga razumeti, zakaj so nekateri ljudje bolj dovzetni za lažne novice kot drugi.

Raziskovalci kot je Pennycook, za merjenje te težnje uporabljajo orodje imenovano »kognitivni refleksivni test« (cognitive reflection test) ali CRT. Da bi lažje razumeli kako deluje, razmislite o naslednjem vprašanju:

»Emilyin oče ima tri hčerke. Prvima dvema je ime April in May. Kako je ime tretji hčerki?«

Ste odgovorili June? To je intuitiven odgovor, ki ga poda veliko ljudi, toda pravilen odgovor je seveda Emily.

Da lahko pridete do te rešitve, se morate zaustaviti in preglasiti svoj intuitivni odziv. Zaradi tega razloga CRT vprašanja niso toliko preizkus surove inteligence, kot preizkus nagnjenosti k uporabi inteligence na način, da o stvari premislimo temeljito na deliberativen, analitičen način, namesto da se zanesemo na svojo začetno intuicijo. Ljudi, ki tega ne naredijo, psihologi pogosto imenujejo »kognitivni skopuhi«, saj imajo morda na zalogi velike mentalne rezerve, vendar jih ne »uporabljajo«.

Kognitivna skopost nas dela dovzetne za številne kognitivne pristranosti, prav tako pa se zdi, da spreminja način, kako dostopamo do informacij (in napačnih informacij).

Ko je na primer šlo za izjave o koronavirusu, je Pennycook ugotovil, da so ljudje, ki so se na CRT testu slabo odrezali, manj kritično presojali izjave, ki so jim verjeli in so jih bili pripravljeni deliti.

Matthew Stanley z univerze Duke (Duke University in Durham) v Severni Karolini (ZDA) je pri dovzetnosti ljudi za lažne teorije o kronavirusu poročal o podobnem vzorcu. Ne pozabite, da približno 13% državljanov ZDA verjame tem teorijam, ki bi lahko potencialno ljudi odvrnile od ustrezne higiene in socialnega distanciranja. »Trinajst odstotkov je več kot dovolj, da bi lahko temu virusu omogočili zelo hitro širjenje«, pravi Stanley.

Ko je kmalu po opravljeni prvotni YouGov/Economist anketi testiral udeležence, je ugotovili, da so ljudje, ki so na CRT testu dosegli slabši rezultat, bistveno bolj dovzetni za te napačne argumente.

Ti kognitivni skopuhi so tudi manj verjetno spremenili svoje vedenje, da bi tako preprečili širjenje bolezni – kot je na primer umivanje rok in socialno distanciranje.

Ustavimo širjenje

Če vemo, da ima veliko ljudi – tudi zelo inteligentnih in izobraženih – tovrstne »skopuške« tendence po nekritičnem sprejemanju dezinformacij, bi nam to lahko pomagalo ustaviti širjenje dezinformacij.

Glede na to kako deluje širjenje lažnosti – ideje, po kateri »samo prikimavamo, medtem ko misli neovirano tečejo mimo nas«, se morajo organizacije, ki poskušajo te mite razkriti, izogibati preveliki kompleksnosti.

Namesto tega bi morale dejstva predstavljati čim bolj preprosto – po možnosti s pripomočki, kot so slike in grafi, ki pomagajo pri vizualizaciji idej. Kot pravi Stanley: »Potrebujemo več komunikacijskega in strateškega dela, da dosežemo tiste ljudi, ki niso tako pripravljeni na razmišljanje in deliberacijo.« Preprosto ni dovolj, da predstavimo trden argument in upamo, da se bo prijel.

Če lahko, se morajo te kampanje tudi same izogibati ponavljanju mitov. S ponavljanjem se ideja udomači, kar lahko poveča njeno resničnost. To seveda ni vedno mogoče, toda kampanje lahko vsaj poskusijo narediti resnična dejstva vidnejša in bolj izstopajoča od mitov, da bi tako bolj verjetno ostala v glavah ljudi. (Tudi zaradi tega sem v tem članku o lažnih teorijah navedel tako malo informacij, kot je bilo le mogoče.)

Ko govorimo o našem lastnem vedenju na spletu, se lahko poskusimo emocionalno distancirati od posamezne vsebine in malo bolj poglobljeno razmisliti o njeni dejanski podlagi, preden jo posredujemo naprej. Ali temelji na govoricah ali na trdnih znanstvenih dokazih? Ali ji lahko sledimo do izvira? Kako se primerja z obstoječimi podatki? In ali se avtor pri podajanju svoje plati zgodbe naslanja na običajne logične napake?

To so vprašanja, ki bi si jih morali zastaviti – ne pa, ali bo naša objava nabrala dovolj všečkov in ali bi lahko bila na kak način drugim »v pomoč«. Obstaja kar nekaj dokazov, da lahko z nekaj prakse vsi v tovrstnem razmišljanju postanemo boljši.

Pennycook predlaga, da bi lahko socialna omrežja z nekaj precej preprostimi posegi svoje uporabnike spodbudila k večji previdnosti. V svojih eksperimentih je ugotovil, da če udeležence prosi, da ocenijo dejansko resničnost posamezne trditve, udeležence pripravi do tega, da začnejo o izjavah bolj kritično razmišljati, tako da so bili potem tudi več kot dvakrat bolj odgovorni glede informacij, ki so jih delili.

Kot pove, bi to v praksi lahko pomenilo preprost samodejen opomnik, s katerim bi platforma občasno opozorila uporabnika, da naj dvakrat premisli, preden nekaj deli, čeprav bi lahko natančno testiranje pomagalo podjetjem najti najbolj zanesljivo strategijo.

Splošno zdravilo za to ne obstaja. Tako kot pri poskusih, da bi obvladali sam virus, bomo potrebovali širši pristop tudi za boj proti širjenju nevarnih in potencialno življenje ogrožajočih dezinformacij.

S tem, ko se bo kriza poglabljala, bo postala zajezitev tega širjenja odgovornost vseh.

David Robson

David Robson je avtor knjige The Intelligence Trap (Past inteligentnosti), ki preučuje, zakaj pametni ljudje ravnajo neumno in načine, kako lahko vsi sprejemamo pametnejše odločitve. Na Twitterju ga najdete na @d_a_robson.

Vir: https://www.bbc.com/future/article/20200406-why-smart-people-believe-coronavirus-myths

Napotila:
https://www.bbc.co.uk/news/reality_check
https://www.who.int/emergencies/diseases/novel-coronavirus-2019/advice-for-public/myth-busters
https://postaja.wordpress.com/2019/08/02/slabi-misleci/
https://postaja.wordpress.com/2017/09/13/v-iskanju-boljsega-sveta/
https://postaja.wordpress.com/2017/04/07/ne-toliko-post-resnicnost-kot-prevec-resnic/
https://postaja.wordpress.com/2015/09/10/sum/
https://postaja.wordpress.com/2015/07/30/propaganda-v-demokraticni-druzbi/
https://postaja.wordpress.com/2015/03/16/svet-demonov/
https://tehtnica.wordpress.com/2019/02/19/velika-vloga-youtuba-v-radikalizaciji-uporabnikov-interneta/
https://tehtnica.wordpress.com/2018/09/04/zakaj-so-ocitne-lazi-odlicna-propaganda/
https://tehtnica.wordpress.com/2018/06/11/lazi-kot-novice/
https://tehtnica.wordpress.com/2017/10/01/tako-se-strah-in-jeza-prodajajo-za-dobicek/
https://tehtnica.wordpress.com/2015/07/30/umetnost-prodaje/
https://tehtnica.wordpress.com/2015/07/22/pravica-do-lazi/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/05/21/seks-lazi-in-youtube-oglasi/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/02/17/8-najpogostejsih-miselnih-napak/
https://tehtnica.wordpress.com/2013/02/13/10-oglasevalskih-lazi-s-katerimi-nas-hranijo/

»Super živila – supergoljufija«

V prispevku oddaje TV Slovenija Tednik, je novinarka Erna Petrač Barborič preverjala, koliko je resnice za oglaševanimi trditvami t.i. »superživil«. Kaj so to super živila in ali jih res potrebujemo? Uvažamo jih iz eksotičnih dežel, najdemo jih tudi v nekaterih prehranskih dopolnilih. Oglasi nas prepričujejo, da jih nujno potrebujemo in da lahko celo izboljšajo zdravstveno stanje. A zdravniki in drugi strokovnjaki opozarjajo, da gre za zavajanje in goljufijo.

Posnetek na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174667807