Category: Članek

Sporno reklamiranje v Stari Ljubljani moti le Levico

Svetnica Nataša Sukič sprašuje, zakaj MOL v zgodovinskem mestnem jedru reklamiranje podpira, namesto da bi ga omejevala.

Reklamiranje na velikih plakatnih panojih v Ljubljani se je tako razpaslo, da postaja že moteče. Sploh ker pri njem sodelujejo mestna oblast in varuhi kulturne dediščine. Najbolj sporno je, da ga dopuščajo na zaščitenih območjih, kot je Stara Ljubljana. Temu se je s pobudo za omejitev oglaševanja v javnem prostoru že drugič uprla samostojna mestna svetnica Levice Nataša Sukič.

Na septembrski seji je Sukičeva od mestne uprave zahtevala pisni odgovor na svojo pobudo o omejitvi oglaševanja v mestnem središču. Zapisala je, da je oglaševanje v Ljubljani »pereč problem«, saj je mesto preplavljeno z raznimi reklamami, ki zakrivajo njegovo podobo. Trdi, da je objektov za oglaševanje vedno več, še posebej na frekventno obremenjenih lokacijah in celo v zgodovinskem mestnem jedru. Meni, da kazijo javni prostor, zakrivajo kulturno in zgodovinsko dediščino ter spomenike. Varstvo kulturne dediščine in skrb za javni prostor bi morala biti po njenem prepričanju med najpomembnejšimi nalogami mesta. Pretirano oglaševanje namreč onemogoča ogled in dostop do spomenikov nepremične kulturne dediščine, posega v zaščitene vizure starega mesta, fizično omejuje premikanje pešcev in kolesarjev v mestu ter privatizira javni prostor.

Kršenje lastnih zapovedi

Čeprav odlok o oglaševanju v MOL predpisuje število oglaševalskih objektov za oglaševanje, je po njenih ugotovitvah število svetlobnih vitrin in stenskih tabel že preseženo. Ne more se sprijazniti s tem, da je MOL na začetku poletja v zameno za 20 novih postajališč sistema Bicikelj podjetju Europlakat dovolila postaviti kar 80 novih svetlobnih vitrin, saj da to ni v skladu s smernicami trajnostnega razvoja mesta in zaščite starega mestnega jedra. Trdi, da je čezmerno oglaševanje oblika nasilnega prisvajanja javnega prostora, ki mora biti dostopen za vse. Mestna politika tako dovoljuje, da oglaševanje zaseda lokacije, ki bi morale biti namenjene drugačni, predvsem nekomercialni javni rabi. Javni prostor se s tem privatizira in onemogoča, da ga koristijo meščani, še dodaja Sukičeva.

Vdor v Staro Ljubljano

Še bolj pa jo skrbi, ker veliki oglaševalski objekti vdirajo celo na območja za pešce v starem mestnem jedru in v cone, rezervirane za pešce, kjer jih doslej ni bilo. Zdaj pa je Europlakat dobil možnost, da z dovoljenjem občine male svetlobne vitrine postavlja na Čopovi, Nazorjevi in Wolfovi ulici, na Trubarjevi cesti, Mestnem in Krekovem trgu, v Knafljevem prehodu, na zaprtem delu Miklošičeve ceste (ob Emporiumu in Nazorjevi) in celo ob Dvornem trgu. To je dragocen prostor, ki si ga meščani že tako delijo z vse bolj razširjenimi gostinskimi vrtovi. Po novem ga bodo zasedali še oglaševalski objekti, prostora za uporabnike mesta pa bo vedno manj.

Čeprav so svetlobne vitrine dobile dovoljenje zavoda za varstvo kulturne dediščine, v stranki Levica menijo, da jih ne bi smeli postaviti, saj gre za zaščiteno območje, na katerem ni dopustno, da zastirajo poglede na objekte kulturne dediščine. Zato hočejo pisni odgovor, s kakšnimi argumenti je ZVKDS dovolil postavitev vitrin na Slovenski cesti in tik ob Šempetrskem mostu, ali je pristojni mestni organ dal soglasje za postavitev svetlobne vitrine na vogalu pred otroško bolnišnico na sredini pločnika Vrazovega trga in Rozmanove ulice oziroma pred Dnevnikovo stavbo na pločniku na Kopitarjevi ulici v varovana pasova ceste, sicer namenjena pešcem in kolesarjem. Prav tako pa hočejo vedeti, kakšne argumente so uporabili za postavitev svetlobnih vitrin na Dvornem trgu in ploščadi Krekovega trga, ko so na pristojnem zavodu zaprosili za dovoljenje omejevanja odprtih javnih trgov, ki zdaj meščane spodbujajo k potrošnji.

Svetlobne vitrine na Mestnem trgu, pa četudi ob potopnih smetnjakih, so za Levico povsem nedopustne. Zato bi radi zvedeli, kakšni so bili razlogi, da so takšne postavitve v zgodovinsko mestno jedro zdaj dopustne.

Kopališče Ilirija

Ker je kopališče Ilirija zaščiten objekt kulturne dediščine, Sukičeva ne razume, kako so lahko na strehi stavbe, fasadi in vrtni ograji nameščeni veliki jumbo plakati. Zato sprašuje, s čigavim dovoljenjem je Bloudkov športni objekt zdaj z vseh strani obdan s plakati in kolikšni so prihodki od plakatiranja na letni ravni iz tega naslova.

Na stavbi MOL na Poljanski 28 so na celotni stranski slepi fasadi (proti Roški cesti) vse leto nameščeni ogromni jumbo plakati. Ker fasada ni v slabem stanju, je prepričana, da je ni treba zakrivati. Zato jo zanima, kdo oddaja lokacijo za trženje in kako velike prihodke prinaša plakatiranje na letni ravni.

Modna hiša Emporium (nekdanji Centromerkur in Urbančeva palača) je na zgornjem vhodnem delu prekrita z reklamnim panojem, ki prekriva pročelje objekta kulturne dediščine. Sukičevo zanima, ali je mestna inšpekcija že ukrepala, saj pravilnik o merilih za določitev lokacij in o lokacijah za oglaševanje določa, da oglaševalskih objektov ni dovoljeno postavljati v zgodovinsko mestno jedro ter na konstrukcije in ograje podvozov, nadvozov in mostov.

V reklame ovit Plečnikov stadion

Poleg naštetih primerov je po vsej Ljubljani ogromno spornih plakatov tako v križiščih cest in ulic kot tudi v okolici pomembnih spomenikov. Eden takih je tudi Plečnikov stadion. Tam se bohotijo reklame tako na »zaščitni« ograji ob Dunajski cesti kot tudi v križišču Samove in Vodovodne. Pred kratkim pa je občina na svoji parceli ob Samovi, kjer sta nekdaj stala bencinska črpalka in kasneje salon za prodajo rabljenih vozil, dovolila še postavitev velikega reklamnega stebra, ki zdaj dominira tik ob zanemarjeni Plečnikovi ograji na tem delu stadiona. Pri tem se niso potrudili niti toliko, da bi vsaj počistili plevel vzdolž južnega dela stadiona. Novo reklamo so le ogradili s kričečo plastično ograjo.

Janez Petkovšek

Vir: http://www.delo.si/novice/ljubljana/sporno-reklamiranje-v-stari-ljubljani-moti-le-levico.html

Advertisements

Odkrijte Ljubljano!

Ljubljana se je spremenila v turistično tovarno, ne da bi se o tem kdaj resno pogovorili

Nekoč bo prišel zoprn trenutek, ko bo neki ljubljanski župan moral postaviti neprijetno vprašanje »Kako omejiti turizem?«. Ne bi bil rad na njegovem mestu. Uvajati bo moral neprijetne regulacije, obdavčevati dejavnosti in se spopasti z novo nastajajočim plemenom Airbnb nepremičninarjev. Sodeč po tem, kakšne težave imajo podobne pobude drugod po Evropi, bo pojedel veliko sranja. Domačini sicer že dolgo za šanki jamrajo nad gužvo in cenami v mestu, toda te nevšečnosti težko ustvarijo politično voljo za resen sistemski poseg v sicer bleščečo panogo. Turizem je enostavno preveč donosen, da bi ga preizpraševali – nasprotno, večkrat mu dodelujemo mesijansko vlogo in o njem govorimo kot o božjem daru, ki se mu ne gleda v zobe. Tako kot pri drugih industrijah je zato prepovedana vsaka javna debata o tem, kakšne bodo njene dolgoročne posledice, kako vzdržna je, koga bo zaposlovala in kako se bodo delili dobički. Ljudje, ki odpirajo ta vprašanja, so prikazani kot naduti levičarski nergači, ki svojim sokrajanom ne privoščijo služenja denarja. Nič drugače ni, če se v vašem mestu odpira poceni linija Ryan Aira ali pa nova lakirnica – vsako najmanjše negodovanje nad vplivi neke industrije je takoj utišano z glasnim očitkom: »A misliš, da ste tako bogati, da ne potrebujete novih delovnih mest?«

Nadaljevanje na: http://www.mladina.si/181467/odkrijte-ljubljano/

Miha Blažič – N’toko

Tako se strah in jeza prodajata za dobiček

Zgodba o tem, kako je določena metrika spremenila način, kako vidimo svet

Slika1_jezaSlika 1 – ZATO BI MORALI BITI JEZNI; KLIKNITE TUKAJ, DA SE BOSTE POČUTILI BOLJE;
AWWWW! POGLEJTE TO LEPO STVAR, KI JE POVSEM V SKLADU Z VAŠIM POGLEDOM NA SVET;
ZAKAJ BI VAS MORALO BITI STRAH, KLIKNITE TUKAJ, DA BOSTE IZVEDELI NEKAJ GROZNEGA, KAR SE STATISTIČNO NIKOLI NE BO ZGODILO KOMU, KI GA POZNATE

Svet se zdi bolj nevaren. Naše ulice manj varne. Napad na naše vrednote ne preneha. Grožnje se zdijo resnične.

Sovražnik je zunaj – samo preverite svoj vir novic.

Nekega večera konec oktobra 2014, je zdravnik, medtem ko je vstopal v vagon podzemne železnice v New Yorku, preverjal svoj srčni utrip. Pravkar se je vrnil domov s kratkega prostovoljnega dela v tujini in se je namenil v Brooklyn, da bi se na kegljišču srečal s prijatelji. Veselil se je tega oddiha. Pred tem tega dne je šel na tek po mestu, na High Line je zgrabil kavo in kosil v lokalni restavraciji. Ko se je naslednjega dne zbudil izčrpan z rahlo vročino, je poklical svojega delodajalca.

V 24 urah je postal človek, ki se ga je New York najbolj bal. Njegovo pot po mestu je preučevalo na stotine ljudi, lokale, ki jih je obiskal, so zaprli, njegove prijatelje in zaročenko pa so dali v karanteno.

Dr. Craig Spencer se je, medtem ko je v sklopu Zdravnikov brez meja zdravil bolnike v Gvineji, okužil z ebolo. Kužen ni bil še dolgo po tem, ko je bil že v karanteni. Natančno je sledil protokolu in sporočal svoje simptome. Ko je bil v javnosti, ni ogrožal nikogar okoli sebe. Bil je vzoren model bolnika – dejstvo, ki ga strokovnjaki radi delijo.

Toda to ni ustavilo medijske panike, ki je razglašala skorajšnjo apokalipso. Ko so vse večje novičarske postaje hitele izkoristiti kolektivno paniko okoli ebole, se je pojavila blaznost vabljivo kričečih naslovov in strašečih pripovedi.

Fizična škoda, ki jo je povzročila bolezen, je bila majhna. Histerija, ki je potovala s pomočjo interneta, pa je zapirala šole, odpovedovala letalske polete in strašila ljudi.

Slika2_cnn

Slika 2 – CNN – DOKTOR V NY IMA EBOLO, zamolčano: strokovnjaki pravijo, da ne predstavlja tveganja za javnost
THE NEW YORK TIMES – DOKTOR V NEW YORKU ZBOLEL ZA EBOLO, zamolčano: v karanteni še preden bi lahko koga okužil
FOX NEWS – PACIENT V NEWYORŠKI BOLNIŠNICI IMA EBOLO, zamolčano: bolezen ni bila nalezljiva dokler je bil v javnosti

Socialni mediji so na to temo »eksplodirali« in dosegli 6000 tweetov na sekundo, s čemer so Centru za nadzor in preventivo nad boleznimi (CDC) in javnim zdravstvenim delavcem otežili prizadevanja, da bi omilili napačne informacije, ki so se širile v vseh smereh. Strah je potoval tako široko kot zgodbe o tem. Čustveni odziv – in mediji, ki so ga izkoriščali – je medijskim podjetjem, ki so o tem poročala, priskrbel na milijone ogledov.

Ti so bili prišteti neposredno v prihodke od oglaševanja. Preden se je histerija končala, so podjetja algoritmično zakupila in prodala za milijone dolarjev oglaševalskega prostora v medijih, ki so poročali o eboli.

Strah je bil veliko bolj nalezljiv kot virus sam in je imel odlično mrežo za širjenje – digitalni ekosistem, zgrajen za širjenje emocionalnega strahu na vse strani.

Povedal vam bom nekaj stvari, ki jih verjetno že veste

Vsakič, ko vključite telefon ali računalnik, se vaši možgani podajajo na bojišče. Napadalci so arhitekti vašega digitalnega sveta, njihovo orožje pa so aplikacije, novice in obvestila, ki so v vašem vidnem polju vsakič, ko pogledate na zaslon.

Vsi poskušajo ujeti vašo najbolj dragoceno lastnost – vašo pozornost – in jo za denar vzeti za talca. Vaša pozornost je zanje v oglaševanju in prihodkih iz naročnine vredna milijarde.

Slika 3_mozga

Slika 3 – VREDNOST VAŠE POZORNOSTI, moč volje in napadalci, ki jo želijo zaobiti

Da lahko to uresničijo, morajo prepoznati obrambo vaših možganov – vašo voljo in željo, da se osredotočite na druge naloge – in ugotoviti, kako jo lahko zaobidejo.

To bitko boste izgubili. Ste jo že. Povprečna oseba jo izgublja po več kot desetkrat na dan.

Ta scenarij vam bo morda zvenel znano: v prostem času vključite telefon, da preverite uro. 19 minut kasneje se ponovno vrnete k zavesti v popolnoma naključnem kotu vašega digitalnega sveta: ob pregledovanju fotografij popolnega neznanca, prebiranju nenavadnega novičarskega prispevka, gledanju smešnega YouTube posnetka. Tega niste imeli namena početi. Kaj se je pravkar zgodilo?

To ni vaša krivda – digitalno okolje je danes s tem namenom oblikovano.

Digitalno »zajčjo luknjo«, po kateri ste se pravkar spustili, financira oglaševanje, ki je namenjeno vam. Skoraj vsaka »brezplačna« aplikacija ali storitev, ki jo uporabljate, je odvisna od tega prikritega procesa nezavednega pretvarjanja vaših pogledov v dolarje, ki so jo izgradili v sofisticirano metodo. Za uporabo teh platform ne plačujete denarja, vendar nikar ne mislite, da jih ne plačate drugače – s svojim časom, vašo pozornostjo in vašo perspektivo.

To ni majhen, tehničen premik v tipu informacij, ki jih koristite, oglasov, ki jih vidite, ali aplikacij, ki jih prenašate.

To je dejansko spremenilo način kako gledate na svet.

Vojna za vašo pozornost

Preden nadaljujem, mi dovolite, da vam zagotovim, da ta prispevek ni seznam pritožb glede zla, ki ga povzročajo tehnologije. Nisem ludist. Tako kot veliko ljudi, globoko cenim svoje tehnične pripomočke kot koristno protezo za svoj spomin, produktivnost in sposobnost povezovanja z ljudmi, za katere mi je mar.

To želi biti trezna ocena tega, kako so nas strategije digitalnega lova na našo pozornost spremenile – naša življenja, medije in naš pogled na svet. Ti premiki so privedli do velikih sprememb v naši politiki, našem pogledu na svet in naši sposobnosti, da vidimo drug drugega kot sočloveka.

Številni od največjih problemov, s katerimi se v tem trenutku kot družba soočamo, so posledica odločitev skritih ustvarjalcev našega digitalnega sveta – oblikovalcev, razvijalcev in urednikov, ki ustvarjajo in kurirajo medije, ki jih koristimo.

Slika 4_okSlika 4 – Radi bi vam posredovali obvestilo, obvestilo lahko vključuje slabe novice, uničujoče alarme in različne doze dopamina.

Teh odločitev ne sprejemajo z zlobo. Sprejete so za nadzornimi ploščami analitike, z A/B testiranjem in z velikimi količinami kode, ki vas spreminjajo v predvidljivo premoženje – v uporabnika, katerega pozornost je mogoče uporabiti.

To počnejo tako, da se osredotočajo na eno preveč poenostavljeno merilo, ki podpira oglaševanje kot svoj glavni vir prihodkov. Ta mera se imenuje angažiranje in njeno poudarjanje je bolj kot karkoli drugega subtilno in vztrajno spremenilo način kako gledamo na novice, politiko in drug drugega.

Slika 5_angaSlika 5 – Definicija angažmaja, 1. Merilo, po katerem podjetja merijo število klikov, všečkov, delitev in komentarjev v povezavi z njihovo vsebino; 2. Valuta ekonomije pozornosti

Ta članek je eden v seriji, ki raziskuje, kako te strategije lovljenja naše pozornosti vplivajo na naše življenje.

Sledi raziskava, kako so te metode v jedru spremenile glavno »arterijo« naših resničnih informacij – novice.

Kako? Poglejmo v bližnjo preteklost.

Zgodovina novega

»Mediji«, kot vemo, niso tako zelo stari. Skozi večino naše zgodovine so bile novice dobesedno množica »novih« stvar, ki so jih ljudje slišali in delili, in so bile omejene s fizično bližino ter besedo od ust do ust. Po izumu tiskarskega stroja so novice sestavljala pisna sporočila, objavljena na javnih mestih in pamfleti, ki so jih razdelili majhnemu številu ljudi, ki so jih dejansko znali prebrati.

Med 18. in 19. stoletjem so časopisi postali precej pogosti, vendar so to bili v glavnem mnenjski tabloidi, ki so vsebovali politične eseje, senzacionalistične zgodbe in sčasoma zasmehovanja. Bili so megafoni za ljudje, ki so uveljavljali svoj politični vpliv in številni so imeli zelo krhek odnos z resnico.

Slika 6_vojaSlika 6 – »Propaganda grozot« prve svetovne vojne, slika z nemškim vojakom, ki usmrti belgijsko medicinsko sestro. Vir

V času, ki je vodil do prve svetovne vojne, je v novicah dosegla vrelišče nepreverjena propaganda z vseh strani, pri čemer so vse vojske sodelovale v velikem boju za javno mnenje. Do konca vojne je postalo jasno, da je informacijsko bojevanje močno orožje – lahko dvigne vojske, spodbudi nasilne množice in destabilizira cele narode.

V odziv na to sistematično manipulacijo resnice, se je v 1920-ih letih začelo usklajeno prizadevanje za vzpostavitev institucije novinarstva, ki bi temeljilo na dejstvih. Ta proces je bil spodbujen tudi s prihodom prvih množičnih komunikacijskih omrežij: nacionalnih časopisov in nacionalnega radia. To je počasi naredilo prostor tudi za televizijo in med temi tremi novimi platformami se je uveljavil globalni medijski sistem, ki so ga obvladovala načela novinarstva.

Slika 7_jurSlika 7 – Tradicionalno novinarstvo na kratko: DOGODEK – (uredniški filter) je pomemben? – NE (če ni, zavrzi), DA – (poročevalski filter) obstajajo dobi viri? – NE (če ne, zavrzi), DA – prodaj oglaševalcem – posreduj bralcu en do dvakrat na dan

Novice so še naprej tekmovale v bitki za pozornost, zato so se še naprej spogledovale s pretiravanjem. Želja po prodaji (časopisov, oglasov, izdelkov) je seveda nekoliko v nasprotju z idejo uredniške natančnosti in merljivega resničnega poročanja. Novinarski standardi, zakoni o obrekovanju in sramotenje v industriji, so postali skupni mehanizmi, ki so pomagali omejiti zdrs v senzacionalizem.

V zadnjem času, ko so se novice srečale s spletom in se začele seliti v naše žepe, pa se je zgodilo, da so začele izgubljati bitko za našo pozornost.

Vzpon algoritmične angažiranosti

Slika 8_ balSlika 8 – Boj za uredniško uravnoteženost – kar je razburljivo proti kar je resnično

Danes morajo novice tekmovati z vsem drugim v naših digitalnih življenjih – s tisoče različnimi aplikacijami in na milijone spletnimi stranmi. Še bolj kot to, zdaj tekmujejo s socialnimi omrežji, ki so ena najuspešnejših naprav za jemanje pozornosti, ki so jih kdaj ustvarili.

Socialna omrežja so eden glavnih razlogov za dvomestno zmanjšanje prihodkov časopisov in zakaj je novinarstvo kot industrija v prostem padu. Socialna omrežja so način, kako danes večina Američanov prejema novice.

Največji igralec na družabnih omrežjih je Facebook in največji del Facebooka je News Feed (viri novic).

Algoritem za News Feedom se redno spreminja in vedno je bil netransparenten, čeprav je to ena od najpomembnejših in vplivnih kod, ki so bile kdaj napisane. Algoritem si lahko zamislite kot urejevalnik novic. (Twitter, Snapchat in Youtube imajo svoje lastne uredniške algoritme, a se tukaj osredotočamo na Facebook zaradi njegove splošne vseprisotnosti in prevlade.)

Urejevalnik novic je robotski urednik, ki je veliko boljši pri jemanju pozornosti kot so običajni človeški uredniki. To, kaj boste kliknili, predvideva veliko bolje kot kdorkoli, ki ga poznate. Profesor Pablo Boczkowski iz Northwesterna ga je imenoval za »največjega urednika v zgodovini človeštva«.

Slika 9_pSlika 9 – Poenostavljena različica urednika Facebook News Feed algoritma. Vir
Na Facebooku boste videli objavo, če…. P (objava) – če je objava privlačna tudi za druge uporabnike kot ste vi + C (ustvarjalec) – ima ustvarjalec objave zgodovino privlačnih objav + T (tip) – je to tip objave, na katero običajno kliknete (fotografija, video itd.) + R (nedavnost) – objava je aktualna; plus tisoče drugih spremenljivk

Prikaže vam zgodbe, sledi vašim odzivom in filtrira tiste, na katere se boste odzvali z najmanjšo verjetnostjo. Sledi videoposnetkom, ki jih gledate, fotografijam, ki si jih ogledujete in vsem povezavam, na katere ste kdaj kliknili. Mapira vaše možgane in išče vzorce vaše angažiranosti.

Ta zemljevid uporablja, da medije pripelje do vas. S tem je v bistvu postal glavni urednik vam prilagojenega časopisa, ki ga vsak mesec bere dve milijardi ljudi.

Po tradicionalnih novinarskih standardih je ta urednik zelo, zelo slab. Ne razlikuje med resničnimi informacijami in tistimi, ki le izgledajo kot dejstva (kot smo videli na primeru množice viralnih laži med ameriškimi volitvami leta 2016). Ne prepoznava vsebin, ki so globoko pristranske ali zgodb, ki so namenjene propagiranju strahu, nezaupanja ali ogorčenja.

Slika 10_moreSlika 10 – News Feed urednik: več angažmaja in ustvarjalci vsebin ter njihove zgodbe

Urejanje News Feed novic je dobesedno spremenilo način pisanja novic. Postalo je spodbujevalec prometa spletnih novic na svetovni ravni številka ena, kar je spremenilo tudi vedenje ustvarjalcev vsebin. Da bi urednik News Feeda neko zgodbo prepoznal, so novinarji (in človeški uredniki), da so ostali relevantni, spremenili svoje strategije. Zato so številne novinarske organizacije sprejele miselnost »vse za obiskanost« in si prizadevajo za večjo angažiranost na račun tega, kar bi tradicionalno imenovali uredniška vestnost.

Slika 11_ newsSlika 11 – Pretirane sodobne novice na kratko – DOGODEK – lahko za to naredimo naslov, na katerega bodo ljudje kliknili? NE (če ne, zavrzi), DA – vsebuje slike in video posnetke? NE (če ne, zavrzi), DA – prodaj oglaševalcem – distribuiraj bralcem 24 ur na dan

To je razlog, zakaj številne novice, ki jih danes vidite, zapeljujejo z napihnjenimi, dramatičnimi, pozornost iščočimi izjavami – poskušajo vas angažirati in se dvigniti nad konkurenco. To je »zaodrje« industrije novic. Izgubljala je boj za pozornost in je postala obupana.

Kako novice ostajajo žive?

Kraja vaše pozornosti s čustveno embalažo

slika 12_likeSlika 12 – To vas bo spravilo v jok! Objave, ki emocionalno kradejo vašo pozornost, se bodo na socialnih omrežjih odrezale bolje.

Čustveni odzivi so eden najpomembnejših načinov za merjenje vrednosti objave in najlažji način za News Feed urednika, da jih identificira, izmeri in zagotovi še več podobnega. To so čustvene ugrabitve, ki temeljijo na afektivnem angažiranju.

Slika 13_engSlika 13 – Definicija afektivnega angažmaja – 1. Emocionalni odziv na vsebino, ki temelji na prebliskih pozitivnega ali negativnega občutka

News Feed ponavadi daje prednost vsebinam s temi afektivnimi čustvenimi izbruhi, saj te vodijo do več klikov, všečkov, delitev in komentarjev. Ko proizvajalci vsebin tekmujejo za tovrstno afektivno angažiranost, ta bitka za pozornost ustvarja, kar je tehnološki etik Tristan Harris imenoval »dirka do dna možganskega debla«.

Senzacionalistični naslovi so velik del tega. Takšni naslovi se bolj primejo in prejmejo več spodbude s strani News Feed urednika. Širijo se hitreje in prinašajo več prometa kot njihove manj pretirane različice.

Vzorec najuspešnejših besednih kombinacij iz nedavne študije 100 milijonov naslovov vključuje:

Solze sreče (Tears of joy)
Te spravi v jok (Make you cry)
Spreletijo te mravljinci (Give you goosebumps)
Preveč je srčkano (Is too cute)
Na pogled šokantno (Shocked to see)

Ta proces se imenuje »Headline Packaging« (oblikovanje naslovov). To je način, na katerega je novica kontekstualizirana ali oblikovana posebej z namenom, da pritegne več klikov. Oseba, ki ustvari naslov, je redko avtor same zgodbe.

Kot urednik časopisa Fusion, je Felix Salmon nedavno zapisal: »Količina časa in truda, ki gre v oblikovanje in »pakiranje« zgodbe, lahko precej presega količino časa in napora, ki je šlo v njeno pisanje.«

Slika 14_bobSlika 14 – A/B testiranje na kratko – TO JE BOB, BOB JE NEKAJ NAREDIL (novica). Novica bo spremenjena tako, da prilagodimo naslov, podnaslov in sliko in testiramo reakcije občinstva, da bo prejela več klikov

To oblikovanje se opravi z A/B testiranjem, kar je način, kako pritegniti še več prometa. S preizkušanjem na desetine različnih naslovov in merjenjem kateri od njih prejmejo največ klikov, se lahko postopek pisanja naslova sprevrže v igro. Cilj? Ujeti čim več pozornosti.

Slika 15_verSlika 15 – Spremenljivke, ki jih testiramo: naslov, podnaslov in slika – VERZIJA A: BOB NEKAJ NAREDI svet se na to odziva – 2.1% stopnja klikanosti, predvidena vrednost oglaševanja 1320 dolarjev;
VERZIJA B: NISMO PRIČAKOVALI, DA BO BOB NAREDIL TO šokirani boste, ko boste videli kaj je naredil – 3.4% stopnja klikanosti, predvidena vrednost oglaševanja 2170 dolarjev – ZMAGOVALEC

Obstajajo močna orodja za tovrstno oblikovanje in tako Facebook kot Twitter jih spodbujata – to imenujejo optimizacija. S temi orodji in majhno količino ustvarjalnosti lahko resnična zgodba, glede na to, kako je napisan naslov, postane provokativna ali senzacionalistična.

Slika 16_proSlika 16 – Naslovi, ki si sledijo od zelo Bobu naklonjenih do Bobu nenaklonjenih: POGLEJTE KAKO BOB NA SVOJ NAČIN UNIČI NASPROTNIKE dobili boste mravljince, BOB NA SVOJ NAČIN POŠLJE MOČNO SPOROČILO hvala Bob, ALI LAHKO VERJAMETE KAJ JE NAREDIL BOB? to vse spremeni, ZAKAJ BOB NI NAREDIL DRUGIH POMEMBNIH STVARI? šokirani boste, ko boste ugotovili zakaj!, LJUDJE TRPIJO, MEDTEM KO BOB NE UKREPA odvratno.

Težava s tem je, da večina ljudi, ki vidijo te objave na socialnih omrežjih, nanje dejansko ne kliknejo, da bi prebrali same članke. Za številne uporabnike postane zgodba že sam naslov, četudi nima veliko skupnega z izvirnim dejanskim dogodkom.

Hitro lahko vidite, kako je mogoče te strategije uporabiti za pretvarjanje vsebine, ki ljudi deli in/ali povzroča ogorčenje. Kot mi je pred kratkim povedal nekdanji odgovorni za vsebine pri večjem, na mlade osredotočenem založniku: »Ni naša naloga, da izzivamo politična mnenja. Naša naloga je, da vašo politično držo koristimo tako dolgo dokler lahko.«

To v svet založništva ni skrivnost: politična polarizacija je čudovito gonilo angažmaja. Ljudje raje klikajo, komentirajo in delijo stvari, zaradi katerih se počutijo dobro – in zgodbe, ki potrjujejo njihova prepričanja, dajejo dober občutek.

Kako nas to spreminja

Ko zaznane grožnje postanejo »resničnost«

Optimizacija angažmaja je zelo izkrivila našo dojemanje groženj.

Večino zgodovine naše vrste so bile razpoložljive informacije za naše preživetje zelo koristne. Če ste slišali veliko zgodb o napadih divjih psov, ste se naučili biti pozorni na divje pse.

Slika 17_ dogsSlika 17 – Napadi divjih psov – dojemanje proti resničnosti – rdeča: strah pred divjimi psi, modra: vednost o napadih divjih psov

To je posledica nečesa v človeški naravi, kar se imenuje razpoložljiva hevristika. To je za naše možgane bližnjica, zaradi katere verjamemo: »Če nam pride zlahka na misel, mora biti res.«

Ker so razpoložljive informacije naš najboljši indikator verjetnosti, so naši možgani razvili ta sistem, da bi nam pomagal ugotoviti, kaj lahko pričakujemo od sveta okoli nas. Z grožnjami ta mehanizem postane še bolj izrazit, ker prednosti, da se bojimo stvari, ki bi nas lahko ubile, daleč presegajo njene slabosti (naši predniki so bili raje bolj previdni kot da bi se izpostavljali tveganjem).

Danes pa razpoložljive informacije o grožnjah sploh ne odražajo resničnosti – so predvsem odraz medijev, ki jih uporabljamo.

Oglejmo si stopnjo kriminala v ZDA:

Slika 18_rateSlika 18 – Stopnja kriminala – dojemanje proti resničnosti, rdeča: procent ljudi, ki pravijo, da je v ZDA več kriminala kot leto prej, modra: dejanska stopnja nasilnih kriminalnih dejanj na 1000 ljudi Vir: Pew/Gallup

Ne glede na dramatičen padec kriminala v zadnjih 30 letih, več kot polovica prebivalstva meni, da je kriminala več, kot ga je bilo v preteklih letih.

Mediji (in zdaj socialna omrežja) so glavna komponenta predpostavk, ki informirajo našo perspektivo. Osredotočanje na kriminal v novinarskih poročilih ne spreminja samo naših mnenj o kriminalu na splošno – zaradi tega se počutimo veliko bolj ogrožene, kot bi morali biti. Za večino od nas je tisto, kar zaznavamo, resnično. Ko vidimo svet kot nevaren kraj, to spremeni naše vedenje in držo, ne glede na dejansko grožnjo.

Kako medijski sistem podžiga naše strahove

Kritični primer tega je terorizem, ki se danes zdi bolj prisoten kot kadarkoli v sodobni zgodovini. Branje naslovne strani kateregakoli večjega časopisa sugerira, da je to eden od glavnih vzrokov smrti po svetu.

Toda smrti povezane s terorizmom predstavljajo samo majhen del siceršnje stopnje umorov, zlasti v ZDA. Obstaja veliko nesorazmerje pri pokrivanju terorističnih napadov v primerjavi z drugimi vrstami umorov, kot je razvidno iz nedavnega 2-letnega vzorca zgodb z naslovnih strani New York Timesa.

Slika 19_ny

Slika 19 – Vir: Priceonomics/Nemil Dalal. Graf prikazuje vzorec podatkov in zgodb, ki so opredeljene kot »islamski terorizem« v primerjavi s smrtmi zaradi umorov. Upoštevati je treba tudi to, da se na začetku teroristični napadi ne-muslimanov niso obravnavali kot terorizem. Prvi stolpec – Umori v Ameriki (povprečno leto): vsi umori skupaj, rdeče – zaradi terorizma, Drugi stolpec – Umori po svetu (povprečno leto) – vsi umori skupaj, rdeče – zaradi terorizma, Tretji stolpec – Poročanje New York Timesa v obdobju 2015 do avgusta 2016 – o vseh umorih skupaj, rdeče – o smrtih zaradi terorizma

Terorizem je močan čustveni dogodek. Tak, za katerega se zdi, da žali sam temelj civilne družbe in človeškega dostojanstva. Veliko legitimnih razlogov je, da se nam takšni napadi gnusijo in da o njih poročamo ter javno razpravljamo.

Toda nelagodna resnica o pomembnosti terorizma v naših življenjih je, da smo zgradili takojšen distribucijski sistem za njen dejanski namen – ustvarjanje terorja.

Strah pred njim daleč presega verjetnost, da se kdaj zgodi nam ali komu, ki ga poznamo. Še bolj grozno je, da je pretirano poročanje o teh napadih pogosto ravno to, kar tisti, ki napade izvajajo, želijo.

Tako imenovana islamska država (ISIS) je med svojim hitrim vzponom, ki se je pričel leta 2014, v samo treh kratkih letih, izkoristila ta medijski ekosistem. Ker so razumeli, da bijejo bitko za pozornost, so svoji blagovni znamki namenjali vsaj toliko pozornosti kot vojaškim prizadevanjem, izgradili so medijsko krilo, ki je premikalo meje in pretiravalo v izkoriščanju svojih zmag, podpore in rasti. Ta prizadevanja, da z grozljivimi dejanji prevladujejo v medijskih zgodbah, jih je postavilo v vlogo glavne grožnje zahodu, kljub dejstvu, da so imeli precej majhno vojsko, omejene vire in skoraj nobene mednarodne podpore.

Medijsko poročanje je ISIS omogočilo, da so svojo pripoved uporabili za privabljanje borcev iz vsega sveta v Sirijo in v Iraku, kot tudi za spodbujanje ločenih napadov nezadovoljnih posameznikov brez uradnih vezi z dejansko organizacijo.

ISIS in podobne organizacije vedo, da se borijo za pozornost in so se naučili kako igrati to igro. Žalostna resnica je, da bo teroristični napad, grozljivi pokol ali celo zgolj krvoločna grožnja, medijskemu podjetju prinesla veliko denarja.

Mediji so postali žarometi, ki sijejo na te posamezne zgodbe in delajo veliko senco, ki je veliko bolj zastrašujoča od dejanskih dogodkov.

Slika 20_terSlika 20 – Medijski žaromet, ki sije na TERORIZEM, dela veliko senco

Kako mediji spodbujajo ogorčenje in spreminjajo politiko

Ista dinamika se dogaja v politični areni. Med volilnim ciklom leta 2016 je CNN zaslužil milijardo dolarjev bruto dobička več kot leto prej, predvsem zaradi oglaševanja, ki je bilo posledica novic o najbolj nezaslišanem kandidatu: Donaldu Trumpu.

Ni bilo prvič, da se je Donald Trump preizkusil v tekmi za predsednika. Za najvišjo funkcijo v državi je tako ali drugače naznanil kandidaturo že v letih 1987, 2000, 2004 in 2011. Leta 1999 je uradno vstopil v tekmo kot kandidat reformistične stranke in tako preizkušal svojo platformo in ocenjeval odzive ter se na koncu odločil, da ne more dobiti podpore potrebne za zmago. Po njegovi neuspešni kandidaturi leta 1999 so pri reviji Newsweek zapisali, da v državi preprosto ni bilo dovolj jeze, ki bi do zmage pripeljala neodvisnega kandidata.

Njegov ton se v zadnjih treh desetletjih ni bistveno spremenil. Kaj je bilo v teh preteklih letih drugače? Ena od ključnih razlik je bila, da mediji takrat še niso bili optimizirani za takšno ogorčenje, ki je potrebno, da kandidatu, kot je Trump, zagotavlja prisotnost v medijih.

To je bil mehanizem, ki je bil značilen za kampanjo leta 2016: bolj nezaslišane kot so bile njegove besede, večja je bila njegova prisotnost v medijih. Večja kot je bila pozornost, ki jo je bil deležen, bolj verodostojna je bila njegova kandidatura. V podjetju za analitiko Mediaquant so ocenili, da je Trump s to strategijo, med oktobrom 2015 in novembrom 2016, prejel za 5,6 milijarde dolarjev »brezplačne« medijske pozornosti, kar je trikrat več od njegove najbližje tekmice.

Slika 21_canSlika 21 – Primerjava medijske pokritosti predvolilnih zborovanj med 14. in 23. marcem 2016, Vir: Ev Boyle/USC Annenberg. Medijsko poročanje o kandidatih za predsednika ZDA 2016. Število spletnih omemb na 14 najbolj obiskanih spletnih novičarskih portalih v obdobju sedem dni – med 14. in 23. marcem 2016 – modri: demokrati, rdeči: republikanci

Če imaš na voljo medijske platforme, je to v politiki izjemna prednost. Pri vseh volitvah je eden od ključnih izzivov dvigniti se nad konkurenco in poskrbeti, da te opazijo.

Te zgodbe o kandidatih so na socialnih omrežjih potovale hitreje in dlje kot kjerkoli drugje. Facebook in Twitter sta bila, podobno kot CNN, deležna velikega povečanja prometa in dohodkov zahvaljujoč širjenju senzacionalističnih novic, ki so se širile na njihovih platformah in pozornosti, ki so jih bile deležne.

Trumpova ideologija, vedenje in izjave so izkoriščale tesnobe, ki so posledica globalnih groženj. Legitimnost njegove kandidature je bila deloma odvisna od tega, da se je mnoge od teh groženj dojemalo kot resnične.

Imamo demokratizirano propagando za dobiček

Nemogoče je na medijski sistem gledati ločeno od delujočih demokracij. Na naša mnenja vedno vplivajo novice in naše odločitve na volitvah vedno odražajo tako pridobljeno znanje. Če na družbo gledate kot na velik kolektivni človeški organizem, so novičarski mediji nekaj takega kot centralni živčni sistem. Pomagajo nam v odzivih na grožnje, pri izmenjevanju informacij in ugotavljanju, kaj je treba narediti.

Kako je ta živčni sistem nadzorovan in pod kakšnim vplivom je, v veliki meri narekuje kako družba deluje – za kaj nam je mar, koga ščitimo, proti komu se borimo. Skozi 20. stoletje so politiki, mogotci in akademiki vedeli, kakšen pomen ima ta vpliv. Imel je svoje ime: propaganda.

Propaganda je zahtevala denar, talent in infrastrukturo za ustvarjanje in distribucijo. To je bil drag in neposreden instrument za nadzor od zgoraj navzdol.

Danes imamo demokratizirano propagando – vsakdo lahko te strategije uporablja, da ugrablja pozornost in promovira zavajajoče pripovedi, zgodbe, v katerih se pretirava ali zavržene ideologije –dokler priteguje pozornost in oglaševalcem prinaša dobiček.

Novinarstvo – zgodovinski nasprotnik propagande – je postalo največja žrtev v tej vojni algoritmov za našo pozornost. In brez novinarstva smo priče razkroju skupne resničnosti, o kateri bi lahko presojali.

To se bo nadaljevalo

Na mnogo načinov so ti algoritmi odraz nas. Mapirajo naravna človeška vedenja in stremljenja – kaj bomo kliknili, kaj nas bo razjezilo, kaj bomo ljubili. So del nas. Toda ti zemljevidi vključujejo tudi nekatere naše najhujše pristranosti, iracionalne strahove in slabe navade. Te algoritme bi morali oblikovati tako, da bi upoštevali tudi to našo plat.

Slika 22_ourSlika 22 – Način kako nas vidijo algoritmi – neracionalni strahovi, nezdrave navade, kognitivna pristranost = priložnost za angažma in za zaslužek

Nenamerno smo ustvarili medijski sistem, ki služi na račun številnih naših pomanjkljivosti. In ne bo izginil, ne moremo ga preprosto vrniti v škatlo.

Znanje, kako zanesljivo ugrabiti človeške možgane za pozornost, je eden najpomembnejših novih trendov 21. stoletja. To odkritje, kot vsak veliki izum v naši zgodovini, ima nepričakovane rezultate, ki jih je težko napovedati.

Če želimo še naprej živeti v skupni realnosti, moramo biti pripravljeni gledati na te rezultate trezno. Naslavljanje največjih težav naše vrste – od podnebnih sprememb, pandemij do revščine – zahteva, da imamo skupno zgodbo o iskrenih težavah, s katerimi se soočamo: resnične grožnje in resnične razloge za ogorčenje.

Brez tega spodkopavamo našo največjo moč – našo edinstveno zmožnost za sodelovanje in deljenje skrbi za bremena tega, da smo ljudje.

Nekaj misli o rešitvah

Že nekaj časa zbiram rešitve in jih je več kot jih lahko tukaj zapišem. Urednikovanje News Feedov in drugih podobnih platform je še vedno v povojih. Več ko vemo o tem, kako ta orodja algoritmičnega angažiranja izkrivljajo našo realnost, bolj jasno je, da za to ne moremo kriviti samo enega samega podjetja. Igralci te oboroževalne tekme, da bi pritegnili našo pozornost, so Google, Apple, Snapchat, Twitter, Facebook in dobesedno skoraj vsi večji medijski ponudniki.

Lastniki teh orodij imajo velik vpliv: na medije, naša življenja in na koncu tudi na samo kolektivno psihologijo človeštva. Ta vpliv je, medtem ko se zares negotovi premikamo v prihodnost, treba razumeti in o njem razpravljati.

Tobias Rose-Stockwell

Posebej hvala Nemil Dalal, Pablo Boczkowski iz univerze Northwestern in Ev Boyle na USC Annenberg, ki so mi posredovali statistiko in uvide, ki sem jih uporabil v tem prispevku.

Vir: https://medium.com/the-mission/the-enemy-in-our-feeds-e86511488de

Mami, tudi jaz bi to!

Oglasna sporočila za prehranske izdelke pogosto nagovarjajo otroke, saj ti v številnih družinah pomembno vplivajo na nakupne odločitve. Slovenija na tem področju orje ledino s smernicami oglaševanja Ministrstva za zdravje.

Julija 2016 so bile sprejete Prehranske smernice za oblikovanje pravil ravnanja za zaščito otrok pred neprimernimi komercialnimi sporočili (v nadaljevanju Smernice), ki so jih pripravili na Ministrstvu za zdravje. V ZPS smo za Ministrstvo za zdravje izvedli raziskavo, v okviru katere smo preverili izpostavljenosti otrok oglasnim sporočilom pred in po uveljavitvi Smernic. Te se nanašajo na oglase o živilih, ki vsebujejo hranila in snovi (zlasti maščobe, transmaščobne kisline, sol ali natrij in sladkor), katerih prekomerno uživanje ni priporočljivo. To je skladno tudi z enim od ciljev Resolucije o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015 – 2025, Dober tek Slovenija. Ta govori o omejitvi trženja živil za otroke, ki niso koristna za zdravje, ter o zmanjšanju oglaševanja energijsko bogatih živil. S tem bi prispevali k sooblikovanju okolja, ki spodbuja zdrave prehranske izbire pri ranljivih skupinah, kot so otroci in mladostniki. To pa naj bi vplivalo tudi na zmanjšanje debelosti in kroničnih nenalezljivih bolezni.

V okviru raziskave smo v ZPS analizirali izpostavljenost otrok oglasnim sporočilom v času otroških televizijskih programov v Sloveniji pred uveljavitvijo (18. 1. 2017) Smernic in po njej, kot tudi v širšem časovnem razponu med 6. in 21. uro. Preverili smo izpostavljenost otrok oglasnim sporočilom na TV za prehranske izdelke, ki vsebujejo veliko soli, sladkorja in maščobe ter kako uspešno se uresničujejo Smernice. Oglasna sporočila smo spremljali 14 dni, in sicer na sedmih televizijskih programih: nacionalni TV SLO 1 in TV SLO 2 ter na komercialnih programih Kanal A, POP TV, Planet TV, OTO in Minimax.

Pri nas številni starši zagovarjajo omejitev oglaševanja, saj se zavedajo, kako velik vpliv imajo lahko oglasi na prehranjevalne navade otrok.

Otroci ne gledajo samo risank in otroških oddaj
Ker lastna pravila televizijskih hiš veljajo za obdobje, ko je predvajan “otroški program”, bi zgolj analiza oglasov, objavljenih v otroškem terminu, pokazala povsem izkrivljeno sliko glede izpostavljenosti otrok oglasom. Raziskave namreč potrjujejo, da so otroci v popoldanskem in večernem obdobju pred televizijskimi ekrani takrat kot starejši družinski člani. Torej so otroci pred televizorji tudi takrat, ko so na sporedu družinski filmi, športne in druge oddaje, neredko so pred njimi tudi do 22. ure. To so opazili tudi na Svetovni zdravstveni organizaciji in nedavno predlagali časovno podaljšanje omejitve oglaševanja med 6. in 22. uro (prej do 21. ure). Sicer pa so otroci tudi v času, ko na televiziji predvajajo otroški program, še vedno izpostavljeni številnim oglasom za živila z manj ugodno prehransko sestavo. Pogosto oglašujejo sladkarije in živila, ki naj bi bila na jedilniku otrok le občasno.

Pred uvedbo Smernic je bilo med 70 analiziranimi prehranskimi izdelki kar 52 (to je 75 odstotkov) takih, ki jih glede na Smernice ne bi smeli oglaševati. Po uveljavitvi Smernic se je delež oglasov za živila z manj ugodno prehransko sestavo nekoliko zmanjšal, in sicer je bilo med 83 oglasi 57 (oz. 68 odstotkov) takih, ki jih glede na Smernice ne bi smeli oglaševati.

Med 10 najbolj oglaševanimi so predvsem nezdrava živila
Številni oglasi za prehranske izdelke so objavljeni vsak dan med 6. in 21. uro. Ste se kdaj vprašali, katerih je največ? Ko smo analizirali prehranske oglase v opazovanem obdobju na vseh sedmih televizijskih programih, je bila skoraj polovica oglasnega prostora namenjena oglasom za sladkarije (čokolada, piškoti, pecivo, žvečilni gumi …), sledili so oglasi za mlečne in za žitne izdelke.

In kakšen je prehranski profil 10 najpogosteje oglaševanih prehranskih izdelkov? Pogosta rdeča luč na prehranskem semaforju v naši preglednici ponazarja, da gre večinoma za izdelke, ki naj ne bi bili pogosto na našem jedilniku. Nič bolj obetavna ni slika, ko izdelke pogledamo z vidika Smernic za oblikovanje pravil ravnanja za zaščito otrok pred neprimernimi komercialnimi sporočili – med njimi je le en, ki je sprejemljiv tudi s tega vidika.

Med oglasi za čokolado so bili najpogosteje oglaševani izdelki proizvajalca Ferrero. Med 15 najpogosteje oglaševanimi “čokoladnimi” izdelki pa jih le nekaj, ki ne sodijo v proizvodni program Ferrera.

Med mlečnimi izdelki so najpogosteje oglaševani (pre)sladki oz. (pre)mastni izdelki (Monte mlečni desert, LM MU sirni in mlečni namaz). Vsekakor nas veseli, da proizvajalci oglašujejo mlečne izdelke, vendar so Smernice, ki so jih pripravili na Ministrstvu za zdravje, odlična priložnost, da proizvajalci pokažejo svojo družbeno odgovornost in začnejo oglaševati izdelke, ki so sprejemljivi glede na Smernice (na primer pri mlečnih izdelkih navadne jogurte in mleko) oziroma da spremenijo sestavo izdelkov. V naši analizi oglaševanih izdelkov je bilo kar nekaj takšnih, ki bi bili sprejemljivi za oglaševanje, če bi proizvajalci le malo zmanjšali vsebnost npr. maščobe (mlečni izdelki) in soli (žitni izdelki).

Med žitnimi izdelki smo zabeležili oglase za OLZ mlečni kruh, Žitov stoletni kruh, kruh hribovc, jelenov kruh, babičin kruh, ajdov kruh z orehi … Čeprav gre za izdelke, za katere starši (potrošniki) pričakujejo, da so ustrezni, pogled na sestavine razkrije, da tudi te vrste kruha ne ustrezajo vedno Smernicam. Z izjemo dveh (babičin kruh in ajdov kruh z orehi) smo pri vseh zaznali veliko vsebnost soli, v OLZ mlečnem kruhu pa veliko vsebnost sladkorja. Ste pričakovali sladkor v toastu? Verjetno ne!

Korak v pozitivno smer na nacionalni TV
Ob primerjavi analize oglasov pred in po uvedbi Smernic smo ugotovili, da je frekvenca oglaševanja živil z nezdravim prehranskim profilom na komercialnih televizijah večja kot na javni televiziji. Na TV Slovenija pa so po uvedbi Smernic naredili še korak dlje in korenito zmanjšali obseg oglaševanja prehranskih izdelkov (še posebej pred, med in po otroškem programu), medtem ko je to na komercialnih TV programih manj opazno oziroma nismo opazili premika v pozitivno smer.

Pozitivne prakse pri oglaševanju živil bi morale postati del družbene odgovornosti podjetij, ki jih moramo kot kritična javnost prepoznati, izpostaviti in tako “nagraditi”. Podjetja morajo prepoznati dodano vrednost oglaševanja živil, ki so sprejemljiva glede na Smernice in po potrebi spremeniti sestavo svojih izdelkov, saj marsikateri le rahlo presegajo vrednosti glede vsebnosti sladkorja/soli/maščobe, določene v Smernicah. Med desetimi najpogosteje oglaševanimi izdelki je le eden brez rdeče luči na prehranskem semaforju, le eden pa je sprejemljiv tudi glede na Smernice.

Čas je za globalne rešitve
Problem prekomerne teže in prehranjenosti otrok je globalni. Države vsaka zase iščejo načine, kako preseči samoomejitvene kodekse in priporočila, ki ne dajejo želenih rezultatov. V Sloveniji oglaševanje energijsko goste hrane otrokom sicer ureja Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (Ur. l. RS, št. 87/11 in 84/15), ki v 23. členu določa, da morajo ponudniki oblikovati pravila ravnanja v zvezi z neprimernimi avdiovizualnimi komercialnimi sporočili, ki spremljajo programske vsebine, namenjene otrokom ali so njihov del. Prav na podlagi tega člena je Ministrstvo za zdravje pripravilo Prehranske smernice za oblikovanje pravil ravnanja za zaščito otrok pred neprimernimi komercialnimi sporočili. Domet te zakonodajne rešitve je relativno ozek, ker ne zajema oglaševanja v času športnih, razvedrilnih družinskih in drugih TV programov oz. oglaševanja v drugih medijih in na družabnih omrežjih, vendar pa je korak v smer ureditve tega perečega področja. So pa Smernice zagotovo pomemben korak k ureditvi, pri čemer Slovenija orje ledino, saj je trenutno edina, ki je uvedla profiliranje živil za te namene (po podatkih WHO EU region so še štiri države članice uvedle pilotsko raziskavo o uporabi WHO smernic za profiliranje), to pa je postala tudi tema, o kateri ne govori le stroka, ampak tudi starši. Tudi številni starši zagovarjajo omejitev oglaševanja, saj se zavedajo, kako močan vpliv imajo lahko oglasi na prehranjevalne in torej tudi na nakupne navade.

Kanada medtem na primer načrtuje uvedbo zakonodaje, ki bi omejila oglaševanje nezdrave hrane na TV med tednom od 6. do 9. ure ter med 15. in 21. uro oz. med 6. in 21. uro ob koncu tedna, Velika Britanija pa omejitev oglaševanja s televizije širi tudi na druge medije. Zaradi razsežnosti problematike in dolgoročnih posledic je smiselno razmisliti o zavezujoči zakonodaji na ravni EU, saj meja ni. Ne nazadnje za glavnino oglasov za živila z nezdravim prehranskim profilom “so krive” globalne blagovne znamke.

Jasmina Bevc Bahar, Marjana Peterman

Vir: https://www.zps.si/index.php/trg-in-cene/oglaevanje/8640-mami-tudi-jaz-bi-to-9-2017

Kratka zgodovina sreče: kako je Amerika izgubila sled za dobrim življenjem in kje jo lahko ponovno najde

Desetletja so nas učili, da sta gospodarska rast in nakupovanje ključ do sreče – medtem pa smo vse bolj uničevali naš planet. Dobra novica je, da obstaja boljša pot do sreče: začne se s smiselnim delom, z ljubečimi odnosi in cvetočo naravo.

V preteklih sto letih smo glede pomena sreče postali zelo zmedeni. Kar ni tako majhna stvar. Kako definiramo srečo namreč usmerja to kaj počnemo, kaj smo pripravljeni žrtvovati in kako zapravljamo naš časa in denar.

Ta zmeda ni nastala iz danes na jutri. Oglaševalci zapravljajo milijarde za iluzijo, da nam bo več dobrin prineslo srečo. In politiki vseh političnih barv – še posebej tisti, ki so povezani s poslovnimi interesi – širijo sporočilo, da gospodarska rast vodi v blaginjo. Te lažne obljube spodkopavajo pogoje, ki bi lahko vodili k trajnostni sreči.

Trajnostna sreča temelji na zdravi naravi in živahni ter pravični družbi. Je oblika sreče, ki preživi dobre in slabe čase, saj je temelj osnovnih potreb in teženj vsakega človeka. Tega ne moremo doseči na hitro. Trajnostne sreče ne moremo doseči na račun drugih.

Dobra novica je, da je trajnostna sreča dosegljiva in je na voljo vsakemu, pri tem pa nam ni treba oškodovati našega planeta. Začne se z zagotavljanjem osnovne materialne varnosti vseh ljudi. Za srečo ni potrebno veliko več od tega, še posebej pa ne še več materialnih dobrin.

Izkaže se, da nam planeta ni treba izčrpati, saj nas to hitro proizvajanje materialnih dobrin ne bo osrečilo. Ni treba, da ljudje delajo v izkoriščevalskih delovnih pogojih, kjer proizvajajo poceni dobrine, ki bi naj zadovoljile naš neskončen apetit po posedovanju. Ne potrebujemo niti gospodarske rasti, čeprav nekatere oblike rasti ne škodijo.

Raziskave so pokazale, da trajnostno srečo črpamo iz drugih virov. Potrebujemo ljubeče odnose, cvetočo naravo in človeške skupnosti, priložnosti za smiselno delo in nekaj preprostih praks kot je hvaležnost. S to definicijo trajnostne sreče lahko imamo resnično vse.

Kratka zgodovina ameriškega stila sreče

Združenim državam Amerike ni vedno vladala potrošnja. Nacionalna obsedenost je postala šele na začetku dvajsetih let dvajsetega stoletja, ko je poslovne voditelje začelo skrbeti, da so Američani potešili svoj apetit po strojih in potrošniških dobrinah. Direktorji podjetij in poslovnim interesom naklonjeni politiki so menili, da če se bodo ljudje odločili svoj čas preživljati tako, da uživajo življenje namesto da bi vse več delali in nakupovali, bo gospodarstvo zastalo.

Tako je oglaševalska industrija združila moči s Freudovskimi psihologi, da bi kanalizirali naše želje – univerzalne želje po ugledu, ljubezni in samozavesti so povezali z novim »evangelijem potrošništva«.

»Želje so skoraj nenasitne,« je v gospodarskem poročilu, objavljenem nekaj mesecev pred zlomom newyorške borze leta 1929, trdil ameriški predsednik Herbert Hoover. »Ko potešimo eno željo, naredimo prostor drugi … Pred nami je brezmejno polje; obstajajo  nove želje, ki bodo takoj ko jih potešimo, v neskončno dajale prostor novim … z oglaševanjem in drugimi promocijskimi sredstvi, z znanstvenimi izsledki, z natančno vnaprej načrtovano potrošnjo, se je proizvodnja opazno povečala… zdi se, da lahko s povečano dejavnostjo nadaljujemo.«

Sodobna oglaševalska industrija je sistematično spremenila naša prepričanja o sreči. Freudovski psihoanalitik Ernest Dichter je eden tistih, ki so združili moči z oglaševalsko industrijo. Dejal je: »Do neke mere moramo človeške potrebe in želje nenehno razvnemati.«

Njihova strategija je bila uspešna. Danes so tablični računalniki iPad, pravšnji dopust ali najnovejše superge postali predpogoj za spoštovanje. Nekatere znamke piva so sinonim za prijateljstvo in občutek pripadnosti skupnosti. Prevelika hiša kaže na status in je dokaz našega zaslužka in sposobnosti, da lahko poskrbimo za družino. To vse so seveda le oglaševalske ideje, ki s tem, ko kupujemo več kot potrebujemo, njihovim strankam prinašajo dobiček.

Vendar pa ima vso to nakupovanje resne posledice. Danes so v povprečju hiše na osebo dvakrat večje, kot so bile pred štiridesetimi leti. Breme dolgov za nekaj dodatnih sob in nadstandardne opreme se odplačuje desetletja. Nekateri postanejo odvisni od občutkov, ki jih doživljajo ob velikih nakupih, a prvotna zanesenost hitro doseže vrhunec in izgine. Dolg, nadure v službi, ki so potrebne za njegovo odplačevanje in posledično več časa, ki ga preživimo ločeni od prijateljev in družine, se vleče v neskončnost.

Izčrpani zaradi dolgih delavnikov in vožnje na delo ter nazaj domov, se ljudje pričnejo spraševati, kaj se je zgodilo s pravo srečo. Oglaševalci takoj najdejo odgovor: le še več morate zapraviti za lepotne operacije, zdravila proti depresiji ali za novi avto. V ZDA povprečen otrok vidi na televiziji dnevno od 50 do 70 oglasov. Povprečen odrasel človek vidi 60 minut oglasov na dan.

Za revne delavce, za tiste z omejenimi prihodki in za nezaposlene, so oglaševane dobrine, ki naj bi prinašale srečo, velikokrat izven dosega, kar lažne obljube oglaševalcev spreminja v kruto šalo. Za ljudi vseh dohodkovnih razredov, a še posebej za revne, oglaševanje postane nenehen opomnik, da nimajo tega, kar imajo drugi –  in s tem tudi dobrega življenja.

Medijski strokovnjak George Gerbner je dejal: »Tisti, ki pripovedujejo zgodbe o kulturi, resnično vladajo človeškemu vedenju. To so bili včasih starši, šola, cerkev, skupnost. Sedaj je to kopica globalnih konglomeratov, ki nimajo česa povedati, a veliko za prodati.«

Oglaševalci so pogovor o virih izpolnitve in veselja kolonizirali in proizvedli mentaliteto potrošniške kulture.

Plačevanje cene za poceni dobrine

Delavci, ki naše dobrine proizvajajo in distribuirajo, so med tistimi, ki plačujejo ceno za naš potrošniški način življenja. Ko ljudem primanjkuj denarja, a jim prigovarjajo, da je več materialnih dobrin ključno za njihovo srečo, postanejo nizke cene poglavitne. Veliki trgovinski centri, ki zbijajo cene tako, da svojim zaposlenim plačujejo minimalne plače, lokalne trgovine poženejo v bankrot.

Proizvodnji delavci se proti svoji volji znajdejo v dirki do dna za najnižjo plačo. Če so plače in varnostni standardi kje drugje nižji ali če delavci začnejo organizirati sindikat, se delodajalci enostavno preselijo.

Zaradi velikega ekološkega bremena proizvodnje vseh dobrin, trpijo tudi nečloveška življenja. Nedavna raziskava objavljena v reviji Science ugotavlja, da človeška dejavnost povzroča tisočkrat hitrejšo izumiranje vrst, kot je to običajno po naravni poti. Industrijske kemikalije se pojavljajo v telesih morskih sesalcev na Arktiki – in tudi v naših telesih. V Tihem oceanu kroži kopica plastičnih odpadkov, ki zastruplja vse prostoživeče živali in rastline v prehranjevalni verigi. Najbolj zaskrbljujoči pa so učinki kurjenja velikih količin fosilnih goriv in krčenja ter sežiganja gozdov. Ogljik, ki prežema ozračje, spreminja oceane v kislino in pregreva planet. Podnebne spremembe grozijo našim obalam, zalogam hrane in virom pitne vode ter povečujejo gozdne požare in hude nevihte.

Rast ne prinaša več sreče

Večja potrošnja bi nam naj kot posameznikom prinesla več sreče, hkrati pa bi naj gospodarska rast prinesla blaginjo tudi družbi kot celoti.

Povojno obdobje je bilo smatrano kot gospodarska zgodba o uspehu. Še posebej v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je bil čas, ko se je veliko ljudi rešilo revščine in razlika med revnimi in bogatimi je bila veliko manjša kot je danes. Gospodarska rast, merjena z bruto domačim proizvodom (BDP), je enakomerno rasla.

Toda BDP je nezanesljiva mera. Meri gospodarsko dejavnost, a se ne ozira na to ali gre za izboljšave ali ne. Izkopljete dnevni kop in prodajate kovine, minerale ali premog in BDP se vam bo zahvalil – tudi če s tem onesnažujete pitno vodo tisočih ljudi. Na svojem vrtu pridelujete svežo hrano, jo delite s prijatelji in z lokalnim zavetiščem za brezdomce, ste zdravi in srečni in BDP se ne bo premaknil nikamor.

Indikator pravega (resničnega) napredka (GPI) po drugi strani meri vsesplošno blaginjo. Od celote odšteva škodljive stvari kot so kriminal, bolezni, izguba kmetovalnih površin, upad kvalitete vode in dodaja prispevke gospodarstvu, ki jih BDP ne upošteva, kot je neplačano delo doma in prostovoljno delo v skupnosti.

Do leta 1979 sta v ZDA tako BDP kot GPI bolj ali manj rasla skupaj. Po leta 1979 pa je prišlo do spremembe. BDP je še naprej naraščal, medtem ko je GPI obstal. Vedno več našega časa in virov je bilo vloženega v gospodarsko rast, vendar ta ni več prinašala sreče, še posebej tistim, ki so ostali revni.

Zakaj je gospodarstvo še naprej raslo, medtem ko je blaginja stagnirala?

Ida Kubiszewski in njeni sodelavci v prispevku revije Ecological Economics pravijo, da je krivec za to »dvig dohodkovne neenakosti, skupaj z okoljskimi in družbenimi stroški, ki so rasli hitreje kot koristi, ki jih imamo od porabe«.

Z drugimi besedami: v zameno za čas, denar in naravne vire, ki jih izrabljamo, ne dobimo veliko sreče – koristi pa gredo večinoma tistim na vrhu.

Kaj se je spremenilo? Med drugim, sedaj sporazumi o prosti trgovini in korporacijam naklonjene vlade omogočajo transnacionalnim korporacijam, da selijo svojo proizvodnjo v dele sveta z najnižjo plačo in z najmanj predpisi, ki bi ščitili delavce in okoljsko varnost. Ta strategija omogoča nizke cene. Hkrati pa korporacijam omogoča, da znižajo število dobrih delovnih mest in izkoriščajo delavce tako doma kot v tujini. Nizke plače in izkoriščanje kmetov v ZDA, številni požari v tovarnah in rušenje tekstilne tovarne Rana Plaza v Bangladešu, samomori zaposlenih v tovarnah na Kitajskem, ki izdelujejo Applove izdelke in krvavi diamanti iz Konga, je le nekaj primerov visoke cene, ki jo plačujejo tisti, ki izdelujejo naše dobrine.

Produktivnost je v povojnem obdobju naraščala, še posebej z vpeljavo računalnikov in robotike. Danes v eni delavski uri proizvedemo več kot kadar koli. Povečan dobiček iz te produktivnosti bi lahko v obliki višjih plač ali manj dela za isto plačilo, delili z delavci. Ali pa bi lahko obdavčili dobičke, da bi financirali višjo izobrazbo, nadgradnjo infrastrukture, hitrejši transportni sistem, prehod na zeleno ekonomijo ali številne druge stvari, ki bi povečale trajnostno srečo. Namesto tega pa so podjetja povečano produktivnost izrabila za odpuščanje delavcev, direktorjem ponujala velike nagrade, kupovala druga podjetja in bogatim delničarjem izplačevala velike donose. Milijarde so zapravila za lobiste in prispevke za volilne kampanje, ki so jim zagotovila naklonjene zakone, nižje davke in manj regulacije ter ugodne trgovinske sporazume. Delavske organizacije nimajo več dovolj moči, da bi se lahko pogajale o deležu povečanega dobička. Od sedemdesetih let dvajsetega stoletja plače stagnirajo, medtem ko sta dohodek in premoženje 1 odstotka najbogatejših – še posebej pa 0,1 odstotka najbogatejših – poletela v višave.

Zmanjšana kakovost življenja

Prevlada tega, na dobičku temelječega gospodarstva, spodkopava našo kakovost življenja.

Da lahko v času stagnacije plač in brezbrižnosti vladne kako shajajo, Američani delajo vse več in več. Tisti na dnu dohodkovne lestve, še posebej starši samohranilci, pogosto delajo dve ali tri službe, da lahko shajajo in veliko jih živi v revščini, čeprav so zaposleni s polnim delovnim časom. S toliko dela (in dolgo vožnjo na delo), kdo ima sploh še čas biti srečen?

Ta oblika korporacijskega potrošništva povečuje neenakost in spodkopava družinsko življenje ter hlasta naravne vire našega planeta. Vrhovi gora so razstreljeni, gozdovi spremenjeni v dnevne kope naftnega peska, obdelovalne površine spremenjene v plinska polja in nakupovalna središča. Naš planet ima meje – kar tisti, ki pridigajo o neskončni gospodarski rasti velikokrat spregledajo. V naših vodovodih sistemih imamo zdaj industrijske kemikalije, imamo suše s peščenimi viharji, zakisane oceane, umirajoče kolonije čebel, topi se polarni led in pretijo nam ogromni hurikani ter ognjeni viharji. Obstaja pregovor: »Če mama ni srečna, potem ni srečen nihče.« In mati Zemlja ni srečna.

Veliko ljudi je seveda glede teh problemov zaskrbljenih. Vendar navadni ljudje nimajo virov, da bi pritegnili pozornost izvoljenih predstavnikov, ki morajo, da lahko vodijo nacionalne kampanje, zbrati milijone dolarjev. Nedavna raziskava dveh uglednih akademikov, objavljena v jesenski izdaji revije Perspectives in Politics leta 2014, potrjuje, da so ZDA postale oligarhija. Raziskava je pokazala, da stališča navadnih ljudi in njihovih interesnih skupin tako rekoč nimajo vpliva na politiko. Gospodarske elite in organizacije, ki predstavljajo poslovne interese, pa imajo »občuten neodvisen vpliv« na vladne politike.

Tako neenakost spodkopava trajnostno srečo. Obljuba, da več dobrin prinaša srečo, se izkaže za lažno. Prav tako napačna je trditev, da plima gospodarske rasti »dviguje vse čolne«.

Kje lahko torej sedaj najdemo trajnostno srečo?

Če gospodarska rast in potrošništvo nista recepta za trajnostno srečo, kaj torej je?

Trajnostna sreča je oblika resnične blaginje – ni le bežen občutek ugodja ali začasno spodbujanje ega. Je namreč trajna, ker se dotika naših najbolj avtentičnih aspiracij in vključuje gradnjo odnosov in praks, ki nas podpirajo tako v dobrih kot slabih časih.

Trajnostna sreča je zgrajena na skupnosti, v kateri se ljudje medsebojno podpirajo. Raste iz spoznanja, da je naša blaginja povezana s sosedovo. Ko vemo, da lahko v težkih časih računamo na pomoč drugih, da obstaja prostor za vsakogar in da lahko smiselno prispevamo ter nas za to cenijo, imamo temelje za trajnostno srečo.

In trajnostna sreča raste iz zdrave Zemlje. Na zelo osnovni ravni se moramo zavedati, da vsak požirek vode, vsak vdih zraka, hrana, ki raste iz prsti ali pride iz vode – vse to je mogoče zaradi živih ekosistemov planeta. Trajnostna sreča pa gre še globlje, zahteva slavljenje naravnega sveta tudi ko od njega nimamo neposredne koristi.

Dobra novica je, da je trajnostna sreča skladna z zdravim okoljem, pravičnim svetom in našo lastno izpopolnitvijo. Pa še nalezljiva je – dobrine, ki ustvarjajo blaginjo enemu, so po navadi dobre tudi za druge in za vse življenje.

Trajnostna sreča je mogoča – vendar je veliko odvisno od odločitev, ki jih sprejmemo kot posamezniki in družba. Začnemo lahko tako, da: 1) naredimo konec razlogom za travme in podpremo njihovo zdravljenje, 2) gradimo gospodarsko in družbeno pravičnost, 3) cenimo prispevke drug drugega, 4) varujemo integriteto naravnega sveta in 5) razvijamo prakse, ki podpirajo našo lastno blaginjo.

  1. Naredimo konec travmam

Kot v Hipokratovi prisegi narekuje zdrava pamet, lahko začnemo, da ne škodujemo drugim.

V življenju se bomo neizogibno srečali s kakšno bolečino: konec zveze, smrt ljube osebe ali brezposelnost. S podporo prijateljev in družine si opomoremo in nadaljujemo svojo pot.

Vendar obstajajo travme, ki trajajo vse življenje in lahko prizadenejo celo več generacij. Veliko jih je mogoče preprečiti.

Vojni veterani trpijo za visoko stopnjo posttravmatske stresne motnje (PTSM). Po podatkih Oddelka za vojne veterane, ima 30 odstotkov tistih, ki so se vrnili iz Afganistana ali Iraka ter se zdravijo v bolnišnicah za vonje veterane, PTSM. Trpijo tudi njihovi otroci in so bolj nagnjeni k anksioznim motnjam ali depresiji.

Spolno nasilje je še en razlog za veliko število travmatiziranih ljudi. Po ocenah bo ena od petih žensk v življenju posiljena. Tretjina posiljenih bo trpela za PTSM. Trikrat bolj bodo tudi nagnjene k depresiji.

Podatki ameriškega ministrstva za zdravje in socialo navajajo, da na leto samo v ZDA utrpi spolno in fizično nasilje približno 700 000 otrok. Nesorazmerno otroci trpijo tudi zaradi revščine, kar prav tako povzroča trajno travmo.

Glede na raziskavo, ki jo v reviji Psychology Today citira dr. Monice Williams, obstajajo tudi prepletajoče travme, ki jih povzročijo generacije izločanja, gospodarskega nereda in nasilja nad temnopoltimi ljudmi, ki zaradi nenehnega rasizma doživljajo višje stopnje PTSM.

Najpomembnejše pri ustvarjanju srečnejšega sveta je, da končamo vojne, zlorabe in izključenosti, ki so viri nenehnih travm in da podpremo zdravljenje prizadetih.

  1. Ustvarjanje pravičnosti

Stres je lahko zdrav, vendar le, če je prave oblike. Kratkotrajni stres izboljšuje spomin in mentalno delovanje. Kronični stres, še posebej stres, ki ga povzročijo dogodki nad katerimi imamo le malo nadzora, pa povečuje tveganja za srčne bolezni in celo smrt. Whitehallova raziskava – slavna raziskava iz 20. stoletja o vzrokih smrti in bolezni med britanskimi vladnimi uslužbenci – je pokazala, da so imeli delavci z nižjim statusom, tudi ko so upoštevali druge stresne dejavnike povezane s statusom, trikrat večjo stopnjo smrtnosti kot tisti na višjih položajih. Še več, škoda, ki jo je povzročila neenakost, je presegala meje delovnega mesta. Epidemiolog Richard Wilkinson je pokazal, da imajo tisti, ki živijo v neenakih družbah, veliko višje stopnje duševnih bolezni, umorov in najstniških nosečnosti.

Če torej želimo bolj zdrava in srečna življenja, potrebujemo bolj pravično družbo – tako v gospodarskem smislu kot v smislu opolnomočenja naših lastnih življenj.

  1. Cenimo vsak prispevek

Najbrž je proti intuitivno, vendar trajnostna sreča prihaja od tega kar dajemo, ne od tega kar vzamemo ali imamo. Ljudje, ki v življenju najdejo svoje edinstveno poslanstvo in so ga sposobni deliti z drugim, so po navadi najsrečnejši.

Cameron Anderson, profesor na Haasovi poslovni šoli na univerzi v Kaliforniji, Berkeley, je v reviji Psychology Science objavil študijo, ki je pokazala, da je pridobiti spoštovanje in občudovanje naših vrstnikov pomembnejše od imetja. »Za srečo ne rabiš bogastva, temveč občutek, da si koristen član svoje družbe,« pravi Anderson. »Oseba pridobi v skupini visok status z vpletenostjo v dejavnosti, radodarnostjo in s samožrtvovanjem za višje dobro.«

Tudi raziskava, ki jo je v reviji Yes! Magazine citirala Stacey Kennelly prikazuje, da se naša sreča poveča, ko nas vrstniki spoštujejo, ni pa nujno, da se poveča z višjim dohodkom ali večjim premoženjem.

Politično angažirani študentje so srečnejši, pravi raziskava profesorja Tima Kasserja. »Političen aktivizem je povezan s pozitivnejšimi čustvi, bolj zadovoljnim življenjem in občutki večje svobode, sposobnosti in povezanosti z drugimi,« je v članku »Making a difference makes you happy« (Vplivati na spremembe nas osrečuje) povedal za revijo YES! Magazine.

  1. Zavarujmo integriteto naravnega sveta

Narava nam ne prinaša le sreče, omogoča nam samo življenje in varovanje njene integritete pripomore k trajnostni sreči.

Iti v naravo izboljša naš občutek dobrega počutja, še posebej pa je to pomembno za otroke. Prednosti, ki ji prinaša so zmanjševanje stresa, izboljšanje zdravja, večja kreativnost in boljša koncentracija, je za revijo Monitor on Psychology povedala Amy Novotney.

Iluzija, da smo ljudje ločeni od žive Zemlje, se končno umika razumevanju, da je naša usoda povezana z usodo našega planeta, od katerega smo vsi odvisni. Naš trud, da bi zavarovali in obnovili ekosisteme, bo poplačan s čisto vodo, zdravo hrano, stabilnim podnebjem in boljšimi možnostmi za trajnostno srečo tudi za prihodnje generacije.

  1. Razvijajmo prakse, ki spodbujajo našo lastno blaginjo

Egalitarna družba, ki varuje naravo, zmanjšuje možnost vojne, rasizma in zlorab ter pozdravlja izražanje edinstvenih sposobnosti posameznika, nudi temelje trajnostni sreči. Vendar nam ni treba čakati, da se bo svet spremenil. Da spodbudimo svojo trajnostno srečo, so stvari, ki jih lahko naredimo že doma.

Gibanje je veliko boljše zdravilo, kot pa predpisana zdravila, ki jih jemljemo za vsako malenkost. Glede na raziskave, ki jih navajajo na Ameriškem kolidžu za športno medicino, je pretirano sedenje za zdravje ravno tako nevarno kot kajenje. Redna zmerna telovadba ne le da zmanjša tveganje srčnih in sladkornih bolezni ter kapi, temveč nas tudi osrečuje in velikokrat obvladuje depresijo ravno tako učinkovito, kot predpisana zdravila proti depresiji. In je veliko cenejša ter vsi stranski učinki so dobri.

Lahko razvijemo tudi hvaležnost in se naučimo pozornosti.

Nekateri izmed najsrečnejših ljudi so preživeli težke bolezni ali druge velike življenjske izzive in se tako začeli zavedati izbir, ki jih sprejemajo glede svojega končnega življenja. Nekaj je na soočenju z možnostjo konca življenja, kar vnese novo perspektivo na dragocene izbire o tem, kako bomo preživeli preostanek naših dni.

Viktor E. Frankl je zapisal: »Človeku je lahko odvzeto vse, razen ene stvari: zadnje od človekovih svobod – da izbere svoj odnos v katerikoli situaciji, da izbere svoj lasten način«.

Ponoven zagon globalne sreče

Neskončna rast in brezmejna potrošnja kot cilja naših življenj, izgubljata svoj lesk, saj veliko ljudi išče boljše poti do sreče. Novi pristopi so začeli osvajati svet.

»Buen vivir«

Ideja dobrega življenja (buen vivir) izhaja iz domorodnih predelov Južne Amerike. Pri tem načinu mišljenja, blaginja ne izvira le iz posameznikovega zasledovanja sreče. Izvira iz tega, da smo del živahnega sveta, ki vključuje tako človeške kot naravne skupnosti. Namesto da služimo gospodarstvu, gospodarstvo obstaja, da služi nam. Tukaj smo, da s svojimi družinami živimo dobro in srečo bomo našli v odnosih spoštovanja in vzajemnosti s sosedi in z našo ekološko soseščino.

To je seveda radikalen preobrat od ciljev gospodarske rasti, h kateri strmi družba in ki jo promovirajo tako liberalni kot konzervativni politični voditelji. Namesto, da vidimo naravo in človeško delo kot vložek v proizvodnji stroj, ki mu pravimo gospodarstvo, ta vidik cilja na vzpodbujanje etičnega upravljanja in pozornosti do interesov naših zanamcev sedem generacij v prihodnost, hvaležnost za to, kar imamo – skupaj z zavedanjem, da imamo vse kar potrebujemo – in priznavanje pravic vsega živega.

»Buen vivir« je sedaj vpisan v ustavo Bolivije in Ekvadorja. Ta način dela je navdihnil pristop ljudi do podnebne krize in je, še posebej v Latinski Ameriki, postal temelj mednarodnih razprav.

Bruto nacionalna sreča Butana

Leta 1972, kmalu po svojem vzponu na oblast, je mladi butanski kralj Jigme Singye Wangchuck razglasil, da ga bolj zanima bruto nacionalna sreča kot pa bruto domači proizvod. Ta izjava je sprožila raziskave in preiskave ocenjevanja, ki so temeljile na edinstveni kulturi in vrednotah Butana, tako da bi srečo lahko uporabili kot merilo za oblikovanje politik v tej majhni azijski državi. Bruto nacionalna sreča, kot jo definira Butan, vključuje psihološko dobro počutje, zdravje, izobrazbo, razpolaganje s časom, kulturno raznolikost in prožnost, dobro vodenje države, vitalnost skupnosti, ekološko raznolikost in prožnost ter življenjski standard.

Butan je sklenil, da bo njegovo vodilo osredotočanje na blaginjo ljudi, ne pa sledenje smernicam, ki so v interesu globalnih gospodarskih sil. Butan se je na primer odločil, da ne bo pristopil k Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), saj je prišel do spoznanja, da bi ta poteza spodkopala srečo in blaginjo ljudi.

»Če bi se Butan pridružil WTO, bi se s tem odpovedal pravici odločanja o tem, kdo sodeluje v določanju in doseganju sreče Butancev in jo predal zunanjim silam. Z drugimi besedami, Butan bi svojo suverenost predal tržnim silam in močem, ki prevladujejo na tržišču,« je povedal Mark Mancall, profesor zgodovine na univerzi Stanford.

Ideja Butana, da bi morala biti sreča tista, ki meri napredek in ne rast, se širi. Generalna skupščina OZN je junija 2011 sprejela resolucijo Butana, ki poziva druge narode, da postavijo srečo in blaginjo za osnovni temelj svojega razvoja in da razvijejo kazalce, s katerimi bodo lahko merili blaginjo svojih prebivalcev.

Gibanje za srečno življenje v ZDA

Ameriški zvezni državi Maryland in Vermont srečo merita z indikatorjem pravega (resničnega) napredka. Med drugim upoštevata prednosti, ki jih prinašajo prostovoljno delo, delo opravljeno v domačem gospodinjstvu, učni uspeh in funkcionalne avtoceste in ceste, hkrati pa od tega odštevata stvari kot sta kriminaliteta in izčrpavanje neobnovljivih energijskih virov.  Z meritvijo vseh teh in drugih dejavnikov, dobimo bolj celovito sliko resnične blaginje.

John deGraaf, soustanovitelj organizacije Happiness Alliance (Zavezništvo za srečo), je povedal: »Če bi na vse skupaj gledali bolj holistično, torej na podlagi zdravja, povezav v skupnosti, umestnosti in kulture, okolja, bi državo vodili drugače. Razumeli bi, da so ljudje uspešnejši v egalitarnih družbah, v družbah, ki bolj uravnoteženo razpolagajo s časom – imajo krajši delovni čas in si delijo delo, družbe, ki imajo močne socialne varnostne mreže, da se ljudje počutijo bolj varne. Tako bi imeli večje zaupanje v vlado in sočloveka.«

Morda se nam kot posameznikom in še posebej za vlade in Generalno skupščino zdi prizadevanje za srečo neresno. Vendar pomislimo na Thomasa Jeffersona, ki je vztrajal, da v Deklaracijo o neodvisnosti ob življenju in svobodi vključimo tudi »sledenje sreči« ne pa recimo »lastnini«. Jefferson je bil pod velikim vplivom grškega pojma »eudaimonia« (blaginja), ki se ne na naša na bežne užitke, temveč na tisto, kar je bistveno pri tem kaj pomeni biti človek – z drugimi besedami, človeško dostojanstvo.

V tem smislu trajnostna sreča sploh ni neresna zadeva. Na svetu ni dovolj virov, da bi vsem omogočali potrošniški življenjski slog. Vendar lahko imamo s premišljenimi izbirami svet, v katerem bo vsak izmed nas živel dostojno.

Tisti, ki živijo v izobilju, lahko srečo dosežejo s tem, da se izogibajo ekscesni potrošnji, da se znebijo stvari, ki jih ne potrebujejo, da so hvaležni za to kar imajo, da uživajo v dobri družbi tistih, ki jih imajo radi in da varujejo naravo.

Za tiste, ki nimajo dovolj sredstev, da bi poskrbeli zase in za svoje družine, bi povečanje dostopa do virov lahko pripomoglo k resničnemu izboljšanju blaginje.

Kot celota lahko dosežemo marsikaj. Pravičnejši svet spodbuja zaupanje, povečuje zmožnost, da delamo skupaj in tako rešujemo velike težave našega časa. To pomeni svet z manj kriminala, manj bolezni, manj korupcije in manj odpadkov. In to je svet, v katerem je poraba naravnih virov, ki jih pridobimo iz Zemlje, najučinkovitejša, vendar moramo za to zagotoviti, da je – če prosto parafraziramo Gandija – naše naravno bogastvo namenjeno našim potrebam, ne pohlepu.

Načini življenja, ki se bolj osredotočajo na srečo in manj na gospodarsko rast, dopuščajo več časa za družino, skupnost in razvoj mnogih dimenzij našega življenja, za katere vemo, da prinašajo pravo srečo.

In še nekaj: V času naraščajočih nemirov, ki so povezani s spreminjanem podnebja in gospodarskim neredom, bo naš izziv, da ustvarimo pogoje, ki bi nas spodbudili, da se v težkih časih obrnemo drug k drugemu in ne drug na drugega. To bomo veliko verjetneje dosegli v bolj pravičnem svetu, v katerem se zavedamo prednosti, ki jih imamo in smo vešči odkrivati vire sreče, ki planeta nič ne stanejo, ampak so v izobilju in zastonj.

Sarah van Gelder

Sarah van Gelder je soustanoviteljica in odgovorna urednica YES! Magazine. Ta prispevek je povzet iz zbornika »Sustainable Happiness: Live Simply, Live Well, Make Difference« (Trajnostna sreča: živi preprosto, dobro in delaj razliko), ki ga je uredila Sarah van Gelder skupaj s člani revije, izšel pa je pri založbi Berrett Koehler.

Prevedla Vanesa Volk

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci www.zofijini.net

Vir: http://www.yesmagazine.org/happiness/how-america-lost-track-of-the-good-life-and-where-to-find-it-now