Category: Članek

Spolzka tla med samopostrežno izposojo koles in oglasi

Zakaj je sistem izposoje koles, ki se je razširil v Mariboru in Ljubljani in je neločljivo povezan s prav tako naraščajočimi oglasnimi prostori, problematičen, pojasnjujeta Nina Plevnik in Petra Očkerl z Inštituta za politike prostora. Kakšne alternativne prakse obstajajo, denimo v Celju in Velenju, in kako apatične so občine pri urejanju oglaševanja?

Kolesarjenje ne koristi le telesu, ampak ima pozitiv­ne učinke tudi na okolje. Po Ljubljani, ki je v sode­lovanju s podjetjem Euro-plakat maja 2011 vpeljala sistem izposoje mestnih koles BicikeLJ, Maribor pa identičen mehanizem Mbajk aprila 2022, danes takšen ali podoben kolesarski model ponujajo šte­vilne občine po Sloveniji. Število lokacij, koles in uporabnikov raste. “Uvedba sistemov izposoje koles je izjemno pozitivna za slovenska mesta, saj pomembno prispeva k spodbujanju kolesarjenja po vsakdanjih poteh. V Ljubljani so pred leti ugotavlja­li, da so mnogi najprej začeli uporabljati BicikeLJ, potem pa so kupili svoje kolo in začeli redno kole­sariti: dobrobit povzameta Nina Plevnik in Petra Očkerl z Inštituta za politike prostora. Kljub temu ne gre spregledati manj svetlih aspektov, povezanih z javno-zasebnimi kolesarskimi mrežami. Recimo Europlakatov kolesarski sistem, ki temelji na jav­no-zasebnem paktu oziroma koncesijskem partner­stvu z občinama Ljubljana in Maribor, je namreč močno povezan z njegovo dejavnostjo oglaševanja, katere bistveni element je obvladovanje psihologije potrošnika. Europlakat pa je vodilni ponudnik zu­nanjega oglaševanja v Sloveniji. A če je kolo prak­tično, ekološko, zdravju in naravi prijazno, so oglasi daleč od tega. Vendar se kljub vsemu množijo.

“Sistemi izposoje koles predstavljajo pomemb­no dopolnitev trajnostne mobilnosti v mestih in lahko predstavljajo pomemben delež kolesarjev. Kot bolj odporne oblike sistemov izposoje koles so se tako pri nas kot v tujini izkazali sistemi s po­stajališči, za razliko od sistemov, ki nimajo ureje­nih postajališč (dock-less). V manjših mestih sicer ugotavljamo, da izposoja koles – ko nanje prese­dlajo pešci in čeprav so časovno bolj učinkoviti ­nima tako pozitivnega učinka kot v večjih mestih. Vplivi aktivne mobilnosti na zdravje so v tem pri­meru nekoliko manjši,” pravita Petra Očkerl in Nina Plevnik. Dodajata, da izposoja koles “zelo dobro podpira multimodalnost, torej kombinira­nje z drugimi oblikami premikanja, kot so javni prevoz ali sopotništvo – deljenje prevoza. Obisko­valci ali vozači, ki se na primer v večje mesto pe­ljejo v šolo ali na delo, lahko za tako imenovani zadnji kilometer uporabijo kolo, ki si ga izposodi­jo.”

Finančni donos na prvem mestu

Mbajk in BicikeLJ temeljita na partnerstvu občin z Europlakatom, članom multinacionalke JCDecaux iz Francije, aktivne v 8o državah. Veliki oglaševalec in pionir samopostrežne kolesarske mreže JCDecaux je s kolesarsko ponudbo prisoten v enajstih državah in poroča o več kot 25 milijonih voženj z njegovimi kolesi vsako leto. Lani je kor­poracija obrnila 3,57 milijarde evrov prihodkov, dobrih sedem odstotkov več kot leto prej – in več kot 200 milijonov evrov dobička. Europlakatovi prihodki so okoli 15 milijonov evrov letno in tudi ustvarja dobiček.

Jean-Claude Decaux, ustanovitelj JCDecauxa, se je leta 1964 domislil, da bi v mestih v zameno za pravico prodaje oglasnega prostora brezplačno posta­vljal in vzdrževal avtobusne nadstrešnice. Kasneje je idejo razširil na javna stranišča in kolesarski sistem. Koncept so prvi sprejeli domači Francozi. “Takšen poslovni model je vzdržen le pod pogo­jem večletnega sodelovanja, v katerem se povrne investicija v vzpostavitev urbane opreme. To so mesta sprejela, saj so bile pogodbe o sodelovanju običajno sklenjene za deset do 3 let, pravi Boštjan Berčan, operativni direktor Europlakata. Za kolesarski sistem, prvi njihov je bil vzpostavljen leta 2003 v francoskem Lyonu, je družba prejela več nagrad za okolju prijazno in inovativno rešitev v sistemu prevoza. “Ključna prednost JCDecauxjevega koncepta izposoje koles je praktično brezplač­na uporaba, s čimer spodbujamo trajnostno obliko prevoza v mestu. Konkurenčni sistemi predvide­vajo višjo članarino oziroma ceno izposoje koles za uporabnika, zato imajo manj izposoj v primerjavi z našim sistemom: meni Berčan. Nižja cena, četudi le za nekaj centov, je premeten in za ljudi privlačen magnet. Direktor dodaja, da je sistem uspešen in priljubljen, kar potrjujejo statistike in ankete, v katerih je “več kot 90 odstotkov vpraša­nih odgovorilo, da je BicikeLJ oziroma Mbajk ko­risten ali zelo koristen za mesto. Enak odstotek anketiranih je projekt ocenilo za pozitiven ali iz­razito pozitiven.”

Sistem deluje po principu zastonj (so)uporabe kolesa v roku ene ure, ki je brezplačna le ob predhodni registraciji, za katero je treba plačati tri evre letno. Po preteku ene ure mora uporab­nik kolo vrniti na eno od urejenih postajališč, ki so v Mariboru na 29 lokacijah, v Ljubljani pa na 84, lahko pa ponovno brezplačno uporabi drugo razpoložljivo kolo od skupno 290 Mbajkovih ali 840 BicikIlovih. Če ga v eni uri ne vrne, mora kolesar za vsako nadaljnjo uro plačati. Dodatnih 60 minut stane evro, druga dodatna ura dva evra in vsaka naslednja dodatna ura štiri evre. Mbajk je od zagona mreže zabeležil 27 tisoč registriranih uporabnikov v Mariboru, od teh jih je 11.000 sklenilo letno naročnino, BicikeLJ pa skupno 309.000 uporabnikov, od teh 57.000 z letno na­ročnino.

Vendar kolesarska izposojevalnica ni tako sama­ritanski projekt v javnem interesu, kot prepriču­jejo voditelji lokalne skupnosti. Berčan namreč priznava, da Europlakat ne načrtuje sistema izpo­soje koles še kje v Sloveniji: saj po naših izraču­nih poslovni model v ostalih mestih ni finančno vzdržen: Mariborska občina je Europlakatu rado­darno, široko odprla skupni javni prostor v času župana Saše Arsenoviča in mu v imenu javnega interesa, ki ga predstavlja kolesarjenje, omogoči­la krepitev zasebnih koristi. Arsenovič je z glavnim direktorjem Europlakata Markom Kolblom sklenil dve pogodbi. Eno o vzpostavitvi sistema souporabe koles Mbajk, ki prav tako služijo kot oglaševalski objekti, saj so opremljeni z različ­nimi oglasi, ob hkratni uporabi oglaševalskih objektov (od svetlobnih vitrin do jumbo plaka­tov in navadnih panojev) v urbanem mestnem prostoru. Število Europlakatovih objektov se je v dveh letih, odkar je sklenjeno koncesijsko zavezništvo z mariborsko občino, povečalo za okoli 20 odstotkov. In se bo v prihodnosti še bolj, ker pogodba to omogoča. Druga pogodba med Europlakatom in MOM zajema postavitev avtobusnih nadstrešnic (50 novih) in njihovo vzdrževanje (vseh 255), ki jih podjetje lahko enako izkorišča za marketinško dejavnost, saj so opremljene z oglasnimi vitrinami.

(Ne)transparentnost in (ne)legalnost

“V zameno za vzpostavitev in vzdrževanje sistema izposoje koles Mestna občina Maribor brezplačno nudi oglaševalski prostor v mestu. Gledema to, da gre za sodelovanje javnega akterja z zasebnim, je treba izpostaviti problem transparentnosti: opo­zarjata sodelavki Inštituta za politiko prostora, saj “ne vemo, kakšni so dogovori, koliko denarja se steka kam, kakšna oziroma če je sploh ocenje­na vrednost prostora, ki ga dajemo v zameno, in kakšne spremembe nas v okviru teh pogodb in dogovorov še lahko doletijo. V zadnjih letih prebival­ci Ljubljane in Maribora opažamo, da se je obseg oglaševalskega prostora, ki je očitno del tega do­govora, izjemno razširil. Tudi oblike oglaševanja so postale bolj agresivne. Tako smo v zadnjem letu v Mariboru videli postavitev in kasneje delno odstranitev elektronskih prikazovalnikov na večjih križiščih in ob glavnih vpadnicah.”

Konflikt Europlakatovih digitalnih prikazovalnikov v Mariboru ima dolgo brado. Potem ko sta zavod za varstvo kul­turne dediščine in medobčinska inšpek­cija lani poleti preso­dila, da je Europlakat vseh šest elektronskih objektov v mestu po­stavil nelegalno, pod­jetje pa se je pritožilo, a en ogromni ekran vendarle odstranilo, je župan Saša Arsenovič prikimal Europlakatu. Odločil je, da naj inšpekcija ponovi svoj postopek. S čimer je omogočil, da vablji­vi, vrteči oglasi tik ob cestah in križiščih še naprej kradejo pozornost voznikov in ogro­žajo varnost, podjetje pa obrača denar. Po­dobne sporne prakse Europlakatu niso neznane. Njegov oče JCDeacaux je po poročanju tujih me­dijev brez dovoljenja nameščal digitalne zaslone denimo tudi v Melbournu in Bruslju.

Nina Plevnik in Petra Očkerl kot problematično omenjata tudi “oglaševanje na avtobusnih postajališčih in ob njih, saj zaradi zastiranja pogledov prihaja do konfliktov med pešci oziroma izstopa­jočimi z avtobusov in kolesarji. Na kakovost javne­ga prostora močno vpliva tudi umeščanje velikih oglaševalskih objektov v območja za pešce ali tik ob njih. Oglasi na teh oglasnih mestih pogosto niso prilagojeni ciljni publiki – pešci se premikajo po­časneje kot avtomobili, zato ponavljajoči se oglasi velikih dimenzij delujejo nasilno. Predimenzionira­ni objekti zasedajo dragocen prostor v območjih za pešce. Seveda tudi agresivno oglaševanje, namenje­no voznikom avtomobilov, ni upravičeno. Splošna javnost se premalo zaveda, kakšno vrednost imajo prostori, ki so bili v zadnjih letih namenjeni ogla­ševanju. V pešconi, na pločnikih in drugih javnih prostorih lahko zaradi slabše preglednosti pride do konfliktov med različnimi uporabniki, na primer med vozniki električnih skirojev, kolesarji in pešci.«

Da gre za spolzki teren, za občino morebiti celo tvegana ali korupcijska razmerja na škodo občin­skega proračuna, nejasne transakcije med Europlakatom in Mestno občino Maribor ter sume o monopolnem položaju oglaševalca v Mariboru, je opozoril tudi Bogdan Čepič, član nadzornega odbora Mestne občine Maribor, ko je prečesal kon­cesijske pogodbe občine z Europlakatom. Njegovo mnenje je, da javno-zasebni posli odražajo spre­vrženo logiko, ko pravila igre v javnem prostoru narekuje zasebno podjetje namesto lokalna sku­pnost. Izsledke je nadzorni odbor v začetku leta poslal komisiji za preprečevanje korupcije, račun­skemu sodišču in ministrstvu za javno upravo, ti pa še niso oblikovali svojega stališča. Mariborska mestna uprava in vodstvo Europlakata očitke o nepravilnostih zanikata.

“Že več desetletij z mestnimi občinami izvajamo projekte po modelu javno-zasebnih partnerstev, kot jih ureja zakon o javno-zasebnem partnerstvu. Na ta način vzdržujemo avtobusne nadstrešnice na območju Mestne občine Maribor že od leta 1997. Enako kot ostalim mestnim občinam (Ljubljana, Celje, Kranj, Novo mesto, Koper, Domžale, Murska Sobota, Nova Gorice …) smo tudi MOM podali vlogo promotorja s predlogom za izvedbo projekta vzdr­ževanja avtobusnih nadstrešnic. Podobno kot v Lju­bljani smo tudi v Mariboru predlagali še izvedbo projekta izposoje koles. Ker je bila MOM zaintere­sirana za izvedbo predlaganih projektov, so obja­vili javne razpise, na katere smo se prijavili in bili izbrani. V poročilu nadzornega odbora so navede­ni napačni podatki. Zato so napačni tudi zaključki, ki nikakor ne odražajo dejanskega stanja: meni Berčan, ki ugotovitve nadzornikov dojema kot načrtno blatenje podjetja in alibi za notranje obračunavanje v mariborski občini. Omenjenih delikatnih posegov JCDecauxa ne komentira. Postreže pa še z zneski o investiciji v nove mariborske avtobusne nadstrešnice, za kar bo Europlakat nameni­li 409.600 evrov, in 2.39 milijona evrov za njihovo vzdrževanje v 15 letih. Pojasnjuje, da bodo MOM “v 15 letih plačali še 1,723.557 evrov občinske takse za uporabo javne površine’ – torej slabih 115 tisočakov letno. Mestna občina Maribor na Večerova vpraša­nja o transakcijah med partnerjema, ki v koncesij­skih pogodbah niso opredeljene, (še) ni odgovorila. Glede skoraj 600 tisočakov, ki jih je po podatkih baze Erar Europlakat prejel od MOM, največ v letih 2022 in 2023, pa direktor navaja, da se slabega pol milijona nanaša na vzpostavitev in obratovanje sistema Mbajk. Ostalo so prejeli za tisk in name­stitev naročenih oglaševalskih kampanj, medtem ko oglasnega prostora občini niso zaračunali. Svetlobno onesnaževanje Berčan zagovarja z argumen­tom, da “vsi njihovi osvetljeni oglaševalski objekti ustrezajo standardom, so skladni z uredbo o mejnih vrednostih električne moči svetilk. V svetlobnih vitrinah imamo v večini nameščene varčne LED-si­jalke. Vpliv oglaševalskih objektov je v primerjavi z večjimi viri svetlobe, kot so osvetljene stavbe in javna razsvetljava, zanemarljiv. Svetlobne vitrine v avtobusnih nadstrešnicah so ponoči tudi v funkciji zagotavljanja večje varnosti: (se)brani.

Oglasna nasičenost in (ne)odzivnost občin

Oglasna stihija, nasičenost in s tem degradacija prostora je velik problem, s katerim so se mesta po svetu spoprijela že davno – recimo Sao Paulo je že leta 2007 prepovedal zunanje oglaševanje, Grenoble leta 2014. V Avstriji, Nemčiji in Italiji velja­jo strogi kriteriji za postavljanje oglasov v krajini. Skupnost občin Slovenije je leta 2019 oblikovala “pobudo o razmisleku in reševanju posegov ter elementov v prostoru, ki kazijo zunanjo podobo mest, krajine in njunih vedut. Analitičnega eno­vitega pregleda nad stanjem oglasnih površin v Sloveniji nimamo. Povečevanje števila lokacij reklamnih panojev na območjih izjemnih krajinskih pogledov, divje obarvanih fasad, ki sosedsko tek­mujejo v izvirnosti in izstopanju, pozabljenih in ne vzdrževanih nepremičnin in še kaj je v zadnjih desetletjih zaznamovalo naš prostor: je kritična Jasmina Vidmar, generalna sekretarka Skupnosti občin Slovenije. “Kljub možnostim, ki jih je občinam dal že 120. člen Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2), ustreznih odlokov za reševanje tega pro­blema občine še niso sprejele. Država je s pripravo nove prostorske zakonodaje (GZ-1, ZUreP-3) obči­nam zagotovila instrument vplivanja na urejenost podobe lokalnih okolij.«

Skupnost občin se je lotila snovanja vzorčenega odloka o urejenosti naselij in krajine. K oblikova­nju pravil o tem, kakšni naj bodo mestni in vaški prostori, in iskanju kakovostnih rešitev za ureje­no identiteto posameznega prostora je povabila občine in širšo stro­kovno javnost. “Po­vabilu so se odzvali Zbornica za arhitek­turo in prostor, Mi­nistrstvo za okolje in prostor RS (danes Ministrstvo za naravne vire in prostor RS), ki je Urbanističnemu inštitutu RS naroči­lo pripravo strokovne podlage za izdelavo predpisa o urejenosti naselij in krajine. Vabljen je bil še Janez Koželj, ar­hitekt in takratni podžupan Mestne občine Ljubljana, ki je intenzivneje sodeloval pri vodenju začetnih srečanj, ekskurzij in delovne skupine, ki se je kasneje lotila operativne priprave odloka,” Jasmina Vidmar razlaga, da je bila vzpostavljena mreža nekaj zainteresiranih občin in širša skupi­na različnih profilov, ki so si za cilj zadali izdelavo priporočil za pripravo odloka o urejanju podobe naselij in krajine ter izdelavo testnih primerov za nekaj slovenskih občin. Poleg oglaševanja naj bi odlok zajel tudi podobe drvarnic, pesjakov, ut, nadstreškov, ograj, fasad …

Pet let kasneje občine dokumenta še niso množič­no implementirale. Odlok o oglaševanju je sprejela Kranjska Gora, omeni SOS, ki “v teh dneh nadalju­je z delovanjem mreže in srečanji. Občine vzpodbujamo k pripravi odlokov za bolj skladno urejen slovenski prostor. Priporočamo jim, da predhodno pregledajo stanje prostora in zberejo stališča strokovnih in laičnih javnosti, tudi glede problematike vizualne prenasičenosti z oglaševanjem v javnem prostoru.« Na primeru občine Solčava je spisanih nekaj smernic o prepovedi oglaševanja na določe­nih območjih in objektih vključno s kmetijskimi, gozdnimi in vodnimi zemljišči, občinskimi cestami zunaj naselja, zelenimi površinami v naseljih, kozolci, skednji, hlevi, pomožnimi objekti, stre­hami stavb. Oglasi tudi ne sodijo na stavbe, ki so zavarovane kot kulturna dediščina, in spomenike. Umeščanje oglaševalskih objektov mora upošteva­ti kulturno in naravno dediščino. Dimenzije, barve in osvetlitve ne smejo preglasiti okoliških grajenih in naravnih struktur, ogrožati varnosti udeležen­cev v prometu ali onemogočati gibanja pešcem in uporabnikom invalidskih vozičkov. Morajo biti usklajeni z drugimi elementi uličnega prostora in z urbano opremo. Posegi za oglaševanje za lastne po­trebe so dovoljeni na stavbah, v katerih so sedeži, proizvodni ali storitveni prostori, med drugim sve­tuje Skupnost občin Slovenije.

Dobri in drugačni primeri

Prav to, da imajo občine odločujočo besedo in vpliv, v sklepnem razmisleku poudarjata tudi Nina Plevnik in Petra Očkerl z Inštituta za poli­tike prostora: “Občine v dogovorih z oglaševalci niso popolnoma nemočne, saj lahko odločajo o količini, obliki in lokacijah oglasnih mest. Kot primer dobre prakse lahko izpostavimo Mestno občino Celje, ki omejuje oglaševanje v pešconi z odlokom. Mestno središče brez oglaševalskih se Celjanom zdi nekaj samoumevnega: V Celju so sistem KolesCE zaupali podjetju Nomago. Ta je najbrž največja konkurenca kolesarskemu sis­temu Europlakata, prisoten pa je že v 17 slovenskih občinah. “S prav tako ugodnim in uporabniku pri­jaznim sistemom izposoje: pripomnita sogovor­nici. Čeprav je letna registracija nekaj centov višja kot pri Europlakatu. Inštitutu razmerja in pogodbe med Nomagom in občinami niso znane.” Bi pa bilo zanimivo vedeti, zakaj so se odločile zanj: odpira­ta možnost za nadaljevanje teme. Nomago se je za posel potegoval tudi v Mestni občini Maribor, a je ob Europlakatu pogorel.

Alternativnih praks ni malo, zlasti v tujini. Ra­stejo, se izboljšujejo. Danska s številom kolesarjev in kolesarjenju prilagojeni infrastrukturi velja za vzor zelene mobilnosti, simbol Kobenhavna je mestno kolo, ki ga kakšnim častnim gostom tudi podarijo. V Barceloni so upravljanje in vzdrževanje kolesarske mreže zaupali mestnemu svetu in pod­jetju Clear Channel, enega od finančnih virov pa zagotovili s pomočjo pobranih parkirnin v sredi­šču mesta. V nekaj nemških mestih je samopostre­žno izposojo koles prevzelo nacionalno železniško podjetje Deutsche Bahn.

“V Velenju imajo popolnoma neodvisen sistem, ki smo ga uvrstili v katalog dobrih praks trajnostne­ga urbanega razvoja Mesta mestom: Petra Očkerl in Nina Plevnik predstavljata, kako je nastal ve­lenjski sistem izposoje koles Bicy, produkt doma­čega znanja in povezovanja. Vključuje 149 koles, od tega 79 električnih in 80 klasičnih koles na 21 izposojevalnih postajah (16 v Velenju in pet v Šoštanju).”Razvit je bil lokalno, v sodelovanju s Šolskim centrom Velenje leta 2012. Nadgrajevanje sistema, širjenje postaj, upravljanje in vzdrževanje poteka neodvisno in je v domeni občine v sode­lovanju z razvijalcem. Sistem, ki ga je razvil Medpodjetniški izobraževalni center Šolskega centra Velenje, je bil prvič realiziran v Mestni občini Ve­lenje kot pilotna akcija evropskega projekta Bicy – Cities and Regions of Bicycles. V osnovi je bil razvit za manjša mesta, saj so bili obstoječi sistemi na­menjeni večjim mestom v tesni povezavi z oglaše­vanjem, zato so bila manjša mesta kot taka tržno nezanimiva za upravljavce. Poleg lastnega znanja so v sistem vključili slovenska kolesa znamke Krpan, posebej prilagojena za ta namen, saj so trpežna, enostavna za vzdrževanje in praktična. Celoten sistem je ustrezno informacijsko podprt, beleži izposoje, čase trajanja izposoj in zasedenost posameznih postaj, nudi pa tudi možnost nadgra­dnje na enotne mestne kartice za uporabo pri več storitvah hkrati.”

Nina Ambrož (Sobotni Večer)

Vir: https://vecer.com/v-soboto/analiza-oglasevalsko-onesnazenje-spolzka-tla-med-samopostrezno-izposojo-koles-in-oglasi-10355611

Splet in tisk poligon brez omejitev

Otroci še nimajo dobro razvitih sposobnosti kritičnega razmišljanja, zato so za vpliv oglaševanja še toliko bolj dovzetni

Za telesni razvoj šolarja je zelo pomembna zdrava in razno­vrstna prehrana. Pri prehra­njevanju imajo veliko vlogo starši, ki so otroku zgled. Če doma dobi vzorec zdravega prehranjevanja, je velika verjetnost, da bo tako nadaljeval v odrasli dobi.

Po drugi strani, kot opozarjajo pre­hranski strokovnjaki iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ne­zdrave prehranjevalne navade v otro­štvu lahko ovirajo optimalno rast in razvoj ter postavijo temelje za slabe pre­hranjevalne navade v kasnejšem obdo­bju življenja. Poleg tega slaba prehrana in neaktivnost vplivata na vse pogo­stejšo prekomerno telesno maso otrok in na pojav z njo povezanih bolezenskih stanj, kot so hipertenzija, povišan hole­sterol in sladkorna bolezen tipa 2.

Omejitev oglaševanja

In kaj vse vpliva na prehranjevalne navade? Prehranski strokovnjaki iz NIJZ odgovorijo, da poleg individualnih dejavnikov, kot so starost, spol, okus in prehransko znanje posamezni­ka, na to vplivajo tudi ekonomsko-soci­alni dejavniki. Med njimi so ekonomski status, cena hrane, izobrazba, kultura, vrstniki, družina, mediji, oglaševanje in podobno. V zvezi z oglaševanjem neu­strezne hrane in pijače otrokom doda­jajo, da nedvomno vpliva na njihove odločitve o izbiri hrane in posledično na izoblikovanje nezdravih prehran­skih navad tudi kasneje v odrasli dobi. Tovrstno oglaševanje namreč ustvarja okolje, ki spodbuja nezdrav način življe­nja, kar vodi v čezmerno telesno maso in debelost. Iz teh razlogov bi bila smi­selna omejitev oglaševanja nezdrave hrane otrokom in mladostnikom pod 18. letom starosti v vseh tiskanih, avdi­ovizualnih in digitalnih medijih.

Ne znajo ločiti med tržno in uredniško vsebino

Na televiziji, kot nadaljuje Anja Bolha iz Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS), je oglaševanje živil z neprimerno pre­hransko sestavo že delno regulirano, medtem ko splet in tisk ostajata poligo­na brez omejitev, kar številni proizva­jalci s pridom izkoristijo. Oglasi morajo biti sicer jasno označeni, vendar otroci le po napisu, da gre za oglasno sporoči­lo, ne znajo ločiti med tržno in uredni­ško vsebino, kar jih še dodatno uvrsti v ranljivo skupino. Ob tem doc. dr. Živa Lavriša iz Inštituta za nutricionistiko izpostavlja, da televizijski oglasi pogo­sto promovirajo živila z manj ugodno hranilno sestavo, kot so sladkarije, hitra hrana in slani prigrizki, ki so pogosto visoko kalorični in vsebujejo veliko maščob, sladkorja in soli. Po njenih be­sedah otroci še nimajo dobro razvitih sposobnosti kritičnega razmišljanja, zato so za vpliv oglaševanja še toliko bolj dovzetni.

Na ZPS so pregledali vse revije, na­menjene otrokom in mladostnikom, izdane med januarjem in decembrom lanskega leta. Kot oglas so šteli kakr­šnokoli objavo živilskega izdelka ozi­roma jasnio vidne blagovne znamke, vključno z živilskimi izdelki na slikah, v receptih, nagradnih igrah ali drugih oblikah promocije. Pod drobnogled so vzeli 66 izvodov revij in našli 45 ogla­sov za živilske izdelke. Od tega so jih 82 odstotkov ovrednotili kot nepri­merne. »V revijah oglasov ni veliko, a tisti, ki so, oglašujejo predvsem živila z manj ugodno prehransko sestavo. Pro­izvajalci in uredniki z neprimernimi oglasnimi sporočili jasno kažejo svojo družbeno neodgovornost,« je še pouda­rila Anja Bolha.

Sladkarije so bile najbolj oglaševane

V eni od raziskav, ki so jo opravili v In­štitutu za nutricionistiko, pa so primer­jali oglaševanje živil v tiskanih medijih v letih 2013 in 2017. Ugotovili so, da se je v letu 2017 obseg oglaševanja v otro­ških in mladinskih revijah v primerjavi z letom 2013 zmanjšal. V njih so se po­gosto oglaševala živila z manj ugodno hranilno sestavo. Najbolj oglaševana skupina živil v otroških in mladinskih revijah je bila v obeh letih skupina čo­kolade in sladkarij, sledila ji je skupina pijače.

Pogosto so bila tržna sporočila tudi v obliki različnih nagradnih iger, ugank in podobnega, kar je za otroke še po­sebno privlačno. Po besedah Lavriše pri tej vrsti oglaševanja živil gre za pri­krit način oglaševanja, saj se predvsem mlajši otroci ne zavedajo, da ne gre le za zabavno vsebino, ampak da je v ozadju namen prodaje določenega izdelka. Ta populacijska skupina si različne znamke izdelkov, kadar so ti vključeni v zabavne vsebine, kot so različne igrice, tudi precej bolje zapomni.

Na vprašanje, kaj lahko naredijo starši, da otrok ne bo podlegel skušnjavi oglasov, prehranski strokovnjaki iz NIJZ odvrnejo, naj preverijo medij, ki mu je izpostavljen. Pri tem naj poskrbijo, da je vsebina na teh kanalih primerna nje­govi starosti. Če vseeno pride do izpo­stavljenosti otroka oglasu z neustrezno hrano ali pijačo, naj ga opozorijo, da je neprimeren, in mu pojasnijo, zakaj. Ob tem naj mu ponudijo zdrave alternative in ga podučijo o zavedanju o pomemb­nosti pestre in uravnotežene prehrane.

Pomen zdravega prehranjevanja

V NIJZ poudarjajo, da z ustrezno prehrano že od rojstva naprej omo­gočimo otrokom, da se pravilno razvijejo in odrastejo v zdrave odrasle posameznike. Prehrana mora otrokom in mladostnikom zagotavljati zadosten vnos energije in hranil, mora biti uravnotežena in dovolj ra­znolika. Zdravo prehranjevanje je pomembno vse življenje, za otroke in mladostnike pa še toliko bolj zaradi intenzivnega kognitivnega, fiziolo­škega in psihosocialnega razvoja.

Tina Recek

Vir: https://vecer.com/slovenija/oglasevanje-neustrezne-hrane-nezdrave-prehranske-navade-kaj-lahko-naredijo-starsi-da-otrok-ne-bo-podlegel-skusnjavi-10352365

Pregled oglaševanja živil v revijah za otroke in mladostnike

Ali kdaj prelistate revije, ki jih berejo vaši otroci in mladostniki? Oglaševanje in trženje živil je med drugim prisotno tudi v tiskanih medijih, ki so namenjeni najmlajšim. V njih pa žal prevladujejo oglasi za živila manj ugodnim prehranskim profilom.

To vpliva na znanje otrok o prehrani, odločitve pri izbiri hrane in posledično na izoblikovanje prehranskih vzorcev. Oglaševanje živil z manj ugodnim prehranskim profilom ustvarja okolje, ki spodbuja nezdrav način življenja, kar vodi v čezmerno telesno maso in debelost.

Ustrezna prehrana vpliva na zdravje otrok in mladostnikov. V primeru uživanja energijsko bolj bogate hrane, z veliko dodanega sladkorja in maščob, se poviša tveganje za karies in povišano telesno maso oz. debelost tudi pozneje v življenju.

Omejitev v tisku ni

Na prehranjevalne navade otrok bistveno vpliva okolje, v katerem živijo. Na televiziji je oglaševanje živil z neprimernim prehranskim profilom že delno regulirano, medtem ko splet in tisk ostajata poligona brez omejitev, kar številni proizvajalci s pridom izkoristijo.

Tudi v tisku, kjer oglasov ni veliko, a tisti, ki so, oglašujejo predvsem živila z manj ugodnim prehranskim profilom. Proizvajalci in uredniki z oglasnimi sporočili jasno kažejo svojo družbeno neodgovornost.

Oglasi morajo biti sicer jasno označeni, vendar otroci le po napisu »oglasno sporočilo« ne znajo ločiti med tržno in uredniško vsebino, kar jih še dodatno uvrsti v ranljivo skupino.

82 % oglasov je bilo neprimernih

Pregledali smo vse revije, namenjene otrokom in mladostnikom, izdane med januarjem in decembrom 2023, in sicer Cicido, Moj planet, Ciciban, Pil, GeaProstočasnik in Najst.

Kot oglas smo smatrali kakršno koli objavo živilskega izdelka oziroma jasno vidne blagovne znamke, vključno z živilskimi izdelki na slikah, v receptih, nagradnih igrah ali drugih oblikah promocije.

Oglaševana živila smo na podlagi Prehranskih smernic za oblikovanje pravil ravnanja za zaščito otrok pred neprimernimi komercialnimi sporočili razvrstili na primerne in neprimerne za oglaševanje glede na njihovo hranilno sestavo ter živila ovrednotili še s prehranskim semaforjem.

Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah navaja, da morajo omenjene smernice upoštevati ponudniki (televizijske hiše) pri oblikovanju pravil ravnanja v zvezi z neprimernimi avdiovizualnimi komercialnimi sporočili, ki spremljajo programske vsebine, namenjene otrokom, ali so njihov del.

V smernicah je jasno navedeno, naj se z oglaševanjem ne spodbuja uživanja sladkih in slanih prigrizkov, sladkih pijač ter drugih izdelkov z veliko vsebnostjo sladkorja, soli in maščob. Glede na smernice se odsvetuje tudi oglaševanje prehranskih dopolnil.

Pregledane revije so namenjene različnim starostnim skupinam otrok:

  • reviji Cicido in Moj planet predšolskim otrokom (do 5. leta starosti),
  • Ciciban otrokom od 5–8 let,
  • Pil, Gea, Prostočasnik in Najst pa najstnikom (9–15 let).

Pregledali smo 66 izvodov revij in našli 45 oglasov za živilske izdelke. Od tega smo jih 82 odstotkov ovrednotili kot neprimerne.

Prevladujejo oglasi za živila z manj ugodnim prehranskim profilom

Revije Najst, Gea in Prostočasnik niso vsebovale oglasnih sporočil z živilskimi izdelki oziroma oglasov sploh niso vsebovale (Najst in Prostočasnik).

Največ oglasov za živila z manj ugodnim prehranskim profilom smo zasledili v reviji Pil (23), sledita Cicido (7) in Ciciban (6), v reviji Moj planet pa smo v celem letu zasledili le en oglas.

V vseh revijah in njihovih terminskih izdajah se pojavljajo oglasna sporočila za istih nekaj izdelkov:

  • lizike Chupa Chups (23 oglasov v reviji Pil),
  • žitne blazinice Lino z mlečno ali belo čokolado (po en oglas v revijah Cicido, Ciciban in Moj planet)
  • prehranska dopolnila Medex (6 oglasov v reviji Cicido, 5 oglasov v reviji Ciciban).

Poleg tega smo kot neprimerno prepoznali tudi oglaševanje trgovine Tuš v reviji Ciciban, kjer so bile na fotografiji vidne blagovne znamke Coca-Cola in Sola – ledeni čaj.

Oglasi za prehranska dopolnila Medex in žitne blazinice Lino so najpogosteje na notranji ali zunanji strani platnice, lizike Chupa Chups pa so del nagradne igre.

Obstajajo tudi svetle izjeme

Seveda nismo vseh oglasov za živilske izdelke prepoznali kot neprimerne. Nekateri spodbujajo zdrav način prehranjevanja, na primer oglasi za trgovino Lidl v revijah Cicido in Ciciban, ki spodbujajo uživanje zelenjave z njihovim ambasadorjem zdravega načina življenja, »Zdravkom Lidlom«.

V obliki nagradne igre, ki spodbuja kuhanje med mladimi, se trgovina Lidl s svojimi blagovnimi znamkami oglašuje tudi v reviji Pil. Kot primerno smo prepoznali tudi oglaševanje podjetja Medex v prispevku o čebelah in oglaševanje paradižnika Lušt v revijah Ciciban.

Povečalo se je oglaševanje prehranskih dopolnil

Podatki raziskave Inštituta za nutricionistiko v letih 2013 in 2017 omogočajo primerjavo s stanjem izpred šestih oziroma desetih let.

Med letoma 2013 in 2017 je oglaševanje v revijah za otroke močno upadlo (2013: 151 oglasnih sporočil, 2017: 47), v manjši meri se je zmanjšalo tudi število izdanih revij.

Pregled za leto 2023 kaže, da imajo mladostniki sicer na izbiro manj in druge revije, a skupno število oglasnih sporočil za živilske izdelke je glede na leto 2017 ostalo približno enako (2017: 47, 2023: 45).

Se je pa povečal delež oglasov za prehranska dopolnila, in sicer s 14 odstotkov v letu 2017 na 20 odstotkov v letu 2023.

Revije so oblikovane kot učno gradivo, ki otroke in najstnike spodbuja ne samo k zabavi, ampak tudi k razmišljanju in ustvarjanju. Prispevki v reviji vplivajo na otroke in na njihovo razumevanje – tudi prehrane.

V reviji Cicido, ki je namenjena predšolskim otrokom, smo opazili jedilnik za večerjo namišljenega lika, Hane.

Hana naj bi večerjala:

  • Ponedeljek – palačinke z mlekom
  • Torek – ribe s kruhom
  • Sreda – maslo, marmelada, kruh, kakav
  • Četrtek – kruh, sir, čaj
  • Petek – jajce, kruh, mleko
  • Sobota – pica
  • Nedelja – maslo, med, kruh, čaj

Jedilnik vključuje pomembna živila, kot so kruh, ribe, sir, mleko, jajca, a niti en obrok ne vključuje sadja ali zelenjave in vode. Otroci in mladostniki pojedo premalo sadja in zelenjave, zato menimo, da je spodbujanje uživanja teh živil med mladimi nujno. Ustrezno kombiniranje živil in sestavljanje uravnoteženih obrokov je ključno, da bo Hana dober zgled otrokom.

Čas je za spremembe

Glede na to, da oglasov za živilske izdelke v revijah za otroke in mladostnike v primerjavi s podatki izpred desetih let ni veliko, menimo, da naj na tem mestu revije same presodijo, ali so ti oglasi res nujni za njihovo delovanje.

Omejitev trženja prehransko manj ustreznih živil v tiskanih medijih, namenjenim otrokom in mladostnikom, bo namreč pomagalo k ustvarjanju okolja, ki spodbuja zdrave prehranjevalne navade.

Rezultati ankete med potrošniki

Januarja 2023 smo izvedli spletno anketo, v kateri nas je zanimalo mnenje staršev, starih staršev ali skrbnikov o oglaševanju živil z manj ugodnim prehranskim profilom (živila z veliko maščob, nasičenih maščob, sladkorja, soli,…) v revijah za otroke in mladostnike.

Koliko otrok bere revije?

  • 48,1 % otrok je naročenih na revijo
  • 53 % otrok pride v stik z revijami
  • 46,8 % otrok revij ne prebira

Vseh odgovorov je bilo 491 (možnih je bilo več odgovorov).

Kje otroci berejo revije?

  • 32,3 % si revijo ogleda v vrtcu/šoli
  • 16,9 % si revijo izposodi v knjižnici ali jo prebere v čitalnici
  • 2,3 % revijo kupi občasno
  • 0,4 % si revijo izposodi od soseda

Koliko staršev je zaznalo oglaševanje živil v revijah za otroke?

  • 47,7% še ni zasledilo oglaševanja živil v revijah za otroke
  • 44.9 % je v revijah že zasledilo oglaševanje živil
  • 7,5 % ne gleda revij, ki jih bere njihov otrok

Pri tem anketnem vprašanju je bil možen le en odgovor. Na vprašanje je odgovorilo 214 vprašanih.

Katere revije največ berejo?

Vseh odgovorov je bilo 226, v anketi je možnih več odgovorov.

* Upoštevali smo še 10 odgovorov: Zmajček (3 odgovori), Cici zabavnik (2 odgovora), National geographic (2 odgovora), History (1 odgovor), Mavrica (1 odgovor), kar otroci prinesejo s seboj (1 odgovor).

Kaj starši menijo o oglaševanju živil z manj ugodnim prehranskim profilom?

  • 75,1 % se jih strinja, da bi bilo treba oglaševanje živil z manj ugodnim prehranskim profilom v revijah za otroke in mladostnike prepovedati
  • 18,1 % jih ne vidi potrebe za to
  • 6,7% jih je odgovorilo z “ne vem”

Pri tem anketnem vprašanju je bil možen le en odgovor. Na vprašanje je odgovorilo 418 vprašanih

ZPS nasvet

  1. Preverite oglase, preden naročite revijo. Preden otroka naročite na revijo ali si jo otrok želi izposoditi v knjižnici, jo prelistajte in preverite, kakšna oglasna sporočila se pojavljajo in kaj revija s svojo vsebino sporoča.
  2. Otroku pojasnite, zakaj je nek oglas neustrezen. Če vidite oglas za živilo z manj ustreznim prehranskim profilom ali vas otrok opozori nanj, se z njim pogovorite in mu razložite, zakaj takšna živila ni pametno vključevati v vsakodnevno prehrano.
  3. Otroka poučite o pripravi zdravih obrokov. Z otrokom skupaj pripravljajte obroke in se pogovorite o pomenu vključevanja živil, kot so zelenjava, sadje, polnozrnata žita, stročnice, pusti kosi mesa, ribe, jajca, mleko in mlečni izdelki.
  4. Bodite zgled otrokom. Otroci vas opazujejo in posnemajo vaša dejanja – tudi za mizo.

Besedilo: Anita Černevšek, Anja Bolha

Vir in več na: https://www.zps.si/aktualne-vsebine/trzni-pregledi/pregled-oglasevanja-zivil-v-revijah-za-otroke-in-mladostnike-331

Reklama(cija)

Večerova kolumna

Če ste opazili, da je v zadnjem času Maribor vse bolj umazan, niste edini. Situacija se slabša iz meseca v mesec. Ne bi bilo slabo, če bi se župan Saša Arsenovič, ki je odgovoren za urejeno in varno mesto, pogovoril z nekdanjim županom Sao Paola Gilbertom Kassabom. Da je Sao Paolo prvo mesto, ki je leta 2007 prepovedalo zunanje oglaševanje, je bil namreč predvsem zaslužen Kassab. Zradirali so na tisoče oglasov. Namen njihovega Lei Cidade Limpa, zakona o čistem mestu, je bil narediti prijetno okolje, izboljšati varnost pešcev in voznikov, spoštovati integriteto arhitek­ture in zgodovinsko dediščino. Rezultat sicer ni bil absolu­tno trajen. Ker je betonska golota brazilske metropole preveč razkrivala družbeno neenakost in revščino, so pet let kasneje znova dopustili oglaševanje, a nadzorovano. So pa ideji sledila nekatera mesta in države, odstranjevanje reklam je postalo trend.

Ko se vozite, recimo po avtocesti od Dunaja do Maribora, reklamni panoji vaše pozornosti ne odvračajo od prometa. Zakaj? Zato ker jih ni ali je le kakšen. Zaradi varnosti in spoštovanja krajine v Avstriji veljajo strogi kriteriji za postavljanje oglasov. Podobno je v Italiji, Nemčiji … Omejitve veljajo na podeželju in v mestih. Ko pridete v Slovenijo, s travnikov butnejo kričavi trgovci, ob cestiščih se verižijo predimenzionirani oglasi, ki niso nič drugega kot vizualna degradacija javnega prostora in uzurpacija s propagiranjem potrošniške banalno­sti. Slovenija je glede plakatnega onesnaževanja na dnu celo med vzhodnoevropskimi državami. Vzrok niso samo konfuzna nacionalna zakonodaja, neučinkoviti občinski odloki in razpršenost med več inšpekcijskih služb, začne se pri odnosu vladajočih na državnem in lokalnem nivoju do ljudi in okolja.

Kakšen je ta odnos, kažeta Mestna občina Maribor in podjetje Europlakat, vodilni ponudnik različnih oglaševal­skih oblik v Mariboru. Sklenjeni imata dve javno-zasebni partnerstvi, eno za sistem izposoje koles Mbajk in drugo za urejanje avtobusnih postajališč v zameno za oglaševalske objekte. Javnosti prodajajo statistiko o narašča­jočem številu postajališč, koles, uporabnikov in meglo o dobrohotni pridobitvi za meščane, ki da je ne bi bilo, če občina z Europlakatom ne bi sklenila pakta. A to je le ena plat zgodbe. Javno-zasebne sprege so lahko kočljive, na vrhu se svetijo, jedro ledene gore pa leži pod gladino. Kolesa so seveda dobrodošla, vendar podatki, koliko takšno partnerstvo prinaša občanom in koliko zasebniku, niso povsem transparentni in jasni. Če občina za vzdrževanje Mbajka letno prispeva dobrih 200 tisočakov, od Europlakata pa iztrži nekaj več takse, je to sila klavrno. Če ni postavila pogoja, da so zavezujoče izključno oglasne vsebine z informativno, kulturno in izobraževalno naravo, ki nagovarjajo in krepijo skupnost, ne potrošnika, tudi ni hvale vredno. Podjetje pa obrača večmilijonski promet.

Beseda reklama se v oglaševanju menda ne uporablja več, ker preveč napeljuje na reklamacijo, pritožbo. V tem smislu bi bilo treba reklamirati javno-zasebni model z Europlakatom, ki je s pomočjo občine prišel do najboljših in najlepših, najbolj vidnih in frekventnih, torej donosnih, lokacij v Mariboru, enako v Ljubljani in drugje. Mesto je povsod agresivno posejal s svetlobnimi vitrinami, digitalnimi zasloni in jumbo panoji. Pri čemer jih je nekaj postavil na črno, brez soglasja varstva za kulturno dediščino, čeprav kot stari maček v tem poslu pozna pravila igre. Na nelegalnem panoju je v času lokalnih volitev dolgo visel tudi Arsenovičev obraz in zapeljeval mimoidoče. Še huje, pritožbo varuhov kulturne dediščine ignorirajo vsi po vrsti, Zgovornejše ilustracije, kako brezobziren, koristoljuben stroj vodi Maribor in kako dojema javni prostor, ne bi mogli najti. Morda je povedna tudi starejša zgodba, kako si je direktor Europlakata postavil luksuzno vilo pod krinko poslovnega objekta na atraktivni parceli ob Dravi in zaprl javno sprehajalno pot ob reki.

Nina Ambrož

Vir: https://vecer.com/maribor/aktualno/mb-teden-reklamacija-10343899

Kakšna je oglasna (ne)snaga Maribora

Medtem ko si po svetu prizadevajo, da bi oglaševanje na javnih površinah omejili na minimum, Mestna občina Maribor oglasom namenja več prostora in trdnejše temelje

Vesolje prihodnosti. Tok tok tok, le naprej. Tako se ta čas oglašujeta karierni sejem in Lutkovno gledališče Maribor v svetlob­nih vitrinah po ulicah mesta. Še vedno vabi Festival Stare trte, čeprav se je iz­tekel že pred enim mesecem. Navidezni vizionarji, nekajkrat povečani nepo­trebni izdelki in popolno oblikovane zadnjice veleplakatno, agresivno zape­ljujejo mimoidoče in mimovozeče na Trgu Leona Štuklja, Partizanski in Go­sposvetski cesti …

Podobnih bolj ali manj ali celo nič relevantnih primerov je nešteto. Tržno oglaševanje, ki ga poganjajo močni par­tikularni interesi, v javnem prostoru dominira nad informacijami o dogaja­nju v mestu in družbenokoristnimi vse­binami. Medtem ko si mesta po svetu prizadevajo, da bi oglaševanje na javnih površinah omejila na minimum in ne­katerim je tudi uspelo, recimo Parizu, Grenoblu in Sao Paulu, oglasna prena­sičenost v Mariboru ostaja problem. V zadnjem obdobju je več prej montažnih oglasnih objektov v Mariboru postalo fiksnih, vgrajenih, kar je vznemirilo marsikaterega občana. Podjetje Euro­plakat si je privoščilo eksces in se posta­vitve panoja lotilo kar brez dovoljenja.

Inšpekcijski postopek zoper Europlakat

Panoji na Strossmayerjevi ulici, Ulici Maksimiljana Držečnika in drugod so nameščeni skladno s pogodbami in do­voljeni, zagotavljajo občinski uradniki in dodajajo: “Večinoma je šlo za zamenjavo obstoječih objektov z novimi.” Informa­cije, da naj bi jumbo plakat Europlakata na Gosposvetski cesti stal nelegalno, so občinski uradniki zanikali. Zatrdili so, da ima vsa potrebna soglasja in dovo­ljenja. Je pa dejstvo, da Europlakat, eno največjih slovenskih podjetij na podro­čju zunanjega oglaševanja, ki zagotovo pozna pravila v tem poslu, ni imel dovo­ljenja za pano na Partizanski cesti.

“Občinski sektor za komunala in promet je Europlakatu izdal dovoljenje za postavitev navadnih panojev, katere je ta kasneje samoiniciativno zamenjal z digitalnimi panoji,” so odgovorili me­stnemu svetniku Josipu Rotarju iz Liste kolesarjev in pešcev. Ker Europlakat ni pridobil soglasja za postavitev elektron­skega prikazovalnika, mu je medobčin­ska inšpekcija naložila odstranitev. Ko smo včeraj preverili stanje na Partizan­ski cesti, ga ni bilo več. Rotar izposta­vlja zlasti varnostni vidik, ker oglasi ob cestah in v križiščih odvračajo pozor­nost od prometa in ogrožajo življenje ljudi. Je pa težav še več, od estetike jav­nega prostora, svetlobnega onesnaževa­nja do vsebin oglasnih sporočil, s čimer se ne ukvarja nihče.

Utripajoči digitalni prikazovalniki so oblika “senzoričnega napadanja, ki slabo vpliva na človeka, zlasti ponoči, ko svetijo v stanovanja,” omenita Petra Očkerl in Nina Plevnik iz Inštituta za politike prostora. Po njuni oceni nepo­srečeno vgrajena oglasna mesta sredi ulic v pešconi predstavljajo oviro in razvrednotenje prostora, stavbne dediščine in arhitekture.

Občina je radodarna z oglasnimi mesti

Mestna občina Maribor postreže s po­datki in razlago, da je treba ločiti ogla­ševanje na zasebnih površinah, pri katerem število oglasnih panojev ni omejeno, je pa zanje treba pridobiti so­glasje za poseg v varovani pas ceste, zahtevana je skladnost s prostorskim aktom. Drugo področje je oglaševanje na javnih površinah, ki je urejeno z odlokom o oglaševanju in drugimi predpi­si in pri katerem je število oglasnih mest omejeno. O tem, kako se presoja ume­ščanje v prostor, služba župana Saše Ar­senoviča pojasnjuje, da “prosto lokacijo za oglaševanje na javnem mestu pridobi stranka na podlagi javnega razpisa, ki ga vodi s strani župana imenovana komisi­ja”. Možna oblika za pridobitev lokacije so tudi javno-zasebna partnerstva.

Na mariborskih javnih površinah je trenutno postavljenih 153 navadnih pa­nojev (jumbo plakat, back light pano, roto pano), 20 svetlobnih vitrin, 344 plakatnih mest in 470 obešank na drogu javne razsvetljave. V avtobusnih nad­strešnicah je 160 svetlobnih vitrin in 30 navadnih panojev. Lahko bi jih bilo še več, saj občina dovoljuje kar 500 svetlob­nih vitrin, radodarna je tudi pri drugih reklamnih oblikah. Na zasebnih površi­nah je največ navadnih panojev, sledijo panoji na fasadah. Najmanj je elektron­skih prikazovalnikov, navaja občina.

Za oglaševanje na javnih površinah imajo dovoljenja podjetja Europlakat (za navadne panoje in svetlobne vitri­ne), Snaga (za plakatna mesta) in Idea Design (za obešanke na drogovih javne razsvetljave). Europlakat občini plača letno takso 245.869 evrov, Idea Design 23.387 evrov in Snaga 17.747 evrov.

Prednosti in slabosti Mbajka

Mestna občina Maribor nima lastnih oglasnih panojev, koliko denarja name­nja za oglaševanje (v zunanjem prosto­ru), občinski uradniki niso odgovorili. So pa povedali, da občina sodeluje s podjetjem Europlakat, s katerim je skle­nila dve pogodbi o javno-zasebnem par­tnerstvu. Eno za mrežo izposoje koles Mbajk in drugo za upravljanje in vzdr­ževanje avtobusnih nadstrešnic.

“Sodelovanje MOM in Europlakata vključuje tudi koriščenje Europlakatovih oglaševalskih kapacitet za promocijo ob­činskih projektov, za kar MOM ne plača najemnine za oglasni prostor, ampak krije le stroške tiska in namestitve pla­katov,” zatrjuje županstvo. Relacija med občino in Europlakatom, vodi ga znani Mariborčan Marko Kolbl, je ena bolj in­trigantnih, pogostih tem pogovorov, v smislu, da naj bi ta užival občinske pri­vilegije. Po podatkih Erarja je v letih 2022 in 2023 od Mestne občine Maribor prejel približno pol milijona evrov. Za Mbajk mu plačajo 200.700 evrov (brez DDV) na leto nadomestila za upravljanje in vzdr­ževanje sistema. Vrednost osnovne in­vesticije je znašala okrog 885.000 evrov.

Bolj kot ti zneski je pomembna oko­liščina, s katero občina omogoča podje­tju, da krepi svoj posel. Oboje, tako kolesa, opremljena z reklamami, kot postajališča, je namreč ugodna oglasna platforma, raz­pršena naokrog in z ogromnim dosegom.

Petra Očkerl in Nina Plevnik menita, da “je izposoja koles vsekakor dobra pri­dobitev za Maribor, vendar se je treba vprašati, kaj to prinaša in kako je mesto unovčilo svojo moč pri sklepanju posla. Z Mbajkom smo dobili problem, ker so se oglasi razpasli, krožijo v javnem pro­storu in so vidni. Podjetje pa v zameno za vzdrževanje koles dobro služi z oglasi.” Europlakat je imel lani 16 mili­jonov evrov prihodkov, milijon več kot predlani, kaže Ajpesova baza, in okoli milijon evrov dobička.

Nina Ambrož

Vir: https://vecer.com/maribor/aktualno/foto-kaksna-je-oglasna-nesnaga-maribora-10343370