Reklama(cija)
Večerova kolumna
Če ste opazili, da je v zadnjem času Maribor vse bolj umazan, niste edini. Situacija se slabša iz meseca v mesec. Ne bi bilo slabo, če bi se župan Saša Arsenovič, ki je odgovoren za urejeno in varno mesto, pogovoril z nekdanjim županom Sao Paola Gilbertom Kassabom. Da je Sao Paolo prvo mesto, ki je leta 2007 prepovedalo zunanje oglaševanje, je bil namreč predvsem zaslužen Kassab. Zradirali so na tisoče oglasov. Namen njihovega Lei Cidade Limpa, zakona o čistem mestu, je bil narediti prijetno okolje, izboljšati varnost pešcev in voznikov, spoštovati integriteto arhitekture in zgodovinsko dediščino. Rezultat sicer ni bil absolutno trajen. Ker je betonska golota brazilske metropole preveč razkrivala družbeno neenakost in revščino, so pet let kasneje znova dopustili oglaševanje, a nadzorovano. So pa ideji sledila nekatera mesta in države, odstranjevanje reklam je postalo trend.
Ko se vozite, recimo po avtocesti od Dunaja do Maribora, reklamni panoji vaše pozornosti ne odvračajo od prometa. Zakaj? Zato ker jih ni ali je le kakšen. Zaradi varnosti in spoštovanja krajine v Avstriji veljajo strogi kriteriji za postavljanje oglasov. Podobno je v Italiji, Nemčiji … Omejitve veljajo na podeželju in v mestih. Ko pridete v Slovenijo, s travnikov butnejo kričavi trgovci, ob cestiščih se verižijo predimenzionirani oglasi, ki niso nič drugega kot vizualna degradacija javnega prostora in uzurpacija s propagiranjem potrošniške banalnosti. Slovenija je glede plakatnega onesnaževanja na dnu celo med vzhodnoevropskimi državami. Vzrok niso samo konfuzna nacionalna zakonodaja, neučinkoviti občinski odloki in razpršenost med več inšpekcijskih služb, začne se pri odnosu vladajočih na državnem in lokalnem nivoju do ljudi in okolja.
Kakšen je ta odnos, kažeta Mestna občina Maribor in podjetje Europlakat, vodilni ponudnik različnih oglaševalskih oblik v Mariboru. Sklenjeni imata dve javno-zasebni partnerstvi, eno za sistem izposoje koles Mbajk in drugo za urejanje avtobusnih postajališč v zameno za oglaševalske objekte. Javnosti prodajajo statistiko o naraščajočem številu postajališč, koles, uporabnikov in meglo o dobrohotni pridobitvi za meščane, ki da je ne bi bilo, če občina z Europlakatom ne bi sklenila pakta. A to je le ena plat zgodbe. Javno-zasebne sprege so lahko kočljive, na vrhu se svetijo, jedro ledene gore pa leži pod gladino. Kolesa so seveda dobrodošla, vendar podatki, koliko takšno partnerstvo prinaša občanom in koliko zasebniku, niso povsem transparentni in jasni. Če občina za vzdrževanje Mbajka letno prispeva dobrih 200 tisočakov, od Europlakata pa iztrži nekaj več takse, je to sila klavrno. Če ni postavila pogoja, da so zavezujoče izključno oglasne vsebine z informativno, kulturno in izobraževalno naravo, ki nagovarjajo in krepijo skupnost, ne potrošnika, tudi ni hvale vredno. Podjetje pa obrača večmilijonski promet.
Beseda reklama se v oglaševanju menda ne uporablja več, ker preveč napeljuje na reklamacijo, pritožbo. V tem smislu bi bilo treba reklamirati javno-zasebni model z Europlakatom, ki je s pomočjo občine prišel do najboljših in najlepših, najbolj vidnih in frekventnih, torej donosnih, lokacij v Mariboru, enako v Ljubljani in drugje. Mesto je povsod agresivno posejal s svetlobnimi vitrinami, digitalnimi zasloni in jumbo panoji. Pri čemer jih je nekaj postavil na črno, brez soglasja varstva za kulturno dediščino, čeprav kot stari maček v tem poslu pozna pravila igre. Na nelegalnem panoju je v času lokalnih volitev dolgo visel tudi Arsenovičev obraz in zapeljeval mimoidoče. Še huje, pritožbo varuhov kulturne dediščine ignorirajo vsi po vrsti, Zgovornejše ilustracije, kako brezobziren, koristoljuben stroj vodi Maribor in kako dojema javni prostor, ne bi mogli najti. Morda je povedna tudi starejša zgodba, kako si je direktor Europlakata postavil luksuzno vilo pod krinko poslovnega objekta na atraktivni parceli ob Dravi in zaprl javno sprehajalno pot ob reki.
Nina Ambrož
Vir: https://vecer.com/maribor/aktualno/mb-teden-reklamacija-10343899
Oglaševanje na tehtnici 