Category: Članek

“Legalno ne pomeni pravično, etično, sprejemljivo.”

V podjetju Košaki TMI obžalujejo, da v skrbi za živali niso v celoti uspešni. Aktivisti pa ob tem opozarjajo, da je prikazana praksa legalna, a ni v skladu s sliko “Ustvarjeno s polno mero ljubezni”.

Druga skrita preiskava, ki jo je objavilo Društvo AETP in smo jo v Večeru predstavili že včeraj, je razkrila vpogled v delova­nje klavnice Košaki TMI. Na posnetkih je videti nerodno omamljanje živali, brce, suvanje z elektrošoki in prek­linjanje. Podjetje Košaki TMI je nato včeraj v odzivu zapisalo, da se del nji­hove predanosti in skrbi nanaša tudi na spoštovanje in ustrezno ravnanje z živalmi, prizadevajo pa si tudi za spo­štovanje nacionalnih predpisov in pred­pisov Evropske unije. “Tekoče izvajamo kontrole naših sodelavcev, prav tako upoštevanje predpisov nadzirajo in­špektorji uprave za varno hrano, vete­rinarstvo in varstvo rastlin, ki so vedno prisotni ob zakolu živine,” so še zapisali.

“Iz objavljenega posnetka je razvi­dno, da v naših prizadevanjih nismo vedno v celoti uspešni, kar seveda ob­žalujemo,” so se še pokesali. Trdijo, da z rednimi izobraževanji in preizku­si znanj skrbijo, da imajo sodelavci, ki ravnajo z živalmi, za to ustrezna znanja in spretnosti. “V primeru, ko ugotovimo neustrezno ravnanje, sodelavce tudi ustrezno sankcioniramo,” so povedali. V zadnjem letu so izvedli šestnajst in­ternih in tri zunanja izobraževanja sodelavcev. Član Društva AETP Samo Curk je dejal, da priznanje Košakov ne izpodbija dejstva, da podjetje s svojim sloganom zavaja javnost: “Prikazana klavna praksa je sicer legalna, ampak niti približno ne korespondira s sliko, ki jo Košaki javnosti implicirajo z zapi­som Ustvarjeno s polno mero ljubezni.”

Včeraj smo vprašanja v zvezi s po­snetki poslali tudi na pristojno ministr­stvo za kmetijstvo, vendar odgovorov nismo prejeli. Po poročanju Dela pa je uprava za varno hrano že uvedla in­špekcijski postopek, saj je na posnetku prepoznala prepovedana ravnanja.

Praksa na papirjih in v realnosti

Kako je pa v drugih klavnicah? Ana Ahčin, generalna sekretarka Gospodar­sko interesnega združenja (GIZ) Mesne industrije Slovenije, je prepričana, da se v splošnem slabe prakse v klavnicah ne dogajajo, saj so pravila jasna, ob kršit­vah pa mora reagirati inšpekcija. Na­vrgla je še, da po celem svetu poteka globalna kampanja nasprotnikov uži­vanja mesa, ki antimesno kampanjo podpirajo z milijardami in tako s priza­devanjem za zaprtje mesnih korporacij odpirajo priložnosti za veganske korpo­racije. Dodajmo, da se v Društvu AETP financirajo iz lastnih žepov, na svoji spletni strani pa zbirajo tudi donacije.

Maja Horvat, veterinarka in predse­dnica Slovenskega veganskega društva, meni, da se klavnica Košaki verjetno ne razlikuje od drugih v Sloveniji. Kot veterinarka je namreč pri praktičnih vajah videla, kakšna je praksa v klavni­cah na zakonodajni ravni in na papir­jih ter kakšna je v realnosti. “Veliko teh početij je v sivi coni legalnega, veliko pa je tudi direktnih kršitev (na primer nepravilna uporaba ‘tazerja’, manjka­joča vizualna pregrada med živaljo v ogradi za omrtvičenje in naslednjo v vrsti, brcanje in tepež živali). Najbolj pogosta in najhujša je najverjetneje ne­natančnost delavcev pri omamljanju, zato da delo hitreje steče. Zaradi te je marsikatera žival večkrat ustreljena v glavo s penetrirnim klinom. Živo žival se torej pri polni zavesti ‘strelja v glavo’, dokler klin končno ne doseže pravega mesta in žival omrtvičena obleži na tleh. Pogosto tudi kriteriji za omrtviče­nost niso preveč strogi, kar pomeni, da se da videti marsikatero žival obešeno na kavlju klavne linije, ki se ji pri zavesti prereže vratno žilo in kar nekaj časa (še vedno pri zavesti!) krvavi … Prizori so torej kot iz nekakšne grozljivke, le da se živalim takšne stvari dogajajo vsako­dnevno. Legalno ne pomeni pravično, etično, sprejemljivo,” pove.

Surova sila postane navada

Maja Horvat je še opozorila, da se klavci soočajo s hudo travmo in stalnim psi­hičnim naporom kot tudi z zelo napor­nimi in slabimi pogoji dela: “Področje sicer še ni najboljše raziskano, so pa med zaposlenimi v klavnicah pogos­te posttravmatska stresna motnja, zelo visoka stopnja alkoholizma in tudi sa­momorov.” Večina klavcev se zaščiti tako, da začnejo na žival gledati kot na stvar. “Na smrt prestrašene živali poskuša­jo prisiliti v nekaj, česar ne želijo. Prašiči in krave vedo, kaj jih čaka. Vonjajo gro­zovit smrad po izliti krvi in slišijo krike prestrašenih živali, ki so v vrsti pred njimi. Zato se željam klavcev na vse moči upirajo, klavci pa se poslužujejo bolečih pripomočkov, različnih prisilnih tehnik, in kadar tudi to ne zadostu­je, surove sile. Pri marsikaterem klavcu surova sila postane navada, ki jo koris­tijo kot ventil za izražanje vseh negativ­nih emocij in nezadovoljstev. Seveda nič od tega ne opraviči krutega in agresiv­nega ravnanja, ki ga izvajajo že nad tako ubogimi živalmi v zadnjih minutah nji­hovega kratkega življenja,” razmišlja ve­terinarka. Horvatova je poudarila, da ljudje mesa in hrane živalskega izvora ne potrebujemo za zdravo in dolgo živ­ljenje, zato se ji zdi zakol že v osnovi krut in nepotreben. Izboljšanje pogoja v klavnicah ni rešitev, saj je humani zakol floskula, sklene veterinarka.

Kaj, če bi živinorejo zmanjšali?

Matevž Jeran, inženir prehrane in pobudnik projekta čas je za novo – trajnostno – prehransko politiko: “Na vsake toliko časa v medije pricurljajo informacije o okrutnem ravnanju z živalmi v slovenski živinoreji in klavnicah. Ob tem so zelo pogosti pozivi, da bi število inšpektorjev ali število inšpekcijskih pregle­dov moralo biti veliko večje, kot je. Druga perspektiva: kaj, če so ti pozivi v bistvu dokaz, da je živinoreja v Sloveniji preveč obsežna, da bi inšpektorji lahko dobro opravljali svoje delo? Kaj pa, če bi raje živinorejo zmanjšali za desetkrat? Možnost okrutnega ravnanja z živalmi v živinoreji in klavnicah bi se posledič­no zmanjšala. Poleg tega bi ob toliko manjšem obsegu živinoreje inšpektorji končno brez težav lahko imeli pod nadzorom celotno živinorejo. Lažje bi se zaostrila tudi zakonodaja, ki ščiti rejne živali, saj država na tako majhno panogo ne bi več gledala z vidika profitabilnosti.

Vir: https://www.vecer.com/slovenija/odzivi-na-posnetke-iz-klavnice-kosakov-legalno-ne-pomeni-pravicno-eticno-sprejemljivo-10263002

Kdaj žival postane meso?

Pred kratkim nam je na uho prišla zgodba neke brezdomke, ki jo je zavod za zaposlovanje poslal na šolanje za mesarko, ker gre za zelo zaposljiv poklic. A delo, ki bi lahko izboljšalo njen ekonomski položaj in ji prineslo topel dom, je bilo zanjo psihično preveč naporno in raje je predčasno opustila šolanje ter posledično ostala na cesti. Gre za krut poklic, ki pusti posledice. Pričanje nekdanje mesarke, ki je leta 2013 povedala, da je videla nemalo mesarjev, ki so ob pultih skrivali kanistre vina, torej ni presenetljivo. Za predajanje alkoholu imajo dober razlog, ki se skriva v pečatu, ki ga na duševnem zdravju pusti rutinsko ubijanje. Tega ne zmore vsak, tisti, ki pa, pa plačujejo visok davek.

Ljudje, sploh tisti, ki v proces živinoreje nimajo vpogleda, brez večjih težav v podzavesti ločujejo med kosom mesa in živim bitjem. Oglasi prikazujejo mamljive mesne izdelke, ne pokažejo pa (logično) procesa klanja. Kdaj nastane miselni preskok, ko brez slabe vesti pojemo zrezek in ne razmišljamo o njegovem izvoru? Kdaj žival postane meso? Koliko potlačenih čustev slabo plačanih delavcev, koliko kozarcev vina in koliko agresije nad živalmi je v prepadu med eno in drugo fazo? Dejstvo, da klavci z živalmi govorijo (pa četudi jih preklinjajo), nakazuje, da se zavedajo živosti bitij pred sabo. Čeprav govorimo o produktih, torej o končni fazi.

Evropske direktive in zakoni pa večino videnega na posnetkih, ki jih je objavilo Društvo AETP, dopuščajo. Tudi na farmah Ljutomerčan inšpekcija ni odkrila večjih nepravilnosti in jih verjetno prav tako ne bo našla v Košakih. Zanimiva je tudi zmotna predstava javnosti, da živali v plinski komori le mirno in brez bolečin zaspijo. Proces zaplinjanja z ogljikovim dioksidom je v resnici videti vse prej kot to. Živali se panično upirajo, dokler v njihova pljuča ne pride dovolj visoka vsebnost plina, ki jih v notranjosti močno žge. Glede na to, da uplinjanje velja za najbolj human način omamljanja, se upravičeno zastavlja vprašanje, ali lahko sploh govorimo o humanih zakolih in ali je to res največ, kar človeštvo zmore za dobrobit živali.

Komu je namenjena “polna mera ljubezni”, ki jo oglašuje podjetje Košaki? Klavci, ki svojo jezo in agresijo stresejo nad živali, je verjetno niso deležni kaj dosti. Živali, ki se v paniki prerivajo na poti v plinsko komoro in zadušijo v bolečinah, verjetno tudi ne. “Visoka kakovost izdelkov in skrb za potrošnika skozi desetletja ostajata osnovno poslanstvo podjetja,” beremo v zavihku Kakovost in certifikati. Polna mera ljubezni je namenjena, če verjamete paroli – skrbi za potrošnika. Oziroma bolj verjetno je bolj ali manj v celoti namenjena ljubezni do dobičkov, kar je v kapitalističnem sistemu pričakovano. Nekaj je jasno kot beli dan: v gonji za čim večjimi dobički in čim večjo produkcijo mesa se standardi znižajo, velikosti kletk manjšajo in načini omamljanja cenijo. Kot družba borno morali premisliti, koliko mesa v resnici potrebujemo, in poiskati učinkovite sistemske rešitve, ki bodo tem potre­bam sledile.

Ana Lah

Vir: https://www.vecer.com/slovenija/kdaj-zival-postane-meso-10262954

Fizične poškodbe, nespečnost, nočne more …

Po objavi posnetkov iz klavnice Košaki se zastavlja vprašanje, od kod izvira agresija klavcev do živali. Psihologinja Maša Blaznik opozarja, daje poklic klavca nujno treba postaviti v širši okvir

Osem ur na dan, 40 ur na teden ubija in razkosava živali. Omrtviči jih z električno pi­štolo, zakolje, zaplini, daje v krop, jim pušča kri, odstrani drobovino, jih da iz kože, razreže z električno žago. Osem ur na dan stoji v krvi, gleda stene, ki so poškropljene s krvjo, voha njen smrad in smrad živalskih iztrebkov, drobovi­ne. Hrup strojev in kriki prestrašenih živali so tisto, kar sliši, vsakdan mesar­ja klavca oriše psihologinja Maša Bla­znik, ki je raziskovala psihološki profil mladih klavcev ter ugotovljeno objavila v znanstvenem članku.

Sposobnost ubijanja ni prirojena

Večina ljudi, ki je meso, zaradi odpora do ubijanja ne bi zmogla ubiti živali za prehrano. “Ne gre za pomanjkanje em­patije ali informiranosti o krutosti sis­tema, temveč za sistematično podprto distanciranje od realnosti, gre za uga­šanje empatije, za hoteno nevednost. Vdor posnetkov iz klavnice Košaki je zato razburkal naš mir,” komentira psi­hologinja. Sogovornica je jasna: me­sarji klavci opravljajo zadolžitve, ki jim jih nalaga sistem, ki smo ga pos­tavili. Poklic je tako nujno postaviti v širši okvir mesne industrije in našega odnosa do živali.

Sposobnost ubijanja človeku ni pri­rojena, temveč se je mora sistematično učiti, pove in razloži: “Predispozicija naših možganov je namreč empatija, prepoznavanje in odzivanje na čustva in razmišljanja drugih. Krog otoka za empatijo in za nasilje se v določenem delu naših možganov prekrivata in zato izključujeta. Ko je aktiviran en, je drugi ugasnjen. Oba pa za svoj razvoj potre­bujeta spodbudo iz okolja. Če z vzgojo, učenjem in navadami spodbujamo in gojimo nasilje, bo to imelo zavirajoč učinek na razvoj in izraz empatije.” Ko ubijanje postane del poklica, je cena, ki jo plačujejo delavci, zelo visoka. Raz­iskave kažejo, da se soočajo tako s te­lesnimi kot z duševnimi težavami. “Poročajo o fizičnih poškodbah, nespečnosti, nočnih morah. V tem poklicu je prepoznano več depresije in tesnob kot pri drugih poklicih, prav tako vse oblike agresije (fizična agresija, jeza, sovražnost), zasvojenosti, obsesivno­-kompulzivne motnje. Dr. Benjamin E. Baran je v svoji raziskavi pokazal, da je element, ki ustvarja ključno razliko v primerjavi z drugimi poklici, prav ele­ment namenskega ubijanja živali,” po­jasni sogovornica.

Prisotnost klavnic ima vpliv tudi na širše okolje, v katerem so, še kažejo raz­iskave. Potrjeni sta bili povezava med zaposlitvijo v klavnici ter povečanim številom nasilnih dejanj v okolju v pri­merjavi z drugimi poklici ter povezava med prisotnostjo klavnice v okrožju ter povečanim številom aretacij za hujša kriminalna dejanja, pripomni.

Cena: posttravmatski sindrom

Ubijanje je torej v nasprotju s človekovi­mi prirojenimi nagnjenji, zato jih mora utišati, kar privede do tega, da začne psiha razvijati obrambne mehanizme. Gre za nezavedne strategije, s kateri­mi se zaščitimo pred tesnobnimi mis­limi ali občutki, pojasni Blaznikova. “Ustvarja se čustvena in mentalna lo­čenost med povezanostjo z živaljo kot živim bitjem in mesarjem. Človek se mora naučiti otopeti vpričo trpljenja in smrti. Mesarji poročajo, da jim pomaga vzdržati, ko na živali ne gledajo kot na živa bitja, temveč na kose mesa. Vendar nam obrambni mehanizmi ne omogo­čajo, da bi izbirali, kaj bi želeli čutiti in kaj ne. Ko utišamo težka čustva, utihne­jo tudi lepa,” pojasni.

Da lahko tako delo nadaljujejo, za­posleni v klavnicah razvijajo različne mehanizme. “To se lahko odraža v normalizaciji nasilja, povečani agresiv­nosti, čustveni otopelosti, v različnih oblikah zasvojenosti (alkohol, energetske pijače, droge …). Posledice tega dela se tako prelivajo tudi v osebni, družin­ski prostor, lahko tudi. širše. Opravlja­jo delo, zaradi katerega morajo utišati ali v celoti disociirati dele sebe. Zato je pri tovrstnih poklicih prepoznan pojav travmatičnega stresa povzročitelja. O njem govorimo, ko vzrok za pojav simp­tomov posttravmatske stresne motnje izvira iz povzročanja travme ali smrti drugemu,” pojasnjuje.

Posledice učenja ubijanja: sistemsko in kulturno nasilje

Otroci se v Sloveniji za poklic mesarja klavca začnejo usposabljati po osnovni šoli v okviru učnega programa triletnega srednjega poklicnega izobraževanja. Prav primer šolanja klavcev je dokaz dvojnih meril sodobne družbe: “Po eni strani družba vedenje otrok in mladostnikov, ki mučijo ali ubijejo žival, prepoznava kot problematično in nezaželeno ter možen pokazatelj prihodnje psihopatologije posameznika. Istočasno pa v okviru šolske­ga sistema otroke po zaključeni osnovni šoli, v okviru poklicnega izobraževanja, izobražujemo za poklic, kjer bo njihova glavna naloga ubijanje živali,” pove.

Mladostniški možgani so sedež osebnosti, spominov, čustev, empatije in odločanja. “V času mladostništva se v možganih dogajajo pomembne spre­membe, tako v strukturi kot delovanju. Pomembno vlogo imajo vplivi okolja in odnosov. Pri delu v klavnici mlado­stnik po eni strani preko možganske­ga zrcaljenja zazna stiske živali, strah, grozo, bolečino, jo procesira in se na njo odziva, po drugi strani pa se mora soo­čati z dejstvom, da ima v tem odnosu sam aktivno vlogo. Zaradi še razvijajo­čih se možganov in zato slabše razvitih kapacitet za regulacijo čustev so otroci in mladostniki v tovrstnih situacijah še bolj ranljivi. Ob vseh odkritjih stroke, ki jih imamo na voljo danes, je zato odgo­vorno, da se vprašamo: kakšne izkušnje se zapisujejo v mladostniške možgane v klavniškem okolju? Katere poveza­ve se v njih krepijo? Kakšno popotnico dobivajo za odraslo življenje?” se sprašuje psihologinja. Področje dijakov me­sarjev je sicer zelo slabo raziskano, po oceni psihologinje se za ta poklic pogos­to odločijo tisti, ki imajo doma živino ali mesnico.

Težko torej razumemo, da velja so­glasje tako na nivoju stroke kot na nivoju družbe, da je za otroka v redu, da se po končani osnovni šoli začne uspo­sabljati za tak poklic. “Vendar v tem primeru ne gre za napako ali spregledanost. To je posledica procesa socializa­cije in normalizacije nasilja do živali, ki jih ubijamo za hrano. Ko družba nasil­ne prakse integrira v svoje strukture in sistem, govorimo o strukturnem nasi­lju. Ko ta praksa postane ponotranjena in normalizirana, govorimo o kultur­nem nasilju. Usposabljanje mladoletni­kov za klanje je rezultat normalizacije nasilja na nivoju sistema in kulture,” razmišlja.

Resnica sistema

“Kljub temu da si z nekaterimi živalski­mi vrstami delimo skupno možgan­sko in hormonsko osnovo ter imamo skupno nevrološko osnovo za primar­na čustva, navezovanje in bolečino, smo živali popredmetili in jih razgla­sili za lastnino. Potrošniška ekonomija narekuje množično sistematično industrializirano rejo in ubijanje živali, ki so izpostavljene grozljivim življenj­skim pogojem. Mesna industrija je na­zoren primer odnosa človeške družbe do živalskih vrst, kjer se v eni točki prepletajo direktno, strukturno in kul­turno nasilje. Sistem mora redno oh­ranjati odtujenost ljudi od tega načina delovanja, preko umika klavnic stran od oči in ušes potrošnikov do uporabe evfemizmov (govedina in ne krava, te­letina in ne teliček);” razpravlja sogovor­nica. Meni, da pojma dobrobit živali in humani zakol le vzdržujeta sistem in­dustrijske živinoreje, potrošnike pa tolažita, da je njihova hrana pridela­na z ljubeznijo. Kako je dobrobit živali videti v praksi, pa kažejo posnetki skri­tih kamer iz Košakov.

“Posnetki iz klavnic so naše ogleda­lo. Lahko se nad njim jezimo, zgraža­mo, gledamo stran. Vendar to je resnica sistema, ki smo ga postavili. Ob vseh informacijah in novih izbirah je od­govornost za odpravo nasilnih praks v odnosu do vseh živih bitij tako na po­samezniku kot na družbi,” sklene psihologinja.

“Sankcioniranja delavcev ne vidimo kot rešitev”

Samo Curk, društvo AETP: “Na posnetkih je videti direktno izživljanje nad ži­valmi le pri enem preganjalcu. Je pa pri vseh zaposlenih opaziti otopelost ozi­roma apatičnost do trpljenja in prestrašenosti domačih živali. In ta otopelost je za klavca predpogoj, da lahko dolgoročno opravlja delo krvnika, saj v povpre­čju vzame pod nož več kakor sto živali na dan. Domače živali bodo pred smrtjo trpele ne glede na dobro voljo ali usposobljenost zaposlenih, saj to ne igra vloge pri dušenju prašičev v plinski komori recimo. Ne, sankcioniranja delavcev vse­kakor ne vidimo kot rešitev.”

Ana Lah

Vir: https://www.vecerkoroska.com/vk/aktualno/fizicne-poskodbe-nespecnost-nocne-more-10263626

Ne tekmujmo, kdo da več

Obdarovanje naj ne bo sinonim za drage in dragocene predmete, darila izbirajmo z mislijo na prihodnost, opozarjajo v okoljevarstvenih in potrošniških organizacijah

Darila – igrače, čokolada in čoko­ladni bomboni, parfumi, noga­vice -, čestitke in razglednice, okraski, hrana in pijača za zabave se naj­pogosteje znajdejo na vse daljših naku­povalnih seznamih v decembru. Tudi letos se je nakupovalna mrzlica začela že z novembrskim črnim petkom. O tem, koliko Slovenci porabimo za novo­letne praznike, je mogoče ugibati le iz anket. Pri Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) so lani ugotavljali, da dobra polo­vica vprašanih za praznovanja ob koncu leta porabi med 50 in 200 evri, četrtina do 500 evrov, osem odstotkov pa več.

Količina odpadkov se poveča za četrtino

Med prazniki se poveča tudi količina odpadkov, in to kar za četrtino, ob tem ko je že čez celo leto količino zavrženih oblačil in obutve, hrane in drugih od­padkov mogoče meriti v tonah. Po svetu pripadniki različni gibanj že lep čas opozarjajo na čezmerno potrošnjo, dan brez nakupa pa imamo tudi pri nas. “Letos smo ga s hodečo razstavo stylingov ra­bljenih oblačil. Seveda vse te pobude podpiramo in opažamo rast ozavešče­nosti vsaj pri nekaterih skupinah ljudi. Tako se vedno bolj gleda na poreklo iz­delkov in njihov okoljski odtis. Želimo si, da bi temu čim bolj in čim hitreje sledila tudi ponudba;’ pravi Katja Sreš iz dru­štva Ekologi brez meja. Slovenski dan brez nakupa koordinirajo v društvu Focus. Njegova predsednica Živa Kavka Gobbo poudarja: “Zavedanje o proble­matiki potrošništva se širi. Vse več je potrošnikov in tudi ponudnikov alter­nativnih načinov potrošnje in izdelkov.”

Prednost dajmo doživetjem

“Naj imajo letos pred kupljenimi darili prednost storitve in doživetja, doma na­rejena darila, ki so lahko tudi okusna, darila, ki za delovanje ne potrebujejo baterij … Obdarovanje naj ne bo sinonim za drage in dragocene predmete. Ne tek­mujmo, kdo da več, ampak podarimo to, kar bo nekoga razveselilo, osrečilo;” pred prazničnimi dnevi v Zvezi potrošnikov Slovenije in društvu Ekologi brez meja pozivajo, naj bodo letošnja darila izbra­na z mislijo na prihodnost, trajnostna. “Trajnostno je darilo, ki ga nekdo v re­snici želi ali potrebuje. Darilo, ki ga bo obdarovanec želel uporabljati v prihodnjih letih in je dovolj kakovostno, da lahko preživi ves ta čas. Trajnostno je tudi darilo, ki sledi načelu manj je več. Cilj trajnostnega obdarovanja je čim bolj zmanjšati uporabo virov, uporabi­ti naravne, biološko razgradljive mate­riale, tiste za večkratno uporabo ali za recikliranje, ki so že bili uporabljeni in še vedno obstajajo nekje na našem pla­netu, podpirati lokalne obrtnike, pošte­no plačati vse delavce in tako vsaj nekaj vrniti družbi in naravi,” razlagata Jasmina Bevc Bahar iz ZPS in Katja Sreš. Ob obdarovanju svetujeta sledenje filozofiji zavrni, zmanjšaj, ponovno uporabi, reci­kliraj. “Kupujte le tisto, kar potrebujete, in le toliko, kolikor potrebujete, obdaruj­te preudarno, za skupno praznovanje naj vsak pripravi le eno darilo in potem or­ganizirajte srečelov. Darilni papir upora­bite ponovno. Vse odpadke zavrzite na ustrezen način. Ali ste vedeli, da gre pla­stificiran papir ali tisti z bleščicami med mešane odpadke? Trajnost naj se odrazi tudi na jedilniku,” še poudarjata sogovornici in dodajata, da je neželena darila najbolje prodati, zamenjati ali podariti.

Porast spletnega nakupovanja

Lani smo Slovenci zaradi koronavirusa sicer decembra v trgovinah porabili ne­koliko manj denarja kot leto poprej. Prihodek v trgovini z izdelki za prostoča­sne dejavnosti in v trgovini s tekstilom in obutvijo je bil celo najnižji v zadnjih desetih letih. Več kot leta 2019 smo Slovenci lani med prazniki zapravili le v trgovinah z živili. Se je pa zelo povečala spletna prodaja, po podatkih statistič­nega urada je bil prihodek spletnih ponudnikov decembra 2020 višji za kar 77 odstotkov v primerjavi z letom poprej in za 60 odstotkov višji od mesečnega povprečja celotnega leta.

Ideje za trajnostno obarvana darila

Za sladokusce: kuharske delavnice, kuharska knjiga (lahko tudi rabljena ali iz antikvariata), degustacije, večerja ob svečah

Doživetja: članarina v fitnes klubu, tečaj joge, pilatesa, povabilo na izlet, obisk adrenalinskega parka

Za večne “študente” in ustvarjalce: tečaj za glasbeno šolo, tečaj šivanja, ustvar­janja z glino ali podobno ustvarjalno delavnico, kotizacija za seminar

Naredi sam: kopeli in kreme, namazi, marmelade, pleteni šali in rokavice “osvežena” oblačila

Za ljubitelje knjig: avdio knjiga, naročnina na časopis/revijo, naročnina na sple­tno platformo s filmi, dokumentarnimi oddajami, e-knjiga

Za vsakogar: družabne igre, vstopnica za kino/gledališče/koncert, dan za spro­stitev, semena rastlin, rože, kava

Podarite svoj čas: čas, v katerem popravite polomljeno kljuko, počistite klet ali kopalnico, ponudite varstvo ali masažo

Kupujemo s čustvi, ne z razumom

Zakaj se v nakupovalnih košaricah znajdejo tudi neuporabne reči, na katere psihološke tipke pritiskajo trgovci, in ali imajo ljudje v mislih tudi negativne vidike nakupovanja

Psihologinja mag. Mateja Videč­nik pravi, da se bo potrošnja umirila, ko se bodo ljudje zave­dli, da ne potrebujejo vsega, kar vidijo, ko bodo racionalno spoznali, da kopiče­nje predmetov, tudi nepotrebnih, pred­stavlja čustveno navlako, ki nas bremeni. “Ko bomo ugotovili, da nov par čevljev ne prinaša sreče ali miru v duši.”

Decembra še posebej globoko sežemo v denarnice za praznične nakupe. Zakaj tako radi nakupujemo, včasih tudi popolnoma neuporabne reči?

“Več je razlogov. V to nas lahko sili opra­vičevanje oziroma podzavedna krivda, da smo se določenemu človeku prema­lo posvetili čez leto. V to nas silijo tudi neka pretekla prepričanja, ki smo jih močno ponotranjili – da moramo ku­povati, da moramo obdariti s kupljeni­mi darili. Kaj bodo pa drugi rekli, če ne bomo obdarovali, kaj si bodo drugi mi­slili? Poznamo tudi efekt Darwinovega upogibanje roke oziroma prijemanja: fi­zično dejanje pobiranja izdelkov s polic naj bi naši možgani registrirali kot na­grado. Zasvojenost z nakupovanjem bi lahko enačili z vedenjem naših pred­nikov, ki so uživali v nabiranju sadja in druge hrane, zlasti kadar je bilo te v izo­bilju. Nakupovanje naj bi tudi povezova­lo in imelo efekt druženja. Še en razlog je, da zaradi dopamina čutimo ugodje. Kupec ni preveč racionalno bitje, če bi bil, ne bi bilo toliko zgrešenih nakupov. Ljudje delujemo tako, da nam je najlaž­je, da porabimo najmanj napora in časa. Najlažje se je zapeljati v trgovski center, parkirati tik ob njem, na kupu imamo morje ponudbe, izbire … To je najlažja, najhitrejša, hipna rešitev. Zavedati se moramo, da se bomo tako, kot smo živeli in delali vse leto, vedli tudi v decembru.”

Če smo čez leto opravljali impulzivne nakupe, jih bomo torej tudi v decem­bru.

“Ja. Bolj ko smo v stresu, ko čutimo po­manjkanje kontrole nad situacijami, bolj iščemo emocionalne dražljaje, apetite po novem in nepričakovanem in bolj im­pulzivno nakupujemo.”

Trgovci imajo vsekakor svoje prijeme, kako spodbujati potrošnjo. Na katere psihološke tipke pri ljudeh pritisnejo?

“Prodajni ‘triki’ v prazničnem času so še bolj močni. Prodajalci intenzivno pritiskajo na vse naše čute. Z lučkami in krasnimi izložbami na vid, z božič­no glasbo vsepovsod na sluh, z božič­nimi vonjavami na vonj. Kupujemo s čustvi, čutili, ne z razumom. Naši mo­žgani se med nakupovanjem večino­ma vedejo iracionalno in se napajajo iz nezavednega. Veliko je tudi popustov, akcij. Mnogo izdelkov je oblikovanih prav za prodajo v decembru in čez leto nimajo nobene funkcije. Pomemben je način predstavitve izdelka, da je lepo oblikovan, postavljen. Vemo, da te­snobni in nezadovoljni kupci zapravi­jo več, zato se ustvarja strah, da bomo nekaj zamudili, da je še samo omejeno število izdelkov … Gre za efekt FoMO – Fear of Missing Out -, ki je označen kot neka tesnoba, razdražljivost, ki se vrti okoli naše kompulzivne skrbi, da bi lahko zamudili neki dogodek, nakup. Poznamo pa tudi pet ključnih bolečin, na katere ‘igrajo’ trgovci: pomanjka­nje časa, pomanjkanje denarja, varnost oziroma strah, zdravje in podoba v jav­nosti. Če izdelek zadovolji eno ali več naših potreb oziroma bolečin, je njego­va uspešnost pri nakupu večja.”

Tudi k nam so z zahoda prodrli črni petek in drugi podobni nakupoval­ni dnevi. Se pa v svetu že oblikujejo razna gibanja, kot je dan brez na­kupov. Ali imajo ljudje vedno bolj v mislih tudi negativne vidike nakupo­vanja?

“Pojavljajo se skupine ozaveščenih potrošnikov, tudi na strani raznih vplivnežev se nekateri zavzemajo za trajnostno potrošnjo, reciklažo, obdarovanje s svojim časom, z druženjem in ustvarjanjem skupnih spominov. Opažam tudi vedno več izmenjav obla­čil med prijateljicami, ki to združijo s prijetnim druženjem.”

A še vedno v manjši meri. Res pa Slo­venci najbrž nismo tako veliki potro­šniki kot denimo Američani. Kakšni potrošniki smo?

“Postajamo hibridni nakupovalci, pri naših nakupnih odločitvah se preple­tata splet in fizične trgovine. Nakupo­vanje je vedno bolj povezana izkušnja z obeh svetov. Zahtevamo odlično izku­šnjo tako na spletu kot v živo. Nakupo­vanje preko spleta je postalo vsakdanja praksa, v fizičnih trgovinah želimo po­rabiti čim manj časa.”

V zadnjih letih se je povečala ponud­ba za otroke, ob tem imamo genera­cijo staršev, ki bi otrokom omogočili vse, kar je mogoče. Številne reklame v teh dneh nagovarjajo predvsem otroške želje in prikazujejo idealistično podobo srečnih družin.

“Otrok lahko predstavlja statusni simbol, ‘projekt’, ki ga je treba čim bolje ‘izpeljati. Pomemben je vizualni vtis, saj je treba posodobiti svoje objave na dru­žabnih omrežjih. Če je fokus družine zunaj svoje celice, v razkazovanju, po­membnosti mnenj drugih, so pomemb­ni tudi nakupi dragih blagovnih znamk in izdelkov za otroka. Le najboljše in dražje je dovolj dobro. Vse je treba fo­tografirati in deliti z drugimi. ‘Vreden sem le, če me drugi vidijo in pohvalijo.’ To vsekakor predstavlja ‘beg od sebe’.”

Franja Žišt, Večer

Vir: https://www.vecer.com/slovenija/intervju-mateja-videcnik-psihologinja-kupujemo-s-custvi-ne-z-razumom-10262198 in https://www.vecer.com/slovenija/obdarovanje-naj-ne-bo-sinonim-za-drage-in-dragocene-predmete-10262206  

Oglas Lux Factorja ni novinarski prispevek

»Deluje že po dveh tednih uporabe in učinkovito gladi gube ter tanke linije okrog oči, ust in na čelu, ki se jim je po 30. letu starosti nemogoče izogniti,« so 19. oktobra objavili v Oni, prilogi časnika Delo. 

V prilogi so predstavili kozmetično kremo Lux-Factor 4D Hyaluron. Bralcem so sporočili, da lahko kremo kupijo po promocijski ceni s 50-odstotnim popustom, s »kodo za super popust« pa so ponudili še nižjo ceno.

Kako krema učinkovito gladi gube že po dveh tednih uporabe, v besedilu niso pojasnili. Prav tako teh informacij ni v spletnih trgovinah podjetja Lux Factor. Ob izdelkih je sicer objavljen ISO certifikat o skladnosti, ki naj bi dokazoval kakovost izdelkov, vendar je ta, kot je Oštro razkril oktobra, ponaredek

Poleg tega je zdravstveni inšpektorat v Sloveniji že leta 2017 prepovedal prodajo kozmetičnih izdelkov podjetja Lux Factor, ker niso izpolnjevali vrste zahtev, denimo niso imeli dokazila o resničnosti navedb na njihovih izdelkih in v spletni trgovini. 

Kot je Oštro še poročal, so se prihodki od prodaje njihovih kozmetičnih izdelkov stekali v podjetje Lux Factor na Sejšelih, za katero je mariborski podjetnik Marko Glinšek vrsto let zanikal dejansko lastništvo, kar je prav tako ovrgel Oštro. Glinšek je bil lani pravnomočno obsojen zaradi preslepitve kupcev.

Oglas mora biti označen

Kako delujejo pomlajevalne kreme in ali je lahko krema 4D Hyaluron podjetja Lux Factor učinkovita že po dveh tednih, smo vprašali pet dermatologov in farmacevtko. Na vprašanja se niso odzvali ali pa učinkovitosti kreme 4D Hyaluron niso želeli javno komentirati, ker bi morali primer natančneje preučiti oziroma zaradi strahu pred morebitnimi pravnimi zapleti. 

V prispevku, objavljenem v prilogi Ona, niso navedli avtorja. Prav tako besedila niso ustrezno označili, torej, da gre za oglasno vsebino, kar je v nasprotju z zakonom o medijih in oglaševalskim kodeksom

Kodeks oglaševalcem narekuje, da mora biti vsebina že na prvi pogled prepoznavna kot oglasna. Zakon o medijih pa medijskim ustvarjalcem prepoveduje »prikrito oglaševanje, ki naj bi prepričalo bralca, poslušalca oziroma gledalca, da v primeru objave posameznega oglasa ne gre za oglaševalske vsebine«. 

»Zdaj smo vendarle ugotovili, da je to oglas,« so nam po našem poizvedovanju sporočili iz uredništva priloge Ona. Na oddelku za oglasno trženje Dela pa so pojasnili, da so pri pregledu oglasa spregledali, da ne gre za uredniško, temveč za oglasno vsebino. Ustrezno oznako oglasa so izpustili pomotoma.

Uredništvo priloge Ona in tržni oddelek Dela smo še vprašali, ali so bili pred oglaševanjem izdelkov Lux Factor seznanjeni z ugotovitvami Oštra. Odgovorili so, da z njimi niso bili seznanjeni.

Spodkopavanje poklica

»Prikrito oglaševanje spodkopava novinarsko integriteto in zaupanje v novinarstvo,« je za Razkrinkavanje.si dejal profesor novinarstva na ljubljanski fakulteti za družbene vede Jernej Amon Prodnik. To je problematično, pravi, saj je zaupanje v novinarstvo načeto že brez takšnih praks. 

Pojasnil je, da profesionalne norme novinarstva temeljijo na jasni ločnici med novinarskim in oglaševalskim delom, kjer je osrednji namen prodaja izdelka. Toda oglaševalci poskušajo pri prikritem oglaševanju to ločnico obiti, saj pridobijo prispevki, ki so domnevno delo novinarja, »večjo avro resničnosti, kot če gre le za oglas«.

Opozoril je, da ima nespoštovanje ločnice v enem mediju lahko posledice za zaupanje v novinarstvo kot celoto: »Zakaj bi nekdo kupoval medij in mu zaupal pri določenih tematikah glede zdravstvenih vprašanj, če mu bo na drugi strani pod krinko poskušal prodati kačje olje? Pričakoval bi, da bi bil vsaj v osnovi, v okvirih epidemije, ta premislek že opravljen.«

Z inšpektorata za kulturo in medije, ki je pristojen za ugotavljanje, ali je bila medijska vsebina naročena oziroma plačana, so po novinarskih vprašanjih Razkrinkavanja.si sporočili, da bodo uvedli inšpekcijski postopek zoper časopisno-založniško podjetje Delo kot izdajatelja priloge Ona.

Kozmetične izdelke podjetja Lux Factor so po razkritju Oštra 4. oktobra oglaševali tudi na portalu 24ur.com, a so bila besedila ustrezno označena kot oglasna. Od 4. oktobra do 10. novembra so na portalu objavili 15 oglasov za kozmetične izdelke Lux Factor, katerih certifikat o kakovosti je po ugotovitvah Oštra ponaredek.

Tržni oddelek portala 24ur.com smo vprašali, ali so seznanjeni z ugotovitvami Oštra o podjetju Lux Factor in njegovih izdelkih ter ali jih nameravajo še naprej oglaševati. Odgovor bomo objavili, ko ga bomo prejeli. 

Za mnenje smo vprašali tudi oglaševalsko zbornico, a so pojasnili, da konkretnih primerov ne morejo komentirati. Uradne pritožbe glede oglaševanja izdelkov podjetja Lux Factor niso prejeli, vendar morebitnih pritožb v prihodnosti ne izključujejo. 

Dopolnitev, 17. 11.

S tržnega oddelka 24ur.com so na vprašanje, ali so seznanjeni z ugotovitvami Oštra o podjetju Lux Factor in njegovih izdelkih ter ali jih nameravajo še naprej oglaševati, odgovorili, da so na njihovi spletni strani oglaševalske vsebine striktno ločene od uredniških, pri čemer se dosledno držijo oglaševalskega kodeksa. »Kot oglaševalska platforma se ne postavljamo v vlogo razsodnika. Prepričani smo, da so za to pristojni drugi organi.«

SKLEP

V Oni, prilogi časnika Delo, so 19. oktobra objavili prispevek o kozmetični kremi Lux-Factor 4D Hyaluron. V njem so poročali, da krema deluje že po dveh tednih uporabe in učinkovito gladi gube, tanke linije okrog oči, ust in na čelu. 

V spletnih trgovinah podjetja Lux Factor je ob kozmetičnih izdelkih objavljen ISO certifikat o skladnosti, ki naj bi dokazoval njihovo kakovost, vendar je ta, kot je Oštro razkril oktobra, ponaredek. Poleg tega je zdravstveni inšpektorat v Sloveniji že leta 2017 prepovedal prodajo kozmetičnih izdelkov tega podjetja, ker niso izpolnjevali vrste zahtev. 

Prispevek v prilogi Ona ni bil ustrezno označen, da gre za oglasno vsebino, kar je v nasprotju z oglaševalskim kodeksom in zakonom o medijih. Na tržnem oddelku Dela so za Razkrinkavanje.si pojasnili, da so oznako izpustili pomotoma.

V primeru prispevka o kozmetični kremi Lux-Factor 4D Hyaluron, ki je bil objavljen v Oni, gre po metodologiji Razkrinkavanja.si za prikrito oglaševanje.

Vir: https://www.ostro.si/si/razkrinkavanje/objave/oglas-lux-factorja-ni-novinarski-prispevek

Zala Čas

Manj sveč in cvetja, več pogovora

Množična potrošnja vpliva tudi na praznovanje dneva spomina na mrtve. A kaj, ko nagrobne sveče v nekaj urah postanejo odpadek

Prvega novembra se spominja­mo umrlih, njim v čast so po­kopališča polna sveč in ljudi, ki se udeležujejo žalnih slovesnosti po državi ali obiskujejo grobove. A kaj, ko so v duhu podnebne krize preštevilne sveče nepotreben odpadek, v gneči na pokopališčih pa je težko dosegati tudi epidemiološke standarde.

Od profita do materialne bede

Prazniki božič, velika noč, dan spomi­na na mrtve imajo dolgo in predvsem religiozno tradicijo, vendar so se pomembno preobrazili in postali pred­vsem poslovna priložnost, izpostavlja kulturolog Boštjan Remic. »Množič­na potrošnja je postala pomemben del kapitalistične akumulacije, pred­vsem v fordistični fazi, ko so dobri­ne postale dostopne za široke ljudske množice. Vsak praznik zdaj spremljajo neskončno dolge in obsežne marketin­ške kampanje, ki zagotavljajo prodajo, ta pa je pogoj za realizacijo profitov.

To prinaša negativne družbene posle­dice, na primer spremembo medoseb­nih odnosov in poplitvenje duševnega prazničnega življenja, kar kritizirajo tradicionalisti, ali pa stiske ob tem, ko si številni delovni ljudje ne morejo pri­voščiti daril za svoje bližnje. Predvsem pa prinaša negativne okoljske posle­dice, saj množična potrošnja prispe­va k okoljski katastrofi, na začetku katere živimo. Sploh, ker gre pogosto za povsem neracionalno potrošnjo, ki ne zadovolji neposrednih potreb ljudi, ampak marketinško ustvarjene želje oziroma tiho prisilo. Ob tem pa kapital s strategijo načrtne zastarelosti potrošne dobrine proizvaja tako, da hitro posta­nejo neuporabne in da jih je težko ali vsaj predrago popravljati. Potrošniška podoba praznikov je dobra ilustracija kaotičnosti in iracionalnosti kapitalistične družbe, ki hkrati s profitom pro­izvaja tudi družbeno in okoljsko krizo, ljudi pa potiska v duševno in nekatere tudi v materialno bedo,« razlaga kultu­rolog.

Hospic: Poslovitev je za proces žalovanja izjemnega pomena

Kljub določenemu napredku – v društvu Hospic namreč opažajo porast vedno mlajših prostovoljcev – je smrt še vedno tabu tema. »Slovenci smo znani po tem, da porabimo ogromno sveč, veliko de­narja porabimo za cvetje, medtem ko se smrti in pogovora o njej zelo bojimo. Živimo, kot da smo neumrljivi,« proble­matizira predsednica društva Renata Jakob Roban. »Na smrt gledamo z varne distance, kot da bolezen in smrt nista ves čas med nami, ampak sta tam nekje za ciljno črto. A če bomo izgubili odnos, ki nas določa v resničnosti, bomo kot družba razpadli. Ni tako velik problem, če človek umre zaradi bolezni, tudi če je to covid, kot če umre zaradi osamlje­nosti in odsotnosti odnosa. Hrepenenje po odnosu se danes s pridom zlorablja v prodajnem menedžmentu, vsi oglasi so naslonjeni na čustva. S tem smo bom­bardirani vsak dan in počasi začenjamo verjeti, da če ne bomo dosegli te sreče iz oglasov, ne bomo imeli vsega. To se še posebno opazi v božičnem času. Koliko družin hrepeni po toplini, družini, sre­čanju, a ravno takrat je ogromno prepi­rov in stisk. Ker so naša pričakovanja v skladu s tem, kar nam diktira okolica,« je kritična predsednica.

V Hospicu se zato z aktivnostmi tru­dijo ozaveščati različne ciljne skupine celo leto. Jakob Robanova je izpostavila, da se trenutno osredotočajo na pomen poslovitve, besede, ki je ni v Slovar­ju slovenskega knjižnega jezika, a je za proces žalovanja izjemnega pomena. »V času epidemije se pokazalo, da je pos­lovitev, ki je omejena na čas od trenut­ka smrti pa do enega dneva, izjemnega pomena. Slovo je vezano na obrednost,« pojasnjuje Jakob Robanova. Kot je dejala, sama prvi november preživi v krogu svoje družine, grobove obisku­je druge dni v letu. »Preko svojega dela sem ves čas v stiku z minevanjem, kar mi po drugi strani bogati življenje. Če gledaš na življenje s perspektive poste­lje umirajočega, imaš prioritete hitro na pravem mestu,« opozarja.

Sveča v nekaj urah postane odpadek

V zadnjih letih lahko na trgu že opaža­mo alternative plastičnim svečam, od lesenih, steklenih do biorazgradljivih. Del ljudi pa se zaradi okoljske ozaveš­čenosti že odloča za drugačne načine zaznamovanja tega praznika. »Vseeno je količina plastičnih sveč še vedno gromozanska, ogromne koli­čine plastike pa so uporabljene povsem neracionalno, saj v nekaj urah ta pla­stika postane odpadek. Pobuda je pre­puščena trgu oziroma potrošnikom. Vendar pa prek alternativnih vzorcev potrošnje le redko pride do sprememb, ki bi prinesle pričakovane izboljšave. Dokler bo cena plastičnih sveč nizka, jih bomo ljudje kupovali. Zato bi morala na trgu posredovati država ali z ne­posredno prepovedjo ali pa z okoljsko davščino, ki bi neekološke sveče podra­žila. Vendar je druga rešitev slabša, saj ostaja znotraj tržne logike, višje cene pa bi od nakupa odvrnile predvsem tiste z nižjimi dohodki,« razpravlja Remic. Opozarja, da država problem nesmiselnega trošenja in nastanka odpadkov rešuje v skladu s podjetni­ško logiko, oziroma rečeno drugače, iz tega dela biznis. »Reciklaža in predela­va ne odpravita vseh negativnih okolj­skih učinkov (večina tipov plastike se proizvaja iz nafte, enako tudi parafin), hkrati se reciklira le del vseh sveč, pa tudi vseh frakcij odpadkov ni možno ponovno uporabiti. Država torej uve­ljavlja tržne principe, namesto da bi ekološko sporno blago preprosto pre­povedala. Razlog, zakaj tega ne stori – poleg pravnega okvira EU, ki pogos­to omejuje države članice pri takšnih ukrepih – pa je prej kot v ljudski tradi­ciji, saj bi se ta prilagodila, v poslovnih interesih proizvajalcev, uvoznikov in prodajalcev sveč,« razmišlja kulturolog.

Zakaj ne poslikani kamenčki, leseni nadomestki, sveče iz odpadnega olja …

Podjetje Plastkom, ki se ukvarja z reciklažo odpadnih nagrobnih sveč, jih letno dobi okrog dva tisoč, ob prvem novembru pa se količina poveča za okrog 20 od­stotkov. Za predelavo so najenostavnejše klasične parafinske sveče.

Najbolj ekološko je, če sveče ne prižgemo in se pokojnikom poklonimo s kreativnimi rešitvami, kot so poslikani kamenčki ali leseni nadomestki sveč, pravi Katja Sreš iz organizacije Ekologi brez meja. Če želimo vseeno prižgati svečo, uporabimo okolju bolj prijazne alternative, kot je sveča iz odpadnega olja, svetuje. Te med drugim izdeluje podjetje Oilright. Odpadno olje zbirajo po šolah, vrtcih, komunalnih podjetjih in restavracijah. Prevzeto odsluženo emba­lažo očistijo in ponovno napolnijo z okolju prijaznim voskom, pojasni Bogdan Dobnik iz Oilrighta. Okolju prijazna sveča ne sme vsebovati naftnih derivatov in različnih elektronskih komponent, poudarja Dobnik.

Ana Lah

Vir: https://www.vecer.com

Za mesto brez reklam

V sklopu mesečnega projekta Enajsta šola pod mostom, ki poteka pod okriljem mini­strstva za okolje in prostor, vsako leto pa ga v Celju skupaj s profesorico Majo Rak vodita urbanista Gorazd in Mojca Furman Oman, so dijaki zaključnih le­tnikov likovne smeri na Gimnaziji Celje – Center pregledovali, koliko reklam, raztresenih po mestu, bolšči vanje vsak dan, in koliko jih pričaka v poštnih nabiralnikih. Daleč smo od časov, ko je en sam plakat Slovenija, moja dežela, postavljen v Logarski dolini, nagovar­jal celo Slovenijo, je poudarila Mojca Furman Oman. Dijaki so namreč naš­teli, da se tisoč dijakov, kolikor jih je na šoli, v enem dnevu sreča s 400 reklamami (prejmejo jih v nabiralnik, v roke jim jih potisnejo v kakšni trgovini, drogeriji …). A na podlagi vse te množi­ce oglaševalskih vsebin je le 19 dijakov ali njihovih družinskih članov nakup opravilo zaradi videne akcije. “Reklamiranje poleg vizualnih težav povzro­ča tudi ekološke, kot je poraba resursov za reklame, katerih efekt je vprašljiv, težava njihovega kratkega, običajno le tedenskega roka ter zbiranje in recikli­ranje,” je izpostavila Furman Omanova.

Dijaki so našli način, kako letake re­ciklirati – iz njih so naredili lutke – in z njimi spodbuditi kritično razmišlja­nje pri vrstnikih. “S tem so opozorili, da je človek tisti, ki povzroča potrebo po oglaševanju, in hkrati tisti, ki z zadovo­ljevanjem potrebe negativno vpliva na svet okoli sebe,” so poudarili. “Želimo, da mladi postanejo družbenokritični uporabniki prostora,” je dodala Rakova. V projektu se sicer niso podrobneje lotili jumbo plakatov, ki so se v mestu in njegovi okolici močno namnožili. “Če bi na zemljevid umestili lokacije, kje vse so že, bi imeli zelo malo pra­znih belih lis:” Gorazd Furman Oman pa je ob tem dodal, da je pred leti bil prostor še dostopen vsem, sedaj pa je postal ekonomska kategorija. “Praktič­no se vozimo med reklamami. Povsod so, tudi v vaseh, na kozolcih. Dvomim pa, da ljudje, sploh mladi, na podlagi reklam sploh kaj kupijo,” je še dodal.

Rozmari Petek

Vir: https://www.vecer.com


Enajsta šola pod mostom o zasičenosti z oglasi

Dijaki Gimnazije Celje Center so ugotavljali, kaj plakatiranje povzroči mestu, in ustvarjali z reklamnimi letaki.

Celjski zavod Metro SR je pod pokroviteljstvom ministrstva za okolje in prostor v mesecu prostora že šestič pripravil delavnice za dijakinje umetniške smeri Gimnazije Celje – Center, ki jih imenujejo Enajsta šola pod mostom. Tokrat so se ukvarjali z različnimi oglasi v vsakdanjem življenju in ugotavljali, da pretirano oglaševanje vpliva na trajnostni prostorski razvoj.

Letošnji mesec prostora nosi slogan Prostor. Estetika. Kakovost. Kakovost prostora se je v zadnjem času prav zaradi pretiranega oglaševanja precej zmanjšala, je pojasnil Gorazd Furman Oman iz zavoda Metro SR: »Ko sva z ženo Mojco odprla biro leta 2000, je bil prostor dostopen vsem, ni bil zgolj ekonomska kategorija. Danes pa je prostor banka, ki daje obresti, kot jih prava banka ne daje. Reklame se pojavljajo povsod: v časopisih, telefonih, na kozolcih, celo historičnih objektih. Težko se vozite po slovenski pokrajini, ker se vozite med reklamami.«

Dijakinje so se na delavnicah spraševale o smiselnosti in učinkovitosti tako intenzivnega oglaševanja ter o degradaciji prostora. Nekatere so se sprehodile po celotnem mestu in v foto-delavnici fotografirale plakate po mestu. Ugotovitve so bile pričakovane. Oglasov je toliko, da so že moteči v prostoru, dijakinje so evidentirale tudi več mest nedovoljenega oglaševanja, več mest slabo reguliranega oglaševanja in neprimernih vsebin za lokacijo plakatov. Kot je dejala Mojca Furman Oman, je množično in neprimerno plakatiranje problem celotne države, ne le Celja. Z delavnico pa so želeli opozoriti, da gre za vizualno onesnaženje, s katerim se premalo ukvarjamo, in je tudi slabo regulirano.

Letakov veliko, učinek majhen

Dijakinje so se lotile še reklamnih letakov. Mesec dni so jih zbirale iz domačih nabiralnikov in od različnih ponudnikov. Hkrati so štele, za koliko nakupov na podlagi letaka se nekdo iz gospodinjstva dejansko odloči. Ugotovile so, da 83 odstotkov reklamnih letakov dobijo v poštne nabiralnike. Preračunale so, da tisoč dijakov dobi dnevno 400 letakov, na podlagi katerih se devetnajst dijakov odloči za nakup.

Sklenili so, da je učinek letakov na odločitev za nakup majhen, hkrati pa precej obremenjujejo okolje, saj je treba letake vsak teden znova tiskati, ker so akcije kratkega diha. So pa dijakinje letake ponovno uporabile, in sicer za ustvarjanje. Naredile so figure iz žic, ki so jih ovile in polepile z reklamnimi letaki. Razstava figur je na stopnišču gimnazije, ki bo na problem prekomernega oglaševanja in s tem povezanega potrošništva opozarjala tudi druge dijake. Njihova profesorica Maja Rak je sklenila: »Te delavnice so zelo uspešne, mladi namreč s tem postajajo kritični uporabniki prostora.« Delavnice so bile pred štirimi leti nagrajene tudi z nagrado Zlata kocka.

Špela Kuralt

Vir: https://www.delo.si/lokalno/stajerska/enajsta-sola-pod-mostom-o-zasicenosti-z-oglasi/

Napotilo: